Dobravski kdojekdo
Dobrave: Gradivo za zgodovino Dobrav do 1945 | Kronika Dobrav po 1945 | Dobravski kdojekdo | Dobravske domačije | Dobrave danes
| Dobravski kdojekdo | |
|---|---|
 | |
| Avtor | Goran Lavrenčak (DAR – Digitalni arhiv Radovljica) in Miran Hladnik |
| Naslov | Dobravski kdojekdo |
| Jezik | slovenski |
| Datum izida | zasnutek 2014, na Wikiknjige preseljeno 2017, vpis objave v Cobiss predviden 2018 |
| Subjekt | lokalna zgodovina, domoznanstvo, Občina Radovljica |
| Žanr | monografija vasi |
| Vrsta medija | 2014 spletna knjiga |
| Knjiga je del zbirke/serije | |
| Serija | Dobrave: Gradivo za monografijo o vasi |
| Predhodnik | Kronika Dobrav po 1945 |
| Naslednik | Dobravske domačije |
| Klasifikacija | |
A
urediValentin Aljančič
uredi
Včasih zapisano tudi Alijančič. Bistrica pri Tržiču, 7. januar 1853, – Kranj, 10. april 1917. Duhovnik. Župnik v fari Dobrava 1889–1896, 1897–1908. Rojen dne 7. januarja l. 1853. na Bistrici v župniji Križe pri Tržiču. V mašnika je bil posvečen dne 27. junija l. 1876. Kot kaplan je služboval dve leti v Veliki Dolini, potem eno leto v Št. Petru pri Novem mestu. 1879–1882 je bil kaplan v Preddvoru, potem pet let (1882—1887) v Šmartnem pri Kranju. Samo en mesec je bil nato kaplan na Krki, od koder je bil poklican kot mestni kaplan v šentpetrsko župnijo v Ljubljani. Od tod je prišel leta 1889 kot župnik na Dobravo pri Kropi. Od 3. novembra leta 1896 do 1. aprila leta 1897 je bil župnik na Jesenicah, potem pa spet na Dobravi. Na Dobravi 1891 dal napraviti novo streho na zvonik, 1893 je na novo pokril zvonik otoške cerkve, obe cerkvi je dal tudi poslikati. Po 32 letih službe je bil 1908 upokojen. Naselil se je pri Mariji Pomagaj na Brezjah, potem je sprejel nekatera dušnopastirska opravila v Hrastju in pozneje na Primskovem pri Kranju. Tu si je kupil hišo, ki jo je na začetku prve svetovne vojne vojske prepustil begunski goriškim beguncem, sam pa se je preselil v Kranj.
1880—1890 je v Slovencu objavil več člankov in podlistkov o Družbi sv. Mohorja. Bil je dober govornik, nekaj govorov so mu objavili v Duhovnem pastirju. 1888 je imel v šentpetrski cerkvi v Ljubljani postno pridigo o štirih poslednjih rečeh (Duhovni Pastir 1915). Odlikovan je bil z naslovom »knezoškofijski duhovni svetnik«. -- Slovenec 10. 4. 1917 (45/81). Leta 1910 ga je bil škof imenoval za duhovnega svetnika. Znan je bil kot dober govornik in pevec. Pokopan je na mestnem pokopališču v Kranju. Na njegovem rojstnem domu gospodari še brat Lovro. v Križah pa na Benkovem domovanju sestra Jerica, pri kateri živi sestra Katarina. -- Janez Zabukovec: Bistrica. Cerkveni glasnik za Tržiško župnijo 1925 (2/15)
.jpg) |
 |
Zavrh pod Šmarno goro, 6. 7. 1845 – Dovje, 4. 5. 1927. Duhovnik, šolski nadzornik, narodni buditelj. Šolal se je v Smledniku in v Ljubljani, kjer je končal gimnazijo. Na Dunaju je pričel s študijem filozofije, vendar se je preusmeril v bogoslovje in študij dokončal v Ljubljani. Mašniško posvečenje je prejel 31. julija 1870. Kot kaplan je služboval v Tržiču (1871–1880), kot župnik na Dobravi pri Kropi (1880–1889) in na Dovjem (1889–1927). V letih 1889–1892 je bil okrajni šolski nadzornik.
Na Srednji Dobravi se je vključil med cecilijance (reformatorje cerkvene glasbe, ki se je preveč približala posvetni) in se udeleževal njihovih shodov v okolici Kranja in v Ljubljani. Rad je orglal, okrog 1882 je sofinanciral nove orgle na Srednji Dobravi. 1887 je predlagal Mohorjevi družbi, naj izda zbirko pesmi brez not, ki naj bi jo uredil Fran Levec po zgledu Razlagove Pesmarice iz leta 1863, vendar je Levec predlog odklonil, češ naj Aljaž uredi zbirko z notami. Leta 1887 je tudi prvič obiskal Triglav.
Še kot bogoslovec in kot župnik na Dobravi je marsikaj komponiral (»Občutke« n. pr. spotoma z Dobrave na Brezje). -- Cerkveni glasbenik 1928 (51/3–4)
V Tržiču je najbolj s tem zaslovel, da je od zunaj na zvonik splezal. Klepar je pozabil zmeriti pločevino, s katero je zvonik pokril, pa jo je šel Aljaž merit. O tem so Tržičani še veliko let potem govorili, ko je »gospod direktor« že odšel na Dobravo pri Kropi (l. 1880.). Poleg drugih del in popravil je dal tam izkopati tudi vodnjak, na katerega je bil zelo ponosen, češ da se je z njim tako postavil, kakor Jakob iz stare zaveze, ki je tudi postal slaven po vodnjaku, pri katerem je pozneje Jezus spreobrnil Samarijanko.
Ker z Dobrave ni daleč na Brezje, je šel" Aljaž večkrat tja maševat. Nekega jutra zagleda na travi vrh klanca žensko, ki je bridko jokala.
»Kaj pa vam je, mati, da tako jokate?« jo vpraša sočutno.
»Zaobljubila sem se, da pojdem po kolenih na Brezje, pa imam že vsa kolena krvava, da ne morem nikamor naprej.«
»Zakaj pa delate tako nespametne zaobljube? Kar na noge stopite!«
»Ali smem?«
»Seveda smete.«
»Oh, Bog jim tavženkrat polonaj,« se je zahvalila ženica in vsa vesela odhitela proti cerkvi. -- Janko Mlakar: Ob stoletnici rojstva Jakoba Aljaža. Planinski zbornik 1945 (45/1).
B
urediSrednja Dobrava, 29. 4. 1908 – Radovljica, 4. 10. 1993. Filmski snemalec. Bil je samouk. Prvič se je ime Janka Balantiča pojavilo med avtorji filmskega dokumentarca Ljubljana pozdravlja osvoboditelje, ki ga je posnel skupaj z Metodom Badjuro, Marjanom Foersterjem in Rudijem Omoto 9. in 10. maja 1945. Samostojno je posnel naslednje kratke filme, od katerih nobeden ni daljši od dobre minute: Krst prvega jadralnega letala 6. oktobra 1940 v Kranju (prikaz prvega poleta jadralnega letala Kranjec v organizaciji aerokluba Naša krila Kranj, Tombola v Kranju (1940), Otvoritev železniške postaje Otoče-Brezje (1940), Planica (1941).
Janko Balantič, sin posestnika na Srednji Dobravi, po domače »pri Resmanovih«. V šolskem letu 1919–20 je končal tri razrede mešane ljudske šole na Dobravi, jeseni 1920 pa se je vpisal v četrti razred deške ljudske šole v Kranju […] Vpis v šolo v Novem mestu je bil za starše gmotno zahteven, saj je moral vsak učenec prinesti s seboj poleg delovne obleke tudi obleko »za nošnjo ob nedeljah« in »en siv klobuk z zelenim trakom« ter vsaj troje spodnje hlače, štiri srajce, dve navadni zavratni ruti, četvero nogavic ali onuče, šest robcev, tri brisače in dvoje močne čevlje; zraven tega še (tako piše v hišnem redu) nož, vilice, žlico in kozarec, dva glavnika ter »eno ščet za obleko in tri druge za snaženje obuvala«. Šolo je Balantič končal leta 1927 [...]
V letih 1930–1932 je bil kinooperater in lastnik kinematografa v Radovljici: filme je prikazoval v gostilni Kunstelj. S potujočim kinom je vrtel filme po Gorenjski, zlasti v Kranjski Gori. (Šimenc: Filmski samorastnik z Dobrave, Gorenjski glas 6. 4. 2008, Filmski godišnnjak 1936)
Socialno in politično zelo pisane dobravske vasi so že v začetku okupacije plačale visok davek; nemški okupator je izselil številne družine, veliko vaščanov so odvedli v zloglasne gestapovske zapore v Begunje, sledile so likvidacije na okupatorski in partizanski strani, nekaj prebivalcev teh vasi pa je zaradi strahu pred represalijami pobegnilo na italijansko zasedeno ozemlje, v t. i. Ljubljansko pokrajino, največ v Ljubljano. Med njimi je bil tudi Balantič in njegovo dekle Antonija z Dobrave, iz gostilne pri Valentinovih, in z njo se je leta 1942 tudi poročil [...]
Pri povojni oblasti Balantič ni bil dobro zapisan, najbrž tudi zato, ker je bil politično neopredeljen. Nadaljeval je z zbiranjem in preprodajo starejših fotografskih aparatov in kamer, tudi filmov, saj se jih v prvih povojih letih sploh ni dalo kupiti v trgovini. Oblast je to njegovo dejavnost ocenila kot nedovoljeno trgovanje. Leta 1949 ga je obsodila na zaporno kazen, povrh tega pa za stransko kazen zaplenila še celotno njegovo premoženje v rojstni vasi. Šele z obnovo kazenskega postopka v samostojni Sloveniji je sodišče razveljavilo prejšnjo sodbo in tako je bila Balantiču po več kot 40 letih popravljena materialna krivica. Toda Balantič ni dolgo užival vrnjenega premoženja: 4. oktobra 1993 je v Radovljici umrl. -- Stanko Šimenc: Janko Balantič – Resman (1908–1933) – filmski samorastnik z Dobrave, Kranjski zbornik 2010
Frančišek Karol Benegalia
urediZg. Savinjska dolina, 1714/15 – Dobrava, 11. 4. 1792. Duhovnik. V duhovnika je bil posvečen 23. maja 1739 na naslov kostanjeviškega samostana »ad fontes Marianos«. Med drugim je bil beneficiat v Ljubnem, župnik v Podbrezjah (1765–1773), v Srednji vasi v Bohinju in nazadnje lokalni kaplan na Dobravi, kjer je umrl 11. aprila 1792, star 78 let. Pokopan je v Mošnjah. -- Fara Mošnje skozi 850 let
 |
 |
Zgornja Dobrava, 5. 1. 1908 – Kranj, 5. 9. 1965. Partizan prvoborec, politični komisar, politik. Rojen pri Hrvatu, izučen za mizarja, v prijateljski in politični navezi s Stanetom Žagarjem je od 1931 deloval v delavsko kulturno-prosvetnih društvih in društvu kmetskih fantov in deklet. V maju 1936 je postal član KP. Leta 1938 je postal član jeseniškega okrožnega komiteja Komunistične partije Slovenije, 1941 pa član vojnega komiteja jeseniškega okrožja, ki ga je vodil Jože Gregorič, organizator prvih partizanskih skupin na Jelovici. 27. junija 1911 je vstopil med partizane in avgusta postal komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah. Vzdevek Johan je postal njegovo partizansko ime, sem in tja je uporabljal tudi ilegalno ime Jereb. 21. aprila 1941 je pri Bodlaju na Dobravi organiziral sestanek z Ivanom Križnarjem, Antonom Mohoričem idr., po katerem so šli prisotni v vojaške barake pri Prtovču po odloženo jugoslovansko orožje. Rudi Papež ga je konec maja 1941 poklical v Ratibovec pod Stolom, kjer so ustanovili odporniški komite za jeseniško okrožje. Po razdelitvi bataljona je bil komisar v Selški četi. Od novembra 1942 do novembra 1943 je med Jelovico in Karavankami organiziral enote OF. Potem je bil sekretar KPS in OF v beljaškem okrožju in član oblastnega komiteja KPS ter pokrajinskega odbora OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je bival pri ženi v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je 1951 končal višjo politično šolo. Po ločitvi in vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Bil je organizacijski sekretar občinskega komiteja Zveze komunistov Jesenice in Radovljica ter direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Bil je tudi predsednik OO ZB NOV Radovljica. 1953 je kandidiral v Republiški zbor. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je dvakrat prejel red za hrabrost, red zaslug za ljudstvo s srebrnimi žarki, red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in partizansko spomenico 1941. Leta 1961 je vodil gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. -- Ivan Bertoncelj, Wikipedija, Ivan Bertoncelj, Gorenjci.si, ES, Glas Gorenjske 14. 11. 1953, 2
Dodatna literatura: Ivan Bertoncelj-Johan pripoveduje ... Ognjeni krst Cankarjevega bataljona. Glas Gorenjske 27. 7. 1956, 3.
Boštjan Blaznik
uredi
Jesenice, 15. 4. 1965. Častnik. Starša sta Vera in Franc z Mišač, sestri Mateja in Mojca. Otroštvo je preživel na Mišačah. Šolanje: Osnovna šola Stane Žagar v Lipnici, Gimnazija Kranj, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani. 1989 je diplomiral iz sociologije. Vojaški rok je služil v Šoli za rezervne oficirje v Bileći. Zaposlen je bil najprej v Zavodu Matevža Langusa v Kamni gorici. Kot rezervni častnik Teritorialne obrambe se je januarja 1992 udeležil vojne za samostojno Slovenijo in po njej stopil v stalni sestav Slovenske vojske, kjer ima čin polkovnika. Od leta 2015 je direktor NATO centra odličnosti za gorsko bojevanje v Poljčah. Leta 1994 se je poročil z Urško, rojeno Kozjek, in se priženil na Srednjo Dobravo. Po letih igranja košarke v Košarkarskem klubu Radovljica je nadaljeval s športno rekreacijo kot tekač, pohodnik, kolesar, turni in alpski smučar ter veslač v kajaku; v teh dejavnostih člani družine, tudi hči Zala in sin Domen, skupaj preživljajo prosti čas.
Mateja Blaznik
uredi
Kranj, 5. 9. 1967, živi na Mišačah (Ažmanova). Glasbenica (klasična kitaristka), pesnica, skladateljica. Izobrazba: Glasbena šola Radovljica, Srednja glasbena in baletna šola ter Akademija za glasbo, Ljubljana. Kitaristka in pevka skupine Tantadruj, ki (s prekinitvami) nastopa od leta 1986. Je avtorica skladb in aranžmajev za kitaro. Skupina uglasbuje slovensko in svetovno poezijo, sama pa piše besedila za glasbo Boštjana Sokliča. Poučuje glasbo na Glasbeni šoli v Radovljici. -- mateja.blaznik.com
Urška Blaznik
uredi |
Vera Blaznik
uredi |
Bila je članica območnega združenja Rdečega križa v Radovljici in 14 let (2001-2015) predsednica Odbora prostovoljcev Rdečega križa. Priznanja:
- srebrni in zlati znak RK Slovenije
- priznanje za dolgoletno ustvarjalno delo, za krepitev solidarnosti in humanih odnosov med ljudmi in aktivnosti pri razvoju Rdečega križa Slovenije
- priznanje Henri Dunan, imenovano po ustanovitelju Rdečega križa, ji je podelilo območno združenje RK Radovljica
- priznanje Zlati klas, ki ga podeljuje Krajevna skupnost Srednja Dobrava -- (po podatkih Jožice Albinini)
Andrej Bohinc, Tomažovčev (Mišače 3. 11. 1912 – Ljubljana, pogreb 3. 3. 2000). Ekonomist, predvojni komunist. Zaposlen je bil kot uradnik v tovarni Kranjske industrijske družbe na Jesenicah. Okupatorji so 1941 izselili starše v Nemčijo, sam pa se je poleti 1941 umaknil v ilegalo in se vključil v osvobodilno gibanje. 13. jan. 1942 aretiran. Ker v Begunjah ni nič izdal in mu ni bilo mogoče nič dokazati, je bil po dveh mesecih skupaj s 84 drugimi interniran v Dachau. Avgusta 1943 so ga po številnih prošnjah njegove žene Jerce in priporočilu jeseniške tovarne odpustili, od novembra 1943 je bil v odporu, najprej v gospodarskih komisijah, od okt. 1944 v Kokrškem odredu partijski sekretar in pomočnik komisarja odreda. Pri osvobajanju Begunj 4. maja 1945 je kot vodil razgovore z Nemci, da so se predali, ker je znal nemško, in prvi odpiral celice zapornikov. Osvobodili so 632 zapornikov, čeprav so stražarjem že prihajali na pomoč vlasovci in domobranci. O tem piše Vladimir Kavčič v Zapisniku (1973) in Ivan Jan v tretjem delu knjige o Kokrškem odredu in partizanstvu pod Karavankami. Po vojni je bil 11. 5. 1945 izvoljen za zveznega poslanca in bil okrajni sekretar KPS za Jesenice. Odkril je, da so politični umori ducata ljudi, ki so jih imeli za sovražne oblasti in so se dogajali med njegovo funkcijo, npr. uboj kaplana dr. Toma, ki je sodeloval v NOB, delo mladih skojevcev po naročilu Udbe, in enega, Tineta Šranca, aretiral. Dotlej je veljalo, da jih pobijajo domobranci iz Koroške. Preprečil je uboj bohinjskega zdravnika dr. Volfa, s tem ko je aretiral njegovega morilca Evstahija Baloha. Zameril se je obveščevalni službi (Ivo Svetina, Miha Marinko, Ivan Jan) tudi zato, ker je spraševal po izginulih zapisnikih zaslišanj zapornikov in stražarjev v Begunjah. Zato so ga 14. oktobra 1947 z izgovorom, da ga pošiljajo na izobraževanje v Sovjetsko zvezo, aretirali pod obtožbo, da je v Dachauu podpisal sodelovanje z Gestapom in bil zato izpuščen, da je Nemcem pomagal pri medicinskih poskusih nad interniranci, da je po vojni delal za angleško obveščevalno službo, da je organiziral poboje na Jesenicah in sodeloval z Informbirojem. Na podlagi teh obtožb je bil na šestem dachauskem procesu 9. in 10. avgusta 1948 obsojen na smrt z ustrelitvijo. Po pritožbi je dobil dosmrtno ječo, nato na 20 let strogega zapora. Odsedel je 11 let, 2 meseca in 16 dni, do 6. januarja 1959. Z nekaterih javnih fotografij so ga izrezali. 21. 12. 1958 je bil pogojno izpuščen, nato sodno (1971) in politično (1986, na 10. kongresu ZKS1986) rehabilitiran, za prestano trpljenje je dobil minimalno odškodnino. Po ženini smrti je bil dolga leta član odbora krajevne organizacije Zveze združenj borcev Josip Prašnikar v Ljubljani. Ko so v Nemčiji postavili pred sodišče nekdanjega šefa Gestapa na Jesenicah Klemensa Druschkeja, se je sam javil za pričo o njegovih zločinih v Nemčiji. Zadnja leta je preživel z družico Marico v počitniški hiši v Jazbinah nad Šmartnim pri Litiji. -- Rok Gašperšič, Mišače, 107 (2009), Intevju z Vlastom Kopačem. Prispevki za novejšo zgodovino LII - 2/2012; Danica Dolenc: "Vi ste in morate biti gestapovec." Gorenjski glas 14. okt. 1988, Andrej Bohinc, pričevanje 29. nov. 1980 01, 02, 03, 04, 05, 06, 07, 08; Bogdan Osolnik: V spomin Andreja Bohinca. Glas 14. 4. 2000; grob na Žalah B: ANDREJ BOHINC 1912-2000, Oddelek 22B, Vrsta 6, Grob 17.
