Kronika Dobrav po 1945

Kronika Dobrav po 1945
Avtor	Goran Lavrenčak (DAR – Digitalni arhiv Radovljica) in Miran Hladnik
Naslov	Kronika Dobrav po 1945
Jezik	slovenski
Datum izida	zasnutek 2014, na Wikiknjige preseljeno 2017, vpis objave v Cobiss predviden 2018
Subjekt	lokalna zgodovina, domoznanstvo, Občina Radovljica
Žanr	monografija vasi
Vrsta medija	2014 spletna knjiga
Knjiga je del zbirke/serije
Serija	Dobrave: Gradivo za monografijo o vasi
Predhodnik	Gradivo za zgodovino Dobrav do 1945
Naslednik	Dobravski kdojekdo
Klasifikacija

Ta del članka je škrbina. Pomagaj Wikiknjigi in ga razširi.

Gradivo za poglavje se nahaja v formatu docx in se postopno seli sem.

Dobrave: Gradivo za zgodovino Dobrav do 1945 | Kronika Dobrav po 1945 | Dobravski kdojekdo | Dobravske domačije | Dobrave danes

Kronika Dobrav je po 1945 nepopolna zaradi odločitve podjetja Delo, da ne da digitaliziranih časopisov Ljudska pravica in Slovenski poročevalec v prosti dostop na spletu, tako kot so to hvalevredno storile druge časopisne hiše, npr. Gorenjski glas.

Krajevna skupnost

Žig Krajevnega urada Lipnica 1982

Volitve na Dobravi oktobra 1946. Arhiv Joško Resman

Volitve na Dobravi oktobra 1946, ko sta bila delegata Jože Legat in Vinko Pirc (gl. Ljudska pravica 13. 10. 1946 (7/240)). Arhiv Joško Resman

KOOF Dobrava in KOOF Dobrava (1945). Prve tri mesece po končani vojni so lokalno oblast v krajih Kropa, Dobrava, Srednja Dobrava, Kamna Gorica in Podnart izvrševali krajevni odbori OF, ki so bili hkrati oblastni in politični organi. KNOO Dobrava in KNOO Srednja Dobrava (1945-1946). Prva upravno-teritorialna razdelitev po končani drugi svetovni vojni v tedaj še Federativni Sloveniji je začela veljati 8. septembra 1945. Status kraja kot upravno-teritorialne enote so pridobile tudi Kropa, Dobrava, Srednja Dobrava, Kamna Gorica ter Podnart. Uradno so se imenovali Krajevni narodnoosvobodilni odbori (KNOO).

'Mnoge vasi so glasovale že dopoldne stoodstotno. V murskosoboškem okraju sta vasi Lipnica in Brezovo, ki je tekmovala z Dobravo pri Kropi, zaključili volitve ob 9.15 s 100%no udeležbo. Do desete ure so volili 100%no kraji Založe, Ribnica, Sajvica, Petek in Golica pri Radovljici. -- Ljudska pravica 7. 3. 1945

Potek volitev v jeseniškem okraju. Jesenice, 1. decembra. V soboto so se v KLO in voliščih vršile poslednje priprave za čim lepšo ureditev volišč in za čim svečanejše proslave obletnice rojstva naše Jugoslavije, ki naj bi dale poudarka našim pridobitvam, uspehom in volitvam v krajevne ljudske odbore. Lepe prireditve so bile predvsem v Kropi, Kamni gorici, Srednji Dobravi, Radovljici, Javorniku in Jesenicah, kjer je bila odprta tudi mladinska razstava. [...] Dobro se je izkazal KLO Srednja Dobrava, posebno vas Mišače, kjer so do osmih volili že stoodstotno. -- Ljudska pravica 2. 12. 1947

Razgibanost v jeseniškem okraju. Na dan volitev je bilo v jeseniškem okraju precej živahno. Tekmovali so, kje bodo prej dosegli 100 % volilno udeležbo. To tekmovanje je napovedal krajevni ljudski odbor v Hrušici. Po volitvah je mladina v Srednji Dobravi, Kropi in drugod odšla s pesmijo na delo. Živahno tekmovanje se je razvilo med Kamno gorico in Kropo, ki sta imeli tudi najlepše okrašena volišča. -- Slovenski poročevalec 23. 3. 1948

KNOO Srednja Dobrava 1945: Nakaznice za čevlje. 1945. Rok Gašperšič: Mišače (2009)

KNOO Srednja Dobrava 1945: Vloga za dovoljenje za dodelitev žebljev. 1945. Rok Gašperšič: Mišače (2009)

OO OF Radovljica: Okrožnica. 1945. Rok Gašperšič: Mišače (2009)

KO Lipnica Brezovica. 1945. Rok Gašperšič: Mišače (2009)

KNOO Srednja Dobrava 1945: Naročilnica za petrolejske nakaznice. 1945. Rok Gašperšič: Mišače (2009)

KNOO Srednja Dobrava 1945: Spisek obvezne oddaje fižola, ajde in prosa za leto 1945. Rok Gašperšič: Mišače (2009)

KNOO Srednja Dobrava 1945: Vloga za kuhanje žganja. 1945. Rok Gašperšič: Mišače (2009)

KNOO Srednja Dobrava 1945: Vloga za predčasno klanje prašiča. 1945. Rok Gašperšič: Mišače (2009)

KNOO Srednja Dobrava 1945: Prošnja za odplačilo živine. 1945. Rok Gašperšič: Mišače (2009)

KNOO Srednja Dobrava 1945: Prošnja za dodelitev plemenske živine. 1945. Rok Gašperšič: Mišače (2009)

KNOO Srednja Dobrava 1945: Prošnja za dodelitev plemenske živine na odplačilo. 1945. Rok Gašperšič: Mišače (2009)

	1953	1961	Absolutni porast ali padec	%
Srednja Dobrava 82 93 11 13,4 %
Spodnja Dobrava 48 62 14 29,2 %
Zgornja Dobrava 141 148 7 5 %
Mišače 76 81 5 6,6 %
Lipnica 38 42 4 10,5 %

-- Rast prebivalstva SRS v razdobju 1953-1961 po naseljih, Ljubljana, 1965

'Občinski ljudski odbor Podnart obsega obširno področje bivših KLO Podnart, Ljubno in Srednja Dobrava ter šteje 1266 prebivalcev. -- Gorenjski glas 10. 5. 1952

Ivan Langus - predsednik KLO Podnart, 1945-1952

KLO Srednja Dobrava (1946–1952). Kmalu je začelo prevladovati mnenje, da so kraji premajhni, njihovi narodnoosvobodilni odbori pa neučinkoviti. Komaj leto dni po prvem je bil septembra 1946 že sprejet drugi zakon o upravno-teritorialni razdelitvi Slovenije, s katerim se je začel proces odpravljanja manjših krajev. Na kroparskem območju je bil odpravljen kraj Dobrava. Priključen je bil h kraju Srednja Dobrava. Poslej so na kroparskem območju delovali krajevni ljudski odbori (KLO): Kropa, Kamna Gorica, Podnart in Srednja Dobrava: k. o. Češnjica / del (naselje: Brezovica), k. o. Dobrava / del (naselja: Lipnica, Spodnja Dobrava, Srednja Dobrava, Zgornja Dobrava), k. o. Zaloše / del (naselji: Mišače in Otoče).

Do aprila leta 1952 je bilo v Sloveniji še nekaj upravno-teritorialnih sprememb, ki pa na kroparskem območju stanja niso spreminjale.

Sedež občine Kropa v Lipnici (1952–1955). Upravno-teritorialna razdelitev Slovenije, uzakonjena aprila 1952, je kraje kot najnižje lokalno-upravno teritorialne enote odpravila in namesto njih ustanovila nekoliko večje občine, v katerih so lokalno oblast izvajali občinski ljudski odbori (ObLO). Naselja k. o. Dobrava / del (naselja: Lipnica, Spodnja Dobrava, Srednja Dobrava, Zgornja Dobrava), in k. o. Zaloše / del (naselje: Mišače) so pripadle Občini Kropa, sedež občine pa je bil v Lipnici pri Kropi.

Okraj Radovljica obsega tele mestne občine, občine, katastrske občine in naselja: Kropa (sedež Lipnica)

Češnjica pri Kropi (del): Brezovica
Dobrava pri Kropi (del): Lipnica, Spodnja Dobrava, Srednja Dobrava, Zgornja Dobrava
Kamna gorica
Kropa
Zaloše (del): Mišače
Kamna gorica
Kropa -- Krajevni imenik LRS 1952

Konec občine Kropa / uvedba velike občine Radovljica (1955). V naslednjih letih se je v jugoslovanski upravni teoriji uveljavila ugotovitev, da morajo biti občine razmeroma velike in kar se da gospodarsko samostojne. Sredi leta 1955 je bila na območju celotne Federativne ljudske republike Jugoslavije izvedena temeljita upravno-teritorialna reforma. Odpravila je vse leta 1952 ustanovljene občine in ustanovila, nove velike občine, imenovane tudi komune. Odpravljeni Občini Kropa (in Podnart) na kroparskem koncu sta bili vključeni v občino/komuno Radovljica, v katero so leta 1961 vključili tudi takrat odpravljeni občini Bled in Bohinj. -- Janez Kopač: Kropa, maj-avgust 1945, Vigenjc 2011

V nasprotju s temi slabimi Krajevnimi ljudskimi odbori pa moramo pohvaliti vasi Hrušico [...] Srednjo Dobravo [...] Nekaj pripomb k izidu volitev v krajevne ljudske odbore v jeseniškem okraju. -- Jeseniški kovinar 3. 1. 1947 (1/1), 1. Za OF je glasovalo na Sr. Dobravi 97,03 % volivcev (več samo še na Hrušici).

Potek volitev v jeseniškem okraju. V soboto so se v KLO in voliščih vršile poslednje priprave za čim lepšo ureditev volišč in za čim svečanejše proslave obletnce rojstva naše Jugoslavije, ki naj bi dale poudarka našim pridobitvam [...] Lepe prireditve so bile predvsem v Kropi, Kamni Gorici, Srednji Dobravi, Radovljici, Javorniku [...] Dobro se je izkazal KLO Srednja Dobrava, posebej vas Mišače, kjer so do osmih volili že stoodstotno.-- Ljudska pravica 2. dec. 1947

S seje Obč. ljudskega odbora Radovljica. Največ razprave so na današnjem zasedanju posvetili občinskim dokladam na dohodke od kmetijstva. Odborniki iz kmetijskih področij so bili mnenja, da so občinske doklade previsoke, da pred volivci ne bodo mogli opravičiti občutnega zvišanja. Lani so bile občinske doklade povprečno 10,4 %, letos pa predvideva plan doklade v višini 23 % za davčne zavezance, bivajoče na območju katastrskih občin Begunje, Brezje, Hraše, Ljubno, Mošnje, Nova vas, Otok, Predtrg, Radovljica; 21 % za Dobravo pri Kropi, Lancovo, Češnjico, Zaloše, Kamno gorico in Kropo -- Glas Gorenjske 21. 4. 1958

Katarina Križnar in njen mož Ivan, ki je bil prvi predsednik NOO za vasi Brezovica in Lipnica. -- Glas 27. 11. 1962

Prihodnje leto bo minilo 20 let, odkar smo začeli dobivati prve voljen[e] krajevne narodnoosvobodilne odbore (NOO). V Zgornji dolini v bohinjskem kotu so imeli že konec 1943. leta sedem NOO. Več sto novih NOO pa jo bilo izvoljenih približno eno leto kasneje, v oktobru in novembru 1944 — na pobudo pokrajinskega odbora osvobodilne fronte za Gorenjsko. Med prvimi so volili na Javorju, v Žicah in na Rovih, v Vrbi in Lukovici, Železnikih, Češnjici, Jesenovcu, na Brezovici, Dobravi, Dobravci, Ovsišah, v Stari Fužini, Srednji vasi, Jereki, na Koprivniku, v Gorjušah, Poljanah in drugod. [...]

Obisk pri prvem predsedniku. V Lipnici sem obiskal tudi prvega predsednika tamkajšnjega NOO Ivana Križnarja. Zmotil sem ga pri delu. Sedlar je po poklicu in čeprav je že v pokoju, se od dela še ni poslovil.

»Koliko ste se v tistih čudnih časih pripravili na prve volitve?« sem ga najprej vprašal.

Zadeva je bila dokaj preprosta in hitro urejena. V Lipnici in n a Brezovici smo že tako ali tako vsi vedeli, kaj hočemo in smo tudi nenehno pomagali partizanom, zato tudi zaradi volitev nismo imeli nikakršnih težav. Ljudi smo obvestili ustno in šli od hiše do hiše in 15. okt. 1944 leto so vsi oddali svoje glasovnice. Izvolili so me za predsednika in takoj smo se lotili dela. Prva naša skrb je bila – hrano za partizane, ki so bili v gozdovih. Lahko rečem, da smo pridno delali in s skupnimi močmi partizanom res mnogo pomagali. Predsednik sem bil vse do 25. januarja 1945, ko sem odšel v partizane. moje delo pa je prevzela Mara Šparovec, ki je bila izvoljena za podpredsednika. Razen skrbi za hrano smo se takrat močno zavzemali tudi za naše otroke, da so lahko hodili v slovensko šolo. Glede tega smo imeli precej uspeha. In da so se otroci že med okupacijo lahko učili slovenščino, ima največ zaslug pokojna učiteljica Albina Kocjančičeva.

Medtem ko mi je pripovedoval tovariš Ivan, kako so potekale volitve v NOO v njihovi bližnji okolici, na Češnjici, Spodnji Dobravi, Dobravci in Ovsišah, se je našemu razgovoru pridružila tudi njegova žena Katra.«Teki časi so bili,« je začela pripovedovati, »pa tudi prijetnih trenutkov ni manjkalo. Toda lepo je bilo. Vsi smo bili kot eden. Bolj težko mi je danes, ko sem v letih in že dlje precej bolna. Če si hočeva kaj privoščiti, mora mož še vedno prijeti za delo. Drugače pa so se časi precej spremenili. Mladi gredo drug za drugim v tovarno, zemlja pa je postala prazna in slabo obdelana. Tako ne bo moglo dolgo ostati. Izkoriščanja zemlje se bo treba pošteno lotiti.«

Lipnica je dobila novo podobo. Res je, čas prinaša svoje in nekdanje kmečko naselje je postalo naselje delavcev. V Lipnici so dobili morda najlepše urejen obrat »Iskre«, v katerem večina tamkajšnjih g prebivavcev zasluži toliko, da si lahko odreže tudi velik kos kruha. Tovarno so sicer imeli že pred več kot sto leti in že takrat so poskušali razen proizvodnje žičnikov tudi z izdelavo ur (Jurij Pirc), vendar pa je bila tovarna majhna in ljudje so bili v večini kmetje. In če se Lipnica spremenila, je ostala Brezovica še prav takšna, kot je bila, le prebivavci Brezovice so tudi v obratu »Iskre« v Lipnici prišli do lažjega zaslužka. -- Bogdan Fajon -- Glas 27. 11. 1962

Zakon o upravni razdelitvi Federalne republike Slovenije z dne 6. septembra 1945 je Slovenijo razdelil na pet okrožij. Celotno gorenjsko območje je spadalo pod Ljubljansko okrožje. -- Granda v: Meterc, 2000, 1–32.

Partizani so svojo upravno proletarsko–centrično težnjo nakazali z ustanovitvijo okrožja Jesenice. Tudi povojno upravno moč so prenesli na Jesenice z ustanovitvijo okraja Jesenice, v katerem, v katerem so na območju sedanje občine Radovljica ustanovili krajevne narodnoosvobodilne odbore (do avgusta 1945 so jih imenovali odbori OF) Begunje, Breznica, Češnjica, Dobrava, Hraše, Kamna Gorica, Kropa, Lancovo, Lesce, Ljubno, Mošnje, Podnart, Srednja Dobrava (KNOO) in mestni narodnoosvobodilni odbor Radovljica (MNOO). Septembra 1946 so ustanovili krajevne ljudske odbore Begunje, Brezje, Kamna Gorica, Kropa, Lancovo, Lesce, Ljubno, Mošnje, Podnart-Ovsiše, Radovljica, Srednja Dobrava (KLO) in mestni ljudski odbor Radovljica (MLO). -- Jože Dežman: Nekaj (pre)porodnih utrinkov, Radovljiški zbornik 2000; DAR

Ljubljansko okrožje je bilo razdeljeno na sedem okrajev (okraje so vodili okrajni narodnoosvobodilni odbori), ki so zavzemala skupaj 341 krajev. V okraj Jesenice je spadalo 33 krajev z radovljiškega območja. To so bili: Begunje na Gorenjskem, Bled, Bohinjska Bela, Bohinjska Bistrica, Brezje, Češnjica, Dobrava, Fužina, Grabče, Hraše, Kamna Gorica, Koprivnik, Krnica, Kropa, Lancovo, Lesce, Ljubno, Mošnje, Nemški Rovt, Nomenj, Polje, Podnart, Radovljica, Ribno, Smokuč, Spodnje Gorje, Srednja Dobrava, Srednja vas, Zabreznica, Zapuže, Zasip, Zgornje Gorje in Žirovnica (Zakon o upravni razdelitvi federalne Slovenije, 4. člen; Kopač v: Štekar Vidic 1995, str. 82). -- Vedrana Popović: Uprava zgodovine občine Radovljica od leta 1849 do danes: Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za upravo Univerza , 2013

Občina Radovljica ima naslednje krajevne urade: ... v Lipnici za območje naselij: Brezovica, Kamna gorica, Kropa, Lipnica, Mišače, Sp. Dobrava, Sr. Dobrava, Zg. Dobrava -- Uradni vestnik Gorenjske 6. 5. 1964

Nova KS Srednja Dobrava. Oba zbora radovljiške občinske skupščine sta na četrtkovi skupni seji dala soglasje k ustanovitvi krajevne skupnosti Srednja Dobrava. Sklep o ustanovitvi te krajevne skupnosti v radovljiški občini so sprejeli občani Zgornje, Srednje in Spodnje Dobrave, Mišač, Lipnice in Brezovice na zadnjem zboru volivcev. Ta naselja so pred tem spadala v krajevno skupnost Kropa. Na seji skupščine je bilo postavljeno vprašanje, kako bo z letošnjimi sredstvi, ki jih je krajevni skupnosti Kropa odobrila občinska skupščina iz proračuna pred ustanovitvijo nove krajevne skupnosti za omenjena naselja. V odgovoru je bilo pojasnjeno, da se bodo celotna odobrena sredstva sorazmerno razdelila na obe krajevni skupnosti. A. Ž. -- Glas 6. 9. 1969

Pripravljajo se na referendum. Srednja Dobrava — V krajevni skupnosti Srednja Dobrava v radovljiški občini se v teh dneh skrbno pripravljajo na referendum za samoprispevek za asfaltiranje cest, za ureditev pokopališča in gradnjo mostu čez Lipnico. Referendum bo v nedeljo, 21. marca.

Že pred dvema letoma so prebivalci te krajevne skupnosti zbrali toliko denarja, da so asfaltirali ceste iz Lipnice na Srednjo Dobravo in na Srednji, Spodnji in Zg. Dobravi. Zdaj pa so se odločili še za asfaltiranje preostalih cest, ureditev pokopališča in gradnjo mostu čez Lipnico. Če bo referendum uspel, bodo samoprispevek plačevali pet let. Predvideno je, da bi vsi redno zaposleni iz krajevne skupnosti prispevali po en odstotek od osebnih dohodkov, kmetje bi prispevali en odstotek od letnega katastrskega dohodka in po 10 dinarjev na leto od vsakega kubičnega metra prirastka v gozdovih. Razen tega bi po en odstotek prispevali tudi tisti upokojeni prebivalci krajevne skupnosti, katerih pokojnina je višja od 1000 dinarjev na mesec.

Predviden je tudi enkratni prispevek, in sicer 500 dinarjev od vsakega konja in po 2000 dinarjev od vsake stanovanjske zgradbe, od avtomobila in od traktorja. Te prispevke v krajevni skupnosti naj bi plačali tisti, ki jih niso do konca minulega leta. Sicer pa bodo oproščeni plačila enkratnega zneska prebivalci Lipnice. Sklep o referendumu za samoprispevek so prebivalci sprejeli na zboru občanov sredi februarja letos. Če bo referendum uspel, bodo načrtovana dela v krajevni skupnosti Srednja Dobrava končali v prihodnjem srednjeročnem obdobju. C. Rozman. -- Glas 16. 3. 1976

Enotna merila za samoprispevek. Radovljica — V nekaterih občinah na Gorenjskem so se že lani odločili, da v prihodnjem v občinskem merilu ne bodo več zbirali sredstev za gradnjo različnih družbenih objektov na podlagi referenduma oziroma samoprispevka vseh občanov. Menili so, naj bi se v prihodnje te samoupravne oblike in virov zbiranja denarja posluževale predvsem krajevne skupnosti v občini. Primer za takšno usmeritev v prihodnje sta prav kranjska in radovljiška občina, kjer so se v občinskem merilu na podlagi družbenega dogovora odločili za zbiranje denarja za nekatere objekte družbenega standarda. [...] Že ta mesec in v prihodnje pa so na programu še nekateri razpisi referendumov. Tako se bodo o takšni obliki zbiranja denarja odločali v krajevnih skupnostih Ribno, Srednja Dobrava, Brezje in v krajevni skupnosti Gorje. -- Glas 16. 3. 1976

Referendum v KS Srednja Dobrava ne to, prihodnjo nedeljo. Srednja Dobrava — V torek smo v Glasu poročali, da bo v krajevni skupnosti Srednja Dobrava v radovljiški občini v nedeljo, 21. marca, referendum za samoprispevek za asfaltiranje cest, ureditev pokopališča in gradnjo mostu čez Lipnico. Organi krajevne skupnosti in krajevnih družbenopolitičnih organizacij pa so zaradi tehničnih težav morali izvedbo referenduma prestaviti za teden dni. Zato bo referendum v nedeljo, 28. marca. Če se bodo prebivalci odločili za samoprispevek, ga bodo plačevali pet let. Načrtovana dela v krajevni skupnosti pa bodo končali v prihodnjem srednjeročnem obdobju. A. Ž. -- Glas 19. 3. 1976

V nedeljo pet referendumov. Kar v petih krajevnih skupnostih v kranjski in radovljiški občini se bodo v nedeljo, 28. marca, občani na referendumih odločali o samoprispevku za gradnjo nekaterih objektov in reševanje komunalnih problemov; predvsem ureditve in asfaltiranja krajevnih cest. […] Prav tako smo pisali, da se bodo prebivalci krajevne skupnosti Brezje odločali o samoprispevku za izgradnjo doma družbenih organizacij, prebivalci krajevne skupnosti Srednja Dobrava pa o samoprispevku za asfaltiranje ceste in ureditev komunalnih del. […] A. Žalar -- Glas 26. 3. 1976

Povsod za samoprispevek. Tudi v radovljiški občini so se občani v treh krajevnih skupnostih odločili za samoprispevek. V krajevni skupnosti Brezje se je od vseh vpisanih volivcev 90,64 odstotka odločilo za samoprispevek, v krajevni skupnosti Srednja Dobrava 90,4 odstotka in v krajevni skupnosti Bohinjska Bela 77,96 odstotka od vpisanih volivcev. V krajevni skupnosti Brezje bodo zgradili dom družbenih organizacij, v ostalih dveh krajevnih skupnostih pa bodo uredili in asfaltirali ceste. A. Ž -- Glas 30. 3. 1976

S skupnimi močmi do uspehov. V sedmih krajevnih skupnostih v radovljiški občini se je blizu 9000 prebivalcev odločilo, da bodo s samoprispevkom zbrali del denarja za ureditev nekaterih komunalnih problemov […]

Krajevna skupnost Srednja Dobrava. V tej krajevni skupnosti v radovljiški občini s 416 prebivalci so se odločili, da bodo pet let zbirali denar, da bodo asfaltirali in uredili blizu pet kilometrov cest. Po programu bo vrednost del znašala prek 1,8 milijona dinarjev, sami pa bodo zbrali 900.000 dinarjev.

Hilda Noč z Zgornje Dobrave o takšnem načinu zbiranja denarja meni: »Ko smo v naši krajevni skupnosti začeli razmišljati o referendumu, so bili ljudje takoj za to. Cesta na Mišače in Lipnico je namreč zelo slaba in most v Lipnici je treba narediti. Z zbranim denarjem nameravamo najprej to urediti, potem pa je predvidena še razširitev pokopališča. Čeprav bomo samoprispevek plačevali pet let, so kmetovalci svoj prispevek od zemlje in gozdov že skoraj v celoti plačali. Vsi si namreč želimo, da bi začrtani program čimprej uresničili. In prepričana sem, da vsega tega ne bi mogli še lep čas urediti, če se ne bi odločili za samoprispevek. Jaz sicer nimam avtomobila, a grem vseeno raje po asfaltu peš kot po slabi cesti. Zato bom tistih nekaj dinarjev vsak mesec rada odštela. -- Glas 30. 3. 1976

Gradili bi, a je nezazidljivo! [...] Lokacije v radovljiški občini. Za načelnika oddelka za urbanizem, komunalne in gradbene zadeve Marka Bezjaka so imeli bralci nekaj vprašanj. Na vsa vprašanja je Marko Bezjak odgovarjal vljudno, obširno in takoj.

Zakaj ne dovolijo zazidati obrobja ali določijo prostor za gradnjo v krajevni skupnosti Srednja Dobrava? Blizu Krope imam parcelo, nad tovarno Iskra mehanizmi, kjer so na začetku montažne hiše. Ali lahko postavim montažno hišo? Kje dobim informacije o gradnji? [...]

Parcela blizu Krope je v območju, ki je dovoljeno za stanovanjsko gradnjo, tam je 10 objektov, vrstnih in montažnih hiš. Dosedanja stanovanjska izgradnja poteka preko stanovanjske zadruge in če je več prosilcev, se lahko včlanijo in začnejo postopek za pridobitev lokacije. Območje Dobrave se ureja z urbanističnim redom in letno je v krajevni skupnosti po pet interesentov. Najbolje je, da se med seboj dogovorijo in se na Srednji Dobravi določi večja površina za gradnjo zasebnih hiš. Vsekakor preko krajevne skupnosti lahko uveljavljajo svoje želje in interese. Misli nekaterih pa, češ, da zemlja, na kateri bi sami radi gradili, itak ni nič vredna, ker je neobdelana, so zmotne. Morda zemlja res ni obdelana, s tem pa še ni rečeno, da jo nekoč ne moremo zares tudi redno obdelovati. -- Glas 30. 6. 1978

[Slika: Rok Gašperšič, predsednik sveta krajevne skupnosti Srednja Dobrava Filip Sitar, predsednik krajevne organizacije ZZB NOV Joža Babic, predsednik komisije za komunalno dejavnost -- Glas 17. 4. 1981]

Volitve v radovljiški občini. V krajevni skupnosti Srednja Dobrava bodo v delegacijo za zbor krajevnih skupnosti volili: … Blaznik Franci, Mišače 4. Glasovnica za delegiranje v skupščine interesni h skupnosti vsebuje kandidate: … Babič Mina, Mišače 1. -- Glas 12. 3. 1982

Krajevna skupnost Srednja Dobrava. Razmišljajo o novem samoprispevku. Srednja Dobrava — S 430 prebivalci v naseljih Lipnica, Spodnja, Srednja in Zgornja Dobrava ter Mišače sodi krajevna skupnost Srednja Dobrava v Lipniški dolini v radovljiški občini med najmanjše. Na območju pretežno kmečkih naselij je poleg osemletne šole in trgovine edina večja delovna organizacija Iskra Lipnica. Sicer pa so krajani v tej krajevni skupnosti poznani kot dobri gospodarji in pridni delavci. Od organizacij in društev velja še posebej pohvaliti mlade in člane gasilskega društva. In čeprav še nimajo športnega in kulturnega društva, sta prav po zaslugi mladih šport in kultura v kraju zelo prisotna.

»Smo ena redkih krajevnih skupnosti glede plačevanja samoprispevkov,« pravi predsednik sveta krajevne skupnosti Rok Gašperšič, ki opravlja to funkcijo že osmo leto. »Marca prihodnje leto se nam bo praktično končal že tretji. Prvega sicer nismo plačevali na območju celotne krajevne skupnosti, za druga dva pa smo se v zadnjih desetih letih odločili vsi.

Zdaj, ko se samoprispevek izteka, lahko rečem, da smo skoraj v celoti uresničili začrtani program. Poleg rednih prispevkov smo veliko naredili še s prostovoljnim delom in dodatnimi prispevki. Pa tudi delovnim organizacijam iz naše in sosednjih krajevnih skupnosti gre zahvala za to, kar smo naredili; še posebno Iskri Lipnica, LIP v Podnartu, Plamenu iz Krope in Iskri v Otočah. Zavedamo pa se, da tudi v prihodnje lahko pričakujemo širšo pomoč le, če bomo tudi sami nekaj prispevali. Potreb, da bi si zagotovili primeren bivalni standard v naši krajevni skupnosti, ni malo. Zato že razmišljamo o novem samoprispevku, ko se sedanji iztekel. Tako je skupščina krajevne skupnosti že sprejela sklep o pripravi novega referenduma. Predlog pa je, da bi bil samoprispevek za polovico manjši od sedanjega.

Središče vsega življenja je v Domu krajevne skupnosti. Imajo dve dvorani, sejne sobe, knjižnico, pisarne krajevne skupnosti, trgovino, stanovanje za hišnika, bife krajevne skupnosti in še nekaj neizkoriščenih prostorov. Za opremo dvorane v kleti so doslej vsako leto namenili nekaj denarja. Dvorana za 120 ljudi pa je ob prireditvah vedno dobro obiskana.

Velike težave, ki jih nikakor ne morejo razrešiti, imajo s pošto. Ob sobotah ne dobivajo pošiljk. Zanimivo pa je tudi, da del naselij iz krajevne skupnosti spada pod pošto Kropa (Lipnica, Srednja in Spodnja Dobrava), del pa pod Kamno gorico (Mišače in Zgornja Dobrava). Velikokrat prihaja zaradi takšne organizacijske razdelitve do zmede in pošta težko najde pot do naslovnika. Zato želijo, da bi celotna krajevna skupnost z vsemi naselji spadala pod eno pošto; pa naj bo že pod katerokoli ...

Ena od nalog, zaradi katerih so se pred leti odločili za samoprispevek, je bila ureditev oziroma razširitev pokopališča ter izgradnja poslovilnih vežic. Po projektu domačinke Ljudmile Vidic so jih dokončali konec novembra. Prav njej gre zasluga, da se lepo vključujejo v okolje. Za ta projekt pa se že zanimajo tudi v nekaterih drugih krajevnih skupnostih. Sicer pa je gradnja s samoprispevkom, prostovoljnim delom in prispevanim materialom veljala okrog 4,5 milijona dinarjev.

Iz programa referenduma so v tem srednjeročnem obdobju nadaljevali z urejanjem in asfaltiranjem cest. Od sedmih kilometrov cest je kar šest kilometrov asfaltiranih. Urejali so javno razsvetljavo. Vsako leto nekaj denarja namenijo za urejanje Doma krajevne skupnosti na Srednji Dobravi. Z namestitvijo kontejnerjev so poskrbeli za urejeno in čisto okolje. Iz referendumskega programa sta ostali tako rekoč nedokončani le povezavi iz Mišač proti Globokem (z mostom) in iz Mišač proti Otočam. Poleg samoprispevka pa so pred tremi leti tudi razširili telefonsko omrežje. Danes ima 70 odstotkov vseh gospodinjstev telefon. Posebnost v krajevni skupnosti pa je tudi vzdrževanje in pluženje cest. Sami, pogodbeno s kmeti, skrbijo, da so ceste pozimi vedno splužene in posute.

»Letos smo asfaltirali 300 metrov ceste od Komarička do Marjane na Zgornji Dobravi, pred Domom krajevne skupnosti smo naredili plesno ploščo, uredili pešpot med Lipnico in šolo ter začeli z rekonstrukcijo in razširitvijo ceste od Mišač proti Globokem. Žal nam jo je zdaj vreme zagodlo,« pravi Rok Gašperšič.

»Tudi o naslednjem srednjeročnem obdobju smo že razmišljali. Radi bi v Domu uredili (skupaj s Špecerijo) boljšo preskrbo. Čaka nas dokončanje vodovoda oziroma razvodnega omrežja v krajevni skupnosti. Prizadevamo si za nekaj gradbenih lokacij za stanovanjsko gradnjo. Iz vseh naselij naj bi v prihodnje organizirali odvoz smeti. Precej dela pa nas čaka tudi še na cestah. Pomembna naloga pa bo tudi redno vzdrževanje in urejanje Doma krajevne skupnosti.

Uspeh pa je tudi, da smo se krajevne skupnosti v Lipniški dolini uspele povezati. Dogovorili smo se že o nekaterih skupnih akcijah. Zdaj pa pripravljamo sporazum, ki naj bi ga kmalu podpisali.« A. Žalar -- Glas 13. 12. 1985

KS Srednja Dobrava. Gradnja igrišča na Srednji Dobravi pa letos ni bila edina dejavnost. Skupaj z občinsko skupnostjo za ceste so uspeli urediti ostali del ceste od Globokega do Mišač in od Mišač proti Otočam. Zdaj je obnovljen tudi most v Globokem. Z odstopljenim gramozom pa je krajevna skupnost sodelovala tudi pri gradnji mostu v Otočah.-- Gorenjski glas 8. 12. 1987

Ostajata še Dom in trgovina. Srednja Dobrava, 12. decembra - V krajevni skupnosti Srednja Dobrava v Lipniški dolini v radovljiški občini so konec novembra letos drugič imeli krajevni praznik, odkar imajo krajevno skupnost. Iz bogatega narodnoosvobodilnega obdobja so se namreč lani odločili, da bodo praznovali spominjajoč se množične izselitve družin z vseh treh Dobrav. 5. decembra 1941 je bil tisti žalostni dan, ko so številni domačini morali zapustiti domačije. Tudi letos so praznovanje združili 27. novembra s proslavo Dneva republike.

Srednja Dobrava je ena od petih krajevnih skupnosti v Lipniški dolini. Za vse pa je značilno, da so po vojni ljudje veliko sami naredili. V primerjavi z nekaterimi drugimi kraji na Gorenjskem pa se je na svojstven način v uresničevanje želja in programov vedno vključevalo tudi združeno delo na tem območju, saj ni nikdar »škrtarilo« s pomočjo. Krajevne skupnosti v dolini namreč letne programe vedno sprejemajo skupaj z delovnimi organizacijami in jih vsako leto tudi ocenijo.

»Plačevanje že tretjega samoprispevka v naši krajevni skupnosti, ki se bo iztekel 1990. leta, se je letos prevesilo v drugo polovico,« ugotavlja predsednik krajevne konference socialistične zveze Alojz Vidic. »Dobršen del programa iz tretjega referenduma smo v krajevni skupnosti doslej že uresničili. Program javne razsvetljave je končan; v zameno zanjo so se na Spodnji Dobravi odločili za gozdno pot na kmetijska zemljišča. Gasilci so letos avgusta s pomočjo interesne skupnosti za požarno varnost dobili gasilski avtomobil. Tudi športno igrišče je že skoraj dograjeno. Vsa naselja imajo tudi zabojnike za smeti. Veliko pa je bilo narejenega tudi na modernizaciji cest. Letos smo na ta način, in predvsem z veliko lastnega dela, dobili urejeno cesto od Mišač do Otoč ...«

Iz referendumskega programa bodo najbrž tudi v prihodnje še namenili kakšen dinar za modernizacijo na cestah. Glavna naloga, ki jih čaka, pa sta obnova doma krajevne skupnosti in ureditev trgovine v njem.

»Dom in trgovina bosta najbolj zahtevni in hkrati zdaj tudi najbolj nujni nalogi,« ocenjuje predsednik sveta krajevne skupnosti Miro Albinini.

Slike: Alojz Vidic, Miro Albinini, Niko Ješe

»Nekaj materiala za obnovo doma smo sicer že nabavili, vendar ugotavljamo, da celoviti prenovi sami ne bomo kos. Žal ne gre le za obnovo ostrešja, kot smo nekaj časa mislili. Razen tega pa želimo, da bi s prenovo uredili tudi preskrbo oziroma trgovino. Že nekaj časa razmišljamo, da bi se stvari lotili morda na način, kot so se je v krajevni skupnosti Lancovo oziroma po svoje tudi v Podnartu. V svetu krajevne skupnosti se bomo morali o tem čimprej odločiti in se pogovoriti še s krajani ...«

Podpredsednik sveta krajevne skupnosti Niko Ješe je prepričan, da krajani najbrž ne bi imeli nič proti, če bi se obnove doma in ureditve trgovine lotili skupno s samoupravno stanovanjsko skupnostjo oziroma Alpdomom in Špecerijo Bled.

Slika: Letos so uredili tudi cestno povezavo od Mišač proti Otočam ...

»Pri tem pa bi tudi vsi skupaj, predvsem mladi, ki so pripravljeni sodelovati, prijeli za delo. V svoji mladinski organizaciji mladi trenutno sicer niso najbolj uspešni, so pa delavni v gasilskem društvu. Mislim, da nas prihodnje leto čaka tudi poživitev športnega društva in še nekaterih dejavnosti v krajevni skupnosti. Prepričan pa sem tudi, da še nismo končali pogovorov glede razširitve telefonskih priključkov in kabelske ter satelitske televizije.« -- A. Žalar -- Glas 13. december 1988

Slika: Zdaj jih iz referendumskega programa čaka še najtežji zalogaj: obnova doma in ureditev trgovine v njem ...

Cerkev

Žig Župnije Dobrava

Sv. obhajilo Mira Šolar 9. julija 1961, podpisan je župnik Janez Jalen

Podpis župnika Fortune 1964

Po vojni so začeli s popravilom porušene cerkve. Zvonik in prezbiterij sta bila popolnoma uničena. Oblast je domačinom sprva dala na razpolago nemške ujetnike, da so postavili temelj novemu zvoniku in so popravili v grobem prezbiterij cerkve. Ker pa niso imeli vsi volje za delo in ker so ujetniki odšli, je zvonik ostal ruševina. -- Povzeto po Jožica Škofic: Župnija Srednja Dobrava, Radovljiški zbornik 2000

Mnogo častilcev ima sv. Rok v Dravijah, na Dobravi pri Kropi in na Krtini pri Dobu, da odganja nalezljive bolezni. -- Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1945'

Milijon in pol dinarjev za popravilo cerkva v Sloveniji. V septembru mesecu je nato Predsedstvo Narodne vlade Slovenije odobrilo za popravila cerkva na območju ljubljanskega škofijskega ordinariata kredit v znesku 1 milijon dinarjev in za popravilo cerkva na območju lavantinskega škofijskega ordinarijata kredit 500,000 dinarjev. [...] Dobrava pri Kropi 10,000 [...] -- Verska komisija pri SNOS. -- Enakopravnost 29. 1. 1946; Glasilo K. S. K. jednote 13. 2. 1946

Tri reči naj tu prepišemo iz lista OZNANILO. Boste sami videli, kako je ta list "roval" zoper vlado in njeno komunistično početje, da je moral tako kmalu prenehati. List piše na primer: "Obnova cerkva. Ko se domovina povsod obnavlja, se istočasno popravljajo tudi cerkve, ki jih je vojna vihra nekatere hudo prizadela, nekatere celo porušila. Najprvo so popravili močno porušeno župnijsko cerkev na Dobravi pri Kropi. Že na sv. Roka dan so imeli v njej spet sužbo božjo. -- Ave Maria 1946/38/3)

Ker je najbrže pod vplivom staršev zahtevala krst ... V zadnjem času smo v časopisju večkrat brali, da očetje razveljavljajo krst svojih otrok, ker so jih župniki krstili brez njihovega dovoljenja. Nekaj takih primerov je bilo tudi v radovljiškem okraju, saj prav taki krsti najbolj služijo njihovi propagandi, ki jo preko tercijalk širijo med ljudi: »Vidiš ga, na sestankih 'šimfa' proti nam, otroka pa je le dal krstiti«. Ali pa tako: starši hčerke, ki je poročila komunista, tožijo župniku, da zet ne pusti otroka krstiti; župnik pove, da ga je dal krstiti ta in ta, čeprav je tisti pravcati »antikrist«. Starši seveda to takoj povedo svoji hčeri, ki prične omahovati med njimi in možem. Prav zaradi tega pride včasih do trenj in nesoglasij, ki kalijo družinsko srečo. Taka nesoglasja pa so seveda zopet v prid klerikalni propagandi, saj župnik s pomočjo opravljivih jezikov in prstov tercijalk kaže na take družine: »Poglejte jih, kako se prepirajo, ker živijo brez 'božjega' blagoslova!« Da, v borbi za očuvanje nazadnjaške miselnosti se 'božji' pastirji poslužujejo vseh sredstev, da se ne bi prehitro izpraznil njihov hlev. In če očetje tako »krščenih« otrok zahtevajo, da se krst razveljavi, se župniki opravičujejo in farizejsko zavijajo svoje besede. Tak primer je tudi izjava župnika Karla Babiča z Dobrave pri Kropi, ki jo je pisal tov. Valentinu Luznarju, ko je ta zahteval izbris svojega otroka iz krstne knjige. Župnikovo pismeno izjavo objavljamo v celoti:

»ŽUPNIJSKI URAD DOBRAVA PRI KROPI izjavlja:

Dne 30. marca 1952. se je na tukajšnjem uradu javil Valentin Luznar in je protestiral proti temu, da je bila njegova hčerka Ljubomira krščena na Dobravi v župnijski cerkvi.

Župnijski upravitelj na Dobravi izjavljam, da sem otroka krstil le na podlagi izjave matere otrokove, ki mi je na vprašanje: »Ali sta oba za to?« izjavila: »Oba!« Ker mi je to izjavila pred pričami, nisem zahteval drugega in sem — otroka krstil.

Ker je mati otrokova najbrže pod vplivom staršev zahtevala krst, zato očeta gotovo krivda ne zadene, prav tako tudi ne krstitelja.

Toliko v izjavo očetu, ki je prišel naknadno krst preklicevat. S. F. — S. N! Karl Babič l. r.«

Izjava ne more prepričati nikogar o tem, da si ni krstitelj — župnik Babič samovoljno lastil določenih pravic, ki pripadajo samo očetom, kajti po vsej Srednji Dobravi se je govorilo, kako premeteno in prebrisano je ravnala žena tov. Luznarja, da se ne bi zvedelo o krstu, župnik je v svoji izjavi nedosleden: sprva pravi, da je verjel »pričam«, da je za krst tudi oče, potem pa, da je mati najbrže pod vplivom staršev zahtevala krst. Ta »najbrže« zelo jasno pove, da je župnik Babič prav dobro vedel, da je oče proti krstu otroka. Krstil pa ga je kljub temu! Svetujemo župniku Babiču, pa tudi drugim župnikom, da pri krstu zahtevajo tudi pismeno izjavo očeta, ker šele tedaj lahko krstijo otroka. Potem ne bo treba očitati duhovnikom nedoslednosti, zavijanja besed in celo laži in ne bo se jim treba na tak način opravičevati, kot se v svoji pismeni izjavi opravičuje župnik Karl Babnik. Očeta, pa še marsikoga drugega taka »nedolžna« izjava ne more prepričati.

In še nekaj vprašuje oče (ki se je zglasil na našem uredništvu), zakaj ni župnik Babič zapisal v svoji izjavi, ali je zbrisal Ljubomiro Luznarjevo iz krstne knjige, ali je ni. Oče je namreč zahteval od njega, da izbriše hčerko iz krstne knjige. Naj nam župnik Babič tudi na to vprašanje nedvoumno odgovori! -- Gorenjski glas 12. 4. 1952, 3

Alojzij Stroj, KMD 1953, 122–24

Alojzij Stroj biseromašnik. Težko je navesti človeka, ki je šestdeset let preživel v poklicu in se vsa leta res ravnal po Gregorčičevem reku: »Ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.« A če najdemo takega, je redno zaradi svojega delovanja preko in izven poklicnih dolžnosti tudi na široko znan. Pri biseromašniku kanoniku in prelatu Alojziju Stroju ni tako. Pošten je, delaven, požrtvovalen, a pri vsem vsestranskem delu tako ponižno skrit, da široka javnost skoraj ne ve zanj. Ni napačna primera, ako trdimo, da je bil vse življenje tiha mravljica. Tudi ta teka dan na dan po tesni stezici, čez katero se sklanjajo bilke travic, da je niti opaziti ni, a le teka in teka za delom brez nehanja — ne prida zase, a toliko bolj za mladi naraščaj v mravljišču. Taka mravljica je bil šest desetletij prelat Alojzij. Povsod je zbiral mladi naraščaj in mu dajal za življenje hrano lepih naukov, ga usmerjal v verno poštenost in ga izročal na potovanju v svet v varstvo naše Ljube Gospe. In kakor je bil vodnik kongregacij, tako je bil kasneje ljubljeni pastir rokodelčičev. Ljubljen je bil, ker je iz njega izžarevala ljubezen — do vseh, ne samo do nekaj izbrancev, ne, do vseh: tudi do navihancev in porednežev. Lahko si ga srečal ob zimskem večeru, ko je stiskal k sebi čuden tovor, in če si ga vprašal, kaj le prenaša, je ljubo povedal: »Zebe jih, zebe, moje fantiče!« — Nesel je od doma trske in polenčke, da jim pred prihodom zakuri pečko.

Ob taki ljubezni se resnično domislimo svetnikov, ki so nabirali suhljad in te butare nosili v zimah revnim, prezebajočim družinam za kurjavo. Ob vsej taki preprosti dobrotnosti pa je bil obdarovan s čudovitim spominom. V njegovi delovni sobi so bili in so še kupi knjig po mizah, po policah in po tleh. Vse je bral in vse si zapomnil. Po dolgih letih ti bo hitro povedal, kje in kaj je pisano v kateri koli knjigi. Če si se kdaj razgovarjal z njim, ti je po dolgem času povedal, kaj in kdaj sta govorila. Bil je rojen zgodovinar. Da je ob vsem tem delu bil ves goreč in tiho pobožen veren duhovnik, ve vsak, kdor ga je pobliže spoznal.

Tega moža tihega, nenehnega dela se z veseljem spominjajo tisoči, ki jih je učil in vodil kot fante in deklice in so danes že stari možje in žene. Vsi mu iz srca čestitajo za biserni jubilej. Njim se pridružuje tudi Mohorjev Koledar in prinaša kratek pregled njegovega neutrudnega blagoslovljenega dela.

Alojzij Stroj, rojen 15. junija 1868 v Lipnici, župnija Dobrava pri Kropi, je obiskoval prva dva gimnazijska razreda v Kranju, vse druge razrede gimnazije je dovršil v Ljubljani kot gojenec Alojzijevišča. Bogoslovje je študiral v Ljubljani. Po tretjem letu študij je bil posvečen v mašnika leta 1892. Eno leto je ostal kot semeniški duhovnik v Ljubljani. Od leta 1893 do 1894 je bil kaplan v Črnem vrhu nad Idrijo, v letih 1894 do 1905 katehet vnanje uršulinske ljudske in meščanske šole v Ljubljani, v letih 1905 do 1919 spiritual v duhovskem semenišču; od leta 1919 je stolni kanonik v Ljubljani in leta 1942 je bil imenovan za prelata.

Kot kaplan v Črnem vrhu nad Idrijo je ustanovil leta 1894 Marijino kongregacijo za dekleta. Bila je ena prvih, kar jih je bilo zasnovanih v slovenskih škofijah. Kot katehet je leta 1898 ustanovil Marijino kongregacijo za učenke uršulinske meščanske šole. Imenovana Marijina družba se je kmalu razdelila v tri samostojne oddelke. Nastale so kongregacije za učenke meščanskih šol, za gojenke učiteljišč in vajenk, ki so se posvetile trgovini, in za dekleta, ki so si izbrale delavski poklic. Ta oddelek je štel ob dvajsetletnici 250 članic. Kot semeniški spiritual je leta 1908 ustanovil Marijino kongregacijo bogoslovcev in duhovnikov. Ob 25-letnem jubileju je štela navedena Marijina družba 479 članov.

Odkar je bil leta 1904 izvoljen za predsednika »Katoliške družbe rokodelskih pomočnikov« v Ljubljani, je pridno delal za nravno in gospodarsko povzdigo mladih rokodelcev. Oskrbel jim je strokovne učitelje, da so imeli poseben pouk posamezne obrti, tako krojači, čevljarji, knjigovezi itd. Konec vsakoletnega pouka so dobro urejene razstave pokazale velik napredek mladih rokodelcev. Leta 1905 je društvo priredilo večjo obrtniško razstavo, po kateri je razsodišče prvih strokovnjakov označilo deset razstavljavcev za posebno vredne odlikovanja. Razstava, združena z razstavo motorjev in strojev, porabnih v malem obrtu, je bila prva svoje vrste v Ljubljani in je bistveno pomagala razvoju in delu naših obrtnikov. Za vsestranski napredek Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov je ustanovil dve društvi: »Katoliško mladeniško društvo«, ki je zbiralo pod svoje okrilje obrtniške in trgovske vajence, in »Društvo za varstvo vajencev« (leta 1909), ki se je trudilo za vsestransko pomoč vajencem. »Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov« je tako napredovalo, da so iz njega izšli mojstri ustanovili »Društvo rokodelskih mojstrov« (leta 1908). »Društvo za varstvo vajencev« je odprlo po prvi svetovni vojni začasni Vajenski dom v prostorih Rokodelskega doma, obenem pa se trudilo za zgraditev večjega Vajenskega doma v Ljubljani, v Kersnikovi ulici. Po mnogem trudu se je delo posrečilo. Slovenski vajenci so leta 1936 dobili dom, kakor ga tudi vajenci pri drugih večjih narodih nimajo lepšega. Pouk in vaje v petju in dramatiki so bile v Katoliškem društvu rokodelskih pomočnikov tako popolne, da so se v Rokodelskem domu v času med prvo in drugo svetovno vojno redno vrstile dobre gledališke predstave. Mnogi igralci, ki so nastopali pri teh igrah, so prišli kot poklicni igralci k drami in operi v Ljubljani, v Mariboru in v Zagrebu.

Za pisateljevanje se je naš jubilant v dijaških letih vadil kot sotrudnik in urednik »Domačih vaj« v Alojzijevišču. V letih 1887—1888 je objavil v listu »Zgodovino Slovencev«. Vanjo je vpletel vse Prešernove verze, ki se nanašajo na domače zgodovinske dogodke. V semenišču je leta 1893 uredil tretji letnik almanaha ljubljanskih bogoslovcev z naslovom »Pomladni glasi« (110 strani). Kot katehet je napisal leta 1904 učno knjigo »Kratka zgodovina katoliške Cerkve« s slikami (148 strani), ki je izšla leta 1922 v drugem natisu. Leta 1907 je izdal Liturgiko (nauk o bogočastnih obredih sv. kat. Cerkve, strani 135), ki je izšla v letih 1916 in 1922 v drugem in tretjem natisu.

Leta 1897 je prevzel uredništvo homiletičnega lista Duhovni Pastir in ga vodil do leta 1921. Najvažnejša priloga je bil »Društveni govornik«; do leta 1915 so izšli trije letniki. Pri njem so sodelovali najboljši strokovnjaki. Sam je kot nadaljevanje Kržičevega dela spisal prilogo Duhovnega Pastirja »Zbirka lepih zgledov«, katere drugi del (28 in 792 strani) in prvi zvezek tretjega dela (160 strani) sta bila priložena listu. V letih 1930—1941 je izdajal »Nebeške rože«, zbirko izbranih ascetičnih knjig. Naj bo končno omenjeno, da je izdal leta 1930 Jubilejni zbornik Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov ob petinsedemdesetletnici (126 strani) in leta 1938 Spomenico ob tridesetletnici Društva rokodelskih mojstrov v Ljubljani (40 strani). S tem je na kratko zajeto bogato in plodno življenjsko delo biseromašnika Stroja, ki ga je poleg poklicnega dela kot kaplan, katehet, spiritual in kanonik izvršil kot zgodovinar, urednik in pisec nabožnih knjig. 84 let je za njim; telesno je nekoliko onemogel, a duh mu je živ in bister. Želimo mu, da bi voljno prenašal tegobe starosti, dokler ga Bog ne pokliče k sebi. Saj ne pojde sam, njegovo delo pojde z njim in bo pričalo zanj! -- Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1953

Poverjeništva Družbe sv. Mohorja. 12. Radovljica: [...] Dobrava (Podnart): Koselj Jože ..... 20 [za leto 1952] -- Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1953

Duhovniki ljubljanske škofije.

Bertoncelj Valentin, r. Dobrava pri Kropi 1. 2. 1895,

m. 2. 6. 1918, n. 1918, žup, uprav. v Cerkljah na Gorenjskem (1959).

Perko Viktor, r. Dobrava pri Kropi 9*12.1896, m. 29,

6. 1922, n. 1922, vikar nam. v Leskovici (1952). -- Letopis ljubljanske nadškofije 1959 (109/1)

V znamenju druge svetovne vojne

Proslave za Staneta Žagarja

Dne 27. marca 1942 je padel v borbi z Nemci, nad Crngrobom pri Kranju tovariš - partizan ŽAGAR STANISLAV učitelj iz Dobrave Kropi, član Glavnega štaba slovenskih narodno osvobodilnih partizanskih čet, organizator in komandant partizanskih čet na Gorenjskem. Naznanjamo tovarišem, sorodnikom in znancem, da bo prenos njegovega trupla iz gozda nad Crngrobom na Dobravo pri Kropi v soboto 27. oktobra 1945. — Pogreb pa bo v nedeljo, dne 28. oktobra 1945, ob 14.30 popoldne na Dobravi pri Kropi. ŽAGAR JOŽEFA žena, SAVICA, IZTOK in DANICA, otroci -- Slovenski poročevalec 26. 10. 1945

Proslava pri Valentinu na Dobravi 1945. Arhiv Joško Resman

Ob prekopu Staneta Žagarja na dobravsko pokopališče 21. oktobra 1946.^[1] Arhiv Joško Resman

Pokop Staneta Žagarja na Dobravi 21. okt. 1946. Arhiv Bavconovih

Pokop Staneta Žagarja na Dobravi 21. okt. 1946. Govor učitelja Kocijančiča pred staro šolo na Dobravi pred pogrebom. Arhiv Bavconovih

Pokop Staneta Žagarja na Dobravi 21. okt. 1946. Arhiv Bavconovih

Tekstilna zadruga v Otočah na Gorenjskem odkrije v nedeljo 10. t. m. ob 9. uri dopoldne spominsko ploščo 12 padlim borcem-talcem NOV. Pri odkritju plošče sodelujeta OOZB Kranj-mesto in Jesenice. Po svečanosti poklonitev padlim žrtvam: Stanetu Žagarju in tovarišem na Dobravi pri Kropi. Popoldne pa je taborenje v prijetnem gozdiču nad Otočami. Za prehrano in ostalo je preskrbljeno. — Vabljeni svojci padlih žrtev, člani ZB in ostalih organizacij. — Pripravljalni odbor. -- Glas 7. 9. 1950

[...] naprošamo pa, da vsak prinese s seboj porcijo, žlico, steklenico in kozarec, po možnosti tudi odejo. Zaželeno je, da se udeležite v čim večjem številu v partizanskih oblekah. Vabljeni svojci padlih žrtev, člani ZB in ostalih organizacij. — Pripravljalni odbor. -- Slovenski poročevalec 9. 9. 1950; Ljudska pravica 10. 9. 1950

Takrat se spominjal še pozni bo svet junakov, ki v grobu trohnijo ... V nedeljo, 10. t. m. je bila v Otočah svečano odkrita spominska plošča 12 tovarišem - borcem, članom tekstilne zadruge v Otočah. Tovariši: Tominec Franc in Ivan dr. Stanovnik Aleš, Teran Valentin, Krašna Zmago, Gregorič Valentin, Šifrer Vinko, Pogačnik Jože, Tomažič Alojz, Štemberger Ivan, Stupar Cene in Papež Rudolf so že leta 1937 ustanovili z napredno mislečimi sodelavci tekstilne zadruge v Stražišču, 1939 leta pa v Otočah in se tako borili s kapitalisti za svoj obstoj. Tov. Tominec Ivan, Papež in Teran so bili že leta 1936. glavni organizatorji tekstilne stavke v Kranju. Velik o zaslug za pravilno politično linijo je imel slavni gorenjski borec tov. Žagar Stane iz Dobrave, ki je postavil politični center za Gorenjsko ravno na Dobravi in Otočah. Obiskoval je delavce v tekstilnih tovarnah in jih politično vzgajal. Neglede na teror, ki so ga izvajale takratne oblasti niso klonili. Tovariši, ki jim je bila odkrita spominska plošča, so pod vodstvom tov. Žagarja nenehno stremeli in delali za zboljšanje življenja delavcev v tovarnah. Predstavniki političnih in množičnih organizacij so počastili spomin padlim borcem s položitvijo vencev, po tem sporedu pa so skupno s svojci padlih obiskali grobove na Dobravi pri Kropi. -- Glas 14. 9. 1950

Naši novi narodni heroji. Prezidij Ljudske skupščine FLRJ je proglasil za izredne zasluge v narodnoosvobodilni borbi 5 novih narodnih herojev iz Slovenije, med njimi Staneta Žagarja, Jožeta Gregorčiča in Lojzeta Kebeta, stare revolucionarje in pionirje partizanstva na Gorenjskem.

STANE ŽAGAR. V srednji Dobravi pri Kropi se še danes mnogi spominjajo postavnega, splošno priljubljenega učitelja, ki je pred 15. leti mladino tako navdušil za šolo, kot nihče za njim. Ta učitelj je bil Stane Žagar. Že takrat so ga ljudje cenili in spoštovali, še bolj pa je njegova veljava zrasla, ko se je že prve mesece po okupaciji spet oglasil v gorenjskih vaseh kot borec proti okupatorju. Stane Žagar je bil rojen 19. februarja 1896 v Žagi pri Bovcu. Že prva leta stare Jugoslavije se je uvrstil med revolucionarje in leta 1931 je postal član Komunistične partije. Od leta 1931 je bil član Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije. Ob vdoru fašistov v našo domovino je bil v Ljubljani, od koder ga je Centralni komite poslal kot partijskega inštruktorja na Gorenjsko. Z njegovim prihodom na Gorenjsko se je tu razživelo partizansko gibanje in uspehi gorenjskega partizanstva v prvih letih so v precejšnji meri njegova zasluga. Tov. Žagar je nenehno delal na tem, da so bile iz razdrobljenih partizanskih skupin ustanovljene prve večje oborožene partizanske enote. Že avgusta 1941 je bil na Jelovici ustanovljen bataljon in še isti mesec je bataljon bil najtežje boje. Stane Žagar je odšel za nekaj časa na Dolenjsko, decembra 1941 pa se je vrnil in skupno z Jožetom Gregorčičem in Lojzetom Kebetom stopil na čelo gorenjskega ljudskega odpora. Boji v Selški dolini, boji proti Nemcem, ki so hoteli izseliti Selško in Poljansko dolino, junaški boj pri Dražgošah in nešteti manjši spopadi z nemškimi četami govore o Žagarjevi sposobnosti in predanosti do svojega ljudstva. 27. februarja 1942 se je hotel prebiti skozi nemški obroč na Planici nad Crngrobom pri Škofji Loki, kjer je bil ranjen in je težkim ranam podlegel. Gorenjska je je z njim izgubila enega svojih najboljših organizatorjev vstaje, Partija pa enega svojih najboljših članov. -- Glas 25. 7. 1951

Govor, ki ga nisem mogel govoriti. Narodnemu heroju Stanku Žagarju v spomin ob 11-letnici smrti. Govoriti in pisati ob Tvojem grobu je danes ne le enkrat, temveč dvakrat težko. Prvič zato, ker ni nihče dovolj pripravljen in zbran, da bi v vznesenih besedah, dognanih stavkih in v najglobljih mislih izrekel veličino pomena Tvojega življenja in smrti, ki je eno samo herojstvo. In drugič predvsem zato, ker smo bili in smo priča, soustvarjalci ter oblikovalci tako velikega časa, ki ga kljub sodoživljanju in najboljši volji mnogokrat ne moremo dojeti v vsej njegovi veličini in globini, ki bi ga Ti in s Teboj vred vsi padli, gotovo bolje razumeli, kakor mi. Vendar naj bodo naslednje misli skromna oddolžitev Tebi, enemu mojih prvih resničnih tovarišev v Partiji.

Leto manj kakor polni dve desetletji mineva morda prav v teh dneh ali tednih, ko sem z negotovim korakom lepo sobotno popoldne prispel z železniške postaje Otoče na dobravska polja. Vse dotlej še nikdar nisem hodil tod, niti se nisva nikdar srečala. Po naročilu tovariša Kardelja, ki je skupno s tovarišem Kidričem in drugimi neustrašenimi borci obnavljal partijsko organizacijo v Sloveniji, sem moral vzpostaviti tudi zvezo s Teboj. Tedaj sem prvič stal s Teboj živim na teh tleh, preko katerih je šla in še vedno gre velika misel in sila naše revolucije, o kateri sva ob prvem srečanju, ne da bi se poznala, govorila s takim medsebojnim zaupanjem, s tako globoko vero v njo, z neizmernim zaupanjem v neizčrpne moči množic delovnih ljudi, morda celo nekoliko zanesenjaško, kar pa je bil eden važnih pogojev za delo v oni dobi najhujšega terorja.

Pri razmišljanju o Tebi se mi poraja mnogo misli, ena najbridkejših je ta, kako sram nas je lahko pred Tvojim in pred spominom vseh padlih, da tako skromno in površno pripravljeni izkazujemo čast Vam, ki ste nam s krvjo omogočili tako domovino, kakršno imamo. Kako težko in neprijetno nam je pred Tvojimi in Vašimi preostalimi svojci prav zaradi tega. Naša najgloblja dolžnost do Tebe, do Vas vseh in končno do naše revolucije, ki ste ji Vi vsi prav gotovo bili najpredanejši, saj ste to dokazali z življenjem, je, da ostanemo zvesti njej in s tem Vašemu spominu, da jo razvijamo, da ostanemo zvesti njenim, kar se pravi tudi Vašim idealom, ki so nesmrtni, kakor ste tudi Vi in vsi in Ti. Mi, ki smo ostali pri življenju, mnogokrat poskušamo doumeti njeno živo veliko vsebino, ki iz dneva v dan prehaja v neslutene širine in ji zavest njene neuničljive sile ter resničnosti daje, brez sovjetske megalomanske domišljavosti, prav gotovo svetovnozgodovinski pomen. Mnogokrat to veliko dogajanje komaj slabotno, brez pravega revolucionarnega ognja in iskrosti razumemo. Prav ob takih prilikah čutimo, kako velike so vrzeli brez Vas, brez Tebe, ki bi s svojo resnično veliko revolucionarno intuitivnostjo prav gotovo bil tudi danes najboljši prijatelj in tovariš v Zvezi komunistov, ki je dobila bistveno druge naloge, globlje in težje, kakor jih je imela tedaj Partija. Vidim Te, s kakšno veliko vero, naravnost s pravim entuziazmom, v najboljšem smislu te besede, bi nam danes tolmačil vsebino in pota, neposredne in daljne smotre polne idealov in pravega, dognanega razrednega humanizma. Kako globoko bi doumel nagli proces rasti brezrazredne družbe, vseh njenih posebnosti v tej veličastni etapi graditve socializma v naši domovini.

