Dobravske domačije

Dobravske domačije
Avtor	Miran Hladnik
Naslov	Dobravske domačije
Jezik	slovenski
Datum izida	zasnutek 2014, na Wikiknjige preseljeno 2017, vpis objave v Cobiss predviden 2018
Subjekt	lokalna zgodovina, domoznanstvo, Občina Radovljica
Žanr	monografija vasi
Vrsta medija	2014 spletna knjiga
Knjiga je del zbirke/serije
Serija	Dobrave: Gradivo za monografijo o vasi
Predhodnik	Dobravski kdojekdo
Klasifikacija

Ta del članka je škrbina. Pomagaj Wikiknjigi in ga razširi.

Gradivo za poglavje se nahaja v formatu docx in se postopno seli sem.

Dobrave: Gradivo za zgodovino Dobrav do 1945 | Kronika Dobrav po 1945 | Dobravski kdojekdo | Dobravske domačije | Dobrave danes

Srednja Dobrava

Ime v Statusu animarum 1865: Dobráva media. Hiše so naštete v zaporedju, kot so tekle hišne številke v 19. stoletju, to je od JV proti SZ; danes so oštevilčene v nasprotni smeri.

Glej tudi Dobravske domačije. DAR.

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Dobravske domačije

Pri Čačku

Hišna št. 17, včasih 1. Pər Čáčk, gospodar Čáčək, Čáčkov, zapis v katastru 1827 Zhazhouz, lastnik Stroy, zapis v SA 1781-1890 Čačovc, lastnik Stroj. Hiša je danes prazna, na pokopališču ni več nagrobnikov (?). Alojz Vidic, član družine Vidic, ki je pred drugo svetovno vojno živela tu in bila med vojno izseljena v Nemčijo, živi danes na Zgornji Dobravi (Grilov), za njihov nagrobnike gl. poglavje Dobravske domačije#Pri Grilu.

izvirnik

Čačovc 1.
~~Simon Stroj~~ 1/2 rust. viduus [vdovec] 17. Octob. 1784
† Jacobus fil.
Joanes fil.
†Mattheeus fil. pf.
Maria Prezelj ux. Selzah

prevod

Stroj Simon (roj. 17. 10. 1784 / um. 1868)

Stroj Jakob (roj. 13. 7. 1817 / um. 1888)

Stroj Janez (roj. 24. 12. 1819)

Stroj Matevž (roj. 26. 8. 1822 / um. 1888). Poroka leta 1866 z Marijo Prezelj iz Selc (roj. 1. 7. 1820).

Antonija Vidic (Čačkova). Arhiv Alojza Vidica

Čačkovi 4. okt. 1942 v Dingolfingu (Ivan, Stane, Alojz Vidic, sedita ata Janez in sestra Mici Vidic). Arhiv Alojza Vidica

Vidičevi (Čačkovi) v Nemčiji po očetovi smrti: Ivan, Stane, Lojz, Mici. Oče Janez je umrl 1943 in je pokopan v Frontenhausnu; spomenika ni več. Arhiv Alojza Vidica

Pri Resmanu

Hišna številka Srednja Dobrava 16, nekoč h. št. 2. Pər Résman, gospodar Résman, Résmanov, zapis v katastru 1827 Rossman, lastnika Rossman, zapis v SA 1781-1890 Resman, lastnik Resman. Pred drugo svetovno vojno so na kmetiji prebivali Balantiči (sin Janko Balantič se je poročil z Antonijo Pogačnik (Valentinovo) in živel pri njih), med drugo vojno je bila vanjo preseljena družina Gale.

izvirnik

Resman 2.
Lucas Resman 1/2 rust.
Margaritha Dežman ux. Bresnic
Theresia filia
Franciscus fil.
Maria filia
Mariana fil.
Maria filia

Franc Resman pat. vid.

prevod

Resman Franc (roj. 24. 5. 1785 / um. 1869)
Luka (roj. 14. 10. 1823). Leta 1858 poroka z Margareto Dežman z Breznice (roj. 11. 7. 1830 / um. 1887).