Matevž Boštijančič
urediTudi Bastijančič, v krstni knjigi Woshtianzhitsch (Mišače, 12. 9. 1749 – Mišače, 3. 3. 1812). Duhovnik. Rodil se je 12. septembra 1749 na Mišačah, ki so tedaj spadale v mošenjsko župnijo. Bogoslovje je študiral v Gradcu in bil 12. decembra 1773 posvečen v mašnika. Služboval je kot duhovni pomočnik v Gorjah (1776–1778), na Vrhniki (1778–1780), na Lipoglavu (1780), pri sv. Joštu nad Kranjem, v Moravčah ter eno leto in pol kot kaplan v Preserju. 1788 prišel za kaplana na Šenturško goro, kjer ni dolgo ostal. Odšel za kaplana v Cerklje na Gorenjskem (1789–1791), v Selca nad Škofjo Loko (1791), v Dol pri Ljubljani (1791–1792), v Horjul (1792–1793) in v Kamnik (1793–1794). Potem je živel nekaj časa v Ljubnem na Gorenjskem in na Dobravi. Leta 1798 ali 1799 mu je škof ordinarij dovolil, da je pastoralno pomagal v župniji Šenčur. Tam je pozneje postal kaplan (1799–1804). Dne 2. junija 1804 je prosil za razrešitev te službe, da bi šel pomagat svojemu bolnemu sorodniku, 93-letnemu upokojenemu duhovniku Mateju Presterlu v Ljubno. Dne 24. oktobra 1804 je bil na prošnjo ljubenske občine imenovan za kurata v Ljubnem. Kmalu se ga je ljubenski župnik naveličal ter si želel drugega pomočnika. 5. maja 1805 je odšel za kurata v Kamno Gorico. Umrl je na svojem domu na Mišačah. Bil je majhne postave, zdrav in razumen, dober govornik, ponižen in priljubljen med ljudmi. -- Fara Mošnje skozi 850 let
Matej Boštijančič (Woshtianzhitsh, tako je pisano njegovo ime v krstni knjigi) je bil porojen 12. septembra l. 1749 v Mešačah, fare mošenjske. (Sedaj pripadajo Mešače fari dobravski pri Kropi.) V mašnika je bil posvečen 12. decembra l. 1773 (ad titulum mensae a ferrariis Croppensibus assignatum). Bogoslovja se je učil v Gradcu. Pastiroval je od l. 1776 kot subsidijarij v Gorjah, na Vrhniki, 1. junija l. 1780 je bil poslan na Lipoglav, dalje k Sv. Joštu nad Kranjem, potem v Moravče. Dalje je bil poldrugo leto kapelan v Preserju, 6. maja l. 1788 poslali so ga za lokalnega kapelana na Šenturško goro, kjer pa ni dolgo ostal, ker že nastopno leto ga nahajamo kot subsidijarija v Cerkljah, od koder je bil 7. maja l. 1791 dekretiran za kapelana v Selca. Ker je bil za to težavno službo prešibek, prosil je prestave in je bil še isto leto, 23. avgusta, poslan kapelanovat v Dol, 12. novembra l. 1792 pa je bil premeščen v Horjul in od tod 1. avgusta l. 1793 za manemisarija v Kamnik. V Kamniku je bil do sv. Jurja l. 1796. Potem je bival nekaj časa v Ljubnem in na Dobravi pri Kropi. L. 1799 mu je škofijstvo dovolilo preseliti se v St. Jurij pri Kranju ter pomagati v pastirstvu. Kapelanoval je ondi od 12. septembra l. 1799 do 28. junija l. 1804. L. 1804, 2. junija, prosil je dovoljenja, da bi se smel naseliti pri svojem sorodniku Mateju Presterlu (93 letnem starčku, vpokojenem kapelanu) v Ljubnem. 24. oktobra istega leta je bil nastavljen na prošnjo ljubenske občine kot provizor kuratnega beneficija ali manemisarijata v Ljubnem. A kmalu se ga je župnik Josip Petrič naveličal, ter si želel druzega pomočnika. Matej Boštijančič pa je pretegnil iz Ljubnega 5. maja l. 1805. L. 1808 ga nahajamo kurata v Kamni gorici. Umrl je v svoji rojstni vasi v Mešačah (št. 5) 4. marca 1. 1812.[1] -- Ivan Lavrenčič: Zgodovina cerkljanske fare, 1890; Zgodovinski zbornik 1899 (12/52)
Matej Boštijančič (Woshtianzhitsh, tako je pisano njegovo ime v krstni knjigi) je bil porojen 12. septembra l. 1749 v Mešačah, fare mošenjske. (Sedaj pripadajo Mešače fari dobravski pri Kropi.) V mašnika je bil posvečen 12. decembra l. 1773 (ad titulum mensae a ferrariis Croppensibus assignatum). -- Zgodovinski zbornik februar 1892
Pri smrtnem dnevu Mateja Boštijančiča držali smo se izpiska iz dobravske mrliške knjige, ki pravi: Gestorben am 4. Maerz 1812, Mišače Nr. 5 »Mattheus Wostiantschitsch Briester, an Brand; alt 62 Jahr.« Komu je toraj bolj verovati: matrikam ali šematizmu? — Zgodovinski zbornik 1893 (6/23)
Jernej Boštjančič
urediTudi Bastiančič ali Bastijančič (Mišače, 1754 – Lesce, 14. 1. 1818). Duhovnik. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bol posvečen v duhovnika 20. marca 1779. Po novi maši je bil semeniški duhovnik in prefekt v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Nato je bil duhovni pomočnik (manemisarij) v Ljubnem na Gorenjskem (1783–1784) in na Bledu (1784–1785), kaplan v Sori pri Medvodah (1785–1786) in v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani (19. jul. 1786 – 1787), začasni upravitelj župnije Ljubljana – Trnovo (14. nov. 1787 – 1788) in spet kaplan v ljubljanski stolni župniji (16. apr. 1788). Leta 1783 je v Ljubljani izdal knjigo z naslovom Khatolshku Podvučenje od tih pervih dveh Sakramentov, S. Kersta inu S. Firme. Od Jerneja Bastianzhizha v Ljublanski duhovni hishi mashnika. V Lublani, Drukanu per Ignaziu Klainmajerju 1783. (Josip Marn, Jezičnik 22, str. 70; Bibliotheca Carnioliae, str. 9). V njej je zabeležil slovensko formulo za krščevanje in prvič v slovenski jezik prevedel ves liturgični tekst za krst in birmo. Na veliko željo in prošnje sorškega župnika in faranov se je 8. jul. vrnil za kaplana na Soro (1788–1790). Ljubljanski stolni prošt ga je reprezentiral 21. decembra 1790 za župnika vikarja mestne župnije v Radovljici, kjer je postal poddekan (prodekan?) in pridobil posebne zasluge za šolstvo. Dne 16. maja 1806 je odšel za župnika v Lesce, naslednje leto je bil imenovan za dekana tedanje gorjanske dekanije (danes radovljiška dekanija) in ljubljanski škof ga je imenoval tudi za duhovnega (konzistorijalnega) svetnika. Umrl je 14. januarja 1818 ob 8. uri v cerkvi v Lescah; ravno ko je maševal, ga je zadela kap. Bil je dober govornik in pisec. -- Fara Mošnje skozi 850 let; gorenjci.si; SBL; Zgodovinski zbornik 1892 (5/19)
Pomenki o nekaterih krajih radovljiške občine (28. zapis). Na koncu zapisa — bil je 25. — v katerem smo pripotovali iz Mošenj, skozi Globoko do Mišač, nisem omenil zaslužnega moža, Jerneja Boštjančiča, ki ga je rodila ta drobcena vasica nad tu še kar bistro Savo. Najbrž se mi je tako mudilo, da bi bil ja čimprej v Ljubnem pri prijatelju Francetu. No, svojo pozabo, ki ji je botrovala le naglica, zdaj brž popravljam.
Bartholomaeus Bastianzhizh. Rojen v Mišačah l. 1754, umrl v Lescah l. 1818, nabožen pisatelj (v Vodnikovih, predprešernovskih časih je bil sleherni, ki je pisal slovensko, zaslužen mož). Josip Lavtižar, življenjepisec in krajepisec, govori o našem Mišačanu (v ljudski izreki: Mešačanu): »Jernej Bastijanzhizh, poprej vikar v Radolici, pozneje župnik in dekan v Lescah, je bil pobožen, svet mož. Spisal je l. 1783 knjižico Katolshku Podvuzhenje od tih pervih dveh Sakramentov S. Kersta inu S. Firme. Umrl 14. januarja 1818 ob polosmih zjutraj med sveto mašo vsled mertvouda, star 63 let.«
Slovenska literarna znanost pa Jerneja Boštjančiča bolj natanko označuje. Da je resda napisal in izdal ono »Katholshku Podvuzhenje«, a je v knjižici poleg slovenske formule za sodelovanje pri krščevanju, ki jo je določal obrednik ljubljanske škofije že od l. 1706 dalje, objavljen v Boštjančičevi knjižici prvič ves liturgični latinski tekst za krščevanje in birmovanje pisan v slovenskem prevodu. Ta prispevek k slovenizaciji cerkvenega obrednika pa je prav Boštjančičeva zasluga. Torej je obogatil repertoar slovenskega cerkvenega pismenstva že pred – 200 leti!
To bodi skromen spomin na starega Mišačana, po vseh opisih poštenega, pravičnega moža. In še drug spomin: na leškem pokopališču je vklesano v nagrobno ploščo: Bartholomaeus Bastianzhizh parochus et decanus in Lees. (Jernej Boštjančič, župnik in dekan v Lescah.) Latinski nagrobni napis ima obliko kronograma, ki vsebuje letnico pokojnikove smrti. No, o bistvu kronogramov, kjer sešteta vrednost vseh črk, ki pomenijo rimska števila, da določeno letnico, sem že nekajkrat pisal: Večinoma so ti kronogrami pisani v latinščini, kdajpakdaj tudi v nemščini, v slovenščini le redkokdaj ... -- Črtomir Zorec, Glas 15. 7. 1977
Stane Boštjančič
uredi
D
urediFranci Dornik
uredi
Tržič, 22. 9. 1928, Brezovica 23. 4. 2017. V Tržiču je preživel mladost in končal osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji Kranj, po zaključku se je na kovinarski šoli izšolal za strojnega finomehanika. Šolanje na delovodski šoli v Ljubljani je končal leta 1950. Direkcija Republike Slovenije ga je poslala v Plamen Kropa, od tam pa v TULIP Lipnica, kjer so postavljali temelje za tovarno Iskra Mehanizmi Lipnica. Septembra 1956 je finomehanični obrat TULIP iz Plamena Kropa prešel pod okrilje Iskre Kranj. Tam je Franc Dornik delal do upokojitve leta 1989. Za svoje predano delo je dobil v Iskri nekaj priznanj, med drugim je bil leta 1972 odlikovan z redom dela s srebrnim vencem. Nekaj časa je pel v pevskem zboru Kropa, bil je aktiven v SZDL in pri Zvezi borcev. 1975 se je posvetil gradnji hiše na Brezovici in se 1980 z družino vselil vanjo. -- Po pričevanju sina Danila Dornika 15. 1. 2019
G
urediRok Gašperšič
uredi
Kropa, 9. 8. 1941, ing. gozd. Direktor, poslovnež, lovec, pisec domoznanskih del. Rojen je bil v Kropi kot 12. otrok v družini. Osnovno šolo je obiskoval v Kropi, gimnazijo v Kranju in Fakulteto za gozdarstvo v Ljubljani. Dopolnilno izobrazbo je pridobil v šoli za poslovodne kadre v gospodarstvu pri GZS, opravil strokovni izpit in več seminarjev za delo v zunanji trgovini in v gospodarstvu.
Zaposlitve: Biro za gozdarsko načrtovanje v Ljubljani (1970–71), Slovenijales Ljubljana (1971–75), Lesnina Ljubljana (1975–80), SOZD »GLG« Bled (1980–89), predsednik Poslovodnega odbora in glavni direktor GLG (1985–89) po ukinitvi sozdov pa komercialni direktor LIO Škofja Loka (1989–1992), predstavnik Waldcommerce AG za Srednjo Evropo (1992–2004), direktor Wertholz d. o. o. (1993–2004). Upokojil se je februarja 2004. Deloval je tudi politično: bil je delegat v Zboru občin RS, svetnik občine Radovljica, sodnik porotnik okrožnega sodišča v Radovljici in predsednik KS Srednja Dobrava.
Zelo je dejaven v kulturi in lovstvu. Od leta 1961 je član pevskega zbora iz Krope in član Lovske družine Kropa. Bil je več mandatov predsednik LD Kropa in z dodatnim izobraževanjem dosegel naziv lovski mojster. Leta 2009 je v samozaložbi izdal knjigo Mišače in rodbina Pegam – Monografija vasi, leta 2011 v založbi LD kropa knjigo O loviščih, lovu in lovcih pod Jelovico, v Kroparskem zborniku je objavil strokovni prispevek Gozd in Kropa, članke in komentarje pa v časopisih Lovec, Kmečki glas, Družina itd. Njegova fotografska zbirka obsega preko 40.000 tisoč enot in je vizualni dokument o našem bivanju, dogodkih in naravi. Preko 2000 svojih posnetkov Krope, Kroparjev in njihovega življenja je podaril v strokovno uporabo Kovaškemu muzeju v Kropi. Ima bogato zbirko domoznanskega gradiva, del slikovnega gradiva je viden tudi v temle leksikonu. -- Kadrovska evidenca SOZD GLG Bled in Rok Gašperšič
Gašpar Luka Götzl
urediKranj, 4. januarja 1782, umrl 30. julija 1857. Na Dobravi pri Kropi sta bila v stranskih oltarjih: 1. sv. Florijan, 2. sv. Anton Padovanski (G. Goetzl 1825); sedaj sta v župnišču. -- Viktor Steska: Pregled slovenske umetnosti. (Umetnost koncem osemnajstega stoletja.) Mladika 1925 (6/8)
H
uredi
Rojen 16. 3. 1984 v Kranju staršema Miri in Miranu, med 2002 in 2014 je živel na Srednji Dobravi, zdaj s svojo družino (žena Ana, rojena Kosmač, otroka Ela, * 2015, in Matevž, * 2017) v Žireh. Od leta 2010 je zaposlen kot asistent v laboratoriju LASOK na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Doktoriral je leta 2017 z disertacijo Optimizacija tekmovalne obutve za drsalno tehniko teka na smučeh. Objavljal je v soavtorstvu z Borisom Jermanom v Journal of sports engineering and technology. Od leta 2002 se ukvarja z alpinizmom, športnim plezanjem in turno smuko: do 2018 je opravil 850 alpinističnih vzponov in 430 turnih smukov. Nekatere je opisal v člankih v Planinskem vestniku, tudi o padcu z Jalovca februarja 2007. Udeležil se je petih odprav: 2005 Khula Kangri, Himalaja, 2006 Yosemite, ZDA, 2008, Cordilera Blanca, Peru, 2009, Patagonija, Argentina, 2010 Trango towers, Pakistan.
Mira Hladnik
uredi
Jesenice, 7. 3. 1954, Zečkova, roj. Šolar. Poučevala je angleščino na OŠ Cerklje in na srednjih šolah v Škofji Loki in Kranju, prevajala (Pravila za atletska tekmovanja (COBISS), (COBISS), Jordan Horowitz: Kako vzgojiti očeta (COBISS), Evald Flisar: Na zlati obali/On the Gold Coast) in lektorirala. V osnovno šolo je hodila v Lipnico, v prvem letniku gimnazije je stanovala v Kranju, med študijem slovenistike in anglistike pa v študentskem naselju v Ljubljani. Do 2012 je z družino (mož Miran, hči Mojca, sin Jurij) živela v Kranju in vmes tri leta v tujini (ZDA in Nemčija), odtlej spet na Srednji Dobravi. Kot profesorica angleščine je sodelovala pri mednarodnem dijaškem projektu e-twinning, bila zunanja ocenjevalka pri splošni maturi in članica državne maturitetne komisije za poklicno maturo iz angleščine, soavtorica zbirke maturitetnih nalog in drugega gradiva (Formal letters in the English matura (COBISS)). Po upokojitvi lektorira članke za Planinski vestnik, registrirala je divja odlagališča v okviru društva Ekologi brez meja, dejavna je pri Slovenskem društvu Hospic, v okviru Rdečega križa in Slovenske filantropije je pomagala v času begunskega vala v Dobovi, nato pa eno leto poučevala angleščino ter zbirala sredstva za azilni dom v Ljubljani. Bila je predsednica krajevnega odbora Sr. Dobrava in Kamna Gorica ZZB za vrednote NOB (2015), od leta 2016 pa tajnica. 2006–2010 je bila članica Sveta KS Sr. Dobrava, članica nadzornega sveta Bolnišnice za ginekologijo in porodništvo Kranj (2013–2016). 2016 je prejela zlato plaketo ZZB NOV Slovenije za zbirko partizanskih spomenikov na Geopediji, 2022 pa pečat Občine Radovljica "za ohranjanje spomenikov NOB na območju občine Radovljica in sodelovanje v projektih humanitarnih in okoljskih nevladnih organizacij". Vsako leto organizira spominske slovesnosti v domu krajanov ali ob grobišču padlih na Sr. Dobravi in pohod od spomenika do spomenika. V okviru Inštituta 8. marec je zbirala podpise za državljanske pobude in referendume, npr. za zaščito pitne vode, in z aktivno udeležbo na tedenskih kolesarskih protestih pomagala pri normalizaciji slovenske družbe. -- Osebna spletna stran
Jesenice, 19. 12. 1954. Literarni zgodovinar. Je avtor več knjig o slovenski književnosti in profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s kvantitativnimi raziskavami slovenske pripovedne proze. Moderira Slovlit, novičarski in diskusijski e-poštni seznam, ki povezuje sloveniste in druge interesente za slovensko literaturo, kulturo in humanistiko. Gimnazijo je obiskoval v Kranju in se po maturi vpisal na slovenščino in primerjalno književnost z literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je leta 1978, leta 1981 je magistriral, doktoriral je 1988 z obravnavo žanra slovenske kmečke povesti. Na Filozofski fakulteti se je zaposlil leta 1979 kot stažist raziskovalec. Leta 1982 je postal asistent pri profesorjih Francu Zadravcu in Matjažu Kmeclu, napredoval v naziv docenta leta 1989, v izrednega 1994 in 1999 v rednega profesorja za slovensko književnost. V šolskem letu 1984/1985 je bil Fulbrightov lektor za slovenščino na Kansaški univerzi v Lawrenceu, ZDA. S Humboldtovo štipendijo je šolsko leto 1989/1990 preživel v Göttingenu (Nemčija), znova s pomočjo Fulbrightove štipendije pa šolsko leto 1994/1995 v Kansasu. Svoje literarnovedne članke, knjige (Slovene for Travelers, o slovenski kmečki povesti, o zgodovinskem romanu itd.), fotografski in video material prosto dostopno objavlja na spletu – na Wikipediji, Wikiviru, Wikiverzi in Wikiknjigah, na portalu Academia.edu, Geopediji in YouTubu. Nagrade: nagrada Republike Slovenije na področju šolstva 2012, zlata plaketa Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije 2016, Trubarjevo priznanje 2017, Pretnarjeva nagrada 2020.