Ko se mi pri Tvojem grobu porajajo te misli o naši veliki NOB in Revoluciji, njeni poti in rasti, mi prihaja na misel nešteto lepih osebnih spominov na Te iz teh prvih časov. Mislim, da katerega od teh ob tej priliki lahko diskretno povem, da se bomo ob njih spomnili že mnogokrat pozabljenih lastnosti, ki jih pa prav danes mi komunisti moramo ponovno vzbuditi pri sebi, oživeti in gojiti. Prav te lastnosti so nas tedaj iskreno vezale med seboj in prav zaradi njih smo bili tako vezani z množicami. Kako si že tedaj, v onih časih imel globoko razvit in povsem določen odnos do svoje družine. Z neizmerno skromnostjo, istočasno z neustrašeno vero si številno družino vzgajal v taki medsebojni ljubezni, spoštovanju, da je bila zame, tedaj še zelo mladega komunista po življenjskih letih in stažu, resnično vzor visoke socialistične družbene morale in etike. S kakšno ljubeznijo in prepričanjem, da je za revolucijo treba žrtvovati, če to zahteva boj, prav vse, si se odrekel kakršnimkoli predpravicam v družini kot mož in oče. In kako si skrbno, vestno in z ljubeznijo skrbel za svojo knjižnico, ki je bila na razpolago vsej številni družini in končno tudi vsej soseski. Zato je tudi v času NOB vsa Tvoja družina, kot en sam, herojsko prenašala vse gorje, težave in bridkosti. Znala se je junaško zadržati tudi takrat, ko so jih zverinsko mučili. Vsled tega ni slučaj, da sta tudi Tvoj prvorojenec Stane in kasneje še hčerka Nada, ki si jima bil Ti resnični in živi vzornik ter pravi učitelj, enako herojsko zaključila svoji mladi življenji. Kako topel in resnični prijatelj si bil svojim otrokom! Če se prav spominjam, si mi pravil, da je bila najhujša kazen, ko so bili otroci še manjši in je njihova igrivost le presegala običajne meje, da si sredi popoldneva ukazal, da morajo iti spat. Kako humana, šaljiva in vendar efektna kazen za mlade razborite in nagajive glavice!

Spominjam se, ko sem prišel k Tebi sredi najlepšega popoldneva. Brez ukazovanja in pojasnjevanja so odšli otroci spretno, na videz z igro in otroško naivnostjo, okrog hiše, ker sva se sama ali s tovariši razgovarjala o delu in nalogah.

In dalje: Tvoja resnična in pristna skromnost in borbenost! V trenutku si vsakomur povedal, kar si mislil o njem, o njegovem delu. Enako si pričakoval in zahteval od vsakogar in si v tem smislu vzgajal ljudi v svoji okolici. Kako malo, skoraj ničesar nisi nikdar iskal ter potreboval zase. Spominjam se Tvojih skromnih večerij na Tvojem domu, pri meni ali kjerkoli na poti. Na najinih skupnih poteh na Jesenicah, Bohinju, Kranju in drugod si se zadovoljil s skromno kavo, meni in drugim tovarišem pa si privoščil vedno več in boljše.

Koliko drobnih, pa vendar za one čase težkih in tveganih stvari se spominjam! In prav vselej si mi v spominu kot svetel primer velike iskrenosti in skromnosti. S kakšno vero in močjo ter hkrati nevsiljivostjo si izvršil kopico drobnih nalog, ki so bile vse potrebne zato, da se je tudi Gorenjska leta 1941 častno odzvala klicu Partije k oboroženi vstaji. Kolikokrat si obšel vso Gorenjsko in jo pripravljal za veličastni čas NOB!

Mislim, da je prav, če danes rečemo, da si bil vzor pravega, resnično neustrašenega borca vseh delovnih in naprednih ljudi. Vsako lažirevolucionarnost in lažinaprednost si odklanjal ter se boril proti njej vsak dan z vsem svojim delovanjem v privatnem in javnem življenju. Takim vzorom bodo resnično napredni, socialistični ljudje vedno sledili za boljše in lepše življenje današnjih ljudi in vseh bodočih pokolenj. In prav zato, zaradi vseh teh osebno visokih odlik, zaradi neomejene predanosti stvari delavskega razreda in s tem resnično vsega naprednega, si bil že na ustanovnem kongresu KPS izvoljen za člana C. K. S to vero in predanostjo si že pred 11 leti junaško zaključil svoje življenje. Mi pa, ki smo priča resnične graditve socializma v Jugoslaviji, bomo ohranili neomajno vero v ta naš socializem in se klanjamo Tvojemu in vseh padlih spominu, ki mu bomo služili do poslednjega diha, to je moja in nas vseh svečana zaobljuba ob Tvojem grobu. Heroj Stanko, moja in nas vseh, globoka slava! -- I. S. Glas Gorenjske 4. 4. 1953, 2

Pozdravljeni v kraju narodnega heroja Staneta Žagarja. Občani Krope so slovesno proslavili svoj praznik. S slavnostno akademijo na trgu v Kropi so v soboto zvečer občani v Kropi začeli proslavljati svoj občinski praznik. [...] Ta večer so nekdanji aktivisti in borci Cankarjevega bataljona odšli na planino Vodice, kjer je bil 6. avgusta 1941 ustanovljen bataljon. V nedeljo dopoldne je bila na sporedi cela vrsta spominskih svečanosti. Zbrali smo se na Mišačah, tik nad železnico med postajama Otoče in Globoko. Prijetno naselje in lepo nedeljsko jutro sta skromno svečanost napolnila z globokim občutjem tega praznika. Pred hišo, kjer je od 11. decembra 1942 do 7. aprila 1943 delovala v tistem času edina partizanska tehnika na Gorenjskem, se je zbralo že precej ljudi. Prišli so domačini, šolska mladina, jeseniška godba in svojci padlih tovarišev, ki so padli v tehniki. Na hiši je bila z zastavo pregrnjena spominska plošča, ki so jo izdelali v Kropi. Tovariš Godina, ki je tudi deloval v tej tehniki, je zbranim govoril o nastanku, delu in življenju v tehniki. Nimam prostora, da bi popisal vse, kar sem čutil ob njegovem govoru. Tovariši, ki so živeli in delali v tehniki, so morali premagovati ogromne napore, in po več tednov niso videli dnevne svetlobe. Majhen prostor (podoben bunkerju in močno vlažen) je imel skrite izhode. Včasih je skrival tudi do sedem tovarišev, stalno pa sta bila tam dva ali trije. Po nesrečnem naključju je prišlo do izdajstva, ki je povzročilo smrt petih tovarišev. Trije, med njimi tudi sekretar pokrajinskega komiteta KPS za gorenjsko tov. Karel Preželj z Jesenic, so si sami vzeli življenje, da niso prišli živi sovražniku v roke. Kurir tehnike in gospodar hiše sta bila kasneje ustreljena kot talca. O tem nemo govori tudi plošča na hiši, ki bo ohranila bodočim rodovom spomin na mrtve borce.

Nato nas je pot vodila na Sr. Dobravo, kjer smo se poklonili spominu padlih borcev in talcev, med katerimi leži tudi narodni heroj Stane Žagar s hčerko in sinom. Med padlimi je večina tovarišev, ki so bili učenci Staneta Žagarja. Prisostvovali smo še kratki spominski svečanosti ob vhodu v dolino Vršiča pri Kamni gorici. Le dobrih deset minut nase je vodila pot preko dobravskih polj do tega mesta. Tu je bilo zbranih še več ljudi. Tovarišica, ki je govorila o padlih in preživelih borcih, je ob koncu tudi odkrila spomenik prvemu padlemu borcu iz občine. Na tem mestu je avgusta meseca 1941 leta padel tov. Podlipnik z Dobrave.

Na Planini Vodice nad Kropo pa so proslavili 12. obletnico ustanovitve slavnega Cankarjevega bataljona. Na svečanosti je govoril org. sekretar OK ZKS za radovljiških okraj tov. Ivan Bertoncelj - Johan. [...] Popoldanskih prireditev se je udeležilo nad dva tisoč ljudi. [...] Iniciator upora na tem področju je bil narodni heroj Stane Žagar, ki je več let služboval kot učitelj na Srednji Dobravi pri Kropi. Pod njegovim vodstvom se je 18. julija 1941 vršila na planini Vodice nad Kropo širša konferenca, ki je pripravila pogoje za ustanovitev prvih oboroženih partizanskih čet in pozneje prvega gorenjskega – Cankarjevega bataljona. Tako je bil 6. avgusta 1941. leta iz jelovške čete »Ilija Gregoriča« in jeseniške čete ustanovljen Cankarjev bataljon. -- Glas Gorenjske 15. 8. 1953, 4

»Mati« Maksima Gorkega. Spomini komunistov na predvojno partijsko dejavnost. Miren, kakršen je tovariš Johan Bertoncelj, podpredsednik OLO Kranj, daje vtis, kot da bi se mu v življenju prav nič posebnega ne dogodilo, kot da bi se mu življenje le smejalo. Šele daljši razgovor z njim, šele njegove besede, ki niso nikoli izgovorjene tjavdan, povedo človeku, da je Bertoncelj z vso svojo mehkobo in uglajenostjo odločen značaj. Kakor vsi starejši komunisti, ima tudi on za seboj bogato preteklost, leta bojev, naporov in tudi uspehov. V pripovedovanju je skoraj preskromen in se zdi, ko ga človek posluša, kot da bi mu ne bilo prav, da ga nagovarja, naj vendar nekaj pove.

Ivan Bertoncelj - Johan

V urici razgovora je veliko pripovedoval o svojih srečanjih s pokojnim Žagarjem, narodnim herojem in do tedaj resni obraz se mu je razlezel v spoštljiv nasmeh.

"Da, srečanje z njim je pomenilo zame začetek organiziranega dela. Kot mizarski pomočnik sem prišel nekega dne na njegovo povabilo v Zg. Dobravo pri Kropi, da bi popravil okna na šolskem poslopju, kjer je bil on za učitelja. Med delom se mi je približal in me nagovoril. Spraševal me je o vsem, od kje sem, kako živimo doma, koliko bratov in sester imam. Vse, prav vse ga je zanimalo. Vprašal me je tudi, če kaj berem. Priznal sem mu, da malo. Šel je v stanovanje in se vrnil s knjigo v roki: ,Na, tu imaš nekaj. Preberi, povedal mi boš, kako se ti zdi, če pa ne boš kaj razumel, me vprašaj.«

Tako se je začelo. Domov sem prišel z Gorkega "Materjo". Vsebina knjige me je oklenila in me prevzela do dna duše. Prebral sem jo enkrat, dvakrat, trikrat ... Povedal sem Žagarju, da mi je vse razumljivo. "In kaj po vsem tem branju misliš?" me je pobaral. Ne vem, kaj sem mu takrat odgovoril. Vedem se le, še več, čutil sem, da sem jaz eden od sinov Matere Gorkega, da je tisoče takih ljudi, milijone. Prepojen z vsebino Matere [...] je postal Bertoncelj leta 1937 sekretar partijske organizacije na Javorniku, leta 1938 je bil vključen v okrajni komite Jesenice, maja leta 1941 pa ga že vidimo kot člana vojnega komiteja, ki je imel nalogo zbirati orožje, 5. avgusta postane komisar Cankarjevega bataljona, decembra 1942 član okrajnega komiteja Kranj, decembra 1943 član oblastnega komiteja za Slovensko Koroško. Danes je prav tako delaven, kot je bil vedno. Delaven in skromen, dve osnovni črti njegovega značaja, ki se odprto izražata v njegovi besedi in njegovem delu. -- Ljudska pravica 17. 4. 1957

Grel nas je ogenj oktobra. Pripoveduje predsednik Okrajnega odbora ZB NOV tovariš Ivan Bertoncelj-Johan. -- »Težko se je spomniti podrobnosti za tako daleč nazaj,« je dejal predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev NOV za kranjski okraj, tov. Ivan Bertoncelj-Johan, ko ga je naš sodelavec povprašal po njegovih spominih o tem, kako so v letih pred drugo svetovno vojno in v času NOB proslavljali obletnico Oktobrske revolucije na Gorenjskem in kako je veliki zgodovinski dogodek odmeval v naših krajih.

»Podrobnosti so utonile že v pozabo,« je nadaljeval tov. Johan. Živi pa so v mojem spominu vsi večji in pomembnejši dogodki iz tistih časov težkega revolucionarnega dela.

Veliki pomen in zgodovinsko vlogo Oktobrske revolucije za revolucionarno gibanje v svetu mi je prvi približal in razložil kasnejši narodni heroj Stane Žagar, ki je takrat učiteljeval na Dobravi pri Kropi. Bilo je to leta 1928, ko sem začel obiskovati kmetijsko nadaljevalno šolo na Dobravi. To šolo je osnoval Stane Žagar, ki je znal uporabiti sleherno možnost, da je razširjal revolucionarno misel. V tistih letih je bilo vsakršno revolucionarno delo sila težavno, saj so bile s kraljevim ukazom 1929. leta razpuščene tudi vse politične stranke. Policisti in žandarji so pazili na vsak korak komunistov in njihovih simpatizerjev, otežkočeno je bilo vsakršno sestajanje. Vendar je Stane Žagar znal poiskati sleherno možnost, da je nadaljeval revolucionarno delo. Leta 1929 je bilo na Dobravi razpuščeno tudi prosvetno društvo, v katerem smo delovali Žagarjevi sodelavci, zato pa smo leta 1932 ustanovili društvo kmečkih fantov in deklet. V okviru tega društva smo proslavljali tudi obletnice Oktobrske revolucije, na katerih je Stane Žagar govoril o pomenu Oktobra ter vsakokrat razlagal tudi svetovni položaj, revolucionarno gibanje v njem in notranje družbeno politične razmere.

Ideje Oktobrske revolucije smo uresničevali — v okviru takratnih pogojev — tudi v društvih »Svoboda«. Bil sem član jeseniške »Svobode«, ker sem bil na Jesenicah zaposlen, ob sobotah pa sem se vozil domov na Dobravo. Sestanke v jeseniški »Svobodi« smo imeli pod odrom, kjer smo študirali napredno literaturo. Med organizatorji te ideološke vzgoje pod odrom je bil proletarski pisatelj Tone Čufar, predavatelji pa so bili tudi Janez Mlakar, Slavko Federle, Vencelj Ferko in drugi.

Člani Partije smo ob takih zgodovinskih dneh, kot so bile obletnice Oktobrske revolucije in 1. maj, pisali parole po zidovih in ograjah. V takih akcijah smo bili po trije; dva sta, vsak na svojem koncu, stražila, eden je pa pisal. Včasih niti nismo mogli napisati cele parole, ker smo se morali umakniti, pa smo besede kar krajšali. Ob eni izmed proslav obletnice Oktobrske revolucije smo razobesili koščke rdečega blaga na telefonske žice in električno napeljavo. Delavci pa so se drugo jutro smejali žandarjem, ki so se mučili, da bi te rdeče zastavice odstranili. To so bile zunanje manifestacije naše privrženosti idejam velikega Oktobra, medtem ko je bil glavni poudarek na idejno politični vzgoji in širjenju revolucionarnega gibanja. Vse akcije, ki smo jih poprej pripravili na partijskih sestankih, smo prilagodili obstoječim pogojem. Razkrinkavali smo fašizem, naklepe jugoslovanskih protiljudskih oblastnikov itd. Zlasti pa smo to delo okrepili in začeli razširjati po letu 1936, ko smo komunisti dobili smernice za prehod na delo med množicami, in še posebno po letu 1937, ko je bila ustanovljena Komunistična partija Slovenije.

V letih tik pred drugo svetovno vojno smo — v ilegalnih pogojih — prirejali proslave Oktobrske revolucije tudi na Dobravi, na katero je prihajala zlasti mladina, ki ji je govoril Stane Žagar.

V času stare Jugoslavije je vsaka proslava 1. maja in Oktobrske revolucije pomenila za napredne politične delavce, ki so največkrat delali v ilegali, novo šolo, novo preizkušnjo v idejno političnem delu in konkretnih akcijah.

Potem je prišla okupacija in doba narodnoosvobodilne borbe ter ljudske revolucije. Prvo proslavo obletnice Oktobrske revolucije v partizanih sem doživel v Cankarjevem bataljonu, ki je takrat, leta 1941 taboril na Mohorju. Bilo je v večernih urah — svečano, dasiravno smo se morali nekoliko pritajiti, da ne bi dekonspirirali taborišča. Spet je bil tu stari revolucionar Stane Žagar, ki je imel polurni govor. Potem je zadonela Internacionala, ki so ji sledile še druge borbene pesmi ter recitacije.

Naslednje leto sem proslavljal obletnico Oktobrske revolucije v Dobrči. Naša skupina je štela kakih 15 ljudi. Bilo je to po hudih naporih in borbah, ki jih je Kokrški odred pravkar prestal. Štefe Anton iz Tržiča in jaz sva govorila o Oktobrski revoluciji, pevskega programa pa tedaj ni bilo, marveč smo se le pogovarjali o pomenu Oktobra in o naši borbi.

Leta 1943 sem bil ob obletnici Oktobra v skupini terenskih delavcev blizu Tržiča. Imel sem govor. Zadnjo obletnico Oktobrske revolucije, ki smo jo praznovali v partizanih, pa sem doživljal, prav tako v skupini terenskih delavcev, v Ziljski dolini na Koroškem. Vse te proslave so nas vedno znova moralno okrepile v težkih pogojih partizanske borbe, ko smo uresničevali ideje velikega Oktobra v naših specifičnih pogojih narodnoosvobodilne borbe in ljudske revolucije,« je končal svoje spomine tov. Ivan Bertoncelj-Johan. -- Glas Gorenjske 8. 11. 1957

Nova imena za območje mesta med Savo in Kokro. Cesta Staneta Žagarja. -- Glas Gorenjske 30. 5. 1958

Bitka v Rovtu pred 17. leti: Ob 40-letnici KPJ. Odbori za proslavo 40-letnice KPJ pri občinskih komitejih ZKJ na Gorenjskem pripravljajo tudi v mesecu marcu več pomembnih proslav v počastitev 40-letnice KPJ.

Veliko proslav je predvidenih okrog 8. marca, mednarodnega praznika žena. Največje proslave v tem mesecu pa so predvidene v spomin velike bitke z Nemci, ki je bila 27. marca 1942 v Rovtu nad Crngrobom. Med drugimi je v tem boju padel tudi narodni heroj Stane Žagar.

Žabničani, kajti bitka je bila na njihovem področju, so ta dan – 27. marec izbrali za svoj krajevni praznik. Letos pa se na te proslave pripravljajo v Škofji Loki, Kranju in drugod po Gorenjski. Pomembna svečanost bo tudi na Dobravo pri Radovljici, kjer je Žagar dolga leta kot učitelj prenašal svoje napredne, svobodoljubne misli na mlajši rod. Učteljstvo z vsemi šolami v občini Radovljica se pripravlja na to obletnico.

Kot je predvideno v programu, bodo od 10. do 27. marca po vseh šolah kranjskega okraja posvetili nekaj ur za razgovor o delu Partije pred vojno in v času NOB. Zlasti se na to pripravljajo na tistih šolah, ki nosijo ime padlega heroja, učitelja, Staneta Žagarja.

Odbor za proslavo 40-letnice KPJ v Kranju pripravlja skupno s kranjskim garnizonom in občinskim odborom ZB večjo slovesnost z otvoritvijo nove vojašnice kranjskega garnizona. Na vojašnici, ki bo tudi nosila ime Staneta Žagarja, bodo odkrili spominsko ploščo. Kranjski garnizon namerava sprejeti na ta dan – 27. marec kot svoj "Dan garnizije", ki ga bodo proslavljali vsako leto.

Na proslavi, ki jo v okviru tega dogodka pripravljajo v Kropi, bo nastopil Okrajni učiteljski pevski zbor. K. M. -- Glas Gorenjske 6. 3. 1959 (12/18)

Dobrava na tekočem traku. Po blatnem kolovozu proti Srednji Dobravi so škripala kolesa. Okna okoliških hiš so se osvetljevala drugo za drugim in preganjala temo iz notranjosti. »Tu je bila šola Staneta Žagarja. Naši so jo potem vrgli v zrak, ker so jo belci izbrali za svoje gnezdo.«

Ob tem pojasnilu tovariša so se mi oči mučile, da bi v temi, v obrisih jablan z dvigajočimi vejami proti sivemu, oblačnemu nebu, v osivelih deskah sedanje barake na nekdanjih temeljih Žagarjeve šole našle kaj posebnega, pomembnega, ki naj bi spominjalo na središče, na utrdbo ideološkega boja starega revolucionarja. Toda — nič posebnega! Seveda ne bi tako dejali mnogi komunisti iz okolice. Dostikrat so se tu zbirali. Čeprav je to bilo pred 25 ali 30 leti, bi se danes še spomnili obrisov okoliških hribov, lepih košenic okrog vaši, starih hrušk in košatih orehov. Toda mnogi so padli, padli kot njihov učitelj, za načrte, ki so jih proučevali prav v tej nekdanji šoli.

Na rahli vzpetini je velika, nedokončana stavba, ki z golimi zidovi dokazuje, da gre za zadružni dom.

Tam smo so ustavili, sedli na klop pod obokom in se zastrmeli v tiho pokrajino mrtvega večera.

Prvi je prišel Ivan Križnar. Nekaj za njim še Jože Resman, Justin Ažman, potem Hrvatov Johan iz okraja, kot po domače pravijo sorojaku Ivanu Bertonclju. Stane Gorjanc pa je prišel s čudežnim kovčkom — za konzerviranje žive besede — magnetofonom.

Kmalu za tem je v zgornjem oknu Zadružnega doma zagorela luč. Okrog mize so posedli stari komunisti, voditelji naprednega gibanja v tem kraju. Dvakrat so se že sestali. Dvakrat je magnetofonski trak že beležil njihove spomine. Zdaj, na tretjem sestanku naj bi skušali obnoviti spomine od leta 1932. naprej. Do te dobe so se bili že pogovorili.

Spet, kot zadnjič, so začeli z Žagarjem. Kako naj bi drugače popisali napredno dejavnost kraja? Ime Žagarja so omenjali ob vseh tajnih partijskih konferencah v okolici, ob spominih na prvo organizacijo po vaseh ... Povsod! K Žagarju na Dobravo so hodili na posvete tudi ob znani tekstilni stavki v Kranju.

Toda Žagar je predvsem skrbel za napredno vzgojo mladine. O tem vedo danes pripovedovati malone vsi, ki so hodili k njemu v šolo. Hkrati pa je uvedel še posebno obliko šole. Čeprav pod nadzorstvom protiljudskih režimov, je on ustvaril na Dobravi Zimsko-kmečko nadaljevalno šolo. Tam, kot pravijo udeleženci, je Žagar poučeval bistvo razredno-družbenih bojev, način izkoriščanja v kapitalistični ureditvi, prednost socialistične demokracije itd.

Pod žandarskimi bajoneti. Take in podobne stvari so pripovedovali starejši komunisti na sestanku. Zgodovina naprednega, ilegalnega dela v Kropi, Lescah, Otočah, Ljubnem, na Črnivcu, Dobravi in drugod se je z živo besedo klesala v ozek, zelen trak in se navijala v kolesce. Na traku so se zbrali tudi spomini na Gospodarsko zadružno zvezo, ki jo je Žagar prav tako ustanovil na Dobravi 1931. leta. To je bila oblika, kako naj bi se delavci in pošteni kmetje izognili izkoriščevalskim zadrugam. Veliko spominov govori o sestankih in konferencah na Reparici, pod Fajfo in drugod, govori o zbiranju Rdeče pomoči in zagovarjanju komunistov pred sodiščem, govori o taktiki in prepričevalnih oblikah dela komunistov in podobno. Včasih so komunisti morali tudi tvegati, se posluževati vseh možnosti za svoje delo.

Zelo zanimiv jo bil tale primer:

Pred državnimi volitvami 1933. leta je bila politična aktivnost posebno živahna. Delavci in napredni kmetje so opravičeno pričakovali, da jim bo Partija dala svoje smernice. Naloga komunistov v strogi ilegali je bila težka, odgovorna in pomembna.

Žagar je vse to predvideval in pripravil. V njegovem stanovanju naj bi tiskali letake.

Toda bili so razočarani. Prav v tamkajšnjo šolo, zraven Žagarjevega stanovanja so pripeljali volivni material. Zraven, seveda, orožniki, ki so ta material vso noč stražili.

Prav v tisti noči pred volitvami, ko so stražarji budno in vestno pazili na volivni material, pa je Žagar z njegovimi hčerkami in drugimi komunisti pod isto streho tiskal komunistično volilne letake. Na ciklostil so jih izdelali, kot se nekateri spominjajo, kakih 15 ali 16 tisoč in jih takoj razpošiljali po organiziranih kanalih na Jesenice, v Tržič, v Kranj in v druga delavska središča.

Sumljiva tovarna. Na magnetofonskem traku so posneti tudi spomini o tako imenovani »sumljivi tovarni«, ki so jo postavili komunisti v Otočah. Po znani stavki tekstilcev 1936. leta, so organizatorje in voditelje te stavke — komuniste in simpatizerje, odpustili z dela. Ostali so brez zaslužka.

Kmalu so se znašli. Kupili so nekaj strojev in v Stražišču začeli s tekstilno dejavnostjo. Toda kaj kmalu so morali od tam. Že so bili predlogi, da bi dobili neko lopo blizu železniškega mostu čez Savo proti Tržiču. Oblast je nasprotovala. Tako komunistično leglo bi lahko vlastodržcem spet škodovalo med delavstvom v Kranju.

Takrat je bilo posvetovanje tudi pri Žagarju na Dobravi. Sklenili so, naj bi poiskali prostor za to izven Kranja. V Otočah je vpliv naprednih gibanj svobodnejši, elastičnejši kot v Kranju. Tako so ocenili.

Komunisti so se zmenili za odkup zemljišča tik za železniško postajo v Otočah. Tam so zgradili primerno stavbo, postavili svoje tekstilne stroje in začeli delati. Bili so združeni v Tekstilno zadrugo. Zaposlenih je bilo tam le kakih 12 delavcev. Toda kot člani so to zadrugo podprli vsi komunisti, med katerimi tudi dr. Jože Vilfan, Stanovnik in drugi. Članarina je bila 2.000 dinarjev, kar takrat ni bilo malo. Toda vsak je dal čimveč je mogel. Stanko Gorjanc, čeprav ni bil tam zaposlen, je dal tej zadrugi kar 125.000 dinarjev, ki jih je bil podedoval.

Ta »komunistična tovarna« je bila seveda na vrsti za preiskave ob vsakem dogodku. Kadar so pod katerimkoli vodilom zaropotale deske na mostu čez Savo, smo kar poskakali skoz okna in se umaknili. Nismo čakali policije kar tako, pravijo danes tamkajšnji bivši delavci — komunisti.

Veliko sestankov jo bilo tam. Toda mnoge stavke, preiskave pa tudi razno aretacije in podobno je komuniste že oborožilo z bogatimi izkušnjami. Morda kje na podstrešju te stavbe še danes leže kaki zapiski, brošure ali drugo gradivo. Vendar, policija tam ni imela sreče. Kljub vsemu nasprotovanju oblasti so so komunisti samostojno postavili na noge, sami so si preskrbeli zaposlitev in zaslužek. Moč organiziranih delavcev pod vodstvom KPJ je prerasla pričakovane meje. Tudi oblast je vedela, da je tu na delu Partija, da je Tekstilna zadruga v Otočah še bolj združila komuniste in jim dala možnost za še večjo dejavnost. Iskali so dokaze, da bi to zadrugo ukinili. Toda niso jih našli. Budnost komunistov jim je to preprečila.

Najprej v Kropi. Kje pa so bile osnovne partijske organizacije — celice? Tudi o tem so se na sestanku pomenili in njihovi spomini so se navijali okrog zelenega koleščka.

Žagar je v Dobravi postavil to organizacijo 1931. leta. Poleg njega sta bila ob ustanovitvi še dva člana: Jože Resman in Ivan Križnar. Toda že na prvem sestanku so govorili tudi o sprejemu mladine in izbrali za kandidata Hrovatovega Johana.

Prva organizacija v okolici je bila ustanovljena v Kropi -- okoli 1934. ali 1935. leta. Podatka bodo še raziskali. V 1935. letu je bila osnovana organizacija tudi v Ljubnem, leto kasneje na Črnivcu, okoli 1938. leta v Lescah in leto kasneje — 1939. tudi v Otočah, ko so se preselili tja člani Tekstilne zadruge iz Kranja.

Še in še so pripovedovali o zvezah, ki so takrat vodile iz Dobrave, iz tamkajšnje organizacije, do Krope in v Leše na drugo stran.

Pri nekaterih letnicah in datumih so bila mnenja deljena. Ko bodo njihov razgovor pretipkali in ga dali vsakemu v pregled, bodo ob strani vpisovali spet svoja pojasnila, dopolnila. Morda se bodo do takrat celo spomnili novih stvari, morda celo ovrgli zdaj izrečeno domneve. Morda. Toda spomini se tako zbirajo in kontrolirajo dokaj hitro. Predvojna doba je v grobem zbrana.

Na prihodnjem sestanku bo na vrsti ta doba NOB. Krog udeležencev se bo lahko močno razširil. Trak bo beležil nove, bližje toda pretresljivejše dogodke. Zgodovina male, a ponosne vasi se bo kaj kmalu nabrala na zeleni trak, na papir, v knjige, v muzeje — v zgodovino za potomce. -- K. Makuc. -- Gorenjski glas 13. marca 1959

Zbor učiteljev na Dobravi. 27. marca letos bo poteklo 17 let od velikih borb, ki so jih imeli partizani proti nemškim osvajalcem v škofjeloških hribih. V tistih bojih je padel tudi narodni heroj, učitelj Stane Žagar. Svet za šolstvo pri OLO Kranj pripravlja ob predstoječi obletnici in v počastitev 40-letnice KPJ veliko zborovanje vseh pedagoških delavcev Gorenjske. Na Dobravi pri Otočah, kjer je Stane Žagar dolga leta učiteljeval in hkrati aktivno vodil politično gibanje, se bodo letos, v soboto, 28. marca, zbrali učitelji in profesorji iz vsega okraja. Pričakujejo kakih 1000 udeležencev. Za govor o padlem revolucionarju in o dejavnosti KP v tem kraju se pripravlja upokojeni učitelj Kocjančič iz Krope. Na sporedu je tudi komemoracija na grobu, nastop učiteljskega pevskega zbora, nastop mladinskega pevskega zbora osnovne šole »Stane Žagar« iz Kranja, godba na pihala jeseniške Svobode itd. V Kropi pa bo isti večer koncert, posvečen revolucionarnemu pedagogu Stanetu Žagarju. -- l. c. -- Gorenjski glas 16. marca 1959

V spomin Staneta Žagarja. V soboto dne 28. marca 1959 bo na Dobravi pri Kropi velika proslava v počastitev velikega heroja Staneta Žagarja. Mimo prosvetnih, političnih in drugih organizacij občine Radovljica in Kropa se za to veliko proslavo pripravlja tudi okrajni odbor učiteljev in profesorjev kranjskega okraja. Ta dan bo namreč zbor vseh prosvetnih delavcev okraja, šole in drugi vzgojno izobraževalni zavodi pa bodo imeli pouka prost dan. Pester program, ki ga bodo izvajale šole in razne organizacije, nastopil bo tudi učiteljski pevski zbor in godba na pihala jeseniške Svobode, mladinski zbor osnovne šole »Stane Žagar« bo počastil spomin velikega revolucionarja gorenjskih partizanov in hkrati 40. obletnico ustanovitve KPJ. -- Ljudska pravica 25. 3. 1959

Stane Žagar. Na Srednji Dobravi so se zbrali pedagoški delavci vsega okraja z namenom, da se poklonijo spominu padlega heroja učitelja, revolucionarja Staneta Žagarja. Na današnji dan, ko poteka 17 let od tistega dne, ko se je prebijal skozi sovražne obroče na Planici nad Crngrobom, se ga bodo spomnili tudi na spomnili tudi na šolah, spomnili se ga bodo tovariši, ki so ga poznali, spomnili se ga bodo stari komunisti, pa kmečki ljudje okrog Krope, Dobrave in Otoč, kjer je bil znan kot priljubljen voditelj, svetovalec — človek v pravem pomenu besede.

Kot politično sumljiv in preganjan se je moral umakniti iz rojstne Primorske pred italijanskimi okupatorji koj po prvi svetovni vojni. Svobodoljubne težnje so ga vodile med Koroške Slovence. Kot učitelj je v Žrelcu vneto organiziral kulturno in politično delo. Neuspeli plebiscit ga je vodil nazaj v domovino, kjer je z nezmanjšano vnemo sodeloval v družbenem življenju. Bil je v Krškem, Gorjah, a najdlje na Dobravi pri Kropi.

Na Dobravi so ga kaj kmalu začele nadzirati oblasti, orjunaši so ga skušali celo ubiti. Da bi ga onemogočili, so ga vrgli na strokovnem izpitu, ga ob vsakih volitvah nadzirali in ga končno leta 1940 kot »državi nevarnega« odpustili.

Žagar je dal pobudo za organizacijo kmetijske nabavne zadruge na Dobravi, organiziral je kmetijsko nadaljevalno šolo, knjižnico za mladino, predaval in širil je napredne, svobodoljubne ideje na vsakem koraku.

Leta 1934 je organiziral prvo partijsko organizacijo na Dobravi. 1936 leta je bil kot organizator tekstilne stavke v Kranju, pozneje pa je pomagal odpuščenim delavcem, da so ustanovili tekstilno zadrugo v Otočah. Zaradi njegovega revolucionarnega delovanja je 1937. leta postal član CK KPS.

Ob okupaciji je bil med prvimi organizatorji odpora na Gorenjskem. Vstaja in prvi partizanski boji na Gorenjskem so tesno povezani z njegovim imenom. Kot politkomisar Gorenjskega odreda je vodil avgusta 1941 prvi večji boj z Nemci na Partizanskem vrhu v Rovtah, Selški in Poljanski dolini in v Dražgošah.

Ob 17-letnici smrti heroja Staneta Žagarja se spominjamo hkrati vseh nekdanjih zaupnikov in poverjenikov, vseh aktivistov in borcev, ki so kot Stane Žagar posvetili svoje življenje delu za napredek in boljšo prihodnost človeštva. -- Glas Gorenjske 27. 3. 1959

Srečanja z revolucionarjem … Tovariš Ivan Bertoncelj: “Moj oče je mizar in tudi jaz sem se izučil za ta poklic. Nekega poletnega dne sedemindvajsetega leta sem popravljal okna v dobravski šoli in med delom se mi je pridružil učitelj. Povpraševal me je, kako gre z mizarstvom, koliko zaslužim in kako sploh živim. V svoji mladostni preproščini sem ljudi, ki se niso ukvarjali s fizičnim delom, gledal z nekakšnim nezaupanjem, zato sem bil najprej tudi do njega dokaj pridržan. Toda po petih dneh, kolikor sem takrat delal v šoli, sem svoje mnenje spremenil in se čudil, da mu je sploh mar, spuščati se v podrobne pogovore s preprostim človekom.

Naslednje leto sem se vpisal v njegovo večerno nadaljevalno šolo in se tako z njim pogosteje pogovarjal. Nekega dne mi je dal brati Gorkijevo "Mati". Počasi, kaka dva meseca, sem prebiral to knjigo in ko sem mu jo vrnil, me je vprašal, kaj sem bral, nato pa mi je kar sam začel globlje tolmačiti vsebino … -- Ljudska pravica 29. 3. 1959

Ob 17-letnici smrti narodnega heroja, učitelja Staneta Žagarja so se v soboto, 28 marca zbrali učitelji in profesorji z vse Gorenjske na Dobravi pri Kropi, kjer je pokojni učiteljeval polnih 18 let. Zbranim pedagogom je spregovoril predsednik Društva učiteljev in profesorjev Gorenjske prof. Ciril Velušček ter učitelj v pokoju iz Krope, Ivan Kocjančič, ki je s pokojnikom sodeloval v naprednih, ilegalnih organizacijah.

Navzoče pedagoške delavce in preživele borce na čelu s članom CK ZKS Tomom Brejcem so pozdravili pionirji Lipniške šole. Nastopila sta tudi: mladinski pevski zbor šole Staneta Žagarja Iz Kranja in učiteljski pevski zbor iz Kranja. V imenu prosvetnih, kulturnih in političnih organizacij so po zborovanju položili številne vence na grob tamkaj pokopanega heroja.

Zborovanje pedagogov, ki sodi v okvir proslav v počastitev 40-letnice KPJ, je bilo v znaku praktičnega uresničevanja smotrov pokojnega učitelja; da z novimi, naprednimi metodami vzgaja, usmerja in usposablja mladi rod za novo in lepše življenje. -- Glas Gorenjske 30. 3. 1959

Komemoracija na Srednji Dobravi ob 17-letnici smrti Staneta Žagarja, 30. 3. 1959

Tovariši Ivan Bertoncelj, Jože Resman in Ivan Križnar, ki so bili vrsto let sodelavci narodnega heroja Staneta Žagarja. Ljudska pravica 29. 3. 1959

Na Dobravi pri Kropi so te dni počastili prosvetni delavci kranjskega okraja 17-letnico smrti narodnega heroja Staneta Žagarja. — Na sliki: udeleženci komemoracije (Foto: M. Aljančič) -- Slovenski poročevalec 31. 3. 1959

Detelja v gumbnici. Spomini Ivana Bertonclja na nekatere konference in delo KP Jugoslavije. Važna stvar je bila konferenca 1936 na Boštjanovem kopišču pod Fajfo. Konferenca je bila važna zato, ker so celice poročale o svojem delu. Na konferenci je govoril tov. Žagar o zunanjem političnem pregledu. Razpravljali so tudi o obliki dela, načinu borbe proti razrednemu sovražniku in o taktiki pa o naprednem delavskem gibanju. Posebno važna je bila konspiracija delovanja partijskih celic. Ker je bila konferenca na našem območju, smo bili tudi člani KP zadolženi za organizacijo, to je za tehnični del izvedbe, tako da smo delegate, ki so bili pred oblastjo delno kompromitirani, vodili posamezno na konferenco. Mislim, da je bilo okoli 25 delegatov. Nekateri so prišli peš iz Podnarta, nekateri pa z železniške postaje Otoče. Zadolžen sem bil, da privedeni dva iz Otoč; za razpoznavni znak smo imeli rdečo deteljo v gumbnici. Rdečo deteljico so nosili samo vodniki. Dogovorjeno je tudi bilo, da mora vsak voditi po drugi poti. Moja naloga je bila, da vodim preko Zg. Dobrave. Spominjam se, da sva se z drugim vodnikom, s Španovim Cirilom srečala pri mostu. Nerodno mi je bilo, da bi skupaj nadaljevali pot. Jaz sem svoja delegata vodil preko Miklavževca dalje v Jelovico, Stanko pa svojo grupo tik za menoj. Sestali smo se na Jelovici. Konferenci je prisostvoval tudi neki tovariš iz Trbovelj. Navzoči so lahko ugotovili, da se partijska organizacija že bori z idejnimi temelji in da je tudi organizacijsko utrjena, kar je bila zasluga Žagarjevega aktivnega dela.

Spominjam se tudi konference, ki je bila leta 1938 pod Jastrebovcem na Vodicah; konferenci je prisostvoval tudi Boris Kraigher. Kdo ga je privedel na Jelovico, ne vem, spominjam pa se, da je prišel skupaj z Žagarjem. Sam sem bil zadolžen, da sem vodil tri tovariše iz radovljiške postaje. Šli smo preko Bukovja skozi Kamno gorico, in sicer tako, da sem šel sam naprej, delegati pa za menoj. Na tej konferenci smo obravnavali politično situacijo; poudarjeno je tudi bilo, da je treba preiti iz pasivne v aktivno akcijo proti razrednemu sovražniku, da je treba razkrinkavati fašizem, kapitalizem, klerikalizem in podobne priveske sovražnika delavskega razreda, da se moramo boriti proti draginji in podobno. Konferenca je trajala precej dolgo. Naključje je tudi hotelo, da nas je iznenadil lovec Jože Politov, zaradi česar je prišlo do nekih nevšečnosti. V Kropi so zaradi tega tudi nekatere zasliševali.

Spominjam se tudi konference, ki je bila v Žirovnici leta 1937. Udeležil se je je tudi Edvard Kardelj. Zadolžen sem bil, da moram na kolodvoru v Žirovnici počakati človeka srednje postave, take in take zunanjosti. Sam pa sem moral imeti v gumbnici smrekov vršiček oziroma vejico s tremi vršički; to je bil razpoznavni znak za človeka, ki sem ga čakal. Ko sva se našla, me je vprašal, kdo je Stane Žagar? Človeka, ki me je vprašal po Žagarju takrat nisem poznal. Šele leta 1939, ko sem bil poslan z obvestilom na njegovo stanovanje v Ljubljano, naj se zglasi pri Žagarju zaradi neke konference, oziroma sestanka, sem zvedel, da je bil to Edvard Kardelj. Konferenca v Žirovnici je obravnavala politično situacijo na Jesenicah.

Spominjam se tudi konference, ki je bila leta 1940 na Lipicah pri Blejski Dobravi. Navzoči so bili: Kidrič, Bebler, nekdo iz Lesc, Lojze Justin in Ažman iz Krope ter nekaj Jeseničanov. Na tej konferenci smo govorili o izključitvi nekaterih Jeseničanov, ker se ti niso strinjali z direktivami Partije, ki je propagirala, da je treba preiti v odkrito borbo proti razrednemu sovražniku, pa čeprav za ceno žrtev. -- Glas Gorenjske 17. 4. 1959

Proslava za Staneta Žagarja 30. 3. 1959

Letalo nad Dobravo 26. 12. 1960 -- Gorenjski glas 26. 12. 1960

Prebivalci Radovljice, Otoč, Lipnice, Krope in drugih okoliških krajev so prejšnji petek, 16. decembra opazovali kroženje letala nad Dobravo. Rezultat tega kroženja je gornji posnetek »iz ptičje perspektive«, ki prikazuje Dobravo pri Kropi. Posnetek rabi Odbor za prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« za izdelavo posebnega prospekta. Dobrava je namreč bila osrednje žarišče politične dejavnosti in priprav za revolucijo. Tamkajšnji učitelj, pozneje narodni heroj Stane Žagar, je s svojim neumornim delovanjem v popolni ilegalnosti znal razširiti mrežo komunistov in njihovih pripadnikov po vsej Gorenjski. Tako se je širila želja po svobodi in po lepšem življenju ter mržnja do političnega in ekonomskega zatiranja. Taka idejna pripravljenost je skozi leta in leta pripravljala delavce in kmete na odločilni spopad s tirani. Skupno z drugimi kraji Jugoslavije, se je pod vodstvom KPJ pripravljala tudi Gorenjska. Zato organizatorji prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« poleg drugih pomembnih dogodkov na Jelovici itd., vključujejo predvsem Dobravo, kjer je bilo politično žarišče vseh ostalih dogodkov. -- Glas Gorenjske 26. 12. 1960

Po stezah partizanske Jelovice. V soboto 14. in v nedeljo 15. januarja bodo letos že petič tradicionalne prireditve »Po stezah partizanske Jelovice«. Letošnje leto so priprave zajele dokajšen obseg, prireditev sama pa obeta vse večje uveljavljanje teh zimsko-športnih prireditev v spomin na nekdanje dni revolucije in bojev. Gorenjska je povsem utemeljeno izbrala Jelovico za te prireditve. Na pobočjih Jelovice so se začela prva delavska gibanja. Na Dobravi pri Kropi se je pod vplivom učitelja Staneta Žagarja začelo živahno politično gibanje že dobrih deset let pred pričetkom narodnoosvobodilne borbe. Njihov duh se je širil po delavskih središčih Gorenjske. Na Jelovici so se pričeli shajati prvi komunisti. Kovali so načrte za nadaljnji razmah delavskega gibanja. Tu je bil sprejet sklep o vstaji itd.

Prestrašeno in zaskrbljeno prebivalstvo je v tistih dneh okupacije gledalo s tihimi upi samo na Jelovico, kjer so slutili nezlomljivo moč upora. Ta duh je zajel v pozni jeseni 1941. leta Poljansko in Bohinjsko dolino, Jesenice in Zgornjesavsko dolino v splošno vstajo. Ta je dobila končni pečat v junaškem tridnevnem dražgoškem boju. Dve sto partizanov je skupno z domačimi od 9. do 11. januarja 1942. leta zadrževalo močan val nemške vojske, ki je obsipala z granatami in svinčenkami malo gorsko vasico Dražgoše. Ta borba, ki je že v tistih prvih časih vojne vlila prebivalcem veliko upanja v zmago našega življa, je postala simbol nadaljnje partizanske borbe v Sloveniji in še posebej na Gorenjskem.

Od Martinčka preko Lipniške, Mošenjske in Oblakove planine do Jamnika in Kupljenika so se množili grobovi padlih borcev. Na območju jelovških gozdov so omahnili tudi najzaslužnejši organizatorji upora na Gorenjskem: Stane Žagar, Jože Gregorčič, Lojze Kebe. -- Zasavski tednik 12. 1. 1961; podobno v Po stezah partizanske Jelovice. Osrednja prireditev bo v Železnikih blizu junaških Dražgoš - Smučarski tek mimo partizanskih spomenikov - Revolucionarna rast pred vojno. Primorski dnevnik 11. 1. 1961; Primorski dnevnik 12. 1. 1961

Spomeniki za obletnico vstaje. [...] Na Dobravi pri Kropi pa bodo postavili spomenik Stanetu Žagarju in ostalim, ki so padli v boju za svobodo. -- Glas 11. 1. 1961

Stane Žagar. V ponedeljek, 27. marca, bo na Dobravi pri Kropi komemoracija v počastitev 19-letnice smrti narodnega heroja Staneta Žagarja, glavnega organizatorja ljudske revolucije na Gorenjskem. Rojen je bil 1896 v Žagi pri Bovcu, kjer se je že v rani mladosti kalil ob težkih socialnih razmerah in nacionalnem zatiranju. Tako je že od 18. leta naprej, ko je doživel prvo hišno preiskavo zaradi ilegalne marksistične literature, bil vedno in povsod znan kot neuklonljiv borec za delavske pravice. Hkrati pa je bil med ljudmi povsod izredno priljubljen in spoštovan. Takega so poznali na Tirolskem v prvi svetovni vojni, v okolici Celovca, v Krškem in Gorjah pri Bledu, zlasti pa na Dobravi na Kropi, kjer je bil učitelj polnih 18 let. Povsod je imel stike s preprostimi ljudmi, se z njimi razgovarjal, jim kazal pot iz tedanjega izkoriščanja in jih usposabljal za razredni boj. Zato ni čudno, da so orjunaši že 1934 leta organizirali trojico, ki naj bi Žagarja ubila. Ni jim uspelo. Dobrava in njena okolica pa se je pod Žagarjevim vplivom polagoma spreminjala od nevednih poslušnih kmetov v zrele revolucionarje. Leta 1931. je ustanovil prvo partijsko organizacijo na Dobravi. Zatem je vzgojil komuniste in jih povezal v organizacijo tudi v Kropi, Ljubnem, v Lescah, Črnivcu in v Otočah. Hkrati je na Dobravi organiziral tamkajšnjo mladino v SKOJ. Kot čian CK KP Slovenije, kamor je bil izvoljen že na njenem ustanovnem kongresu na Čebinovem 1937. leta, je v največji ilegali organiziral tudi razna posvetovanja in sestanke ter okrožne konference komunistov v jeseniškem, kranjskem in tržiškem koncu, bil je idejni vodja velike stavke tekstilnih delavcev 1936. leta itd. Hkrati pa je tudi po prosvetni in strokovni strani nenehno skušal usposabljati ljudi za neizogibni razredni spopad z izkoriščevalci. Tako je na Dobravi že 1988. leta organiziral Kmetijsko nadaljevalno šolo, ki jo je polni dve leti vodil brezplačno. Organiziral je gospodinjski tečaj, tečaj za esperantiste in celo ljudsko univerzo. Tamkajšnji kmetje, ki so mu zelo zaupali, so pod njegovim vodstvom ustanovili Kmetijsko zadrugo. V šolo je vnašal prve oblike današnje šolske reforme: njegovi učenci so volili šolski odbor. Sami urejevali disciplino in podobno. Pri vsem tem njegovem pedagoškem delu je prevladoval napredni duh marksizma; prikazoval je socialne razlike takratne družbe, odkrival ljudem oblike izkoriščanja, jih poučeval o razrednem gibanju v svetu in podobno. Zato so ga ob vsakih volitvah zapirali ali zastražili, iskali proti njemu dokaze protidržavnega delovanja itd. Ker mu tega niso mogli dokazati, so ga 1938. hoteli vsaj premestiti v Selško dolino. Prebivalci Krope so se množično uprli. Toda leto kasneje je bil odpuščen iz službe in poslan na »orožne vaje«.

Brž po okupaciji, 1941. leta, je bil poklican v CK KPS v Ljubljani, kjer je prevzel važne funkcije. Julija 1941. je bil imenovan za člana Glavnega poveljstva partizanskih čet Slovenije in kot poverjenik CK KPS je prišel na Gorenjsko. Tu je v sodelovanju z narodnimi heroji Jožetom Gregorčičem, Lojzetom Kebetom in Tomom Brejcem organiziral ljudsko vstajo in skupno z njimi tudi vodil prve boje s sovražnikom na Partizanskem vrhu na Jelovici, na Rovtu, v Selški in Poljanski dolini in v Dražgošah. Junaško je padel 27. marca na Rovtu pri Planici nad Žabnico. Skupno z Jožetom Gregorčičem je vodil Selško četo iz Hrastnika pri Šk. Loki proti Mohorju. Nekdo jih je opazil in izdal. Naslednje jutro so bili nenadoma obkoljeni. Kakih 1000 Nemcev jih je začelo obsipavati z rafali in bombami. Peščica partizanov je vzdržala kake tri ure. Grozilo je popolno uničenje. Gregorčič je dal povelje za umik. Obroč so prebili. Toda umikajočo četo so z obeh strani napadali Nemci. Samo 7 borcev se je rešilo brez posledic, 10 jih je bilo ranjenih, 15 pa jih je obležalo tamkaj. In med njimi je bil tudi Stane Žagar, glavni organizator ljudske vstaje na Gorenjskem, ki je vse svoje življenje posvetil revoluciji. -- Glas 25. 3. 1961

Na sliki: Stane Žagar (desno) in Ivan Bertoncelj (levo), prvoborec, sedanji podpredsednik Okrajnega ljudskega odbora, ki se je kot domačin na Dobravi pri Kropi v svoji mladosti kalil in vzgajal ob tem neuklonljivem učitelju in revolucionarju. -- Glas 27. 3. 1961

Danes, 27. marca, so preživeli borci III. selške čete Cankarjevega bataljona spominjajo hudega boja z Nemci na Rovtu nad Žabnico. Med ognjem svinčenk, ročnih bomb in plameni gozda, ki so ga Nemci zažgali okoli obkoljene čete, sta borce bodrila in vodila narodni heroj Stane Žagar in Jože Gregorčič. Po dvournem boju na življenje in smrt se je četa prebila skozi obroč. Toda na bojišču je ostalo 15 žrtev, med katerimi je bil tudi Stane Žagar, član Glavnega štaba NOV in POS ter komandir čete Matija Udvanc-Vajs. Izguba Staneta Žagarja je bila nenadomestljiva za Gorenjsko, kjer je bil on prvi in glavni organizator revolucije in oboroženega boja. -- Glas 27. 3. 1961

Kongres na Čebinovem. Na današnji dan, 17. aprila, pred 24. leti, je v mali kmečki hiši na Čebinovem nad Trbovljami začel prvi ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije. Kongresu so prisostvovali tovariš Edvard Kardelj, Miha Marinko in drugi. Med udeleženci je bil tudi znani revolucionar in organizator Stane Žagar, učitelj iz Dobrave pri Kropi, ki je bil takrat tudi izvoljen v prvi CK KP Slovenije. Na kongresu so mnogo razpravljali o nevarnosti vojne, o podpori osvobodilnemu boju v Španiji in v drugih deželah, o razkrinkavanju protiljudske dejavnosti takratnih režimov pri nas in o enotnosti slovenskega naroda v njegovem boju za nacionalne in socialne pravice.

Ob 20-letnici tega dogodka je tovariš Ivan Bertoncelj, sedanji predsednik Okrajnega odbora ZB, ki je bil že takrat član KP, povedal tole: Spomladi 1937 je bil tovariš Žagar pozvan na sestanek, na katerem je bil nekaj dni. Kam je odšel, nismo še vedeli. Pred njegovim odhodom se spominjam, da smo razpravljali v naši partijski celici o vseh važnih političnih vprašanjih našega kraja. Ko se je vrnil, nas je takoj spet ponovno sklical. Takrat pa je povedal, da je bil na ustanovnem kongresu Komunistične partije Slovenije. — Povedal nam je, da so se kongresa udeležili delegati iz vse Slovenije, da je kongres analiziral politično stanje in sprejel resolucijo za delo Partije, ki se je potem usmerila na množično osnovo, na razširitev in vzpostavljanje novih organizacij predvsem v industrijskih krajih. -- Glas 17. 4. 1961

Gorenjska ob 20-letnici revolucije. V Ljubljano in Žužemberk. Tako je povedal predsednik Okrajnega odbora za proslavo 20-letnice revolucije, tov. Ivan Bertoncelj, v razgovoru o dosedanjih pripravah. Osrednje prireditve, kot že znano, bodo na Poljanah nad Jesenicami 4. julija ter ob dnevu JLA, decembra, v Škofji Loki. Najprej in to 21. in 22. julija pa se bomo tudi z Gorenjske v čimvečjem številu udeležili osrednjih republiških svečanosti v Ljubljani in v Žužemberku.

Okrajni odbor za organizacijo letošnjih jubilejnih proslav je razpisal tudi nagrade za najboljše izdelane topografije dogodkov iz NOB v posameznih krajih, kar letos vsi občinski odbori ZB zbirajo in pripravljajo. Posebna komisija je že izdelala prvo osnovo za Zbornik 1941. Prav tako je v zasnovi Dobravska kronika. To bo kronika, zasnovana na spominih preživelih borcev in aktivistov z Dobrave pri Kropi ne le iz časa NOB, marveč tudi iz revolucionarnega gibanja, ki je tam bilo vse po prihodu Staneta Žagarja v ta kraj. Hkrati pa so priprave za Zbornik Gorenjske. [...]

Do 1. avgusta bo verjetno že končano preurejevanje grobišča na Dobravi pri Kropi, kjer je pokopano mnogo borcev in med njimi tudi nar. heroj Stane Žagar. Posebnost tamkajšnjega grobišča bodo železna žitna stebla s polomljenimi klasi, ki bodo ponazorili nekdanje seme revolucionarnega gibanja z oplojenimi sadovi. Na Planici so odkrili spominsko obeležje že 1. maja. [...] L t. -- Glas 13. 5. 1961

Ivan Bertoncelj-Johan: Tekstilna zadruga Otoče šola komunistov - revolucionarjev. Ob 25-letnici tekstilne stavke. Ideja za ustanovitev Tekstilne zadruge Otoče jo bila dana v drugi polovici leta 1936. [...] Na Gorenjskem je v tem mezdno-političnem gibanju aktivno sodeloval tudi Stane Žagar, takratni učitelj na Dobravi pri Kropi. Stalno je bil v stiku s partijskimi voditelji iz Kranja (s Papežem, Tomincem, Teranom in drugimi). Ko se je situacija do podjetnikov zaostrila do kraja, je bil na Dobravi v šoli sestanek, ki so mu prisostvovali že omenjeni tovariši iz Kranja. Ob tej priložnosti so temeljito proučili položaj in se odločili, da bodo začeli takoj s stavko, če podjetniki ne bodo ugodili zahtevam delavcev. Na tem sestanku so opravili tudi že vse organizacijske priprave (izbrali so tudi stavkovni odbor) in se odločili, da bodo delavci ostali v tovarnah in da bodo začeli z zbiranjem hrane pri kmetih, trgovcih in obrtnikih, kakor hitro izbruhne stavka, ter tako organizirali prehrano delavcev v tovarnah. [...] Da bi delavce čimbolj prestrašili, so 273 udeležencev stavke v Kranju, Tržiču in Škofji Loki odpustili iz službe. [...] Po tem tragičnem dogodku so se delavski voditelji v oktobru 1936 ponovno zbrali na sestanku v šoli na Dobravi. Razen Žagarja so bili navzoči še Rudi Papež, Ivan Tominc, Tine Teran in Jože Resman. Razmotrili so položaj, ki je nastal po stavki. Končno so se odločili, da bodo ustanovili tekstilno zadrugo, čeprav trenutno niso imeli za to potrebnih sredstev. Prepričani so bili, da je le v tem njihova rešitev in da bodo z združenimi močmi in ob podpori svojih sodelavcev premagali vse težave. [...] Ker je oblast delala najrazličnejše ovire in težave, je bil ustanovni občni zbor šele 27. maja, in sicer v delavnici v Stražišču. Na tem zboru so ustanovili upravni in nadzorni odbor. V upravni odbor so bili izvoljeni: Ivan Tominc, Valentin Teran, Vinko Šifrer in Ana Avbelj, v nadzorni odbor pa: Rudi Papež, Stanko Gorjanc, Mici Mol, Valentin Gregorčič in Stanko Toplak. Za predsednika je bil izvoljen dotedanji predsednik pripravljalnega odbora, Ivan Tominc. Večino zaposlenih v zadrugi so tvorili komunisti. -- Glas 13. 9. 1961

Ureditev partizanskih grobov. Dobrava (M. S.) — Pred dnevi so na Dobravo pripeljali železne dele novih spomenikov, ki jih bodo uredili na grobovih 18 partizanov na dobravskem pokopališču. Kot je znano, so tu pokopani narodni heroj Stane Žagar, njegov sin Stane in hčerka Dana. Grobišče bodo uredili verjetno še v tem mesecu. -- Glas 7. 10. 1961

»In vendar je vaše seme pognalo ...« Na Dobravi pri Kropi bodo odkrili spomenik. Na jugozahodnem delu obdajajo Dobravo jelovški gozdovi, ki so odigrali kot naravno zatočišče partizanov v času NOB zelo pomembno vlogo. V nedeljo, 29. oktobra, bodo v tej vasi odkrili spomenik padlim borcem, med katerimi je pokopan tudi narodni heroj Stane Žagar. S tem bo ta kraj počastil tudi 20-letnico ljudske vstaje.

Na ta dan bodo mnogi obudili spomine na narodnoosvobodilni boj in na težave, ki so bile s tem zvezane, prav tako pa tudi na predvojno ilegalno partijsko delo. Obenem pa bomo ugotovili, da je seme, ki je bilo sejano v tem času, obrodilo za našo družbeno skupnost bogate sadove. Ob tej priložnosti bomo lahko prebrali tudi 52 v marmor vklesanih imen svojcev, tovarišev in soborcev, ki so dali svoja življenja za našo osvoboditev. Ugotovili bomo, da je iz vasi Dobrave, Mišač, Otoč in Lipnice padel vsak deseti prebivalec.

Ker je partijsko organizacijo ustanovil Stanko Žagar že leta 1931 in se je že pred vojno krepko utrdila med ljudmi, je seveda lahko odločno prijela za delo tudi v prvih dneh okupacije. Velik del vaščanov se je takoj odzval njenemu pozivu in kmalu so padle tudi prve žrtve. Partizanske enote, ki so se često zadrževale na pobočju Jelovice, so imele glavni vir prehrane na Dobravi in okolici, česar okupator zaradi dobre organizacije kljub terorju ni mogel preprečiti. Čeprav je bilo tudi nekaj odpadnikov od NOB, je organizacija uspešno delovala vse leto 1941 in tudi ostala vsa leta do osvoboditve.

Posebno tragičen je bil za ta kraj 5. december 1941, ko so Nemci odgnali v zapor in internacijo 42 družin z Dobrave in okolice (185 domačinov). Takrat sta tudi nemška policija in gestapo delala nad njimi strahovit teror in izropala vse njihovo premoženje. Večina teh vaščanov je bila vso okupacijo v internaciji na Bavarskem. Povprečno je bil vsak zaprt, interniran ali izseljen skoro dve leti, mnogi pa so bili v partizanih.

Borci, aktivisti, interniranci in izseljenci so torej umirali po vsej naši domovini. [...] Zato se jim moramo dostojno oddolžiti s spomenikom, ki naj spominja na ta veličastni boj in na ljudsko revolucijo. Grobišče je urejeno po zamisli prof. Borisa Kobeta. Narejeno je iz hotaveljskega marmorja. Iz vsakega (17) groba tamkaj pokopanih borcev pa se dviga več kot dva metra visoka (iz kovanega železa) pšenica z zlomljenim klasom, ki je pozlačen in ki so ga skovali kroparski kovači. To se zelo lepo in simbolično povezuje z Dobravskim poljem ter predstavlja živo rast in seme, ki je bilo sejano v boju in ki je v borbi ovenelo, zato da je odprlo pot novemu času — novemu življenju. Spominski kamen, ki stoji na ploščadi, ima posvetilo, ki ga je napisal pesnik Matej Bor — »In vendar je vaše seme pognalo«. Razen tega je na robu kamna vklesanih še 35 imen tovarišic in tovarišev, ki so žrtvovali življenje za svobodo v drugih krajih naše domovine, v izseljeništvu ali internaciji in so tudi tam pokopani. Z ureditvijo tega grobišča se naša skupnost oddolžuje borcem, ki so darovali svoja življenja za novo Jugoslavijo. -- Ivan Bertoncelj - Johan -- Glas 25. 10. 1961

Takšen bo spomenik padlim na Dobravi -- Glas 25. 10. 1961

Delavci kranjskega kamnoseštva postavljajo na podstavek plošče z vklesanimi imeni padlih. V ospredju je predsednik KO Dobrava, Jože Šobrl -- Glas 28. 10. 1961

Ljudje pod Jelovico. Na Dobravi bodo jutri dopoldne ob desetih odkrili spomenik padlim v zadnji vojni. Dan je tonil v večer in hladen vetrič je zavel po planoti pod Jelovico. Dišalo je po zrelem grozdju in po prekopani prst, v katero so pravkar položili cevi za nov vodovod. Voda je pritekla v kuhinjo nekaterimi lani, drugim letos. Nekateri pa je še nimajo, razen tiste iz vodnjakov in kapnic. Pa jo bodo dobili, že kopljejo, le cevi je zmanjkalo. Saj je vode za vse dovolj! (Včasih še preveč, če – recimo – poruši most v Globokem in morajo iz Mišač hoditi v službo v Radovljico okoli na Podnart!) že res, ampak včasih je pa le ni bilo. Takrat, ko je Stanko Žagar učiteljeval na Dobravi, so pili le tisto iz vodnjakov in kapnico. Človek se vsemu privadi, tudi leščerbe in petrolejke so dobre, če ni elektrike. Pa tudi slabe ceste, če boljših ni ... -- Glas 28. 10. 1961

Pa je vse to danes na Dobravi in v okoliških vaseh samo še preteklost. No, razen vodovoda v Prezrenjah, pa tudi ta bo še letos, tako upajo. Vse vasi pa so elektrificirali že prejšnja leta.