Tereza (roj. 14. 10. 1860)

Franc (roj. 11. 11. 1862)

Marija (roj. 27. 1. 1865 / um. 1865)

Marijana (roj. 25. 2. 1866)

Marija (roj. 19. 9. 1868)

Pri Črviču

Pər Čərvíč, gospodar Čərvԑč, Čərvíčov. Hišna št. Srednja Dobrava 15, nekoč 3. Zapis v katastru 1827: Tscherwesch, lastnik Mihellitsch, zapis v Statusu animarum 1781 Červič, lastnik Mihelič.

Mihelič Jožef (roj. 15. 3. 1801 / um. 1883). Poroka z Marijo Kristan iz Begunj (roj. 13. 9. 1801 / um. 1879).

Anton (roj. 11. 1. 1836). Leta 1869 poroka z Uršulo Jerala (oklicana v Kropi).
Janez (roj. 17. 8. 1837). Leta 1868 poroka s Heleno Šlibar z Dobrave (roj. 17. 4. 1831).

Šlibar Katarina (roj. 8. 11. 1865) [nezakonska, podatek iz Jurjevčevega rodovnika]

Šlibar Johana (roj. 16. 6. 1889)

Kristina (roj. 10. 11. 1868)

Marija (roj. 29. 1. 1870)

Marijana (roj. 8. 7. 1871)

Helena (roj. 26. 4. 1873 / um. 1874)

Janez (roj. 14. 11. 1874 / um. 1875)

Rozalija (roj. 31. 8. 1876)

Mihael (roj. 20. 9. 1881)

Janez (roj. 15. 12. 1878 / um. 10. 9. 1880)

Janez (roj. 1. 9. 1884 / um. 5. 9. 1884)

Ivana (* 1. 9. 1887) [podatek iz Jurjevčevega rodovnika]

Marija (roj. 21. 5. 1839)
Peter (roj. 28. 6. 1842)
Mihael (roj. 25. 9. 1844)

Pri Lencu

Pər Lênc, gospodar Lênca / Lênc, Lêncov, hišna številka Srednja Dobrava 14, stara hišna številka 4, zapis v katastru 1827 Lonz, lastnik Pogatschnig, zapis v Statusu animarum 1781 Lenc, lastnik Pogačnik. Lencovi so se ukvarjali tudi s kolarstvom.

Pogačnik Helena (roj. 15. 4. 1817 / um. 1884). Rojena na Ovsišah, s priimkom Pristov.

Pogačnik Marija (roj. 18. 5.1839)

Pogačnik Franc (roj. 1. 10. 1843). Leta 1864 poroka s Terezijo Šolar s Spodnje Dobrave (roj. 25. 9. 1841).

Marija (roj. 25. 5. 1865)

Franc (roj. 18. 1. 1867 / u. 1868)

Elizabeta (roj. 14. 11. 1868)

Helena (roj. 11. 9. 1870)

Johana (roj. 11. 5. 1872)

Cilka (roj. 5. 2. 1875)

Frančiška (roj. 15. 10. 1876)

Janez (roj. 15. 12. 1878 / um. 1880)

Franc (roj. 27. 5. 1880 / um. 1965). Poroka s Heleno Bešter (roj. 1896 / um. 1976)
Margareta (roj. 24. 6. 1849)

Pri Bodlaju

Stara hišna št. Srednja Dobrava 5. Pr Bodlaj, Bodlajov. SA 1781–1890 Vodlaj, priimek lastnika Debelak, Kataster 1827: Wodelay, priimek lastnika Debellak. Znameniti sorodniki: mama škofa Antona Vovka Marija Debelak je bila Bodlajeva (Marija Mina Debeljak, roj. 5. 7. 1859, poročena v Breznico 13. 2. 1882, umrla 7. 11. 1917 v Vrbi).^[1] Danes se lastniki pišejo Resman.