Od 2002 živi z ženo Miro, roj. Šolar - Zečkovo, na Srednji Dobravi, pred tem v Stražišču pri Kranju. Ena njegovih najbolj branih publikacij je bila o zidavi hiše na Dobravi (Gradnja družinske hiše), objavljena v nadaljevanjih tudi v Gorenjskem glasu. Za lokalno zgodovino ga je motivirala pomoč pri uredništvu knjige soseda Roka Gašperšiča Mišače in rodbina Pegam leta 2009. Hči Mojca Hladnik živi od 2010 dalje na Zgornji Dobravi (pri Pisancu), sin Jurij pa je poročen v Žireh.
Janez Hrovat
urediZgornja Dobrava, 19. januarja 1835[2] pri Komaričku – Podkoren, 6. avgusta 1915. Mizar, rezbar in pozlatar. Mizarstva se je naučil pri očetu na Dobravi. Posebej lepo izrezljano pohištvo sta z bratom izdelal za neko učiteljico. Ker je hodil v šole, so ga ljudje na Dobravi in Podkornu imeli za izučenega rezbarja (»pildhauar«). V Podkoren je prišel zaradi dela v cerkvi. Tu se je oženil, si kupil hišico in nekaj zemlje. Služil je s poslikavo pohištva s šablonami in lesenih nagrobnih križev, železne križe pa je pozlačeval. Za cerkev v Podkorenu je naslikal križev pot. Sliko križevega pota (Gorenjski muzej) je signiral s svojim imenom: Joh. Chrowath (pinz. iz Sp. Korena). Kot njegove slikarije na pohištvu so tudi slike križevega pota barvno kričeče in razodevajo slikarja skromne slikarske spretnosti. -- Anka Novak: Poslikano pohištvo v Dolini, Slovenski etnograf 1970-1971 (23/24), 29, 30
J
uredi |
 |
Slikar Božidar Jakac (Novo mesto, 16. julij 1899 – Ljubljana, 12. november 1989) je v 30. letih hodil na Dobravo k Valentinovim na obisk in tam slikal. Po izročilu naj bi namreč nekoč izstopil na napačni železniški postaji skupaj z Magdo Pogačnik, ki je živela v Salzburgu, in se navezal na kraj. Med drugim je naslikal Valentinovo domačijo in ajdovo polje na poti proti Otočam; slike je Magda kupila in so v lasti članov Valentinove rodbine.
 |
 |
 |
 |
Rodine, 26. 5. 1891 – Ljubno, 12. 4. 1966. Duhovnik, pesnik in dramatik. V letih 1957–1962 na Dobravi vikar namestnik, sicer župnik v Ljubnem. Študiral bogoslovje v Ljubljani, posvečen 1915. Izšel iz realizma pod vplivom F. S. Finžgarja, pisal večinoma kmečke povesti. Najbolj priljubljeno mladinsko delo povest o življenju mostiščarjev na ljubljanskem barju (Bobri I.–III.). (Sam, Rod, Vrh) 1942–43; več izdaj. Druga dela: povesti Ovčar Marko (1929), Cvetkova Cilka (1938), Trop brez zvoncev (1941). Drami: Dom (1923), Bratje (1931). Napisal je scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine (1932).
Matevž Jegrišek
urediTudi Jegrischeg, Zalog pri Cerkljah – Bohinjska Bistrica, 18. 5. 1812. Duhovnik. V duhovnika je bil posvečen leta 1775 na naslov podložnikov smledniškega gospostva. Letopis ljubljanske škofije 1788 ga omenja kot kaplana v Gorjah. Leta 1793 je bil stolni vikar v Ljubljani, nato lokalist na Dobravi (1796–1800), od koder je odšel za župnika v Bohinjsko Bistrico. -- Fara Mošnje skozi 850 let
Marijan Ješe
uredi.jpg)
Rojen 17. 6. 1958 na Spodnji Dobravi. V osnovno šolo je hodil v Lipnico. V šolskem centru Iskra Kranj je zaključil srednjo tehniško šolo. Med počitnicami je s stricem Janezom tesaril in tako nadaljeval družinsko tradicijo, ki traja, kot je razvidno iz Radovljiškega urbarja, vsaj od leta 1579. Leta 1984 je diplomiral na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani s področja hladnega preoblikovanja odkovkov v povezavi s prakso v tovarni Plamen Kropa. Po poroki (sinova Andraž in Blaž, hčerka Lea) in odsluženem vojaškem roku se je preselil v Lesce in se zaposlil v tovarni Veriga kot vodja tehnološkega oddelka. Ukvarjal se je z razvojem vijakov za pritrjevanje gips-kartonskih plošč in oblikoval orodje za izdelavo specialnega profila žice (polovico prereza v obliki polkroga, polovica kvadrat), iz katerega so izdelovali snežne verige za boljši oprijem na ledenih površinah. Nato je v begunjskem Elanu kot razvojni tehnolog oblikoval preko 30 modelov smučk in snežnih desk. Z njegovo tehnologijo so 6-krat hitreje obdelali leseno sredico smučke MBX industrijskega oblikovalca Oskarja Kogoja. Sodeloval je pri razvoju prve Elanove jadrnice, zgrajene po principu sestavljanja izmenljivih blokovnih sklopov. Po stečaju Elana 1990 je delal kot vodja projektov v Iskratecu v Kranju. Vodil je proizvodnjo delov za bankomate za podjetje IBM Berlin ter sodeloval pri razvoju pametnega čitalca bančnih čekov in lističev loterije. Nato je bil v podjetju Mehanizmi Lipnica vodja proizvodnje in plana malih gospodinjskih aparatov za koncern Philips. Poslovni program SAP je nadgradil tako, da je bilo z njim mogoče poiskati nekurantne materiale (ki so že v skladišču, a se v planskem obdobju ne bodo rabili); nadgradnjo uporabljajo Philipsove tovarne po svetu in njihovi dobavitelji. S to nadgradnjo je leta 2002 magistriral na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju.
Postal je svetovalec za zaščito in reševanje v Občini Radovljica ter poveljnik občinskega štaba Civilne zaščite in prvi občinski inšpektor na Gorenjskem. Pripravil je spremembo Zakona o cestah iz leta 2010, po kateri se zasebna parkirišča ob trgovskih in gostinskih lokalih štejejo za javne površine, s čimer je bil omogočen nadzor na teh območjih policiji in redarstvu. Kot član komisije Skupnosti občin Slovenije (SOS) za zaščito in reševanje je uspel s pobudo, da v enotah za zaščito in reševanje obveznike Civilne zaščite zamenjajo gasilci, kjer je to mogoče, kar je v občini Radovljica pomenilo prihranek opreme in ostalih stroškov za 132 oseb, na ravni države pa nekaj tisoč. Bil je vodja skupine, ki je organizirala delovanje Gasilske enote občine Radovljica (GEOR), ki je svojo usposobljenost najbolje pokazala v katastrofalnih poplavah leta 2007. Kot vodja intervencije je za uspešno opravljeno delo prejel državno odlikovanje Bronasti znak Civilne zaščite.
Z organizacijo kampinga za Rome v času velikega šmarna na Brezjah je rešil problematiko več kot tridesetletnega črnega kampiranja, za kar je prejel državno odlikovanje Bronasti ščit policije. Po skoraj desetletju uradniškega dela se je vrnil v gospodarstvo, kjer je v družinskem podjetju deloval do upokojitve.
Na Dobravi je bil nekaj časa predsednik mladinske organizacije, predvsem pa je bil dejaven v gasilstvu. V PGD Srednja Dobrava je bil član tekmovalne desetine in mentor ženske gasilske desetine, v PGD Lesce pa je opravil izpite za višjega gasilskega častnika in bil mentor mladine, gasilski predavatelj, član upravnega odbora in dva mandata tajnik društva. Na osnovni šoli Frana Saleškega Finžgarja v Lescah je ustanovil Društvo mladi gasilec.
V osnovni šoli se je začel ukvarjati s športom, najprej s tekom, nato z orodno telovadbo, potem pa v igrah z žogo. Pri desetih letih je zaigral za košarkarsko ekipo Plamen Kropa in bil vpoklican v Slovensko državno pionirsko košarkarsko reprezentanco. Kasneje je igral tudi za odbojkarski klub Kamna Gorica. Od ustanovitve športnega društvu Srednja Dobrava leta 1976 je bil v njem odbojkarski sodnik, nato pa tudi trener ženske odbojkarske ekipe in sodnik prve državne odbojkarske lige. Kot športnik, trener ali športni funkcionar je več kot 40 let deloval v športnih kolektivih OK Bled, ACH Volley, OK Triglav Kranj, OK Črnuče, Odbojkarska reprezentanca poštnih delavk Slovenije, Odbojkarska reprezentanca medicinskih sester republike Slovenije, Odbojkarska zveza Slovenije, Društvo odbojkarskih sodnikov Gorenjske, TVD Partizan Tabor Ljubljana, Društvo za borilne veščine Ljubljana, ŠD Carinarnica Jesenice, ŠD Brezje, ŠD Radovljica, Planinsko društvo Radovljica.
Peter Jocif
uredi |
Kranj, 2. 11. 1888 – Preddvor, 9. 2. 1968. Učitelj. Poučeval je najprej v Cerkljah, na Dobravi je poučeval v letih 1912–1921, bil leta 1914 mobiliziran in poslan na fronto, po vojni (domov se je vrnil šele 1919) pa je na Dobravi enorazrednico spremenil v dvorazrednico in dobil status nadučitelja. Poznan je bil kot vzoren sadjar in čebelar in učitelj teh veščin. 1922 pa je postal šolski upravitelj v Preddvoru, službo je nastopil skupaj z ženo Angelo, roj. Orehek, ki je prišla iz Ovsiš pri Podnartu. V starosti mu je odpovedala desna roka in se je naučil pisati z levico. Pogreb je bil na njegov rojstni dan, v nedeljo 11. 2. 1968 izpred hiše Preddvor 43. Pod osmrtnico so podpisani žalujoči hčerka Majda, por. Plevčak, Nežka, sin ing. Boštjan, vnukinji Aljana in Bogdana, sestra Ančka, snaha Sonja, zet veterinar Jože. -- Osmrtnica, Glas 10. 2. 1968; Jure Volčjak: Šolstvo v Preddvoru do leta 1955. Preddvor - podobe minulih časov in ljudi: Zbornik občine Preddvor. Academia.edu 2018.
 |
Kranj, 13. april 1984. Hokejist. V letih 2000/01–2012/13 je igral za Hokejski klub Triglav Kranj, odigral je 252 prvenstvenih tekem rednega dela ter dosegel 98 golov in 91 podaj, na 47 tekmah končnice pa je dosegel dvanajst golov in štirinajst podaj. Z družino (žena je Frvanova) živi v novi hiši na Srednji Dobravi.
K
urediJakob Kalan
urediDobrava, 6. 4. 1877 – Loka pri Višnji Gori 6. 4. 1944. Duhovnik. Julija 1897 je bil sprejet v knezoškofijsko duhovno semenišče v Ljubljani, mašniško posvečenje mu je podelil škof Jeglič 14. 7. 1900. Služboval je v Podkraju na Notranjskem, v Waukeganu v ZDA, kjer je 1912 prišel v spor s čikaškim škofom, ker se ni hotel podrediti njegovi oblasti oz. naj bi ustanavljal neodvisno cerkev in mu je ta odvzel mašniške pravice. Na Razborju je služboval od aprila 1924 do okt. 1927. -- Peter Teichmeister: Duhovniki, ki so opravljali delo župnika ali/in kaplana na Razborju, 2006; Josip Pollak: Jakob Kalan – Razkrinkan. Amerikanski Slovenec 2. avg. 1912; Ljubljanski škofijski list / Laibacher Diöcesenblatt 1897, št. 7.
Jakob Ml. Kalan, drugi kpl. od meseca okt. l. 1907. do meseca sept. l. 1908. Na Dobravi pri Kropi se je rodil rudečelasec dne 6. aprila 1877., mašnik pa je postal že v 3. letu bogoslovja dne 14. jul. l. 1900. Dovršivši bogoslovne nauke kot semeniščnik je prišel naslednje leto za subsidiarija v svoj rojstni kraj na Dobravo, meseca febr. l. 1902. ga odtam pošljejo v Poljane nad Škofjoloko za kaplana, meseca 1. dec. l. 1902. se preseli v Zagorje ob Savi, odtam pa pride meseca okt. l. 1904. v Šentjernej, odtod pa v Tržič, kjer ni zapustil prijetnih spominov, ker je preveč svojevoljen. Odšel je na Vreme za kaplana, v adventu l. 1909. je postal župni upravitelj v Podkraju na Vipavskem, kjer so ga vmestili dne 21. febr. l. 1910. župnikom. Užaljen, ker ni dobil selške župnije, je spomladi l. 1912. resigniral ter odšel v Ameriko, kjer pa tudi niso bili zadovoljni ž njim radi njegove trme. Bival je nekaj časa v Wankegan III. kot vsiljenec, a meseca novembra l. 1912. je postal vendar farmerski župnik v Villard Wise. Naposled se je vendar izpreobrnil, prosil očitno odpuščanja svoje cerkvene predstojnike, prišel nazaj iz Amerike ter bil sprejet v krško škofijo. Kaplanoval je dva meseca l. 1913. v Borovljah, 1 mesec v Svečah in zdaj je provizor v Ojstrci na Koroškem. -- Cerkveni glasnik za Tržiško župnijo 1927 (4/33)
Mateja Kavaš
uredi
Rojena Urbanija, Kranj, 24. aprila 1979. Diplomatka. Prof. grščine in latinščine, zaposlena na Ministrstvu za zunanje zadeve v Bruslju. Naslov stalnega bivališča je Zg. Dobrava 2. V reviji Keria je bil 2003 objavljen njen prevod Ksenofona Atenskega Atenska ustava. -- Mateja Kavaš, Cobiss
Janez Klavžar
uredi |
 Terezija župnikova sestra * 10. X. 1884 † 29. XII. 1923 V spomin si se z dobroto nam zapisal, iz src te naših čas ne bo izbrisal, vse dobro kar si dal Dobravi, Bog plačaj Ti v nebeški slavi! |
Predgriže, 29. 1. 1883 – Dobrava, 30. 5. 1934. Župnik na Dobravi pri Kropi. Rojen v župniji Črni vrh nad Idrijo, umrl in pokopan je na Dobravi. Po študijah v Ljubljani je kaplanoval v Starem trgu pri Ložu (1906–1909), kjer je posebno delal v izobraževalnem društvu in ustanovil tamburaški zbor. Nato je bil v Škocijanu pri Mokronogu, kjer se je skupaj z župnikom Petrom Bohinjcem udejstvoval na kulturnem polju, šel za eno leto v Škofjo Loko in za dve leti v Cerknico. 31. avgusta 1916 je bil umeščen za župnika na Dobravi, kjer je deloval do smrti. Vodil je tudi izobraževalno društvo, bil med ustanovitelji »konsumnega društva« in imel v načrtu zidavo društvenega doma. Leta 1910 se je udeležil slovenskega romanja v Sveto deželo. -- Koledar družbe sv. Mohorja 1936
 |
 |
Boris Kocijančič (Bušeča vas, 1909–1968) je bil v volilu Ivana Kocijančiča predviden kot naslednji gospodar domačije pri Lazarju v Lipnici, vendar je zaradi bolezni umrl pred svojim očetom. Bil je pravnik, partizan in politik, večkratni minister v slovenski vladi in dolgoletni predsednik Veslaške zveze Slovenije. Na Bledu stoji v regatnem centru njegov kip, ki ga je 1970 izdelal Stojan Batič. Leta 1940 se je poročil s Kristo Pestotnik (1916–2011), zdravnico in soutemeljiteljico pediatrije v Sloveniji. Krista Kocijančič je študirala medicino v Ljubljani, Münchnu in Zagrebu, kjer je diplomirala leta 1941. Med vojno je bila zaprta v Ljubljani, za udeležbo v narodnoosvobodilnem boju je prejela častno priznanje. Po vojni je opravila specialistični izpit iz pediatrije (1946) in se zaposlila na Pediatrični kliniki v Ljubljani, na kateri je delovala do upokojitve leta 1977. Leta 1963 je ustanovila alergološki oddelek na Pediatrični kliniki, leta 1973 je doktorirala in leta 1974 je postala redna profesorica na Katedri za pediatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Boris in Krista sta imela dva otroka, Janeza (1941-) in Boruta (1942-). -- Vir: Nike Kocijančič Pokorn in Simon Kocijančič; Alergologija, imunologija, revmatologija. Slovenska pediatrija 21/3-4 (2014): 323-324
Ivan Kocijančič
uredi
Lipnica, 1878, † Ljubljana, 1971, priljubljen učitelj. Poučevati je začel na Gorenjskem 1897, potem pa dolga leta v Bušeči vasi na Dolenjskem in na koncu v Ljubljani. Več desetletij je vodil ustanovo Učiteljska samopomoč. (Lep jubilej, Ljudska pravica 20. 12. 1958
Prijateljeval je z leto dni mlajšim pesnikom Josipom Murnom, ki mu je podaril knjižico Goethejevih pesmi, od katerih je nekaterim pripisal slovenske prevode. Učiteljeval je na Homcu pri Mengšu in v Bohinju, kjer se je seznanil in 27. 9. 1905 poročil z učiteljico Albino Ažman, Kropa (188?-1957), v Bušeči vasi pri Brežicah in po 1. svetovni vojni v Ljubljani. Vso prvo vojno je preživel pod orožjem, napredoval od nadporočnika do stotnika in dogajanje od dneva do dneva dokumentiral v ohranjenem dnevniku. Deloval je v stanovskih organizacijah. Po prvi vojni je z dediščino za sorodnikom v tujini temeljito posodobil domačijo, sadovnjak in vrt. Prenovo je opravil stavbarski mojster Franc Šparovec – Benka iz Lipnice št. 4. V tridesetih letih 20. stoletja se je predčasno upokojil, kot je dejal zato, da so v tedanji brezposelnosti mlajši kolegi lahko prišli do kruha. Med vojno je sodeloval z OF. V Lipnici je imel obsežno knjižnico predvsem slovenskih in nemških knjig. Soproga Albina je imela med drugo vojno v Lipnici partizansko šolo, v kateri je sodelovala tudi hči Slavka. Kocijančeva sta imela tri otroke, Vido, Borisa in Slavko. Slavka (1911–2014) se je poročila s sosedom Vinkom Pircem iz Lipnice št. 8. Ivan in Albina sta umrla na domačiji, pokopana pa sta v Ljubljani na Žalah – zemlja z družinskega groba, ki se je prvotno nahajal na dobravskem pokopališču, je bila simbolno prenesena na novi grob na Žalah. Za sorodnike glej Dobravske domačije#Pri Vazarju.