Na konglomeratni savski terasi med Podnartom, Kropo, Kamno gorico in Otočami ležijo Zgornja, Srednja in Spodnja Dobrava in Prezrenje, doli ob Savi nasproti Mošenj so Mišače, na drugi strani, tam, kjer po mostu čez Lipnico zavijemo v Kropo, pa je vas Lipnica. Slikovit je ta svet, v teh dneh pa še posebej — ko listje rumeni, zlati in odpada in ostajajo veje dreves gole in mrtve.

Jesen je. Jesen je umiranje, umiranje pa vodi tudi življenje. Tisti, ki so dali življenje za novo in za lepše življenje, tisti niso umrli. V borbi so sejal seme, ledino so orali. Seme je vzklilo, zlati klasi so pognali na dolgih steblih, ta pa so klonila v viharju, da so napravila pot novemu življenju. Na vsakem koraku srečujemo danes to novo, lepše, srečnejše življenje. Sredi polja, posejanega s pšenico, pa se v soncu dviguje v nebo še vedno sedemnajst zlatih pšeničnih klasov, zlomljenih, a ne uničenih. Stojim tam in gledam v mrzle plošče z vklesanimi imeni ... Ciril Osterman, Anton Benedičič, Stanko Podlipnik, Franc Pretnar, Dušan Pogačnik, Ivan Šolar, Martin Mavrer, Andrej Boštjančič, Jakob Mohorič, Anica Šolar, Alojzij Pogačnik, Filip Jerala, Anton Vidic, narodni heroj Stanko Žagar, Stane Žagar, Nada Žagar, Marija Papler ... Vetrič pihlja in kliče v spomin dogodke iz prejšnjih let ...

Več kot osemnajst let je sedanji narodni heroj Stanko Žagar neutrudno delal med ljudmi na Dobravi in v okolici. Leta 1928 je ustanovil kmečko nadaljevalno šolo, kamor so prihajali fantje in možje tudi po celo uro daleč. Poučeval je sicer po odobrenem programu, ki pa ga je dopolnjeval z družbenimi in prirodnimi vedami, z marksistično miselnostjo. Razen kmetijske šole je osnoval tudi gospodinjski tečaj, tečaj esperanta, pozneje še ljudsko univerzo, zavzemal se je za enakopraven položaj žene, ustanovil je kmetijsko zadrugo na Dobravi, boril se je za vodovod, za cesto, za postajo Otoče, za drevesnico in za tujskoprometno društvo. Ponoči, ko so kmetje kuhali žganje, je bil med njimi, bral jim je in jih učil. Ko so v mraku devali seno v kozolce, je pomagal in govoril ...

Žagar je leta 1931 osnoval partijsko organizacijo na Dobravi, leta 1935 v Kropi, leto dni pozneje v Ljubnem, leta 1938 v Lescah in na Černivcu in leto pozneje v Otočah. Leta 1938 je bila na Dobravi ustanovljena tudi organizacija SKOJ, ki je množično zajela mladino. Vodil jo je Žagarjev sin, ki je bil takrat dijak kranjske gimnazije. Pozneje, dvainštiridesetega leta, je padel s tovariši v jami nad savsko sotesko pri Okroglem, kamor je ranjen prišel iz Udnega boršta.

Zaradi neutrudnega dela učitelja Žagarja je okupacija zatekla Dobravo pripravljeno. Večina prebivalstva se je takoj odločila za boj proti okupatorju. V juniju in juliju 1941 je iz Dobrave in okolice odšlo v partizane šest borcev, ostali pa so delali doma kot aktivisti in zbirali vse potrebno za partizane, ki so bili vključeni v Jelovško četo Cankarjevega bataljona. Nemci kljub mnogim aretacijam na Dobravi in okolici, kljub streljanju talcev in kljub pomoči domačih izdajalcev partijske organizacije niso uspeli odkriti. Trojico od izdajalcev so partizani kaznovali s smrtno kaznijo, Nemci pa so drugi dan po pogrebu v Dragi zato že ustrelili 30 talcev, medtem ko so 6. dec. 1941 že v zgodnjih jutranjih urah izselili z Dobrave 42 družin, vse njihovo imetje pa izropali. Zaprtih in preseljenih je bilo 185 ljudi iz vseh treh Dobrav, iz Mišač in iz Lipnice. Vsi ti ljudje so bili v izseljeništvu ali v zaporih skupaj 301 leto, 6 mesecev in 26 dni.

Okupator je mislil, da bo z internacijo, s streljanjem talcev in s koncentracijskimi taborišči ustrahoval ljudi in zatrl narodnoosvobodilno gibanje. Pa ni bilo tako. Čeprav je bila ta izselitev za Dobravo sicer močan udarec, se je gibanje kmalu opomoglo in se pospešeno dalje razvijalo. — Že leta 1942 je bila Dobrava spet krepka postojanka narodnoosvobodilnega gibanja. Sredi leta 1943 je tu Albina Kocjančič osnoval a ilegalno slovensko šolo, v kateri je učila tudi Vida Martelj. V letu 1944 je bila Dobrava v glavnem že osvobojena. Prvi maj so tedaj tu že svečano proslavili, saj so postavili celo slavolok. Oktobra tega leta so pri Čačku na Dobravi in pri Pajlerju na Brezovici izvedli volitve v narodnoosvobodilne odbore, ki so uspešno delali vse do osvoboditve.

Seme je vzklilo. Seme, ki ga je tu že v tridesetih letih sejal Žagar, pa pozneje tudi vsi ostali, katerih imena so danes vklesana v hotaveljski marmor ali pa ki še žive, je obrodilo bogate plodove. Na Dobravi danes nimajo šole, ker je bila med vojno porušena. Imajo pa na Lipnici moderno novo osemletko, kamor hodijo otroci v šolo. Na Dobravi imajo zdaj vodovod in elektriko in novo cesto. In pokopališče so letos uredili, da bo spomenik, ki ga bodo odkrili jutri ob desetih dopoldne, stal na lepem mestu. Ljudje so srečni. — Hodijo v službo, saj imajo kam: v Lipnico, v Otoče, v Kropo, pa tudi v Kranj in na Jesenice. Zanje je to velik uspeh, zlasti Iskrina obrata v Lipnici in v Otočah. »Skoraj od vsake hiše hodi kdo v tovarno!« pravi predsednik Krajevnega odbora Jože Šoberl. Menda samo v dveh hišah v vseh treh Dobravah delajo vsi doma. In Zgornja Dobrava Ima 34 hiš, Srednja 18 in Spodnja 12.

Tomažovčeva Vanda z Mišač

Obrat Iskrine skupnosti v Lipnici zaposluje danes že okoli 150 delavcev, urejen pa je tako, da bi kaj podobnega menda po vsej Gorenjski zastonj iskali. Cvetje v obratih, glasba po zvočnikih, prostor za počitek zunaj ob slapu Lipnice, čistoča, jedilnica s toplim obrokom za borih 50 dinarjev, ambulanta, slike po stenah — zares je treba dati kolektivu za tak uspeh v tako kratkem času priznanje. Da to niso samo prazne besede, poglejmo še malo v proizvodnjo. 6. oktobra letos so začeli s proizvodnjo številčnikov za števce na tekočem traku in zdaj izdelajo vsakih petnajst sekund en števec ali 1620 vsak dan, medtem ko so z istim številom ljudi v tem oddelku prej, ko je bil še v prostorih Iskre v Kranju, izdelali vsak dan le 800 številčnikov. In to je bilo še pred dobrim letom, saj so pred dvema letoma ta obrat šele začeli urejati. Sicer je bil še prej tu manjši obrat Iskre z 31 zaposlenimi delavci, ki so izdelovali le mehanske ure in vršili usluge, toda ta je imel leta 1959 le 46 milijonov dinarjev brutoprodukta ali milijon in pol na zaposlenega, danes pa dosegajo na enega delavca že 3 milijone dinarjev brutoprodukta ali letno preko 400 milijonov. Razen mehanskih in električnih ur izdelujejo zdaj številčnike za števce in števec pogovorov za telefone, za naprej pa že pripravljajo proizvodnjo dvotarifnega številčnika za števce s stikalno uro, kar bo nov uspeh tega mladega kolektiva.

Temna in težka so bila ta pretekla leta. — Devet odstotkov vseh prebivalcev je padlo samo v zadnji vojni. Svetla pa je prihodnost. Tisti, ki zdaj doraščajo, ne bodo vedeli za mučenje in trpljenje svojih očetov, mater in bratov. Spomenik z zlomljenimi pšeničnimi klasi pa jim bo nemo govoril ... tu, na tej zemlji, kjer je vsaka ped prepojena s krvjo in znojem, je bilo včasih drugače kot danes ... In Tomaževčeva Vanda iz Mišač, ki se danes igra s putko in petelinčkom, in vsi drugi, ki danes doraščajo tu — pod Jelovico, bodo vedeli, da to ni pravljica .... — A. Triler -- Glas 28. 10. 1961

Srednja Dobrava. Osrednja in zelo pomembna prireditev za Gorenjce bo v nedeljo na Srednji Dobravi, in sicer žalna komemoracija ob Dnevu mrtvih pri novem grobišču padlih v NOB, kjer je pokopan tudi narodni heroj Stane Žagar. Kako bo prireditev potekala, nam je povedal sekretar Okrajnega odbora Zveze borcev Kranj tovariš Franc Konobelj-Slovenko: »Začetek žalne komemoracije na Srednji Dobravi bo v nedeljo ob 10. uri. Ob tej priložnosti bodo nastopili pevski zbor »France Prešeren« iz Kranja, godba na pihala DPD »Svobode« iz Kranja in drugi. Po sedanjih podatkih se bo žalne komemoracije na Srednji Dobravi udeležilo precej Gorenjcev in znanih političnih delavcev. Narodni heroj Stane Žagar je med Gorenjci zelo znan kot predvojni organizator, član Centralnega komiteja KPS, član glavnega štaba NOV in POS itd. Skupaj s Stanetom Žagarjem pa so v preurejenem grobišču pokopani še ostali gorenjski borci. Zato pričakujemo zares številno udeležbo.« -- Glas 28. 10. 1961

Svečanost na Srednji Dobravi nad Podnartom. V spomin in Žagarju in tovarišem Srednja Dobrava 29. oktobra. — Tu je bilo danes dopoldne ob desetih na preurejenem pokopališču odkritje spomenika narodnemu heroju Stanetu Žagarju in tovarišem. Svečanosti se je kljub ne najboljšemu vremenu udeležilo preko tisoč domačinov, okoličanov, svojcev padlih in predstavnikov delovnih kolektivov ter organizacij in društev, med njimi tudi Tomo Brejc, član republiškega Izvršnega sveta, Tone Šušteršič, predstavnik CK ZKS Ljubljana, Janko Rudolf, sekretar OK ZKS Kranj, Martin Košir, predsednik Okrajnega odbora SZDL Kranj in drugi. Otvoritveni govor je imel sekretar Glavnega odbora Zveze borcev Slovenije Marjan Bertoncelj, sodelovali pa so še: kranjska godba, Prešernov pevski zbor, pionirji osnovne šole v Lipnici z recitacijami, vod vojakov kranjskega garnizona Staneta Žagarja s častno salvo in drugi.

»Vrsti proslav in svečanosti ob letošnjem jubilejnem letu — dvajseti obletnici vstaje in ljudske revolucije — se pridružujemo z odkritjem preurejenega grobišča in postavitvijo spomenika narodnemu heroju Stanetu Žagarju in tovarišem!« je na začetku povedal tovariš Bertoncelj, potem pa nadaljeval:

»Štiriletna borba, ki je terjala mnoga dragocena življenja, materialne in druge žrtve naših narodov, je bila zmagovita zato, ker je bila pravična in vseljudska. Vseljudska je postala zato, ker osnovni namen revolucionarnega boja ni bil le rešiti se okupatorja, ampak ustvariti delovnemu človeku tudi boljše in lepše življenje v prihodnosti ... Pomemben delež v tem boju je prispevalo tudi ljudstvo Dobrave in okolice. Že v juliju 1941 so odšli v partizane prvi borci — komunisti. Njim so se kmalu pridružili še drugi, predvsem mladi ljudje teh krajev. Ob prvih akcijah partizanov so morali nemški oblastniki spoznati, da morajo tudi na tem predelu slovenske zemlje resno računati z organiziranim uporom ljudstva. Zato so poskušali vse — od pridobivanja izdajalcem, ki so jim za marke opravljali ovaduške posle, do nečloveških represalij nad prebivalstvom – da bi zatrli naraščajoče odporniško gibanje. Enotnost ljudstva, njegova razredna zavest in nacionalni ponos sta bila tu predvsem rezultat večletnega neumornega dela Komunistične partije, ki jo je na Dobravi in drugih krajih vodil takratni učitelj Stane Žagar. Ves prežet z naprednimi idejami, široko razgledan, do skrajnosti pošten in brezkompromisen v razrednih bojih s sovražniki na eni in z zaostalostjo na drugi strani, je s svojim osebnim zgledom in skromnostjo predstavljal lik komunista, voditelja delavskega razreda v boju za njegove pravice.«

Po enominutnem molku v spomin narodnega heroja Žagarja in po častni salvi vojakov kranjskega garnizona so se med zlatimi pšeničnimi klasi zvrstili predstavniki organizacij, društev in kolektivov, ki so položili na grobišče več kot 50 vencev: organizacija ZB Srednja Dobrava, Osnovna šola Lipnica, Glavni odbor ZB NOV Slovenije, občinski odbori ZB Kranj, Radovljica, Škofja Loka, Jesenice, Sindikalna podružnica Verige Lesce, kolektiv Predilnice Begunje, Občinski komite LMS Kranj itd., saj vseh ni mogoče našteti na tem mestu.

Prešernov pevski zbor iz Kranja je nato zapel nekaj pesmi, učenci Osnovne šole v Lipnici pa so recitirali partizanske pesmi.

A kadar svoboda zasije nam spet
in vaše se želje spolnijo,
takrat se spominjal še pozni bo svet
junakov, ki v grobu ležijo.« Glas 30. 10. 1961

Včeraj se je zbralo na žalni komemoraciji za Stanetom Žagarjem na Srednji Dobravi preko 1000 ljudi. -- Glas 30. 10. 1961

Spomenik narodnemu heroju Stanetu Žagarju, ki so ga odkrili na Srednji Dobravi nad Podnartom. -- Glas 30. 10. 1961

Proslava za Staneta Žagarja -- Glas 30. 3. 1963

Gorenjska in kongres KPS. Te dni poteka trinajst let od II. kongresa KP Slovenije, ki je bil v Ljubljani od 11. do 15. novembra 1948. leta. Kot delegat z Gorenjske je na kongresu govoril tudi tovariš Ivan Bertoncelj, in sicer o revolucionarni vlogi KP v teh krajih. Iz njegovega govora povzemamo naslednje:

Do prvega kongresa KP Slovenije leta 1937 so bile partijske organizacije predvsem v industrijskih središčih (Jesenice, Tržič, Kranj) in na podeželju (Dobrava pri Kropi) [...] Precejšnje uspehe je dosegla v tem času tudi partijska organizacija na Dobravi pri Kropi pod vodstvom Staneta Žagarja. S pomočjo »Društva kmečkih fantov in deklet«« je ta organizacija dosegla precejšnjo množičnost. Po I. kongresu KPS so organizirani okrožni komiteja povezali partijske organizacije, ki so se dokaj uspešno borile proti Stojadinovićevemu režimu. V tem boju so organizacije številčno narasle in se še bolj razširile na vasi. Močno se je povečala partijska organizacija v kamniškem okrožju. Partijske organizacije na Dobravi, v Bohinju, v Lescah in v Kropi so se povečale in razširile na Otoče, Ljubno, Črnivec. Gorje itd. Uspešno je napredovala partijska organizacija tudi v kranjskem okrožju. Ob okupaciji je bil organiziran operativni komite iz treh članov, ki je organizacijsko pripravljal NOB. Za vso Gorenjsko je bilo Organizirano poverjeništvu CK pod vodstvom Staneta Žagarja in sodelavcev Lojzeta Kebeta in Toma Brejca. Poverjeništvo se je nato spremenilo v Pokrajinski komite in kasneje v Oblastni komite za Gorenjsko. -- Glas 13. 11. 1961

K. M. V spomin in opozorilo. 375 spomenikov, plošč in obeležij iz NOV v našem okraju. Arhitekti, borci NOB in drugi navadno ocenjujejo kot najlepše grobišče tisto, ki je na Pokljuki v spomin padlim borcem II. bataljona. Zelo lepo so urejena in dobro oskrbovana tudi grobišča na Dobravi pri Kropi in na Bledu. Pokopališče na Dobravi je edino, kjer je uveljavljeno načelo, da so vsi padli borci iz tega kraja pokopani na enem mestu. Drugod, kolikor so sprva to načelo upoštevali, so pozneje v iste grobove pokopali še umrle sorodnike itd., tako da ni enotnega in skupnega grobišča talcev. -- Glas 4. 4. 1962

300 šolarjev ob herojevem grobu. Srednja Dobrava. V sredo je minilo 21 let, odkar je na Rovtu nad Žabnico junaško padel eden izmed glavnih organizatorjev ljudske vstaje na Gorenjskem – narodni heroj Stane Žagar. Skupno z ostalimi dobravški mi borci in talci ter s svojim padlim sinom je pokopan na pokopališču na Srednji Dobravi pri Kropi — kjer je pred vojno 18 let učiteljeval in vzgajal ljudi v naprednem duhu. Ob 21. obletnici njegove smrti je bila na Srednji Dobravi žalna komemoracija, ki se je je udeležilo več kot 300 učencev kranjske osnovne šole, ki nosi herojevo ime, učencev okoliških šol, dijaki kranjske gimnazije, vojaki garnizije »Staneta Žagarja« in predstavniki družbenopolitični h organizacij radovljiške občine. Ob tej priložnosti je nekaj o revolucionarni poti Staneta Žagarja povedal njegov ožji sodelavec Ivan Križnar, kranjski šolarji pa so pripravili kulturni program s partizanskimi pesmimi in recitacijami. Potem so udeleženci komemoracije položili na spomenik padlemu heroju in tovarišem spominske vence, vojaki pa so izstrelili častno salvo. — Ž. -- Glas 30. 3. 1963

V spomin Staneta Žagarja. Srednja Dobrava, 27. marca – Dopoldne je bila na Srednji Dobravi pri Kropi ob 22. obletnici smrti znanega revolucionarja in voditelja upora na Gorenjskem, Staneta Žagarja, žalna komemoracija. Prireditve se je udeležilo več tisoč ljudi. Iz Kranja je odpeljal poseben vlak šolsko mladino. Program so izvajali učenci osemletke iz Kranja in pevski zbor iz Krope. -- Glas 28. 3. 1964

Obletnica smrti Ivana Bertonclja – Johana. Včeraj je minilo leto, odkar ni več med nami zaslužnega družbenega delavca, nekdanjega podpredsednika kranjskega okraja in prvega direktorja Gorenjskega muzeja, Ivana Bertonclja – Johana.

Spomin na humanega moža bo ostal svež ne le med njegovimi tovariši izza časov partizanskih borb na Gorenjskem in Koroškem, pač pa tudi med številnimi prijatelji in sodelavci v letih obnove porušene domovine in gradnje humanega socializma.

Pokojnika so imeli posebno radi preprosti ljudje. Rad je pomagal v težavah, svetoval in ustregel, če je le mogel. Mnogokateri prebivalec vasi pod Jelovico in na Dobravah pa tudi širom po Gorenjski bodo Johanu trajno hvaležni za usluge, ki jim jih je izkazoval v raznih oblikah.

Žal pa Ivan Bertoncelj ni dočakal dokončanja adaptacijskih del v Gorenjskem muzeju v Kranju. Ni dočakal slovesne otvoritve tega muzeja, ki je bila pred nekaj tedni. Poslednje moči je žrtvoval, da bi ustvaril solidne materialne osnove ustanovi, ki mu je bila zaupana v zadnjih letih življenja. — Gorenjski muzej, skrb za preživele borce in njihove družine ter Partizanski dom na Vodiški planini so mu bile poslednje velike naloge, ki so ga prevzemale do nenadne, dosti prezgodnje smrti.

S hvaležnostjo se bomo mnogi spominjali pokojnega Ivana Bertonclja – Johana. Spomin na njegov lik in na njegova dela nam bo ostal trajno pred očmi. -- Glas 7. 9. 1966

Poštni žig Partizanski dom na Vodiški planini, Kropa 1963

Stanko Toplak, Ivan Križnar, Jože Resman 1967 na dnevu Prešernove brigade, Železar 29. julija 1967

Spominska svečanost na Dobravi. V ponedeljek, 27. marca, ob 9. uri dopoldne, bo na Dobravi pri Kropi spominska svečanost ob obletnici smrti narodnega heroja Staneta Žagarja. Tako kot vsako leto organizira to komemoracijo tudi tokrat organizacija ZB Srednja Dobrava. V kulturnem delu programa bodo sodelovali: učiteljski zbor Stane Žagar iz Kranja, recitatorji in pevska zbora osnovnih šol Stane Žagar iz Kranja in Lipnice. -- Glas 25. 3. 1967

Spominska plošča Stanetu Žagarju. Na Dobravi pri Kamni gorici je bila v četrtek dopoldne proslava ob 27. obletnici smrti Staneta Žagarja. Na mestu, kjer je nekdaj stala šola, v kateri je poučeval Stane Žagar, so lani zgradili nov gasilski dom. V četrtek so v spomin na Staneta Žagarja na domu odkrili spominsko ploščo. Proslave so se udeležili predstavniki krajevnih in drugih družbenopolitičnih organizacij. Kulturni program pa so pripravili učenci in pevski zbor osnovne šole Stane Žagar ter pevski zbor garnizije Stane Žagar iz Kranja. Ob tej priliki je govoril Ivan Križnar iz Lipnice — prijatelj in nekdanji sodelavec Staneta Žagarja. Pred spominsko ploščo in na grobišče padlih na pokopališču na Dobravi so položili tudi vence. A. Ž -- Glas 29. marca 1969, 24

Na proslavi na Dobravi pri Kamni gorici, kjer je govoril nekdanji sodelavec Staneta Žagarja Ivan Križnar iz Lipnice, so v četrtek dopoldne odkrili spominsko ploščo narodnemu heroju Stanetu Žagarju. — Foto: F. Perdan Glas 29. marca 1969

Danes teden proslava na Dobravi. Vsako leto 27. marca, ob obletnici smrti narodnega heroja Staneta Žagarja, pripravijo krajevne organizacije na Srednji Dobravi proslavo. Tudi prihodnjo soboto ob 16. uri popoldne bodo pred zadružnim domom pripravili takšno svečanost. Letos ob 30-letnici vstaje in ustanovitve OF je organizacijo prevzela občinska konferenca socialistične zveze v Radovljici, za izvedbo pa bo poskrbela krajevna organizacija ZZB NOV na Srednji Dobravi.

Na proslavi bodo nastopili učenci osnovnih šol Stane Žagar iz Kranja in Lipnice, vojaki garnizije Stane Žagar iz Kranja, moški komorni pevski zbor Stane Žagar iz Krope in godba iz Gorij. Organizatorji in prireditelji pričakujejo, da se bodo tudi letošnje proslave udeležili borci, nekdanji Stanetovi sodelavci, šolarji in drugi občani. A. Ž. -- Glas 20. 3. 1971

Danes na Dobravi. Ob obletnici smrti narodnega heroja Staneta Žagarja bo danes ob 16. uri na Srednji Dobravi pred zadružnim domom proslava. Letos ob 30-letnici vstaje in ustanovitve osvobodilne fronte je organizacijo proslave prevzela občinska konferenca socialistične zveze Radovljica, za izvedbo pa bo poskrbela krajevna organizacija ZZB NOV. Nastopili bodo učenci osnovnih šol Stane Žagar iz Kranja In Lipnice, vojaki garnizije Stane Žagar iz Kranja, moški komorni pevski zbor Stane Žagar iz Krope in godba iz Gorij. Organizatorji in prireditelji vabijo borce, nekdanje Stanetove sodelavce, šolarje in druge občane, da se udeležijo proslave. A. Ž. -- Glas 27. 3. 1971

[Fotografija]

Proslava na Dobravi. V soboto popoldne so na Srednji Dobravi počastili obletnico smrti narodnega heroja Staneta Žagarja. Proslava je pomenila začetek letošnjih proslav in prireditev ob 30-letnici vstaje in ustanovitvi osvobodilne fronte v radovljiški občini. Proslavo je organizirala občinska konferenca socialistične zveze Radovljica, izvedla pa krajevna organizacija ZZB NOV Srednja Dobrava. Nastopili so učenci osnovnih šol Stane Žagar iz Kranja in Lipnice, vojaki garnizije Stane Žagar Kranj in moški komorni pevski zbor Stane Žagar iz Krope ter godba iz Gorij. O življenju, delu in boju Staneta Žagarja je govoril predsednik občinske konference socialistične zveze Radovljica Jošt Rojc. Po programu pred zadružnim domom so številni udeleženci obiskali tudi spominsko obeležje na pokopališču na Dobravi, kjer so predstavniki organizacij in drugi položili vence. — A. Žalar -- Glas 31. 3. 1971

Republiška priznanja OF podeljena. Ivan Križnar iz Srednje Dobrave pri Radovljici je vse svoje življenje posvetil boju slovenskega naroda za svobodo. Kot prekaljen komunist je bil organizator prvih terenskih odborov OF na podnarškem, dobravskem in kroparskem področju. Bil je zaprt v Begunjah. Po vojni je opravljal važne naloge v krajevnih in občinskih organizacijah. -- Glas 29. 4. 1971 (24/33)

Proslava na Dobravi. Ob 30-letnici smrti Staneta Žagarja bo v ponedeljek, 27. marca, ob 16.30 na Srednji Dobravi pred zadružnim domom spominska svečanost. Letos je organizacijo prevzel občinski odbor zveze združenj borcev Radovljica. V programu bodo sodelovali učenci osnovne šole Stane Žagar iz Kranja in šole iz Lipnice, vojaki garnizije Stane Žagar Kranj, komorni moški pevski zbor Stane Žagar iz Krope, učiteljski pevski zbor Stane Žagar Iz Kranja, godba na pihala iz Gorij. Pri organizaciji pa bodo sodelovale tudi vse krajevne družbenopolitične organizacije. Občinski odbor zveze združenj borcev Radovljica vabi prebivalce Gorenjske, da se spominske svečanosti udeležijo v čimvečjem številu. A. Ž. -- Glas 25. 3. 1972

Spominska svečanost na Srednji Dobravi. Ob 30-letnici smrti narodnega heroja S. Žagarja je bila v ponedeljek popoldne na Srednji Dobravi spominska svečanost, ki jo je pripravil občinski odbor zveze združenj borcev iz Radovljice v sodelovanju s krajevnimi družbenopolitičnimi organizacijami. O življenju in delu Staneta Žagarja, ki je skupaj s tovariši padel 27. marca 1942. leta v borbi v Rovtu nad Crngrobom, je govoril predsednik občinskega odbora zveze združenj borcev NOV Radovljica Janez Strgovšek. V programu pa so sodelovali učenci osnovne šole Stane Žagar iz Kranja in šole iz Lipnice, učiteljski pevski zbor Stane Žagar iz Kranja, komorni moški pevski zbor Stane Žagar iz Krope, vojaki kranjske garnizije in godba na pihala iz Gorij. Po končani svečanosti pred zadružnim domom so predstavniki organizacij položili vence pri spominskem obeležju na bivši šoli in na grobnico padlih na pokopališču. — A. Ž. -- Glas 29. 3. 1972

[fotografija] Foto: F. Perdan -- Glas 29. 3. 1972

Komemoracija na Dobravi. Krajevne organizacije Srednja Dobrava pri Kropi vabijo v torek, 27. marca, ob 11. uri na komemoracijo ob obletnici smrti narodnega heroja Staneta Žagarja. Komemoracija bo pri zadružnem domu na Srednji Dobravi. Sodelovali bodo učenci osnovnih šol Stane Žagar Lipnica in Kranj, pripadniki garnizije Stane Žagar iz Kranja in komorni zbor Stane Žagar iz Krope. Govoril pa bo Ivan Križnar iz Lipnice. A. Ž. -- Glas 24. 3. 1973

Spominska svečanost na Srednji Dobravi. Krajevne organizacije na Srednji Dobravi pri Kropi so včeraj ob 11. uri pripravile pri zadružnem domu spominsko svečanost ob obletnici smrti narodnega heroja Staneta Žagarja. V programu so sodelovali komorni zbor Stane Žagar iz Krope in učenci osnovnih šol Stane Žagar iz Lipnice in Kranja. O liku Staneta Žagarja pa je spregovoril Ivan Križnar, najstarejši član zveze komunistov v radovljiški, občini. Po programu so delegacije radovljiške in kranjske občine položile vence na grob Staneta Žagarja na Srednji Dobravi. — A. Ž. — Foto: F. Perdan -- Glas 28. 3. 1973

[fotografija Glas 3. 12. 1975]

Proslavi na Planici in Srednji Dobravi. […] Spominska svečanost ob obletnici smrti narodnega heroja Staneta Žagarja pa bo danes (26. marca) ob 16. uri tudi pred zadružnim domom na Srednji Dobravi. Na proslavi, ki jo organizira občinska konferenca SZDL Radovljica, bodo nastopili godba na pihala iz Lesc, moški pevski zbor KUD Stane Žagar iz Krope, učenci osnovne šole Staneta Žagarja iz Kranja in iz Lipnice in vojaki garnizije Staneta Žagarja iz Kranja. Ob obletnici narodnega heroja Staneta Žagarja so že včeraj v avli osnovne šole Staneta Žagarja v Lipnici odprli tudi razstavo spomenikov in spominskih obeležij NOB. A. Ž. -- Glas 3. 12. 1975

Narodni heroj Stane Žagar. Jutri bo minilo 34 let od borbe Selške čete v Rovtu nad Crngrobom V vasi Žaga pri Bovcu na Primorskem se je 1896. leta kot sin revnih staršev rodil Stane Žagar. Po osnovni šoli je nadaljeval študij in postal učitelj. Prva svetovna vojna mu ni prizanesla. Moral je k vojakom in se nazadnje boril tudi za severno mejo. Po vojni, ko je Primorska prišla pod fašistično Italijo, se je preselil na Gorenjsko. Kot zaveden Slovenec dolgo časa ni dobil službe. Šele čez čas je postal učitelj na Bohinjski Beli, kjer je služboval do 1929. leta. Potem se je poročil in kmalu dobil službo na Srednji Dobravi pri Kropi. Takoj je organiziral kmečko zadrugo. Kot prizadevnega učitelja in poštenega Slovenca so ga ljudje spoštovali. Celo v najhujših letih svetovne krize Stane Žagar ni popustil. Organiziral je večerne šole in spodbujal ljudi k zavesti za lepšo prihodnost. Njegovo delo pa ni bilo po volji takratni žandarmeriji in duhovščini. Preiskava je sledila preiskavi in pri njem so skušali najti komunistično in protifašistično literaturo. Vendar se jim to nikdar ni posrečilo. Potem se je za nekaj časa umaknil, vendar je po kapitulaciji stare Jugoslavije takoj prijel za puško. Šel je v partizane in kmalu postal član glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Bil je komisar Cankarjevega bataljona in je skupaj s komandantom Jožetom Gregorčičem sodeloval v Dražgoški bitki. Po tej bitki so se borci premaknili na Jelovico. Sredi marca pa se je 32 borcev Selške čete premaknilo iz Selške doline, kjer so doživljali neprestane hajke. Po hudi zimi in borbah so bili borci premraženi in izčrpani. Četi se je takrat pridružil še član poveljstva partizanskih čet Slovenije Stane Žagar skupaj z Jožetom Gregorčičem. Po izdajstvu so bili borci 27. marca zjutraj obkoljeni v Rovtu nad Crngrobom. Četa partizanov se je utrdila na hribčku, deloma poraščenem z resjem in gozdom . Nemci so takoj začeli močno streljati in partizani so kmalu imeli štiri mrtve in pet hudo ranjenih. Potem so Nemci zažgali še resje in kopico borcev skušali ogroziti z ognjem. Izkušeni in prekaljeni španski borec Matija Udvanc-Vajs se je odločil za preboj skozi ognjeni in zadimljeni obroč. Borci so planili v neznano in dobesedno pred nemške rafale. In ko so se znova zbrali, so ugotovili, da jih je v preboju padlo še enajst. Tako je imela Selška četa v tej bitki 15 žrtev. Padli so Stane Žagar, Francka Basaj, Alojz Golob, Jože Jeruc, Stanko Kovačič, Niko Podlesnik, Bogomil Rotar, Jože Ravnikar, Mirko Štular, Janez Tomažin, Matija Uvanc, Tone Vidic, Mirko Vadnov, Rudolf Zorman in Franc Pavšič. Nemci so imeli smrt Staneta Žagarja, ki je bil po vojni proglašen za narodnega heroja, za velik uspeh. Ljudem so ga kazali naokrog kot velikega bandita. Slab mesec po tej bitki pa je 23. aprila 1942 padel v okroglski jami tudi njegov sin Stane Žagar mlajši. Šola, v kateri je pred vojno poučeval Stane Žagar, je bila porušena in po vojni zgrajena nova v Lipnici, ki se danes imenuje po njem. Krajevna skupnost Žabnica v kranjski občini v spomin na bitko v Rovtu nad Crngrobom vsako leto na ta dan praznuje svoj praznik. Po Stanetu Žagarju pa se danes imenujeta tudi garnizija in osnovna šola v Kranju. Obletnice njegove smrti se z žalno svečanostjo vsako leto spomnijo tudi na Srednji Dobravi, kjer je Stane Žagar pokopan skupaj s sinom Stanetom. F. Debeljak -- Glas 26. 3. 1976

Na Sorškem polju. […] In tu, ob stezi, ki vodi s Planice čez Rovt v Crngrob, sredi gozda, se je res dogodila velika nesreča, prava tragedija: okupatorjevi vojaki — ki jih je sem napotil domač izdajalec — so v zgodnji jutranji uri dne 27. marca 1942 (Prav jutri bo obletnica!) napadli počivajoče partizane v njihovem zasilnem taborišču. Padel je v tem neenakem boju (partizanska četica je štela le 32 mož) narodni heroj Stane Žagar in štirinajst njegovih tovarišev iz Selške čete Cankarjevega bataljona. Napis na lesenem znamenju pove tudi za imena padlih: V junaški borbi 27. marca 1942 padli partizani Žagar Stanko, Dobrava, Basaj Francka, Selca, Golob Alojzij, Praprotno, Jeruc Jože, Žabnica, Kovačič Stanko, Primskovo, Podlesnik Niko, Šmarjetna gora, Rotar Bogomil, Kranj, Ravnikar Jože, Križna gora, Štular Mirko, Ljubno, Tomažin Janez, Bukovščica, Udvanc Matija, Ježica, Vidic Tone, Dobrava, Vadnov Mirko, Primskovo, Zorman Rudolf, Šenčur, Pavšič Franc, Železniki. Nad imeni padlih je učitelj Ivan Prestor z oljnimi barvami naslikal juriš partizanov proti nadmočnemu sovražniku, ki je obkolil taborišče. Znamenje samo je izdelal kolar Ivan Čemažar. Postavljeno pa je bilo že 1. maja 1947 — torej eno prvih na področju kranjske občine. Zaradi izvirnosti je bil narejen natančen posnetek (kopija, dvojnik) znamenja, ki sedaj stoji namesto prvotnega, originalnega v gozdu na Rovtu. Sedaj izvirnik, ki je bil pred tem skrbno konserviran, ker ga je že načel zob časa, hranijo v oddelku NOB v Gorenjskem muzeju v Kranju. Č.[rtomir] Z.[orec] -- Glas 26. 3. 1976]

Proslava na Srednji Dobravi. Ob 34-letnici smrti narodnega heroja Staneta Žagarja in Toneta Vidica s Srednje Dobrave v radovljiški občini, ki sta 27. marca 1942 skupaj še s 13 tovariši iz Selške čete padla v Rovtu nad Crngrobom, je bila v petek, 26. marca, pri zadružnem domu na Srednji Dobravi spominska svečanost. To tradicionalno svečanost je letos organizirala občinska konferenca socialistične zveze Radovljica. O revolucionarni poti in tragični smrti narodnega heroja Staneta Žagarja in tovarišev je govoril sekretar izvršnega odbora občinske konference SZDL Radovljica Drago Rozman. V kulturnem programu pa so nastopili učenci osnovnih šol Staneta Žagarja iz Kranja in Lipnice, moški komorni pevski zbor KUD Stane Žagar iz Krope in godba na pihala iz Lesc. Po končani svečanosti pred domom so udeleženci v sprevodu krenili na pokopališče in položili vence na grob Staneta Žagarja in njegovega sina Staneta, ki je slab mesec po očetovi smrti v Rovtu padel 24. aprila v okrogelski jami, in na spominsko obeležje padlih borcev s Srednje Dobrave. — Ob obletnici smrti narodnega heroja Staneta Žagarja pa so že v četrtek, 25. marca, v avli osnovne šole v Lipnici odprli tudi razstavo fotografij spomenikov in spominskih obeležij NOB v radovljiški občini. Na sliki: S proslave pred domom na Srednji Dobravi. — A. Žalar -- Glas 30. 3. 1976

[fotografija] Glas 30. 3. 1976

Umrl je Ivan Križnar, Lipnica pri Dobravi — V 84. letu starosti je včeraj, 8. aprila, dopoldne umrl Ivan Križnar iz Lipnice pri Dobravi v radovljiški občini. Rodil se je na Okroglem pri Naklem v kmečki družini. Član Komunistične partije Jugoslavije je postal 1931. leta skupaj s Stanetom Žagarjem in je bil vseh 45 let aktiven član zveze komunistov. Kot najstarejši član zveze komunistov v radovljiški občini je na letošnjem svečanem zboru komunistov v občini konec januarja dobil tudi posebno priznanje občinske konference ZK Radovljica. Pogreb Ivana Križnarja bo jutri, 10. aprila, ob 16.30 iz Lipnice številka 1 na pokopališče na Srednji Dobravi pri Kropi. -- Glas 9. 4. 1976

Omahnil je v smrt revolucionar komunist IVAN KRIŽNAR - VID iz Lipnice pri Kropi. Njegovo življenje je bila nepretrgana pot dolgotrajne in težke borbe delavskega razreda pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije. Rodil se je 1892. leta na Okroglem pri Kranju kot sin kmečkih staršev. Po končani osnovni šoli se je izučil sedlarskega poklica in takoj v mladih letih občutil krivice takrat vladajoče kapitalistične družbe. To ga je spodbujalo in pričelo v njem krepiti voljo in zavest po razredni borbi za osvoboditev zatiranega in zasužnjenega delavskega razreda izpod kapitalističnega izkoriščanja. Občutil je prvo svetovno vojno, njene grozote in posledice, saj je bil kot mlad vojak ranjen na fronti v Galiciji.

V tistem času je pričel še resneje razmišljati o povzročiteljih vojne kot družbenega zla. Po razpadu avstro-ogrske monarhije se je prostovoljno vključil v jugoslovansko vojsko in se udeležil bojev za osvoboditev slovenske Koroške. Katero je kasneje plebiscit dodelil Avstriji in s tem prizadejal slovenskemu življu vse prej kot svobodo. V letu 1919 se je po končani vojni vrnil domov in se takoj v Kranju priključil revolucionarjem, ki so se vračali iz ruskega ujetništva in vnašali med ljudstvo ideje socializma. V letu 1920 po ustanovitvi »Socialistične stranke Jugoslavije« (komunistov) za Slovenijo je postal njen član v podružnici Kranj. Na prvih volitvah v ustavodajno skupščino Srbov-Hrvatov in Slovencev dne 23. novembra 1920 je bil kot zastopnik KPJ na volišču v Kranju. V času »Obznane« in zakona o zaščiti države je v letu 1921 pred zasledovanjem policije za nekaj časa šel na delo v Bosno in se 1922. leta vrnil v Slovenijo. Zatem se je nastanil v Ovsišah, potem pa v Lipnici pri Kropi, koder je pričel s sedlarsko obrtjo.

Prav v tem času je bil nameščen na Srednji SDobravi kot šolski upravitelj Stane Žagar, komunist in velikan naše revolucije. Križnar je takoj dobil stik z njim. V letu 1923 je že sodeloval pri ustanovitvi Nezavisne delavske stranke Jugoslavije, podružnice Kropa, ki je delovala kot legalna oblika KPJ v ilegali. Za vso ilegalno delovanje KPJ je bil Križnar izredno dovzeten in močna opora tako Stanetu Žagarju, kot celotnemu revolucionarnemu gibanju v tej okolici. V letu 1931, ko je Stane Žagar ustanovil partijsko celico na Srednji Dobravi, je bil Križnar kot star komunist povezan v to celico. Delal je kot obrtnik - sedlar in je prejemal delo na dom v delavnico. Hodil je pa tudi delat po nišah ter je imel stalne stike in bil seznanjen s težavami delovnih ljudi. Stalni stiki z ljudmi in delo v partijski organizaciji mu je omogočilo, da je širil napredne ideje in marksistični nauk in prepričeval ljudi o potrebi organiziranega boja proti režimu. S tem si je širil revolucionarno zavest in svoje znanje ter vednosti o marksizmu na preprost način prenašal na ljudi.

Pred vojno je zbiral podpise za Društvo prijateljev Sovjetske zveze, za protestne resolucije za internirance v Bileči in Ivanjici. Bil je tudi vnet borec proti nacizmu in fašizmu. Ob napadu nemškega in italijanskega fašizma na našo domovino je vedel, kje je njegovo mesto. Takoj po razpadu Jugoslavije je bil organizator zbiranja orožja in ostalega materiala za borbo proti okupatorju. Udeležil se je posveta za pripravo vstaje in bil navzoč pri formiranju Cankarjevega bataljona Jelovici. Vendar ga je Žagar poslal nazaj v dolino na organizacijo terena za potrebe NOV in POJ. Vse to delo je vestno opravil kot sekretar partijske organizacije in predsednik vaškega in kasneje rajonskega odbora OF in član okrajnega komiteja KPS za Jelovico.

Vzgojil je tudi svoja dva otroka v njegovem duhu, da sta kot člana SKOJ odšla v letu 1943 in 1944 v ilegalo. Tudi domobranci so ga neprestano zasledovali in preganjali. Zato se je moral skupno z ženo Katarino umakniti v ilegalo v jelovške gozdove, dasiravno sta bila oba stara že preko 50 let. Križnar je deloval kot član okrajnega komiteja KPS Jelovica in kasneje kot sekretar vse do osvoboditve. Po osvoboditvi se je vključil v obnovo porušene domovine in nadaljeval s političnim delom. Bil je sekretar osnovne organizacije ZK in član okraj nega komiteja ZKS Radovljica, dolga leta pa predsednik Zveze borcev na Srednji Dobravi.

Njegovo osebno in družinsko življenje sta izpolnjevala skromnost in delo. Mnogi se ga spominjajo, kako vestno je opravljal svoje delo in nikdar miroval. Tako je vzgojil tudi svojo družino. Pokojni Ivan Križnar je bil zaradi skromnosti, nesebičnosti in delavnosti priljubljen pri ljudeh, saj so ga množično pospremili na njegovi zadnji poti. Vsem nam pa bo ostal kot primer človeka, ki je izšel iz ljudstva in mu ostal vseskozi zvest. Kot ugleden revolucionar in komunist je osveščal ljudi, budil v njih zavest o napredku in zmagi revolucije ter samoupravnega socializma. Za te ideje se je zavzemal do smrti kot član Zveze komunistov na Srednji Dobravi in zavzet družbenopolitični delavec. Ob smrti Ivana Križnarja sta komiteju občinske konference zveze komunistov Radovljica v imenu centralnega komiteja zveze komunistov Slovenije poslala sožalno brzojavko France Popit in Franc Šetinc. -- Glas 13. 4. 1976

[fotografija] Ivan Križnar -- Glas 13. 4. 1976

Aprilska hajka v Udin borštu in dogodki v okrogelski jami (Odlomek iz kronike Kokrškega odreda). […] Prebivalstvo pa je bilo zaradi pogostih in obsežnih nemških hajk ter streljanja talcev — 17. aprila so jih ustrelili 50 — preplašeno in zaskrbljeno. Ranjenemu Stanetu Žagarju je tedaj iz Dupelj vendarle uspelo vzpostaviti zvezo s Pavlom Kernom, ki je živel na Dobravi pri Kropi. Ta naj bi naslednji dan prišel v bližino Okroglega in mu pomagal priti do zdravnika. Žagar se je namreč odločil, da bo kljub rani odšel za skupino, ki naj bi še bila v jami pri Okroglem. To zaradi nevarnosti v vasi in pa zaradi povezovanja celotne čete. S pomočjo Alojza Zupana, ki mu je pripravil zasilne berglje, je odšel iz Dupelj, potem pa je pot nadaljeval sam. -- Ivan Jan -- Glas 20. 4. 1976

Odkritje spomenika 4. junija. Lipnica — Družbenopolitične organizacije Lipniške doline in radovljiške občine so se dogovorile, da bodo v osnovni šoli v Lipnici odkrili doprsni kip narodnemu heroju Stanetu Žagarju v soboto, 4. junija, ob 9. uri dopoldne. Slavnostni govornik bo Žagarjev učenec profesor Ivan Križnar. V kulturnem programu pa bodo nastopili moški pevski zbor Stane Žagar iz Krope, šolski pevski zbor, harmonikarji glasbene šole Radovljica in recitatorji iz Krope. Po odkritju spomenika bo v šoli zborovanje prosvetnih delavcev. Po zborovanju pa bodo udeleženci odšli v Dražgoše. -- Glas 27. 5. 1977

Ivan Jan: Junaki padajo v smrt, a nikoli v pozabo: 40-letnica smrti Staneta Žagarja. -- Komunist 2. 4. 1982, 18.

Govori na Žagarjevih komemoracijah

Klemen Lah: Šolska ura se še ni končala, govor na OŠ Staneta Žagarja v Lipnici, 27. marca 2024
Bogdan Knavs: Govor na dobravskem pokopališču 26. okt. 2023
Miloš Šonc: Govor na spominski slovesnosti na pokopališču Srednja Dobrava, 27. oktobra 2022 ob 16.00 uri
Janez Kocijančič: Ob dnevu šole, 2020
Joži Hribar: Ob dnevu OŠ Staneta Žagarja, Lipnica 2019
Ivo Vajgl: Srednja Dobrava 2019
Vesna Mikolič: Ob obletnici smrti narodnega heroja Staneta Žagarja, Dobrava 2018
Mira Hladnik: Ob dnevu mrtvih, Dobrava 2017
Rudi Rizman: Ob obletnici narodnega heroja Staneta Žagarja, OŠ Lipnica, 2017
Viktor Žakelj: Ob grobovih padlih na Srednji Dobravi, 2017
Miran Hladnik: Ob obletnici smrti Staneta Žagarja, OŠ Lipnica 2016
Božo Repe: V spomin Stanetu Žagarju in drugih padlih, Dobrava 2016
Matjaž Kmecl: Ob grobovih narodnega heroja Žagarja in soborcev, Dobrava 2015
Mirko Špendov: Ob dobravskem krajevnem prazniku 7. 12. 2014

Plošča partizanski tehniki Meta na Mišačah

Odkrili ploščo. Organizacija ZB NOV pri krajevni skupnosti Boris Kidrič iz Ljubljane bo v sredo, 26. novembra, ob 15.30 svečano odkrila spominsko ploščo Viktorju Jurkasu-Binetu, predvojnemu komunistu in ustanovitelju 1. odbora OF za kvart 4/a Bežigrad v Ljubljani.

Partizan Bine je padel junaške smrti v boju z Nemci kot vodja Tehnike Meta V Mišačah pri Podnartu 7. oktobra 1943. leta, pokopan pa je v skupnem grobišču borcev v Kranju. Svečanosti v Bežigradu se bojo udeležili tudi predstavniki krajevne organizacije ZB NOV iz Srednje Dobrave iz radovljiške občine.

Na pobudo organizacije ZB NOV iz krajevne skupnosti Boris Kidrič pa bo pred odkritjem spominske plošče v soboto, 22. novembra ob 10.30 žalna slovesnost v Mišačah na kraju, kjer je padel 1943. leta njihov rojak Bine. Poleg njegovih soborcev in predstavnikov krajevne skupnosti Boris Kidrič bodo na slovesnosti poklonili njegovemu spominu delegacije s prapori krajevne organizacije ZB NOV iz Podnarta, Kamne gorice, Srednje Dobrave, Krope in Lancovega. -- Glas 21. 11. 1980

Partizanska tehnika prve grupe odredov. Na Mišačah, krajevna skupnost Sr. Dobrava, je 11. 12. 1942 začela delati partizanska tehnika prve grupe odredov. Tehnika je bila zaradi izdajstva 7. 4. 1943 uničena. Takrat so padli Karel Preželj iz Podljubelja, Viktor Jurkas iz Trsta, Ivan Pogačnik iz Zaloš in gospodar hiše Ciril Pečnik. Pečnikovo družino pa so izgnali. V spomin na 40-letnico tragičnega dogodka bo na kraju dogodka na Mišačah v četrtek, 7. aprila 1983 ob-12. uri spominska slovesnost. Kulturni program bodo pripravili učenci osnovnih šol. KO ZZB NOV Sr. Dobrava pri Kropi vabi občane radovljiške občine na spominsko slovesnost. / Ciril Rozman -- Glas 1. 4. 1983

Proslava na Mišačah. Mišače — Na Mišačah v krajevni skupnosti Srednja Dobrava je bila spominska svečanost ob 40. obletnici uničenja partizanske tehnike Mete. Tragediji je botrovalo izdajstvo. Slovesnosti so se udeležili predstavniki radovljiških družbenopolitičnih organizacij, zastopniki jeseniške in šišenske občine ter sosednjih krajevnih skupnosti. Lipniški šolarji so pripravili kulturni program, govornik pa je bil predsednik radovljiške borčevske organizacije Slavko Staroverski - Metod.

Dejal je, da je štab I. grupe odredov v drugi polovici leta 1942 sklenil ustanoviti partizansko tehniko Meta, ki jo je vodil Adolf Arigler-Bodin iz Ljubljane. V težkih pogojih je tehnika delovala nad Jamnikom. Zato so jo premestili v hišo aktivista Cirila Pečnika – Poglejena na Mišače. V njegovem hlevu je bil že od spomladi leta 1942 dalje bunker, v katerem so občasno bivali borci, pa tudi rajonski komite KPS Kropa in poveljstvo 1. grupe odredov. 11. decembra leta 1942 pa je bila sem premeščena tehnika Meta. V njej so razmnoževali Slovenski poročevalec, Ljudsko pravico, Našo ženo, razne brošure in letake. Nad 6800 izvodov najrazličnejše literature je bilo natisnjene v tehniki. Material je na določena mesta raznašal kurir Ivan Pogačnik - Ivko, z javk pa naprej aktivisti in kurirji Janko Bergant, Anton Mohorič-Šiška, Ivan Bertoncelj - Johan in drugi, tehniko pa sta z materialom oskrbovala aktivista Jože Luznar - Tilen z Lipnice in Matija Rešk - Volbenk iz Kamne gorice.

Zadnje dni delovanja tehnike se je v njej zadrževal tudi sekretar okrožnega komiteja KPS Jesenice Karel Preželj, ki je šel s seje oblastnega komiteja za Gorenjsko. 7. aprila, ko so tiskali Našo ženo, so v bunker vdrli Nemci. Izdajalec je bil gospodarjev prijatelj. V bunkerju sta bila ubita Karel Preželj in tehnik Viktor Jurkas - Bine iz Trsta, ranjenega Ivana Pogačnika so Nemci odpeljali v Begunje. Gestapo je isti dan v Kranju aretiral gospodarja Cirila Pečnika - Poglajena. Odpeljan je bil v Begunje, njegova žena Krista in otroka Milan in Slavko pa v internacijo na Bavarsko. Ivana Pogačnika in Pečnika so Nemci kot talca ubili 28. aprila 1943 v Poljanski dolini. Tehnika Meta je bila tako zaradi izdajstva uničena, vendar jo je kmalu nadomestilo več novih tehnik. / C. Rozman -- Glas 19. 4. 1983

[Še več člankov o partizanski tehniki Meta na Jamniku.]

Srečanja izgnancev

Slavko Šolar, potrdilo o prisilnem bivanju v nemškem delovnem taborišču. Arhiv Hladnik

Srečanje na Dobravi. Bivši izseljenci na Dobravi pri Kropi organizirajo za nedeljo, 30. aprila ob 10. uri veliko srečanje z nekdanjimi sotrpini v internacijah. Srečanje bo na Dobravi. Povabili so številne internirance s Štajerske, Zasavja in Gorenjske, ki so bili med okupacijo internirani v taboriščih Poxau, Dingolfing in v Straubingu. S tem hočejo interniranci počastiti letošnje prvomajske praznike in tudi 20-letnico revolucije.

Močan, neposredni vpliv revolucionarnega voditelja Staneta Žagarja, ki je 20 let poučeval na Dobravi, je v ožji in širši okolici vzplamtel v močan val odpora takoj ob okupaciji. Z Dobrave so odhajali prvoborci in okupator je začel izseljevati domačine. V septembru 1941. leta so odgnali v begunjske zapore prve talce z Dobrave. 17. oktobra so pod streli okupatorja padli prvi štirje talci iz tega kraja. Samo v letu 1941 so z Dobrave, iz Otoč, Mišač in okolice izgnali 40 družin in jih preko Šentvida prepeljali naprej v Nemčijo.

Vse te in podobne spomine želijo bivši interniranci obuditi na sedanjem srečanju ter se po dveh desetletjih znova pomeniti o takratnih grozotah in o današnjem življenju tistih, ki so to prestali in dočakali lepše čase. -- Glas 18. 4. 1961

Poxau – Straubing. V nedeljo, 30. aprila, so se na Dobravi pri Kropi zbrali preživeli interniranci dveh taborišč za časa NOB, in sicer iz taborišča Poxau in Straubing. Na povabilo internirancev iz Dobrave so prišli iz raznih krajev Slovenije. Srečanje je bilo zelo ganljivo in prisrčno. Obujali so spomine na nekdanje grozote ob skupnem trpljenju v taboriščih ter o današnjem povojnem življenju, ki je za vsakega polno novih doživetij in dogodkov. Vsi udeleženci so bili zelo hvaležni organizatorjem tega srečanja in izrazili željo, da bi se še kdaj dobili, se pogovorili in pokramljali o takratnem in sedanjem življenju. Domačini na Dobravi so povabljene goste lepo sprejeli ter jim pripravili prijeten dan. V imenu organizacije ZB iz Dobrave je na svečanosti govoril Alojz Vidic. Interniranci pa so bili najbolj ganjeni in presenečeni ob nastopu pionirjev, ki so lepo zapeli, recitirali in zaplesali. D. F. -- Glas 6. 5. 1961

Srečanje na Dobravi. Nedavno tega so se na Dobravi pri Kropi srečali preživeli interniranci taborišč Straubing in Poxau. Interniranci so prišli na povabilo internirancev iz Dobrave iz vseh krajev Slovenije. Na dopoldanski svečanosti je govoril član ZB Dobrave, Alojz Vidic, potem pa je zbor zapel nekaj pesmi, bilo je nekaj recitacij in pionirji so zaplesali. Interniranci so se pogovarjali o težkih preživelih časih po taboriščih in o sedanjem lepem življenju v svobodni domovini. Vsi so izrazili željo, da bi bila taka srečanja vsaj vsako leto enkrat. Vsem, ki so se udeležili srečanja na Dobravi, bo to ostalo v najlepšem spominu, Dobravčanom pa gre zahvala in priznanje za tako lep sprejem in dobro organizacijo. Lepše ne bi mogli počastiti dvajsetletnice vstaje! Pavel Janežič -- Tržiški vestnik 18. 5. 1961

Žig društva izgnancev Srednja Dobrava

Interniranci iz Straubinga na Dobravi -- Glas 6. 5. 1961, 2

Sr. Dobrava pred domom 1961, srečanje izgnancev v nemška taborišča Poxau in Straubing. Trgovino Slovenka je vodila Hrovatova Mara. Sedijo: 1 2 Ještinova ata (Anton Šolar) in mama (Marija Šolar), 3 4 Bendeljnova mama, 5 6 7 8 9 Rozka Benedičič 10 Julka Avguštin, 11. 1 stoječa vrsta: Črvičkov ata šuštar Vidic) 2 Alojz Vidic ... Cecilija in Tončka Šolar, 2. stoječa vrsta: 4 Slavko Šolar

Prvo srečanje izgnancev v Poxau, Dingolfing in Straubing na Sr. Dobravi 30. 4. 1961 (izgnanci iz Zagorja, Tržiča, Šenčurja, Sr. Dobrave). Arhiv Ivan Križnar

Fotografije s poznejših srečanj izgnancev iz arhiva Alojza Vidica in Ivana Križnarja so postavljene na druga spletna mesta.

Taboriščniki na drugem izletu v Poxau 1997. -- Arhiv Alojz Vidic
Izgnanci v Wernfelsu 1993 -- Dobrava in Dobravci
Drugo srečanje izgnancev po občnem zboru na Sr. Dobravi 23. 5. 1993. -- Arhiv Alojz Vidic
Izlet izgnancev v nekdanje taborišče Dingolfing 1995. -- Arhiv Ivan Križnar
Nekdanja izgnanka Antonija Mihelič v domu Janka Benedika ob 96. rojstnem dnevu. -- Arhiv Ivan Križnar
Izgnanci na Dobravi 1997. -- Dobrava in Dobravci
Odkritje spominske plošče izgnancem na Sr. Dobravi 17. 8. 1997. -- Arhiv Alojz Vidic
Člani odbora izgnancev Sr. Dobrava ob pripravah na knjigo spominov Alojza Vidica. 2006. -- Arhiv Alojz Vidic
Osmo srečanje izgnancev na Golici 9. 5. 2009 (na sliki dobravski izgnanci). -- Arhiv Alojz Vidic
Deseto srečanje izgnancev v Mošnjah 8. 5. 2010. -- Arhiv Alojz Vidic
UO društva izgnancev Slovenije Sr. Dobrava 27. 11. 2011. -- Arhiv Alojz Vidic

Leta 2018 je Društvo izgnancev na Dobravi prenehalo z delovanjem, člani so se vključili v vseslovensko društvo izgnancev.

Dachavski procesi

14. 10. 1947: Aretiran je bil Andrej Bohinc, roj. 1912 na Mišačah na Gorenjskem, ekonom, komunist, odpeljan v Dachau, od nov. 1943 v NOV. Po vojni je bil zvezni poslanec m okrajni sekretar KPS za Jesenice (glej 9. 8. 1948!). -- Dachauski procesi (zal. Komunist), 1990 [Tu je še veliko dokumentov o aretaciji, obsodbi na smrt in odpustitvi.]

Dom na Srednji Dobravi

Srednja Dobrava in Dobrča iznad Brezovice. Arhiv Bavconovih

Gradnja Zadružnega doma na Dobravi. DAR

Zadružni dom na Srednji Dobravi. DAR

Zadružni dom na Dobravi. DAR

Dom stoji na mestu, kjer je prej stal evharistični križ. Alojz Vidic pravi, da so ga začeli graditi udarniško leta 1946 in da je bil 1949 v 3. fazi, časopisna poročila pa gradnjo omenjajo šele leta 1948.