- Pogovor:Dobravski kdojekdo#Gradivo za biografijo Ivana Kocijančiča: V. D.: Ivan Kocijančič -- osemdesetletnik. Prosvetni delavec 10. 1. 1959
Janez Kocijančič (Ljubljana, 1941-), sedanji lastnik hiše pri Lazarju, je pravnik, politik (bil je predsednik zveze mladine Jugoslavije, v samostojni Sloveniji predsednik Združene liste socialnih demokratov), minister v Kavčičevi vladi, poslanec v slovenskem parlamentu, gospodarstvenik in slovenski ter mednarodni športni funkcionar. Njegova soproga Andreja (1942-) je zdravnica endokrinologinja in prva ženska rektorica Ljubljanske Univerze. Njun sin je filozof, pesnik in prevajalec Gorazd Kocijančič (1964-) in hčerka Nike (1967-) por. Pokorn je prevodoslovka. Hišo v Lipnici je prenovil v osemdesetih letih. -- Vir: Nike Kocijančič Pokorn
Franc Kosel
uredi
Mišače, 1. 9. 1943, univerzitetni profesor. Srednja tehniška šola v Kranju, 1964–1969 študij na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, po diplomi in enoletni vojaški obveznosti asistent za predmete Mehanika in Matematika na FS UL. 1973 magisterij znanosti na statično-konstruktivni smeri, 1974 po obrambi disertacije Stabilnostni problem dvakrat sovisne stene z uporabo funkcij kompleksne spremenljivke, ki spada na področje geometrijske nelinearne mehanike, doktorat tehniških znanosti. 1975 je bil izvoljen za docenta, 1985 za izrednega in 1992 za rednega profesorja za mehaniko. Do upokojitve 2015 je bil predstojnik katedre za mehaniko, predstojnik oddelka za letalstvo in vodja laboratorija za nelinearno mehaniko. Dva mandata (1997–2001) je bil dekan Fakultete za strojništvo. 1976 je na jugoslovanskem kongresu za teoretično in uporabno mehaniko v Sarajevu prejel nagrado Rastko Stojanović, 2001 medaljo za sodelovanje med FS UL in Tehnično univerzo v Bratislavi, 2011 pa zlato plaketo Univerze v Ljubljani.
Specializiral se je za področje nelinearne mehanike konstrukcij in konstrukcijskih elementov, izdelanih iz kovinskih, nekovinskih in kompozitnih gradiv, ter za področje geometrijsko in snovno nelinearne mehanike konstrukcijskih elementov, ki so izdelani iz gradiv z oblikovnim spominom. Geometrijsko je optimiziral lopatice vodilnikov reverzibilne vodne turbine, aksialnih in radialnih turbopuhal s stališča optimalne mase in izkoristka ter stabilnost vitkega aeroprofila v fluidnem toku, ki predstavlja točko bimodalnega odziva aeroelastičnega sistema, kjer se flutter aeroprofila in flutter plošče pojavita istočasno. Raziskoval je vpliv dinamičnega temperaturnega polja na življenjsko dobo gradiv za delo v vročem, zaostale napetosti v strojnih elementih po toplotni in mehanski obdelavi, mehanska stanja v toplotno in mehansko statično in dinamično obremenjenih gradivih, ki predstavljajo mikromehanske obremenitvene kolektive (razpoke v heterogenem gradivu, vpliv oksidnih klinov in drugi vključki v osnovni matrici gradiva). Določil je optimalno število plasti nekovinskih kompozitnih gradiv, vrsto gradiva in orientacijo vlaken posameznega sloja glede na obliko in na način obremenitve konstrukcijskega elementa. Raziskoval je vzroke za nastanek napak v večslojnih kompozitnih konstrukcijskih elementih in problem razslojevanja. Sem spada tudi statika in dinamika protiprebojnih plošč in lupin in izdelava neprebojne vojaške čelade za jugoslovansko vojsko.
Optimiral je nosilne konstrukcije in konstrukcijske elemente iz kovinskih in nekovinskih gradiv. Z delovnimi organizacijami je sodeloval pri razvoju mobilnih drobilnic kapacitete 25.000 kN/h, s tovarno ISKRA v Kranju pri izdelavi elastičnih elementov za mikrostikala, s tovarno PAP - Ljubljana je na novo oblikoval čelade iz nekovinskih kompozitnih gradiv, z ETI iz Izlak je geometrijsko optimiziral instalacijske odklopnike za varovanje električnih naprav proti preobremenitvi in kratkemu stiku, s tovarno LEK Ljubljana ter z lesno in kemično industrijo pri projektiranju in dimenzioniranju cilindričnih nadtlačnih in podtlačnih posod ter silosov, izdelanih iz kovinskih in nekovinskih kompozitnih gradiv, z jedrsko elektrarno Krško in Termoelektrarno pri sanaciji uparjalnika in parnega kotla, kjer so se pojavile razpoke na ceveh, s tovarno ELAN iz Begunj na Gorenjskem pri optimizaciji slalomskih in veleslalomskih smuči carving.
Znanstvene in strokovne dosežke je predstavil kot avtor ali v soavtorstvu v 138 člankih v mednarodnih revijah ter na 282 konferencah doma in v tujini. Pod njegovim mentorstvom je diplomiralo 156 študentov, naziv magister tehniških znanosti je doseglo 15 kandidatov in naziv doktor tehniških znanosti 27 njegovih kandidatov. Svojo znanstveno pot je popisal v avtobiografiji Moja življenjska pot: Delo v stroki in znanosti (2018). -- Osebni arhiv, ARS, RTV SLO 28. maja 2014, David Homar: Prof. dr. Franc Kosel. 2012.pdf Šrauf marec 2012, 16–18.
Jože Kosel
urediSrednja Dobrava, julij 1924 – Ljubno?, ?. Mežnarjev? Rezervni poročnik. Rodil se je na Srednji Dobravi pri Kropi v delavski družini. Kot devetnajstletni fant je šel 1943. leta v partizane in bil komandir štabne čete. Bil je ranjen, po okrevanju je bil osebni kurir komandanta gorenjskega vojnega področja Albina Drolca-Krtine. Po vojni je bil nekaj časa komandir milice v Besnici, potem pa se je zaposlil pri železnici, v 70. letih je bil vlakovni odpravnik na železniški postaji v Podnartu. Ves čas po vojni je aktivno delal v družbenopolitičnih organizacijah, kot tajnik krajevne organizacije ZB NOV Ljubno, podpredsednik krajevne skupnosti Ljubno, tajnik sindikalne organizacije železničarjev v Lescah in član delegacije železničarjev. Bil je odlikovan z medaljo za hrabrost, s priznanjem zveze rezervnih vojaških starešin in 27. aprila 1974 s srebrno značko OF, ki mu jo je podelila občinska konferenca socialistične zveze Radovljica. -- C. R.: Jubilej Jožeta Koselja [ob 50-letnici], Glas 3. 7. 1974 [s sliko]
Franc Krivic
urediSpodnja Dobrava, 1846 – Radovljica, 1897. Gostilničar v Radovljici. Rojen je bil na Spodnji Dobravi št. 8 očetu Jakobu in materi Luciji, roj. Mulej. Z ženo Jožefo, roj. Medved, sta najprej živela na Bledu. Tam se jima je leta 1873 rodil sin Franc. Dve leti kasneje se jima je v Kranjski Gori rodil sin Alojzij. Med letoma 1877 in 1878 je Franc Krivic vodil gostilno in lectarijo v Radovljici, Mesto št. 9 (danes gostilna Lectar). Tam mu je žena Jožefa rodila sina in hčer. Ko se je družina preselila v Mesto št. 38 (danes Linhartov trg št. 16), so se zakoncema rodili še dve hčeri in dva sinova. Hišo je imel vsaj med leti 1879 in 1889. Žena Jožefa je umrla leta 1889, stara 37 let. Vdovec Franc je še pred letom 1895 kupil hišo Predmesto št. 49 in se z otroki preselil tja. Leta 1895 se je v Radovljici poročil s 66-letno Elizabeto Janc iz Predoselj št. 44, vdovo gostilničarja Franca Paplerja. Le dve leti kasneje je v Predmestu št. 49 umrl, star 51 let. -- Nadja Gartner-Lenac: Radovljiške družine v 19. stoletju, 2013
Lipnica, 5. 8. 1927 – 2. 1. 2014. Zgodovinar, pedagog. Njegov oče je bil zraven 20. julija 1941, ko se je na Jelovici začel oborožen upor proti Nemcem. Sam je odšel v partizane jeseni 1943, ko je bil star 16 let. Ob koncu vojne je bil sekretar OK SKOJ Kranj. Do leta 1946 je živel v Kranju, nato pa se je preselil v Ljubljano. Po vojni je šolanje nadaljeval na kranjski gimnaziji, kjer je leta 1947 maturiral. Leta 1953 je kot izredni študent diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dve leti je bil ravnatelj bežigrajske gimnazije in profesor na pedagoški gimnaziji. Med letoma 1974 in 1979 je bil vodja Zgodovinskega arhiva CK ZKS, predsednik sekcije za zgodovinopisje pri marksističnem centru CK ZKS in nazadnje predsednik komisije za zgodovino pri predsedstvu CK ZKS. Tu je delal do upokojitve leta 1989. Objavil je več krajših razprav o socialni in politični pripadnosti slovenskih partizanov iz leta 1941, o slovenskem domobranstvu, vlogi KPS v letih 1944 in 1945 ter o NOB in nemškem okupacijskem šolstvu na Gorenjskem. Izdal je monografije o jeseniškem, kranjskem, škofjeloškem in grosupeljskem okrožju v času NOB, na okolico rojstnega kraja se nanašata knjiga Dobravci doma in v izgnanstvu: Utrinki iz Dobravske kronike (1997) in Mali Gregorjevec in julijska vstaja 1941 na Gorenjskem (1986). Kot predstavnik Odbora za izdajo monografije Kranjsko okrožje v NOB 1941–1945 je prevzel Listino o priznanju, nagrado Mestne občine Kranj za leto 2008. -- Gorenjci.si
Lara Krnc
urediZgornja Dobrava, atletinja. Pred šolo se je ukvarjala z rolanjem, smučanjem, plesom, tenisom, potem se je odločila za plavanje in gimnastiko, pri šestnajstih letih pa za sedmeroboj. Dosežki:
- 1. mesto v skoku v daljino (osebni rekord 6,12 m); balkanska prvakinja (2018)
- 2. mesto na ekipnem prvenstvu Slovenije za mlajše mladinke v teku na 100 metrov z ovirami (2017)
- 2. mesto na pokalu Slovenije za starejše mladinke v skoku v višino (2017)
- 1. mesto na pokalu Slovenije za starejše mladinke v skoku v daljino (2017)
- 7. mesto na svetovnem prvenstvu za mlajše mladinke v sedmeroboju v Keniji (2017)
- 2. mesto na prvenstvu Slovenije za starejše mladinke v skoku v daljino (2017)
- 2. mesto v četveroboju za mlajše mladinke na Madžarskem v skoku v daljno (2017)
- 1. mesto na prvenstvu Slovenije v mnogoboju (2017)
- 1. mesto na prvenstvu Slovenije v mnogoboju (2016), 2. mesto na pokalu Slovenije v mnogoboju (2016)
L
urediStanko Lapuh
uredi
Zagreb, 1905 – Radovljica, 1990. Pisatelj, učitelj in lovec. Zaradi slabega zdravja ga je mati, ki je z možem živela v Zagrebu, poslala na svoj dom v Zasipu, po očetovi smrti 1916 sta ga vzgajali njeni sestri v Ljubljani. Doštudiral je za profesorja zemljepisa in zgodovine in služboval v Mariboru. Ob okupaciji je zbežal v Ljubljano (gestapo mu je tedaj zaplenil vse imetje) in do konca vojne učil na bežigrajski gimnaziji. Po vojni je brez uspeha poskušal obnoviti zapuščeno kmetijo staršev žene Marije, roj. Bohinc (Tomažovčeve) na Mišačah, potem pa je do pokoja živel v Radovljici. Na več šolah (nižja gimnazija, osemletka, poklicna, miličniška, oficirska, ekonomska šola, delavska univerza) je predano poučeval še matematiko, ruščino in srbohrvaščino in bil tudi ravnatelj. Zraven je bil strasten lovec, bil je tajnik lovskih družin Srednja Dobrava, Begunjščica in Kropa, pisal je kroniko lovske družine Begunjščica in ogromno pešačil. Postal je častni član lovskih družin in prejel red za lovske zasluge II. stopnje. Pisal je poljudnoznanstvene in leposlovne članke v revijo Lovec in izdajal samostojne knjige; okupator je uničil velik del naklade Črnih svatov, ki so izšli tik pred vojno. Lovski pisec je bil tudi Nikolaj (1932–2009), eden od njegovih treh otrok.
Knjige
- Kratek oris kozmografije (1934)
- Med lovci in pastirji: Dvanajst črtic za mladino [spomini] (1939)
- Črni svatje [živalske pripovedi] (1940, 1944, 1985); knjigo je ilustriral Jože Beranek (ilustracije gl. na Wikimedia Commons)
- Žena s Poljan: Povest iz davnih dni (Lovec 1939, v Gorenjskem glasu pod naslovom Svobodnjak Hribar, 1966, 1970)
R. Š., Gorenjski glas 31. 5. 1985
- 20. november 1752, Kranj, † 12. april 1828, Kranj, zadnji slovenski baročni slikar, prvi izrecni kranjski umetnik.
Layer je naslikal tudi mnogo križevih potov. [...] Radi pregleda jih naštejemo še tu: v Šmartnem pod Šmarno goro, na Dobrovi, na Črnučah, na Ježici, na Rodinah, na Drulovki, na Dobravi pri Kropi, na Otočah -- Viktor Steska: Pregled slovenske umetnosti. (Umetnost koncem osemnajstega stoletja.) Mladika 1925 (6/7)
Janez Lotrič
urediCelje, 1950 (Komaričkov z Zgornje Dobrave), gospodarstvenik, Z družino živi v Ljubljani in na Zgornji Dobravi. Doštudiral je na Pravni fakulteti v Ljubljani in opravil pravosodni izpit. Zaposlil se je v podjetju Petrol Commerce, postal tam direktor Sektorja za sistem in direktor Sektorja za mednarodne finance. Leta 1995 je postal pomočnik generalnega direktorja in član poslovodnega odbora za področje mednarodnega delovanja Petrola, leta 1997 je bil imenovan za člana uprave delniške družbe Petrol, februarja naslednjega leta pa za predsednika uprave družbe. Bil je predsednik nadzornega sveta Slovenske izvozne družbe, podpredsednik nadzornega sveta Pokojninske družbe A in predsednik nadzornega odbora Gospodarske zbornice Slovenije. Predsedoval je Slovenskemu nacionalnemu naftnemu komiteju WPC, bil podpredsednik slovenskega nacionalnega komiteja WEC, predsednik sveta Mednarodnega grafičnega likovnega centra, podpredsednik AMZS in član Foreign Policy Association v New Yorku. Pri Petrolu je uveljavljal lastno blagovno znamko, skrbel za varstvo okolja, za informacijski sistem, za delničarje, za spoštovanje poslovne etike, za poslovno pestrost in mednarodno ekspanzijo. Leta 2005 je zato prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. -- Janez Lotrič. Nagrada Gospodarske zbornice Slovenije.
Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Pesnik, pisatelj, publicist in prevajalec. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in v Ljubljani.
"Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj v Kokrsko predmestje in tam nekaj časa učil na gimnaziji. V Kranju se mu je rodil prvi otrok, hči Vida. Od leta 1917 do 1922 je Lovrenčičeva družina živela v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast, ki sta pokopana na Dobravi. [...] Potem ko se je nekaj let vozil v Ljubljano z vlakom iz Podnarta (in nekoč tudi zaspal ter se neprostovoljno odpeljal na Jesenice), se je konec leta 1922 naselil v Ljubljani na Zrinjskega ulici nasproti cerkve sv. Jožefa. Od tam izvirajo njegovi prijateljski stiki s slovenskimi jezuiti, ki so se ohranili tudi v obdobje obojnega javnega prekletstva po letu 1945. Pokrajina okrog Podnarta, Lipnice, Dobrave in Krope pa se mu je tesno prirasla k srcu, saj je Lovrenčičeva družina svoje počitnice po običaju preživljala v Lipnici in na Dobravi, se povezala s tamkajšnjimi domačini v prijateljskih in botrinjskih zvezah, ki so se ohranile tudi do danes, in našla svoj odmev v Lovrenčičevih literarnih delih. [...] Sam lahko izpovem, da sem bil med svojimi čestimi obiski na Dobravi in pri "izseljenih" Dobravcih doma in v tujini vedno priča naklonjenih sodb o svojem starem očetu. Na Dobravi si je malo pred svojim naslednjim dnevom trpljenja začel pripravljati načrte in kupovati material za lastno hišo." (Vovko 1991)
Marija Velušček, žena učitelja iz Krope in ravnatelja osnovne šole v Stražišču pri Kranju Cirila Veluščka, piše Andreju Vovku 7. 5. 1990, da so bili "prihodi Lovrenčičeve družine na počitnice na Dobravo za vas "nekak praznik", da sta Lovrenčičeva prijaznost in umirjena zunanjost vzbujali spoštovanje ter da je imel vse značilne lastnosti primorskih ljudi, "gostoljubnost, pridnost, dobrohotnost, skromnost, mehkost in zvestobo slovenskemu jeziku".
Lovrenčič je izšel iz nove romantike in bil predhodnik slovenskega ekspresionizma. Glavna dela: pesniška zbirka Deveta dežela (1917); zgodovinski roman Publius in Hispala (1931), ep Sholar iz Trente (1939). Pisal tudi mladinske povesti, pravljice in legende. Nekaj časa je med prvo svetovno vojno živel na Dobravi pri Kropi in se tudi politično udejstvoval, pozneje pa z družino preživljal počitnice pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici. Pred drugo vojno je na Mihovčevem svetu na Srednji Dobravi[3] nameraval zgraditi hišo, nabavil je gradbeni material, vendar je vojna prekinila načrte. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar Tadej Labernik je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V bližnji vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika (1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni zaradi zamer pri oblasteh objavljal zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja Alessandra Manzonija, in imel z njo pet otrok, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca Rada Lenčka, ter Vido, Marijo ,Jožeta in Jelico. Ženini starši, Hanibal in Katarina, so zadnja leta svojega življenja kot primorski begunci živeli v Podnartu in so pokopani na Dobravi. Njegova vnuka sta še zgodovinar Andrej Vovko in jezikoslovka Lena Lenček.
 |
 |
 |
 |
Viri:
- Andrej Vovko: Knjiga s sedmimi pečati: O življenju in delu dr. Jože Lovrenčiča. Lovrenčičev zbornik: Za stoletnico pesnikovega rojstva: [1890-1990] (1991). 7–25. (COBISS)
- Arhiv Davida Movrina iz rok vdove Vovko.
Anton Luznar
urediMišače, 16. 2. 1920 – Celovec, maj 1942. Borec NOB. Rojen Jožetu na Mišačah, živel na Srednji Dobravi pri Cjazu, samski, mizarski pomočnik, priložnostni delavec, predvojni član SKOJ-a, sodelavecgibanja OF. Avgusta 1941 odšel v Jelovško četo Cankarjevega bataljona in bil sprejet v članstvo KP. Stane Žagar ga je določil za kurirja med Gorenjskim odredom in Glavnim štabom NOV in PO Slovenije v Ljubljani. Ob nekem prehodu čez nemško-italijansko mejo je bil ranjen in ujet. Po ozdravitvi v splošni bolnici je bil 26. 3. 1942 izročen gestapu. Zaprt je bil v zaporih v Begunjah (z. š. 2583). 16. 5. 1942 poslan s skupino zapornikov v zapore v Celovec, kjer je bil ustreljen. -- Radovljiški zbornik 1990
Fortunat Lužar
uredi
Velike Lašče 5. dec. 1870 – Ljubljana, 27. oktober 1939. Učitelj in pedagoški pisatelj. Rodil se je v družini užitninskega uradnika. Osnovno šolo je obiskoval v Vipavi, Krškem in Ljubljani, maturiral je na učiteljišču leta 1890, usposobljenostni izpit je napravil leta 1892. Služboval je v Št. Lambertu (1890 do 1893), na Dobravi pri Kropi (od 1893 do 1896) in v Izlakah pri Zagorju ob Savi (23 let); od 1919 okrajni šolski nadzornik v Kranju in višji šolski nadzornik v Mariboru. 1924 je bil zaradi političnih menjav predčasno upokojen, 1928 reaktiviran in 1932 stalno upokojen. V zgodnjih letih je zbiral ljudsko izrazje in ga kot dopolnilo k Pleteršniku objavil v ZSM (1900), narodne pesmi iz Izlak je objavil v Štrekljevi zbirki, 1900 je ustanovil hranilnico, preuredil mlekarsko zadrugo in obe vodil, ustanovil knjižnico, sodeloval pri reformi kmetijsko-nadaljevalne šole, promoviral zadružništvo. Pedagoške in gospodarske članke je objavljal v Popotniku, Učiteljskem tovarišu in Slovenskem učitelju, kjer je 1921 za 19 let prevzel uredništvo. Izbor člankov: Narodni izrazi (1900; z dobravskimi besedami), O bistvu in smotru vaje; Pripombe k načrtu za preustrojitev šolstva (1919), O bistvu in razvoju pouka (1920), Stremljenje za enotnost šolstva v raznih državah (1924), Pregled šolskega zakonodajstva v Nemčiji (1926), Marija Montessori, boriteljica za samostojno delavnost otrok (1927), O delovnem pouku; Pota k delovni šoli; Zgodovinski in statistični pregled šolstva in prosvete (1928). Napisal je več nekrologov, 1927–31 je bil predsednik založbe Mladinska matica v Ljubljani. Značajsko je bil blag, nazorsko katoliški, predvsem pa zelo delaven. -- SBL; Učiteljski tovariš 2. 11. 1939; Slovenski učitelj 10. 12. 1939
M
urediTomaž Macher
urediTudi Pater Jurij. Škofja Loka, 23. 4. 1756 – Krško, 1. 4. 1831. Duhovnik, pater. Vstopil je h kapucinom v Celju in bil posvečen v duhovnika leta 1780. Leta 1788 je prišel za lokalnega kaplana v Begunje, marca 1791 na Dobravo (1791–1794) in nato še na Jesenice. -- Fara Mošnje skozi 850 let
Gašper Mihelič
urediDobrava, 31. 12. 1731 – Begunje, 18. 10. 1784. Duhovnik. Rodil se je staršema Valentinu in Uršuli in bil krščen naslednji dan v Mošnjah. Krstil ga je kaplan Volbenk Gogala. V mašnika je bil posvečen leta 1756. Leta 1766 je bil prezbiter v domači župniji Mošnje. Od aprila 1767 do septembra 1769 je deloval v Kranjski Gori, kasneje v Srednji vasi v Bohinju (1769–1771) in v Zalem Logu (1771). V Radovljici je pomagal kot kurat in kaplanov namestnik v oktobru 1772. V Mošnjah je pomagal spet leta 1773 in 1779. Umrl je kot kurat. -- Fara Mošnje skozi 850 let
Hugo Mihelič
uredi
Sr. Dobrava, 20. 3. 1914 – samomor 29. 8. 1962. Partizan, družbenopolitični aktivist, lovec. Črvičev, nezakonski sin. Pred vojno progovni delavec, zadnje leto druge svetovne vojne borec Vojske državne varnosti, ki jo je vodil Bojan Polak - Stjenka in je delovala med Jelovico in Dobrčo. Po odpustu iz vojske je bil kretničar na ŽP Kranj. Bil je prvi predsednik Lovskega združenja Srednja Dobrava (1946–49), ki so ga ustanovili na njegovem domu konec nov. 1945. Delovanje združenja je bilo v prvem obdobju dokaj neformalno. -- Rok Gašperšič: O loviščih, str. 121; tam tudi slika 1961
Srednja Dobrava, 14. 1. 1750 – 1792. Zbiralec pregovorov, duhovnik, teolog. Rojen je bil Valentinu (57) in Uršuli (47), p. d. Črvičevima, kot najmlajši od njunih štirih otrok,[5] umrl pa 1792 neznano kje. Študiral je v Ljubljani: 1764–70 gimnazija, od 1770 filozofijo, od 1771 teologijo, po ordinaciji (posvetitvi) je 1775 poslušal pri Lenazu še dogmatiko, pri Fr. Pogačniku kanonično pravo in cerkveno zgodovino. 1777–81 je bil kaplan v Rogatcu, do 1788 župnik v Radečah, do poletja 1790 župnik in dekan na Svibnem, neuspešen je bil s kandidaturo za novomeškega prošta. Zadnji dokument o njem je iz leta 1792, ko je imel beneficiat pri ljubljanski stolnici. Marko Pohlin ga je navdušil za preporod in s tem omejil vpliv janzenizma nanj. V Pisanicah ga je pohvalno imenoval »brat Salamonov«, »Kristusov jogr«, »kranjski Jazon« itd. Na njegovo pobudo je zbiral slovenske pregovore. V prvem zvezku Pisanic 1779 je objavil »Milo pesem, katiro je k hvali teh pregovorov pejl«. Pesem je v heksametru in govori o trebljenju »kranjske šprahe« in načrtih slovenskega pesništva (»krajnskih modric«) in slovarja. Zbral je 1779 pregovorov (Adagia Carniolica) »gorenjske, dolenjske, iz ptuje dežele« v »krajnskem gvantu«. Za Miheličeve pregovore se je zelo zanimal Dobrovski, Zois je to prvo večjo zbirko slovenskih pregovorov naročil iskati v Kropi in drugod. Ker je bilo poizvedovanje po Miheličevi zapuščini neuspešno, je pregovore 1810 na novo začel zbirati Jakob Zupan. -- France Kidrič: Mihelič, Janez Slovenski biografski leksikon
14. jan. 1750 se je rodil na Dobravi pri Kropi nabiratelj pregovorov Janez Mihelič. — Gimnazijo je študiral v Ljubljani, prav tako teologijo, ki jo je končal 1775. Najprej je bil kaplan v Rogatcu, potem župnik v Radečah od 1790 pa dekan v Svibnem. Umrl je po letu 1792. — Čeprav je vplivala na Miheliča avstrijska janzenistična šola, vendar ga ni mogla popolnoma pridobiti za se. Ta vpliv pa je posebno paraliziral Pohlin, ki ga je pridobil najbrž že pred 1775, da je začel zbirati slovenske pregovore. V tem času je najbrže tudi nastala »Mila pesem, katiro je k hvali teh pregovorov pejl« in ki je izšla v 1 zvezku Pisanic. — Mihelič je sicer opustil slovensko verzifikacijo, vendar pa je še naprej zbiral pregovore, ki so morali narasti v veliko zbirko. Na žalost se je ta zbirka po njegovi smrti izgubila in jo kljub Dobrovskemu, Kopitarjevemu in Zoisovemu zanimanju ni našla. -- Slovenski dom 14. 1. 1937
Mošnje, 24. 3. 1903, † Zgornja Dobrava, 12. 7. 1975. Krojač, godec, pesnik in skladatelj, p. d. Goračov. Poznan je bil po vzdevku Colar, na porokah je igral violino in druge inštrumente, orglal v cerkvi in pel v pevskem zboru. Med 1933 in 1943 je v literarni prilogi Mlada njiva v Slovencu, v Mladem Jutru in Vrtcu ter v ponatisih v argentinskem Slovenskem domu objavljal pesmi in jih je 1939 uglasbene izdal v samostojni knjižici; v slovenskih knjižnicah zbirke ni najti, mogoče je izdajo le načrtoval in jo opustil, ko ni dobil dovolj naročnikov. Njegove pesmi so zbrane na Wikiviru. Urednik Slovenca Viktor Cencič mu je v uredniških sporočilih večkrat izrekel pohvalo. Tudi pesmi, ki jih je v Mladem Jutru podpisoval z Jožef Mihelič – dijak, so njegove, čeprav pri 35 letih ni bil nikakršen dijak več; njihovi naslovi so namreč identični tistim v knjižni zbirki, ki je izšla z njegovim imenom Josip Mihelič – Colar. Med drugo svetovno vojno se je pred izselitvijo v Nemčijo uspel umakniti v Ljubljano. Živel je v Židovski ulici in se šolal (študij kompozicije pri Marijanu Lipovšku) na železničarski glasbeni šoli Sloga, kamor se je prvič vpisal že leta 1928. Mogoče je z njegovim statusom v Ljubljani povezana izguba osebne izkaznice, ki jo je objavil neki Jožef Mihelič v Službenem listu Kraljevske banske uprave Dravske banovine 26. 9. 1942 (13/77). Miheličeva vnukinja prevajalka Marjanca Mihelič hrani njegovo zapuščino. Mihelič je rad kupoval in bral knjige, v njegovi knjižnici so bile tudi antikvarne in bibliofilske izdaje: Popotnik shiroke in voske poti (1828), Gregorčičeve Poezije, Vodnik, Smrekarjev Črnovojnik (1919), slovnice in slovarji, pesniške zbirke Pavla Golie, Belokranjske otroške pesmi, Cankarjeva Zbrana dela, zbirka Sto romanov.
Marjanca Mihelič je svojega starega očeta Jožefa Miheliča opisala v romanu Budimpeštatrans, 2015 (COBISS):
"Bil je poseben, drugačen od ostalih. Igral je na harmonij, prepeval, skladal zborovske skladbe in pisal vesele planinske pesmi. Da je zaslužil za kruh, je šival: hlače, rekelce, celo copate, potem pa glavnino zaslužka zapravil za kupe knjig, varno spravljenih v komodi s stekleno vitrino, zaščiteno z lesenim opažem v obliki late pred težko mizo, na kateri je likal, notranja stran opaža je bila obložena z najmehkejšim filcem. Kadar je odmaknil mizo in lato ter odprl vitrino, da bi ji pokazal kakšno knjigo, je bil velik praznik … Kadar je bila tam na počitnicah, sta se ali kaj pomenkovala, ali je tekala okoli, igrala violino, ali brala, včasih pa je tudi sama zase in tiho čepela za hišo na kladi pred kolnico in pletla venčke iz marjetic. Poleti je z dedom in babico spala kar na senenem podu, skupaj so prisluškovali škrebljanju miši, takoj zarana sta z dedom v bližnji hosti prva pobrala gobe in jih kar v klobuku nesla domov, toliko jih je bilo. Ostali sorodniki v hiši deda niso marali. Cel ljubi božji dan so se prepirali, šlapali po polju gor in dol, ritali in hrzali s konjem po jarugah, zraven pa pokali z bičem od zlobe in škodoželjnosti. »Marš, kljuse!« Brcali so po strženih in kosili sončnice.
Ravno je slišala prepir med njim, ki se je pravkar nagnil skozi okno in pljusknil vodo od britja iz aluminijastega lavorja naravnost skozi okno, in teto, ki je začela bentiti pod pršcem umazane vode: »A boš že enkrat pazil, ti, gostač!« Ded je brez besed priprl okensko krilo in se umaknil v notranjost, pospravil štokerle, na katerem je stal lavor, nazaj pod mizo, teta pa je besno žugala naprej in hujskala proti dedu tudi Halino, ki jo je brž ustavila rekoč: »Midva sva prijatelja,« in stekla k dedu v sobo. Ded, ki je očitno vse slišal, je stopil k vegasti kredenci, odprl zgornji predal, kjer je imel vedno spravljene kakšne priboljške, vzel iz vrečke mentolov bonbon peterokotne oblike in ji ga dal. Halina takrat ni imela več kot pet let, vendar je jasno čutila, kaj pomeni mentolov bonbon: njuno zavezništvo proti ostalim."
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Marjanca Mihelič
uredi
Marjanca Mihelič (1959) je vnukinja Jožefa Miheliča - Colarja (Goračevega) z Zgornje Dobrave in hrani njegovo literarno zapuščino. Pri starem očetu je preživljala počitnice, sicer pa živela v Radovljici. Spomin na starega očeta je vpisala v roman Budimpeštatrans (2015). Diplomirala je na Univerzi v Ljubljani iz slovenskega jezika s književnostjo in filozofije. Med 1986 in 1992 je bila lektorica za slovenski jezik na Univerzi Eötvös Loránd v Budimpešti. 1994 in 2007 je prejela nagradno štipendijo Füst Milán (Budimpešta) in bila 2012 odlikovana z viteškim križem Republike Madžarske za prevajalsko delo in posredovanje med madžarsko in slovensko kulturo. Prevedla je knjige Pétra Esterházyja, Géze Ottlika, Judit Csuka, Vzvalovano Blatno jezero (antologijo sodobne madžarske kratke proze), Lászla Darvasija, Pétra Zilahyja, Dezsőja Kosztolányija, Pétra Nádasa, Agáthe Gordon, Erzsébet Galgóczy, Lászla Krasznahorkaija ... Dvakrat (2016 in 2019) je bila v ožjem izboru za Sovretovo nagrado. -- Mihelič, Marjanca. Društvo slovenskih književnih prevajalcev
P
urediRudi Papež
uredi
Kneža 1912 – Begunje 21. jan. 1942. Organizator vstaje in talec. Rojen Primorec, pred italijansko vojaško službo prebegnil v Jugoslavijo. Izučen za čevljarja, 1931 v službi pri čevljarju v Strahinju, komunistični aktivist v tekstilni tovarni v Kranju, eden od organizatorjev vstaje na Gorenjskem. 1936–38 sekretar kranjskega partijskega mestnega komiteja, 1936 vodja štrajka tekstilnih delavcev. Ko so ga odpustili, je ustanovil tekstilno zadrugo v Stražišču, ki se je kmalu preselila v Otoče. 1940 delegat na peti državni konferenci KPJ v Zagrebu. Bil je na Vodiški planini pri ustanovitvi Cankarjevega bataljona 2. 8., ko so se pripravljali na osvoboditev talcev v Begunjah, in v njegovi bitki z Nemci 8. 8. 1941. Jeseni se je skrival na skednju Kosmove domačije na Zg. Dobravi. Ivan Bertoncelj mu je pri Grilovih izročil pošto. Zaradi izdaje ujet, 31. okt. 1941 so ga pripeljali v Begunje in po mučenju ustrelili kot talca. V zaporu je bil ves čas v verigah, vodili so ga na vsa streljanja, vendar ni nič izdal. Bil je prvi pomembnejši partijski funkcionar, ki so ga ustrelili. Po njem se imenuje ulica v Kranju. -- France Benedik: Seznam ulic, cest in trgov v mestu Kranju, Kronika 1/2 (1999), 47; Jože Vidic: Krik v Dragi, 1984; Ivan Bertoncelj: Ljudska vstaja v zgornjem delu Gorenjske leta 1941, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1961; Vidic 2012: 90 (tu tudi slika)
Anton Pegam
uredi
Ažmanov Tone. Mišače 3. 9. 1910 – Jesenice 22. 8. 1996. Bil je tretji od petih Ažmanovih otrok. Matija Marija roj. Bertoncelj z Zgornje Dobrave se je primožila na Mišače leta 1906. Ker je oče Anton Pegam (1882-1919) umrl v taborišču kot vojni ujetnik, so otroci morali pomagati ovdoveli mami pri kmečkih in hišnih opravilih. Toneta so dali leta 1925 v Radovljico v uk za strojarja. Po končanem uku 1928 je ostal v službi pri mojstru Maleju v Radovljici, nato se je leta 1934 zaposlil pri gradbenem podjetju na Jesenicah, leta 1937 pa v Železarni Jesenice kjer se je upokojil leta 1965. V Železarni se je izučil za obratnega električarja in je delal v remontu, specializiral se je za servisiranje velikih elektromotorjev. Bil je velik praktik in je dognal novo obliko in pritrditev drsnih krtačk, ki so omogočile hitrejše in lažje menjave. Patent mu je priznal jugoslovanski Zvezni zavod za patente. Leta 1943 je odšel k partizanom. Bil je borec Škofjeloškega odreda s partizanskim imenom Hrast in v diverzantski četi Prešernove brigade. V Ažmanovi hiši je med vojno delovala partizanska šola, vodila jo je Anica Žust, obiskovalo pa jo je 12 do 15 otrok (Šmitek). Tone je moral ostati v vojski do 13. 3. 1946, odpuščen je bil s činom poročnik. Leta 1951 je prejel Orden za zasluge za narod III. reda in Orden za hrabrost. Leta 1959 je prejel Medaljo dela. Bil je zelo delaven in zavzet za skupno delo. Poleg redne zaposlitve je kmetoval in povrhu našel čas za delovanje v društvih in organizacijah in pri udarniških akcijah. Prejel je priznanja lovcev, gasilcev, zveze rezervnih oficirjev, OF, Zveze borcev in drugih krajevnih organizacij. -- Rok Gašperšič
 |
 |
 |
 |
 |
Simon Pirc
uredi
Rojen v Lipnici, 2. 3. 1932, mati Slavka, roj. Kocijančič, oče Vinko. V osnovno šolo je hodil v Kropo in na Srednjo Dobravo, na realko pa v Ljubljano. Diplomiral 1961 na UL, magistriral 1975, doktorat iz mineralogije in geokemije leta 1979 na Pennsylvania State University, od 1991 redni profesor za geologijo na UL. Po diplomi je na Geološkem zavodu Ljubljana raziskoval nahajališča urana v Sloveniji in Makedoniji, svinčevo-cinkovih nahajališč v Sloveniji in svinčevo-cinkovih, železovih in bakrovih rud v Alžiriji. Bil je vodja rudnih raziskav Geološkega zavoda Ljubljana v Alžiriji. Uvedel je vzorčenje pobočnega materiala za geokemično prospekcijo svinčevo-cinkovih nahajališč. Na fakulteti za geologijo UL je raziskoval nahajališča mineralnih surovin, z uporabo geokemičnih prospekcijskih metod in statistike.
Od leta 1976 do 1979 je bil na Pensilvanijski državni univerzi v ZDA vključen v raziskave uranovih nahajališč v Pensilvaniji. Po vrnitvi na UL se je ukvarjal z geokemičnimi raziskavami tal, vodnega sedimenta, vode, rastlinja in ozračja, s postopki geokemične prospekcije in kartiranja, vrednotenja termalnih vod, z ugotavljanjem izvora ter napovedovanjem vedenja jamskih vod. Uvajal je metode nadzora kakovosti vzorčenja in analitike. Na področju ekonomske geologije je statistično primerjal metode določanja vsebnosti in geostatistične pristope ocenjevanja nahajališč mineralnih surovin. Razprave je objavljal v revijah doma in v tujini, predaval in vodil projekte v slovenskem in jugoslovanskem okviru, bil predstojnik oddelka za geologijo in katedre za mineralogijo in ekonomsko geologijo. Upokojil se je leta 2002.
Izbor objav
- Geologija sinčevo-cinkovega rudišča Kherzet Youssef (Geology of the lead and zinc deposit Kherzet Youssef). Rud.-metal. zb. 1973. 315-335.