Predsednik zadruge v Ovsišah je omenil, da so bili člani z osamosvojitvijo zadruge v Ljubnem zelo zadovoljni. Odcepila naj bi se zadruga tudi na Srednji Dobravi. [...] Naproza na Srednji Dobravi je že trikrat menjala svoje centre. Sprva so bili v Radovljici, nato v Kropi, danes pa so pri zadrugi v Ovsišah. To menjavanje centrale na zadružnike neugodno vpliva. Včlanjenih je 515 ljudi, to je 80 procent prebivalstva, večinoma manjših posestnikov. -- Jeseniški kovinar 23. 2. 1948

Srednja Dobrava. Na Srednji Dobravi so si osvojili načrt zadružnega doma, ki je bil objavljen v »Kmečkem glasu« za gričevnate predele. Imajo pripravljenega 5 m3 obdelanega kamenja za fasado in 8 m3 neobdelanega kamna. Nadalje imajo tudi že 30.000 komadov zidne opeke, ki so jo dobili od krajevnega ljudskega odbora in 15 tisoč komadov stare opeke ter 5 m3 presejanega peska. Če so se ponekod izgovarjali, da je zaradi snega zastalo delo, pa so prav na Srednji Dobravi ta sneg dobro izkoristili in s sanmi navozili cca 8 m3 gramoza za beton. Napravili so 38 voženj. Hvalevredno pri tem je, da se je nakladanje gramoza in dovoz izvršil množično. Če bodo s takim delovnim poletom nadaljevali, bodo lahko ostalim gradiliščem služili za vzgled. -- Jeseniški kovinar 25. 3. 1948

Srednja Dobrava najboljše gradilišče. Srednja Dobrava je bila v »Tednu zadružnih domov« najboljše gradilišče v našem okraju. Tu so stopili na čelo delovnih množic člani Partije in SKO-ja, ki so pravilno tolmačili pomen prostovoljnih del v zvezi s V. kongresom KPJ. Prostovoljnih del se je udeležilo 210 ljudi, ki so opravili 636 delovnih ur. Od tega je 39 komunistov opravilo 336 ur, torej več kot polovico od skupnega števila. Največ delovnih ur je opravil Debeljak Zdravko, ki je delal 27 ur in sekretar celice Bergant Stanko, ki je opravil 21 ur. V času zasedanja kongresa so pripeljali z Jesenic 5 ton apna in ga ugasili, razžagali in prevozili so okrog 56 m 3 lesa, odstranili 260 m 3 zemlje, dalje so navozili 30 m3 gramoza, zgradili barako za orodje na gradilišču in poželi na površini 30 arov pšenice. Uspehi in neuspehi v "Tednu zadružnih domov": V Zgornjih Gorjah so otvorili zadružni dom, na Bohinjski Beli prosvetno dvorano, najboljše gradilišče pa je bilo na Srednji Dobravi. -- Jeseniški kovinar 7. 8. 1948, 2

Tudi pri gradnjah zadružnih domov se vidi delo partijskega članstva. Partijci v Mošnjah niso znali v pravem času razkrinkati premožnega kmeta, ki je zaviral gradnjo zadružnega doma, nasprotno pa imamo lep primer na Srednji Dobravi, kjer so pričeli graditi izven plana in vse kaže, da bodo dom otvorili med prvimi. -- Jeseniški kovinar 14. 8. 1948, 1

Pospešimo gradnje zadružnih domov. Letos moramo v jeseniškem okraju dograditi 14 zadružnih domov, za katere je tudi pripravljen osnovni gradbeni material. Poleg teh se gradi še zadružni dom na Srednji Dobravi, ki letos ni bil v načrtu, a so vaščani sklenili, da ga bodo sami zgradili, ker jim je nujno potreben. Večina graditeljev-zadružnikov in drugih članov Fronte — je resno prijelo za delo, zavedajoč se velikega pomena zadružnih domov. O tem zgovorno pričata oba že otvorjena zadružna doma na Lancovem in Zgornjih Gorjah ter dvorana za kulturno-prosvetno udejstvovanje na Bohinjski Beli. Poleg teh uspehov pa so pri nas še gradilišča, ki niso še pričela z delom, razen malenkostnih priprav, čeprav je bil material za zidanje že delno dobavljen.

Kako naj si tolmačimo dejstvo, da nekatera gradilišča močno prednjačijo, medtem ko druga zelo zaostajajo. Mogoče s tem, da nekateri kmetje, zadružniki in člani Fronte smatrajo, da jim zadružni dom ni potreben? Ali pa s tem — kakor se največkrat izgovarjajo poedinci — da ne utegnejo zaradi poljskih del? Taki izgovori, ki se jih na žalost poslužujejo tudi ljudje, ki so odgovorni za gradnjo zadružnega doma v svojem kraju, so jalovi in neutemeljeni. Še bolj žalostno pri tem pa je to, da tudi nekateri člani okrajne uprave zapadajo takemu oportunizmu. Take in slične neumestne trditve pobijajo uspehi na večini gradilišč, posebno v zadnjem kongresnem tekmovanju. Nedelavnost na poedinih gradiliščih je možno pojasniti le na ta, edino pravilen način, da nekatere partijske in frontovske organizacije ter krajevni ljudski odbori niso razumeli pomena zadružnih domov, vsled česar tudi niso mobilizirali širokih delovnih množic, zlasti kmetov, za izpolnitev teh nalog. V vaseh, kjer so partijske organizacije gradnjo zadružnega doma vzele kot svojo osnovno nalogo in so s pravilnim prepričevanjem znale povesti člane fronte na gradilišče ter so vplivale na upravo, da je postala delavnejša, tam se je stanje temeljito izboljšalo. Kot vzgled navajamo Srednjo Dobravo, ki je sedaj najboljše gradilišče v okraju, čeprav tam zadružni dom letos ni bil predviden.

Poročilo o gradnji zadružnega doma na Srednji Dobravi pri Kropi, ki je bilo objavljeno v »Jeseniškem kovinarju« dne 7. avgusta t. l. dopolnjujemo s sledečim: Posebno požrtvovalno so se izkazali v »Tednu zadružnih domov« še tov. Luznar Jože, ki je v soboto, 24. julija vozil pesek z avtomobilom nepretrgoma do 2. ure ponoči, pomagali pa so tov. Pogačnik Simon in že omenjeni tov. Debeljak Zdravko. Prav posebno pa se je izkazal tov. Ješe Jože, ki je v tem tednu napravil 36 prostovoljnih delovnih ur. Veliko sposobnost in delavnost je pokazal tudi predsednik uprave zadružnega doma tov. Šolar Tone. [...] -- Jeseniški kovinar 28. 8. 1948, 4

Počitniški dom. Dobrava (M. S.) Velik dom na Dobravi, ki ga je začela graditi Kmetijska zadruga Dobrava, ki ji je bil sedež pred zaključkom gradnje prenesen v Podnart, je pred tremi leti vzel v najem ObLO Ljubljana-Šiška. Omenjeni ljudski odbor je dom dogradil in ga tako usposobil za letovanje otrok s svojega območja. V eni izmeni lahko letuje tu kar 150 otrok. Letos so v sobah namestili tudi peči, tako da bodo pozimi tam lahko prebivali udeleženci smučarskih tečajev. -- Glas 7. 10. 1961

Šola

Šola v Lipnici

Prej: Šola med drugo svetovno vojno

Ustanovitev osemletke v Lipnici 1957

Osnovna šola Staneta Žagarja v Lipnici

Učenci na Srednji Dobravi z učiteljico Pavlino Klančnik 1953. Arhiv Roka Gašperšiča

Učenci na Srednji Dobravi z učiteljico Pavlino Klančnik 1955: sedijo 1 2 Marica Ovsenik 3 4 Janka Balantič 5 učiteljica Pavlina Klančnik 6 7 Ivi Ovsenik (Cimpermanova) 8 Barbara Pogačnik 9 Majda Ažman 10 Meta Bertoncelj. Druga vrsta 1 Ivanka Koselj 2 Marjetka Nartnik (Mežnarjeva) 3 Stana Koselj 4 Mili Vidic 5 Mira Pretnar 6 Lojzka Grošelj 7 Marjeta Pegam 8 Mira Krvina 9 Dragica Bertoncelj 10 Kristina Koselj (Brinarjeva z Brezovice). Tretja vrsta 1 Vinka Bergant 2 Filip Pogačnik 3 4 Vinko Bogataj (skakalec) 5 Jože Šlibar 6 7 8 9 Stane Koselj 10 Joško Resman 11 Jože Grošelj. Četrta vrsta 1 Anton Koselj 2 Alojz Pogačnik 3 Janez Pfajfar 4 Filip Sitar 5 Jože Pfajfar 6 Zdravko Pogačnik 7 Edi Krvina. Po podatkih Joška Resmana, arhiv Rok Gašperšič

SI_ZAL_RAD/0076 Osnovna šola Dobrava pri Kropi, 1879-1957. Na Dobravi pri Kropi so sezidali novo šolsko poslopje leta 1879. Med drugo svetovno vojno so poučevali nemški učitelji. Februarja 1945 je bila šola v celoti porušena. Z udarniškim delom so po osvoboditvi krajani zgradili leseno barako, kjer je potekal pouk do konca šolskega leta 1955/56. Septembra 1956 je pouk zaradi slabega stanja barake potekal v Zadružnem domu na Srednji Dobravi. Naslednje šolsko leto so se vsi učenci preselili v novo šolo v Lipnici. -- Vsebina v AS: Šolska kronika 1879-1940, 1945/46-1956/57, šolska matica 1902/03-1908/09, 1945/46-1956/57, katalogi 1879/80-1895/96, 1909/10-1921/22, blagajniški dnevniki 1930-1940, 1945-1949, delovodniki 1946-1951.

Ker je bila zidana stavba nasproti Valentina konec vojne minirana in porušena, so iz Dražgoš prenesli na Dobravo leseno barako in jo postavili na mesto današnjega gasilskega doma. Otroci so hodili vanjo od 1. novembra do 1. maja, in to osem let, do svojega 15. leta, priznani pa so jim bili štirje razredi. Sedmo in osmo leto sta bila ponavljalna. Stavba je bila prepišna in v uporabi nekako do leta 1954 ali 1955. Ukinjena je bila 1. 9. 1957. Pred otvoritvijo nove šole v Lipnici 1956/57 je šola gostovala v gostilni v zadružnem domu. Do otvoritve nove šole v Lipnici je na Dobravi učilo več učiteljev, Albina Kocijančič do svoje upokojitve 1948. -- Alojz Vidic ustno in Verena Štekar-Vidic: Iz zgodovine osnovne šole v Kamni Gorici, na Dobravi, na Ovsišah, 1990.

1945–1946	Albina Kocijančič, Franc Rozman, Marija Grobovšek
1946–1947	Albina Kocijančič, Vera Jarc
1947–1948	Albina Kocijančič, Antonija Gerdej, Frida Blenkuš, Francka Živec Udovč
1948–1948	Albina Kocijančič, Francka Javor (večkrat premeščena na Ovsiše in Ljubno), Antonija Gerdej?
1945–1948	Albina Kocijančič, Francka Javor
1948–1951	Elizabeta Grad (upraviteljica), Francka Javor (vsaj 1951)
1952?–1957?	Milan Pagon, Pavlina Klančnik, Stanka Klemenčič

Darilo pionirjev jeseniškega okraja maršalu Titu za rojstni dan. »Tvoji hrabri borci partizani izbojevali so svobodo zlato, Tvoji pionirji, pokolenje mlado, odločni smo in Tebi srčno vdani!«

To so uvodne besede v spominski knjigi, ki so jo pionirji jeseniškega okraja poklonili maršalu Titu za 54. rojstni dan. V platno vezana spominska knjiga je sestavljena iz različnih slik, katere so izdelali pionirji in s katerimi izražajo svoje čestitke in želje svojemu dragemu maršalu. Spominsko knjigo je podpisalo Skupno 4943 pionirjev. [...] Slede čestitke in podpisi pionirjev Bohinjske Bele, Zasipa, Sv. Križa nad Jesenicami, Ribnega pri Bledu, Gorjuš, Gorja, Breznice, Mošenj, Nomnja, Lesc, Koprivnika, Krope in Dobrave pri Kropi ter pionirjev nižje gimnazije na Jesenicah. Nekateri podpisi so pisani z okorno, nevajeno roko, toda vse pionirje je pri tem spremljala največja želja, da dokažejo svojemu ljubljenemu maršalu, da se ga spominjajo na njegov rojstni dan z največjo radostjo in hvaležnostjo. -- Ljudska pravica 29 5. 1946

Veliko skrb posveča okrajni plan tudi kulturi in prosveti. V ta namen bomo gradili sedemletko na Srednji Dobravi, obnovili pa šole pri Sv. Križu, na Hrušici, Jesenicah, v Kranjski gori in Dovjem. Petletni investicijski plan okraja Jesenice. -- Jeseniški kovinar 3. 1. 1947 (1/1), 1

Ivan Kastelic je bil ob koncu šolskega leta 1948/49 imenovan za preglednika, zato je s Srednje Dobrave prišla na Ovsiše Francka Javor, sicer doma iz Podnarta. Šolo so dokončno obnovili, uredili zunanjo okolico in kupili nove šolske klopi. -- Osnovna šola Ovsiše: 1896-1996

Osnovno šolo na Srednji Dobravi so morali zapreti. Pogled na osnovno šolo na Srednji Dobravi je bil vsa povojna leta kaj žalosten. Ker je bilo bivše šolsko poslopje med vojno porušeno, se je po osvoboditvi šola morala preseliti v staro barako, ki pa zlasti v zimskem času ni niti na manj primerna za mladino in za učitelje. Mraz, ki pritiska skozi trhle stene, onemogoča vsako resno delo. Zato je bila ljudska oblast primorana šolo zapreti, dobravsko mladino pa napotiti v šolo v Ljubno, delno pa tudi v Kropo. -- Glas Gorenjske 24. 1. 1953

Iz Krope. Na Lipnici so že začeli zidati temelje za novo osemletno šolo. To bo moderna stavba, ki bo zadoščala potrebam osnovne šole Srednja Dobrava in višjih razredov osemletk Krope, Kamne gorice, Ovsiš, Srednje Dobrave in Otoč. -- Glas Gorenjske 20. 11. 1953, 6

[fotografija OŠ na Dobravi z učiteljico Klančnikovo 1953]

[fotografija OŠ na Dobravi 1955. Sedijo 1 2 Marica Ovsenik 3 4 Janka Balantič 5 učiteljica Klančnik 6 7 Ivi Ovsenik (Cimpermanova) 8 Barbara Pogačnik 9 Majda Ažman 10 Meta Bertoncelj. Druga vrsta 1 Ivanka Koselj 2 Marjetka Nartnik (Mežnarjeva) 3 Stana Koselj 4 Mili vidic 5 Mira Pretnar 6 Lojzka Grošelj 7 Marjeta Pegam 8 Mira Krvina 9 Dragica Bertoncelj 10 Kristina Koselj (Brinarjeva z Brezovice). Tretja vrsta 1 Vinka Bergant 2 Filip Pogačnik 3 4 Vinko Bogataj (skakalec) 5 Jože Šlibar 6 7 8 9 Stane Koselj 10 Joško Resman 11 Jože Grošelj. Četrta vrsta 1 Anton Koselj 2 Alojz Pogačnik 3 Janez Pfajfar 4 Filip Sitar 5 Jože Pfajfar 6 Zdravko Pogačnik 7 Edi Krvina. Po podatkih Joška Resmana, arhiv Rok Gašperšič.]

Nova šola v Kropi. Že dalj časa z zanimanjem opazujejo potniki in domačini rastočo stavbo ob križišču ceste v Kropo in Kamno gorico. Pravzaprav je stavba sedaj pod streho in se že notranje ureja.

To je novo poslopje bodoče osemletne šole za Kropo in okolico. Za sedaj bo imela štiri velike učilnice, nekaj stanovanj za predavatelje in hišnika, prostore za razne zbirke učil ter ostale nujne pritikline.

Gradbena dela bi morala biti na stavbi zaključena do 20. avgusta. Do 20. septembra pa bi morala biti končana tudi vsa instalacijska in ureditvena dela prostorov – torej šola že pripravljena za sprejem učencev. Žal so zaradi pomanjkanja kredita dela začasno prekinili. Lokalni faktorji pa upajo, da jim bo le uspelo na ta ali oni način preskrbeti sredstva (3,5 milijonov dinarjev), tako da bo šola še letos dokončno urejena. -- Glas Gorenjske 20. 8. 1955 (8/34)

Osnovna šola Lipnica -- Glas Gorenjske 20. 8. 1955 (8/34)

Kroparji so dobili novo igrišče, na katerem so se že pomerili prvi tekmovalci. V ozadju kopališče. Pod igriščem pa slika prikazuje moderno novo šolo v Lipnici, v kateri bodo že letos imeli kroparski otroci pouk, če bo vse po sreči. -- Glas 29. 6. 1956

O čem razpravlja krajevni odbor v Kropi. Ali bo že jeseni šola v Lipnici? Kropa, 1. aprila. [...] Največja želja vseh Kroparjev pa je, da bi bila v Lipnici čim prej dograjena šola osemletka. Po investicijski vsoti je šola dograjena za 85–90 % in bi še enoletno odlaganje dograditve, kljub finančnim težkočam bilo negospodarsko. Da pa je osemletka v tem predelu nujno potrebna, je jasno. Za pojasnilo samo tole. V nižjo gimnazijo v Radovljico ali drugam, se vozi ali hodi približno 80 otrok iz tega območja. Brž ko bi začeli s poukom v Lipnici, pa bi bilo samo v višjih razredih 100 do 120 otrok. Kroparji upajo, da bo v letošnji jeseni že vsaj 6 razredov v novem poslopju, prav tako pa bi bila tudi prvi in drugi razred osnovne šole iz Srednje Dobrave, kjer je šola v neprimernih prostorih. -- Glas Gorenjske 2. 4. 1956, 1

Zadnjič sem v Dobravi pri Kropi prisluhnil negodovanju vaščanov in zvedel, da ima tamkajšnja učiteljica Pavlina Klančnik številno služinčad. Pa boste morda vprašali, kako zmore to s svojo učiteljsko plačo? He, he . . . menite, da se je zastonj gulila zgodovino! Po vzorcu nekdanjih fevdalcev je v svoji genialni domiselnosti uvedla med svojimi učenkami in učenci — tlako. — Svoje šolarje uporablja namreč za pospravljanje in čiščenje svojega stanovanja, za kuhanje, razna nakupovanja pri mesarju, peku ali v zadružni trgovini itd. Kdaj? — Med šolskim poukom. Jaz bi predlagal, naj med svoj učenci uvede še desetino! / Bodičar -- Glas Gorenjske 10. 8. 1956

Čudni pojmi dobravske učiteljice. V predzadnji, to je 63. številki »Glasa Gorenjske«, se je naš bodičar spodtaknil ob čudne razmere, ki so na osnovni šoli na Sr. Dobravi pri Kropi. Tamošnja učiteljica Pavlina Klančnik je namreč po izjavi vaščanov izkoriščala šolske otroke za vsa mogoča hišna dela, in to med šolskim poukom. Takoj po objavi smo dobili od Klančnikove obširno pojanilo o tej zadevi, ki ga v izvlečku dobesedno priobčujemo:

»Pisec (glavo stavim, da se piše Šolar) članka o učiteljici na Srednji Dobravi Klančnik Pavlini, češ da izkorišča otroke za delo, je namenoma pozabil navesti, kako je bila učiteljica bolna nad 4 mesece (hripa, revmatizem itd.) zaradi hude zime in slabega stanovanja. Šola je namreč v baraki, ki ima samo šolsko sobo in pisarno ometano, stanovanjska soba s kuhinjo vred ni ometana in piha vanjo od vseh strani. V veži je stalen prepih. Kljub hudi zimi in bolezni je vztrajala in prihajala v šolo, čeprav je komaj govorila zaradi bolečin v grlu in na levi strani. Ali nismo v socialistični državi? Zakaj ne bi smeli otroci pomagati pri delu? Ali jim je kaj škodovalo? Ali bi morala učiteljica, težko bolna čakati na smrt od lakote, ker so tisti, ki vedno čepe v cerkvi tako nesocialni in zlobni. Toliko še zasluži, da bi lahko imela služkinjo. Pa kdo je tako nespameten, da bo samo za kuho in pospravljanje najemal služkinjo? Sicer pa malo gospodinjstva, telovadbe (ko so tekli v trgovino) in računstva (ko so računali v trgovini) ni otrokom škodovalo, zlasti sedaj ne, ko je reforma šolstva in mora biti pouk praktičen, ne teoretski«. Komentar res ni potreben. Nismo mislili, da so še prosvetni delavci, ki imajo take pojme o šolski reformi / slk -- Glas Gorenjske 17. 8. 1956

Jeseni 1958 je bilo treba prestopiti šolski prag. Tega sem se veselila, saj sem se želela naučiti pisanja, branja in računanja. Prvi dan sem lepo oblečena, v oblekici, sama odkorakala v deset minut hoje oddaljeno šolo v Javorniškem Rovtu, kjer se je pouk začel za osem sošolcev. Naša tovarišica, kot smo takrat rekli učiteljici, je bila starejša gospa, Pavlina Klančnik. Naučila nas je lepo pisati. Če smo bili poredni, nas je zaklenila v razred, tudi za daljši čas. Mlajši učenci smo imeli pouk popoldne, starejši pa dopoldne. -- Jožica Zupančič, roj. Noč: Moji spomini na otroštvo

V radovljiški občini bosta dve šolski središči. V šolskem letu 1957/58 se bosta v občini razvili dve šolski središči: v Radovljici za levi breg Save in v Lipnici za desni breg. V Radovljici sta predvideni dve osemletki, ki bosta zajeli tudi dijake nižje gimnazije ter otroke podružničnih šol okolišev Lesce, Begunje, Mošnje, Ljubno in Lancovo. Novo zgrajena šola v Lipnici se bo postopoma razvila v popolno osemletko, ki bo združevala sedanje okoliše osnovnih šol v Kropi, Kamni gorici in Srednji Dobravi. Predlog sveta je, da se tudi vsi nižji razredi navedenih osnovnih šol združijo v Lipniški osemletki. Sedanje število otrok po statistikah rojstev v letih od 1949 do 1956 kaže, da bi n. pr. osnovna šola na Srednji Dobravi v bodočih sedmih letih imela prirastek 7 do 11 otrok letno, v Kamni gorici 6 do 13, in v Kropi 9 do 20. Vsa navedena šolska področja skupaj bi torej dala v prihodnjih letih 24 do 28 otrok letno, kar bi zmogli posamezni razredi osemletke v Lipnici. Zato je prav, da bi volivci upoštevali realne možnosti bodoče šele na Lipnici, kjer bodo imeli učenci najboljše pogoje za dober učni uspeh. -- Glas 15. 4. 1957

Največje težave smo imeli v Lipnici pri Podnartu, kjer smo odprli osemletko. Tri osnovne šole smo združili v eno. Težko je bilo za prostore kot tudi za učno osebje, kar je sedaj preskrbljeno. (K. M.: Brez sodelovanja državljanov ni uspehov. Iz pogovora s članom radovljiškega sveta za šolstvo Stanetom Mulejem. -- Glas Gorenjske 23. 9. 1957

Posebne težave imajo z novozgrajeno šolo v Lipnici pri Kropi, ki je bila na pol dograjena po razformiranju bivšega OLO Radovljica in predana občinskemu odboru, ki pa ni imel na razpolago zadosti sredstev za nabavo sodobne opreme. Zato je bila ta šola le zasilno opremljena. [...] K. -- Uspešna turistična sezona: Kako je s komuno in drugo dejavnostjo v radovljiški občini. Slovenski poročevalec 8. 12. 1958

Šola v Lipnici brez garderob

1. razred osnovne šole v Lipnici pri Kropi 1961, razredničarka Vera Blaznik

Na Dobravi naj bi dokončno uredili šolo v Lipnici in predlagali ureditev ceste Mišače-Otoče. … -- Glas 25. 1. 1964

Osemletka brez telovadnice in garderobe. Vprašanje (Anton Bešter, Kropa): »Osemletka Staneta Žagarja v Lipnici je brez potrebne telovadnice in garderobe. Kljub večkratnim obljubam, da se bo to zgradilo, ostane le pri načrtih in obljubah. Ali bodo učenci v Lipnici lahko puščali brez skrbi svojo obleko, ker nimajo garderobe, in kdaj se bodo lahko razvedrili v telovadnici?«

Odgovor: Načelnik oddelka za družbene službe pri skupščini občine Radovljica nam je posredoval naslednji odgovor: »V občini Radovljica je stanje šolskih prostorov izredno kritično, saj odpade na enega učenca le 0,90 m2 čiste površine učnega prostora. Pouk je na vseh šolah v dveh izmenah, čeprav sedemletni načrt predvideva eno in pol izmene, če bo seveda na razpolago dovolj sredstev za negospodarske investicije.

Po planu imajo prioritetni red objekti, ki bodo prvenstveno rešili to vprašanje. Ni skrivnost, da je potrebna nova šolska zgradba v Radovljici, kjer se stiska 1200 učencev v neodgovarjajočih življenjskih in učnih pogojih. Enako je stanje na Bledu in v Bohinju.

Vsekakor so potrebne tudi telovadnice, saj ima od 6 matičnih šol svojo telovadnico samo osnovna šola Gorje, medtem ko učenci ostalih šol gostujejo bodisi v telovadnicah TVD Partizana oz. so brez njih, na primer v Lipnici, do aprila meseca pa so bili tudi v Radovljici. Zadeva je torej povsod kritična, posebej pa sedaj, ko so bila zaradi nove gospodarske situacije že tako majhna sredstva za investicije v šolstvu zreducirana na minimum.

Ali bodo učenci v Lipnici lahko puščali brez skrbi svojo obleko, ker nimajo garderobe, in kdaj se bodo lahko razvedrili v telovadnici, je odvisno od sredstev, ki bodo na razpolago za investicije v šolstvu.

Sklad za šolstvo bi potreboval za odpravo dveh izmen, za adaptacijo vseh šolskih stavb in za gradnjo telovadnic ter igrišč 2 milijardi dinarjev lastnih sredstev, dobil pa jih je za te namene – razen sredstev za osnovno dejavnost šol – le skromnih 40 milijonov, kar ne zadošča niti za skrajno minimalne izdatke.

Vsekakor bodo morali pri rešitvi problema telovadnice v Lipnici sodelovati vsi občani te krajevne skupnosti, zlasti pa tisi, ki jim je prvenstvena naloga skrb za mladino, in z lastno iniciativo in udeležbo javnosti odpreti razpravo, kje bi v lokalnem merilu našli sredstva za te potrebe. -- Glas 14. 8. 1965

Osemletka v Lipnici je brez potrebne telovadnice in garderobe. Foto: Perdan. -- Glas 14. 8. 1965

Lipniška šola terja rešitev. Vprašanje, ki bo zanimalo vse prebivalce desnega brega Save od Lancovega do Podnarta, nam je postavil predsednik zbora delovne skupnosti osnovne šole Stane Žagar v Lipnici Milan Poljanšek.

Vprašanje: Osnovna šola Stane Žagar v Lipnici je bila zgrajena v prvi etapi leta 1957 in je to le za silo rešila problem šolstva na tem območju. Nujno bi bilo takoj pristopiti k gradnji telovadnice in povečati kapaciteto šolskega učnega prostora vsaj za dve učilnici. Zanima me, v katerem obdobju perspektivnega razvoja šolstva bo rešeno vprašanje lipniške šole in kako?

Zaradi nedokončane regulacijo Lipnice ob sotočju s Kroparico so jesenske poplave septembra lani razrušile most, ki vodi do šolskega poslopja. Tako sedaj do šole ni mogoč dostop z nobenim vozilom. Zanima me, kdaj bo zgrajen novi most do šole in dokončno izvršena regulacija Lipnice?

Odgovor: Na prvo vprašanje nam je odgovoril načelnik oddelka za družbene službe SO Radovljica: »Perspektivni plan razvoja šolstva v občini je šele v izdelavi. Zaradi predvidene gradnje novih šol je bil ustanovljen poseben sklad za investicije v šolstvu, ki zbira sredstva gospodarskih organizacij na osnovi priporočila občinske skupščine Radovljica, da namenijo 3,5 % sredstev od bruto osebnih dohodkov zaposlenih za gradnjo šolskih objektov v občini. Upravni odbor sklada bo na osnovi izdelanega programa razvoja šolstva v okviru razpoložljivih finančnih sredstev določil vrstni red gradenj. V programu bodo zajete tudi potrebe lipniškega bazena. Predvideno je, da bi v prvi fazi rešili problem šolskega učnega prostora, v drugem planu pa je izgradnja telovadnice. Kdaj bomo lahko pristopili k realizaciji tega ni mogoče točno predvideti.«

Morda pa bo vprašanje lipniške šole, kljub doslej slabim izgledom, le kmalu rešeno. Delavski svet tovarne Plamen v Kropi, ki je močno zainteresiran za rešitev njihovih problemov, je na zadnji seji sprejel sklep, da je tovarna pripravljena na osnovi priporočila občinske skupščine prispevati sredstva za potrebe šolstva, vendar le pod pogojem, da se namensko uporabljajo za šolo v Lipnici.

Glede nedokončane regulacije Lipnice in izgradnje mostu, ki vodi do šole, sta nam predsednik OS Radovljica in predstavnik Vodne skupnosti zagotovila, da bodo ponovno začeli z deli pri regulaciji Lipnice okoli 15. maja in v okviru teh del zgradili tudi potrebni most do šole. Preredila: Sonja Šolar -- Glas 28. 4. 1966

Deset let osnovne šole v Lipnici. Skrbno pripravljena razstava. Tam, kjer se iz doline Lipnice odcepi pot v Kropo in kjer se v potok Lipnico izliva Kroparica, stoji Lipniška šola. To je popolna osemletka, ki jo obiskujejo učenci in učenke iz Krope, Podnarta, Lipnice, Dobrave, Mišač in Kamne Gorice. Podružnico — štirirazredno šolo — ima v Ovsišah. Lipniška šola praznuje letos desetletnico obstoja. Učenci — nekaj čez 500 jih je v vseh osmih razredih — so ob tej priložnosti pripravili razstavo svojih izdelkov, razstavo, ki je zelo skrbno pripravljena in ki kaže, da se učitelji in profesorji skupaj z učenci zelo trudijo, da bi se čimveč naučili.

Ondan, ko sem se odpravil v Lipnico, da si ogledam razstavo, je bilo vroče, asfalt se je lepil na avtomobilske gume, kmetje po senožetih ob Lipnici so hiteli s spravljanjem sena. V prijetnem hladu v avli šole v Lipnici so me sprejeli učenci in učenke, ki dežurajo na razstavi in ki pojasnjujejo obiskovalcem — v vpisni knjigi sem videl, da je teh kar precej— če se za razstavljene izdelke bolj zanimajo. Po tri ure dežurajo, potem pa pride druga izmena. Povedali so mi svoja imena in priimke, potem pa smo si skupaj ogledali razstavo; skupaj z Brankom Pirihom iz Mišač (6. razred), Andrejko Peternelj iz Krope (4. razredi, Olgo Boštjančič iz Mišač (4. razred), Ivanko Cvetko iz Kamne gorice (4. razred), Marijo Pirih iz Mišač (3. razred), Julči Peternelj iz Krope — Stočje (3. razred) in Nevenko Kordež iz Krope — Stočje (3. razred).

Najprej smo si v desnem hodniku v pritličju ogledali izdelke krožka dekliškega ročnega dela, ki ga vodita Majda Šmitek in Dragica Poljšak. Ne moremo našteti vsega, kar smo videli, preveč prostora bi nam vzelo. Zapisati je treba le, da so izdelki lepi in da jih je veliko: prti, bluze ... Posebno lepi so izdelki z značilnimi slovenskimi narodnimi motivi, npr. prti in bluze z ornamentiko, ki prav nič ne zaostajajo za tistimi, ki jih za drag denar prodaja podjetje Dom Ljubljana. Med vsemi izdelki in po vsej razstavi je zelo veliko izdelkov iz ilovice: različnih posodic, kipov, ki predstavljajo npr. kače, polže, hruške, gobe itd. Med temi izdelki so nekateri zelo dekorativni, nekateri pa kar prave majhne mojstrovine v oblikovanju. Kaže, da je oblikovanje z ilovico kar nekakšna posebnost lipniške šole.

V levi učilnici v pritličju preseneča maketa gorenjske hiše (izdelek 8. razreda), slika razvoja stanovanja skozi stoletja (7. razred), lepi so številni dekorativni predmeti (skrinje, svečniki, vaze, maketa kozolca), ob katerih piše: Važna je izvirna oblika in dober material!, zraven pa je večji napis: Izogibajmo se kiča! Nazorno so učenci prikazali, kako je treba servirati mizo za zajtrk, za kosilo, nadalje, kako so opremljeni stanovanjski prostori, pri prikazu različnih živilskih izdelkov je opozorilni napis »Pazi: datum in navodila!« itd. Vse stene pa so prelepljene s slikami, ki so jih risali učenci od prvega do osmega razreda: za mir v Vietnamu, obisk v vigenjcu, okenske mreže z gorenjskimi motivi, avtoportreti, naša hiša, naša družina, vesele maškare, proslava 29. novembra — vrsta motivov, ki si jih je vsak učenec zamislil in jih obdelal na svoj način, originalno. Ko človek gleda te slike, mu nehote pride na misel, da bi marsikatero izmed njih rad imel doma v stanovanju.

V prvem nadstropju se v dveh večjih učilnicah in v avli spet ponavljajo podobni izdelki drugih razredov: slike, izdelki iz ilovice, makete pokrajin, zmaji, šolski zvezki, modeli čolnov in ladij, lepljenka z naslovom Jesen, ki sta jo izdelali Sonja Šolar in Tončka Smrekar iz 8. razreda, lesorezi, različni tehnični izdelki, prikaz podometne in nadometne hišne električne napeljave, prikaz križišča s semaforji, diplome in pokali športnikov itd. Veža v prvem nadstropju je posvečena prometni vzgoji, v njej pa razstavljajo tudi učenci podružnične šole z Ovsiš; posebno pozornost zbujajo lutke in prikaz dela lutkovnega krožka na tej šoli.

Vem, še zdaleč nisem vsega omenil, vsega, kar bi zaslužilo, da bi. Pa ni mogoče. Preveč je vsega, iz vsega diha prizadevanje, da bi učenci pokazali res čimveč tistega, kar znajo in kar so naredili. Priznati je treba, da jim je to uspelo. — at -- Glas 28. 6. 1967

Bralci nam pišejo. Prosim, da objavite to sliko in članek v NAŠEM časopisu Glas in ga slovnično popravite. Tako se govori! Časnik ni samo naš, ampak tudi vaš. Bralci, zavedajte se tega!

Mladim lepšo bodočnost, — Z referendumom smo se odločili za telovadnico in vseh drugih potrebnih pritiklin. Na sliki vidimo prva začetna dela. Podjetju Gorenjec iz Radovljice oziroma vodstvu in delavcem želimo, da bi čimprej in čimbolje opravili delo. — Foto: M . Debeljak — Zg. Dobrava, 27. maja 1968. -- Glas 1. 6. 1968

Septembra nova šola v Lipnici. Pred praznikom radovljiške občine smo se pogovarjali s predsednikom radovljiške občinske skupščine Stankom Kajdižem. Takrat smo tudi izvedeli, da bo septembra letos končana v Lipnici prva iz serije osnovnih šol, ki jih bodo v radovljiški občini zgradili s samoprispevkom občanov. Ko smo si pred kratkim ogledali gradbišče nove oziroma preurejene šole, smo bili nemalo presenečeni. Predstavniki splošnega gradbenega podjetja Gorenjec iz Radovljice, ki je izvajalec gradbenih del na tej šoli, so nam povedali, da so z deli začeli 5. junija, končali pa jih bodo do 15. septembra letos. V treh mesecih bodo podaljšali in razširili staro stavbo, tako da bo v njej 9 učilnic in 9 kabinetov; zato bo v prihodnje šola v Lipnici osemletna šola. Predstavniki Gorenjca pa so nam tudi povedali, da bo do 15. decembra letos zgrajena tudi nova telovadnica. Rekli so, da pri delu nimajo posebnih težav in zato ni bojazni, da šola in telovadnica ne bi bili zgrajeni do predvidenega roka. Te dni dela pri gradnji oziroma preurejanju in opremljanju šole nad 80 delavcev. -- A. Ž. -- Glas 14. 8. 1968 (21/63), 1

Gradnja telovadnice v Lipnici, Glas 1. 6. 1968

Preurejena šola bo sprejela prve učence 15. septembra letos. Foto: Perdan -- Glas 14. 8. 1968 (21/63), 1

V Lipnici šola za 350 učencev. Odprli jo bodo jutri dopoldne. Točno do roka je splošno gradbeno podjetje Gorenje iz Radovljice končalo gradbena dela osnovne šole v Lipnici. Jutrišnja otvoritev pomeni uresničitev začetka velike samoupravne akcije občanov radovljiške občine. Zgrajena bo namreč prva od šol, ki jih bodo do 1972. leta gradili s samoprispevkom.

V šoli bo sedaj najsodobnejši kabinetni pouk. Namesto prejšnjih štirih bo sedaj v šoli 9 učilnic in 5 kabinetov. Šola bo imela tudi vse druge prostore razen telovadnice, ki bo zgrajena decembra letos. Od stare šole so ostali tako rekoč le zidovi. Šolska površina se je povečala kar za 140 odstotkov, kabinet pa za 120. Gradbena oziroma preurejevalna dela so veljala 240 milijonov starih dinarjev, od tega pa so 150 milijonov starih dinarjev že prispevali občani in delovne organizacije s samoprispevkom.

Šolo bodo odprli v nedeljo dopoldne ob 10. uri. Prosvetni delavci v radovljiški občini pravijo, da bo to ena najmodernejših oziroma sodobnih šol na Gorenjskem. A. Z. -- Glas 21. 9. 1968

Po otvoritvi si je v nedeljo novo šolo v Lipnici, za katero pravijo radovljiški prosvetni delavci, da je ena najmodernejših oziroma sodobnih na Gorenjskem, ogledalo veliko število prebivalcev krajevne skupnosti Lipnica in drugih krajev v radovljiški občini. — Foto: F. Perdan -- Glas 25. 9. 1968

Obnovljeno šolo Staneta Žagarja v Lipnici je v nedeljo dopoldne odprl predsednik radovljiške občinske skupščine Stanko Kajdiž in povedal, da bodo drugih pet šol v radovljiški občini zgradili do 1972. leta. Foto: F. Perdan -- Glas 25. 9. 1968

Zgrajena je prva od šestih šol. V šoli Lipnica je prostora za 350 učencev. V nedeljo dopoldne so v Lipnici odprli obnovljeno osnovno šolo Staneta Žagarja. S tem je bil prej kot v enem letu uresničen prvi del dogovora o gradnji in obnovi šol v radovljiški občini, za kar so se prebivalci radovljiške občine in delovne organizacije odločili na referendumu o krajevnem samoprispevku.

Šola v Lipnici je prva od šestih šol, ki jih bodo zgradili do 1972. leta. Ostala je namreč še gradnja popolnih osemletnih šol v Radovljici, na Bledu in v Bohinjski Bistrici, dograditev šole V Lescah in izgradnja nižje razredne šole v Begunjah. Z gradnjo teh šol bodo začeli 1970. leta, ko se bo od občanov, delovnih organizacij in občinske skupščine nateklo v Gorenjski kreditni banki toliko denarja, da bodo dobili kredit. Za gradnjo vseh teh šol bo potrebnih okrog dve milijardi in pol starih dinarjev. S tem pa se bo celotna šolska površina v občini povečala za nadaljnih 16 tisoč 800 kvadratnih metrov.

Nedeljske otvoritve šole v Lipnici, v kateri je prostora za 350 učencev, se je udeležilo veliko prebivalcev iz radovljiške občine. Za obnovitev te šole je bilo potrebnih 240 milijonov starih dinarjev. V šoli je sedaj 9 sodobnih in opremljenih učilnic ter pet kabinetov. Vse to in nova telovadnica, ki bo zgrajena do konca leta, pa bo omogočilo, da bo v prihodnje v šoli lahko sodoben pouk, ki bo ustrezal tudi pogojem sedanjega učnega načrta. Velika prednost obnovljene šole pa je tudi v tem, da bodo pouk lahko prilagojevali vsem morebitnim spremembam učnega programa.

Ob otvoritvi šole, ki jo je spremljal tudi bogat kulturni program, je predsednik radovljiške občinske skupščine Stanko Kajdiž v svojem govoru izrekel priznanje vsem, ki so prispevali k izgradnji šole. Posebej je poudaril prizadevanje kolektiva gradbenega podjetja Gorenje, ki je uspel v treh mesecih opraviti dokaj zahtevna dela. Prav tako pa se je zahvalil tudi občanom in kolektivom, ki so pred manj kot letom dni s svojo odločitvijo omogočili obnovitev šole v Lipnici in hkrati tudi izgradnjo bodočih petih šol v radovljiški občini.

Na otvoritvi šole so v kulturnem programu sodelovali godba na pihala iz Gorij, pevski zbor in recitatorji osnovne šole Lipnica, harmonikarski zbor glasbene šole iz Radovljice in komorni zbor Stane Žagar iz Krope. Udeležence pa sta pozdravila tudi član sveta krajevne skupnosti Lipnica Ludvik Šmitek in ravnatelj šole Dušan Poljšak.

Nova oziroma obnovljena šola Staneta Žagarja v Lipnici ne pomeni le dostojen spomenik narodnemu heroju, ki je dobršen del življenja preživel v teh krajih, kjer se je posvetil neutrudljivemu revolucionarnemu delu, marveč tudi začetek uresničevanja samoupravnega dogovora občanov radovljiške občine. -- A. Žalar -- Glas 25. 9. 1968

Nova telovadnica v Lipnici. V soboto, 24. maja, ob 17.30 bo pri osnovni šoli Staneta Žagarja v Lipnici pri Kropi obenem s počastitvijo 50-letnice ZKJ in SKOJ ter dneva mladosti otvoritev nove telovadnice. Na svečani akademiji bodo sodelovali učenci osnovne šole Staneta Žagarja iz Lipnice, moški pevski zbor Stane Žagar iz Krope, moški pevski zbor garnizije Stane Žagar iz Kranja, gojenci glasbene šole v Radovljici ter godba na pihala iz Gorij. Z dograditvijo telovadnice je v celoti zaključena sodobno urejene šole, prve iz programa izgradnje novih šol v radovljiški občini. -- Glas 17. 5. 1969

Nova osnovna šola Stane Žagar s telovadnico v Lipnici — Foto: F. Perdan -- Glas 31. 5. 1969

Osnovna šola Staneta Žagarja Lipnica razpisuje prosto delovno mesto računovodje za nedoločen čas Pogoji: srednja ekonomska Šola, delovna praksa. Nastop službe takoj ali po dogovoru. Pismene prošnje z dokazili o strokovnosti in opisom dosedanjih zaposlitev sprejema uprava šole do 30. septembra 1973. -- Glas 19. 9. 1973

[fotografija pevskega zbora]

V osnovni šoli Stane Žagar v Lipnici v radovljiški občini deluje pod vodstvom Jožeta Humerce 58-članski mladinski pevski zbor. Zbor redno nastopa na vseh šolskih in drugih proslavah v Kropi. Tako je lani npr. nastopil na proslavi 80-letnice tovarne Plamen. Zadnji večji nastop pa je imel zbor v soboto, 10. januarja, na partizanskem mitingu v Kropi v počastitev prireditve po stezah partizanske Jelovice. Posnetek je prav s te prireditve. Na sliki pa je tudi predsednica krajevne konference SZDL Barbka Blaznik, ki je na mitingu uvodoma spregovorila o pomenu prireditve in praznika. (A. Ž.) — Foto: F. Perdan -- Glas 16. 1. 1976

Obnavljanje podružničnih šol Radovljica — Izvršni odbor izobraževalne skupnosti Radovljica je na zadnji seji razpravljal tudi o obnovi šolskih objektov v občini. [...] Razen tega pa je v programu še obnovitev strehe v šoli Lipnica. -- Glas 16. 9. 1977

[fotografija Marjete Gašperšič]

Marjeta Gašperšič, računovodkinja osnovne šole Stane Žagar Lipnica: »Na naši šoli, ki vključuje še podružnično šolo Ovsiše, nas je zaposlenih 26 delavcev in smo tako kot v vseh osnovnih šolah radovljiške občine obravnavali lani osnutek samoupravnih sporazumov. Sporazume smo pojavni razpravi, v kateri je bilo nekaj pripomb, sprejeli na referendumu decembra. Mislim, da je bila javna razprava dobro pripravljena in da so bili delavci povsem seznanjeni z osnutki sporazumov in pozneje s sprejetimi samoupravnimi akti, saj je referendum popolnoma uspel. Pripombe so bile tako kot najbrž povsod drugod na nagrajevanje po delu, ki v šolstvu ni tako enostavno in je bilo pri merilih več vprašanj, na primer, kako iz pedagoških ur preiti na delovne ure in tako dalje. Zdaj, januarja pa smo ponovno z referendumom sprejeli še sporazum o delitvi osebnih dohodkov in smo tako že sklenili z usklajevanjem dokumentov po zakonu o združenem delu.« D. Sedej. -- Glas 27. 1. 1987

Obrambni dan v lipniški šoli. V osnovi šoli Lipnici pri Kropi, ki se imenuje po predvojnem dobravskem učitelju in narodnem heroju Stanetu Žagarju, so v sredo, 21. junija, organizirali obrambni dan. Prav vsi, pionirji iz šolskih klopi ali ekipe prve pomoči in gasilci iz krajevnih skupnosti Dobrava, Kropa in Kamna gorica ter iz bližnjih organizacij združenega dela, iz lipniške Iskre in kroparskega Plamena, so pokazali, kako so pripravljeni reševati življenje bližnjega in varovati družbene dobrine. Po končani vaji so učenci krenili na orientacijski pohod in opravili vse »vojaške« naloge. Obrambni dan se je zaključil z mitingom pod partizansko Jelovico. D. Poljšak. -- Glas 30. 6. 1978

Dobravci v Nižji gimnaziji v Radovljici

šolsko leto 1952/53 štirirazredna nižja gimnazija: Sitar Marija, 1937, Mišače
Bohinc Marjeta, 1938, Srednja Dobrava
Bohinc Marija, 1939, Lipnica (ocena ob koncu leta 1954/55: pd)
Debeljak Cirila, 1938, Lipnica
Debeljak Metoda, 1938, Lipnica
šolsko leto 1953/54 štirirazredna nižja gimnazija: Pečnik Milan, 1940, Mišače
Sitar Marta, 1940, Mišače

-- 10 let Nižje gimnazije v Radovljici: Poročilo za šolsko leto 1954--55.

Dobravci v kroparski kovinarski šoli

4. generacija 1945/48 (18 učencev) -- Joža Šlibar, roj. 1930, Dobrava
5. generacija 1946/49 (23 učencev) -- Anton Albinini, roj. 1931, Dobrava, Franc Benedičič, roj. 1930, Lipnica, Stanko Dobre, roj. 1931, Dobrava, Jakob Šlibar, roj. 1932, Sr. Dobrava
8. generacija 1949/52 - (38-36 učencev -- Lovro Debeljak, roj. 1934, Zg. Dobrava -- Tatjana Dolžan Eržen: Kovinarska šola v Kropi. Vigenjc 1/1 (2001)

Naborniki

Naborniki z Mišač, Dobrav in iz Otoč leta 1948. Sedijo: 1 Marjan Mihelič (Colarjev z Zg. Dobrave), 2 Ivan Boštjančič (Komarjev), 3 Alojz Vidic, 4 Franc Ješe (Pecarjev), 5 Joža Koselj (sin Mežnarjeve Micke). Stojijo: 1 Mirko Špendov, 2 Polde Kozjek, 3 Franci Justin, 4 Ivan Vidic (Pušavec), 5 Joža Šolar (Ještinov), 6 nekdo iz Lipnice, 7 Alojz Kozjek, 8 Stane Vidic (Čačkov), 9 Joža Kocjančič iz Otoč, 10 Lado Debeljak (»foto Meglič«). Arhiv Rok Gašperšič

Nabor okrog 1950? Ivan Papler, Stanko Dobre in Tone Albinini. Arhiv Vere Šimnovec

Voščilo gorenjskih fantov iz JLA ob Novem letu: … Rafael Avsenik, Mišače - vojna pošta 7817/1 Kolašin, Črna gora. -- Glas Gorenjske 29. 12. 1958

Tovarna v Lipnici

Podjetje je Vinko Pirc (1906–1983) vodil do nacionalizacije leta 1948. Zadnji stroj, ki ga je pred tem kupil v Tržiču, je potem odplačeval iz šoferske plače; do leta 1953 je bil namreč v tovarni šofer. Leta 1953 je tovarno, ki je prešla iz Plamena Kropa k Iskri Kranj, spet vodil kot direktor, imenovala se je TULIP (Tovarna ur Lipnica), izdelovala je stenske ure po švicarski licenci. Nekatere teh ur je še mogoče videti v poslovnih prostorih po Jugoslaviji.

Tovarna ur Lipnica 1951

Kroparske ure so naposled le na prodaj. V Ljubljani prodajajo že nekaj časa lepe stenske ure, ki jih vidimo na sliki. Naprodaj jih imajo po 3000 din v trgovini »Ura« blizu Tromostovja. Prvih 1000 takšnih ur so napravili v novi tovarni ur v Lipnici pri Kropi iz delov, uvoženih iz Avstrije. Delavci, ki so se usposobili pri tem delu, pa bodo kmalu začeli sami izdelovati tudi sestavne dele. Posebna odlika novih stenskih ur je, da tečejo, če so navite, 8 dni. Pločevinaste okrove za številčnico, ki so različno pobarvani, so izdelali v ljubljanski tovarni »Saturnus«. Pozneje bodo v Lipnici izdelovali tudi ure budilke. -- Slovenski poročevalec 25. 5. 1951

Ob znižanju nekaterih stopenj akumulacije. … Prav tako je določena posebna nižja stopnja 150 odstotkov za proizvodnjo ur, za katero je doslej veljala splošna stopnja 394 odstotkov. Ta nižja stopnja je potrebna, da se olajša novi tovarni ur v Lipnici pri Kropi organizacija proizvodnje. -- Slovenski poročevalec 7. 8. 1952

Tovarna ur v Lipnici uživa sloves po vsej državi. V Lipnici pri Kropi so poleti leta 1950 ubrali svojevrstno in neizhojeno pot. Začeli so z izdelovanjem stenskih in kuhinjskih ur, po katerih je danes in bo še dolgo let veliko povpraševanje.

Kroparji spet izdelujejo ure. Med zanimivostmi muzeja iz zgodovine Krope in Kroparjev je tudi živo poslikana pločevinasta figura moža, ki je pritrjen na steni ene izmed sob v muzeju. Nekoč je bil ta mož del ure na šentpetrski vojašnici v Ljubljani. Malokateri Ljubljančan je vedel, da so tisto uro izdelali Kroparji, čeprav je uro vsak poznal. Prav tako pa je danes še neznano večini ljudi, da v Lipnici pri Kropi spet izdelujejo ure, ki so jih te dni že razposlali našim trgovinam.

To so kuhinjske ure in ure za urade in razne javne prostore. Do sedaj so izdelali tri vrste kuhinjskih ur, ki se razlikujejo po srednji plošči, številčnici in po barvi. Vsaki vrsti so dali posebno ime: »Anica«, »Danica«, in »Vera«; uri, namenjeni uradom, pa so dali ime »Milena«; sicer pa so to njihova razpoznavna imena, medtem ko je na vseh urah odtisnjeno »Tulip«, kar pomeni Tovarna ur Lipnica. Ure so lične in ne zaostajajo za urami, kakršne smo pred vojno uvažali. Kroparji pa jamčijo, da so tudi »znotraj« enako dobre in da bodo točne. Z enkratnim navijanjem bodo tekle 8 dni.

Mlado podjetje »Tulip« pa se bori s precejšnjimi težavami, predvsem za dobre stroje. Nekaj strojev so sicer dobili iz reparacijskega materiala, vendar so v proizvodnji nekaterih delov navezani še vedno na »Iskro«, »Rog« in »Saturnus«. Materiala so si oskrbeli dovolj, kar za izdelavo 100.000 ur, pri tem pa so naleteli na težave s krediti, tako da je moralo podjetje »Plamen« iz Krope jamčiti za njih. Uspeli so doseči že lepo proizvodnjo 50 ur na dan, sedaj pa bodo uvedli še eno izmeno ter na ta način povečali proizvodnjo na 100 ur dnevno. Težave s krediti pa imajo zato, ker je predpisano obračanje obratnih kreditov za tovrstno industrijo dvakrat letno, to se pravi, da bi morali porabiti material in izdelati 100.000 ur v pol leta, kar pa bo »Tulip« uspel z dvema izmenama komaj v treh letih. Podjetje »Plamen« namerava z novim letom »Tulip« priključiti k svojemu podjetju, ker mu bo na ta način laže pomagal »na noge«.

Kroparji pričakujejo, da bodo tudi trgovine prodajale ure po primerni ceni, prepričani so tudi, da bodo uspeli s kvaliteto svojih ur ter da bodo lahko še povečali svoj obrat, nabavili boljše stroje in dali na trg še nove izdelke. -- Slovenski poročevalec 3. 1. 1953

Vsak začetek je težak. Tudi izdelovalcem ur v Lipnici ni bilo lahko. Komaj so se dobro privadili novemu poklicu, že je prišla reorganizacija našega gospodarstva in lipniški stroji so po nalogu takratne direkcije kovinske industrije romali v Tovarno verig v Lescah. Toda Lipničani se niso pustili ugnati v kozji rog. Vztrajno so iskali rešitve, dokler niso uspeli. Dobili so nove stroje na račun nemških reparacij in danes spet veselo pritrjujejo kazalce na ure, ki nam merijo čas ...

V tovarni ur je zaposlenih 52 ljudi, večinoma ženske; le za specialna dela so nastavljeni posebni strokovnjaki. Izdelujejo vse vrste stenskih in kuhinjskih ur, ki jih zelo radi kupujejo trgovine v Sloveniji, pa tudi v Zagrebu in Beogradu. Naročil, pravijo, imajo dovolj, z materialom pa so založeni za približno poldrugo leto vnaprej.

Delovni kolektiv, ki spada v sklop tovarne Plamen v Kropi, je nekdanje stare in neprimerne prostore preuredil v lepo in prijetno delavnico, letos pa nameravajo zgraditi še vodovod s kopalnico. -- Glas Gorenjske 24. 1. 1953, 3.

Malomarnost ali špekulacija. … So pa tudi stvari, ki so v Ljubljani nerazumljivo dražje. Tako stane n. pr. kuhinjska ura, izdelek tovarne ur v Lipnici pri Kropi, v Ljubljani 3700 din, v Zagrebu pa samo 3250 din. -- Ljudska pravica 26. 7. 1953

Pirčeva tovarna v Lipnici. Arhiv Pirčevih

Tulip (Tovarna ur Lipnica), 1956. "Podjetje TULIP Lipnica bo 1. 7. 1956 priključeno Iskri iz Kranja." Glas 29. 6. 1956

Iskra v Lipnici 1961, Foto kino-klub Alpa, Radovljica

Umetno kovaštvo in Tovarna ur v Lipnici pa sta se ločila od tovarne, ker so, ko so bili združeni, drug drugemu ovirali razvoj. Napredek zahteva specializacijo podjetij. -- Glas Gorenjske 21. 6. 1957, 3 (S poti po Kropi)

Od Posavca do Krope. Iskrin obrat v Lipnici je, kot je bilo videti, še vedno v gradnji. Prebivalci Lipnice, Kamne gorice in Dobrave si od njega precej obetajo, kajti mnogi bodo tam našli zaposlitev. -- Glas Gorenjske 27. 6. 1960

Ob radovljiškem občinskem prazniku. Še nikdar toliko. Pred štirinajstimi dnevi je začel delovati nov obrat kranjske "Iskre" v Lipnici. Čeprav je kolektiv majhen, saj šteje le 130 ljudi, pa bo vendar njegova letna brutoproizvodnja znašala okoli ene milijarde dinarjev. -- Glas 27. 7. 1960

Temeljite priprave.' Kranj – V tovarni Iskra se je v teh dneh mladina začela resno pripravljati na letne konference tovarniških aktivov, ki jih bodo izvedli te dni. Razen tega bodo ustanovili nov tovarniški aktiv tudi v Lipnici pri Kropi, kjer ima tovarna Iskra svoj obrat. Na mladinskih konferencah tovarniških aktivov bodo med drugim obravnavali probleme proizvodnje v Iskri, nadalje bodo govorili o nagrajevanju po ekonomskih enotah in seveda, kako še izboljšati delo mladinske organizacije v tovarni in kako poiskati nove oblike dela. Letna konferenca tovarniškega komiteja v Iskri pa bo predvidoma konec oktobra, ali v začetku novembra. -- Glas Gorenjske 5. 10. 1960

V novem obratu »Iskre« v Lipnici so že začeli s proizvodnjo, Glas 27. 7. 1960

Delavke v tovarni Iskra v Lipnici, Glas 2. 12. 1961

Slavnostna otvoritev Iskrinega obrata v Lipnici. Od oddelka do modernega obrata. Delovni kolektiv obrata kranjske Iskre v Lipnici pri Kropi je na dan pred praznikom slavil pomembno delovno zmago: od malega oddelka, ki je imel leta 1959 nekaj nad 46 milijonov bruto produkta in 31 zaposlenih, je zrasel v dobi poskusne proizvodnje v moderen obrat s 150 zaposlenimi in 400 milijoni bruto produkta.

»Moderni, sodobno opremljeni prostori, visoka proizvodnost, dobri delovni pogoji — vse to je odraz sedanjosti in garancija za prihodnost«, je ob otvoritvi dejal šef obrata tovariš Hafner. Zunanje obrate je Iskra formirala zaradi specializirane proizvodnje. Obratu v Lipnici je namenila predvsem številčnike za števce, v nadaljnji fazi pa ure za dvotarifne števce. S pomočjo matičnega podjetja in pod dobrim vodstvom obrata je uspelo ustvariti v kolektivu delovni polet, dobro delovno disciplino in kvalitetne izdelke. V obratu prevladuje ženska delovna sila, ki se je naglo priučila natančnemu delu. Povprečna starost v kolektivu je komaj 24 let.

Sekretar za industrijo LRS, ing. Viktor Kotnik, je pri slovesni otvoritvi med drugim dejal, da je obrat Lipnica zanimiv in nazoren primer delitve dela, ki ima končni cilj ozko specializacijo, s tem pa tudi moderen način dela, ki garantira izredno kvaliteto in nizko ceno. Ob koncu je v imenu Izvršnega sveta LRS čestital kolektivu k uspehu.

Čestitkam so se pridružili tudi generalni sekretar Iskrine skupnosti Silvo Hrast, podpredsednik ObLO Radovljica in predsednik DS Iskre Kranj. Za vso pozornost in pomoč pa se jim je zahvalil predsednik DS v Lipnici Ivan Varl.

Slavnostno vzdušje so popestrili tudi pionirji osnovne šole iz Krope, ki so navzočim zapeli nekaj borbenih in otroških pesmi. Njihove recitacije so bile odmev borbenega časa in so dale delovni zmagi tega kolektiva ob dnevu republike praznično obleko. R. K. -- Glas 2. 12. 1961

Zastrupitev rib v Lipnici. V sredo, okoli osme ure zjutraj, je cestar Anton Erlah sporočil članom radovljiške ribiške družine, da je opazil v potoku Lipnica pod odtočnim kanalom obrata »Plamen« v Kamni gorici poginjene ribe. Komisija, ki je prišla na kraj nesreče, je našla 362 potočnih postrvi različnih velikosti in ugotovila, da gre za zastrupitev. Pri poizvedovanju je bilo ugotovljeno, da je delavka pri cinkanju izpustila v potok cianidno tekočino. Škoda, ki nedvomna ni majhna, še ni ugotovljena. Komisija je namreč poslala v pregled 3 potočne postrvi veterinarskemu zavodu, vzorec vode pa zavodu za zdravstveno varstvo v Ljubljano. To je že drugi primer zastrupitve rib v potoku Lipnica. Lani je bila namreč ocenjena škoda na poldrugi milijon, za katero pravda še vedno teče.

Mimogrede bi ob tej priliki omenili, da je v zadnjih dveh letih zgradila ribiška družina dva ribnika ob potoku Račica v Voščah. V njih gojijo mladice, predvsem potočnih postrvi, tako da so bolj odporne proti odplakam. Lani so jih spustili v Savo, letos pa v Lipnico, ki jih je del zastrupila cianidna tekočina. Kaj res ne gre, da bi preprečili zastrupljanja rib, pa naj bo vzrok malomarnost ali neprevidnost. St. S. -- Glas 8. 9. 1962

Kdo je krivec? Zastrupitev rib v potoku Lipnica. V petek okoli 11. ure so prebivalci Podnarta, Ovsiš in drugih vasi ob Lipnici opazili, da potok nosi mrtve ribe. Že čez kako uro so bili vsi tolmuni polni poginulih rib. Iz doslej še neznanih vzrokov je poginil ves ribji zarod od tovarne Iskra v Lipnici do izteka potoka v Savo. Domnevajo, da je zastrupitev povzročila kaka tovarniška odplaka. Nekaj poginulih rib so poslali v preiskavo Kmetijskemu institutu v Ljubljani. Če bo preiskava uspešna, bodo ugotovili, kako so bile ribe zastrupljene. Vsekakor pa je dejanje, če je po sredi malomarnost, vredno vsega obsojanja. — sz -- Glas 18. 9. 1968

Iskra Lipnica 1962

V obratu »Iskre« v Lipnici so dobili zaposlitev prebivalci Lipnice, Brezovice in drugih okoliških naselij. -- Glas 27. 11. 1962

Proizvodnja kranjske Iskre v septembru. Velik porast proizvodnje. [...] Najbolj se je odlikovala enota, ki izdeluje dele za avtomatizacijo s 132,9 % izvršenim planom. Najslabše pa enota iz Lipnice z 21 %. Glavni vzrok za njihov neuspeh so premajhne kapacitete in pomanjkanje nekaterih sestavnih delov. -- Glas 20. 10. 1965

Iskra Kranj — obrat urnih mehanizmov Lipnica. Lepi proizvodni rezultati. Iskra Lipnica, kjer izdelujejo precizne urne mehanizme (za dvotarifne števce, števce pogovorov za telefonijo, tahografe in podobno), je Obrat Iskre Elektromehanike Kranj. V tem obratu, ki je bil ustanovljen 1956. leta, je danes okrog 220 zaposlenih (med njimi večina žensk iz lipniške doline), letošnji proizvodni program znaša okrog 1,6 milijarde starih dinarjev, izvoz pa 300 tisoč dolarjev. Pohvalijo se lahko tudi, da vse izvažajo na konvertibilno področje; predvsem v Italijo, Zvezno republiko Nemčijo in ZDA.

V stari stavbi (po priključitvi h kranjski Iskri 1956. leta so namreč objekt povečali) so nekdaj delali stolpne ure. Menda v cerkvenem stolpu v Kobaridu še vedno kaže čas ura, ki je bila izdelana v Lipnici. — Po osvoboditvi so tod začeli s proizvodnjo žičnikov. 1948. leta je ta obrat prevzelo podjetje Plamen in 1950. so prenehali s proizvodnjo žičnikov. Vendar pa je obrat, v katerem je bilo okrog 30 zaposlenih, vse do priključitve k Iskri nekako životaril. Tri leta po priključitvi pa so se odločili za postopno specializacijo in rekonstrukcijo. Iz grobe tehnologije so prešli na precizno in natančno proizvodnjo urnih mehanizmov.

Uspehi niso bili majhni. Povečalo se je število zaposlenih, predvsem žensk s tega področja. Proizvodnja se je v desetih letih po priključitvi h kranjski Iskri povečala za 200-krat, produktivnost pa za 25-krat.

Šef tega obrata je že od 1959. leta strojni inž. Damijan Hafner.

»S kakšnimi težavami se srečuje obrat Iskre v Lipnici?«

»Najprej moram poudariti, da je kolektiv z velikimi napori in prizadevnostjo res dosegel lepe uspehe. Če pomislim, da smo morali čimprej preiti na precizno in zahtevno proizvodnjo urnih mehanizmov, da je bilo treba ves kader priučiti, potem včasih kar težko razumem, da smo vse to zmogli. Pa vendar smo uspeli. Naši proizvodi so že zelo kvalitetni in se brez strahu lahko predstavimo na najbolj zahtevnem zahodnem tržišču. Za primer o kvaliteti vam povem samo, da moramo pri proizvodnji števcev pogovorov za telefonijo zagotoviti najmanj 20 milijonov udarcev oziroma impulzov.

Seveda pa imamo tudi težave. Predvsem bi radi izboljšali kadrovski sestav. Manjka nam še nekaj strokovnjakov. Pa tudi kvaliteto bomo morali še izboljšati in znižati proizvodne stroške. In da nazadnje ne govorim še o težavah z uvozom materiala in o pomanjkanju zaposlenih. Vse to pa nameravamo rešiti v prihodnjih letih. Prepričan sem, da bomo uspeli, saj to ne bo prva naloga, ki si jo je v dokaj kratkem času zadal ta kolektiv.«

Poprečni osebni dohodki v obratu v Lipnici znašajo letos okrog 930 din, prihodnje leto pa jih nameravajo povečati. Letos so zaposlenim odobrili tudi regrese za dopuste, podjetje pa deloma regresira tudi tople obroke oziroma malice. Razen tega pa vsako leto namenijo nekaj denarja za stanovanjsko gradnjo. Tako s sicer ne preveč velikimi krediti vsako leto približno 5 zaposlenih dogradi stanovanje ali hišo.

Skratka, z 220 zaposlenimi je Iskra — obrat Lipnica pomembno podjetje, ki ni le kot podjetje v zadnjih letih doseglo lepe uspehe, marveč je tudi precej pripomoglo, da so se življenjski pogoji prebivalcev v Lipniški dolini precej spremenili. A. Žalar -- Glas 9. 12. 1970

Slika: Damijan Hafner, Glas 9. 12. 1970

Slika: Vodja obrata Iskra v Lipnici Damjan Hafner je na petkovi slovesnosti na kratko orisal 15-letni razvoj in uspeh kolektiva. — Foto: F. Perdan -- Glas 17. 11. 1971

Iskra Lipnica. Izdelali milijonti števec pogovorov. Kolektiv Iskre v Lipnici je v petek proslavil dva dogodka. Letos mineva 15 let, ko se je kolektiv priključil tovarni Iskra v Kranju, v petek pa so izdelali milijonti števec pogovorov. Slovesnosti so se udeležili tudi direktor kranjske Iskre Jože Hujs in drugi predstavniki Iskre Elektromehanike ter predsednik radovljiške občinske skupščine Stanko Kajdiž. Gostje so kolektivu čestitali k doseženemu uspehu pri proizvodnji števcev pogovorov in drugih mehanizmov ter jim zaželeli čimveč uspehov tudi v prihodnje. Ko je kranjska Iskra prevzela kolektiv v Lipnici (avgusta 1956. leta) od podjetja Plamen, so proizvajali nekaj vrst mehanskih ur. Takratna vrednost proizvodnje je znašala na leto 30 starih milijonov dinarjev. Letos pa bo kolektiv v Lipnici proizvedel že za 25 milijonov novih dinarjev izdelkov. Od tega jih bodo za okrog 900 tisoč dolarjev izvozili.

Pred devetimi leti so v Lipnici izdelovali še štirimestne števce s kovinskimi kolesi. Štiri leta kasneje pa so začeli s poskusno proizvodnjo petmestnega števca s plastičnimi kolesi. Danes so proizvodnjo tega števca v celoti osvojili in z njim uspešno konkurirajo tudi na najzahtevnejšem zahodnem trgu. Števec pogovorov je sestavljen iz 27 različnih materialov, za njegovo izdelavo pa je potrebnih 295 različnih operacij. Tako izdelan števec mora vzdržati 20 milijonov impulzov s frekvenco 10 na sekundo. Izdelava takega števca pogovorov, ki beleži vsak pogovor telefonskega naročnika, pa traja v Iskri Lipnica 13 sekund . A. Ž. -- Glas 17. 11. 1971

Pomagali bodo s prostovoljnim delom. Lipnica — V tovarni mehanizmov Iskra v Lipnici, ki je temeljna organizacija združenega dela kranjske Iskre Elektromehanike, je zaposlenih 280 delavcev. To je mlad kolektiv, ki se je razvil iz prejšnje tovarne žičnikov, zdaj pa v njej izdelujejo ure, urne mehanizme, različne števce in druge izdelke. Podatki o poslovanju v letošnjih prvih treh mesecih so ugodni in pričakujejo, če bo proizvodnja normalno potekala, da bo tudi preostanek poslovnega leta takšen. V tej delovni organizaciji pa so zelo aktivni tudi člani mladinskega aktiva. Lani so se udeležili vseh akcij, ki jih je organizirala organizacija ZSMS celotne delovne organizacije Elektromehanike. Letošnja prva večja akcija pa je bila proslava ob dnevu žena. Mladi iz delovnega kolektiva v Lipnici so jo pripravili skupaj s sindikalno organizacijo in krajevno skupnostjo v Podnartu. Zdaj pa pripravljajo orientacijske pohode, športne in kulturne prireditve. Odločili so se tudi, da bodo organizirali različne oblike izobraževanja in predvsem omogočili, da se bodo mladi seznanili z moderno tehnologijo in s posameznimi izdelki. Glavna naloga, ki jih čaka v prihodnje, pa je gradnja novih tovarniških objektov. Za to se zavzemajo vsi člani kolektiva. Člani mladinskega aktiva pa bodo sodelovali pri gradnji objektov tudi s prostovoljnim delom. M. Kleč -- Glas 16. 4. 1976

Skladen korak s skupnimi uspehi in razvojem. Velika družina Iskre s 65 temeljnimi organizacijami združenega dela in 30.000 zaposlenimi širom po Sloveniji letos praznuje 30-letnico nastanka in skokovitega razvoja. Ta veliki gigant slovenske elektroindustrije, ki je danes med največjimi v državi in nič manj znan širom po svetu, se je rodil v Kranju. Ko se je po začetni široko začrtani proizvodnji začel specializirati, so se iz njega razvili drugi, ki so na podlagi vztrajnega znanstvenega dela razvijali in bogatili začeto delo. Tako je njihov korak tudi danes skladen s skupnimi uspehi in razvojem matičnega podjetja in ob primerjavi s slehernim v veliki Iskrini družini.

Dva med njimi letos praznujeta 20- in 15-letnico. To sta Iskra-Mehanizmi Lipnica in Iskra-Tovarna merilnih instrumentov Otoče. Njun praznik se ujema z letošnjo 30 letnico vseh članov Iskrine družine, v teh dneh pa se delovni ljudje v omenjenih dveh kolektivih s ponosom na uspehe pridružujejo tudi praznovanju v radovljiški občini.

Iskra – mehanizmi Lipnica. Z vztrajnostjo in voljo iz malega raste veliko. V tistih pionirskih letih, ko ni bilo nobeno delo pretežko in ko je bila vsaka zmaga še bolj doživeta, se je v tihi dolini v radovljiški občini začela razvijati nova tovarna za ljudi, ki do takrat niso imeli zaposlitve. Danes mineva 20 let, ko se je mali obrat z okrog 30 zaposlenimi in s staro tehnologijo ter stroji priključil k Iskri-Elektromehaniki Kranj.

Izdelovali so ure. Takrat še po tujih načrtih oziroma dosežkih, potem so se sami lotili nalog in iz dneva v dan so naredili več. Na začetku so naredili za 460.000 novih dinarjev. Potem je proizvodnja naraščala. Ko iz starih strojev niso mogli več iztisniti, so začeli z novimi. Zgradili so nove prostore. Povečalo se je število zaposlenih.

Dan za dnem so premagovali težave in ovire. Tako so se uspešno lotili tudi strokovnega izpopolnjevanja. Delavci so se privajali na nove delovne postopke. Z nenehnim izpopolnjevanjem in izobraževanjem je postajala tudi proizvodna vse modernejša.

Ko so zgradili nove prostore, so se delavci vozili v kranjsko Iskro, kjer so se izpopolnjevali. V nove prostore pa je prišla tudi nova tehnologija in z njo tudi novi proizvodi. Zaposlili so se lahko novi delavci. Tako je bilo po letu 1960 že 150 zaposlenih, ki so naredili za 4 milijone dinarjev izdelkov.

1966. leta so Mehanizmi slavili 10-letnico obstoja. Proizvodnja se takrat v primerjavi z letom 1956 povečala za 200-krat, produktivnost na zaposlenega pa 25-krat. Razen tega se je proizvodnja v tem času specializirala. Tako je dvotarifni številčnik že dosegel evropsko kvaliteto. Potem novejši proizvodni postopki spodrivajo klasični način dela. Pojavi se tekoči trak. Tako se proizvodnja spet poveča. 1970. leta pa začno delati števec pogovora s čelno ploščo in tako imenovani mehanizem UMT. Že leto kasneje naredijo milijonti števec pogovorov. To je uspeh, na katerega so vsi ponosni, posebno še, ker prostori niso ravno zavidanja vredni.

Tisto leto je bilo v Iskri-Mehanizmi Lipnica 250 zaposlenih. Na vsakega zaposlenega je odpadlo približno poldrugi kvadratni meter delavne površine. Ni čudno, da postajajo delovni pogoji naravnost nevzdržni. Zato se 1973. leta lotijo izdelave načrta novega obrata na drugi strani potoka Lipnica. Hkrati se proizvodnja začne usmerjati v izpopolnjevanje števnih mehanizmov, časovnih in časovno merilnih mehanizmov. Gradnja novega obrata danes hitro napreduje. Ko bo zgrajen, se bo proizvodnja lahko povečala, povečala pa se bosta tudi prepotrebna orodjarna in skladiščni prostor. V sedanjih prostorih pa bodo potem lahko uredili obrat družbene prehrane. Sedanji je namreč zares premajhen.

Slika: Montaža dvotarifnega številčnika

Iz majhnega je tako v 20 letih nastala moderna tovarna, v katerem je danes 280 zaposlenih. Prodaja v števca pogovora se je povečala na 1.400.000 kosov na leto. Ta izdelek kot dvotarifni številčnik pa sodita danes v sam vrh evropske kvalitete. Še najbolj zgovorno pa kažejo na 20-letni razvoj podatki, da so 1956. leta naredili za 46 starih milijonov dinarjev izdelkov, lani pa za 71.483.343 novih dinarjev. Izvozili pa so za poldrugi milijon dinarjev. -- Glas 3. 8. 1976

Na drugi strani potoka Lipnica gradijo nov obrat. -- Glas 3. 8. 1976

Slika: Montažni liniji B-sistem in inštrument z vrtljivo tuljavo, Iskra Lipnica

Slika: Obdelovalnica sestavnih delov, stružni avtomati

Iskra – 20 let tovarne mehanizmov Lipnica. Naključje je hotelo, da so na kraju v tihi dolini v radovljiški občini, kjer so pred več kot 100 leti izdelovali stolpne ure, 6. avgusta 1956 ustanovili obrat z okrog 30 zaposlenimi, ki se je s staro tehnologijo in stroji priključil k Iskri – Elektromehaniki Kranj. Izdelovali so ure. Takrat še po tujih načrtih oziroma dosežkih, potem so se sami lotili nalog in iz dneva v dan so naredili več. Na začetku so naredili za 460.000 novih dinarjev. Potem je proizvodnja naraščala. K o iz starih strojev niso mogli več iztisniti, so začeli z novimi. Zgradili so nove prostore. Povečalo se je število zaposlenih.

Iz dneva v dan so se delavci privajali na nove delovne postopke. Tako je z nenehnim izobraževanjem in izpopolnjevanjem tudi proizvodnja postajala vse modernejša. V nove prostor je prišla nova tehnologija in z njo novi izdelki. Zaposlili so se lahko novi delavci. Po letu 1960 je bilo že 150 zaposlenih, ki so naredili za 4 milijone dinarjev izdelkov.

Proizvodnja se je specializirala. Dvotarifni številčnik je dosegel evropsko kvaliteto. 1970. leta začno delati števec pogovora s čelno ploščo in tako imenovani mehanizem UMT. Že leto kasneje pa naredijo milijonti števec pogovorov. Ugotovijo, da prostori postajajo spet premajhni. Le poldrugi kvadratni meter delovne površine pride na delavca. Zato se 1973. leta lotijo izdelave načrta novega obrata na drugi strani potoka Lipnice. Hkrati se proizvodnja začne usmerjati v izpopolnjevanje številnih mehanizmov, časovnih in časovno merilnih mehanizmov.

V 20 letih je tako v Lipnici zrasla moderna Iskrina tovarna, ki se prev v teh dneh spet razširja. Prodaja števca pogovora se je na primer povečala na 1,4 milijona kosov na leto. Ta izdelek in dvotarifni številčnik pa danes sodita v sam vrh evropske kvalitete.

Slika: Direktor inž. Damjan Hafner

In kaj menijo o delu, razvoju, načrtih ob sedanjem jubileju v tovarni? Direktor inž. Damjan Hafner, ki je v tovarni že skoraj 20 let pravi: »Naš pogled je bil vedno uprt naprej. Nenehno smo si prizadevali, da razvijamo in izpopolnjujemo naš program. Razumljivo, da smo se pri teh naporih srečevali z najrazličnejšimi težavami, a vedno smo jih znali premagati. Tako se na primer danes prek 2 milijona števcev pogovorov vrti v vseh zahodnih deželah. Prav v teh dneh smo spet priča velikemu uspehu. Odpiramo prepotrebno novo tovarno in tako povečujemo delovno površina za 1350 kvadratnih metrov. Nova tovarna pa ne pomeni le uresničitev pogojev za oplemenitenje sedanjih izdelkov in vključevanje elektronike, ne pomeni le možnosti za postopno uresničitev načrta, da začnemo izdelovati sisteme naših elementov in da uresničimo tudi tretjo vejo razvoja – to so ure, ampak pomeni veliko spremembo v nekdanjem gledanju. Dolgo je namreč prevladovalo mnenje, naj Lipnica ostane takšna, kot je. Konec je torej tudi takšnemu gledanju.

Seveda pa kar sem rekel, niso edini naši načrti. Naš srednjeročni program je usklajen s srednjeročnim razvojnim načrtom Slovenije. Zavedamo se, da bo osvajanje novih programov terjalo velike napore, strokovno izpopolnjevanje in izvozno konkurenčnost. Ob vsem tem pa nas čakajo naloge, kot so ureditev družbene prehrane, formiranje še nekaterih nujnih služb, ureditev sistema dohodkovnih odnosov in tako naprej.«

Slika: Janez Debeljak – vodja tehnične kontrole

V naš pogovor pa smo vključili tudi dva jubilanta. Janez Debeljak je vodja tehnične kontrole v tovarni mehanizmov Lipnica: »Dvajset let sem v tovarni v Lipnici, sicer pa že 25 let v Iskri. Iz Otoč se vsak dan vozim na delo. Veste, 20 let Lipnice pomeni danes velikanski skok. Zanimivo pa je, da ure, ki smo jih nekdaj delali, še danes tečejo. To kaže in potrjuje, da smo vedno veliko dali na kvaliteto izdelkov. Pri nas je tako, da bi marsikdo lahko rekel, da delamo zase, tako kot da je to naše. No, saj tudi je naše. Zadovoljen sem in tudi naprej mislim ostali zvest kolektivu. Novi prostori, ki jih bomo v kratkem dobili, pa so največja nagrada vsem, ki smo tukaj. Končno se nam je uresničila tista velika želja, da se vendarle enkrat ne bomo več drenjali na delovnih mestih.«

Slika: Anica Finžgar – kontrola polizdelkov

Anica Finžgar, zaposlena v kontroli polizdelkov: »Tudi jaz sem že 20 let v Iskri Lipnica, vendar sem že šest let prej delala v današnji tovarni. Čeprav imamo trenutno na delovnih mestih malo prostora in bo veliko bolje, ko bomo odprli nov obrat, se nekdanji začetki ne morejo primerjati z današnjimi delovnimi pogoji in razvojem. Spominjam se, da sem prvi dan, ko sem prišla na delo, dobila krtačo v roke. Potem smo gradili, betonirali, sejali pesek v kamnolomu. Danes mladim tega ni treba, zato tudi ne morejo razumeti, kaj sta nam včasih pomenila delo in tovarna. Kdaj je bilo najteže? Nikdar ni bila nobena stvar pretežka in prav ničesar se nismo ustrašili. Morda je bilo po svoje še najtežje pred 20 leti, ko smo morali hoditi v Iskro v Kranj na priučevanje.«

Slika: Nova tovarna – Iskra mehanizmi Lipnica

30-letnico Iskre in 20-letnico tovarne mehanizmov Lipnica bodo v kolektivu v Lipnici proslavili v petek, 24. septembra. Program se bo začel opoldne z ogledom nove tovarne. Slavnostni govor bo imel direktor inž. Damjan Hafner. Podelili bodo priznanja jubilantom, ob 13. uri pa bo proslava s tovarniškim srečanjem v tovarni. -- Glas 21. 9. 1976

Pogoji za še hitrejši razvoj / V Iskri – Tovarni mehanizmov Lipnica proslavili 20-letnico. Lipnica – S svečano otvoritvijo nove tovarne je blizu 300-članski kolektiv Iskrine tovarne mehanizmov v Lipnici v radovljiški občini v petek, 24. septembra, proslavil 20-letnico obstoja in uspešnega ter hitrega razvoja. V okviru proslav in prireditev ob 30-letnici Iskre Elekromehanike Kranj je bila to zadnja letošnja svečanost Iskre na Gorenjskem. Udeležili so se je predstavniki Združenega podjetja Iskra, radovljiške občinske skupščine, družbenopolitičnih in delovnih organizacij ter člani kolektiva mehanizmov v Lipnici.

Po ogledu proizvodnje v starih obratih (večji del proizvodnje bodo zdaj prenesli v novo tovarno) je svečanost začela ena najstarejših delavk v tovarni Danica Arh, ki je svečano odprla novo tovarno. O razvoju in naporih kolektiva je nato govoril direktor tovarne mehanizmov Lipnica inž. Damjan Hafner, ki je poudaril, da so v tovarni v teh letih z velikimi napori dosegli tudi velike uspehe. S kvalitetnimi izdelki, predvsem s števcem pogovorov, je danes Iskra – Tovarna mehanizmi Lipnica znana po vsem razvitem svetu. Tako se na primer kar 2 milijona teh števcev danes vrti v vseh zahodnih deželah. Naša tovarna pa bo kolektivu omogočila še večjo in kvalitetnejšo proizvodnjo, oplemenitenje sedanjih izdelkov in vključevanje elektronike. V novi tovarni s površino 1250 kvadratnih metrov (v rekordnem času pet mesecev sta jo zgradila SGP Projekt Kranj in TRIMO Trebnje) pa bodo lahko uvedli tudi nekatere proizvodne programe, začeli izdelovati tretjo vejo razvoja – ure.

V imenu radovljiške občinske skupščine je čestital k uspehom temu Iskrinemu kolektivu v radovljiški občini sekretar komiteja občinske konference zveze komunistov Radovljica Jože Bohinc. Poudaril je, da so danes temeljne organizacije združenega dela in krajevne skupnosti osnova za še hitrejši razvoj samoupravljanja in samoupravnih odnosov. Na tem področju Iskrin kolektiv v Lipnici že beleži pomembne rezultate, v prihodnje pa bo v novi tovarni in boljših delovnih pogojih nedvomno lahko še več prispeval k reševanju krajevnih in širših družbenih problemov. Jože Bohinc je zaželel kolektivu še veliko uspehov in izročil posebno priznanje občinske skupščine za dosedanje uspehe.

S svečanosti so poslali pozdravno pismo predsedniku Titu in mu zaželeli čim prejšnje okrevanje ter hkrati obsodili oživljanje nacizma v sosednji Avstriji. Podelili pa so tudi priznanja 12 članom kolektiva, ki so v tovarni že 20 let in več. Priznanja so dobili: Franc Peternel, Janez Debeljak, Franc Dornik, Ivan Varl, Dragica Porenta, Tine Arh, Leopold Kozjek, Anica Finžgar, Helena Goričnik, Marija Smrekar in Ivan Mihelič.

V kulturnem programu na svečanosti pa so nastopili moški pevski zbor Stane Žagar iz Krope pod vodstvom prof. Egija Gašperšiča, recitatorji osnovne šole Staneta Žagarja v Lipnici in osnovne organizacije ZSMS Iskra – Tovarna mehanizmov Lipnica. / A. Žalar -- Glas 28. 9. 1976

Slika: Na petkovi svečanosti ob 20-letnici Iskrine tovarne mehanizmov v Lipnici je o razvoju in programu govoril direktor tovarne inž. Damjan Hafner. Foto: F. Perdan -- Glas 28. 9. 1976

Slika: Tovarna Mehanizmi v Lipnici je letos dobila novo stavbo in z njo novih 1350 kvadratnih metrov površine. -- Glas 29. 7. 1977

Iskra — TOZD mehanizmi Lipnica. Od cerkvenih stolpnih ur pred 100 leti do specialnih elektronskih ur. Prvi dislocirani obrat ISKRE V obratu Lipnica prvič v ISKRI uveljavljena popolna specializacija. Od tekočih trakov na individualna delovna mesta.

Še več kot pred sto leti so v dolini Lipnice pela kladiva kovaških mojstrov, ki so ročno izdelovali ure za cerkvene stolpe za domačo in tuje dežele. In morda je bilo prav to vzrok, da so leta 1949 po odredbi Republiške kovinske industrije v Ljubljani pričeli v obratu Lipnica spet s proizvodnjo ur in so pred 20 leti, ko je ta obrat Plamena iz Krope prestopil k ISKRI, nadaljevali s proizvodnjo urnih mehanizmov.

Nekaj posebnega je bil ta ISKRIN obrat že od vsega začetka: prvi je pričel delati po principu popolne specializacije. Ob vsestranski podpori ISKRE in pridnosti ter prizadevnosti kolektiva v Lipnici je z novimi prijemi obrat hitro rastel, večala se je storilnost, dvigala kakovost. Že v nekaj letih je mali obrat zaslovel kot pretežni izvoznik svojih proizvodov, saj je zadovoljeval še bolj zahtevne kupce.

V 20 letih se je proizvodnja od začetnih 30 milijonov starih dinarjev dvignila na 8,5 milijarde, torej kar za 28-krat, število zaposlenih se je povečalo od 30 na 300. Leta 1959 je bila izvršena rekonstrukcija prostorov. Kupili so nove sodobne stroje, začeli uvajati sodobno tehnologijo, kar je omogočilo, da so v nekaj letih povečali proizvodnjo za skoraj 100 odstotkov. Zaradi hitre rasti in uvajanja novih izdelkov so bila vsa ta leta polna problemov.

Danes cenena avtomatizacija nadomešča težko fizično delo. Uvedli so objektivno določanje časa in metode dela po WF sistemu, od tekočih trakov pa prvi prešli v ISKRI in tudi v Jugoslaviji na individualna delovna mesta.

Ko je ISKRINA tovarna v Lipnici pred 11 leti začela s proizvodnjo števca pogovorov, se je soočila s težkim problemom kvalitete. Z veliko prizadevnostjo je kolektiv rešil tudi to: v kratkem času so dosegli tako kvaliteto, da so pristopili k atestiranju števca pogovora v raznih industrijsko visoko razvitih državah. In morda zanimivost: v zadnjih 11 letih niso glede omenjenega proizvoda prejeli nobene reklamacije. Pri svojih naročnikih širom sveta uživa visok ugled tako glede na kvaliteto, kot tudi na solidnost dobav. Danes njihove števce pogovorov poznajo tudi v Braziliji, Puerto Ricu, Mehiki in drugod. S svojo kvaliteto je celo zrinil s svetovnega trga francoske, italijanske in druge proizvajalce.

Danes izdelajo v obratu ISKRA TOZD Mehanizmi v dveh izmenah vsakih 25 sekund števec pogovorov, vsakih 54 sekund dvotarifni številčnik ... Za tako proizvodnjo pa je bilo treba ogromno tehnoloških priprav. Usklajevati je bilo treba norme, pa tehnološke postopke, skrbeti za spremembe, izdelati konstrukcijska orodja za orodjarno itd. V letih 1965 do 1970 je bil v tovarni ustanovljen oddelek tehnološke priprave proizvodnje. V tovarni se še dobro spominjajo naporov pri projektiranju in izdelavi prvega tekočega traku za izdelavo dvotarifnega številčnika leta 1965 in potem drugega za SP-5. Speljati je bilo treba ceneno masovno proizvodnjo števca pogovorov ...

Lani so v Lipnici proizvedli za 16 odstotkov več vrednosti proizvodnje kot leto poprej in to pri enakem številu zaposlenih. Čeprav je bil proizvodni plan izvršen s 93 odstotki, pa omenjeno povečanje pomeni zadovoljiv uspeh. V letu 1976 so za izvoz izdelali za 1,4 milijona dolarjev svojih izdelkov, letošnji pokazalci prvega polletja pa kažejo, da so lanski izvoz za to obdobje presegli za 68 odstotka oziroma so izpolnili že 88,7 odstotka letnega plana izvoza. Letošnja skupna vrednost proizvodnje, eksterne in interne, se je v obdobju januar—junij v primerjavi s planirano povečala za 12,6 odstotka, v primerjavi z lanskim obdobjem januar—junij pa za skoraj 30 odstotkov.

Srednjeročni program TOZD Mehanizmi napoveduje proizvodnjo izpopolnjenega asortimana števnih mehanizmov, proizvodnjo časovnih in krmilnih mehanizmov v sodobnejši tehnologiji z uporabo elektronike, časovnih baz s kvarcem ipd. za široko potrošnjo, industrijsko uporabo in profesionalne namene ter proizvodnjo merilne regulacijske opreme za toplotne procese v industriji.

Seveda pa nagel vzpon te perspektivne nove proizvodnje zavisi predvsem od hitre rešitve prostorske stiske, v kateri so trenutno kljub dograjeni novi proizvodni hali. Šele ko bo ta dokončno urejena, upajo pa, da bo to še letošnjo jesen, bo lahko proizvodnja nemoteno stekla. Računajo tudi na pomoč kooperantov. Sicer bo v svojem srednjeročnem planskem obdobju 1976–1980 tovarna usmerjena predvsem na domače tržišče, kjer bo skušala doseči bistven porast proizvodnje, predvsem pri merilno regulacijski opremi za toplotne procese v industriji, širšem asortimanu impulznih števcev ter razširjenem programu časovno krmilnih mehanizmov.

Glede izvoza menijo, da bo tu občutiti na začetku določeno stagnacijo, proti koncu srednjeročnega obdobja pa jo nameravajo poživiti z ustreznimi kooperacijskimi posli.

Kot do sedaj, se bo tovarna še v naprej trudila, da bi bila v čim manjši meri odvisna od uvoza surovin in materialov in jih bo zamenjavala z domačimi. Stopnja rasti uvoza pa se bo v naslednjih letih zmanjšala tudi zaradi postopnega uvajanja programov matičnih ur in programatorjev. Predvidevajo, da bo proizvodnja po planskih cenah v tem srednjeročnem obdobju rasla po 11 odstotkov letno, število zaposlenih se sme povečati le za 2 odstotka letno, obenem pa se mora izboljšati kadrovska struktura. Z novimi tehnološkimi postopki in izboljšavami bodo povečali storilnost za 8 odstotkov letno, pri čemer naj bi realni osebni dohodki rasli po 5 odstotkov letno. Ko se bo produkcija preselila v novo halo, predvidevajo v TOZD Mehanizmi tudi nov prehrambeni obrat. V sodelovanju s tovarno Plamen Kropa bodo opremili ambulanto v Kropi, ki že od lani nudi usluge tudi zaposlenim v TOZD Mehanizmi v Lipnici. Tudi prevoz delavcev na delo in z dela je treba izboljšati, posebno še v zimskem času.

Kot v vseh TOZD Združenega podjetja ISKRA, tudi V Lipnici še nimajo rešenih vseh stanovanjskih vprašanj. Zavzemajo se za to, da se sredstva za stanovanjsko gradnjo porabijo tam, kjer se ustvarijo in razvijajo tiste oblike zadovoljevanja stanovanjskih potreb, ki so z ozirom na lokalne razmere najbolj primerne. Prav zdaj se pripravljajo, da bodo svoje notranje odnose prilagodili novemu zakonu o združenem delu in na tej osnovi predvsem razvili dohodkovne odnose v okviru DO in ZP ISKRA. Težišče razvoja organizacije v prihodnjih letih bo na krepitvi samoupravnosti TOZD v okviru DO, na razvoju oblik neposrednega izrekanja delavcev v TOZD, za kar je prvi pogoj uspešno, pravočasno in objektivno informiranje delavcev, ter na izoblikovanju dohodkovnih odnosov med TOZD.

Kolektiv ISKRE – TOZD Mehanizmi Lipnica čestitata vsem občanom in delovnim ljudem radovljiške občine za občinski praznik. -- Glas 5. 8. 1977

3 + 1. [...] Marsikje so se za zbore delavcev in za javne razprave kvalitetno in temeljito pripravili. Tako tudi v treh delovnih in temeljnih organizacijah radovljiške občine, kjer so nam o načinu sprejema samoupravnih dokumentov takole dejali: [...] Matevž Kleč, sekretar v Iskrini temeljni organizaciji mehanizmi Lipnica. -- Glas 27. 1. 1987

Društveno življenje

Mladina iz Spodnje Lipnice (KLO Lancovo) ob izgradnji zadružnega doma 1952, graditi so pomagali tudi mladinci z Dobrave. Na tleh: Vajenci v Kropi 1943. Sedijo: 1 Matijovčev z Zg. Dobrave 2 3 Joštov Franc 4 5 6 7 8 9. Prva vrsta: 1 2 3 4 5 6 7 8 9 Sedijo: 1 Urbančkov Viktor iz Lipnice 2 Jožko Mulej (Alenčov) iz gostilne v Lipnici 3 Polona Lukan (Magušarjeva) 4 5 Magušarjeva Ivanka iz Amerike 6 Vinko Mulej (Alenčov) 7 Šojsmanova Cilka 8 9 10 11. Prva stoječa vrsta: 1 Tončova Ana iz Lipnice 2 Mežnarčov iz Mošnje 3 4 5 in 6 Markotovi Ivanka in Mici iz S. Lipnice 7 Bendačova Tončka 8 Šojsmanova Micka 9 Mečižova Angela 10 11 12 Urbančkov Janko iz Zg. Lipnice 13 Beštrova Tončka iz MOšnje (Ravnice) . Druga stoječa vrsta: 1 2 Urbanova s hriba (Zg. Lipnica) 3 Franc Lukan (Odančev, zobar v Radovljici) 4 Lukanova Štefka 5 Moškonova Ivanka 6 7 8 9 10 in 11 Štefelinovi Slavka in Ivanka. Zgornja vrsta: 1 2 Minka Noč (Bohinčova) 3 4 Tonej Eržen (Vrbančov) 5 6 7 Anica Eržen (Vrbančova) 8 9 Bernarda Štefelin 10 11 12 Jelka Kosel (Joštova) 13 14 Franc Eržen 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26

Naročniki Mohorjevih knjig (1946–49)

Dobrava. Kljun Janez, soupravitelj. – 31 naročnikov. / 1946
Dobrava. Župnijski urad. – 26 naročnikov. / 1947
Dobrava. Župnijski urad. – 22 naročnikov. / 1948
Dobrava. Župnijski urad. – 36 naročnikov. / 1949 -- Mohorjev koledar v Celju (1946–49)

Primorskim otrokom za 29. november. V tekmovalnem načrtu so se žene jeseniškega okraja obvezale, da bodo zbrale najmanj 2000 din in za ta denar kupile šolske potrebščine pionirjem najbolj prizadetih krajev Primorske kot darilo za praznik 29. novembra. Pri izvrševanju te obveze so pokazale izredno ljubezen do primorskih sirot žene v Boh. Bistrici, na Javorniku, Srednji Dobravi, Potokih, Bledu [...] -- Jeseniški kovinar 3. 1. 1947 (1/1), 3

Prebivalstvo v Kropi in Kamni Gorici z delom dokazuje neomajno zaupanje v naše vodstvo s Titom na čelu. Uspeh sestanka ni izostal. Od predvidenih 30 članov sindikata se jih je odzvalo 55, ki so bili porazdeljeni na več strani. Največ — 30 — jih je šlo na bližnjo vas Brezovico, kjer se jim je pridružilo še par ljudi iz Sr. Dobrave. Tu so podrli, oklestili in obelili preko 50 smrek. Druga partija je šla popravljat gozdno pot, s čimer so omogočili prevoz drv; tretja skupina pa je sortirala in prevažala hlode. -- Jeseniški kovinar 25. 9. 1948 (št. 27)

Krajevni odbori Žirovnica, Dovje - Mojstrana, Kranjska gora, Srednja Dobrava, Ribno, Sp. in Zg. Gorje in še nekateri morajo odkupiti še precejšnje količine krompirja, imajo pa tudi še mnogo potrošnikov, ki krompirja še niso prejeli. Zaradi tega naj odgovorni ljudje v teh krajih takoj podvzamejo vse mere za 100%-ni odkup krompirja, da bode naš delovni človek preskrbljen čez zimo. Ker se bo odkup krompirja te dni zaključil, naj zaostankarji v svojo lastno in splošno korist pohite z oddajo. -- Jeseniški kovinar 6. nov. 1948.

Kje naj se gradi sindikalni dom tovarne »Plemen« v Kropi«. Vodstvo sindikalne podružnice podjetja »Plamen« v Kropi je prišlo na dobro in za kulturno delo zelo koristno misel zgraditi sindikalni dom in to na prostoru nasproti tovarne v Kropi. Pripravljalni odbor se je obrnil na sosednji vasi Kamno gorico in Srednjo Dobravo s prošnjo, naj bi pomagali po svojih močeh pri gradnji tega doma. Kamna gorica in Srednja Dobrava sta oddaljeni od Krope okoli 40 minut hoda in sta pripravljeni pomagati pod pogojem, da se ta dom zgradi v Lipnici, kjer bo tudi sedež bodočega občinskega odbora in ker se s tem njihova oddaljenost od bodočega doma zmanjša najmanj za 20 minut hoda. O predlogu sosednjih vaščanov pa nekateri Kroparji nočejo ničesar slišati in so odločno za to, naj se dom postavi v Kropi.

Če pomislimo, da bo vasica Lipnica pri Podnartu postala središče vsega upravnega, gospodarskega in političnega življenja na tem področju, je nujno, da postane v najbližji bodočnosti tudi središče kulturnega življenja, kar se lahko doseže s tem, da se zgradi stavba, v kateri bo mogoče namestiti kino-aparaturo in izvajati razne gledališke predstave in predavanja.

Gradnja sindikalnega doma bo stala okoli 10 milijonov dinarjev. Zato je treba dobro premisliti, zakaj in kako bo ta vsota porabljena in kako bo vplivala na dvig življenjske ravni prebivalstva. Če bi ta dom postavili v Lipnici, bi s tem brez dvoma ustvarili kulturno žarišče za vso spodnjo Lipniško dolino in ne bi bilo treba ljudem več hoditi v kino v Radovljico, ki je prav toliko oddaljena, kakor bi bil oddaljen sindikalni dom, če bi ga zgradili v Kropi. Če bi torej stal dom v Kropi, ne bi Kamna gorica in Srednja Dobrava pri tem ničesar pridobili. V nasprotnem primeru pa bi lahko tri kulturna društva, ki so na tem območju, študirala dramatska dela na svojih skromnih domačih odrih, izvajala pa bi jih v sindikalnem domu. S tem bi dali našim delovnim ljudem kulturno razvedrilo, ki so ga po svojem delu nedvomno potrebni, a si ga zdaj ne morejo privoščiti prav zaradi oddaljenosti od mesta Radovljice, ki je edino najbližje kulturno središče.

Kako zelo so prebivalci vseh teh vasi zainteresirani za to gradnjo, dokazujejo že sprejete obveznosti, ki so sicer še skromne, vendar bi se z začetkom gradnje še povečale. Tako so se n. pr. organizacije v Kamni gorici na svojem občnem zboru Fronte dne 8. marca obvezale, da bodo opravile pri gradnji tega doma 30.000 prostovoljnih delovnih ur, krajevni ljudski odbor pa do dal 50% vsega potrebnega lesa. KLO Srednja Dobrava je pripravljena dati ostalih 50% potrebnega lesa in zemljišče, na katerem bi stal dom, brez dvoma pa bi tudi prebivalci opravili veliko število prostovoljnih delovnih ur. Vse to pa sta pripravljena prispevati ta dva kraja seveda le pod pogojem, da se dom postavi v Lipnici. Prebivalci Srednje Dobrave in Kamne gorice so nadalje mnenja, naj Kroparji resno premislijo koristi gradnje doma v Lipnici in naj imajo v vidu, da bo za dom veliko, če ne največ prispevala tovarna »Plamen«, v kateri je zaposleno veliko število Dobravčanov in Kamnogoričanov. V nasprotnem primeru pa bo potrebno zgraditi še en kulturni dom v Lipnici kot bodočem središču občine, kar bo stalo mnogo denarja in truda.

Prebivalci Srednje Dobrave in Kamne gorice so nadalje mnenja, naj bi o gradnji tega doma dali svoje mišljenje tudi nadrejeni organi. Nikakor pa ni umestno upoštevati trditve posameznikov, ki trdijo, da se bodo občinski ljudski odbori »čez nekaj let« zopet razbili na sedanje krajevne ljudske odbore. / H. F. -- Slovenski poročevalec 10. 4. 1952

Gospodinjski tečaj v Lipnici. Na pobudo mladinske organizacije v Kropi se je v začetku decembra 1958 pričel v osemletki v Lipnici gospodinjski tečaj, ki ga obiskuje 35 deklet in žena iz Krope, Kamne gorice in Dobrave. — Da lahko obiskujejo tečaj tudi delavke, ki so zaposlene v podjetjih, so razdelili tečaj v 3 izmene. Tečajnice se bodo poleg kuhanja naučile tudi raznih drugih gospodinjskih spretnosti. Tečaj bo končan konec naslednjega tedna. -- Glas Gorenjske 9. 1. 1959

Poživitev dela aktiva LMS. Srednja Dobrava (M. S.) — Vaški aktiv LMS v Srednji Dobravi je bil zelo nedelaven, zato so ga mladinci kar sami razpustili. Na pobudo občinskega odbora SZDL Radovljica pa je bil v tem kraju pred dnevi skupni sestanek članov KO SZDL in mladincev, na katerem so sklenili, da bo mladinski aktiv spet zaživel. Uredili so kadrovska vprašanja in se pogovorili, kako bodo uredili knjižnico in prostor s televizijskim aparatom. Čez zimo bodo člane mladinskega aktiva pritegnili h kulturno prosvetnemu delu. -- Glas 30. 9. 1961

Povsod enake težave. Lancovo, Srednja Dobrava (M. S.) Vaška aktiva LMS na Lancovem in na Srednji Dobravi sta imela letni konferenci med prvimi v radovljiški občini. Na konferencah, ki sta bili preteklo soboto, so mladinci govorili o pripravah na občinsko konferenco in na kongres ter se pogovorili o nekaterih težavah, ki ovirajo uspešnejše delo. Ker imajo v obeh krajih skoraj enake težave, lahko o njih spregovorimo kar v istem sestavku.

Razen tega, da mladinci nimajo primernega prostora za delo v okviru svoje organizacije, je vedno težje tudi zaradi pomanjkanja sposobnega kadra za mladinske voditelje. Najbolj pereče je to, da je večina mladincev vključena tudi v tovarniške aktive in se potem upravičeno ali neupravičeno izgovarja na delo, ki ga opravlja v teh aktivih. Mnogi mladinci so bili mnenja, da bi morali zaposleni mladini posvečati več pozornosti delu v svojih vaseh.

Na obeh vaških konferencah so mladinci sprejeli sklep, da bodo poiskali nove oblike dela in nove načine sodelovanja z drugimi krajevnimi organizacijami. Doslej se je namreč velikokrat dogajalo, da so bili mladinci zaželeni predvsem takrat, ko je bilo treba okrasiti prireditvene prostore, postaviti mlaje ali pri kakšnem drugem tehničnem opravilu. -- Glas 25. 10. 1961

Slika: Srečanje ostarelih 6. 1. 1976 v domu KS Sr. Dobrava, foto Franc Debeljak, arhiv Boštjana Resmana

Na pobudo osnovne organizacije RK so vse družbenopolitične organizacije na Srednji Dobravi pri Kropi pripravile sprejem za vse ostarele člane in invalide v krajevni skupnosti. Vabilu se je odzvala večina povabljencev. Organizatorji so med drugim poskrbeli tudi za prevoz. V dvorani doma krajevne skupnosti je bila za povabljene pripravljena pogostitev. Srečanje je bilo prisrčno, saj je marsikomu omogočilo, da je po dolgem času s prijateljem obudil misel na pretekle težke, pa vendar lepe dni. Udeleženci so po končanem sprejemu zagotavljali, da jim bo 6. januar ostal v lepem spominu. Organizatorji pa so si zadali nalogo, da bodo v bodoče taka srečanja še pripravili. Razširiti pa jih nameravajo s kulturnim programom. (BP) Foto: F. Debeljak. -- Glas 16. 1. 1976

Slika: Verjetno je ob isti priložnosti nastala tudi tale slika. Zgornja vrsta: 1 2 Janez Kozjek 3 4 Jože Ješe (Pozina) 5 Tito. Druga vrsta: 1 2 Cimpermanov Janez? 3 Vinko Papler (Terlikarjev) 4 5 Grilova mama 6 Cvetotova stara mama 7 Janez Lotrič (Komaričkov) 8 9 stari Kozjek (oglar) 10 Filip Sitar z Mišač 11 Šuštarjev Andrej (Julkin oče) 12 Švelc 13 Čačov Janez. Sedijo v prvi vrsti: 1 Tončka Goračeva (Zg. Dobrava) 2 Milka Horvat (Pisanka) 3 Goračeva Franca 4 Lencovka 5 Johana Zaveljcina Zotlar (Švelcova) 6 Ukova Pepa 7 8 Ivan Križnar (nosilec spomenice NOB) 9 Šimenčova 10 Tomažovčeva mama z Mišač 11 12 Mežnar (Koselj) 13 14 [Bendelj (Špendov) – negotovo] -- Arhiv Joža Pfajfar

Organizacija RK Sr. Dobrava je za krajane stare nad 70 let priredila veselo in zabavno popoldne z bogatim kulturnim sporedom. Učenci prvega razreda osnovne šole Staneta Žagarja so uprizorili igrico Rdeča kapica in recitirali. V imenu RK jih je pozdravil in jim zaželel še veliko srečnih dni predsednik Koselj Jože. - F. Debeljak. -- Glas 4. 3. 1977

Akcija mladincev iz Dobrave. Srednja Dobrava - Občinska konferenca ZSMS Radovljica ter osnovna organizacija ZSMS Srednja Dobrava sta v soboto organizirali delovno akcijo, ki se je je udeležilo okoli 150 mladih iz radovljiške občine, predvsem pa osnovne šole Bled. Urejali so cesti Srednja Dobrava-Mišače, Srednja Dobrava-Prezrenje, očistili okolico gasilskega doma na Srednji Dobravi ter urejali prostor za športno igrišče. -- Delo 31. 10. 1978

Gasilci

Brošura ob 50-letnici dobravskih gasilcev.

Ustanovitev gasilskega društva na Dobravi leta 1963. Prva vrsta sedijo: 1 Filip Sitar, 2 Tonček Fajfar (Šimenčov), 3 delegat iz Radovljice, 4 Marica Vidic (Lojzova žena), 5 predsednik društva Matija Klinar, 7 Peter Žbontar, 8 poveljnik iz Radovljice, 9 požarni referent. Druga vrsta: Johan Prentar, 2 Joža Resman (Bodlaj), 3 mož od Očakove, 4 Vinko Bertoncelj iz Mošenj (Zaboštnikov), oče Zdevčevega Braneta 5 Ivan Vidic, Lojzov brat (pri Črvičku na Zg. Dobravi), 6 predsed. iz Kamne Gorice, 7 Janko Bergant (Kajžov, brat talca v Begunjah), 8 Stanko Koselj (Očakov), 9 Janko Pogačnik (Jurčkov), 10 Andrej Vovk (prišel z Mišač k Šuštarju, oče Julke, por. Avguštin), 11 Joža Šolar (Ještinov), 12 Janez Bertoncelj (Šlibrov), 13 Janez Lotrič, 14 Anton Fajfar z Zg. Dobrave. Tretja vrsta: 1 Joža Ješe (Pozinov), 2 Vinko Golmajer, 3 4 5. Zgoraj: 1 Francelj Benedičič z Brezovice, 2 Štefan Škvorc, 3 Janez Avsenik (Cimpermanov), 4 Mirko Špendov (Bendelj), 5 Rudolf Vidic (Čačkov Stane), 6 7 8. Čisto zgoraj desno mladina. Osebe je prepoznal Alojz Vidic. Gasilski arhiv

Nov gasilski dom na Srednji Dobravi. Prostovoljno gasilsko društvo Srednja Dobrava pri Kropi, ki je bilo ustanovljeno 1963. leta in je najmlajše v radovljiški občini, bo jutri, 19. julija, slovesno odprlo nov gasilski dom in predalo namenu novo motorno črpalko. Društvo bo ob tej priliki razvilo še svoj prapor.

Slovesnost se bo začela ob dveh popoldne z mokro vajo, ki jo bodo izvedli gasilci okoliških društev. Nato bo povorka krenila do novega doma, kjer bo krajša slovesnost. Sodelovala bo tudi godba na pihala iz Lesc. Po proslavi bo vrtna veselica z bogatim srečolovom. Obiskovalce bo zabaval kvintet Gorenjci iz Radovljice s pevcema.

Slika: Dobravski gasilci želijo, da bi se njihove prireditve udeležilo čim več ljudi. -jk -- Glas 18. 7. 1970

Gasilsko društvo Srednja Dobrava pri Kropi je organiziralo v nedeljo popoldne veliko gasilsko slovesnost, na kateri so izročili namenu nov gasilski avtomobil, obenem pa so se pridružili proslavljanju 30. obletnice osvoboditve. Tako množične proslave, po kateri je bila vrtna veselica z bogatim srečelovom in z nastopam Veselih planšarjev, na Dobravi že dolgo ni bilo, saj se je je udeležilo skoraj 500 gasilcev, gostov, krajanov in ljudi od drugod. V kulturnem programu so sodelovali godba na pihala iz Lesc, pevski zbor Stane Žagar iz Krope in pionirji. Pokrovitelj slavju je bila Zavarovalnica Sava. Nov gasilski kombi lMV 1600 je stal skoraj 8 milijonov starih dinarjev. 0,5 milijona starih dinarjev so zbrali ljudje s samoprispevkom, 800.000 dinarjev pa je primaknila radovljiška občinska gasilska zveza, ostalo pa so prispevale organizacije združenega dela. - jk -- Glas 2. 7. 1975

Srednja Dobrava — Gasilsko društvo Srednja Dobrava v radovljiški občini, ki ima 96 članov (od tega precej pionirjev in mladincev), je imelo pred nedavnim redni občni zbor, na katerem so pregledali in ocenili delo v minulem letu. Ugotovili so, da so uresničili vse začrtane naloge in da so bili še posebno prizadevni pionirji in mladinci. Tako so pionirji na lanskem občinskem tekmovanju Kaj veš o gasilstvu dosegli prvo mesto. Zelo uspešni pa so bili pionirji in mladinci na občinskem tekmovanju oktobra lani v Lescah. Sicer pa društvo redno pomaga mladim pri različnih oblikah dejavnosti. Prirejajo smučarske izlete, organizirajo drsanje in druge športne prireditve.

S prostovoljnim delom (1560 ur) so lani obnovili gasilski dom, pri čemer so še posebej pomagali kmetovalci z lesom. Letos pa nameravajo dokončati garaže. Organizirali bodo tudi 21 gasilskih vaj, od tega šest mokrih. Skupaj z ostalimi društvi pa bodo pripravili tečaj za izprašane gasilce. Poleg tega so lani opravili še več preventivnih pregledov in predavanj. A. -- Glas 19. 3. 1976

Konferenca gasilcev Srednje Dobrave. Člani gasilskega društva Srednja Dobrava so se zbrali 5. marca na letni konferenci. Ugotovili so, da je bila zgraditev nove garaže in ureditev sejne dvorane največja lanska akcija dobravskih gasilcev. Še posebej kaže pri tem pohvaliti poveljnika društva Alojza Vidica in tajnika Lovra Kozjeka. Pripravili so tudi tečaj za izprašane gasilce. Udeležilo se ga je 22 tečajnikov iz dobravskega društva in 15 iz kamnogoriškega. Gasilsko društvo Srednja Dobrava želi kupiti manjšo motorno brizgalno, ki naj bi bila namenjena predvsem vajam. Nekaj sredstev so pripravljeni zbrati tudi pionirji gasilci z zbiranjem odpadnega železa. Delovni načrt predvideva tudi ureditev okolice doma in organizacijo veselice. BP -- Glas 22. 3. 1977

Gasilsko društvo Srednja Dobrava pri Kropi vas vabi v nedeljo, 7. avgusta 1977, ob 15. uri na veliko vrtno veselico. Igral bo Blejski kvintet s pevko Agato Šumnik. -- Glas 5. 8. 1977

Gasilsko društvo Srednja Dobrava pri Kropi vas vabi v nedeljo, 31. julija, ob 15. uri na veliko VRTNO VESELICO, Igral bo ansambel MURKA s pevcema. Obenem bomo izročili pionirjem 300 l motorno brizgalno. V primeru slabega vremena bo prireditev naslednjo nedeljo. -- Glas 29. 7. 1977

Knjižnica

Narodna knjižnica Srednja Dobrava, žig iz 1950. let

Da bi sploh ugotovili, kaj imamo, smo se lotili postopnega urejanja, skoraj povsod najprej z metlo in krpo. Nato smo prečistili knjižno zalogo, jo uredili po sistemu UDK za prost pristop, vpisali v novo inventarno knjigo in sestavili abecedni imenski katalog. To je bilo opravljeno leta 1964 v Radovljici; 1965 na Bledu, Dobravi pri Kropi in v Mošnjah; 1966 v Lescah, Boh. Bistrici Kamni gorici; 1967 v Kropi, Gorjah, Begunjah; 1968 v Podnartu in na Brezjah; 1970 v Zasipu, 1972 v Ljubnem in 1974 v Srednji vasi.

Dobrava, Zadružni dom, knjižna zaloga 800, delovni čas sobota 11.00 do 12.00 dopoldne, knjižničar Šolar Mira

Najslabše je trenutno v Zg. Gorjah, podobno v Kamni gorici, natrpana je knjižnična soba v Podnartu, ki je hkrati skupni prostor za potrebe prosvetnega društva, v Stari Fužini je uporaba prostora zaradi poškodb ob potresu nemogoča in je knjižnica zaprta, na Dobravi pa je knjižnična soba tako majhna, da knjige lahko izbirajo komaj trije bralci hkrati. -- Glas-- Snovanja 13. 12. 1977

Pozabljena vaška knjižnica. Radovljica — V radovljiški občini je poleg osrednje knjižnice še 16 vaških knjižnic po krajevnih skupnostih, imajo pa tudi potujočo knjižnico [...] Najbolj opazno so pri obisku napredovali v knjižnicah v Radovljici, v Kropi, v Zasipu, v Ljubnem, na Srednji Dobravi, v Mošnjah in v Spodnjih Gorjah, kjer tudi po zaslugi prizadevnih knjižničark knjižnice zelo dobro poslujejo. Zanimivo je, da pri vaških knjižnicah prevladujejo mlajši bralci. -- Glas 27. 1. 1987

Katoliški krogi pod vodstvom dr. Janeza Evangelista Kreka so leta 1897 kot prvo na Gorenjskem ustanovili Delavsko katoliško prosvetno društvo v Kropi, ki mu je maja 1898 sledilo sorodno izobraževalno, bralno in pevsko društvo v Kamni Gorici. Katoliška izobraževalna društva so na radovljiškem območju ustanavljali predvsem v prvem desetletju 20. stoletja: leta 1900 na Dobravi pri Kropi in v Kamni Gorici, 1901 v Radovljici, 1907 v Mošnjah, 1908 na Brezjah in v Ljubnem, 1909 v Podnartu in 1910 v Begunjah. Omenjena društva so postopoma začela postavljati ljudske ali prosvetne domove, v katerih so imela tudi svoje knjižnice. Le-te so izšle iz že obstoječih župnijskih knjižnic, ki so pospešeno pridobivale novo knjižno gradivo in opremo. [...]

Matična knjižnica v Radovljici je imela v šestdesetih letih 20. stoletja [...] [podružnične] knjižnice v Lescah, Gorjah, na Dobravi in Bohinjski Beli. […]

Prizadevne radovljiške knjižničarke so [...] zavzeto skrbele za potujočo knjižnico, da bi si z njo knjižničarji po vaseh kar najbolj pomagali. Pošiljanje kolekcij v kovčkih iz kraja v kraj se ni uveljavilo, pač pa so vaški knjižničarji vse bolj pogosto prihajali v matično knjižnico po knjige, ki so jih izbrali upoštevajoč želje in naročila svojih bralcev. 8. februarja 1966 je bila za upravnico knjižnice imenovana Rezka Slak. V matični knjižnici so pričeli z nagrajevanjem knjižničarjev na terenu, ki je postopoma prešlo v pogodbeno, honorarno zaposlitev. Tako ravnanje je bilo v strokovnem pogledu sicer dobro, v finančnem pa kar preveč obremenjujoče. [...]

V sedemdesetih letih 20. stoletja je bila knjižnična mreža utrjena. Radovljiško knjižnico so januarja 1972 iz graščine preselili na Gorenjsko cesto 27, v prostore nekdanje restavracije "Triglav", in jo iz Matične knjižnice Radovljica preimenovali v Knjižnico Antona Tomaža Linharta Radovljica. Zaradi različnih okoliščin so svoja vrata začasno zaprle vaške knjižnice na Brezjah (1976-83), Bohinjski Beli (1969-92), Dobravi (1970-74), Lancovem (1969-82) in v Stari Fužini (1977-83). Za vedno sta ugasnili vaški knjižnici na Gorjušah (1976) in v Ribnem (1969). Vzroki za prekinitve dejavnosti so bili različni: upad obiska, odhajanje bralcev v bližnjo večjo knjižnico, skrajno neprimerni pogoji za delovanje, pomanjkanje kadra. -- Jure Sinobad: Sto let javne knjižnice v Radovljici, 2006

Pevci

Cerkveni pevski zbor na Dobravi, verjetno kmalu po vojni. Sedijo: 1 Micka Koselj, por. Debelak (Rokova Micka), 2 Mickina sestra Ivanka, por. Šlibar (Mežnarjeva Ivanka), 3 skladatelj Jože Mihelič (Colar), 4 župnik ? 5 organist Anton Špendov (Bendelj), 6 Milena Papler (Petrovčeva s Sp. Dobrave, por. v Ljubno), 7 Ivanka Špendov (Bendeljnova). Stojijo: 1 Tončka Ješe (Pecarjeva s Sp. Dobrave), 2 Štefka Pogačnik (Lencova, poročena na Jesenice), 3 Janez Šolar (Zečkov), 4 ? 5 kolar Franc Pogačnik (Lencov), 6 Janez Lotrič (Komaričkov), 7 Matevžovčeva Slavka, 8 Marta Dobre (Jarčeva s Sp. Dobrave). Arhiv Komaričkovih, osebe je razpoznal Alojz Vidic

Pevski zbor na Dobravi: 1 Kozjekova Milka, 2 3 dvojčici Cirila in Metoda Debeljak, 4 Micka Debeljak (Rokova), 5 Janez Lotrič (Komaričkov), 6 organist Tone Špendov (Bendeljnov) 7 Josip Mihelič (Colar), 8 Ivanka Špendov (Bendeljnova ), 9 Vera Papler (Šimnovčeva), 10 Očakova Mili, 11 Frvanova Minka. Arhiv Mirko Špendov

Gostilna, trgovina in podjetja

Zadnja »nacionalizacija« v Jugoslaviji, ki je bila izvedena pred dobrim mesecem, je pospravila v državni okvir vse male industrije in zadnje ostanke privatnih trgovin. Ta ukrep znova potrjuje, da hoče sedanji protiljudski režim doma uničiti vso privatno lastnino in na celi črti izvesti svoj komunistični gospodarski načrt. Med drugim so bila nedavno v Sloveniji »podržavljena« naslednja privatna podjetja: … Šparovec Franc, žaga, Lipnica, Srednja Dobrava. -- Svobodna Slovenija - Eslovenia libre (Buenos Aires), 15. 9. 1948

Gostilna pri Valentinu je bila odprta vsaj do leta 1950. Gostilna v domu se je odprla xxxx?? Njeni najemniki so bili: xxx???

Poslovodjo za takojšen nastop išče Kmetijska zadruga Sr. Dobrava pri Podnartu. Interesenti naj pošljejo pismene ponudbe na gornji naslov. -- Slovenski poročevalec 21. 8. 1952

Oglas v Glasu 26. 11. 1956 priča, da je bila tedaj na Srednji Dobravi kmetijska zadruga.

Kmetijska zadruga Srednja Dobrava, Srednja Dobrava 30, občina Radovljica, okraj Kranj, telegraf KZ Srednja Dobrava, telefon 26.

Žaga Lipnica – Kmetijske zadruge Srednja Dobrava, Lipnica 1, občina Radovljica, okraj Kranj, telegram Žaga KZ Srednja Dobrava. -- Gospodarski adresar LRS, 1956

Pred drugo svetovno vojno je bila trgovina na Sr. Dobravi pri Debelaku. Po drugi svetovni vojni je bila trgovina najprej, približno od 1953, na Zgornji Dobravi, v hišici pri Ukovem Vladotu (danes h. št. 16), sedež podjetja pa je bil pri Švelcu (danes h. št. 50). Trgovki sta bili Mara in Angela Bertoncelj (Horvatovi). Ko so tam zgradili novo hišo, se je trgovina preselila najprej k Bodlaju na Srednjo Dobravo (danes h. št. 4), potem k Debelaku (h. št. 10, stavbe ni več) in naposled v novo zgrajeni dom na Srednji Dobravi.

Trgovsko podjetje Slovenka. Občinski ljudski odbor v Radovljici je 10. 10. 1958 sprejel odločbo, s katero je v kompleksu Kmetijske zadruge ustanovil Trgovsko podjetje »Slovenka«, s sedežem na naslovu Gorenjska cesta št. 14. Predmet poslovanja novega podjetja: prodaja mešanega industrijskega blaga, živil in gospodinjskih potrebščin, rib, tobačnih izdelkov, vžigalic in potrebščin, semenskega blaga, zelenjave, sadja in njihovih izdelkov, perutnine, jajc, perja in divjačine. Do imenovanja direktorja bo naloge v. d. opravljal Leopold Janša. Podjetje ima sledeče trgovske poslovalnice: […] Poslovalnica št. 3; Srednja Dobrava št. 26. -- Odločba o ustanovitvi, arhiv družine Janša

Trgovsko podjetje "Slovenka", Radovljica. Podjetje se je konstituiralo 19. 1. 1959. V. d. poslovodja je Janša Leopolo. Vpišejo se poslovalnice: [...] št. 5, Srednja Dobrava 26, poslovodkinja Debeljak Anica. -- Uradni list Ljudske republike Slovenije 9. 7. 1959

Pripojitev »Slovenke« k Špeceriji Bled. Na prošnjo trgovskega podjetja Špecerija Bled je občinska skupščina Radovljica 1. 7. 1963 potrdila sklepa delavskih kolektivov Slovenka Radovljica in Špecerija Bled o pripojitvi Slovenke k trgovskemu podjetju Špecerija Bled. S tem je podjetje Slovenka Radovljica prenehalo z delovanjem. -- Odločba o pripojitvi (arhiv družine Janša)

Poslovodkinja Marica, poročena Rakovec, je umrla 19. nov. 1972, nekaj mesecev po tragični smrti sina Marjana na Triglavu. Z osmrtnice v Glasu 22. 11. 1972 razberemo, da je trgovina spadala pod veletrgovino Špecerija Bled.

Vodovod

Prebivalstvo jeseniškega okraja bo s prostovoljnim delom zgradilo nov vodovod. 10. avgust je bil določen kot prvi prostovoljni delovni dan. Še preden so prostovoljci začeli z delom, je bilo izkopanega že okrog 300 m jarka ki so ga izkopali pionirji. To je dalo prostovoljnim delavcem še več poguma. Čeprav je bil teren skalnat, so v dobrih štirih urah izkopali 2100 m jarka. Povprečna storilnost vsakega prostovoljca je bila 2.6 m izkopa, kar je zelo veliko, če pomislimo, da je bilo treba kopati 120 cm v globino in 80 cm v širino. Pri prostovoljnem delu se je izmed krajev najbolje izkazala Srednja Dobrava pri Podnartu, od koder je vsaka hiša poslala po dva delavca. Tako so samo Dobravčani izkopali 180 metrov jarka. -- Ljudska pravica 17. 6. 1947]

Razgovor s predsednikom občine Podnart Ivanom Langusom. Razen tega nas v letu 1954 čaka vodovod, ki bi ga potegnili iz Krope mimo Dobrave, Prezrenj in Podnarta do Poljščice, ker so vse te vasi do sedaj brez njega. Seveda je to ogromna naloga, ki jo v letošnjem letu ne »bomo mogli dokončati, začeti pa bomo vendarle morali. -- Glas Gorenjske 23. 1. 1954

Krajevna kronika. Tako zaželeni vodovod je konec septembra začel delati. Gradi Higienski zavod, ki je še prej izvedel zajetje pod Špikom. Upajo, da bodo letos dovršili glavno progo, ki se bo nadaljevala kasneje proti Dobravi in Kamni Gorici (po Stočju). Sedaj polagajo sto milimetrske cevi. Izkop je globok poldrugi meter in zelo ovira promet po ozkih ulicah ... Ob zaključku lista, 30. novembra so prišli z izkopom do ljudske šole. -- Zadrugar december 1940, št. 4 (informacijo posredoval Joža Eržen)

Za zgodovina vodovoda pred drugo svetovno vojno glej poglavje Vodovodna zadruga.