- PIRC, S., ROSE, A. W. (1981): Uranium anomalies in paleoaquifers near sandstone type uranium deposits in the Devonian Catskill Formation of Pennsylvania. Journal Geochem. Explor. 14 (1981). 219-231.
- PIRC, S., MAKSIMOVIĆ, Z. (1986): Methodology for geochemical mapping in Yugoslavia. In: THORNTON, Iain (Ed.). Proceed. 1st Internat. Symp. Geochem. and Health. London: Science Reviews Ltd. 31-44.
Literatura
- Simon Pirc. Bibliographies of current jubilee authors. RMZ-materials and geoenvironment 50/4 (2003). 847-881.
Anton Pogačnik
uredi |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Srednja Dobrava 21. 5. 1874 – Podnart 14. 4. 1948. »Valentinc« (1900), »mladi ta župan Valentinov Tonček« (1901), od 1909 samo še »iz Podnarta«. Podjetnik in industrialec. Brat dobravskega gostilničarja Filipa Pogačnika. Za gostilno v Podnartu je dobil dovoljenje 1900, poročen z Marijo Korenčan iz Naklega, oče štirih otrok: Cirila, Metoda, Antona in Mare (1904–1972), ki se je 1. 9. 1926 poročila s sinom viteza Josipa Pogačnika (roj. pri Podnartovcu) Jožefom. S sinovi je ustanovil podjetje Cimean, ki je predhodnik uspešne kemijske tovarne Atotech v Podnartu. Od 1898 do 1920 je bil liberalski župan občine Ovsiše, pod katero je spadala tudi Dobrava. Njegova gostilna (pri Pogačniku, tudi pri Tončku ali pri Valentinovcu; najprej je bila v baraki pri železniški postaji, potem v stavbi z današnjo hišno št. 26) je bila shajališče liberalcev.
V bivši Jugoslaviji je za razvoj Podnarta veliko naredil še en Pogačnik [...] to je bil Anton Pogačnik, imenovan Tonček, ki je bil rojen pri Valentinu na Dobravi. Bil je to zelo podjeten mož, ki se je iz skromnih začetkov razvil v zelo podjetnega lesnega industrialca. Zgradil je v Podnartu veliko žago, razen tega pa je imel žage še v več drugih krajih na Gorenjskem. Mnogo let je imel npr. v najemu državno žago v Soteski v Bohinju. -- Franc Kozjek: Sto let Podnarta, Glas 23. 8. 1967 (20/62), 7
Lesni industrijalec Anton Pogačnik v Podnartu je bil rojen dne 31. majnika pred 60 leti na prelepi Dobravi, kjer je že njegov oče Šimen imel slovito vinsko trgovino. Komaj 16 let je bil Tone star, ko je po očetovi smrti prevzel skrb za posestvo in vinsko trgovino, njegovo ime so pa imenovali po vsej Sloveniji, ko so 25letnega Antona Pogačnika izvolili za župana, da je postal najmlajši župan v deželi. Iz podjetnega, za izobrazbo in napredek stremečega fanta, je postal pravi možati gorenjski župan, ki je z vzorno nesebičnostjo vodil občino polni 26 let, nato mu je pa zraslo delo čez glavo in je težko čast prostovoljno odložil na druga ramena. L. 1899 se je preselil z Dobrave v Podnart na posestvo, ki ga je dobil po svojem očetu in je takoj šel tudi v Naklo v starodavno Španovo hišo po zalo Miciko, ki odslej kot vzgledna gospodinja in mati gospodinji na ugledni Pogačnikovi domačiji v Podnartu ter z največjo gostoljubnostjo ljubeznivo sprejema goste iz vse države. Po preselitvi v Podnart se je župan Pogačnik kmalu lotil trgovine z lesom in se kot dober gospodar ter pošten strokovnjak kmalu uveljavil po vsej bližnji in daljni okolici ter tudi v inozemstvu. Že pred 30 leti je ustanovil Kmetsko hranilnico in posojilnico v Podnartu, ki deluje na kmetsko-zadružni podlagi in izkazuje že tudi prav lepe rezerve, kar pač najlepše dokazuje, da je današnji jubilant vodil vsej okolici koristni zavod vztrajno in nesebično, saj mu je tudi ves čas načelnik in takorekoč tudi tajnik in blagajnik v eni osebi. Težka je bila doba svetovne vojne, ko je svojim občanom pomagal z nasveti in z odprto roko ter mnogokaterega rešil vojaške suknje, osamljene družice vojakov pa lakote, čeprav je vedel za vedno veljavni pregovor, da je dobrota sirota, kar danes tudi izkuša v le preveliki meri namestu hvaležnosti. Naš jubilant je bil pa tudi vedno neoporečen in odločen nacionalist ter je med drugim ustanovil tudi Sokola, ki mu je nadvse skrben starosta. Kmalu je spoznal tudi pomen tujskega prometa, podrl svojo domačijo in zgradil najprikupnejši in najmodernejši hotel, ki je vedno poln zadovoljnih letoviščarjev iz vse države. Za svoje delo v javno korist je dobil tudi priznanje na najvišjem mestu z redom Sv. Save in Jugoslovanske krone.
Svojo hčerko Maro in svoje tri sinove je poslal na najrazličnejše domače šole in tudi na šole in specialne zavode v Avstrijo, Čehoslovaško, Nemčijo, Italijo in Francijo ter ne dolga popotovanja po svetu, da so danes pripravljeni na najtežje naloge mednarodnega gospodarstva, ko sta se Ciril in Anton posvetila trgovini, dr. inž. Metod je pa kemik in specialist za olja, ki nam bo obogatil našo industrijo. Sin Ciril je že prevzel del skrbi svojega očeta na svoja široka pleča in že vodi nacionalno gibanje v vsej okolici, a največje veselje mu je napravila hčerka Mara, soproga znanega voditelja JS in generalnega tajnika TPD g. Josipa Pogačnika, ko mu je pred petimi leti natanko za njegov rojstni dan poklonila prvega vnučka Joška. Ta bistri nagajivček je jubilantu največja sreča, ki naj se mu v ljubezni družine in v hvaležnem spoštovanju vseh domačinov in okoličanov z vseh strani smehlja do najskrajnejših mej vedno delavnega življenja z najslajšim sadom! -- Slovenski narod 19. 5. 1934 (67/113)
Franjica Pogačnik
uredi |
 |
Srednja Dobrava 28. 10. 1868 – 14. 2. 1940. Učiteljica, hči Marije in Simona Pogačnika. Na Dobravi je službovala 1922–1924,[6] pred tem v Cerkljah, potem v Ribnem in drugod. Gl. tudi Dobravske domačije#Pri Valentinu.
Jože Pogačnik
uredi
Srednja Dobrava, 27. jul. 1916, Valentinov – Domžale, [20.?] julija 2022. Direktor in župan. Sin Filipa Pogačnika. Kot otrok je pasel krave in nosil mleko v Kropo. Prvi razred so imeli v domačem skednju, učila ga je teta Franjica. Nekoč se je skoraj utopil v reki Lipnici. Na začetku druge svetovne vojne je bil kot oficir na orožnih vajah pri Skopju zajet in odpeljan v Bolgarijo in Romunijo (Turnomacorele) in Nemčijo (Bernsdorf). V ujetništvu mu je življenje rešil sošolec, ki ga je izčrpanega potegnil na vlak. 1942 se je iz Nemčije vrnil in kot vsi bratje odšel v partizane. V partizanih na Jelovici je za las ušel rafalu. Brat Dušan je v partizanih padel, sam je šel iskat njegovo truplo. V Domžale se je preselil leta 1951. 22 let je bil direktor tovarne Tosama in en mandat in pol predsednik Skupščine občine Domžale oz. domžalski župan. Po upokojitvi je bil zaslužen za postavitev centralne čistilne naprave v Domžalah. Bil je član Planinskega društva Domžale, je častni član Industrijskega gasilskega društva Tosama in častni občan Domžal. -- Jasna Paladin: Častni občan dopolnil sto let. Glas 8. avg. 2016; Žalna seja ob smrti častnega občana gospoda Jožeta Pogačnika. Občina Domžale 22. 7. 2022.
Nike Kocijančič Pokorn (1967-) je hči Janeza in Andreje Kocijančič in sestra Gorazda Kocijančiča. Diplomirala je iz francoščine in angleščine in doktorirala iz literarnih znanosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Za disertacijo je prejela nagrado Evropskega združenja za prevodoslovje. Zaposlena je na Oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskuje prevajanje v nematerni jezik in ideološke vplive na prevod in prevajanje.
Jakob Poličar
uredi
Tudi Polizhar. Polica pri Naklem, 5. 4. 1807 – Podbrezje, 15. 11. 1892. Duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel 27. julija 1834. Služboval je kot kaplan v Ložu, Horjulu, v Križah pri Tržiču, v Spodnji Idriji. Jeseni 1844 je postal kaplan v Podbrezjah, od koder je spomladi 1858 prišel kot lokalist na Dobravo (1858–1879). Medtem je bila Dobrava leta 1876 povzdignjena v samostojno župnijo in Jakob Poličar je postal prvi župnik. Jeseni 1879 je prevzel župnijo Podbrezje, na Dobravo pa je iz Tržiča prišel Jakob Aljaž. -- Fara Mošnje skozi 850 let; Zgodovina fara ljubljanske škofije, II. zv., str. 107 in 108. V: Ivan Lavrenčič: Zgodovina cerkljanske fare 1890
Poličar je bil pobožen mož. Molil je ob nedeljah, ko je imel dosti druzega dela, še posebej sam zase križev pot hodeč od postaje do postaje. S premoženjem je varčeval pri novčičih, za dobre namene pa štel stotake. Do poznih let je bil jako gibčen, hodil rad peš in vedno se mu je mudilo. -- Josip Lavtižar
Jakob Praprotnik
urediLenartkov z Dobrave (1797 – 20. febr. 1844). Kanonik. Bil je korar, »državni svetnik« za cerkvene zadeve, knezoškofijski svetovalec in vodja knezoškofijskega urada, član Kmetijske družbe v Ljubljani, vodja latinskih šol v Ilirskem kraljestvu. 1830 je na Ovsišah slovesno umestil župnika Janeza Zupanca (1790–1843). -- Josip Lavtižar: Zgodovina župnij v dekaniji Radolica, 1897
Jakob Praprotnik (čevljar)
urediRojen na Zgornji Dobravi 1868. Poročil se je z Marijano Šlibar 26. nov. 1894, od 1894 naročnik knjig MD (prej najbrž njegova mama Marija, od 1906 naprej spet Mar. Praprotnik). Bil je srednje postave in okroglega obraza, oči je imel sive, usta pa velika (opis iz njegove delavske knjižice). 1882 je bil v službi v Radovljici, 1885 mu je izdalo potrdilo o zaposlitvi čevljarsko društvo v Knittelfeldu, 1885 pa v Neumarktu na Štajerskem. 1886 mu je v knjižico zapisal zaposlitev na Posavcu občinski predstojnik Franz Špendov z Ovsiš, 1887, pa župan Mošenj, da je bil priden delavec pri mojstru Urbanu Mahoriču na Posavcu. 1888 je bil spet v čevljarski zadrugi St. Lambrechta v Neumarktu na Štajerskem. 1889 se je vrnil na Posavec, ki je spadal pod županstvo Mošnje (župan Jurgele), k mojstru Janez Vidicu, kjer je »pošteno in zvesto delal« (»zur Zufriedenheit in Arbeit«). Da je šel zdrav od njega (»wurde gesund entlassen«), je podpisal leta 1893. Padel je v prvi svetovni vojni. -- Mirno spite vojaki; Delavska knjižica 1882; Spomenik padlim v 1. svetovni vojni na Dobravi
Franc Pretnar
uredi
Zdevčev z Zgornje Dobrave. * 19. nov. 1867, umrl ??xxx, gospodarski strokovnjak in ravnatelj Mestne hranilnice v Ljubljani. V šolo je hodil v Kranju, od petega razreda gimnazije dalje pa v Ljubljano. Po vojaški službi se je zaposlil na finančni upravi v Celovcu, od 1894 pa je Mestni hranilnici v Ljubljani. 1913 je bil imenovan za hranilničnega knjigovodjo, 1922 za višjega knjigovodjo, ravnatelj hranilnice je postal 1933. Podpiral je domačo obrt, Kreditno društv, Narodno galerijo, Umetnostno-zgodovinsko društvo, Ljudsko kuhinjo itd. -- Slovenec 19. 11. 1942
R
urediJože Resman
urediP. d. Bodlaj, Sr. Dobrava, 1900–1974. Lovec. Eden od pobudnikov za ustanovitev lovskega društva na Srednji Dobravi leta 1945; ustanovni sestanek je bil v Bodlajevi hiši. -- Rok Gašperšič: O loviščih, lovu in lovcih pod Jelovico, 2011
 |
 |
Fortunat Risser
urediLjubljana, 1730 – Dobrava, 18. 3. 1796. Duhovnik. V Ljubljani je končal šole in bil posvečen v duhovnika leta 1756. Leta 1792 je bil nastavljen na Dobravo. Imel je lepe zmožnosti, goreč, pobožen duhovnik. Med ljudmi je bil zelo priljubljen, škoda le, da je telesno zelo opešal. -- Fara Mošnje skozi 850 let
Frančišek Rojina
uredi |
 |
Prijatelju Rojini |
Zg. Šiška, 3. okt. 1867 – Zg. Šiška 2. febr. 1944. Čebelar in strokovni pisec. Oče Anton je bil tesar, rezbar in ptičar. Po učiteljišču v Ljubljani (matura 1887) je služboval kot učitelj v Kolovratu pri Litiji (1887–91), na Dobravi pri Kropi (1891–93), bil nadučitelj v Vačah (1893–96), v Šmartnem pod Šmarno goro (1896–98) ter šolski ravnatelj v Šmartinu (Stražišču) pri Kranju (1898–1925). 1917–18 je bil vojak v Judenburgu in Lebringu. Po upokojitvi se je vrnil 1927 v Šiško. Poznan je bil kot čebelar, pa tudi kot sadjar in vrtnar, lovec, ribič in pevovodja. 1900 je na Dunaju opravil izpit za strokovnega čebelarskega učitelja. Udeležil se je čebelarskih kongresov, zborovanj in razstav v Avstro-Ogrski, Nemčiji, Franciji in Italiji ter navezal osebne stike s tujimi strokovnjaki. Na vseh službenih mestih si je uredil vzorne čebelnjake, preskušal moderne metode čebelarjenja in se teoretično izpopolnjeval ter posredoval izkušnje kot eden najpopularnejših predavateljev in publicistov svojega časa. Objavljal je v Slovenskem čebelarju, ki ga je urejal od ustanovitve 1898 do 1918. Sprva je v časopis pisal skoraj sam. Izdal je Antona Janše Popolni nauk o čebelarstvu v prevodu (1906, 1922) in nezaključeni avtobiografski spis Nekaj čebelarskih spominov (SČ 1933–37). Zavzemal se je za kranjske panje, izumil je »gorenjsko« stiskalnico za vosek. Pisal in predaval je nazorno, živo in zabavno ter veliko prispeval k popularizaciji modernega čebelarjenja. V Lovcu je 1919–35 opisoval svoje lovske dogodivščine. Kot sadjar je vzgojil in oddal Kmetijski družbi tisoče sadnih dreves. Kot glasbenik je vodil pevske zbore in 12 let igral violo v salonskem orkestru v Kranju. Pisal je pod psevdonimi Fr. Rovski, Radivoj Posavski, F. P. -- Rudolf Andrejka in Alfonz Gspan: Rojina Frančišek, SBL
Kakor že rečeno, sem pustil jeseni l. 1888. za pleme šest panjov, in treba je bilo pripraviti za roje v prihodnji pomladi vsaj dvanajst praznih panjov. Da bi mi pa ne bilo treba letati za panjovi, ko bodo roji že na veji, sem jih jel že jeseni nabirati pri raznih 152 čebelarjih; tudi Pergav mi je dal dva. Enega pa je imel, ki že mnogo let ni vsadil vanj nobenega roja, a mi ga kot dober prijatelj ni hotel prodati, kajti v njem ni ostal noben roj, ker je bil narejen iz desk od smreke sušice, ki je udarila vanjo strela. Enake vere in prepričanja glede takih panjov je bil tudi stari Resman z Dobrave pri Kropi, ki si je bil vedno v svesti, da ve mnogo več kot drugi čebelarji. -- Franc Rojina: Čebelarski spomini. Slovenski čebelar 1937, 152, 153.
Ignacij Rozman
urediIgnacij Rozman (* 1860, Ljubno, † 1904, Veliki Podlog) je bil iz premožne kmečke družine (mama je bila Janeščkova iz Praproš), v gimnazijo je hodil v Novem mestu, Gorici in Pazinu. Prvo službo (od 1882 do 1886) je dobil na Dobravi. V času župnika Jakoba Aljaža je bil učitelj 117 učencem na dobravski enorazrednici. 1887 je bil premeščen v Mošnje, kjer je kot nadučitelj ostal do leta 1902, ko so ga prestavili v Veliki Podlog pri Krškem. Bil je tajnik pokrajinskega učiteljskega društva, soustanovitelj in član odbora radovljiške podružnice Slovenskega planinskega društva, ves čas je bil član Mohorjeve družbe. Podpisal se je pod domoljubno izjavo občinskega odbora in v časopisih poročal o sestankih učiteljskega društva. V tej vlogi se je spoznal z učiteljskim nadzornikom za Gorenjsko Franom Levcem in se družil z njim in njegovim zetom Milanom Pajkom. Ob učiteljevanju je bil orglar v domači cerkvi in na Brezjah ter pevec in pevovodja v učiteljskih pevskih zborih. Z ženo Ano sta imela pet otrok: Gizelo, Frančiško, Marico, Rudolfa in Minko. Umrl je star 44 let konec novembra za kapjo. Leto po smrti so z nabirko poskrbeli za postavitev nagrobnika v Krškem. Družina se je preselila v Ljubljano, vdova je umrla skoraj 20 let pozneje.
 |
 |
Miha Rozman
urediTudi Mihael Rosman, 2. maja 1795 – Blejska Dobrava, 4. 12. 1868. Duhovnik. Župnik v fari Dobrava 1835–1858. »Miha Rozman je bil kapelan na Breznici. Potem tudi župnik na Kropniški Dobravi. Nato se je preselil na Blejsko Dobravo ter od leta 1862 – 4/12 1868 tu bival. Tu je umrl in bil tu pokopan. Rojen je bil menda v Podrečju pod Gaštejem. Dat rojstva in dat. smrti bi mi bil ljub.« -- Tomo Zupan, Zapuščina, NUK Ms 1392, Prešerniana: Vprašanja župniku Ignaciju Fertinu.
Miha Rozman je na Blejski Dobravi pokopan. Na grobnem spominku ima napis: Tukaj počiva častiti gospod Miha Rozman, rojen 2. maja 1795, umrl 4. decembra 1868. -- Josip Lavtižar 1897
Rojen na Podreči 2. 5. 1795, posvečen 2. 9. 1822, drugi kaplan (1822–1824), kaplan v Tržiču, na Breznici do 1828, Marija Devica v Polju, 1829 Vodice, 1830 lokalist v Kokri, 1835–1858 Sr. Dobrava, 1858 v pokoju v Stari Loki, 1863 na Blejski Dobravi, umrl 4. 12. 1868. -- Cerkveni glasnik za Tržiško župnijo 1927 (4/29)
Ivanka Rus
uredi
Ivanka je bila učiteljica razrednega pouka, v Metliko je prišla 1954 s Srednje Dobrave pri Kropi z dekretom komiteja za šolstvo. Njena prva služba je bila na osnovni šoli na Radovici, kjer je poučevala tri leta, nato pa nadaljevala v Drašičih, Podzemlju in v Metliki, kjer je ostala do upokojitve. Njen mož Zvone Rus je bil tudi učitelj. Bila je uspešna in zelo cenjena prosvetna delavka.
- Čila 90-letnica, ki je pri razvoju metliške šole pustila velik pečat. Radio Odeon 1. 3. 2024.
S
urediAndrej Stegnar
urediDoma je bil v Kamni Gorici, v mašnika je bil posvečen 1782. V letih 1803–1806 je bil na Dobravi, odkoder je odšel za župnika v Železnike. Dne 29. septembra 1810 je odšel službovat v mariborsko škofijo. -- Fara Mošnje skozi 850 let
Alojzij Stroj
uredi |
 |
Lipnica, 15. 6. 1868 – Ljubljana, 18. 6. 1957. Prelat, organizator, nabožni pisec, duhovnik. Rojen je bil v Lipnici pri Kovaču kočarju Martinu in Heleni, rojeni Balantič. Dva razreda gimnazije je napravil 1882–83 v Kranju, v Ljubljani pa razrede od 3 do 8 (1884–89; matura 1889) kot alojzijeviščnik. Bogoslovje je študiral v Ljubljani (posvečen je bil leta 1892 in 23. julija tega leta je pel novo mašo na domači Dobravi), V Ljubljani je ostal eno leto kot semeniški duhovnik. 1893–94 je bil kaplan v Črnem vrhu nad Idrijo, 1894–95 v Ljubljani katehet na zunanji uršulinski ljudski in meščanski šoli, 1905–19 spiritual v semenišču, od 1919 stolni kanonik, od 1942 prelat. Leta 1904 je postal predsednik Katoliške družbe rokodelskih pomočnikov v Ljubljani, zanje je priskrbel strokovne učitelje ter na koncu leta prirejal razstave (1905 prva razstava motorjev in strojev za malo obrt v Ljubljani; deset razstavljavcev je dobilo posebna priznanja). Igrali so v igrah, nekateri so postali poklicni igralci. 1908 je ustanovil Društvo rokodelskih mojstrov, pred 1909 Katoliško mladeniško društvo za obrtne in trgovske vajence in Društvo za varstvo vajencev, Vajeniški dom v okviru Rokodelskega doma (od 1936 na Kersnikovi ulici), 1927 Obrtniško stavbno zadrugo. V Črnem vrhu je 1894 ustanovil Marijino kongregacijo za dekleta, 1898 za učenke uršulinske meščanske šole, 1908 za bogoslovce in duhovnike, od 1919 je predsedoval Bratovščini za vedno češčenja presvetega Rešnjega Telesa, ki je skrbela za lepo opremljenost revnih cerkva. Pisal je o slovenski zgodovini (Domače vaje 1887–88, Vrtec 1895, 1896, Društveni govornik 1915, 160–99), o verskem in kulturnem delu Slovencev v Ameriki (Slovenec 1925, št. 82). Kot nabožni pisec je uporabljal psevdonim Krščanski detoljub. Objavljal je v časopis Angelček, urejal Domače vaje, Pomladne glasove, Duhovnega pastirja, zbornike društva rokodelskih pomočnikov, Zbirka lepih naukov, Nebeške rože (1931–41). Pisal je biografije (o umetnostnem zgodovinarju Janezu Flisu (Slovenec 1941, št. 48); Knezoškof dr. A. B. Jeglič (1917), o katehetu in pisatelju A. Kržiču (Duhovni pastir 1914, 551–6; 1916, 641–6; 1921, 63; Zvezde in cvetice, 3–5), Sv. Peter Kanizij in Slovenci (Slovenec 1925, št. 112). Knjige: Obiskovanje presvetega Rešnjega Telesa (1903, 1904), Kratka zgodovina katoliške Cerkve (1904, 1922), Liturgika (1907, 1922), prevod knjige Jules Lintelo, Mladini! (1911), molitvenik Sv. Anton Padovanski (1929), Marija, kraljica src: Nauk blaženega Grinjona Montfortskega o pravi pobožnosti do Matere božje (1912, 1917). -- Stroj Alojzij, SBL; Kanonik Alojzij Stroj (Ob šestdesetletnici.) -- Slovenec 15. 6. 1928
Valentin Stroj
uredi
Rojen 1874 v Lipnici, umrl xxx? železniški višji revident in postajenačelnik. V gimnazijo je hodil v Kranj, po odsluženi vojaščini se je zaposlil na železnici kot prometni uradnik in služboval v šoli obiskoval gimnazijo v Kranju. Ko je odslužil enoletno prostovoljstvo, si je izbral za svoj St. Petru na Krasu, v Logatcu, v Gorici in Beljaku. Postajenačelnik je bil v Borovnici in na Vrhniki. 1917 je preživel napad blazneža. -- Jutro 24. 2. 1944
Š
urediBorut Škarja
uredi
Z Zgornje Dobrave, pri Pisancu. Bibliotekar in arborist, državni prvak v drevesnem plezanju 2018, 2019, 2023, leta 2022 tretji na državnem prvenstvu v gorskem teku (trail), 2023 zmagovalec maratona nad Baško grapo.
- Borut Škarja, nagrajeni arborist plezalec. Mojaobčina.si: Bled.
- 3. državno tekmovanje v drevesnem plezanju. SGLŠ Postojna.
- Zmagal v plezanju na drevo. Gorenjski glas 16. 6. 2018.
- HG Ultra trail 2022 Idrija 20. 8. 2022
- Borut Škarja je spet prvak v arboristiki. Gorenjski glas 1. 6. 2023.
- GM40+ (gorski maraton 4 občin, Podbrdo) 18. 6. 2023, 41,2 km, 3110 nmv., 1. mesto absolutno
- Laufar trejl, Idrija 19. 8. 2023: 50 km in 2680 m višincev med 25 tekači, 3. mesto absolutno in 1. v svoji kategoriji
- UTMB Live - Julian Alps Trail Run, Kranjska Gora 9. 8. 2023: 15. mesto absolutno na 60 km, 3200 višinskih metrov, 1. v svoji kategoriji, 2. Slovenec
- 4. mesto na Knaptrail v kategoriji M 35–55 (6. mesto absolutno na T'Dougi 51 km)) 6. 1. 2024.
- 3. mesto med slovenskimi tekači 2024. ITRA national league ranking.
- 4. mesto na 100 km, K24 Ultra trail Črna na Koroškem 2024
- Dalmacija Ultra trail 12. 10. 2024 4. mesto
- Ultra Marathon Statistics
Jožica Škofic
uredi
Roj. Guzej, Ptuj, 4. 3. 1964. Slovensko jezikoslovje, znanstvena svetnica. V letih 1982–1987 je študirala slovenski jezik in književnost na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, tam leta 1991 magistrirala iz slovenskega knjižnega jezika in stilistike z nalogo Problemi slovenskega pogovarjalnega jezika ter leta 1997 doktorirala iz slovenske zgodovinske slovnice in dialektologije z nalogo Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope na Gorenjskem. V šolskem letu 1987–1988 je bila kot profesorica slovenskega jezika in književnosti zaposlena na PTT srednješolskem centru v Ljubljani, od leta 1988 je raziskovalka v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je bila l. 2010 izvoljena v naziv znanstvena svetnica. Od študijskega leta 2006/2007 je dopolnilno zaposlena na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru, kjer je predavala pri predmetih Uvod v jezikoslovje, Slovenski jezik v družbi, Zgodovina slovenskega jezika, Dialektologija, Oblikoslovje in glasoslovje slovenskega knjižnega jezika. Raziskuje slovenska narečja, s posebnim poudarkom na gorenjskem narečju, narečni terminologiji izginjajočih strok (kovaštvo, ptičarstvo) in narečnem imenoslovju (ledinska in hišna imena, vzdevki). Posveča se raziskavam za Slovenski lingvistični atlas (zapisovanje krajevnih govorov, fonološki opisi govorov iz mreže SLA, jezikoslovna analiza, komentiranje in geolingvistični prikaz narečne leksike). Sodeluje pri raziskavah za Evropski lingvistični atlas (komentiranje slovenskega gradiva, jezikoslovna analiza in geolingvistična predstavitev besedja za izbrana vprašanja ALE). Je izredna članica SAZU, članica Mednarodnega društva dialektologov in geolingvistov (SIDG), predsednica nacionalne komisije in članica uredniškega odbora Evropskega lingvističnega atlasa (ALE), članica Dialektološke komisije pri Mednarodnem slavističnem komiteju (MSK), članica Slavističnega društva Slovenije in Lektorskega društva Slovenije. -- Jožica Škofic, ZRC SAZU
Gregor Šlibar
urediMišače, 14. 3. 1843 – Komenda, 11. 5. 1922. Duhovnik. Koničarjev. Mašnik je postal 9. julija 1870. Tri leta je bil kaplan v Šmartinu pri Kranju (1882–1885), od koder je prišel v Mošnje 13. maja 1885 in bil kaplan poldrugo leto, do 1. decembra 1886. -- Fara Mošnje skozi 850 let
Mirko Špendov
urediLetos poleti se je v 94. letu poslovil naš dolgoletni član Mirko Špendov - Bendlnov Mirko s Spodnje Dobrave pri Kropi. Bil je razumen, topel človek, s svojim življenjem in zanimivimi pripovedmi je dokazoval, da je še kako mogoče biti dober kristjan in pokončen domoljub, spoštljiv do partizanstva in odklonilen do okupatorja in domačih izdajalcev.
Skupaj s še štirimi brati in sestro je bil že zgodaj vprežen v kmečka dela. Po prevzemu kmetije je vse življenje ostal na domačiji. Tudi v cerkvi je nasledil očeta, in to kot organist. Osnovno šolo je obiskoval na Srednji Dobravi, kjer ga je poučeval Stane Žagar, poznejši partizan in narodni heroj. Leta 1941 so bili tudi Bendlnovi tako kot še 42 drugih družin s treh Dobrav in Mišač izgnani v nemška taborišča. Podrobno je Mirko opisoval bivanje v delovnem taborišču Wallmile: »Posebej pozimi je bilo delo zelo težko. Imeli smo slabo hrano in borna oblačila. Preden so v mesto vkorakali Američani, so bila bombardiranja še posebej silovita. Pot domov je bila dolga, a bili smo srečni, da smo bili končno spet doma.«
Sledila so tri leta vojaščine, in ko se je vrnil, je bil brez poklica in brez denarja. Nato se je zaposlil v bližnjem kamnolomu kot miner, pozneje je delal pri cestnem podjetju, leta 1986 se je upokojil. Vse do zadnjega je bil bistrega uma, tako da je za bližnje opravke celo smel obdržati vozniški izpit. Poročil se je dokaj pozno, pri štiridesetih, dobil tri otroke (žal so enega prinesli mrtvega iz JLA, česar ni bilo mogoče nikoli preboleti) in šest vnukov. Mirko kot spoštovan sovaščan, ki mu je bilo vedno mar za skupnost (bil je tudi predsednik KO RK Srednja Dobrava), ostaja z nami naprej v lepem spominu. -- Mira Hladnik. Svobodna beseda sept. 2020
Pater Vendelin, Sp. Dobrava, 1. okt. 1921 – Čikago, 1. julija 2009. Bendeljnov. Pater, skladatelj, zborovodja. Od doma je odšel v 1939 in v Kamniku 1939 stopil v noviciat, redovne zaobljube je opravil v Beljaku 1945. Iz bogoslovja je diplomiral 1947 na rimski univerzi Antonianum (tja je šel peš) in bil istega leta v lateranski baziliki posvečen v duhovnika. 1950 se je odselil v ZDA. 1959 je diplomiral iz orgel in kompozicije na De Paul University v Čikagu. V Čikagu je v 60. letih vodil cerkveni zbor in z njim nastopal na radiu in televiziji. Cerkveno glasbo je študiral še v Rimu na Papeškem Institutu sv. Cecilije in tam 1971 doktoriral na temo Slovenska orgelska glasba. Bil je nekaj let gvardijan v centralnem samostanu v Ljubljani. Po vrnitvi v ZDA je ostal do smrti v Lemontu. Od 1974 je bil duhovnik med slovenskimi izseljenci v Lemontu in vodil pevski zbor Slovenska pesem. Zlagal je maše, kantate, cerkvene pesmi in priredbe ljudskih pesmi ter objavljal muzikološke članke. Zadnja leta je bil težko bolan. Na Sr. Dobravi so počastili spomin nanj s koncertom njegovih skladb. -- Mirko Špendov, ES, Družina 2. 7. 2009; slika: arhiv Mirko Špendov
Vendelin Špendov in njegova kantata Turki na Slevici. Vendelin Špendov se je rodil leta 1921 na Spodnji Dobravi; živi v Lemontu (ZDA). Gimnazijo je obiskoval v Kranju in v Ljubljani. Leta 1939 je stopil v frančiškanski red, leta 1945 pa je naredil večne zaobljube. Teologijo je študiral na univerzi Antonianum v Rimu, kjer je bil posvečen 20. decembra 1947 v lateranski baziliki. Po licenciatu iz teologije je služboval v Lemontu (ZDA) v letih 1950 do 1954, ko je odšel v Chicago. Glasbo je študiral na glasbeni šoli DePaul University v Chicagu in leta 1959 diplomiral iz orgel in kompozicije (s kantato Revertemini). Leta 1971 je kot drugi Slovenec (za Ačkom, oba frančiškana) postal doktor cerkvene glasbe na Pontificio Instituto de Musica sacra v Rimu z disertacijo Slovenska orgelska glasba. Nekaj časa je deloval pri Marijinem oznanjenju v Ljubljani, leta 1974 pa je odšel zopet v Chicago, kjer je bil izmenoma pri obeh slovenskih farah: sv. Štefana in sv. Jurija. Od leta 1990 je predstojnik v Lemontu. Ves čas vodi številen zbor s pomenljivim nazivom Slovenska pesem. Poleg disertacije je objavil številne članke z glasbenega področja v Ave Maria, v CG in v Družini. Predvsem ga poznamo kot skladatelja, čeprav je večina njegovih skladb še vedno v rokopisu. Tiskane so izšle: Dve slovenski maši, Maša z angleškim besedilom, Spevi med berili (pet zvezkov), kantata Stvarniku za soliste, zbor in orkester, Sest Marijinih pesmi za zbor in orgle. Precej skladb je izšlo v raznih zbirkah: Slavimo Gospoda, Cerkvena zborovska pesmarica in v CG. Na področju posvetne glasbe ima veliko priredb narodnih pesmi, ki jih združuje v operete narodnega značaja. V rokopisu je med drugim kantata za soliste, zbor in orkester Turki na Slevici na Stritarjevo besedilo. O njej je skladatelj Vendelin Špendov zapisal: "Vedno so me zanimali zgodovinski motivi, zlasti legende. Koliko se Stritar tu nanaša na zgodovinska dejstva, ne vem. Dolgo me je mikalo, lotil pa sem se je, ko je bil zbor Slovenska pesem dovolj dober in številen. Uvod, ki je kratek, saj ima le 2 takta, naj bi predstavil grozo, ki so jo občutili ljudje, ko so zagledali goreče grmade. Ljudje so še pomnili, kako hudo je bilo vsakokrat, ko so Turki prihajali. Tokrat zopet starček prepričuje: 'Kaj boš s sekiro, sin začel? Križ nam je zdaj orožje ... Le urno gori na goro'. Sopran predstavi beganje ljudi, ki se zbirajo in hitijo v cerkev, ki bo kmalu premajhna. V cerkvi so molili in rotili Boga za pomoč: 'Pomagaj nam zdaj večni Bog!' in Mater v oltarju prosili: 'O sliši nas uboge in reši nas nadloge.' Turki pridrvijo, iz cerkve se sliši molitev, paša je že v cerkvi. Kot odmevi so kriki: 'Gorje, gorje' in tihi: 'Pomagaj nam', dokler vse ne onemi. Čudo! Ritem se spremeni. V 4/4 taktu so poudarki na nenavadnih mestih (čudo!), ko zbor pripoveduje, kaj se dogaja, in pripelje do vrhunca: 'Oteti so kristjani, Marija svoje brani.' Zadnja kitica pesnitve je hkrati uvod, nekak moto skladbe."
Prva izvedba Špendovove kantate Turki na Slevici je bila 16. aprila 1987 v Chicagu. Dr. Maks Milanez je v Ameriški domovini o njej zapisal: "Na vrsti je zgodovinski motiv in sicer okrutnost iz časa spopadov s Turki, ki je mehčana le z zaslombo Matere Božje. Stritarjev ep Turki na Slevici je dosledno ovit z Vendelinovimi takti: strah, upanje, bojna zmešnjava, omahovanje in na koncu blesteča rešitev. Vse to je čustveno stopnjevano ob melodijah. Otožno natančen solistični sopran (Nandi Puc) in svarilen napotek hišnega očeta (Branko Magajne) sta prepričljivo upodobila tesnobo pred bližajočim se krvavim obračunom. Zmagoviti konec veliča Marijo zaščitnico."(19) -- Edo Škulj: Glasbeno ustvarjanje Slovencev po svetu. Meddobje = Entresiglo 1997 (31/3-4
Lipnica, 22. 7. 1988. Veslač, državni reprezentant. Nosilec članske bronaste medalje na EP v Vareseju (2012) v dvojnem četvercu. Skupaj z bratom Luko Špikom je na Sredozemskih igrah 2009 v Pescari osvojil srebrno medaljo v dvojnem dvojcu. Vir: DAR - sport
Lipnica pri Kropi, 9. 2. 1979. Veslač, olimpijski zmagovalec. V dvojnem dvojcu (skupaj z Iztokom Čopom) je osvojil komplet olimpijskih medalj; olimpijska zmagovalca sta postala na OI v Sidneyju (2000), olimpijska podprvaka v Atenah (2004), bron pa sta osvojila na OI v Londonu (2012). Skupaj s Čopom je postal še trikratni svetovni prvak (dvojni dvojec); St. Catharines 1999, Gifu 2005 in München 2007. Na SP je osvojil še dve srebrni medalji; dvojni dvojec – Eton 2006 in dvojni četverec – Gifu 2005. Skupaj je tako na največjih tekmovanjih osvojil osem medalj, kar ga uvršča v deseterico najuspešnejših slovenskih športnikov vseh časov. -- DAR - šport
.jpg)
Zgodovinar, politik in deželni glavar Fran Šuklje (* 24. oktober 1849, Ljubljana, † 18. avgust 1935, Novo mesto) naj bi rad obiskoval Dobravo in jo imenoval »pušeljc« Kranjske. -- Slovenec 11. 12. 1937
T
uredi
Kranj, 30. 11. 1980. Hokejist. Do poroke je živel na Srednji Dobravi. Igral je od leta 2000 v Hokejskem klubu Jesenice, 2010/11 je prestopil k HK Partizan, 2011/12 je igral za HDD Bled in HDK Maribor v Slohokej ligi. Od sezone 2012/13 je bil član kluba HK Triglav Kranj. Za slovensko reprezentanco je nastopil na svetovnih prvenstvih v letih 2003, 2006 2007, 2008 in 2009, pred tem pa je leta 1999 nastopil na svetovnem prvenstvu reprezentanc do 18 let in leta 2000 na svetovnem mladinskem prvenstvu. Njegov oče Drago Terlikar je bil serviser slovenske hokejske reprezentance.