Gradnja vodovoda na Dobravi 1960, drugi na sliki je Alfonz Pogačnik, foto Janko Balantič, arhiv Joška Resmana

V občini Radovljica so ustanovili vodovodno skupnost. V začetku meseca so imeli delegati, izvoljeni na zborih volivcev v Kamni gorici sestanek in sklenili ustanoviti vodovodno skupnost za desni breg Save z imenom »Vodovod Kropa z okolico«, v katero bo vključenih 15 vasi. Delegati so izvolili pripravljalni odbor, ki je imel v ponedeljek 17. septembra prvo sejo. Sklenil je, da bodo 25. oktobra pripravili pravila, zbral po posameznih vaseh porabo potrebne količine vode, pripravil predlog za višino vodarine in pristojbin za posamezne člane. Pri delu jim bo pomagala uprava vodovodne skupnosti za levi breg Save, ki obstoji že več let, in uspešno razširja vodovod po svojem terenu.

Konec oktobra pa bodo sklicali skupščino in izvolili upravni odbor ter postavili operativno vodstvo. Predvidevajo, da bodo za leto 1956 in v letu 1957 zbrali okrog 15.000.000 din. Prva sredstva bi porabili za gradnjo vodovoda Lipnica, Dobrava, Kamna gorica, Zg. Dobrava, Lancovo, ki imajo že gotove načrte. Za ostale kraje pa bodo pričeli pripravljati načrte. Če bo pravo razumevanje s strani članstva in izvoljeno dobro vodstvo, bodo v nekaj letih speljali dobro vodo v 14 vasi, kajti do sedaj ima ustrezajoč vodovod le Kropa. V ostalih vaseh pa pijejo v glavnem nezdravo vodo iz potokov, nehigienskih vodnjakov in kapnic; v suhih razdobjih jo nosijo, kmetje pa vozijo, iz do pol ure oddaljenih studencev in potokov. -- Glas Gorenjske 5. 10. 1956, 4

V radovljiški občini so sklicali zbore volivcev. […] Zelo so volivci na sedanjih zborih pozdravili ustanovitev vodne skupnosti na desnem savskem bregu. Prispevke so obljubili celo taki, ki prebivajo na samem in imajo tik pri domu studenčnico, tako da ne bodo potrebovali vodovoda. […] Prebivalci so v dokajšnjem številu obiskali te zbore volivcev, saj je prišlo na zbor v Lancovem blizu 40, v Kamni gorici 80, v Podnartu in Kropi po 100, na Srednji Dobravi 90, v Lescah 150, v Radovljici pa okrog 300 volivcev. -- Glas Gorenjske 23. 11. 1956

Ustanovna skupščina vodovodne skupnosti v Kropi. Prejšnjo nedeljo je bila v Kropi ustanovna skupščina vodovodne skupnosti za desni breg Save občine Radovljica, ki so se je udeležili razen delegatov tudi podpredsednik OLO Kranj, pov. Ivan Bertoncelj – Johan, načelnik oddelka za gospodarstvo Radovljica, zastopnik uprave za vodno gospodarstvo LRS in drugi. // Delegati so soglasno sklenili vključiti v vodovodno skupnost vse lastnike desnega brega Save in potrdili pravila skupnosti. Po izvolitvi upravnega in nadzornega odbora je skupščina potrdila načrt predvidenih del in pooblastila upravni odbor, da prične ta dela. R. -- Glas Gorenjske 3. 12. 1956

Vodovod v Lipnici pri Kropi. V Kamni gorici je najbolj žgoč problem vodovod. Vodo so letos speljali le do Lipnice, v letu 1958 pa upajo, da bodo s prostovoljnim delom in pomočjo podjetih napeljali vodo tudi v Kamno gorico, na Dobravo, Lancovo in Zgornjo Lipnico. Na posvetovanju so se menili tudi o vzpostavitvi avtobusne zveze na progi Radovljica-Kamna Gorica-Podnart-Kranj. / C. R. -- Glas Gorenjske 20. 12. 1957

Pred združitvijo vodovodnih skupnosti z obeh stmni Save. Letos 36 milijonov za vodovod. Na vrsti: Podnart, Otoče, na Posavcu hi Dobravi. [...] od ustanovitve, to je od 25. novembra 1956 že zgradila nad 7.000 m vodovodov in uspela napeljati vodo v Lipnico pri Kropi, Kamno gorico, Lancovo, Lipnico in do Dobrave. -- Gorenjski glas 13. 4. 1960.

Od Posavca do Krope. [...] Z zavihanimi rokavi in nekaj dolgih, enakomernih korakov in že se je izmed kamnitnega venca prikazala vabljiva ravnina Dobrave. Z male vzpetine je bil zelo lep razgled na Radovljico in jeseniški kot, na Tržič, ki je bil še v rahli megli, ter na blejski grad in pobočje Jelovice na drugi strani.

Dobravska polja so bila križem prekopana. Preko njiv in travnikov ob jarkih so bili dolgi kupi mrtve, puste zemlje in kamenja. Toda to ni žalost tamkajšnjih prebivalcev, marveč velik, srečen dogodek. V okviru njihove vodovodne skupnosti, ki na desnem bregu Save že več let vztrajno in načrtno gre z vodovodom od vasi do vasi, so končno na vrsti tudi na Dobravi. Prav te dni je, menda samo poskusno, že pritekla voda v glavni cevovod na Zgornjo Dobravo. Prekope za stranske vode do svojih hiš pa kopljejo sedaj. Niti nedelja, niti mrva jih ni zadržala. »Voda je za nas najvažnejša«, so povedali v razgovoru. Dan borca bodo, kot pravijo, proslavili s to delovno zmago. Nihče menda ni vprašal za odškodnino za razkopano žito, koruzo ali krompirišče. Samo da bo končno pritekla voda.

Še nekaj dni in voda bo pritekla o hiše. Davne, davne želje in pripravljenost prebivalcev. -- Gorenjski glas 29. 6. 1960

16 milijonov za vodovode. Preteklo soboto je bil v Kropi občni zbor Vodovodne skupnosti Kropa z okolico. Na občnem zboru so delegati ugotovili, da je bilo delo skupnosti v preteklem letu zelo plodno. V letu 1960 so zgradili za 16 milijonov dinarjev novih vodovodov. Tako so napeljali vodo v vasi Kamna gorica, Zg. in Srednja Dobrava, Mišače in Posavec. Pri gradnji vodovoda so opravili prebivalci nad 8500 ur prosto voljnega dela. V vasi Mišače so vaščani brezplačno opravili vse izkope in zasipanje voda, izkop za rezervoar in vse prevoze materiala. … / C. R. -- Glas 22. 3. 1961

Letos vodovod do Podnarta. Na občnem zboru Vodovodne skupnosti Kropa z okolico, ki je bila ustanovljena pred petimi leti z namenom, da zgradi vodovod na desnem bregu Save in tako posreduje pitno vodo 22 naseljem, so ugotovili, da je bilo v tem času porabljenih nad 73 milijonov dinarjev. Samo lani je bilo vloženo v gradnjo vodovoda okoli 12 milijonov, razen tega pa so prebivalci Spodnje Dobrave in Prezrenj pomagali s prostovoljnim delom pri gradnji, le-to pa znaša 1,757.000 din. Do sedaj je bila voda speljana v 9 vasi, razen ustanov in drugih družbenih objektov ima vodo 120 gospodinjstev. – R. -- Glas 7. 4. 1962

Nevarna voda. Kako je prišlo do zastrupitve skupine otrok in vaščanov na Srednji Dobravi. Pred kratkim smo objavili članek o množičnem obolenju otrok z območja občinskega ljudskega odbora Ljubljana Šiška, ki so letovali na Srednji Dobravi pri Kropi. V njem je bilo govora predvsem o tem, da so organizatorji letovanja premalo poskrbeli za vare pogoje letovanja in so zato tudi odgovorni za obolenja. Na željo okrajnega sanitarnega inšpektorata, ki je razmere na Srednji Dobravi temeljito pregledal in analiziral vzroke, ki so pripeljali do neprijetnega dogodka, pa objavljamo dodatno pojasnilo, ki ima delno tudi namen ovreči nekatere trditve iz prvega članka.

Okrajni sanitarni inšpektorat je pri pregledu razmer v zadružnem domu na Srednji Dobravi, ki ga je ObLO Ljubljana Šiška dogradil, da ga lahko uporablja za letovanje otrok s svojega območja, res ugotovil nekatere pomanjkljivosti. Vendar pa so organizatorji letovanja že po prvem opozorilu na napake z razumevanjem upoštevali navodila in kar je bilo mogoče tudi takoj uredili. S tem so dokazali, da jemljejo organizacijo letovanja resno in da se zavzemajo za to, da bi nudili otrokom prijetne in vsestransko neoporečne pogoje letovanja.

Pač pa je bilo ob tej priložnosti ponovno ugotovljeno, da je obolenje otrok in 11 vaščanov povzročila voda iz zajetja, ki so jo uporabljali medtem, ko ni bilo vodovodne vode, in prva voda, ki je po daljši prekinitvi pritekla iz vodovodnih cevi. Vaščani se spominjajo, da jih je že ob neki drugi priložnosti, ko je zmanjkalo vodovodne vode, nekaj zbolelo, vendar na to niso bili pozorni.

Zakaj torej gre? Vodovod Kamna gorica je preobremenjen. Posebno močan potrošnik vode je Iskrin obrat v Lipnici, ki potrebuje velike količine tehnične vode. Ob dnevih s posebno veliko porabo vode razbremenilnik ne zmore zalagati vseh rezervoarjev, zato v nekaterih ceveh vode zmanjka. Spremenjen pritisk v vodovodnih ceveh pa povzroči, da pronica skozi stene cevi, posebno pa še pri stikih, talna voda (vodovodne cevi so speljane tudi v bližini gnojišč), ki prinaša v cevi raznovrstno umazanijo. Prva voda jo potem seveda spere.

Ta problem bi bilo mogoče rešiti tako, da bi za omenjeni vodovod zgradili večji razbremenilnik, začasno pa tudi tako, da bi obrat v Lipnici za svoje namene ne uporabljal vodovodno vodo. Že v bližnji prihodnosti se bodo sestali predstavniki sanitarne inšpekcije, uprave vodovoda, ObLO Radovljica in obrata v Lipnici in se pogovorili, kako bi nevarno pomanjkljivost čimprej odpravili. -- M. S. -- Glas 4. 8. 1962, 3

Vodovod na Mišačah. Vodovod je bil napeljan leta 1961. Zajetje, ki napaja tudi Kamno Gorico in Dobrave, je v pobočju Jelovice na izviru Črnega potoka visoko nad Stočjem, blizu poznane Race. Do napeljave vodovoda so Mišačani uporabljali vodo iz vodnjakov, ki jih ima večina hiš, deloma pa tudi iz studencev. Na Mišačah je kar nekaj stalnih izvirov studenčnice. Stalen je izvir v Malem lazku za Pošavcem oz. pod Cimpermanom. Tu voda izvira izpod velikega balvana in je speljana po kratki cevi v betonsko korito. Po potrebi so to vodo rabili tako Mišačani kot prebivalci Zgornje Dobrave. Do Pošavčeve hiše je iz tega zajetja speljan vodovod. Zajetje na stalnem studencu je tudi v gozdu za Komarjem. Iz tega zajetja je bil vodovod napeljan sprva tudi do Komarjevih, sedaj pa samo do Poglajnovih.

V Strncu, takoj nad Ledino, je leta 1909 Koničar zajezil dva manjša vodna izvira in vodo speljal v vodohran, ki ga je zgradil na zgornjem delu Ažmanove Ledine. Letnica izgradnje 1909 je vrezana v njegov betonski pokrov. Od tod so šle svinčene cevi po Ažmanovi Ledini do Koničarjeve hiše in hleva. Ker je eno zajetje v Ažmanovi Mačci in je napeljava po Ažmanovi Ledini, so imeli Ažmanovi pravico do vode na pipi pri Koničarju. Koničarjevi so po izgradnji javnega vodovoda v glavnem nehali uporabljati vodo iz vodohrana na Ledini. Zemljišče, kjer je rezervoar in zajetje, je danes v lasti Ažmanovih, napeljava pa je prekinjena na Ledini z zapornim ventilom v jašku. Rezervoar se iz desnega zajetja še danes polni, levo zajetje pa je bilo pri spravilu lesa že pred desetletji poškodovano. Kemična analiza je pokazala, da je voda iz rezervoarja za javno uporabo oporečna, kar vzbuja sum, da se iz nekdanjega divjega odlagališča v vrtači pri Rudnicah na Vrečah iztekajo vanj strupene kemikalije.

Vodnjake ali šterne smo Mišačani potem, ko je bil napeljan javni vodovod, opustili. Nekateri so jih zasuli ali pa, kar je še slabše, vanje speljali odpadne vode. Kolikor mi je znano, sta ob določenih pogojih še uporabni šterni pri Blekovih in Boštjanovih. Naša šterna je nepoškodovana, a vode iz nje ne uporabljamo. Pred desetletjem, ko smo bili zaradi okvar javnega vodovoda velikokrat brez vode, sem dal vodo iz našega vodnjaka na pregled. Analiza je pokazala prisotnost organskih odpadkov. Šterno bi najprej morali temeljito očistiti. Pomoč so ponudili gasilci, vendar dvomim, da je voda še primerna, saj je naša sanitarna ponikovalnica za odtoke iz stranišča in pralnice, ki je na drugi strani hiše, le nekaj metrov oddaljena od vodnjaka. Naš vodnjak ima delno betonski, delno pa še prvotni kamniti pokrov in nanj je pritrjena črpalka, ki sedaj nima podaljška cevi do dna vodnjaka in sesalnega koša. Vodnjak je tako bolj za okras. Na pokrov vodnjaka je postavljeno klesano kamnito korito z izklesanim napisom »A. P. 1898«. Kdo je korito izklesal, ali Anton Pegam (1839–1914) ali stric Simon Pegam, ki je živel na Zgornji Dobravi v hiši pri Bohinčku, ni znano. -- Rok Gašperšič: Mišače in rodbina Pegam, 2009

Gradnja vodovoda na desnem bregu Save se je pričela nekoliko kasneje. Iz tega obdobja obstaja tudi organiziranost dejavnosti in sicer Vodovod Kamna Gorica. Področje Krope, Kamne Gorice, Lipnice in Dobrave je bilo oskrbovano iz veliko manjših vodnih virov z območja Jelovice. Le-ti so bili do konca osemdesetih let količinsko in kakovostno zadovoljivi. Kasneje, s hitro urbanizacijo Lipniške doline, pa je bilo potrebno poskrbeti za nove vodne vire. Po dolgoletnih opazovanjih se je sredi osemdesetih let uredilo zajetje Kroparice, ki pa kljub mnogim ureditvam še danes ne daje želenih rezultatov.

Zaradi pomanjkanja pitne vode v Lipnici je bil sredi devetdesetih let v Lipnici zgrajen nov globinski vodnjak, ki daje kvalitetno pitno vodo za večji del Lipnice in Lancovega. V letu 2000 je bil vodovod napeljan tudi do kmetije pri Boltarjevih (Rogač) in obnovljen vodovod za celotno območje Zgornje Lipnice. Zanimivo je povedati, zakaj področje Lipnice in Lancovega nikoli ni bilo oskrbovano iz vodovodnega sistema Kropa ali natančneje iz zajetja Kroparice. Pregovorno tiho nesoglasje med Kroparji in Kamničani je botrovalo spremembi načrtovanega vodovoda in kasnejši izdelavi globinskega vodnjaka. -- Bernarda Podlipnik: Razvoj komunalnih dejavnosti v zadnjih sto letih - Izgradnja vodovoda v občini. Med Jelovico in Karavankami - Radovljiški zbornik, 2000

V letih 1976 do 1986 sem bil predsednik KS Srednja Dobrava. Takrat smo se resneje lotili problema odpadkov, saj je bilo teh vedno več v naravi. Ljudje so imeli denar, krediti so bili ugodni in dalo se je kupiti marsikaj. Ljudje smo zamenjavali stanovanjsko opremo in belo tehniko, kupovali nove avtomobile, mopede, obnavljali hiše. In seveda, staro je šlo na odpad, v naravo. Vsaka vas ali naselje je imelo eno ali več divjih odlagališč in pa ob vseh cestah in potih, malo bolj skrito očem, so bili odpadki. Komunala Radovljica je v mestu začela z smetnjaki, naša KS pa je kupila za vsako vas (5) odprti kontejner, celo iz denarja zbranega z referendumom. Ko smo pripravljali program za referendum, smo dali prioriteto mrliškim vežicam in smetem. V razpravah je starejši član sveta, ki je bil pred tem vsaj 40 let občinski odbornik, dejal: "Ima pa že vsak toliko svoje zemlje, da bo dajal odpadke na svoje". Ko je bil kontejner v vasi poln, je zadolženi poklical Komunalo in ti so to odpeljali in vrnili prazen kontejner. Okoli l. 1984 pa smo prešli na smetnjake, tudi ta prehod ni bil enostaven. Vedno bolj so se, vsepovsod, ljudje začeli zavedati, da take nesnage sami sebi že ne smemo delati. Počasi, počasi gre na bolje. Še vedno so potrebne akcije "Očistimo okolje".

Telefonska napeljava je prišla na vas leta 1980 v okviru akcije Telefon v vsako hišo ali vsaj v vsako vas. Telekomunikacijsko podjetje je morala najprej zamenjati zastarele telefonske centrale v Radovljici, Podnartu in v Kropi, nato pa je potegnilo žice do vsakega kraja in po hišah. V okoliških krajih so potekale udarniške akcije, ljudje so kopali kanale za telefonski kabel in poleg tega še plačali visok prispevek za svoj telefonski priključek. Kot takratni predsednik KS Srednja Dobrava sem pomagal priskrbeti soglasja lastnikov za napeljavo preko njihovega zemljišča in se s Telekomom dogovoril tako, da udarniško delo ni bilo potrebno. Tudi strošek telefonskega priključka je bil mnogo nižji kot v marsikaterem sosednjem kraju. Zakaj se je izteklo za nas tako ugodno, nismo spraševali. Leta 2009 so na podlagi zakona, ki je bil sprejet že pred nekaj leti, ta sredstva vsem takratnim »sovlagateljem« vrnili. -- Rok Gašperšič

Šport

Tekmovanje pionirjev Krope, Kamne Gorice, Podnarta in Dobrave. Pred dvema tednoma je TD »Partizan« Kropa skupno z osnovnimi šolami Kropa, Srednja Dobrava, Kamna gorica in Podnart priredilo smučarski četveroboj v smuku, teku in skokih. Skupno je tekmovalo 90 pionirjev. Največ uspehov so dosegli pionirji iz Podnarta. Tudi kroparski pionirji niso dosti zaostajali, dočim pa se vidi, da kamnogoriškim in dobravskim pionirjem posvečajo v šoli in izven nje na fizkulturnem področju premalo pažnje. Kljub temu pa so se tudi ti pionirji na tekmah športno zadržali in verjetno tudi sklenili, da se bodo za prihodnje tekmovanje s pomočjo svojih vzgojiteljev bolje pripravili. V smuku starejših pionirjev so se najbolj izkazali kroparski pionirji, ki so zasedli vsa prva tri mesta. Zmagal je Bogdan Miljavec pred Slavkom Nardinom in Slavkom Gašperšičem. V smuku mlajših pionirjev pa so prednjačili pionirji iz Podnarta in je zasedel prvo mesto Alojz Mohorič, drugo Janko Pohar in tretje Franc Pohar. V teku starejših pionirjev je zmagal Anton Frelih iz Kamne gorice pred Nandetom Udirjem iz Kamne gorice in Slavkom Gašperšičem iz Krope. Med mlajšimi pionirji pa je bil v teku najboljši Alojz Mohorič iz Podnarta, njemu pa sta sledila Tone Pogačnik (Podnart) in Tomaž Gašperšič (Kropa). V skokih med starejšimi pionirji se zasedli kroparski pionirji vsa prva tri mesta. Najboljši je bil Evgen Jeraša, za njim pa sta se uvrstila Janko Tomaževič in Ivan Žaberl. Med mlajšimi pionirji je užival posebno pozornost Alojz Mohorič iz Podnarta, ki je zmagal v smuku in teku. Kot najboljši v svoji skupini pa se je pokazal tudi v skokih in zasedel prvo mesto. Drugo mesto v tej skupini je zasedel Franc Šolar (Podnart), tretje pa Miha Lukan (Kamna gorica). Prehodni pokal so si priborili pionirji iz Podnarta, ki so zmagali z 78 točkami pred Kropo s 70, Kamno gorico z 28 in Dobravo z 8 točkami. — J G -- Gorenjski glas 5. 4. 1952, 4

Slika: Nogometna tekma na Mišačah -- Arhiv Milan Vobovnik

Marija Makarovič (tedaj Jagodic): Krplje na Gorenjskem. Slovenski etnograf 1956, letnik 9, 118. Podatke za Dobravo pri Otočah ji je dal Franc Pogačnik.

Nesreča na Triglavu

Slika: Smrt na Triglavu – mladi Dobravci, 1972 -- Gorenjski glas

Slika: Zadnja fotografija mladih Dobravcev, nastala pred Aljaževim domom v Vratih (z leve zgoraj): Ljudmila Vidic, Roman Avguštin (umrl na Triglavu), Slavica Vidic, Darko Vidic in Peter Obrč. Spodaj (od leve): Drago Terlikar, Nada Rems, Mary Isabel Waghorne in Jože Ješe (umrl na Triglavu). Avtor fotografije Marjan Rakovec je prav tako preminil ob udaru strele.

Slika: Pogreb žrtev strele na Triglavu, Dobrava 1972. Govori Mira Šolar. -- Arhiv Hladnik

Slika: Pogrebni sprevod od Pozinove hiše, Dobrava 1972, na začetku sta Slavica in Mira Šolar. -- Arhiv Hladnik

Gorenjska šahovska prvenstva pionirjev. Križe — Tu je bilo ekipno in posamezno prvenstvo pionirjev v šahu. Igrali so v prostorih osnovne šole v Križah. Najprej so bila na sporedu ekipna tekmovanja v vseh kategorijah, nato pa še posamična. Najboljši trije pionirji in dve pionirki v vsaki konkurenci so se uvrstili na republiško prvenstvo. Rezultati - ekipno: […] st. pionirke: 1. OŠ S. Žagar Lipnica 7 […]; ml. pionirke: 1. OŠ . P. Voranc Jesenice 5,5, 2. OŠ S. Mlakar Šenčur 3,5, 3. OŠ S. Žagar Lipnica 3; vse prvouvrščene ekipe so se uvrstile na slovensko prvenstvo. Posamezno […] st. pionirke: 1. Simona Borštar (Križe) 7, 2. Zvonka Kavčič (S. Žagar Lipnica) 5, 3. Nadja Zupan (S. Žagar Lipnica) 4. L. Mazi -- Glas 30. 4. 1976

Tek po ulicah Radovljice. Tradicionalnega teka po ulicah Radovljice se je v petek, 20. maja, udeležilo preko 80 tekmovalcev iz 24 telesnokulturnih organizacij, mladinskih organizacij in pripadnikov JLA. Tek organizira vsako leto Zveza telesnokulturnih organizacij občine Radovljica v počastitev meseca mladosti. Rezultati: ml. mladinke: 1. Pene Damjana (ŠD Mošnje), 2. Olah Zlatka (ŠŠD Kamna gorica), 3. Ovsenik Mija (ŠD Dobrava); [...] članice: 1. Fister Slavica (SC Radovljica), 2. Papler Zvonka (ŠD Dobrava), 3. Golmajer Marija (ŠD Dobrava); [...] štafete 3x600 m ženske: 1. ŠŠD Radovljica L, 2. ŠD Dobrava, 3. SŠ Radovljica [...]; Ekipni zmagovalec je ŠŠD »A. T. Linhart« Radovljica 49 točk pred ŠD Dobrava 42 točk in ŠŠD Šolski center Radovljica 36 točk. M. F. -- Glas 27. 5. 1977

Občinsko prvenstvo v krosu. Partizan Begunje je bil v soboto, 21. maja, organizator občinskega prvenstva v krosu za telesnokulturne organizacije občine Radovljica. Rezultati: ml. mladinke: 1. Papler Vesna (TVD Begunje), 2. Šinkovec Anica (ŠD Dobrava), 3. Pene Damjana (ŠD Mošnje); [...] M. Faganel -- Glas 27. 5. 1977

Tek na Dobravi. -- Gorenjski glas 9. 6. 1978

Patrolni tek. V soboto, 30. januarja, je bil v Srednji Dobravi pri Kropi 2. smučarski tek tričlanskih patrol, v spomin na narodnega heroja Staneta Žagarja. -- Čevljar 22/2 (1982).

Na Patruljnem teku Memorial Staneta Žagarja v Zgornji Dobravi pri Kropi je bila ekipa Alpine četrta. -- Delo - življenje 1986 (24/3).

Kros Staneta Žagarja, Dobrava 78. Zbirka Milana Vobovnika

Tek heroja Staneta Žagarja 1985. Zbirka Milana Vobovnika

Promet, pošta in turizem

Na Srednji Dobravi v 60. letih. Arhiv Joška Resmana

V enem mesecu so zgradili železniško postajo. Mošnje, 11. maja. Odkar je stekla gorenjska železnica, so morali prebivalci vasi Mošnje, Globoko in Dobrepolje, Mišače in še drugih manjših naselij hoditi na vlak v 5 km oddaljeno postajo Radovljico in Otoče. Jasno je, da je taka pot, posebno če ima človek s seboj prtljago, naporna. Dolga desetletja so romali ljudje po teh dolgih poteh, dokler jim ni letos odobrila železniška uprava, da jim dovoli postajališče, če zgradijo primerno poslopje z lastnimi sredstvi. Kraj. kjer stoji lično zidano poslopje, v katerem je prometna pisarna, udobna čakalnica, shramba prtljage in prostor za svetilničarje ter 2 moderni stranišči, je bil za to vse prej kot ugoden. Toda gradbeni odbor se je pod vodstvom KLO Mošnje požrtvovalno oprijel dela. Odstranili so grič, kjer je bilo treba odstraniti cca. 1000 kubičnih metrov peska in skalovja. Delo je zaradi požrtvovalnosti prebivalstva napredovalo. Še 4. aprila zastopnik žel. uprave ni mogel verjeti da bo poslopje zgrajeno pred novim voznim redom, kar so frontovci obljubili. Okoli 10. aprila so začeli kopati temelje. sedaj pa bo čedno urejena postajica že izročena žel. upravi.

Poslopje ima vodovod, za katerega je bilo tudi treba skopati 100 m dolg kanal ter vso potrebno električno razsvetljavo. Ko se popolnoma osuši, jo bodo ometali tudi z zunanje strani, postavili okusno ograjo in zasadili drevje, katero bo nudilo potniku dovolj sence v vročih poletnih dneh. Načrte je izdelala žel. uprava, katere organ je tudi nadziral gradnjo. Vse gradbene in ostale potrebščine je nabavil gradbeni odsek KLO Mošnje. Če zračunamo vrednost dela in gradiva so poklonili prebivalci teh vasi železniški upravi poslopje v vrednosti 300—400.000 dinarjev. Zaradi tega so prepričani, da bo tudi žel. uprava, čeprav je že izdelan vozni red, ugodila njihovi želji, da se bo vlak ustavil na postaji Globoko prvi dan, ko bo v veljavi nov vozni red, ter jih s tem nagradila za njihovo požrtvovalno delo. Prebivalcem Besnice, ki so prav v tem tekmovali z Mošnjami, pa naj bo v vzpodbudo, da tudi oni dokončno urede postajno poslopje. — J. K. -- Ljudska pravica 12. 5. 1951, Enakopravnost 30. 7. 1951

Pošta. Za Kropo je bil le en poštar, v dostavi je imel še Lipnico pri Kropi, Srednjo in Spodnjo Dobravo in Brezovico, ki spada v KS Kropa. Na Zgornjo Dobravo, pa je nosil Kamnogoriški poštar. -- Božo Zupan, april 2020

Promet. Občina predvideva letos nad 5 milijonov dinarjev izdatkov samo za najnujnejša popravila i n vzdrževanje občinskih cest, ki jih je 214 km. Precej denarja je, seveda, predvidenega za razne mostove in druge objekte. Največ, in sicer 800.000 dinarjev predvidevajo za vzdrževanje cest na območju Radovljice, 600.000 din za ceste na območju Podnarta, po 500.000 dinarjev za Lancovo, Begunje, Lesce in Srednjo Dobravo, 450.000 din za Brezje itd. -- Gorenjski glas 20. marca 1959

Kaj veš o cestnoprometnih predpisih

Radovljica, 19. junija. Sinoči je bila v kinodvorani v Radovljici zaključna prireditev pod naslovom Kaj veš o cestnoprometnih predpisih. V tekmovanju, ki ga je organizirala občinska komisija za vzgojo in varnost v prometu, je sodelovalo 14 šol iz radovljiške občine, v finalni del pa se je uvrstilo 9 ekip, ki so tekmovale v treh kategorijah. V prvi kategoriji je dosegla prvo mesto osnovna šola iz Mošenj in prejela za nagrado fotoaparat. V drugi kategoriji je bila najboljša osnovna šola z Bleda, ki je dobila za nagrado magnetno maketo za pouk o cestnoprometnih predpisih. V tretji – najtežji – kategoriji je bila najboljša osnovna šola iz Lipnice, ki je dobila za nagrado moped. (Reportažo o prireditvi preberite v sobotni številki »Glasov[n]e panorame«) — M. Ž. -- Glas 20. 6. 1962

Volivci radovljiške komune o poplavah. Pobude občanov. Zadnje poplave 28. in 29. septembra, ki so bile še hujše od onih v začetku septembra, so prizadele veliko škode. Krajevne skupnosti in občina so ostali pred težko nalogo, kako razmere spet urediti in normalizirati, da porušeni mostovi in razpokane ceste, nasipi in škarpe le ne bi preveč ovirali prometa. [...] Cesta Otoče—Mišače—Srednja Dobrava je popolnoma razkopana. [...] -- Glas 9. 10. 1965

Most se je zrušil. Voznik konjske vprege Ivan Pretnar z Zgornje Dobrave je peljal iz Krope proti domu. Na vozu je imel naložena dva električna droga. Ko je pripeljal na most IV. reda Lipnica–Zgornja Dobrava, se mu je ta udrl. Voz in konj sta padla v potok, voznik pa je odskočil. Konj se je ubil, materialna škoda pa znaša okoli 450 tisoč dinarjev. JJ. -- Glas 6. 11. 1965

Mostovi kličejo po popravilu. Potrebna je npr. hitra zdravniška pomoč. Kako bi prišel rešilni avtomobil, če pri zadnjem snegu obvozna cesta Bled-Bodešče-Lancovo takoj prvi dan ni bila plužena? Tu je sicer še kmečka pot čez Mišače in čez edini most v Otočah, ki pa je, ker je nihče ne vzdržuje, neprevozna, ali pa tudi pot čez Češnjico in Rovte v Besniško dolino. Danilo Šolar, Ljubljana (pisma bralcev) -- Delo 24. 12. 1965

Vlak stoji na tretjem peronu. [...] Za konec pa še dekle. Komaj sem premagal njeno nezaupljivost. »Mislite resno?« je spraševala nekaj časa. Prepričal sem jo, da je stvar povsem resna. Helena Resman je doma iz Gornje Dobrave in se drugo leto vozi iz Otoč v Ljubljano. »Obiskujem drugi letnik pedagoške gimnazije v Ljubljani,« je pripovedovala. »Dobro bi bilo bilo, da bi vozilo več vlakov. Ja, z zamudami je pa tako. Če nastanejo na poti v šolo, se mi zdi dobro, na poti domov pa rajši vidim, da jih ni. Imam takega razrednika, da ni treba opravičila, šolo imam v dveh izmenah: teden dopoldne in teden popoldne. Dopoldne moram čakati na pouk po eno uro. Takrat grem kar v šolo in ponavljam. Na vlaku se ne učim, navadno spim ali se pogovarjamo. Prosti čas? Vožnja mi dnevno vzame uro in pol, pol ure imam pa peš do doma. Veliko časa mi tako res ne preostane. Če pa ga že imam, poprimem doma za delo. In zakaj se vozim? Ljubljana mi ni všeč in tudi štipendija za življenje v mestu je premajhna. Za vlak pa mesečno odštejem nekaj več kot pet starih tisočakov.«

Tako. Nihče ni tarnal, da je njegova pot v šolo naporna. Vsakemu se zdi samo po sebi umevno, da mora, tako kot vsak dan jesti in piti, vsak dan sesti na vlak, če hoče priti v šolo in do cilja svojega življenja. J. Govekar -- Glas 29. 3. 1972

Asfalt tudi na Dobravi. Ta in prihodnji mesec bosta kot kaže na Gorenjskem minila v znamenju asfaltiranja cest. Delavci Cestnega podjetja Kranj so danes tu, jutri tam in z vso naglico hitijo uresničevati za letos začrtani program obnovitve in asfaltiranja cest v posameznih gorenjskih občinah. Prejšnji teden so bili še v Besnici, ta teden so asfaltirali v krajevni skupnosti Srednja Dobrava v Radovljiški občini, v četrtek popoldne oziroma včeraj pa so njihovi stroji že zabrneli na Šenturski gori.

V krajevni skupnosti Srednja Dobrava v radovljiški občini so se že približno leto dni pogovarjali o ureditvi in asfaltiranju ceste od priključka na glavno cesto v Lipnici do trgovine na Srednji Dobravi. Sklenili so že pogodbo s Cestnim podjetjem v Kranju, nakar so začeli razmišljati, da bi program razširili.

»Vse več mnenj je bilo, da bi asfaltirali tudi ceste na Spodnji, Srednji in Zgornji Dobravi. Pogovorili smo se s prebivalci vseh treh vasi, napravili predračune in se potem odločili, da asfaltiramo vse ceste. To je kar precejšnja površina, saj je bilo v programu okrog 10.000 kvadratnih metrov oziroma nad 3 kilometre ceste« je povedal predsednik gradbenega odbora in hkrati član sveta krajevne skupnosti Jože Ješe, 45-letni mizar s Srednje Dobrave.

Odločili so se za prostovoljni prispevek. Po posebnem ključu je vsaka družina prispevala na hišo 1000 novih dinarjev in prav toliko na avto in traktor. Prispevek na konja je bil 500 dinarjev, na vsakega zaposlenega 300 in za vsak hektar zemlje (nad en hektar) po 100 novih dinarjev. Tako je sto družin zbralo okrog 200.000 novih dinarjev (nekateri so prispevali tudi do pol milijona starih dinarjev) kar je približno tretjina celotnega zneska. Cestno podjetje iz Kranja je položilo asfalt do srede, zdaj pa bodo s prostovoljnim delom uredili še bankine.

[Slika: Asfaltiranje na Dobravah]

Njihovo akcijo so podprla tudi nekatera podjetja, Cestno podjetje in občinska skupščina. Cestno podjetje jim je namreč odobrilo 200.000 dinarjev posojila za dve leti, občinska skupščina pa je letos zagotovila 100.000 dinarjev. Razen tega pa bodo nekaj denarja prispevali še Špecerija Bled in Gozdno gospodarstvo na Bledu. Krajevna organizacija Zveze borcev pa je že prispevala 50.000 novih dinarjev.

Predsednik gradbenega odbora Jože Ješe je tudi povedal, da pri pripravi del in med asfaltiranjem ni bilo nobenih težav in da so prebivalci z razumevanjem sledili akciji. Nikjer se niso pritoževali, če je bilo treba podreti drevo, odstraniti del meje in podobno. Mnogi med njimi so se celo odločili za asfaltiranje dvorišč. A. Žalar -- Glas 25. 8. 1973

Prebivalcem Dobrave in okolice se je pred nedavnim uresničila dolgoletna želja. V Lipnici pri Skirarju so na pobudo Alojza Vidica z Zgornje Dobrave postavili pokrito avtobusno postajališče. Postajališče, ki bo poslej varovalo čakajoče na avtobus pred dežjem in drugimi vremenskimi neprilikami, so prepeljali v Lipnico kar z volovsko vprego. — Foto: F. Debeljak. -- Glas 24. 11. 1973

Možnosti za turistični razvoj. Nedaleč od znanega hotela Grad Podvin, na desnem bregu Save, ob vznožju dobravske planote in slikovitega, z mešanim gozdovom poraščenega hriba Vreče, leži prijazna vasica Mišače. Kdor prvič zaide v ta del Gorenjske, je presenečen nad lepoto kraja, ki se še vedno spretno umika tegobam modernega časa kot so ropot, slab zrak in podobno. Kraj in okolica sta zelo primerna izletniška točka za tiste, ki si žele mirnega sprehoda. Toda v Mišače prihaja malo izletnikov. Poti v vas so slabe in turiste prej odbijajo kot privabljajo. Morda ne bi bilo napak, če bi bila v vasi prijetna krčma in morda nekaj prenočišč. Z urejeno cesto in nekaj opozorilnimi napisi pa bi ta kraj lahko čisto drugače zaživel. Postal bi zares lahko prijetna turistična točka. / B. P. -- Glas 11. 4. 1975

Delegate zanima. Zbor skupščine krajevne skupnosti je ugodno ocenil aktivnost krajevne skupnosti Srednja Dobrava za izvedbo del na cesti Srednja Dobrava-Mišače-Otoče in priporočil interesni komunalni skupnosti, da sprejme garancijo in odplačilo anuitet za najeti kredit milijon 1000 dinarjev in pomaga s svojimi strokovnimi službami krajevni skupnosti. Interesna komunalna skupnost naj bi tudi pristopila k profitiranju na ostali trasi v naslednjem letu in k nadaljevanju del na cesti Mišače-Otoče. -- Glas 4. 5. 1979

Srednja Dobrava. Pred dnevom republike so krajani Srednje Dobrave dobili težko pričakovani asfalt. Cestno podjetje Kranj je držalo obljubo in uredilo odsek od novega mostu pri Kozjeku preko Zgornje Dobrave in skozi vasi Mišače do globoške meje. / Foto: F. Debeljak -- Glas 11. 12. 1979

[Slika: asfaltiranje na Dobravi]

Delegati krajevne skupnosti Srednja Dobrava sprašujejo, zakaj se pošta v Mišače dostavlja samo trikrat tedensko. -- Glas 20. 5. 1980

Brez odgovora PTT. Že na prejšnji seji je krajevna skupnost Srednja Dobrava vprašala, kaj je z dostavo pošte v vas Mišače. Njihovo vprašanje so upravni organi posredovali PTT - enoti Radovljica, vendar odgovora še niso dobili. -- Glas 13. 6. 1980

Kaj je z dostavo pošte na Srednji Dobravi? PTT Kranj odgovarja, da so z novo pošto v Kamni gorici želeli izboljšati dostopnost ptt storitev za prebivalce, ki so v poštnem okolišu Kamne gorice. Zato so tudi spremenili delovni čas pošte, ki se zdaj odprta od 8. do 15. ure. Na Mišače so organizirali dostavo pošte trikrat na dan, vendar pa vsak dan pošte na Mišače ne morejo dostaviti. Predvidevamo pa, da bi lahko dostavljali na Mišače štirikrat tedensko. -- Glas 19. 5. 1981

»Brati moramo stare časopise … «. Srednja Dobrava – Delegacija krajevne skupnosti Srednja Dobrava je že štirikrat posredovala delegatsko vprašanje o dostavi pošte v vas Mišače, vendar se z odgovorom PTT Kranj ne strinja, še posebej, ker so obljubili, da bodo dostavljali pošto petkrat tedensko, a ostalo je le pri obljubah. Prav tako menijo, da krajani krajevne skupnosti Srednja Dobrava niso ničesar pridobili s tem, ker se je delovni čas na pošti Kamna gorica podaljšal.

Delegacija pravi: »Opozarjamo, da se pismonoša zamudi z dostavo pošte v vas Mišače največ dvajset minut. Pošto so dostavljali v vas že osemdeset let, tudi med vojno. Krajani so silno nezadovoljni, ker se dostava nikakor ne uredi. Ker je krajevna skupnost glede na dostavo pošte razdeljena na dva poštna rajona, pride večkrat do zamenjav, tako, da številni pošte ne dobijo pravočasno. V vasi je 23 gospodinjstev, krajani dobivajo dnevnike, časopise z enodnevno ali dvodnevno zamudo, čeprav so bile med vojno v vasi le štiri družine — vse ostale so Nemci izselili — so kljub temu imeli vsakodnevno dostavo pošte. Rešitev za dostavo pošte je možno dobiti v Kamni gorici, kjer je sedež pošte in bi krajani Kamne gorice sami hodili po pošto enkrat ali dvakrat tedensko, kar vaščani Mišač ne morejo, saj so oddaljeni od pošte tri kilometre«. / D. Sedej -- Glas 19. 6. 1981

Delegate je zanimalo. Krajevna skupnost Srednja Dobrava: »Delegacija že petič postavlja delegatsko vprašanje glede dostave pošte na Mišačah. Ničesar se ni uresničilo od dogovora, da bodo zagotovili redno dostavo pošte!« -- Glas 17. 11. 1981

Usad na cesti Mišače-Globoko. Radovljica — Približno 350 metrov ceste Mišače-Globoko je močno poškodovane. Poškodovalo jo je lansko februarsko neurje, čigar posledica je bil usad. Komisija za ocenjevanje elementarnih nezgod pa pravi, da je temu delno kriva tudi nestrokovno izvedena razširitev ceste, kar povzroča erozijo s strmega pobočja na cesto. Krajevni skupnosti Sr. Dobrava bodo zato iz sredstev za elementarne nezgode nakazali 120 tisoč dinarjev. Morebitno dodatno pomoč bo torej lahko iskala pri radovljiški komunalni in cestni skupnosti ter pri Gozdnem gospodarstvu Bled, ki cesto uporablja. -- Gorenjski glas 26. 3. 1985

Denarja za ceste je vedno premalo. Denar, ki so ga dobili z dodatnim združevanjem, so namenili za cesto na Kupljenik, sanacijo ceste na Mišače in Lipniško dolino, največ pa za blejsko in bohinjsko območje, in sicer 3,5 oziroma 4,5 milijona dinarjev. -- Delo 4. 12. 1985

Krajevna skupnost Srednja Dobrava. Velike težave, ki jih nikakor ne morejo razrešiti, imajo s pošto. Ob sobotah ne dobivajo pošiljk. Zanimivo pa je tudi, da del naselij iz krajevne skupnosti spada pod pošto Kropa (Lipnica, Srednja in Spodnja Dobrava), del pa pod Kamno gorico (Mišače in Zgornja Dobrava). Velikokrat prihaja zaradi takšne organizacijske razdelitve do zmede in pošta težko najde pot do naslovnika. Zato želijo, da bi celotna krajevna skupnost z vsemi naselji spadala pod eno pošto; pa naj bo že pod katerokoli … -- Gorenjski glas 13. 12. 1985

Težave imajo s pošto. Srednja Dobrava — V krajevni skupnosti Srednja Dobrava v radovljiški občini imajo nenehne težave s pošto. Ob sobotah je ne dobivajo. Še večji problem pa je, ker del krajevne skupnosti pokriva pošta Kropa, drugi del pa pošta Kamna gorica. Včasih mine tudi štiri in več dni, da naslovnik dobi pošto. To še posebno moti krajane, ki imajo različne samoupravne zadolžitve in so doma na Zgornji Dobravi. Sedež krajevne skupnosti je namreč na Srednji Dobravi. / C. R. -- Gorenjski glas 25. 2. 1986

Mišače — Dve leti so potekale priprave in dela za ureditev in razširitev ceste Globoko-Mišače v radovljiški občini. Zdaj so dela na najbolj zahtevnem odseku končana in cesta je pripravljena za asfaltiranje, ko bo denar. Zavarovalni oziroma oporni zid je zgradilo SGP Tržič, zemeljska dela pa je opravilo GG Bled. Denar za ureditev te ceste so prispevali krajevna skupnost, GG Bled, Iskra Lipnica, Iskra Otoče, Kemična tovarna Podnart, LIP Bled-TO Podnart, Plamen Kropa in drugi. / A. Ž. -- Gorenjski glas 15. 8. 1986

[Slika: škarpa na cesti pod Mišačami.]

Leseni most v Globokem že tri mesece zaprt za promet. - Stara pesem: načrti so, denarja ni ... Za zdaj ni jasno, kdaj bo spet možen promet čez (stari ali novi) most. Morda bi problem rešili hitreje, če bi "mati narava" dokončala delo in most odnesla po svojem toku!? Radovljica, 2. marca - Leseni most čez Savo v Globokem že več let ni primeren za sodoben promet, lanske decembrske visoke vode pa so ga še dodatno poškodovale, tako da so ga pristojne službe zaprle za ves promet.

Ko je Sava upadla, so krajani Mišač in drugi, ki so odvisni od mostu, pričakovali, da bodo cestarji umaknili zaporo. Ker se to ni zgodilo, je prvi, ki se je opogumil, odstranil znak in vrvico, zapeljal čez most. za njim so poskusili tudi drugi. Promet se je ponovno začel, vendar le za dan ali dva, ko so cestarji s kamionom pripeljali pesek, ga stresli na konec mostu in prehod čez Savo učinkovito zaprli. Pešci, med katerimi prevladujejo šolarji, ga še vedno uporabljajo, vendar pa zato, ker ni osvetljen, ponoči le težko najdejo pot nanj.

Most je zaprt že tri mesece. Ker na dopis krajevne skupnosti Srednja Dobrava ni nihče odgovoril, so nezadovoljni vaščani Mišač februarja s posebnim pismom, ki so ga "opremili" tudi s številnimi podpisi, seznanili občinsko skupščino. V njem prosijo občino, da naj izgradnjo mostu uvrsti v letošnji program oz. občinski proračun. Ker se zavedajo, da pot do novega mostu ne bo lahka in kratka, predlagajo, da bi pristojne službe z meritvami preverile, za katera vozila je možen promet čez most; ovire, ki so v temi nevarne za pešce, pa naj bi osvetlili ali jih preuredili. Krajani Mišač, ki morajo zaradi zaprtja mostu za pot do Radovljice in nazaj prevoziti šestnajst kilometrov več kot sicer, ocenjujejo, da bi bil čez most mogoč vsaj začasen promet z osebnimi vozili.

Ko so poslanci občinske skupščine na zasedanju 24. februarja obravnavali osnutek proračuna občine za letos, so razpravljali tudi o predlogih vaščanov Mišač in sploh o mostu v Globokem. V razpravi je bilo med drugim slišati, da bi se dalo most že z dokaj majhnimi sredstvi usposobiti za promet z osebnimi vozili in da 1500 ljudi, kolikor je tako ali drugače odvisnih od mostu, ne bo pripravljeno dve leti ali še več čakati na nov most.

Čeprav bodo strokovnjaki na predlog krajanov preverili nosilnost mostu, pa se v občini zavzemajo za izgradnjo novega. Ocenjujejo, da bi jih popravilo sedanjega mostu precej stalo, promet pa bi bil še vedno omejen. Kot je dejal predsednik radovljiškega izvršnega sveta Jože Resman, je bila izgradnja betonskega mostu doslej že večkrat načrtovana. Načrt je narejen in toliko star, da na republiški upravi za ceste preverjajo, ali je še ustrezen. Po lanskih ocenah bi za nov most potrebovali 30 milijonov tolarjev; to pa je izdatek, ki ga občina sama ne more pokriti. V letošnjem osnutku proračuna je zanj zagotovila pet milijonov tolarjev, sicer pa je izvršni svet po dodatni decembrski škodi na mostu zaprosil za sofinanciranje s sredstvi, ki jih država namenja za pomoč ob naravnih nesrečah. Ker republika letošnjega proračuna še ni sprejela, za zdaj ni znano, ali bo občini za most v Globokem uspelo dobiti republiška sredstva ali ne. In ker to ni znano, tudi ni mogoče odgovoriti na vprašanje, kdaj se bo spet začel promet čez (stari ali novi) most.

Problem je tu in treba ga bo rešiti. Morda bi ga rešili hitreje, če bi "mati narava" dokončala delo in če bi narasla Sava leseno konstrukcijo, ki tudi zdaj malo služi, odnesla po svojem toku?! / C. Zaplotnik -- Gorenjski glas 5. 3. 1993

Most v Globokem je že dve leti neprevozen. Most čez Savo - politični most! Ni čudno, da se je razmajanega mostu čez Savo v Globokem prijel oznaka »politični most«. Radovljica. Politiki različnih strank so nov most obljubljali ob referendumu za nove občine, v kampanji pred lokalnimi volitvami, ob smetarski aferi … In ker politikom navsezadnje le ni vseeno, kaj si o njih mislijo volivci bodo obljubo očitno tudi izpolnili.

Radovljiški občinski svet je namreč na seji prejšnji torek brez navzočnosti opozicije, ki je odšla na plavalni miting, "požegnal" nekoliko spremenjeni amandma svetnika Roka Gašperšiča in v letošnjem občinskem proračunu namenil za izgradnjo mostu v Globokem 34 milijonov tolarjev ali devet manj, kot jih je sicer predlagal. Svetniki so se strinjali, da sta tudi cesti Bodešče - Lancovo in Ljubno - Praproče potrebni obnove, vendar so se strinjali, da mora most dobiti prednost, sicer sta tudi asfaltirani cesti, ki vodita do mostu, brez pomena in v posmeh. Ali bo 34 milijonov tolarjev zadoščalo za izgradnjo, bo znano šele potlej, ko se bodo v strokovnih službah odločili za njegovo širino, nosilnost in konstrukcijo in ko bodo potencialni graditelji oddali svoje ponudbe. Most v Globokem je bil zaradi dotrajanosti Že deset let v občinskih načrtih, prvi načrti za izgradnjo so bili izdelani 1990. leta, pred dvema letoma pa ga je narasla Sava toliko razmajala, da so ga zaradi nevarnosti morali zapreti za ves promet. Most je pomemben za prebivalce levega in desnega brega Save, Lipniške doline ter vasi pod Jelovico in Jamnikom. Pa ne le to! Že stoletja ga uporabljajo romarji na Brezje, zadnje desetletje pa je cesta od Podvina do Krope postala nekakšna turistična transverzala. / CZ. -- Gorenjski glas 16. 8. 1995

Po treh letih spet promet čez Savo v Globokem. - Štiri mesece za nov most. - Levi in desni breg Save spet povezana. - Golaž za domačine, ki so ves čas z zanimanjem spremljali gradnjo mostu. Globoko, 2. julija - V soboto so slovesno izročili namenu nov most v Globokem. Starega, lesenega, so za promet zaprli pred tremi leti, z gradnjo novega, ki pot iz Globokega na desni breg Save skrajša za štirinajst kilometrov, pa so začeli pred dobrimi štirimi meseci.

Most, ki ga je v februarju začelo graditi podjetje Konstruktor Magajne iz Solkana, je dolg 72 metrov in skupaj s pločnikoma širok skoraj štiri metre. Nosilnost konstrukcije, za katero je bilo porabljenih štiristo ton betona, je zaradi cest, ki ne dopuščajo večje obremenitve, dvanajst ton, gradnja pa je stala skoraj trideset milijonov tolarjev, ki jih je v celoti zagotovila Občina Radovljica.

Kot je v uvodnem dejal svetnik Rok Gašperšič, je most ponovno povezal prebivalce levega in desnega brega Save. Stari, leseni most je na tem mestu stal trideset let, potem ko je bila tod stoletja povezava na poti iz Istre prek Karavank in v zadnjih stoletjih pomemben objekt na romarski poti na Brezje. Februarja so ob njem začeli graditi novega, pri katerem so prvega junija opravili zadnja betoniranja in takrat tudi podrli starega. Domačini so ves čas z zanimanjem spremljali delo, saj so si za gradnjo novega mostu prizadevali kar zadnjih deset let. Ob tem so s samoprispevki zgradili asfaltirano cesto z obeh strani, tako da je sedaj most ...

Dvainsedemdeset metrov dolg most, delo konstruktorja Danila Magajne, ustreza modernim zahtevam v vseh pogledih, tudi glede vključenosti v naravno okolje. / Foto: Tina Dokl.

Slavnostni govornik, radovljiški župan Vladimir Černe je poudaril, da je most v Globokem ena od največjih investicij nove občine in prvi večji premik pri posodabljanju lokalne infrastrukture. Obljubil je, da je moč že kmalu pričakovati nove investicije, predvsem na cestnem področju.

Sobota je bila za domačine z obeh bregov Save zelo slovesen dan, zato ni čudno, da so se v tako velikem števil u pridružili praznovanju ob otvoritvi. Golaža, ki so ga prav za to priložnost kuhali v Globokem, je hitro zmanjkalo. Sicer pa je bila prireditev predvsem kulturno obarvana: spremljala pihalna godba iz Lesc, združena pevska zbora iz Podnarta in Krope, citrarki z Dobrave ter trije ljudski pesniki. Most je blagoslovil radovljiški de kan Martin Erklavec. / M. A. -- Gorenjski glas 2. 7. 1996

Osebno

Slavko Šolar, Goračov in Jaka Šlibar. Arhiv Hladnik

Slavko Šolar, Goračov Milan in Frvanov Jaka 1947. Arhiv Hladnik

Srednja Dobrava 23. maja 1956, foto Janko Balantič, arhiv Janke B. Ulčar. 1 Franci Terlikar, Janka Balantič, Franca Šolar, Mira Šolar, Milena Terlikar, Marko, Barbara in Marija Pogačnik (Valentinovi), na vozu Drago Terlikar.

Milena Terlikar, Franca Šolar, Drago Terlikar, Mira Šolar na Dobravi 1956, foto Janko Balantič, izrezek iz Glasa

Marija Pogačnik, por. Mohorič, in Franci Pogačnik, zadaj mežnarija, okrog 1956. foto Janko Balantič, arhiv Janke B. Ulčar

Miloš Pogačnik s sestrama Tončko in Magdo tik po vojni. Foto Janko Balantič, arhiv Janke B. Ulčar

Spodnji Dobravci pri košnji: s klobukom je Mirko Špendov, Matevžovec, sedi Šimnovčeva Vera, Stanko Dobre, ?, Ivan Papler, Peter Dobre. Arhiv Vere Šimnovec

Bogatajeva z Lancovega in Vera Papler. Arhiv Vere Šimnovec

Na obisku pri kovinarskih vajencih na Jesenicah. … Odboru, ki sedaj sodeluje pri upravi in gospodarstvu, načeluje iz vrst vajencev tov. Peter Žbontar iz Srednje Dobrave, ki je bil v partizanih trikrat ranjen in je nazadnje opravljal dolžnost komisarja bataljona. Udeležil se je več hudih spopadov in bil za svoje delo pohvaljen od pokrajinskega odbora. Danes pa se pripravlja na svoj poklic in obenem uspešno pomaga pri upravi doma skupno z nekaterimi drugimi tovariši. -- Slovenski poročevalec 13. 4. 1946

Rodile so: … Klobučar Jožefa, Mešače - deklico. -- Ljudska pravica 23. 2. 1956

Gorenjske bodice. Ker sem delovni človek, me včasih uporabijo tudi za pobiranje članarine Rdečega križa. Čas imaš, pravijo in mnogo okoli kolovratlš. Ampak to je sila nehvaležno delo! Ko sem se tako zglasil pri družini Šolar v Spodnji Dobravi ter pri Volku v Mišačah, so me pošteno nahrulili, češ kako si kaj takega sploh upam. To je dobro, da me niso tudi takrat, ko sem jim prinesel surovo maslo, mast in olje, kot darilo Rdečega križa. -- Glas Gorenjske 6. 4. 1956

Pohištvo na dežju. Od našega bralca iz Lipnice smo pred dnevi prejeli dopis z naslednjo vsebino: »Tovariš Bodičar! Če imaš kaj časa, Te vabim, da si v Lipnici pri Kropi ogledaš pohištvo, obleko, knjige in druge osebne potrebščine, last matičarja Ivana Kramarja, ki ležijo pred obratom tovarne Iskre v Lipnici in so s ceste, ki vodi iz Podnarta v Kropo, dobro vidne. Kramar – star partizan – leži v bolnišnici, vodja obrata (obrat je v rekonstrukciji) Damjan Hafner pa je medtem postavil vse njegove stvari le slabo zavarovane (glej sliko) ven na dež.« Ko se je naš sodelavec v začetku meseca mudil v Kropi in Kamni gorici ter okolici, je posnel tudi sliko, ki jo objavljamo. To pove vse, zato je vsak nadaljnji komentar odveč. -- Glas Gorenjske 9. 4. 1960

»To je stol za nošenje drv ali »kroparska smrt«. Z njim je bilo treba prenesti tudi do 100 kubikov drv do kope« — je pristavil Kozjekov Polde (na sliki).

Kroparski običaji so oživeli. Pripoved starega oglarja. [...] Prisluhnili smo pripovedovanju starega oglarja, 65-letnega Leopolda Kozjeka z Zg. Dobrave pri Kropi: »Več kot 20 let sem oglaril in drvaril v jelovških gozdovih. Zdaj tu, zdaj tam. Težko je bilo naš delo, a zdravo. Delal sem tudi po 18 ur dnevno, zakaj doma sem imel 10-člansko družino. Ni bilo lahko, Ja ... Zdaj sem upokojen, zadnja leta sem bil železničar. Pa me še vedno zamika, da grem v gozdove. Tam je ostalo precej znoja, spominov. No glejte, danes je čisto drugače: stanovskega naraščaja nimamo, le nekaj starih nas je še, mladi se ne zmenijo za naš poklic. Jaz se tudi ne bi, če bi bil še enkrat mlad. Saj veste otroške doklade, socialno zavarovanje, pokojnina ...«

Bi povedali, kako se naredi kopa, kako deluje? — smo postali zvedavi.

»Ja, to pa se ne da povedati v eni sapi. Ni tako enostavno, kot je videti. Temelj mora biti trden, ne sme propuščati zraka. No saj sem rekel. Precej papirja bi porabili, da opišete delovanje kop. Koliko sem jih skuhal?« — kot bi uganil novo vprašanje in nadaljeval: »Kdo bi se spomnil za vsa leta nazaj, koliko je bilo treba posekati dreves, koliko kop sem postavil, koliko oglja skuhal ...«

In še je govoril, da so nosili vodo v »jempi« (neke vrste sodčku), ker so bili izvirki daleč, da je kvaliteta oglja odvisna tudi od oglarja samega, da je bilo potrebno postaviti najprej oglarsko ali »holcarsko« kolibo iz lubja. »Ne pomnim, da bi do danes iskal pri zdravniku kakršnekoli pomoči« — je zaključil pripoved oglar v irhastih hlačah, s krušno torbo prek ramena in seveda z obveznim mošnjičkom tobaka za pasom ter z visokimi škornji iz trdega usnja zakoračil dalje med ljudi. -- Stane Škrabar. -- Glasova Panorama 23. 6. 1962, 5

Na kratkem valu. V počastitev krajevnega praznika Srednja Dobrava bo tamkajšnja organizacija Zveze borcev priredila jutri ob 18. uri vrtno veselico s srečolovom. -- Glas 4. 8. 1962, 3

Šolar Rudi, Spodnja Dobrava pri Kropi je na 4,65 hektara pašnika lani dosegel najlepše rezultate. Po navodil ih inž. Praprotnika je zemljišče, ki ga predstavlja samo en kompleks, ogradil z »električnim pastirjem«. Tako imajo urejeno tudi ostali. Je kooperant zadruge v Poljčah, za katero goji telice. Poprečno 20 na leto. Ima samo frizijke, s katerimi je zelo zadovoljen. Hitreje pridobijo zahtevano težo, pa tudi boljše mlekarice so. Pred prehodom na košno pašni sistem je gojil 10 ali 12 glav živine. Ko je telica godna za osemenitev, mora tehtati vsaj 350 kilogramov, v sedmem mesecu brejosti mora teža poskočiti najmanj na 500 kilogramov.

Rudi Šolar 23. 8. 1969

»Sedaj sem v Poljče že oddal tri telice, za 20 odstotkov dražje kot navadno klavno živino. Seveda pa nikoli nisi popolnoma gotov, kakšno ceno bo imela klavna živina. Letno porabim za travnik 11 ali 12 ton umetnega gnojila in to 4000 kilogramov dušika, 3000 žlindre, 2000 kalijeve soli, ostalo pa nitrofoskal. Imam motorno kosilnico s priključkom, puhalnik, pa tudi traktor bi prišel prav. Na leto kosim in pasem dvakrat ali trikrat. Pasem dopoldne in popoldne. Čredinke imajo 20 ali 30 arov površine in jih določam za vsak dan posebej. To se mi zdi najboljše. Imam pa tudi dva silosa, ki sta se odlično obnesla.«

Šolar meni, da je danes v kmetijstvu najtežje z investicijami, ki se obrestujejo šele po določenem času. Razen tega bi morali enkrat za vselej določiti, kdo je kmet in kdo ni. Resnične kmete bi morali še bolj podpreti, drugače bodo vse bliže stagnaciji in propadu.

Kreditiranje kmetov se mu zdi dobra oblika pomoči. -- Glas 23. 8. 1969

Zlati jubilej. Pripravljala sta sadje za žganjekuho, ko sva ju obiskala. In čeprav je bilo v sredo na Spodnji Dobravi pri Kropi kar precej hladno, saj se je tudi tod ponoči ponujal sneg, sta povedala, da ju prav nič ne zebe.

»Ni časa, da bi mislila na mraz in na leta. Na kmetih primanjkuje mladih ljudi in moramo zato starejši bolj prijeti.« Pred dobrim mesecem sta Ivana in Anton Špendov s Spodnje Dobrave 2 pri Kropi praznovala 50-letnico skupnega življenja. Ivana je bila rojena leta 1900 v Borovnici, Anton pa 1885. na Srednji Dobravi.

»Med prvo svetovno vojno sem se seznanil z ženinim bratom in tako sva se spoznala z Ivano in se vzela. Poročila sva se v Borovnici, nato pa prišla na Srednjo Dobravo,« je povedal Anton. Ivana pa ga je dopolnila:

»Na kmetiji je bilo dela čez glavo in ko so prišli otroci (rodilo se nama jih je šest), je bila moja glavna skrb gospodinjstvo in vzgoja otrok.« Čeprav jih ima že 85, je Anton še vedno organist v podružnični cerkvi. Pravi, da igra harmonij in orgle že 70 let. Uglasbil je tudi nekaj pesmi.

»Zadnje čase pa ne zmorem več. Včasih me prime, da bi splezal na drevo in obrezal kakšno vejo ali obral jabolka, toda leta so leta.«

»Kako pa kaj zdravje?« sem ju poprašal. »Kar gre, le noge naju najbolje ne nosijo. Takšne so pač posledice druge vojne oz. 4-letnega trpljenja v nemških taboriščih.«

Zakoncema Ivani in Antonu s Spodnje Dobrave pri Kropi želimo še zdravih in zadovoljnih let. A. Ž.