U
urediMartin Urbančič
urediDobrava, 1747 – Šentjernej, 4. 3. 1819. Duhovnik. Doma je bil z Dobrave. V mašnika je bil posvečen 19. decembra 1772. Humanistične in modroslovne študije ter moralno teologijo je študiral v Ljubljani, drugo bogoslovje pa v Gradcu. Služboval je pri sv. Joštu nad Kranjem (župnija Šmartin), kot vikar namestnik v Srednji vasi v Bohinju, nato na Igu, v Ljubljani pri sv. Petru, kot kaplan v Dobu, v Polhovem Gradcu in Ljubljani v Trnovem, kjer je bil beneficiat in katehet. Leta 1800 je postal župnik v Šentjerneju, kjer je umrl 4. marca 1819. Ljudje so ga imeli radi, ker je bil zgleden in pošten. Bil je bolehen in slaboten, sider pa nadarjen in dober govornik. -- Fara Mošnje skozi 850 let
Anica Urbanija
uredi
Zg. Dobrava, 1943 – sept. 2015. Režiserka iger za vaški oder in lokalna političarka. Kot kranjska gimnazijka je igrala na Odru mladih Prešernovega gledališča v Kranju in z igranjem nadaljevala v gospodinjski šoli v Grobljah. Poučevala je gospodinjstvo na OŠ Radovljica in na OŠ Lipnica. Po upokojitvi je izvajal verouk na Srednji Dobravi in v Kamni Gorici. V okviru Društva prijateljev mladine je od leta 2004 vodila kulturno sekcijo in gledališko skupino, ki je združevala igralce z Dobrav, Krope, Podnarta in Kamne Gorice. Zanjo je režirala vrsto dramskih del: Bolje tič v roki kot tat na strehi, Neskončno ljubljeni moški, Hotel Plaza, Stric iz Amerike, Kdo se boji Virginje Woolf? 1994 je bila kot predstavnica Slovenskih krščanskih demokratov izvoljena za radovljiško občinsko svetnico in to ostala dva mandata. 2014 je bila ponovno izvoljena v občinski svet, tokrat na listi Nove Slovenije; tu je vodila odbor za finance. -- Alenka Bole Vrabec: Ana Urbanija, Deželne novice 9. okt. 2015
V
urediMinka Vilman
urediMarija Vilman, rojena 8. septembra 1887 na Savi pri Jesenicah, umrla 21. jun. 2016 na Srednji Dobravi. Od 5. razreda dalje se je šolala v samostanu v Škofji Loki, potem pa v višjo dekliško šolo v Ljubljani, kjer je končala vse tri letnike in pedagoški tečaj ter leta 1909 maturirala na učiteljišču. Prvo službo je dobila v Srednji vasi, že naslednje leto je bila imenovana za suplentinjo na Planini pod Golico, kjer je službovala skoraj tri leta, dokler ni zbolela za vnetjem rebrne mrene in leto in pol ostala doma. Po ozdravitvi je bila do konca šolskega leta 1913/14 nadomestna učiteljica na Breznici. V času splošne mobilizacije 1914 je sprejela nadomeščanje mobiliziranega Petra Jocifa na enorazrednici na Dobravi pri Kropi in se navezala na ljudi in kraj, ljudje pa so jo vzljubili, vendar je dve leti po nastopu službe umrla. Pokopana je na Jesenicah.
Alojz Vidic
uredi
Srednja Dobrava, 24. 6. 1926. Družbeni delavec. Rojen je bil v kmečki družini (Grilovi) s sedmimi otroki. Med 2. svetovno vojno je bil skupaj s svojimi izseljen najprej v domača taborišča (Begunje, Škofovi zavodi v Šentvidu, grad Goričane), nato pa v Nemčijo (Burg Wernfels, Poxau, Dingolfing), kjer jim je umrl oče. Brata Franca so ustrelili Nemci kot talca v Dragi leta 1941. Zaposlen je bil v Jugobruni Kranj, Plamenu Kropa, v Železarni Jesenice, v Verigi Lesce. Družbene funkcije je prevzemal v okviru civilne zaščite, ljudske obrambe, bil je ustanovni član in poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva Sr. Dobrava in podpoveljnik v gasilski zvezi občine Radovljica. 26 let je bil predsednik komunalnega odbora, udeležen je bil pri prostovoljni gradnji doma krajanov in gasilskega doma, asfaltiranju krajevnih cest, polaganju napeljav itd. 36 let je bil predsednik pokopališkega odbora in govornik na pogrebih. Ob ustanovitvi Društva izgnancev leta 1992 je postal predsednik dobravske sekcije društva. Organiziral je srečanje izgnancev na Sr. Dobravi, izlet izgnancev v nemške kraje, kamor so bili pregnani med vojno, zbral in uredil je spomine izseljencev v knjigah Moji spomini ali kako smo s prijatelji preživeli drugo svetovno vojno (2006) in Spomini izgnanih: 1941–1945. -- Osebni podatki
- Biba Jamnik Vidic: Recept za dolgo življenje? Bodi dober človek! Jana 12. 8. 2023.
Jožef Vrankar
uredi
 |
Jastroblje, 7. 2. 1865 – Duplje, 2. 5. 1937. Župnik. »V nedeljo dne 2. maja 1937 so ga položili na župnem pokopališču v Dupljah ob navzočnosti 35 duhovnih tovarišev v grob poleg znanega slovenskega pisatelja, župnika Petra Bohinjca. Rodil se je v Jastrobljah, župnija Špitalič, 7. februarja 1865. V dijaških letih se je odlikoval po lepem pevskem daru. Služboval je kot kaplan v Kranjski gori in Št. Vidu pri Stični. Dve leti je bil kurat v Ustju pri Vipavi. Potem je bil župnik na Koprivniku, Dobravi pri Kropi, Mirni, in slednjič skoraj osem let v Dupljah, Mož poštenjak je bil, zvest služabnik božji. Pa tudi trpin, ki je bolehal vse življenje. Zadnja leta ga je bolezen tako tlačila, da je bil pravi mučenec.« -- Mohorjev koledar 1938; Slovenec 8. 5. 1937, 65/103a
Janez Vurnik
uredi
Stara Oselica (nad Trebijo) 28. avg. 1819 – Radovljica 2. marca 1889. Podobar. Rojen cerkovnikovemu pomočniku Gregorju in Katarini (roj. Mežek 1792 z Dobrave). 1824 se je družina preselila na Dobravo. V OŠ je hodil v Celovec in potem (1830–32) v Ljubljano. 1833 je bil trgovski vajenec v Ajdovščini, 1834–40 je bil učenec in pomočnik pri podobarju M. Goričniku v Radovljici. Tu je bil od 1841 samostojen podobar. Hišo je 1843 preuredil v veliko delavnico, v kateri je delalo tudi po 20 pomočnikov. Zalagala je cerkve zlasti po Gorenjskem. Znanje si je pridobival s samostojnim študijem. Zbiral je knjige o stavbarstvu, kiparstvu in umetnosti; bogato knjižnico je podedoval sin Janez. Sodeloval je na Obrtniški razstavi v Ljubljani 1844, ni pa uresničil obljube, da bo obiskal Londonsko svetovno razstavo 1862 in da bo razstavil svoj brezniški tabernakelj na Pariški razstavi 1878. Bil je član društva Wiener Bauhütte, bil je narodno zavedni liberalec, družil se je z Davorinom Trstenjakom in Lovrom Tomanom. Izklesal je nagrobnika pesniku Simonu Jenku (1873, Kranj, Prešernov gaj) in domoljubu Lovru Pintarju (1876, Preddvor, župnijska cerkev), njuna portretna medaljona na nagrobniku pa sta delo sina Janeza; težko je vedno ločevati njun delež. Imenovali so ga »prvaka med slovenskimi cerkvenimi stavbarji«. Delal in restavriral je predvsem oltarno arhitekturo in cerkveno opremo v novoromanskem, novogotskem in novorenesančnem slogu in izvajal tudi stavbna dela. Za prijatelja Antona. Samasso ml. je delal reliefe za zvonove. -- Gorenjci.si, SBL
Z
urediMimi Zajc
uredi
Refleksoterapevtka in civilnodružbena aktivistka z Zgornje Dobrave, pri Švelcu.
- Barbara Kotnik. Večina naših blokad izvira iz odnosa s starši. Onaplus 5. 12. 2019.
- Mimi Zajc. Klepetalnica za duše. Facebook.
Ž
urediIvan Žagar
uredi
Ivan Žagar, Ljubljana, 7. jun. 1885, umrl v Kamni Gorici 10. jan. 1948. Učitelj. 1908 je bil učitelj na Dobravi, od 1910 dalje pa 32 let v novi šoli v Kamni Gorici, ki so jo sezidali leto prej. Tam je tudi živel. Poročen je bil s Cecilijo Pogačnik (Valentinovo) s Srednje Dobrave in imel z njo otroke Mileno, Ivana in Toneta. Šolski nadzornik je ravnatelja Žagarja opisal kot vestnega, doslednega in sposobnega učitelja, ki ni nikoli izostajal ali zamujal. Do učencev je bil očetovsko blag, uporabljal je sodobne pedagoške metode. Nadziral je delo učencev, vključenih v podružnico Rdečega križa (PRK) in v Podmladek Jadranske straže (PJS), kjer so blagajno vodili otroci sami. Otroke je na vzornem šolskem vrtu poučeval v vrtnarstvu in sadjarstvu, bil je dejaven v občinskem zdravstvenem odboru in pri pogozdovanju. Med prvo svetovno vojno ga slika kaže na prelazu Dukla v Karpatih, potomci pa povedo, da je bil v vojnem ujetništvu blizu Rima. Med drugo svetovno vojno je bila cela družina iz Kamne Gorice izseljena v Smederevsko Palanko v Srbijo, kjer se je sin Tone pozneje poročil in je tudi pokopan (Iz zgodovine šole v Kamni Gorici ... in po podatkih Zalke Svoljšak).
Iztok Jožef Žagar, politik in diplomat, rojen očetu Stanetu Žagarju in materi Jožefi, roj. Mikluš, 5. junija 1923 na Srednji Dobravi, umrl za srčno boleznijo 2007 v Ljubljani, kjer je pokopan skupaj z materjo in drugimi člani družine Mikluš. Ob začetku vojne 1941 je bil v Ljubljani aktivist OF, avgusta je postal komandir čete na Kureščku, nato politični komisar Preserske partizanske čete. Po napadu na italijansko postojanko v Ložu sredi oktobra 1941 je bil ujet in obsojen na dosmrtno ječo. Po kapitulaciji Italije 1943 se je vrnil v partizane in bil med drugim politični komisar čete Idrijsko-tolminskega odreda, sekretar Pokrajinskega komiteja SKOJa za Slovenijo (1944–1945) in član uredništva revije Mladina. 1949 je v Beogradu končal Višjo politično šolo Đuro Đaković in delal na zunanjem ministrstvu (1951–1954) in v Zveznem izvršnem svetu SFRJ (1954–1967) ter vmes na Inštitutu za družbene vede (1959–1962). Bil je veleposlanik v Moskvi ter več zahodnoafriških in južnoameriških državah. Je nosilec partizanske spomenice 1941. -- ES, Wikipedija, Žale, IZTOK JOŽEF ŽAGAR 1923-2007, Oddelek [23A, Vrsta [6], Grob [13]]; zapuščina Iztoka Žagarja je v Muzeju novejše zgodovine, mogoče tudi na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani.[7]
Nada Žagar, rojena 13. septembra 1924 na Srednji Dobravi, umrla 11. decembra 1944 v Šibeniku. Hči Staneta Žagarja in matere Jožefe, roj. Mikluš. »Šolska Nada«, dijakinja, skojevka od leta 1936, aktivistka OF ter borka v NOB s partizanskim imenom Breza. Odraščala je z bratoma Stanetom in Iztokom, sestro Savico in sestro dvojčico Danico. Doma se je navzela levičarskih idej. Aprila 1942 je bila aretirana v Ljubljani skupaj z materjo in sestrama Slavico in Danico. Vse so bile na italijanskem vojaškem sodišču obsojene na dolgoletne zaporne kazni. Po obsodbi je bila premeščena v zapore v Benetke, Benevento in Trani. Po kapitulaciji Italije je jeseni 1943 je sodelovala pri ustanavljanju prekomorskih brigad v Carbonari in Gravini. Decembra 1943 je kot sekretarka SKOJ-a III. prekomorske brigade borila prehodila bojno pot od Italije, otoka Visa, Hvara, Dalmacije do Knina. 29. novembra (po drugih podatkih 1. dec.) 1944 je bila med obiskom borcev na položajih pred Kninom hudo ranjena, tako da je 11. decembra 1944 (po drugih podatkih 12. dec.) v bolnici v Šibeniku ranam podlegla. Leta 1947 sta mati Jožefa in brat Iztok v Šibeniku poskrbela za izkop njenih posmrtnih ostankov in sta jih v beli krsti, okrašeni s šopkom belih rož, na kamionu prepeljala v Slovenijo. V Lipnici pri Kropi ju je pričakala sestra dvojčica Danica in spremljala krsto na pokopališče na Srednji Dobravi, kjer je pokopana skupaj z očetom, bratom Stanetom in drugimi padlimi borci z Dobrav. Po njej se imenuje Mladinski klub (MKNŽ), ustanovljen leta 1966 v Sokolskem domu v Ilirski Bistrici, ki je prostor alternativne kulture. -- Radovljiški zbornik 1990, Wikipedija, SBL, Jože Šmit: Pripoved o Brezi. Ljubljana: Borec, 1990
 |
 |
Uradno Stanislav, Žaga pri Bovcu, 19. 2. 1896 – Mali rovt, 27. 3. 1942. Borec NOB, narodni heroj, zgledni učitelj. Rojen Ferdinandu in Avgusti, rojeni Uršič. Učiteljišče je obiskoval v Gorici. Med šolanjem se je pridružil naprednemu gibanju. Po maturi je bil poklican k vojakom in kot vojak preživel 1. svetovno vojno. Bil je borec prostovoljec za severno mejo na Koroškem. Po vojni je služboval po raznih krajih kot učitelj. Leta 1920 je pristopil k Socialistični delavski partiji Jugoslavije. V jeseni leta 1922 je bil premeščen na Srednjo Dobravo in leta 1924 postal upravitelj šole. Svoje znanje je rad posredoval tudi domačinom. Vodil je kmečko nadaljevalno šolo in gospodinjske tečaje. Prispeval je k ustanovitvi in delu Društva kmečkih fantov in deklet. Bil je ustanovitelj Kmetijske zadruge na Dobravi, sadjarskega in vrtnarskega društva, tujsko-prometnega društva, pobudnik za graditev postaje v Otočah, sušilnice, prizadeval si je za vodovod in cesto z Otoč preko Dobrave v Kropo. Poučeval jih je v naprednem duhu in jim razkrival socialno in politično problematiko v Jugoslaviji. Leta 1931 je na Dobravi ustanovil celico KPS, leta 1934 celico za Otoče-Ljubno in obnovil celico v Kropi, leta 1939 celico v Lescah. Leta 1935 je bil imenovan za sekretarja okrožnega komiteja KPS Jesenice. Aprila leta 1938 je na prvi konferenci KPS postal član CK KPS. Sodeloval je na državnem posvetovanju KPS v Tacnu vodil več gorenjskih konferenc in posvetov. Zaradi te dejavnosti je bil stalno nadzorovan. Pogosto je moral na orožne vaje. Leta 1940 so ga odpustili iz službe. Z družino se je preselil v Ljubečno pri Celju.
Po kapitulaciji Jugoslavije je po nalogu CK KPS prišel v Ljubljano, 20. julija je na Jelovici prisegel zbrane ilegalce za oboroženi odpor, 29. julija pa je ustanovil Jelovško četo. Istega dne je postal član glavnega poveljstva partizanskih čet Slovenije. Kot poverjenik CK KPS je prišel na Gorenjsko z nalogo, da organizira decembrsko vstajo. Poznan je bil pod ilegalnim imenom Šomašter oz. Gornik.
5. avgusta je z namenom, da napadejo Begunje in osvobodijo jetnike, na Pogrošarjevi planini ustanovil Cankarjev bataljon, ki je štel 120 borcev. Napad se je izjalovil, ker so bili Nemci o njem obveščeni in so Begunje zastražili. Izsledili so tudi Cankarjev bataljon, ki se je umaknil na Lipniško planino na Jelovico, in ga napadli. Partizani so se pred premočnim sovražnikom razkropili po domovih ali prebegnili v Ljubljansko pokrajino. Oktobra 1941 je bil imenovan za sekretarja Pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko, sredi decembra 1941 pa za komandanta gorenjskega štaba. Z Jožetom Gregorčičem in Lojzetom Kebetom je vodil borbe na Partizanskem vrhu na Jelovici, v Rovtah, Poljanski in Selški dolini ter v Dražgošah. Po bitki v Dražgošah se je s štabom zadrževal v Selški četi. Ker jih je nenehno preganjal sovražnik, so se umaknili na sončno stran Malega rovta pod Planico. Po izdajstvu sta 27. 3. 1942 nič hudega slutečo četo obkolila policija in vojaštvo. V hudem boju je padlo 14 borcev in ena borka.
V njegov spomin je na steno gasilskega doma na Srednji Dobravi, kjer je bila pred vojno osnovna šola, vzidana spominska plošča, delo kamnoseka Alojza Vurnika. Besedilo je prispevek pesnika Mateja Bora. Odkrita je bila 27. 3. 1969. -- Radovljiški zbornik 1990; Stane Žagar, gorenjci.si; arhiv družine Žagar; Življenjepis Staneta Žagarja. Gorenjska v borbi za svobodo, 1959, 1–7; Ivan Bertoncelj: Ob desetletnici narodnega heroja Staneta Žagarja, Borec 1952, št. 3 in Gorenjska v borbi za svobodo, 1959, 8–14; Ivan Bertoncelj: Ob 12. obletnici hude partizanske borbe na Rovtu pri Planici nad Žabnico. Gorenjska v borbi za svobodo, 1959, 15–20. Gradivo o Žagarju v AS.
Opombe
uredi- ↑ Na drugem mestu v istem viru: Zamrl je svetu na Dobravi dne 3. marcija l. 1812. -- Ivan Lavrenčič: Zgodovina cerkljanske fare, 1890.
- ↑ Ali pa 19. junija 1833 (Fanči Šarf: Kmečka postelja na Gorenjskem v 19. stoletju, Slovenski etnograf 1959 (12), 88, 89).
- ↑ Po pripovedovanju starejših vaščanov je Joža Lovrenčič menda kupil Jurčkov svet, ki so ga ti zamenjali z Mihovčevim v Lipnici.
- ↑ Obsodba je bila res dopolnjena z razlastitvijo dobravske posesti; dokumentacija o razlastitvi je na Zemljiški knjigi v Kranju.
- ↑ Popis prebivalstva 1754. leta.
- ↑ Od nekod je podatek, da je na Dobravi učila v letih 1892–1894 in 1921–1927; verjetno je šlo le za pomoč.
- ↑ Pozivam INZ, da postavi fotografije Iztoka Žagarja na splet in jih opremi z licenco proste dostopnosti cc, da omogoči njihovo uporabo na Wikimedijinih spletiščih.