Slika: Zlatoporočenca Ivana in Anton Špendov -- Glas 24. 10. 1970

Pri Ivanu Križnarju v Lipnici. Tisti dan je bil tako sončen in tako topel kot že nekaj tednov letošnje čudovite jeseni. Sonce je bilo še precej visoko nad Jelovico. Na prag stare pritlične hiše v Lipnici je stopil Ivan Križnar, upokojeni sedlar in tapetnik. Če bi ga takega orjaka, s košatimi obrvmi, s klobčičem vrvice v rokah videli prvič, bi si mislili, da temu možu življenje ni nikoli vzvalovilo, pač pa je teklo mirno ob delu in družinskem življenju. Potem pa prinese na mizo odlikovanja in potem veš, da temu možu ni teklo življenje samo ob šivanki in šivanju usnja, pač pa ga mu je uspelo izpolniti še drugače.

Ivan Križnar je eden najstarejših komunistov radovljiške občine in eden od sodelavcev Staneta Žagarja. Komunist je postal že kmalu po prvi svetovni vojni. Kot mlad, izučen sedlar, doma z Okroglega pri Kranju, je pogosto hodil v Kranj na javna zborovanja. Kaj kmalu pa je za komuniste postalo vroče in Križnar se je raje preselil Zagreb. Od tam je odšel naprej v Beograd in iskal dela, vendar ga ni mogel najti. Končno je našel delo v Bosni. Eno leto je na Ponirju pri Travniku šival komate za konje, nato pa si je zaželel nazaj v Slovenijo. Leta 1924 se je z družino naselil v Lipnici.

Kaj kmalu je spoznal tudi dobravskega naprednega učitelja Staneta Žagarja. »Pri Žagarju mi je bilo posebno všeč, kadar je govoril o svetovni politiki in o našem jugoslovanskem gospodarstvu. Govoril je o tem, o čemer takrat časopisi niso pisali. K Žagarju na dom so posebno ob nedeljah zahajali mladi in stari in v razgovorih spoznavali, da bo treba takratno družbo spremeniti. Žagar je to dobro vedel. Vse, ki smo takrat hodili k njemu na dom, je pripravljal, da smo lahko širili napredne ideje in osveščali ljudi.

Naše delo je postajalo vedno bolj živahno in tudi vedno bolj nevarno. Sestajati se je bilo treba v gozdovih. Posebno za Staneta Žagarja takrat ni bilo prijetno. Oblasti so vedele za njegovo delovanje, ker pa mu niso mogli ničesar dokazati, so ga pogosto klicali na orožne vaje. Kasneje, ko so Žagarja vrgli iz službe in dobesedno postavili družino na cesto, smo morali njegovi somišljeniki delati sami. Zbirali smo orožje in prepričevali ljudi. Ne bom pozabil prisege, še sedaj jo vem, ki smo jo terenci in aktivisti dali 17. julija 1941 pod Malim Gregorjevcem blizu Vodic na [Pokljuki > Jelovici]. Na tem zboru so bili že tudi partizani, med njimi Stane Žagar, Johan Bertoncelj, Tomo Brejc in drugi. Prisegli smo, da ne bomo prej odložili orožja, dokler ne bo pregnan sovražnik iz naše domovine.«

Ivan Križnar se še natančno spominja vseh predvojnih in vojnih dogodkov. Posebej hrani razne dokumente iz tega časa. Napisal pa je tudi več tipkanih strani obsegajoče spomine na svoje predvojno delovanje, spomine na sodelovanje s Stanetom Žagarjem in na aktivnost med vojno. Še posebej rad pa pokaže odlikovanja: medaljo zasluge za narod z zlato zvezdo, medaljo zaslug za narod tretje stopnje, medaljo bratstva in enotnosti druge stopnje ter dve medalji dela. Posebej pa ga veseli priznanje gorenjskih občinskih odborov ZZB, ki ga je dobil pred kratkim.

Ivan Križnar še sedaj rad pride na sestanke komunistov. »V Kropo grem«, pravi, »da se kaj pomenimo«. In prav je tako. Življenje je treba izpolniti do kraja. -- L. M. -- Glas 9. 12. 1970

Slika: Ivan Križnar. -- Glas 9. 12. 1970

Mišače – malce pozabljen kraj. Bil je že gost mrak, ko smo potrkali na Mišačah pri hiši številka 9. Doma se pravi pri Poglajnu. In prav v tej hiši, kjer živi Kristina Rožič, je bila včasih prva partizanska tehnika na Gorenjskem. Partizani so tamkaj nekaj časa tiskali različne letake, oglase in menda tudi Poročevalca. V skrivališču, ki je bilo s posebnim rovom povezano s hlevom (luknja oziroma izhod je bil v jaslih) pa so imeli tudi radio, kjer so poslušali poročila iz tujine.

Kadar so pri Poglajnu dobili nenapovedan ali sovražen obisk, je Rožičeva mama z žlico potrkala po kuhinjski pipi za vodo in v skrivališču, mimo katerega je potekala vodovodna cev, so bili obveščeni, da morajo prekiniti delo.

Toda skrivališče je bilo izdano. Nemci so takrat Kristini Rožič ubili moža, njo pa izselili v Nemčijo.

Ko smo jo v petek obiskali, je žal nismo dobili doma. Bila je na okrevanju v Mojstrani.

Zato pa smo se hitro sporazumeli za pogovor z njenima (že poročenima) hčerkama Janjo in Zdenko.

»Kako pa to, da vas je še zaneslo na Mišače, saj je znano, da kogar ima bog rad, ga ne pošlje kar tako na Mišače, ampak ga raje pusti na Dobravi?« sta nas poprašale.

»Je pač tako, da Glas seže v vsako vas in naša skrb je, da obiščemo tudi take kraje. Kako pa je s tem, če nas ima bog rad, pa ne vem. — Sicer pa, zakaj pa naj bi bile ravno Mišače pozabljen kraj?«

»Ja zato, ker na Mišačah nimamo gostilne, trgovine, telefona; pa tudi cerkve ne. Upokojenci hodijo v gostilno na Dobravo, mladina pa si išče zabavo v Radovljici, na Bledu in drugje. Vendar pa kaže, da se bo tudi na Mišačah začelo spreminjati. Kmalu bomo dobili novo trafo postajo, krajevna skupnost ureja cesto na Dobravo. Pa tudi druge poti, ki vodijo na Mišače, so še kar dobre; najboljša pa je tista, ki vodi s Podvina do Globokega.«

Slika: Janja Rožič in Zdenka Rožič -- Glas 9. 12. 1970

Na Mišačah je 18 hiš in okrog 80 prebivalcev. S kmetovanjem se ljudje tod ne preživljajo. Menda je v vasi samo še en res pravi kmet. Vsi drugi pa so zaposleni v bližnjih podjetjih. Moški v Kropi, železarni Jesenice, in Iskri Otoče ter Lipnici, ženske pa so skoraj vse zaposlene v Iskri Otoče. Mladi so se torej zaposlili, le starejši so ostali na manjših kmetijah, kjer podelajo kolikor se pač da.

Janja je zaposlena v Golf hotelu na Bledu:

»Hodila sem v gimnazijo v Kranj. Nisem je sicer končala, pa tudi zaposlitev sem težko dobila. V Golfu sem sedaj kar zadovoljna. Pravzaprav se ne morem nič pritoževati. Delati je tako ali tako treba povsod.«

Zdenka pa dela v Iskri Otoče:

»Naredila sem poklicno fotografsko šolo v Ljubljani in sem nekaj časa upala, da bom dobila službo pri kakšnem časopisu. Vendar mi ni uspelo, čeprav se rada ukvarjam s fotografijo in sem še lani vodila fotografski krožek v Lipnici, sem se nazadnje odločila za Iskro Otoče. Delam na montaži in sem kar zadovoljna.«

Zdenki in Janji smo se zahvalili za prijazen sprejem in pogovor, potem pa se, čeprav nismo dobili Rožičeve mame, zadovoljni odpeljali proti Kranju. Imeli smo srečo. Saj smo izvedeli o Mišačah skoraj vse tisto, kar smo želeli. Ugotovili smo, da so Mišače sicer res še malce pozabljen kraj, ki pa hitro postaja vse bolj znan. In prav zato smo sklenili: kmalu nasvidenje. A. Žalar -- Glas 9. 12. 1970

Šest desetletij med mlinskimi kamni. Na Mišačah smo iskali Rožičevo mamo. Ni je bilo doma. Zato smo se zapletli v pogovor z domačima dekletoma. Zet je odšel po opravkih v hlev, v kuhinjo pa je prišel manjši, starejši plečati moški.

»Matevž mi je ime in Porenta se pišem. Star sem 76 let (take starosti mu ne bi nihče prisodil). Pomagam pri Rožičevih, tako da imam hrano in stanovanje. Drugače sem upokojen. Mlinar sem po poklicu.«

Matevž je prvič stopil med mlinske kamne, stope in »pajklne«, ko je bil star 15 let. Delal je v stričevem mlinu na Bregu pri Kranju, kjer se je tudi izučil. K o je bil star 20 let, ga je zajela vojna vihra. Podolgem in počez je prehodil Tirolsko, Karpate in Galicijo. 1918. leta se je vrnil, 1919. leta pa poročil na mlin v Globokem. Mlin je bil majhen. Takšen, na vodna kolesa. 1935. leta je začel v Globokem graditi valjčni mlin, ki je stekel štiri leta kasneje. Matevž mu je stregel do 1947. leta, ko je bil mlin podržavljen. Matevžu je še danes hudo, ker svojega poklica ne more opravljati več. »Tako zadovoljen sem bil v obleki, zaprašeni od moke. Še sedaj, ko si bom kmalu naložil osmi križ, bi še tekal po stopnicah gor in dol ter stregel požrešnim valjem. Ta poklic imam namreč zelo zelo rad. Najbolj sem bil vesel takrat, ko sem poslušal, kako lepo teko valjarji in kako stranke zadovoljne sprejemajo moko. Najbolj nesrečen pa sem bil takrat, ko sem moral mlin pomesti.«

Med vojno mlin ni stal. Zanj ni bilo počitka. Matevž je mlel tudi za partizane. Marsikatera vreča je romala v okoliške hribe ... J. Košnjek

Slika: Matevž Porenta -- Glas 9. 12. 1970

Naročniki žrebajo naročnike za nagradno potovanje. Objavljamo prvo polovico izžrebanih Glasovih naročnikov spomladanskega žrebanja: … Pirih Jože, Mišače 10. -- Glas 20. 5. 1972

Milan Štibelj z Zgornje Dobrave, ki je v Plamenu 3 leta, je doslej delal eno prosto soboto: »Večina delavcev je delala že več prostih sobot. Jaz sem zaradi bolezni in dopusta malo v zaostanku. Vendar bom ta zaostanek do konca leta nadoknadil. Prepričan sem, da naša pobuda za stabilizacijo gospodarstva lahko uspe, če se bodo tudi drugi odločili za podobne oblike, če pa bo ostalo le pri govorjenju in ustnih podporah ...« -- Glas 19. 8. 1972

Slika: Milan Štibelj -- Glas 19. 8. 1972

Ivan Križnar praznuje. Ivan Križnar s Srednje Dobrave^[2] v radovljiški občini praznuje danes 80. rojstni dan. Včeraj dopoldne so ga obiskali predstavniki občinskih družbenopolitičnih organizacij in predsednik radovljiške občinske skupščine in mu izročili darila. Ivan Križnar je najstarejši komunist v radovljiški občini. Član komunistične partije je od 1931. leta, vključil pa ga je Stane Žagar. Ivan Križnar se je rodil 26. avgusta pred 80 leti na Okroglem. -- Glas 26. 8. 1972

Zlata poroka na Dobravi pri Kropi. Še en gorenjski zakonski par je proslavil v teh dneh zlati jubilej. To sta Marija in Leopold Kozjek z Dobrave pri Kropi. Mama Marija se je rodila 26. januarja leta 1900 v Kropi kot hčer kovača Gartnerja, oče Leopold pa je »privekal« na svet 1. septembra leta 1897. Spoznala sta se in vzela junija leta 1923. Poroka je bila v Kropi ...

V začetku skupne življenjske poti nista imela drugega kot četvero garaških rok. Oče je bil najprej hlapec, nato gozdni delavec, nazadnje pa je bil progovni delavec na železnici. Mama je bila dekla. Trudila sta se, garala in podarila življenje desetim otrokom. Večkrat je bila družina lačna. Da bi lakoto pozabili, so peli! Oče Leopold je hodil po več ur peš na delo v Podnart. Preživel je dve vojni. Prva ga je gnala v Karpate in na solunsko fronto, priključil pa se je tudi borcem za severno mejo: V zadnji vojni se je pridružil partizanom. Če ne bi bil vajen trdega življenja, bi kaj takšnega težko preživel. Kot mladenič je spal po hlevih, kleteh in na smrečju v gozdovih. Šele v Dražgošah, ko je služil pri kmetu, je videl prvič posteljo!

Kozjekova sta dolga leta gostovala po tujih hišah. Družina se je sedemkrat selila in prenašala revščino iz kraja v kraj. Končno sta zgradila skromen, a topel dom. V njem so številni otroci in vnuki proslavili zlati jubilej svojih staršev. L. Žabkar -- Glas 19. 9. 1973

Prijetno počutje na Vodiški planini. Čas dopustov je tu. Čas oddiha. Kam torej na letne počitnice? Na morje? V planine? To se v tem trenutku sprašuje marsikdo. Za nekatere je ob našem Jadranu preveč hrupno. Drugim ne ustreza huda vročina ob morski obali. Tretjim ni všeč življenje v natrpanih hotelih ... Prav zato, zaradi miru, ki ga je mogoče najti le še malokje, se vse več naših počitničarjev odloča za preživljanje dopusta v planinah. Ne preveč visoko, gor, denimo, v triglavskem pogorju, pač pa v nižjih planinskih predelih, tam, kjer se hribi dvigajo komaj tisoč ali nekaj več metrov visoko. In taka je Jelovica. To so prostrane gozdne planjave, kamor se je moč povzpeti iz Selške doline, iz Bohinja in Radovljice, iz Krope in še iz kakega drugega gorenjskega kraja. […]

Slika: Anton Pegam -- Glas 2. 7. 1976

Anton Pegam, doma iz Mišač: »Najmanj petdeset let že prihajam na Vodiško planino. Saj veste, le desetletje manj sem tudi 'jager'. Kaj počnem tu? Malo gospodinji pomagam. Predvsem pri sušenju sena. Med vojno sem bil velikokrat na tem področju. Boril sem se v Prešernovi brigadi, v Škofjeloškem odredu pa sem bil namestnik komandanta minercev. Tečaj za minerca sem naredil v Gorjah nad Cerknom. Na tem področju, na Jelovici, so se odigravale težke borbe. Velikokrat smo morali voziti ranjence na varno v dolino in jim pomagati. Tu mi izredno ugaja. Rad prihajam na svež zrak. In kot opažam so tudi ostali ljudje zadovoljni.« Besedilo J. Govekar, slike F. Perdan -- Glas 2. 7. 1976

Zlata poroka Marije in Stanka Lapuh. - Letos oktobra sta praznovala 50-letnico skupnega življenja 75-letna Marija in 75-letni Stanku Lapuh iz Radovljice. Marija se je rodila v Mišačah. Stanko pa Zagrebu. Stanko se je med študijem zgodovine preživljal s inštrukcijami, doštudiral in kar 38 let poučeval v Mariboru. Ljubljani in v Radovljici. Med vojno se je zavzemal za napredne ideje, zato družini Lapuhovih, s tremi otroki, nikoli ni bilo lahko. Profesor Stanko Lapuh je pol stoletja navdušen lovec, izšle pa so že njegove tri knjige o lovu in živalih in povest Žena s Poljan. Oba zakonca sta danes zdrava in izredno prijetna sogovornika, zlato poroko pa sta praznovala v krogu številne družine. / Foto: F. Perdan -- Glas 18. 11. 1980

[Slika Lapuhovih]

Sam, v invalidskem vozičku. Janez Resman s Srednje Dobrave^[3] živi v nemogočih stanovanjskih razmerah, pa vendar se še vedno iščejo oblike in sredstva nujne pomoči. — Bo moral še to zimo zmrzovati in čakati? Srednja Dobrava — Pisali smo o Janezu Resmanu s Srednje Dobrave, ki je štirinajst let delal v kroparskem Plamenu in veljal za izredno dobrega delavca, od leta 1969 pa je invalid in že pet let na invalidskem vozičku. Ostal je sam v svoji hiši na Srednji Dobravi, sam z invalidskim dodatkom in pokojnino. Sam v dvesto let stari hiši in z brezupno zdravniško diagnozo: skleroza multiplex.

Janeza Resmana bolj kot vse drugo utruja in slabi prav to, da je ostal sam, njegova hiša pa je stara in dotrajana. Ko so Janezu odpovedale noge, ni mogel z vozička odpreti niti vhodnih vrat niti se zapeljati čez visoki prag. S pomočjo sosedov zdaj to pot nekako zmore, vendar ima Janez še vedno veliko vsakdanjih problemov, ko mora vse opravljati z invalidskega vozička.

Tedaj smo dejali, da smo prepričani, da se bo stanovanjsko vprašanje invalida s Srednje Dobrave primerno rešilo in da bomo zmogli ta človeški in humani dolg brez odlašanja, ovinkarjenja in izgovorov.

Vendar pa je danes Janez Resman še vedno sam, sam s svojim stanovanjskim problemom. Z majhnimi stroški bi mu lahko uredili vsaj sanitarije, ki jih ima danes izven stanovanja, deloma pa bi lahko popravili dva prostora, kjer prebiva.

Prav zato so se zbrali na Srednji Dobravi člani komisije za zdravstvo in socialno skrbstvo pri krajevni skupnosti Srednja Dobrava, skupaj s predstavnikom Alpdoma. Vendar rešitve še danes niso našli, kajti Alpdom v Radovljici ni pripravljen financirati obnove prostorov invalida — pripravljen je le ponuditi kredit, po ugodni obrestni meri in odplačilnem roku. Pri Alpdomu menijo, naj bi primer reševali skupaj Plamen, krajevna skupnost in socialno skrbstvo, sami pa menda nimajo sredstev, da bi reševali takšen primer. Radovljiško socialno skrbstvo? Ni se jim niti zdelo vredno, da bi se udeležili sestanka na Srednji Dobravi — pa vendar nimajo tisoč takšnih primerov v občini.

Vsi si seveda želijo, da bi Janez Resman odšel v dom starostnikov v Radovljico in vsi tisti, ki tako mislijo, ne vedo, kako hudo in težko je razmeroma še mlademu Janezu, da bi zapustil domačijo in svoj dom. Zato bi vendarle moralo veljati, da se Janezu popravijo stanovanjski prostori, s sredstvi Alpdoma, ki mora imeti v svojem programu tudi sredstva za reševanje zdravstvenih in socialno ogroženih občanov.

In če Janez Resman s Srednje Dobrave ne sodi mednje, potem je vprašanje, kakšna so solidarnostna merila in pravila in kdo je sploh upravičen do takšne pomoči. Z Janezom Resmanom v radovljiški občini še vedno ostaja dolg, naš dolg, ki ne trpi odlašanja. D. Sedej -- Glas 28. dec. 1980

Slika: Janez Resman -- Glas 28. dec. 1980

Iskra poje – zmagala Nevenka Šfiligoj. Na drugo mesto se je po ocenah občinstva in posebne izbrane žirije uvrstil pevec iz Lipnice Franc Blaznik. Zapel je svojo skladbo z naslovom Mexiko. Vsi zmagovalni pevci so prejeli diplome, vsi ostali pa priznanje za sodelovanje na festivalu Iskra poje. Tovarna Iskra mehanizmi Lipnica pa je najboljši pevki Nevenki Šfiligoj podarila tudi baterijsko uro. -- Glas 30. 3. 1976

Aktivist Filip Sitar - Napredne misli in dejanja. Trden rod, navezan na zemljo, na gozdove in na domačijo je doma pri Boštjanovcu v Mišačah pri Kamni Gorici. Dediščino pridnih rok, upornost duha, neuklonljivo voljo gorenjskega kmeta je spoštljivo ohranjal danes 72-letni Filip Sitar, vedno vzravnan, napreden in pošten, odkrite misli in besede, skope, a prepričljivo zgovorne v svojem pomenu. Zvest svoji napredni miselnosti in zavesti je bil tudi v najtežjih preizkušnjah prežet s slutnjo boljšega dne, saj je tedaj, leta 1941, rodila njegova zemlja tudi za vse tiste, ki so mislili in delali tako kot on, ki se niso nikdar uklonili. Delil je pravično, razdajal velikodušno in ni hotel na kolena, čeprav so ga skupaj s sovaščani odvlekli v begunjske zapore. Vrnil se je, da bi tako kot ljudje iz drugih domačij v Mišačah, te izrazito partizanske vasice, na široko odpiral duri in kaščo tistim, ki so zrli v svobodno prihodnost.

Prva svobodna jutra ni posvetil le domačiji in svoji zemlji, ko je bilo treba v znoju in v žuljih čim več obdelati in pridelati, enakovredno se je razdajal tudi tam, kjer je bilo potrebno rešiti težave, probleme in ovire na poti k boljšemu položaju gorenjskega kmeta.

»Če sem že bil imenovan v odbore, potem sem se zavedal odgovornosti, hodil sem na sestanke.« In Filip Sitar nikdar ni bil le članska številka, njegovo delo so vse bolj cenili, sprejemal je vedno bolj odgovorne naloge in dolžnosti in je danes predsednik organizacije ZB v krajevni skupnosti, predsednik interesne skupnosti za gozdno gospodarstvo Bled, v odborih delovne organizacije GG Bled in v delavskem svetu KŽK Kranj: »Ob dvaindvajsetih hektarih zemlje, od tega osmih obdelovalnih površinah in dvanajstih hektarih gozdnih površin mi včasih res ni bilo lahko, a sem nekako zmogel. Doma mi je pomagala žena, zdaj poprimejo še otroci.« Za svoje neumorno delo, za svojo neupogljivost in pošteno zavest je prejel priznanje zaslug za narod, odlikovan je bil s srebrnim vencem, lani pa je bil med odlikova[n]ci občinskega priznanja — Osvobodilne fronte.

Pri Boštjanovcu pomagajo zadnja leta kmetijski stroji, na domačiji pa so se že pred dvema desetletjema preusmerili v proizvodnjo semenskega krompirja. Sami sekajo, sami spravljajo les na dokaj veliki kmetiji. Filip Sitar danes, pri teh letih, še vso zimo seka v gozdu ali orje hektar njive — »včasih smo pri nas orali celo na štirih hektarih« — ni le dosledno zagret družbenopolitični delavec ali delegat v interesnih skupnostih, v trenutkih prostega časa je kolar za domač a opravila, saj se je v mladih letih tega poklica tudi izučil.

Filip Sitar pa je s svojimi spomini večkrat v tistem najhujšem obdobju, ko je njegova vas žrtvovala marsikatero življenje, da ni danes svobodna le sama, da je svobodna vsa domovina. Tedaj, ko so Nemci prišli, da bi pobili tiste, ki so delali v tiskarni v Mišačah, so bili strahotni trenutki za vso vas, kajti kot partizanska vas so bile Mišače že izseljene. Domačini so trepetali, ko so Nemci uničili tiskarno, ko so pobijali, domačini, tisti, ki so preživeli, se drame še vedno spominjajo. Filip Sitar pravi: »Rod tod okoli je vzgajal v naprednem duhu komunist in heroj Stane Žagar, ki je tu poučeval.« Zato drugače ni moglo biti, vsa vas je bila s partizani in z njo vred tudi aktivist Filip Sitar, aktivist od leta 1941.

[Slika: Filip Sitar]

In tako kot vsi pravi aktivisti, jim je bilo samoumevno, da so pomagali, je tudi Filip Sitar skromen v besedah o svoji bogati življenjski poti. Velika in dragocena pa so dejanja Filipa Sitarja, že pred vojno naprednega kmeta, v vojni zagrizenega aktivista in po vojni aktivnega političnega delavca. Po srečanju z njim si ob pristnih občutjih in nevsakdanjih spoznanjih zapišeš: poštenost in vse tisto, kar je lepega in dobrega tako očito v pokončni osebnosti tega klenega Gorenjca iz partizanskih Mišač. D. S. -- Glas 21. 7. 1976

Dober dan Mišačan – Ni nedelj in praznikov. Jože Babič dela osem ur za strojem v Iskri, nato pa na kmetiji — Veselje do živinoreje — Načrtov je še veliko. Mišače, 20. junija — Jože Babič z Mišač je eden tistih, ki svoj prvi osemurni delavnik opravijo za strojem v tovarni, drugega pa popoldne na svoji domačiji. Drugi osemurnik 45-letnega Jožeta Babiča je namenjen živini oziroma vsemu, kar je potrebno, da njegova živina dobro uspeva.

[Slika: Jožee Babič: »Ne morem razumeti, da pri nas uvažamo toliko kmetijskih strojev, rezervnih delov pa ne.«]

Kje ste zaposleni in kako, da ste se začeli ukvarjati z rejo živine? - »Prej sem delal v Elanu kot modelar in poskusni smučar, zdaj pa že 16 let v Iskri v Otočah kot kontrolor.

Doma sem iz »čiste« kmečke družine z Brezij, ko pa sem se poročil, sem prišel na Mišače, na kmetijo ženinih staršev. Kmetija je bila velika, na lepem kraju; primerna za strojno obdelavo, jaz pa sem imel veselje do dela. Leta 1965 sem začel kupovati stroje. Ko sem tri leta kasneje zasejal njive s travo ter pognojil travnike z umetnimi gnojili, sem imel že vse stroje, potrebne za spravilo sena, kar je osnova za živinorejo.

Ženin oče, ki se je skoraj raje kot s kmetijo ukvarjal s puškarstvom, za te novotarije ni bil preveč navdušen. Leta 1967 sem prodal fička ter šel naročit — za tastovo zemljo — traktor. Ko sem prišel domov, je nekaj časa trajalo, da mi je tast — po enournem posvetovanju s taščo — dal prav. Čeprav je najprej rekel: »Kaj si pa zdaj ušpičil enga hudiča!«

Domenili smo se, da nikomur na vasi ne bomo povedali o nakupu, dokler traktor ne bo stal pred hišo — da ne bi bilo govoričenja. Oče in mati sta se le težko zadržala, da se ne bi pohvalila pred sosedi. Čez nekaj dni sem slišal soseda, ko je dejal očetu, da se mu zdi, da bo Boštjanc kupil traktor.

»Jaz ga pa že imam,« je kot iz topa ustrelil oče. No, tako se je končala bitka za prvi traktor v vasi.«

Danes imate v hlevu precej živine! - »Ko sem prišel k hiši, je bilo štiri hektare orne zemlje. Potem pa — na roke se ni dalo vse postoriti, stroji za vsako poljščino pa bi bili predragi. V vasi so zdaj 3–4 čiste kmetije, ostalo pa polkmetije. Vsa vas ima le dva konja in nekaj prašičev, ostali pa v glavnem gojimo živino.

Sam sem vzel v rejo na prirast najprej 6 bikov, nato 10. Z živino se je nabiral gnoj, pognojeni travnik je dal veliko od sebe in tako je bilo spet dosti hrane za več glav. Zdaj imam v hlevu 8 plemenskih telic iz Poljč, 10 pitancev KŽK Radovljice, 3 molznice, 3 enoletne telice in 3 teleta.«

Torej vam to »nese«? - »Zdaj da to še malo. Če ne bi bilo veselja … Ven iz tega nekako ne moreš, ker si že toliko vložil. Mislim, da bo bolje, ko bodo plačana posojila, saj smo obnovili delno hišo, hlev. Meni in skoraj vsem v vasi je pri tem veliko pomagalo gozdno gospodarstvo Bled. Vsekakor pa bi na naši zemlji lahko gojili od 40–60 glav živine.«

Bi si lahko olajšali delo? - »Seveda. Toda to je drago. Ne morem tudi razumeti, da pri nas uvažamo toliko različnih kmetijskih strojev, rezervnih delov pa ne. Pa tudi za domače stroje jih ni.«

Ste tudi vi med tistimi zaposlenimi, za katere pravijo, da v tovarni zmeraj zbolijo, kadar pride do dela na polju? - »Upam, da zame ne pravijo tako. V Iskri imam 12 dni kolektivnega dopusta. Za ostali dopust pa mi gredo v tovarni »na roko«, da ga lahko vzamem, kadar ga potrebujem.«

Kako dolg je potem vaš delovni dan? - »Poleti vstanem ob pol petih, ob devetih desetih pa grem spat. Počitka ni. Prav tako ne za ženo, ki je tudi v službi. Veliko pomagata tudi dekleti. Vanda, ki hodi v tretjo gimnazijo in Marjanca, ki gre v dvanajsto leto. Obe sta posebno dobri traktoristki in za Marjanco ni večje kazni, kot če ne sme biti pri živini. V glavnem pri nas ni nedelje in praznikov. V desetih letih sem bil enkrat na morju. Ko sem tja pripeljal in odpeljal družino. Dela je toliko, da je, četudi se zbudiš ob štirih, prepozno.«

Da počitka ni, dokazuje še nekaj drugega, ne le besede. Jože Babič je strasten lovec in že 17 let član lovske družine Kropa. Neverjetno rad gre na skupne pogone na zajca, že zdavnaj si je pridobil pravico, da ustreli petelina — pa njegov petelin še zmeraj brezskrbno leta okrog. Prav tako je tudi z gamsom.

Jože Babič namerava v svojem sedanjem načinu življenja vztrajati še naprej. Kako bo s kmetijo kasneje, ne ve. Morda bo dovolj veselja za kmetijo podedovala mlajša, Marjanca, ki pomolze kravo, da je marsikatera odrasla na vasi ne tako.

Pogled na Marjanco pri molži pa je nekaj, kar se ne da pozabiti. Še ne dvanajstletna šolarka sedi ob kravi, v preveliki črni halji, v črnih škorenjcih, z ruto, povezano čez lase in curki mleka veselo pluskajo v lonec — v Marjančinih ustih pa — žvečilni gumi. / V. Felc -- Delo 21. 6. 1977

Stane Boštjančič-Davorin: Titov splitski govor bi morali uresničiti, pa bi bilo drugače. Na steni v predsobi visi njuna slika. Angelca in Stane, oba sta v partizanskih uniformah. Bilo je kmalu po vojni na neki proslavi v Goricah: fotografu sta se usedla v travo, sredi marjetic. Mlada sredi kipečega življenja. To so bila srečna leta. Bila sta spet skupaj, svobodna; tisto, za kar sta se borila, je bilo uresničeno. Novo življenje je plalo povsod. Prišli so časi, ko je »tudi delavec, tudi bajtar imel besedo. To so bila najlepša leta njunega življenja.

Z leti pride marsikaj. Tudi bolezen. V Stanetovo in Angeličino življenje je hudo posegla. Angelce se je lotila zahrbtno, odvisna je od drugih. Zdaj si je še Stane poškodoval kolk, da je na berglah in je žena morala začasno v dom. Da se le reši teh palic, pa bo Angelca spet pri njem dona! Pravkar se je vrnil s proslave na kranjski skupščini, kjer so mu podelili priznanje OF slovenskega naroda za 40-letno uspešno družbenopolitično delo, še zlasti v zvezi borcev. Kako lepše bi bilo, če bi bila tudi Angelca zraven, da bi to veselje delila.

Stane je doma iz Mišač, bajtarski sin. Oče je padel v prvi svetovni vojni. Kdo ve kje? V Galiciji? V Karpatih? Mama se je s fantoma sama predjala skozi življenje. V šolo sta hodila na Srednjo Dobravo, kjer je učil Stane Žagar. Kdor je hodil v njegovo šolo, je moral zrasti v poštenjaka, zavednega Slovenca. Bil je pravi ljudski učitelj, se ga spominja Stane, in kar je šlo skozi njegove roke, je postalo partizansko.

[Slika: Stane Boštjančič - Davor]

Drugo, življenjsko šolo, je imel Stane med delavci železarne. Bil je ključavničar v kotlarni. Eden od sodelavcev je bil tudi predvojni komunist in revolucionar Mlakar iz Šenčurja. Gestapo ga je iskal med prvimi v tovarni. Nekdo ga je še pravočasno obvestil in Mlakar je ušel. Kako je s pokvarjeno nogo tekel čez delavnico, čez ograjo, čez vodo na drugo stran Save .. . Začeli so se strašni časi.

Stane je začel organizirano delati za narodnoosvobodilno borbo že spomladi 1942. Brat Andrej - Hrast, ki je padel malo pred koncem vojne pri Kamniku, je bil povezan že od začetka. Ko sta se Stane in Angelca leta 1940 poročila, sta stanovala v Lescah, zato ju ni zadela selitev, kot vse vaščane Mišač. Dva izdajalca so imeli v vasi in 6. decembra 1941 je bila vsa vas izseljena. Na vseh hišnih vratih so viseli listki z grožnjo: kdor bo odprl, bo takoj ustreljen. Ko so partizani pregnali izdajalca, je bila v Mišačah, na robu Jelovice, svoboda. Kmalu je vas spet oživela. Mamo se jim je posrečilo spraviti domov iz taborišča. Tudi Stane in Angelca sta prišla domov. Angelca je bila sekretarka AFŽ na Mišačah. Tu so bile vse žene organizirane v politično delo.

Stane je ves čas delal na terenu po nalogu Ivana Bertonclja - Johana. Z bratom Andrejem sta bila hkrati sprejeta v partijo: 10. julija 1943 na Brezovici pri Kropi. Sprejel ju je Vinko Šmitek - Zmago, takratni sekretar okraja Jelovica. Takrat so bili drugačni časi za sprejem v partijo kot so danes. Pokazati si moral vso predanost, vse junaštvo, da si bil vreden partije. Načelen, pošten, za zgled.

Stane je bil ves čas na terenu. Zdaj je bilo treba z vestmi v Kropo, zdaj na Brezovico, zdaj spet pod Dobrčo, koga peljati čez Savo pa spet v Jelovico .. . Še vedno je bil zaposlen v železarni, a vse več je bil v »bolniški«. Ko se je nekoč spet vrnil na delo, ga je pričakal obratovodja Lang s pištolo na mizi: »Zdaj bomo obračunali. Poslal te bom v Dachau. Tam boš postal drug človek ...« Še isti večer je bil v partizanih. Slavka Pirc - Miška z Brezovice mu je dala zvezo s partizani. To je bila najboljša aktivistka na svetu, se je spominja Stane s spoštovanjem. Če bi jo dobili Nemci ali beli, bi jo razrezali na koščke. Prišel je v Prešernovo brigado, ki je bila tiste dni na Jamniku. Takrat je bil komandant Svarun. A v brigadi ni bil niti en dan, bolj je bil potreben na terenu, v odboru OF, kot politični delavec. Od vasi do vasi je organiziral sestanke, razlagal, prepričeval, dajal naloge Maja 1944 so Staneta potegnili k VOS. Avgusta je bil pod Storžičem inštruktor okrožne izpostave, potem pa do septembra 1944 načelnik VOS okraja Brezje. Septembra je bil poslan na Koroško in je ostal v Gornji Savinjski dolini na tečaju za šifrerje. Od tu pa je bil poslan v obveščevalni tečaj v Gradec na Dolenjskem, potem v VDV brigado in do novembra 1945 je bil v KNOJ.

Kdaj je bilo najtežje? Delo na terenu na Gorenjskem zanj ni bilo težko, se spominja Stane, kajti tod je poznal vsako stezico, vsak grm, vsako hišo. Vedel je, kje so bili doma naši, kje izdajalci. Najhuje mu je bilo, ko je bil odkrit bunker v Dobrči in je padel njegov kurir. … (naprej nečitljivo) / D. Dolenc -- Gorenjski glas 30. 4. 1985

Stanko Lapuh – osemdesetletnik. Srečujemo ga, ko s trdnim korakom hiti po mestu in ne prisodili bi mu jih osemdeset. Pa vendarle so se nabrala: s skrbmi, težavami, delom in skromnostjo prepredena leta. Iz Zagreba, kjer je bil rojen leta 1905 ga je mati kot triletnega dečka zaradi slabotnega zdravja pripeljala na svoj dom v Zasip. Kasneje, po očetovi smrti (1916) sta ga njeni sestri vzeli v Ljubljano. Skozi dijaške in študentske čase se je prebil z inštrukcijami in drugimi priložnostnimi zaslužki; leta 1933 pa v Mariboru stavil pot profesorja zemljepisa in zgodovine. Ustvaril si je družino in z njo ob okupaciji zbežal v Ljubljano; gestapo mu je tedaj zaplenil vse imetje. Do konca vojne je nato učil na bežigrajski gimnaziji.

Neuresničena mladostna želja, delati v gozdu, živeti z njim in zanj, ga je prevzela tako močno, da je delo v šoli po osvoboditvi za nekaj časa opustil. S svojimi si je prizadeval obnoviti zapuščeno kmetijo sorodnikov na Mišačah; poklicno se je hotel predati gozdu, toda — vrnil se je med dijake. Odtlej živi v Radovljici.

[Slika: Stanko Lapuh]

Ob pomanjkanju pedagogov se je »naučil učiti« še matematiko, ruščino in srbohrvaščina. Nekaj časa je tudi ravnateljeval; kadar je bilo potrebno, je poskrbel za red v razredih, tudi z metlo. Samoumevni so bili njegovi obiski bolj »počasnih« dijakov. »Pilil« je snov z vsakim, dokler ni stekla. O b teh prostovoljnih inštrukcijah in lovskih pohodih je prepešačil okolico Radovljice po dolgem in počez. Prav nič nenavadno zanj ni bilo, če se je peš napotil na sestanek v Kranj ali na Jesenice; zakaj bi le čakal na avtobus! Pozabili smo lekcije, ostale pa so nam »spotoma« navržene misli: o dihanju narave, poslušanju tišine, globoki in vsezajemajoči zvezi otroka z materjo; o zavesti, da živimo na najlepšem koščku sveta. Dragoceno je njegovo prepričanje, da je sleherni problem rešljiv in da se velike stvari lahko opravijo brez hrupa.

Del svojih čustev do narave je izpovedal v literarnih delih. Že v Mariboru je izdal spomine Med lovci in pastirji. Od leta 1935 sodeluje s poljudnoznanstvenimi in zabavnimi članki v reviji Lovec. V njej je leta 1939 objavil obširno študijo o »ženi« s Poljan. Leta 1940 so izšli Črni svatje; vendar je okupator dve tretjini naklade uničil. Tik pred koncem vojne (1944) je delo v razširjenem obsegu ponovno izšlo. V Gorenjskem glasu je zgodba o »babi« s Poljan izhajala kot podlistek z naslovom Svobodnjak Hribar; knjigo z naslovom Žena s Poljan pa je celovška Mohorjeva družba izdala kar dvakrat (1966 in 1970).

Seveda z upokojitvijo profesor Lapuh ni obmiroval. Vrsto let je še nadomeščal odsotne kolege; celo po prometni nesreči, v kateri je izgubil roko, je bil v pičlih treh tednih spet v razredu. Zdaj dobršen del svojega časa nameni vrtičku, obenem pa že četrto desetletje skrbno vodi kroniko lovske družine Begunjščica.

Priljubljenega učitelja se spominjamo dijaki povojne nižje gimnazije, višjih razredov kasnejše osemletke, poklicne, miličniške, oficirske, ekonomske šole in slušatelji delavske univerze. Ob jubileju mu želimo zdravja in zadovoljstva nad opravljen in delom. Toplo nam je, kadar ga srečamo, čeprav bežen »dober dan«, tega ne pove. / R. Š. -- Gorenjski glas 31. 5. 1985

Poroke

Poroka Lojzke Ješe (Pecarjeve Lojzke) in Stojana Potočnika 11. 11. 1950. 1. vrsta: Velušček Marija, Velušček Tatjana, Velušček Marica, Ješe Francka, Ješe Janez st., Potočnik Lojzka, Potočnik Stojan. 2. vrsta: Ješe Jože, Velušček Ciril, Šolar Marica, Šolar Francka, Šolar Rudi, Jelenc Ivanka, Jelenc Alojz, Ješe Anica, Ješe Janez ml., Ješe Mira, Ješe Franc, neznan, Praprotnik Tončka (Pecarjeva), Sitar Ana (Pecarjeva). 3. vrsta 1. Papler Angela … zadnja Papler Franca. Arhiv Vera Šimnovec

Poroka Francke Papler (Petrovčeve) in Toneta Ažmana (Podnošarjevega) s Spodnjega Lancovega. Slikano v Ribnem. Sedijo: 1 2 starši od ženina, 3 4 Minka in Andrej Ažman (ženinov brat iz Ribnega), 5 6 mladoporočenca, 7 8 priče, 9 ?. 2. vrsta: 1 2 3 Janez Kučmanov iz Ribnega, 4 Milena Papler (por. Knific), 5 nekdo iz Ribnega, 6 Francka Ažman (Tonetova in Andrejeva sestra), drugi niso poznani. Arhiv in prepoznava oseb Vera Šimnovec

Pecarjeva in Petrovčova ohcet na Spodnji Dobravi jeseni 1958. 1. vrsta: Jelenc Jože (Brčov iz Prezrenj), Pecarjev hlapec (odgovoren za šrango), Pecarjeva dekla (Fajfarjeva s Sr. Dobrave), klarinetist Miha Bertoncelj iz Krope (Potočnkov Miha iz Krope, 9. 9. 1885 - 12. 5. 1967, potem ko se je vrnil iz Amerike in poročil z bratovo vdovo), harmonikar iz Ljubnega, Praprotnik Tončka (roj. Ješe – Pecarjeva), Praprotnik Ciril (njen mož), Jelenc Slavica (Brčova), sin od Milene in Petra Knifica. 2.vrsta: Mrgole Milica (rojena Ažman - Petrovčeva), Šolar Marica (Pecarjeva), Ješe Marjan (Pecarjev - 3 mesece), Ješe Mira (roj. Avsenik – Odančeva s Prezrenj), Ješe Franc (Pecarjev), Janez Ješe (Pecarjev ata), Francka Ješe (roj. Varl – Cajhnova iz Češnjice – Pecarjeva mama), Papler Angelca (roj. Ješe – Pecarjeva, nevesta), Papler Ivan (Petrovčev – ženin), Papler Micka (roj. Koselj – Mežnarjeva s Sr. Dobrave, Petrovčeva mama), Papler Janez (Petrovčev ata), Knific Peter iz Ljubnega – Petrovčeva žlahta), v naročju sin Marjan, Knific Milena, Petrer Knific mlajši. 3. vrsta: Francka Debelak (Tinova iz Otoč, kuharica), Cajhnova mama, Cajhnov ata (brat od Pecarjeve mame), Dežman Cilka (Pecarjeva žlahta), njen mož, šoferjeva žena, šofer Pecarjevih iz Tržiča, Koselj Julka, Koselj Stanko (Očakov), Koselj Ivanka, Koselj Joža (mežnar), Papaler Franca (Petrovčeva teta). 4. vrsta: Šolar Franci (Pecarjev – v naročju), Šolar Francka (roj. Ješe – Pecarjeva), Šolar Rudi (Gregčov iz Rovt), Potočnik Cilka (Turkova iz Rovt, Gregčeva žlahta), Potočnik Janko (Turkov), Ješe Mara (Pozinova iz Zgornje Dobrave), Ješe Valentin (njen mož, Anžkov iz Zaloš – brat od Pecarjevega ata), Udir Angela (roj. Papler – Petrovčeva), Udir Tonček, Šimnovec Vera (roj. Papler – Petrovčeva), Šimnovec Janez. 5. vrsta: Velušček Marica (roj. Ješe – Pecarjeva), Velušček Ciril (Veluščkov z Brezij), Velušček Marija, Jelenc Ivanka (roj. Ješe – Pecarjeva), Jelenc Alojz (Brčov iz Prezrenj), Udir Pia, njen mož, Potočnik Lojzka (roj. Ješe – Pecarjeva), Potočnik Stojan (Jarmov iz Krope). 6. vrsta: Velušček Tatjana, Sitar Ana (roj. Ješe – Pecarjeva), Sitar Franc (Korajžov iz Ljubnega), Ješe Ana (roj. Eržen iz Zgornje Lipnice), Ješe Janez (Pecarjev), Justin Zinka (Matevževčeva s Sp. Dobrave, roj. Ketiš iz Oseka pri Sveti trojici blizu Lenarta), Justin Franc (Matevževčev iz Sp. Dobrave), Ješe Anica (roj. Sušnik), Ješe Jože (Pecarjev). Arhiv Mato Ješe, ljudi prepoznali Marjan in Jože Ješe ter Vera Šimnovec.

Dvojna poroka pri Pecarjevih 1950 ali 1951: Franc in Micka (Mira?) ter Ana in Franc Sitar (Korajžov oz. Rokov). Sedijo 2. z leve Papler Franca, 4. Šimnovec Vera. 1. vrsta: Mrgole Milica, neznan, Avsenik Jože (mamin brat, nato njena mama oče) Avsenik Cecilija, mizar Avsenik Jože, Ješe Mira, Ješe Franc, Ješe Francka, Ješe Janez (očetova starša), Sitar Ana, Sitar Franc. 2. vrsta: 4. Jelenc Ivanka, Jelenc Alojz, Velušček Marica, Velušček Ciril, Šolar Francka, Šolar Rudi. 3. vrsta: 7. Potočnik Lojzka, Potočnik Stojan, Ješe Anica, Ješe Janez. 4. vrsta: 6. Praprotnik Tončka, Papler Ivan, Papler Angela. Arhiv Vera Šimnovec

Poroka pri Pecarjevih 1950: Na tleh: 1 2 Franca Papler, 3 Pecarjev otrok, 4 Iko Mihelič 5 6 7 drugi godci iz Ljubnega, 8 Vera Šimnovec, 9 Marinka Osterman, 10 Mili Mrgole. Sedijo: 1 stoji Veluščkov otrok, 2 3 Pecarjeva žlahta iz Tržiča (šoferja), 4 5 ata in mama Pecar 6 7 mladoporočenca Pecarjeva Tončka in Ciril Praprotnik iz Ljubnega, 8 9 ženinovi starši iz Ljubnega, 10 11 ? 12 hči od Pecarjeve Marije. 3. vrsta: 1 2 Anžka iz Zaloš, 3 Mara Ješe (Pozinova z Zg. Dobrave), 4 Joža Ješe (Pecarjev), 5 6 Pecarjeva Lojzka in njen sin, 7 in naprej Praprotniki iz Ljubnega in njihovi sosedje. 4. vrsta: 1 Mara, hči Pozinove Mare, 2 3 4 Pecarjeva Ivanka z otrokom in možem Lojzem s Prezrenj, 5 6 učitelja Veluščkova, 7 8 Angela in Ivan Papler, 9 10, 11 123 Ana in Francelj Sitar iz Ljubnega. 5. vrsta: 1 2 Praprotnika iz Ljubnega, 3 4 Francka in Rudi Šolar (Pecarjeva), 5 6 iz Češnjice ali iz Rovt, 7 Pecarjev Francelj, 8, 9 Pecarjev hlapec, 10 11 Cajhen iz Češnjice z ženo. 6. vrsta: poznan je samo zadnji, Pecarjev Janez. Arhiv in prepoznava ljudi Vera Šimnovec

Poroka pri Pecarjevih 1958. Na tleh: 1 Vera Papler, 2 Francka Papler, 3-7 godci, 8 ? 9 Štefan Škvorc. Sedijo: 1 Brščov Joško, 2 3 iz Lipnice, 4 5 nevestini starši iz Lipnice, 6 7 mladoporočenca Vrbančeva Anica iz Lipnice in Janez Ješe (Pecarjev) 8 9 ženinovi starši (Pecarjeva), 10 Anžkova, 11 12 ena od Pecarjevih. 3 vrsta: 1 2 Ivanka in Lojz Jelenc (Brščova), 3 4 Pepca in njen mož (Pozinova), 5 ? 6 7 Lojzka Pecarjeva z otrokom, 8 9 Franc in Mira Ješe, 10 11 Filip Sitar z ženo (Boštjanova), 12 Pecarjeva ? 13 Mili Mrgole. 4. vrsta: 1 2 Francka 3 4 Aničin brat, 5 Tončka Ješe (Pecarjeva), 6 Ciril Praprotnik, 7 Anica (žena od Pecarjevega Joža), 8 Franca Šolar?, 9 10 Rudi Šolar z ženo Francko, 11 12 Marica in Ciril Velušček (z očali), 13 13 Francelj in Ana Sitar (prej Pecarjeva) iz Ljubnega. Čisto zgoraj: 1 Pecarjev hlapec, 5 Janez Ješe, 6 Pecarjeva Angela, 7 Ivan Papler, 8 Joža Ješe, 9 ? Arhiv in prepoznava Vera Šimnovec

Črtomir Zorec: Pomenki o nekaterih krajih radovljiške občine

Od Globokega do Mišač ni daleč. Strma makadamska pot vodi do te osamljene vasice na pobočju desnega savskega brega. Vse naselje je skrito v zelenju — tišina in mir sta res tu doma. Med vojno je tu delovala ilegalna partizanska tiskarna. Odkrita in uničena je bila šele v letu 1943. Zdaj so Mišače kot prerojene, toliko novih in obnovljenih hiš je tu v svobodi zraslo. A kljub temu vladata še vedno mir in tišina. Kot prej, ko so bile Mišače še osamljene, skrite v zelenju sadovnjakov in gozdov. -- Glas 24. 6. 1977

(30. zapis) Ne bi smel pri opisu te drobcene vasice med Globokim in Zgornjo Dobravo opustiti omembe partizanske tehnike (tiskarne) v Mišačah. Imenovala se je »Meta«, organizacijsko je bila vezana na štab Prve grupe odredov. Sprva je tehnika delovala — od sredine avgusta 1942 – v neki oglarski koči ob poti med Jamnikom in Mošenjsko planino. V oktobru istega leta se je »Meta« preselila v skalno votlino na Jelovici nad Jamnikom. V tehniki je vse do zime 1942 — ko se je »Meta« preselila, pač zaradi mraza v vas Mišače — opravljal skoro vsa dela od tipkanja, razmnoževanja na ciklostilu in raznašanje tiska Adolf Arigler-Bodin. Pred visokim snegom one hude zime je našla tehnika sprva zelo varen in topel prostor za svoje delo v hiši Cirila Pečnika na Mišačah. Ko pa je moral Arigler oditi na drugo delovno mesto k Pokrajinskemu komiteju KPS za Gorenjsko, je vodstvo tehnike »Mete« v Mišačah prevzel Viktor Jurkas-Bine z Okrožnega komiteja KPS Jesenice. Zaradi izdaje pa so Nemci tehniko v Mišačah dne 8. aprila 1943 nenadoma napadli in uničili. Že v napadu sta izgubila življenji Viktor Jurkas-Bine in sekretar jeseniškega okrožja Karel Prezelj, ki je bil tedaj po naključju v tehniki; kurirja Ivana Pogačnika-Ivka in gospodarja hiše Cirila Pečnika so Nemci ustrelili kot talca, Pečnikovo družino pa izselili ... Tehnika »Meta« je bila v drugi polovici leta 1942 (poleg tehnike pri štabu Poljanskega bataljona) najmočnejša tehnika, ki je preskrbovala Gorenjsko s partizansko literaturo vse do spomladi leta 1943. (Povzeto po informaciji A. Benedetič) -- Glas 5. 8. 1977

(31. zapis) Kaže, da se od Mišač kar ne morem posloviti. Ta pripis je že drugi. Informacijo o partizanski tehniki, ki je nekaj časa delovala v tej vasici, sem povzel po virih, ki so že splošno znani in že nekajkrat citirani.

Imam pa k sreči to navado, da se rad sam, osebno prepričam o stvareh, ki jih imam v načrtu za te zapise. Tako sem res ponovno stopil v odročne Mišače, majhen zaselek med Globokim in Dobravami. Tragedija, ki je je bila deležna Pečnikova domačija, me je tako prevzela, da sem oni dan stopil še tjakaj in se pogovoril z vdovo ustreljenega Cirila Pečnika. Grenkoba je bila ves čas prisotna v najinem pogovoru. Spomin je še vedno živ, še vedno trpek.

Vedno bolj se mi vsiljuje misel, da sploh ne bi smeli veseljačiti ali celo zabavljati čez pridobitve, za katere so tolikeri naši preprosti ljudje izkrvaveli. Vsaj dotlej ne, dokler spomini na strašen delež Gorenjske v boju z okupatorjem ne bodo izbledeli. Pozabiti pa ne smemo nikoli.

Morda bo k temu pripomogla tudi litoželezna spominska plošča na Pečnikovem domu (Mišače št. 9, p. d. pri Poglajnu):

V tej hiši je delovala od 11. decembra 1942 do uničenja dne 7. aprila 1943 partizanska tehnika. Žrtve: Prezelj Karel izpod Mežaklje, član polit. komiteta za Gorenjsko; Jurkas Viktor iz Trsta; Pogačnik Ivan iz Zaloš; Pečnik Ciril, gospodar hiše, njegova družina pa izgnana v Weisenburg na Bavarskem.

Videl sem tudi vhod v nekdanji bunker pod hlevom. Žal, bil je le vhod, izhoda za primer nevarnosti pa ni bilo, kar je bilo za vse, ki so se tedaj mudili v tehniki, usodno. Do izdaje je prišlo, ker neki jetnik v Begunjah muk ni zdržal. Vendar pa je treba reči, da Pečnikovi domači nikogar niso izdali, četudi so morali preživljati gestapovske torture. Tako hudo prizadeta Pečnikova vdova je ostala trdna in zvesta. Četudi so se nekateri njeni sovaščani bali, da bo v obupu spregovorila. Ali ne delamo krivice tem junaškim ženam, ki jih tako radi pozabljamo?

Zdaj je Pečnikova hiša obnovljena. Nov rod Pečnikov živi tu. Tudi najlepši gorenjski naglji v vasi cveto z oken in »gankov« njihove hiše. Življenje teče dalje, le trpek spomin ostaja. Tudi trije nagljevi cvetovi, ki mi jih je pripela »ta mlada« iz te hiše, me zdaj — četudi so oveneli — spominjajo na najhujši dan v zgodovine te drobne vasice nad Savo. -- Glas 12. 8. 1977

(35. zapis) Čaka me kar dolg sprehod; za dobrega pešca pol dneva hoje, za slabšega pa kar ves dan. To bo pot iz Ljubnega na Posavec, Otoče, čez Savo na Dobrave, odtod pa na Češnjico, Rovte, Poljšico, Ovsiše in na Podnart. [...] Spričo premišljevanja o vzrokih tako skokovitega porasta števila prebivalstva Posavca in Otoč, pa moram brž povedati, da druge vasi, ki se jih bo dotaknil ta sprehod, kažejo bolj stagnacijo kot rast. Npr.: na Zgornji Dobravi so pred sto leti našteli 144 prebivalcev — danes jih je prav toliko! Podobno je s Srednjo Dobravo: pred sto leti 77, danes 80. Tako je tudi z Ovsišami (120:149), Poljšico (124:119) in Češnjico (118: 109). Le Podnart je v sto letih podvojil število svojega prebivalstva (industrija, železnica). Dokaz za rast prebivalstva zaradi bližine možnega zaslužka v industriji je tudi vasica Spodnja Dobrava, ki leži tik nad Podnartom. Pred sto leti je štela le 35 prebivalcev, danes jih ima čez 60. — Vasice v kmečkem zaledju pa so svojo obljudenost trezno ohranile. Kos kruha, ki ga daje skopa hribovska zemlja, je vedno enak ... Številnost prebivalstva teh vasi niha komaj opazno. -- Glas 9. 9. 1977

(36. zapis) Vhod v otoško cerkvico (ki je sicer le podružnica fare Srednje Dobrave) je zanimiv zaradi vklesane letnice nad vrati (1480) in ker je kar trojno gotsko obokan.

Pot na Dobrave. Nenavadno je povedati za dejstvo, da so bile in so še Otoče tudi najbližja železniška postaja za Kropo. Seveda le za pešce. Kajti takoj iz Otoč se pot vzpne v hrib (včasih je imel poleg poti svojo gostilno znani Cebingelj, moder in razborit možak). Pot je vedno bolj napeta, nekaj časa celo stopničasta — ko pa se strmina prevesi v bukov gozd, dobi pot šele svojo pravo lepoto. Posebno pomladi, ko prične bukovje zeleneti, je pot od Otoč prek Srednje Dobrave v Lipnico pravo estetsko doživetje: iz široke savske doline čez zelene dobrave v ozko Lipniško deber ... A le dobre pol ure peš hoje. Z dobrav, kjer so se naselile vasice Zgornja, Srednja in Spodnja Dobrava, je en sam prelep pogled na gore, na Karavanke in Kamniške planine. Mar je prav tu Jakobu Aljažu vzklila ljubezen do gora? Kajti ta sloveči »triglavski župnik«, ki ga ne slavi le večno lepa pesem »Triglav, moj dom ...« , ki ji je bil avtor (besedilo in melodija), pač pa tudi Aljažev dom in Aljažev stolp vrh naše najvišje gore — je tu, na Srednji Dobravi župnikoval v letih 1880–1889, torej celih devet let! In zre na planine, ki so se v nebo pognale kot val — a v naletu je ta val obstal — visoko nad ravnino. -- Glas 16. 9. 1977

(37. zapis) V en sam sprehod lahko zajamem vse tri Dobrave, posebno če me bo pot prinesla od Save, prek Globokega in Mišač navzgor. Da, navzgor! Kajti iz osojne in vlažne doline se vzpneš na sončne dobrave! To so vselej ravninski, bolj valovit svet. Navadno rodoviten in ljudem priljubljen. Saj krajev, ki jih imenujemo Dobrave, je na Slovenskem cela vrsta; dobrav v ledinskem smislu pa je še dosti več.

Zgornja Dobrava. Največja izmed vseh treh naših Dobrav je Zgornja Dobrava. Ima okrog 150 prebivalcev, skoraj še enkrat več kot Srednja Dobrava, kjer pa imajo sedež fare, pokopališče in staro šolo.

Položaj Zgornje Dobrave je izmed vseh treh Dobrav najvišji, 518 m nad morjem! Zemlje pa ni mnogo; po kruh morajo hoditi Dobravčani v Kropo in Otoče, celo na Jesenice. Stara obrt — izdelovanje sodčkov (v katerih so Kroparji tovorili oziroma pošiljali svoje žeblje po svetu) — je že pred desetletji ugasnila.

No, tudi s pridobivanjem železove rude so se ukvarjali nekdanji Dobravčani. Nad vasjo, v hribu, ki nosi nenavadno ime Vreča, so še danes vidni sledovi starih rudnikov (rudarske jame).

Rodila pa je tudi Zgornja Dobrava svojega velmoža Janeza Miheliča (1750—1792), zbiralca slovenskega ljudskega blaga, posebno pregovorov. V tem pogledu je bil prvi.

Kranjski Jazon. Bil pa je Mihelič zvest in vnet učenec in sodelavec Marka Pohlina, preporoditelja slovenske književnosti.

Pesem (Klasični heksamter) ki jo je Mihelič objavil v Pisanicah leta 1779, »Mila pesem, katiro je k hvali svojih pregovor pejl«, ima pomembne preporodne naglase. Saj pove, da mu je prav Pohlin »peržgal le-to luč .... zvestu poslušat, al tudi krajnske modrice pojo«. V pesnitvi hvali tudi Pohlinovo namero, s slovnico »Kranjsko špraho otrebit« želi, da obljubo konča (da izda slovar) in želi, da bi jih kaj več na Kranjske pevkinje pesmi obrnilo ugo in tudi pelo«.

Miheličeva zbirka slovenskih ljudskih pregovorov je obsegala 1779 primerov, predstavljenih v »Kranjskem gvantu«. — Marko Pohlin se je za to zbirko tako navdušil, da je Miheliča v svojih Pisanicah imenoval kar »brata Salomonovega, Kristusovega jogra in Kranjskega Jazona«.

Jazon, zakaj prav Jazon? Ki je bil starogrški bajeslovni junak, sin kralja Aisona, na čelu svojih junakov Argonavtov je jadral v Kolhido iskat zlato runo. Domov so se vračali hrabri pomorščaki s Črnega morja po Donavi, Savi in Ljubljanici; od Vrhnike pa so ladjo prenesli na ramenih (ali prepeljali na valjih?) v Jadransko morje in se po njem vrnili v svojo ljubljeno Helado.

Torej je očitno, da je stari otec Marko Pohlin, bosonogi menih avguštinec, videl v Miheliču iskalca novih poti, modrega kot Salamon.

Kljub iskanju Jerneja Kopitarja pa tudi samega Zoisa, ni bilo vse do danes mogoče najti izgubljenega ali le založenega rokopisa — zbirke slovenskih ljudskih pregovorov, ki jih je s tako resnično preporoditeljsko vnemo zbral naš Janez Mihelič. Njegovo delo je skušal obnoviti dr. Jakob Zupan.

Srednja Dobrava. Komaj kilometer poti je od Zgornje do Srednje Dobrave, lepe poti po planem, z obsežnim razgledom na obe plati. Srednja Dobrava je gručasta vas v sončni legi; kar v nekaki geometrični sredini Dobrav. Skoznjo vodi pešpot od Otoč do Lipnice.

Narodni heroj Stane Žagar s sinom Stanetom, ki je kot junak padel v okrogelski jami dne 22. aprila 1942. (Njegov oče je padel komaj mesec pred njim — dne 27. marca 1942.)

Srednja Dobrava ima svojo farno cerkev Sv. Križa. Kake posebne arhitektonske veljave dobravška cerkev nima, zgrajena je bila šele ob koncu 18. stoletja. Dragocenost likovne smeri je Layerjev Križev pot in dve sliki Mihaela Stroja. Razen tega so v cerkvi še dela kiparja Goetzla in slikarja Bradaške.

Heroj Stane Žagar. Sloves Srednji Dobravi pa je dal prav gotovo Stane Žagar (1896–1942), ki je padel v boju za svobodo slovenskega naroda v Rovtu nad Crngrobom. Dolga leta je Stane Žagar učiteljeval v stari (iz l. 1878) šoli na Srednji Dobravi. Stane Žagar je bil že v času med obema vojnama znan napredni politični delavec. Ob vdoru okupatorja pa je postal eden od glavnih organizatorjev NOB na Gorenjskem.

Rojen v Žagi pri Bovcu (odtod tudi njegov priimek?) je moral zapustiti dom in oditi za kruhom v Jugoslavijo. Kot učitelj je bil Žagar izjemno delaven. V posebnih krožkih in tečajih je imel priliko usmerjati doraščajočo mladino k naprednim idejam. Bil je izrazit ideolog in vzgojitelj z velikim vplivom na okolico. Lahko rečemo, da je navdušil za napredno miselnost kar več generacij, ne le Dobravčanov, pač pa tudi Gorenjcev sploh.

Tik pred začetkom druge svetovne vojne je bil Stane Žagar kazensko premeščen z Dobrave v Savinjsko dolino. Po zlomu Jugoslavije pa je bil poslan na Gorenjsko kot inštruktor CK KPS in član Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Na terenu je pripravil oboroženo vstajo in formiral Cankarjev bataljon. Pod njegovim vodstvom je prišlo tudi do množične vstaje v Poljanski dolini ter do borbe v Dražgošah. -- Glas 23. 9. 1977

(38. zapis) S Srednje Dobrave (kamor se bom še vrnil zaradi pogovora o spomeniku padlim Dobravčanom) me vodi ravna in položna, razgledna pot do Spodnje Dobrave. Vasica je majhna — ima komaj nekaj nad 60 prebivalcev — lego pa ima zelo lepo, prisojno. Kmetovanje tudi tu pojema, ljudje hodijo zvečine na delo v Kropo, v Podnart in v Lipnico. Včasih se je tu precej čebelarilo. Bila je to dediščina učitelja Franca Rojine, ki je na Dobravi učiteljeval v letih 1893–1895.

Stoji učilna zidana ... Brž ko se mi je zapisalo ime starega učitelja Rojine, so mi prišle v misel predstave o možeh, ki so nekoč v vaseh kaj pomenili. Niso bili le učitelji — administratorji, bili so učitelji — vzgojitelji. Saj niso učili le otrok, učili so še bolj vaščane. Umne sadjereje, modrega čebelarstva pa vrtnarstva, cvetličarstva in še in še. — Hkrati pa so bili tudi stebri vaškega ljudskoprosvetnega dela, bili so režiserji in pevovodje. Skratka: učitelj na vasi je bil kot svetilnik naprednih pojmovanj; ne le v prosveti, tudi v gospodarstvu. No , tak učitelj, lahko bi ga zapisal z veliko začetnico, je bil vsekakor naš Franc Rojina — Šolov Fronc. Le nekaj let je učiteljeval na Dobravi, a sledovi njegovega prosvetljevanja so še živi. Bil pa je Rojina potem, ko je bil za stalno nameščen v Šmartno pri Kranju, tudi ondukaj vnet pospeševalec čebelarstva in sadjarstva. Pa še slovit lovec je bil Franc Rojina! Seveda se kolo razvoja (in namišljenih posodobitev) ne bo nazaj zasukalo. Stare hribovske in vaške šole bodo ostale prazne, otroke vozijo z avtobusi v oddaljene višje organizirane šole — z opustitvijo starih šol je zamrlo ljudskoprosvetno delo, vsaj mnogokje (Šenturska gora, Pševo, Olševek idr.). Fare so v teh in takih krajih ostale, le šol ni več ...

Pot v dolino. Z ničkaj prijazno mislijo o »razformiranih« starih vaških šolah sem sestopil v dolino — z višine 475 m N m na 379 m N m; celih sto metrov niže leži Podnart. -- Glas 30. 9. 1977

Osmrtnice

Vsem sorodnikom in znancem sporočamo, da nam je v 82. letu starosti umri oče Sitar Peter posestnik iz Mišač pri Podnartu. Pogreb bo v nedeljo, dne 20. t. m., ob pol 10. uri dopoldne iz Mišač na farno pokopališče v Dobravi pri Kropi. Žalujoči otroci: PETER, ROK, MARIJA, FRANCKA. ROZALIJA, ANGELA, FILIP, LOJZE, PAVLA FRANCE, IVAN in svaki, svakinje ter ostalo sorodstvo. -- Slovenski poročevalec 19. 10. 1946

Izmučen in preganjan od okupatorja je umrl na Preloki v Beli Krajini 14. avg. 1942. naš dobri, skrbni mož, oče, stari oče, brat, zet in svak ŠLIBAR JERNEJ postajenačelnik v pokoju. Njegove zemeljske ostanke prepeljemo v torek v njegov rojstni kraj Mišače, odkoder se bo vršil pogreb 6. t. m. ob pol 4. popoldne na farno pokopališče Zg. Dobrava pri Kropi. Ljubljana, Beograd, Zagreb, Trogir, Križevci, Mišače, dne 4. novembra 1946. Žalujoče družine: ŠLIBAR, GOLAR, ing. BALDANI, dr. SALZ in PEČNIK -- Slovenski poročevalec 5. 11. 1946

Vsem sorodnikom, prijateljem in znancem naznanjam da me je 5. t. m. za vedno zapustil moj sin JOŽE BENEDIČIČ. Pogreb dragega pokojnika bo dne 8. marca 1949 na Dobravi pri Podnartu. Zg. Dobrava, 6. marca 1949. Žalujoča mati -- Slovenski poročevalec 8. 3. 1949

ZAHVALA. Iskrena hvala vsem, ki so spremili mojega dragega sina JOŽETA BENEDIČIČA na njegovi zadnji poti. Posebna zahvala številnim darovalcem cvetja, stanovskim tovarišem za poslovilne besede ter OK KPS Jesenice za žalostinke. Zg. Dobrava pri Podnartu, 14. marca l949. Žalujoča mati -- Ljudska pravica 15. 3. 1949

Umrl je naš dobri mož, oče, stari oče, brat ANTON HROVAT. Pogreb bo v soboto 5. maja ob 9 na Dobravi. — Dobrava pri Kropi, 3. maja. — Žalujoči: žena Francka, sestra Micka, Tone, Ciril, Jože, Viktor, Francka, Lojzka, sinovi in hčere ter ostalo sorodstvo. -- [Slovenski poročevalec 4. 5. 1951]

† Jerca Bohinc. Vsem sorodnikom in znancem sporočamo, da je dne 1. junija 1951 umrla našo dobra žena, mama, sestra in snaha Jerca Bohinc roj. Rozman. Prepeljali jo bomo z Jesenic in jo pokopali na domače pokopališče. Žalujoči mož Janez; otroci: Marija, Ivan, Andrej in ostalo sorodstvo. — Mišače, Radovljica, Ljubljana, 2. junija 1951. -- Slovenski poročevalec 2. 6. 1951

Umrli so: Katarina Pogačnik, roj. 16. 11. 1901 Zg. Dobrava, Radovljica, umrla dne 8. julija v Stražišču št. 313. -- Glas Gorenjske 17. 7. 1954

Po kratki in mučni bolezni je umrl v 62. letu starosti naš dragi mož, skrbni oče, brat, stric, stari oče, svak in tast FRANC ŠPAROVEC tesarski mojster in posestnik. Pogreb pokojnika bo v soboto, 19. t. m. ob 16. uri na pokopališču na Dobravi nad Otočami. Lipnica, 17. II. 1955. Žalujoči: žena Antonija, otroci: Franci z ženo, Vinko z družino, Ciril, Marica, Ivanka, Tončka, sestre in vnuki. -- Slovenski poročevalec 18. 2. 1955

O. N. P. Z. tesarskih mojstrov v Ljubljani obvešča svoje člane, da je umrl njen dolgoletni član FRANC ŠPAROVEC tesarski mojster iz Lipnice na Gorenjskem. Pogreb pokojnika bo dne 19. februarja ob 16. uri iz rojstne hiše v Lipnici na pokopališče na Dobravi nad Otočami. Nepozabnega pokojnika bomo ohranili v trajnem spominu! — Upravni odbor O. N. P. Z. tesarskih mojstrov, Ljubljana. -- Slovenski poročevalec 19. 2. 1955

Vsem sorodnikdm in znancem sporočamo žalostno vest, da nas je za vedno zapustila ljuba žena in zlata mama TEREZIJA BERTONCELJ, roj. PEGAM. Pogreb predrage pokojnice bo v nedeljo, dne 11. januarja 1959 ob 15. uri na Zg. Dobravi pri Kropi. Zg. Dobrava, dne 10. januarja 1959. Žalujoči: mož JANEZ, hčerki REZKA in MARICA, sinovi JOHAN, FRANCELJ in JOŽE z družinami ter zet LUDVIK z vnuki. -- Slovenski poročevalec 11. 1. 1959; Ljudska pravica 10. 1. 1959

Zahvala. Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so nam ob smrti drage žene in mame Terezije Bertoncelj izrazili sožalje, darovali vence, jo obsuli s cvetjem in vsem, ki so jo spremili na njeni zadnji poti ter počastili njen spomin. Zahvaljujemo se tov. Jožku Šoberlu za poslovilne besede, pevskemu zboru »France Prešeren« iz Kranja za poklonjene žalne pesmi, kakor tudi godbi kranjske Svobode. Posebno zahvalo izražamo tov. dr. Janku Benediku z Bleda za večletno zdravstveno pomoč in nego. Mož, hčerke, sinovi in ostalo sorodstvo. Zgornja Dobrava pri Kropi, 12. januarja 1959. -- Glas Gorenjske 16. 1. 1959

Pretekli teden so na Srednji Dobravi pri Kropi pokopali Florijana Pretnarja, po domače Zdevca, ki je bil znan zanimiv posebnež našega podeželja. V mladih letih je odšel v severnoameriške rudnike. Pozneje je pogosto pripovedoval, kaj vse je videl in doživel po svetu. Ko je prišel v deželo okupator, je moral Florijan z mladoletnimi otroki v pregnanstvo v Nemčijo, starejši sinovi pa so odšli v partizane, kjer sta dva padla kot borca, tretji pa kot talec. Kljub bridkostim, ki mu jih je zadajalo življenje, je bil pokojnik zelo veder in šegav. Za svoj 80. rojstni dan se je povzpel celo na Triglav. -- Glas Gorenjske 16. 1. 1960

Vsem znancem in prijateljem sporočamo žalostno vest, da je nenadoma preminul dragi sin, brat in stric Anton Mohorič. Pogreb pokojnika bo iz hiše žalosti na Mišačah, dne 24. aprila na Dobravo pri Kropi. Žalujoči: mati Marija, sestri Marija in Katarina, brat Filip in ostalo sorodstvo. Mišače, 22. aprila 1960. -- Glas 23. 4. 1960

Osmrtnica. V neizmerni žalosti sporočamo, da je dotrpela naša predraga žena, mama, stara mama in sestra Frančiška Ješe, roj. Varl, Pečarjeva mama. Drago mamo bomo pokopali v soboto ob 15.30 na Dobravi. Žalujoči mož Janez, hčerke Marica, Francka, Ivanka, Lojzka, Ana, Angela in Tončka z družinami, sinovi Janez, Francelj in Joža z družinami, sestri Jerica in Cilka, brata Janez in Rudolf in ostalo sorodstvo. -- Glas 14. 3. 1964

Zahvala ob smrti naše drage nepozabne žene, mame, stare mame in sestre Frančiške Ješe, roj. Varl (Pecarjeve mame) se toplo zahvaljujemo za številna ustna in pismena sožalja, za prekrasno cvetje, gospodom duhovnikom, obema govornikoma, pevcem, dobrim sosedom, posebno pa še dr. Žiliču in vsem, ki ste v tolikem številu spremili našo mamo do njenega zadnjega doma. Žalujoči: mož Janez, otroci z družinami, sestri in brata. Spodnja Dobrava, 19. marca 1964. -- Glas 21. 3. 1964

Po dolgi in težki bolezni nas je za vedno zapustil naš dragi mož, oče, brat, tast in stari oče Joža Luznar, upokojenec. Pogreb dragega pokojnika bo v soboto, 18. julija, ob 17. uri na pok opališče Srednja Dobrava. Žalujoči: žena Anica, hčerka Helenca z družino, sestra Ana in Mihela z družinam a ter ostalo sorodstvo. Lipnica, Mišače, Beograd, 16. julija 1964. -- Delo 17. 7. 1964

Zahvala. Ob smrti drage žene in mame Šolar Marije – roj. Zupanc se prisrčno zahvaljujem sosedom, posebno pa Valentinovim ter dr. Černetu za pomoč in vsem, ki ste jo spremili na njeni zadnji poti. Žalujoči mož s sinom in hčerkama. Srednja Dobrava. -- Glas 3. 3. 1965

Naznanjamo žalostno vest, da nas je za vedno zapustil v 85. letu starosti naš dragi oče, mož, stari oče, stric, brat Franc Ažman, Štanglnov Franc. Na zadnji poti ga bomo spremili v sredo, 24. marca ob 16. uri izpred hiše žalosti na pokopališče v Kropi. Kropa, Zg. Dobrava, Jesenice, Kranj, Trst. Žalujoči: žena Marija, hčeri Pavlina in Albina, sin Francl, vnuki: Francka, Slavko in Herminca, brat Konrad in sestra Josephina. -- Glas 24. 3. 1965

xxxx

Ivan Bertoncelj, direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. -- Glas 8. 9. 1965

Ob nenadomestljivi izgubi najinega skrbnega moža in očeta Ivana Bertoncelja – Johana sva bila deležna tolikih izrazov sožalja, pomoči in tolažbe, da se ne moreva zahvaliti vsakemu posebej. Zato naj bo to iskrena zahvala vsem, ki ste se v teh težkih dneh spomnili njega in naju. Še prav posebej pa se morava zahvaliti skupščini občine Kranj, Združenju borcev NOV, družbeno-političnim organizacijam ter pripadnikom JLA za veličasten pogreb, govornikom za tople in iskrene poslovilne besede, godbama in pevskemu zboru za žalostinke, njegovim soborcem iz Slovenije in Koroške, njegovim sodelavcem iz Gorenjskega muzeja, vsem darovalcem cvetja in vsem tistim tisočem, ki ste se prišli poslovit od njega iz vseh krajev Gorenjske. Toplo zahvalo izrekam tudi zdravniku dr. Ivu Bajžlju, ki ga je vsa leta njegove bolezni skrbno negoval in mu s človeško toplino vlival poguma za delo in življenje. Vsem, prav vsem še enkrat topla in iskrena hvala. Kranj, dne 10. septembra 1965. Žena Tinca in sin Roman. -- Glas 18. 9. 1965

Zahvala. Ob nenadni smrti našega dragega moža, očeta, brata in strica Lovrenca Pfajfarja se najtopleje zahvaljujemo sorodnikom, dobrim sosedom, članom kolektivov Ekonomski institut Ljubljana, Kem. tov. Podnart, Sava Kranj in Hotel »Grad« Podvin ter učencem Srednje tehniške šole Jesenice za izraze sožalja in podarjeno cvetje. Dalje se zahvaljujemo dr. Černetu za pozornost, prečastiti duhovščini, govornikom in pevcem ter vsem, ki so ga spremili na njegovi zadnji poti. Žalujoči domači, Srednja Dobrava, 20. 10. 1965. -- Glas 20. 10. 1965

Josipina Vrtačnik, roj. Korenčan. -- Glas 21. 12. 1966

Ana Pretnar. -- Glas 11. 2. 1967

Po dolgem trpljenju nas je zapustila naša draga in dobra mama, stara mama, sestra Francka Mihelič upokojenka. Pokopali jo bomo v sredo, dne 23. 8. 1967, ob 5. uri popoldan na pokopališču Dobrava pri Kropi. Žalujoči: hčerka Sonja z družino in sorodniki. Naklo, Laško, Ravna gora, Žiri, Bled, Graz, Rovte, dne 21. avgusta 1967. -- Glas 23. 8. 1967.

Ivana Pogačnik, roj. Rozman (Jurčkova mama). -- Glas 17. 12. 1969

Zahvala. Ob prerani izgubi naše dobre žene in mame Ivane Pogačnik se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so nam nudili pomoč, izrekli sožalje, poklonili vence in jo spremili na njeni zadnji poti. Posebno se zahvaljujemo duhovnikoma, govorniku ter kolektivom iskra Lipnica, Iskra Otoče, Plamen in Klavnica Radovljica. Žalujoči Jurčkovi, Sr. Dobrava, 17. decembra 1969. -- Glas 20. 12. 1969

Janez Ješe, Pecarjev ata. -- Glas 5. 9. 1970, 12. 9. 1970

V globoki žalosti sporočamo prijateljem in znancem, da nas je za vedno zapustil naš dragi mož, oče, brat, stric in ded Ivan Bohinc posestnik in puškarski mojster iz Mišač št. 1. Pogreb pokojnika bo v nedeljo, 17. oktobra, ob 15. uri izpred hiše žalosti na pokopališče na Srednjo Dobravo pri Kropi. Žalujoči: žena Ana, hčerke Metka, Mina in Mojca z družinami, sestra Marija z družino, brat Andrej z ženo Anico, vnuki, nečaki in drugo sorodstvo. Mišače, Bled, ZRN Langen, Radovljica, Ljubljana, 15. oktobra 1971 -- Glas 16. 10. 1971

† Simon Pogačnik. Dne 26. februarja 1971 je neozdravljiva bolezen iztrgala iz naših vrst naprednega čebelarja Simona Pogačnika iz Podnarta v 60. letu starosti. Pokojni Simon se je rodil na Srednji Dobravi pri Kropi. Težka je bila njegova življenjska pot. V Podnartu si je postavil skromen dom in vzoren čebelnjak. Bil je poln upov in načrtov in je v zadnjih le tih kupil nove panje. Čebelarstvo je z le ti povečeval in šele v zadnjem letu, ko je bil upokojen, je bil njegov čebelnjak poln. Zelo se je zanimal za strokovno čebelarsko literaturo in s tem večal znanje. Z njegovo smrtjo je nastala vrzel v naši čebelarski družini. Dragi Simon, počivaj v miru v svoji slovenski zemlji, ki si jo tako ljubil! Čebelarska družina Podnart -- Slovenski čebelar 1. 12. 1971

Marica Rakovec, poslovodkinja na Sr. Dobravi. -- Glas 22. 11. 1972

Zahvala. Ob smrti dragega moža, očeta, starega očeta Janka Berganta, upokojenca, se najlepše zahvaljujemo vsem prijateljem, znancem, sorodnikom, vsem organizacijam, JLA Kranj, kolektivu Iskra Lipnica za darovano cvetje, izrečeno sožalje in za poslovilne besede ob odprtem grobu. Posebno se zahvaljujemo sosedom in vaščanom za pomoč v težkih trenutkih. Lepa hvala tudi gorjanski godbi in vsem, ki so ga spremili na njegovi zadnji poti. Vsem še enkrat iskrena hvala. Žalujoči: žena in hčerki z družinama, Zg. Dobrava, Kamna Gorica, 23. januarja 1973. Slika: Janko Bergant -- Glas 31. 1. 1973

Zahvala. Ob boleči izgubi ljubega moža, očeta, brata, svaka in strica Janeza Ješeta, gradbenega tehnika, se iskreno zahvaljujemo vsem dobrim vaščanom, sorodnikom, prijateljem, znancem in kolektivom ISKRA Otoče, Gradbenemu podjetju GORENJC Radovljica, učencem 6. razreda osemletke Staneta Žagarja iz Lipnice, Tovarni PLAMEN Kropa, Kemični tovarni Podnart, AMD Podnart za podarjene vence, cvetje, izraženo sožalje in vsem, ki ste sočustvovali z nami, se od njega poslovili na domu, in vsem, ki ste ga v tako velikem številu spremili na njegovi zadnji poti. Posebna zahvala Tonetu Šolarju in Filipu Sitarju za poslovilne besede, spremstvu ZB Sr. Dobrava in prečastiti duhovščini za opravljen pogrebni obred in govor. Vsem skupaj še enkrat najlepša hvala. Žalujoči: žena Anica s sinom Jankom, brata in sestre ter ostalo sorodstvo. Sp. Dobrava, 1. marca 1976. --- Glas 5. 3. 1976

Nepričakovano nas je v 66. letu starosti zapustila naša draga žena, mama, stara mama, sestra in teta Angela Rezar. Iskreno se zahvaljujemo vsem sosedom, sorodnikom, prijateljem in znancem za nesebično pomoč, izrečena sožalja in darovano cvetje. Posebna zahvala tudi g. župniku za pogrebni obred in vsem, ki ste jo spremili na zadnji poti. Žalujoči vsi njeni! Tenetiše, Podbrezje, Zg. Dobrava, Kranj, 15. marca 1976. -- Glas 16. 3. 1976

Zahvala. Ob smrti našega dragega moža, ata, starega ata Antona Špendova se zahvaljujemo vsem, ki ste se poklonili njegovemu spominu in ga v tako velikem številu spremili na zadnji poti. Zahvaljujemo se za izraze sožalja, za cvetje in vence ter denarne prispevke v humanitarne namene . Posebno zahvalo smo dolžni vaščanom pevcem za občuteno zapete žalostinke, častiti duhovščini za številno spremstvo in poslovilne besede. Žalujoči: žena Ivanka, sinovi Tonček, Mirko, Jože, Janez z družinami in Franci ter hčerka Ivanka z družino. Sp . Dobrava, Moste, Otoče, Wil, Chicago, Senovo 24. marca 1976 -- Glas 26. 3. 1976

V 84. letu starosti je umrl predvojni komunist in revolucionar Ivan Križnar, nosilec več visokih odlikovanj in priznanj. Na zadnjo pot ga bomo spremili v soboto, 10. aprila 1976, ob 16.30 iz hiše žalosti na Lipnici na pokopališče Srednja Dobrava. Predanega soborca in tovariša bomo ohranili v trajnem spominu. Družbenopolitične organizacije: ZKS, SZDL, ZZB NOV in skupščina občine Radovljica. -- Glas 9. 4. 1976

Zahvala. V 85. letu starosti nas je po težki in dolgi bolezni zapustil naš dobri oče, stari oče, brat in stric Jože Krek iz Brezij. Zahvaljujemo se vsem sorodnikom, znancem in prijateljem za darovane vence in cvetje, za izrečena sožalja, za številno slovo ob mrtvaškem odru. Dobrim sosedom Grašičevim, Prinčkovim, Frvanovim, Andlovim in Grilčkovim. Posebna zahvala dr. Kuharju za večletno zdravljenje in obiske na domu, častiti duhovščini, g. Vovku iz Brezij, g. župniku Žabkarju iz Krope za lepe poslovilne besede in pogrebni obred. Govorniku Golmajarju, ZB Brezje in Sr. Dobrava in PGD Brezje. Zahvaljujemo se vsem in vsakemu posebej, ki ste ga spremili na njegovi zadnji poti. Žalujoči: hčerka Mimi, hčerke Jelka, Tončka in Mihela z družinami, sinova Stanko z ženo in Jože ter snaha Francka z družino, brat France in ostalo sorodstvo. Brezje, 7. maja 1976 -- Glas 7. 5. 1976

Zahvala. Ob smrti našega dragega moža, očeta, deda, pradeda in strica Leopolda Kozjeka se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki ste ga v tako velikem številu spremili na njegovi zadnji poti, mu poklonili cvetje in vence, nam izrazili sožalje in nam ob težkih urah stali ob strani. Posebno se zahvaljujemo g. župniku Alojziju Žabkarju za cerkveni obred in poslovilne besede, tov. Sitarju za poslovilne besede na domu, pevskemu zboru »Stane Žagar« iz Krope, delovnima kolektivoma Iskra in Klavnica, Osemletki »Stane Žagar« iz Lipnice in vaščanom iz Jamnika za podarjeno cvetje. Še enkrat vsem najlepša hvala. Žalujoči: žena Marija, hčerke Mari, Kati, Alojzija, Francka, Milka, Jožica, sinovi Alojz, Janez, Lovro z družinami in Polde ter ostalo sorodstvo. Zg. Dobrava, 30. aprila 1976 -- Glas 7. 5. 1976

Zahvala. Ob težki izgubi našega dragega in nepozabnega Ivana Križnarja-Vida se najtopleje zahvaljujemo vsem, ki ste se v tako velikem številu poslovili od njega ob mrtvaškem odru, ga spremili na njegovi zadnji poti in ga obsuli s cvetjem. Posebno smo hvaležni sosedom in prijateljem, ki so nam pomagali v najtežjih dneh. Iskrena zahvala družbenopolitičnim organizacijam Dobrave in Krope, šoli Staneta Žagarja iz Lipnice, Konferencama ZKS in SZDL Radovljica, Občinskemu odboru ZB in skupščini občine Radovljica, pevcem iz Krope in godbi iz Lesc ter praporščakom organizacij ZB. Za iskrene in tople besede govornikom tov. Mariji Debeljak, Filipu Sitarju, Savici Hočevar-Žagarjevi in Mirku Zlatnarju, ki so prikazali njegov lik in delo, prisrčna hvala. Najtopleje se zahvaljujemo vsem za izraženo sočustvovanje in sožalje. Vsi njegovi. Lipnica, Ljubljana, 20. aprila 1976 -- Glas 20. 4. 1976

Zahvala. Ob nepričakovani in težki izgubi našega dragega sina, brata in vnuka Dušana Beštra s Srednje Dobrave 1 a pri Kropi se zahvaljujemo vsem, ki so nam v teh težkih trenutkih stali ob strani in nam priskočili na pomoč, zlasti pa reševalcem, pripadnikom JLA, organom UJV za nesebično požrtvovalnost pri reševanju ponesrečenca, sosedom, znancem, vsem družbenopolitičnim organizacijam in gasilcem, pevcem za odpete žalostinke, predstavnikom šole, mladini, gasilcem za ganljive poslovilne besede ob odprtem grobu in gospodu župniku za opravljen pogrebni obred. Posebej se še zahvaljujemo za izrečeno tolažbo in izraze sožalja ter podarjene vence in cvetje. Žalujoči: mami, brata Ludvik in Primož, stari oče in mama ter ostalo sorodstvo. Sr. Dobrava, 16. januarja 1977 -- Glas 21. 1. 1977

Zahvala. Ob boleči izgubi naše ljube žene, mame, stare mame, sestre in tete Julke Koselj roj. Mohorič se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki ste jo v tako velikem številu spremili na njeni zadnji poti, ji poklonili vence in cvetje, nam izrazili sožalje in nam ob težkih urah stali ob strani. Prav posebno se zahvaljujemo zdravnikom, sestram in strežnemu osebju bolnice Golnik - oddelku 500 in intenzivnemu oddelku za dolgoletno prizadevanje in vso skrb pri zdravljenju. Hvala častiti duhovščini za cerkveni obred in poslovilne besede, tov. Vidicu in tov. Sitarju za poslovilne besede na domu in ob odprtem grobu, pevskemu zboru »Stane Žagar« iz Krope, za zapete žalostinke ter delovnima kolektivoma ISKRA in FILBO za podarjeno cvetje. Se enkrat vsem najlepša hvala. Žalujoči: mož Stanko, hčerke Mili, Mari, Julka in sin Stanko z družinami ter ostalo sorodstvo. Zg. Dobrava, 3. februarja 1977 -- Glas 11. 2. 1977

Zahvala. Ob nenadni, boleči izgubi našega dragega Jožeta Piriha se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, dobrim sosedom, prijateljem in znancem, ki so nam ob težkih trenutkih tako nesebično pomagali in pokojnika v tako velikem številu spremili na zadnji poti. Posebno se zahvaljujemo GD Srednja Dobrava, pokojnikovim sodelavcem, kolektivoma tovarne »Plamen« Kropa in Iskra — Otoče za denarno pomoč, tov. Sitarju, Šparovcu in Vidicu za ganljive poslovilne govore, g. župniku za obred in kroparskim pevcem za čudovite žalostinke. Iskreno zahvalo izrekamo tudi učencem 2. r. Osnovne šole Stane Žagar iz Lipnice in kolektivu ter učencem 6. d osnovne šole A. T. Linharta iz Radovljice ter kolektivu Špecerijine samopostrežne trgovine iz Radovljice. Vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali, nam izrekli ustno ali pismeno sožalje, še enkrat iskrena hvala. Žalujoči: družini Pirih in Fister ter ostalo sorodstvo. Mišače, 11. aprila 1977 -- Glas 15. 4. 1977

Zahvala. Ob boleči in nenadomestljivi izgubi našega ljubljenega moža, očeta, starega očeta, brata, strica in tasta Antona Pfajfarja, Šimenčevega ata, se iskreno zahvaljujemo vsem sosedom, sorodnikom, prijateljem in znancem, ki ste darovali cvetje in ga spremili na njegovi zadnji poti. Posebno se zahvaljujemo osebju neurokirurgičnega oddelka Kliničnega centra v Ljubljani, kirurgičnega in internega oddelka bolnišnice Jesenice in osebju doma dr. Fr. Berglj, vsem družbenopolitičnim organizacijam Sr. Dobrava, GD Sr. Dobrava, kolektivom: Iskra — mehanizmi Lipnica, elektro Žirovnica, nadzorništvo Radovljica, Biro za urbanizem in stanovanjsko poslovanje Jesenice, osnovna šola Kanal, postajama Lesce-Bled in Podnart. Hvala vsem, ki so se z občuteno besedo poslovili od pokojnika. Toplo se zahvaljujemo duhovščini za spremstvo. Vsi njegovi! Zg. Dobrava, Kamna gorica, Kropa, Radovljica, Kanal, Jesenice, 16. maja 1977 -- Glas 20. 5. 1977

Učencem 8. razredov Osnovne šole Staneta Žagarja Lipnica se zahvaljujemo za obiske in podarjeno cvetje na grobu pokojnega Klemena Škvorca. Oče, mama, sestra in brat. -- Glas 30. 6. 1978

Nenadoma nas je zapustila draga mama Katarina Štibelj, Petričkova mama iz Sp. Luše 12, roj. Urh. Pogreb pokojnice bo v petek, 29. 12.1978, ob 15. uri izpred hiše žalosti na pokopališče v Selca. Žalujoči: mož Karol, sinovi Milan, Korl, Franci z družinami ter sin Tone, hčerke Marica, Tončka in Stanka z družinami in vnuki. Sp. Luša, Zg. Dobrava, Brezje, Pungart, Škofja Loka, Rudno, 27. 12. 1978. -- Glas 29. 12. 1978

Zahvala. V dneh, ko se pomlad v poletje spreminja, se je končala življenjska pot naše drage mame, tašče in stare mame Ivanke Smole, roj. Vester. Naša iskrena zahvala velja vsem sorodnikom, prijateljem in znancem ter sosedom, ki so se zvrstili ob njenem mrtvaškem odru. Iskrena hvala za izrečena sožalja, podarjene vence in cvetje ter spremstvo na njeni zadnji poti Posebno se zahvaljujemo tov. Sitarju za izrečene poslovilne besede in g. župniku za opravljen pogrebni obred. Najlepša zahvala zdravnikom in medicinskim sestram Psihiatrične bolnišnice Begunje za dolgoletno skrb in nego. Iskrena zahvala tudi kolektivu Iskra Otoče. Vsem, ki ste nam v težkih dneh pomagali, iskrena hvala! Žalujoča hči Albina z družino ter ostalo sorodstvo! Mišače, 5. junija 1979 -- Glas 8. 6. 1979

Zahvala. Ob smrti naše drage mame, stare mame in prababice Ivane Špendov, roj. Kos - Bendelnove mame se lepo zahvaljujemo vsem znancem, prijateljem, sosedom in sorodnikom za pomoč, izrečena sožalja, darovane vence in cvetje ter za spremstvo na zadnji poti. Posebna hvala višji medicinski sestri Jožici Albenini za vso skrb in nego ob njeni hudi bolezni. Iskrena zahvala častiti duhovščini: očetom frančiškanom za pogrebni obred in petje, g. župniku Romanu Mihorju za pogrebni sprevod ter globoke misli, župniku iz Krope Lojzetu Žabkarju za govor ob grobu, organistu in pevskemu zboru za petje pri obredih. Vsi njeni! Sp. Dobrava, 3. maja 1981 -- Glas 8. 5. 1981

Zahvala. Ob boleči izgubi ljubljenega moža, tatija, dedka in pradedka Joškota Šoberla, železn. transp. kontrolorja in šefa postaje Moškanjci v pokoju, se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, znancem in vaščanom, ki ste ga spremili na njegovi zadnji poti, mu darovali cvetje in izrekli ustno ali pismeno sožalje. Zahvaljujemo se gasilskem društvu Sr. Dobrava in ostalim gasilcem, posebna zahvala tov. Alojzu Vidicu za poslovilne besede, kakor tudi g. župniku za opravljeni obred. Žalujoči: žena Grozdana, hčerka Breda, vnukinji Bredica z možem Vilijem, Nevenka z možem Dragotom ter pravnuki Karli, Aleš, Alenka, Nataša in drugo sorodstvo! Zg. Dobrava, Velenje, Ljubljana, 12. maja 1981 -- Glas 15. 5. 1981

V večnem miru spi naša draga sestra in teta Angela Slabe. Njen mir naj spremlja naša zahvala vsem dobrim ljudem, ki so ji stali ob strani v njenem težkem življenju. Posebna zahvala velja vsem sosedom in prijateljem ki so ji v dneh bolezni nesebično pomagali. Iskrena hvala dr. Gregorčiču, gospodu župniku in pevcem za lep obred, govornici ter vsem, ki so jo pospremili na zadnji poti. VSEM IN VSAKEMU ŠE ENKRAT HVALA! VSI NJENI. Podjelovo brdo, Sovodenj, St. Oselica, Žiri, Mišače, Medvode, Trebija, Ljubljana, Stuttgart, Kanada, Avstralija. -- Glas 7. 1. 1983

Umrla je naša plemenita žena, mama in babica MARIJA SITAR-MICKA, rojena DOBIDA. Od nje se bomo poslovili v četrtek, 7. marca 1985, ob 15.30 izpred hiše žalosti, Mišače 5 na pokopališče Srednja Dobrava. Žara bo od srede dalje na domu. Na njeno željo vence hvaležno odklanjamo. Njeni: mož Filip, otroci Majda, Slavko, Marta, Janez, Jelka, Filip, Stanko in drugo sorodstvo. Mišače, Ljubljana, Mošnje, Dobro polje, Radovljica, Jesenice. 4. marca 1985 -- Delo 6. 3. 1985

Zahvala. Žalostni v spoznanju, da ni med nami več naše drage MARIJE SITAR-MICKE, rojene DOBIDA, se toplo zahvaljujemo vsem, ki ste njej in nam med njeno boleznijo požrtvovalno pomagali in vsem, ki ste ob smrti sočustvovali z nami ter se tako številno poklonili njenemu spominu. Vsem še enkrat iskrena hvala. Vsi njeni. Mišače, 20. marca 1985 -- Delo 2. 4. 1985

Mali oglasi

Ključavničar, stavbni, varilec z 20 letno prakso išče dobro mesto. Ponudbe z navedbo plače in pogojev na naslov: Ivan Bohinc. Mišače 1, p. Podnart. Slovenski poročevalec 15. 7. 1945
Drva, prvovrstna, polsuh, 40 m3, prodam. Koničar. Mišače 3, železniška postaja Otoče. Slovenski poročevalec 9. 3. 1946
Klavirsko harmoniko z 80 basi in enim registrom, skoraj novo prodam. Mišače pri Otočah, št. 6. pošta Podnart. Slovenski poročevalec 24. 1. 1947
Lepo posestvo na Dobravi pri Kropi zamenjam ali prodam za dvo- do štiristanovanjsko hišo v Kranju ali na Jesenicah, oziroma v okolici. Pojasnila na: Pretnar, Jesenice, Gosposvetska cesta 20. -- Slovenski poročevalec 14. 2. 1948
TEŽKO KRAVO, 7 mesecev brejo, redovno. 70 strešnih cementnih modelov in rabljeno slamoreznico prodam. Kosel, Mišače št. 10, p. Podnart, Gorenjsko. Slovenski poročevalec 10. 3. 1948
PRAŠIČA za zakol zamenjam za srednje težkega vprežnega konja, razliko doplačam Sitar, Mišače 5, pri Otočah, Gorenjsko. Slovenski poročevalec 5. 12. 1948
MOTOR 350 ccm. znamke Griffen, proda Rozman Ferdo. Mišače 6, p. Podnart. Slovenski poročevalec 27. 2. 1949
Dekle za kmečka dela sprejmem. Šlibar, Mišače, Podnart, žel. postaja Globoko. Slovenski poročevalec 1. 3. 1953
Telico, 7 mesecev in pol brejo, 460 kg težko in 95 strešnih modelov, prodam, Koselj, Mišače, št. 11, p. Podnart, Gorenjska. Slovenski poročevalec 15. 4. 1955
Žensko, vajeno kmečkih del, iščem za malo posestvo. Nartnik Rozka, Mišače 4 - Otoče na Gorenjskem. Slovenski poročevalec 8. 7. 1955
Prodam vola okrog 500 kg težkega. Dober za vožnjo. — Šlibar Jože, Mišače 2, postaja Globoko. Glas Gorenjske 17. 12. 1955
Prodam italijanski moped na 3 prestave, 4 taktni motor. Vidic Alojz, Zg. Dobrava 15 pri Kropi. GG 9. 4. 1959
Prodam elektromotor, znamke »Siemens« 7 K V , v zelo dobrem stanju. Vidic Stane, Sr. Dobrava št. 17, Kropa. GG 24. 4. 1959
Prodam dobro obran je motorni mlin s pokončnimi kamni za vsa žita v dobrem stanju. Avsenik Rafael, Mišače 6, p. Kamna gorica. Glas Gorenjske 27. 5. 1959
Ugodno prodam travnik v bližini postaje Globoko (Mišače). Eventualno dam košnjo v najem. Informacije lahko pismene dobite pri Andreju Bohinc, Ljubljana, Rimska 25. Glas Gorenjske 27. 1. 1960
Lepo kobilo, staro 10 let in kravo po teletu, ki je drugič teletila, prodam. Cena ugodna. Ješe Janez, Sp. Dobrava št. 1, Kropa. Glas 29. 6. 1960
Prodam lepo telico 9 mesecev brejo, dobre sorte. — Rudi Šorli, Sp. Dobrav a 1, Kropa. Glas 6. maja 1961, 2
Prodam slamoreznico, gospodarsko poslopje in 3 ha zemlje. Gospodarsko poslopje je primerno za preureditev stanovanjske hiše. Hugo Mihelič, Srednja Dobrava 15, pri Kropi. Glas 29. 10. 1961
Prodam tri prašiče, od 40 do 50 kg težke, in 17 malih pujskov, starih 3 tedne, 40 kg črne semenske detelje in 200 l hruševega mošta. - Anton Koselj, Mišače 11 pri Otočah. Glas 26. 3. 1962
Prodam semensko lucerno in deteljo. — Koselj, Mišače 11. Glas 21. 4. 1962
Prodam več prašičkov težkih od 25 do 35 kg. Mišače 11, Otoče. Glas 4. 8. 1962, 3
Prodam 4 prašičke, težke od 40 do 50 kg. — Koselj, Mišače pri Otočah. Glas 27. 10. 1962
Prodam kravo, ki bo v decembru teletila. Koselj, Mišače 11 pri Otočah. Glas 10. 11. 1962
Prodam več prašičkov težkih od 20 do 30 kg. Mišače 11 pri Otočah. -- Glas 28. 1. 1963
Prodam gospodarsko poslopje na Srednji Dobravi pri Otočah, primerno za preureditev v stanovanjsko hišo. Velik sadni vrt, voda, elektrika, načrt in 5.000 kg apna pri stavbi. Naslov v oglasnem oddelku 2165. Glas 8. 6. 1963
Prodam plemensko svinjo. Anton Koželj, Mišače 11, pri Otočah. Glas 26. 2. 1964
Prodam več prašičev od 30-40 kg. Koselj Anton, Mišače 11 pri Otočah - Kamna gorica. Glas 7. 11. 1964
Oddam stanovanje starejši ženski. Ješe, Sp. Dobrava 9, Kropa. Glas 9. 10. 1965
Prodam prašičke po 25 kg težke in mlado kravo. Mišače št. 11, Otoče. Glas 13. 10. 1965
Prodam 4 prašiče po 30-35 kilogramov težke. Mišače 11, Otoče. Glas 17. 11. 1965
Prodam nekaj malih pujskov. Mišače 11 pri Otočah. Glas 22. 6. 1966
Prodam več prašičkov do 25 kg težke in voliča za vožnjo (370 kg) Kosel, Mišače 11, pri Otočah. Glas 5. 10. 1966
Prodam več prašičkov, po 30 kg težke. Mišače 11, pri Otočah. Glas 29. 10. 1966
Prodam vola za učenje in več prašičev do 35 kg. Koselj, Mišače 11, Otoče. Glas 16. 11. 1966
Prodam prašičke za pleme. Mišače 11, Otoče. Glas 11. 3. 1967
Prodam dva merjasca po 80 kg težka. Mišače 11, Otoče. Glas 27. 5. 1967
Prodam volička, 280 kg težkega in male prašičke. Mišače 11, pri Otočah. Glas 11. 10. 1967
Prodam tri okna in vrata balkonska 210x230 in dvojna dvodelna vrata 135x230. Vse novo, vezano z rolo omarico. Vse navedeno ugodno prodam. Naslov: Rafael Avsenek, Mišače 6, p. Kamna gorica pri Otočah. Delo 8. 11. 1967
Prodam prašiča za zakol, 180 kg težkega. Mišače 11 pri Otočah. Glas 20. 12. 1967
Prodam nekaj PUJSKOV po 25 do 30 kg težkih in TELICO, 250 kg težko. Mišače 11 pri Otočah. Glas 18. 9. 1968.
Prodam prašiča, 140 kg težkega in 8 malih pujskov do 25 kg. Mišače 11, Otoče-Podnart. Glas 6. 11. 1968
Prodam merjasca, 70 kg težkega, črno beli s kratko glavo. Kosel, Mišače 11 pri Otočah. Glas 8. 3. 1969
Prodam 30 kg semena črne detelje, očiščene, 100% kaljive. Mišače 2, želez, postaja Globoko. Glas 22. 3. 1969
Prodam tri prašiče, 60 kg težke, ročno slamoreznico in brejo telico. Mišače 11 pri Otočah. Glas 5. 4. 1969
Prodam 3 male pujske, enega 60 kg težkega, ročno 1 slamoreznico - močno, brejo telico simentalko ali zamenjam gumi voz 14 col, na prednjo in zadnjo zavoro. Koselj, Mišače 11 pri Otočah. Glas 30. 4. 1969
Prodam dve plemenski svinji in večjo količino obranih jabolk. Mišače 11 pri Otočah. Glas 21. 1. 1970
Prodam jeklene MODELE za strešno opeko z vsem orodjem in 70 kg težkega PRAŠIČA. Mišače 11 pri Otočah. Glas 24. 10. 1970
Prodam kravo, ki bo aprila četrtič teletila, dve svinji za dopitanje in orodje za izdelavo strešne cementne opeke. Mišače 11 pri Otočah. Glas 13. 1. 1971
Prodam kravo, ki bo tretjič teletila, dobra mlekarica, vajena vožnje. Rožič, Mišače 9 pri Otočah. Glas 13. 2. 1971
Prodam težko svinjo po prašičkih za pitanje. Mišače 11, pri Otočah. Glas 3. 3. 1971
Prodam parcelo za vikend. Mišače 11, pri Otočah. Glas 3. 4. 1971
Prodam kravo simentalko. Mišače 5 pri Otočah. Glas 19. 6. 1971
Prodam dva večja prašiča za pitanje. Mišače 11 pri Otočah. Glas 4. 9. 1971
Prodam kravo po teletu in modele za strešno opeko ali jih zamenjam za betonski mešalec. Mišače 11 pri Otočah. Glas 19. 7. 1972
Prodam kravo po teletu (tele je še pri njej), ki ima 10 litrov mleka na dan in modele za strešno opeko. Mišače 11, Kamna Gorica. Glas 5. 8. 1972
Prodam renault 10, letnik 1966. Sitar, Mišače 5, Kamna Gorica. Glas 23. 12. 1972
Prodam nekaj tisoč kg krompirja vesna. Mišače 11 pri Otočah. Glas 7. 4. 1973
Prodam telico simentalko en mesec pred telitvijo. Mišače 11, Otoče. Glas 11. 7. 1973
Hišo, hlev, dva sadovnjaka, malo posestvo z gozdom prodam. Ogled vsak dan. Ivan Boštjančič, Mišače 8, pošta Kamna Gorica. Gorenjsko. Delo 24. 11. 1973
Prodam telico pred telitvijo. A. Kosel, Mišače 11, pri Otočah. Glas 8. 12. 1973
Prodam krompir vesna, 2 toni po 2 din kg za seme ali jedilni. Kosel, Mišače 11 pri Otočah. Glas 13. 4. 1974
Prodam 9 mesecev brejo telico, težko 500 kg. Mišače 5 pri Otočah, Podnart. Glas 22. 5. 1974
Prodam stereo radio z magnetofonom in gramofonom na baterije in elektriko. Mišače 1, Kamna gorica. Glas 25. 5. 1974
Prodam telico simentalko, ki bo avgusta teletila — dobro mlekarico. Mišače 11 pri Otočah. Glas 29. 5. 1974
Prodam srednje težko kravo za zakol po četrtem teletu. Mišače 11, Kamna gorica. Glas 11. 10. 1974
Kotne klopi, mizo, 2 stola in klopi pri kmečki peči — rabljeno, primerno za kmečko sobo prodam. Ješe, Sp. Dobrava 9, Kropa. Glas 11. 10. 1974
Prodam električni štedilnik, štedilnik na drva in kombinirano peč za kopalnico, vse rabljeno. Ješe, Sp. Dobrava 9, Kropa. Glas 11. 10. 1974
Hišo, hlev, velik sadovnjak z gozdom in travniki prodam po zelo ugodni ceni. Na Mišačah št. 7, pošta Kamna gorica, Gorenjsko. Rezka Mahorič, Koroška cesta 5, Lesce pri Bledu. Delo 3. 7. 1975
Izgubljeno. Med Mišačami in Lancovim se je izgubila lovska psička pasme istrski gonič. Sliši na ime Breza, je bele barve z oranžnimi lisami. Morebitne podatke javite na naslov: Gašperšič Rok, Mišače 4, 64246 Kamn a gorica ali na telefon 26-076 od 7. do 16. ure. Glas 18. 11. 1975
Prodam krave simentalke. Sitar Mišače pri Otočah. Glas 26. 3. 1976
Prodam OSLA, vajenega voziti. Pogačnik Rudi, Sr. Dobrava 11, Kropa. Glas 16. 1. 1976
Prodam KRAVE simentalke. Sitar Mišače pri Otočah 1803 Glas 26. 3. 1976
Prodam elektronske ORGLE TIGER 5 oktav in BOBNE. Albinini Miro, Sp. Dobrava, Kropa. Glas, 11. 2. 1977
Prodam JUNICO simentalko, 6 mesecev brejo. Mišače 3 pri Otočah. Glas 30. 9. 1977
Prodam ZASTAVO 750. Šlibar Jože, Zg. Dobrava 11 a, Kamna gorica. Glas 5. 8. 1977
Prodam kravo, ki bo maja tretjič telila. Babič, Mišače 1. Glas 9. 5. 1978
Prodam kravo, ki bo junija drugič telila in suhe trde drva. Sitar, Mišače št. 5, Podnart. Glas 16. 5. 1978
Prodam mladiče, kratkodlaki istrski gonjič odličnega legla, stare 8 tednov. Gašperšič, Mišače 4, Kamna gorica. Glas 30. 6. 1978
Prodam kravo s teletom in suha drva. Sitar, Mišače. Glas 8. 8. 1978
Prodam prašiča za zakol. Mišače 6, Kamna Gorica. Glas 15. 12. 1978
Prodam kravo simentalko, ki bo julija četrtič teletila. Babič, Mišače 1. Glas 22. 6. 1979
Prodam osem mesecev brejo kravo. Ogled v popoldanskem času. Babic Jože, Mišače 1, Podnart. Glas 5. 10. 1979
Prodam seno. Mišače 14. Kamna gorica. -- Glas 4. 3. 1980
Prodam kravo, ki bo konec junija tretjič telila. Babič. Mišače 1, Kamna gorica. Glas 27. 6. 1980
Prodam kravo simentalko, ki je 9. 9. v četrto telila. Sitar, Mišače 5 pri Otočah. Glas 12. 9. 1980
Prodam prašičke, težke po 5 kg. Ovsenik Rafael, Mišače 6, Kamna Gorica. Glas 9. 12. 1980
Prodam večjo količino sena. Sitar Filip, Mišače 5, Kamna Gorica. Glas 17. 3. 1981
Prodam LADO 1500 SL, november 1978, prevoženih 45.000 km, garažirano in negovano. Gašperšič, Mišače 4, Kamna gorica, tel. 79-449. Glas 26. 3. 1982
Prodam ohranjeno ŠKODO, letnik 1972. Kosel Anton, Mišače 11, tel. 79-490, Kamna gorica. Glas 4. 6. 1982
Prodam ZASTAVO 101, letnik 1973, neregistrirano, pločevina v celoti obnovljena, ali menjam za Z-750. Tone Ažman, Mišače 12, Kamna gorica. Glas 22. 4. 1983
Prodam 7 mesecev staro teličko, simentalko. Ovsenik, Mišače 6, Kamna gorica. Glas 17. 1. 1984
Prodam seno. Mišače 14. Kamna gorica. Glas 15. 5. 1984
Prodam rabljen TRAKTOR Steyer. 15 KM, dobro vzdrževan in ohranjen Rok Gašperšič, Mišače 4, Kamna gorica, tel. 79-449. Glas 29. 6. 1984
Prodam mlado kravo s teletom ali brez. Boštjančič, Mišače 8, Kamna gorica. Glas 24. 8. 1984
Prodam junico - simentalko v 6 mesecu brejosti in traktorske vile ter 160 cm traktorski obračalnik, tel.: 79-449. Pegam, Mišače 4. Glas 28. 8. 1984
Prodam kravo simentalko, ki bo čez dva meseca prvič teletila. Pegam, Mišače 4, tel. 79-449. Glas 9. 11. 1984
Prodam skoraj nov trosilec hlevskega gnoja ali zamenjam za cisterno za gnojevko. Mišače 4, tel.: 064-79-449. Gorenjski glas 5. 3. 1985
Prodam MAGIRUS DEUTZ kiper. Mišače 13, Kamna gorica. Gorenjski glas 31. 1. 1986
Prodam fotoaparat practica z objektivi in drugim priborom, primerno za foto lov. Gašperšič, Mišače 4, tel. 79-448. | Prodam varnostni lok s streho, original za traktor štore. Kupim mešalnik za gnojevko (traktorski ali električni). Gašperšič, Mišače, telefon 79-449. Gorenjski glas 29. 4. 1986
Prodam tele, staro 3 mesece. Ivana Boštjančič, Mišače 8, Kamna Gorica. Gorenjski glas 1. 8. 1986
Prodam mlado kravo, po izbiri, dobra mlekarica. Kupim gumi voz s kovinskim ogrodjem in ravne cevi za pihalnik tajfun. Gašperšič, Mišače 4, telefon 79-449. Gorenjski glas 8. 8. 1986
Prodam 1 kub. m hrastovih desk, debeline 32 mm, 1 kub. m javorjevih plohov in 3 kose masivne hrastove vrtne garniture (mizo 53x180 in 2 klopi). Bertoncelj Brane, Zg. Dobrava 4, Kamna gorica, tel. 79-603. Glas 25. 8. 1989
Prodam zelo dobro domače dolenjsko VINO Sr Dobrava 14. Glas 29. 12. 1987

Črna kronika

Nad 24 milijonov za kraje, prizadete od snega. Na tekoči račun IO OF pri Narodni banki so nadalje poslali svoje prispevke: [...] Učenci osnovne šole Sr. Dobrava pri Kropi 42.- din -- Slovenski poročevalec 8. 3. 1952

Motor je obležal na cesti, motorist pa ... V soboto zvečer se je pri Mošnjah zaletel v obcestni kamen motorist L. D. iz Zg. Dobrave pri Podnartu. Pri tem se je lažje poškodoval, na motorju pa je nastala precejšnja škoda. Komisija, ki je prišla na kraj nesreče, je našla le motor, motorista pa ni bilo nikjer. Kasneje so ga našli laže poškodovanega na njegovem domu. -- Glas Gorenjske 27. 6. 1958

Požar za Zgornji Dobravi 1962

Jutro v ognju. Polurni požar uničil gospodarsko poslopje in hišo Filipa Šlibarja na Zgornji Dobravi pri kropi. Otroka so rešili v zadnjem trenutku, sicer pa k sreči ni bilo človeških žrtev. V četrtek zjutraj se je Janko Balantič iz Sp. Dobrave pri Kropi oglasil našem uredništvu, za katerega ni bilo težko ugotoviti, da je še vedno pod vplivom nenavadnega doživetja. Drugega maja zjutraj je še poležaval v postelji, ko je ob 6. uri skozi okno zagledal velik ogenj. Gospodarsko poslopje in hiša Filipa Šlibarja iz Zg. Dobrave je bila v plamenih, ki so se plazili visoko v nebo.

Oškodovani gospodar je bil sam doma z mlajšim sinom, medtem ko je bila njegova žena s starejšim fantom na obisku na Martinj vrhu. Zjutraj ko je otrok še spal, se je gospodar odpravil na krmljenje živine. Odprl je skedenj in se že znašel v dimu iz katerega morda tudi zaradi strahu ni našel poti. Začel je klicati na pomoč in sosedje so hiteli pomagati ponesrečencu. V tistem trenutku pa se je ogenj že razbohotil nad vsem gospodarskim poslopjem s hlevom in plamen je že začel oblizovati tudi hišo, v kateri je še spal otrok. V zmedenosti in strahu so vsi pozabili nanj in so ga k sreči rešili šele v zadnjem trenutku.

Domnevajo, da je bil kratek stik električnega toka vzrok požara, ki se zaradi mirnega vremena k sreči ni razširil tudi na poslopje bližnjega soseda. Požar je ponehal v približno pol ure, tako da gasilci, ki so prihiteli pomagat iz Kamne gorice, Krope in Ljubnega, niso več utegnili preprečiti nastale škode. Gospodarsko poslopje in hiša sta pogorela do zidanih obokov.

Med domačini kroži govorica, da je mati rekla starejšemu sinu, ko sta odhajala: »Ali ni velik naš dimnik?« Čudno naključje. / B. Fajon. -- Glasova panorama 5. 5. 1962

Izsiljeval je prednost. V četrtek, 21. junija, ob 18.15 je prišlo do hujše prometne nesreče na cesti I. reda pri vasi Naklo. Trčila sta avtomobilista Slavko Šolar iz Sp. Dobrave pri Radovljici in avstrijski državljan Richard Miller. Na srečo voznika nista utrpela telesnih poškodb. Do trčenja je prišlo zato, ker je Šolar izsiljeval prednost. Materialna škoda na obeh avtomobilih znaša okrog 500 tisoč dinarjev. Glas 23. 6. 1962

Leta 1962 sta trčila Slavko Šolar in Richard Miller.

Voznik motor. kolesa KR 13-973, znamke DKW, Lovro Debeljak iz Zgornje Dobrave pri Kamni Gorici je vozil iz Žabnice proti Kranju. Vozil je z neprimerno hitrostjo in v vinjenem stanju. Poleg tega je bila cesta delno poledenela in zelo gosta megla. Ko je pripeljal v Bitnje, je zagledal pred seboj tovorni avtomobil, ki je na cesti obračal. Zaletel se je v desni bok tovornega avtomobila. Materialna škoda znaša okoli 55 tisoč dinarjev. — J. J . -- Glas 12. dec. 1964, 2

Linolej se je vnel. V soboto, 28. decembra, zvečer je v stanovanju Janka Vidica v Mišačah pri Podnartu začelo goreti v kuhinji. Iz štedilnika je — verjetno pri nalaganju na ogenj — padla žerjavica na linolej. Le-ta se je vnel in začelo je goreti tudi pohištvo. Desetletna Albina Vidic je še pravočasno zbežala iz kuhinje v spalnico, tam pa se je zaradi zastrupitve z dimom onesvestila. Odpeljali so jo v jeseniško bolnišnico, vendar ni več v smrtni nevarnosti, škode je za okoli 10.000 N din. -- Glas 4. 1. 1969

Požara. V soboto, 27. januarja, okoli tretje ure zjutraj je začelo goreti gospodarsko poslopje Antona Kozelja [prav: Koselja] iz Mišač pri Radovljici. Pogorelo je ostrešje poslopja, okoli 3 tone sena, poškodovana pa je tudi shramba za orodje. Vnelo se je zaradi dotrajane dimne cevi v zidu. Nekaj časa je tlel samo prečni tram, nato pa se je vnelo seno. Požar je opazil lastnik in preprečil še večjo škodo. Pogorelo je za okoli 20.000 din. -- Glas 31. 1. 1973

Izsiljeval prednost. Lipnica — V ponedeljek, 1. avgusta, dopoldne je vozil motorist Franc Mikulič iz Brezovice pri Kropi, rojen leta 1962, od Stočja proti Lipnici. V križišču cest proti Kropi in Kamni gorici v Lipnici je izsiljeval prednost pred tovornim avtomobilom ljubljanskega Slovina, ki ga je vozil Albin Cencelj, star 28 let, iz Ljubljane. Pri trčenju motorista in tovornjaka je bil Franc Mikulič težje ranjen. -- Glas 2. 8. 1977

Kazen za požig. Škofja Loka – Pred senatom škofjeloškega sodišča se je zagovarjal 49-letni Stanislav Raspet iz Dobrave pri Radovljici. Sodišče mu je izreklo kazen devet let zapora, sodba pa še ni pravnomočna.

Stanislav Raspet je bil že devetkrat obsojen zaradi premoženjskih deliktov in enkrat zaradi neplačevanja preživnine. Bil je že deveto leto brez redne zaposlitve, vendar je delal priložnostno, ves denar pa je zapil.

Lani je po pogojni izpustitvi v kuhinji na Zgornji Lipnici pri Podnartu kradel žganje. Vaščani so pijanega in onemoglega Stanislava Raspeta naslednji dan pobrali na cesti ga odpeljali v bolnico. Pomagalo mu ni niti drugo zdravljenje in konec marca letos je prespal na podstrešju opuščene lesene hiše na Kidričevi cesti v Škofji Loki. Tam je s cigaretnim ogorkom zanetil ogenj.

Obsojeni je natančno opisal svoja dejanja in jih priznal. Zdravnik je ugotovil, da je Raspet močno zasvojen z alkoholom in je botroval vsem njegovim kaznivim dejanjem. Kazen so izrekli zato, ker je Raspet požgal opuščeno staro hišo v Škofji Loki in zaradi dveh tatvin. Podaljšali so mu tudi pripor. -- Glas 25. 8. 1981

Hiša zgorela. Dobrava — V stanovanju 32-letne Brede Klenovšek na Dobravi pri Radovljici je v sredo 3. novembra ponoči izbruhnil požar. Goreti je začelo v drvarnici, nato pa se je požar razširil na poslopje in hišo, ki sta zgorela do tal. Ogenj, ki je napravil za 1.500.000 dinarjev škode, so pogasili gasilci iz Kranja in Dobrave. Vzroke požara še vedno raziskujejo. -- Glas 5. 11. 1982

Požar na Zgornji Dobravi - V noči z 2. na 3. november je v hiši na Zgornji Dobravi številka 24 izbruhnil ogenj. Požar je kljub takojšnjemu ukrepanju domače gasilske enote in pomoči gasilcev iz Krope, Kamne gorice in Ljubnega povzročil precej škode, saj je uničil dve stanovanji. Prizadeti družini je še isti dan priskočil na pomoč odbor krajevne skupnosti Srednja Dobrava, ki je poskrbel predvsem za zaščito treh majhnih otrok. Na sliki: gasilci so urno položili okrog 600 metrov cevi od motorne črpalke do pogorišča. / F. D. - Foto: F. Debeljak. -- Glas 16. 11. 1982

Ogromna škoda. Dobrava - Pri Jožetu Pretnarju na Zgornji Dobravi je v četrtek, 13. januarja, izbruhnil požar na gospodarskem poslopju, nato pa se je razširil še na ostrešje stanovanjske hiše. Gospodarsko poslopje je pogorelo do tal. V hlevu je v dimu poginilo 17 ovac, krava, tele, bik in kokoši, zgorelo je 10 ton sena, slamoreznica, žitni mlin, motorna žaga, dva elektromotorja, pet kubičnih metrov hrastovih plohov, dve toni koruze ter več kubikov drv. Zgorelo je tudi ostrešje na stanovanjski hiši. Gmotna škoda po nestrokovni oceni znaša 4,500.000 dinarjev. Vzrok požara še raziskujejo. -- Glas 18. 1. 1983

Izsilil prednost kolesarju. Mišače - Voznik osebnega avtomobila, 24-letni Franc Ovsenik iz Mišač je v nedeljo, 12. avgusta, vozil od Zgornje Dobrave proti domu. V križišču enakovrednih cest v Mišačah je izsilil prednost vozniku kolesa z motorjem 54-letnemu Jožefu Šolarju s Poljšice. V križišču sta trčila, pri tem pa je bil motorist teže poškodovan. -- Glas 14. 8. 1984

Kravji samomor. Zasebni rejec živine z Mišač je ondan pasel zadružne krave na travniku ob železniški progi Jesenice-Ljubljana. Pravzaprav jih ni pasel sam, ampak jih je zaupal v varstvo električnemu pastirju, s katerim je ograjen travnik. Tri krave so se odločile preskočiti prek ograje na tire prav v trenutku, ko je mimo pripeljal potniški vlak. Kljub zaviranju lokomotive sta dve kravi storili bridko smrt pod njo, ena pa pozneje v klavnici. Vzroka kravjega samomora niso mogli odkriti. Po vsej verjetnosti je krave premagalo domotožje po rodnem hlevu, ali pa so se naveličale čakati na novo povišanje cen govejega mesa. -- Glas 28. 8. 1984

↑ Datacija posnetkov prekopa je najbrž napačna, o prekopu namreč poroča SP, da je bil 28. 10. 1945.
↑ Pravilno bi bilo pač: iz Lipnice.
↑ Gre za Janeza Galeta, p. d. Resmanovega.

[1] Datacija posnetkov prekopa je najbrž napačna, o prekopu namreč poroča SP, da je bil 28. 10. 1945.

[2] Pravilno bi bilo pač: iz Lipnice.

[3] Gre za Janeza Galeta, p. d. Resmanovega.

[1]

[2]

[3]

Kronika Dobrav po 1945

Avtor	Goran Lavrenčak (DAR – Digitalni arhiv Radovljica) in Miran Hladnik
Naslov	Kronika Dobrav po 1945
Jezik	slovenski
Datum izida	zasnutek 2014, na Wikiknjige preseljeno 2017, vpis objave v Cobiss predviden 2018
Subjekt	lokalna zgodovina, domoznanstvo, Občina Radovljica
Žanr	monografija vasi
Vrsta medija	2014 spletna knjiga
Knjiga je del zbirke/serije
Serija	Dobrave: Gradivo za monografijo o vasi
Predhodnik	Gradivo za zgodovino Dobrav do 1945
Naslednik	Dobravski kdojekdo
Klasifikacija