Nomen vulgare: Vodlaj
Numerus domus: 5 adnotatio: hlapec span.[?]
~~Valent. Debelak~~ rust. 14 Febr 1821 vacinitatus 43, matrimon junc. 59, mortus [18]71, vsako leto pri spovedi.
Helena Jalen ux. Kropa 24. Apr. 1829
Mathias fil. 24. Febr. 1857 confirmatus [18]66
~~Maria~~ filia 5. Julii 1859 confirmatus 66 matrimon. junc. 81
Mariana fil. 7. Junii 1861
Elisabetha fil. 3. Nov. 1863 confirmatus 73
Valentinus fil. pf. 20. Januar 1866 confirmatus 73 matrimon. junc. 89
Lucia Pretnar ux. Zg. Dobrava 15 13. Dec. [1]868 matrimon. junc. 89
Agnes fil. 24. Febr. 1870 confirmatus 78
Lorenc filius 11. avgust [1]890
Maria, filia illeg. Elisabethae [nezakonska hči Elizabete] 16. aug. 1888

Franc Resman (Bodlaj), do leta 1928 lovski čuvaj občine Ovsiše pri zakupniku vitezu Pogačniku. Arhiv Joška Resmana

Josip vitez Pogačnik (desno) z lovskimi gosti in čuvaji, 1. levo stoji čuvaj Franc Resman (Bodlaj) s Srednje Dobrave, 4 Bohinc (Tomažovec). Arhiv Joška Resmana

Jože Resman (Bodlaj) leta 1920. Arhiv Joška Resmana

Jože Resman (1900–1974), Bodlaj, pobudnik za ustanovitev lovskega društva na Srednji Dobravi 1945. Arhiv Joška Resmana

Pri Zečku

Pr Zečk, Zéčək, Zečkov. H. št. Srednja Dobrava 9, stara h. št. 6. V katastru 1827 ime Saiz, lastnik Koschier, v Statusu animarum 1781: Sejc, lastnik Šoler.

Nomen vulgare: Sejc, Numerus domus 6.

Jacobus Šoler pf rust: Selcah 7 Julii 1812 [v krstni knjigi Jacob Shuler, Hübl. (Hübler 'lastnik hube')]
+ Gertrud Košir, ux Dobrava med: 4 Martii 1804, mortus 83 [v krstni knjigi Gertraud Koshir]

Joanes fil: 26 Junii 1841. Adnotatio: pessimus et pa[detis]imus v god vsih [???] svetnikov [???] na zahvaleno nedelo je polomil med kletvijo farovsko leso in nekaj plota, koštalo je to 1 gld, kteriga mora on cerkvi poverniti 1873.

~~Agnes~~ filia 19 Janua 1838, matrimon junc. 66. Adnotatio: Brezje

~~Margaritha~~ fil: 18 Febr: 1848, mortus 67. Adnotatio: monialis [nuna]

Joanes Šolar [popr. iz Šoler] pf rust. 26 Junii 1841, matrimon junc. [poročen] 77 [v krstni knjigi Johann]

Maria Debelak uxor, Dobrava sup. 26 Martii 1859, matrimon junc. 77

~~Joanes~~ filius, 21 Martii 1878, mortus 78

Maria filia, 10 Julii 1879

Joanes filius, 19 August 1880

Theresia filio, 19. Octob 1882

Jacobus filius, 11. Maji 1884

Josefus filius, 13. martii 1886

Franz filius, 22. mart. 1888

Franziska f., 16. maja 1890

Theresia Košir, soror ux. [ženina sestra], 17 Sept. 1818, † na Brez.
~~Agnes~~ Košir, 7 Janua 1821, matrimon junc. 67, Adnotatio: Lipenza, Radmansdorf

Gospodarji pri Zečkovih

Jakob Šoler * 7. 7. 1812, žena Gertrud Košir s Sr. Dobrave (4. 3. 1804 - 1883), otroci:

Neža *1838, poročena na Brezje 1838,

Marjeta (1848-1867),

Janez (* 26. 6. 1841), žena Marija Debelak z Zg. Dobrave (* 26. 3. 1859), otroci:

Janez * 1878 in + 1878,

Marija * 1879,

Terezija * 1882,

Jakob * 1884,

Jožef * 1886,

Franc * 1888, padel v 1. svetovni vojni v 27. domobranskem pešpolku (oz. 4. domobranskem pešpolku),

Frančiška * 1890

Andrej * 1893 -- padel v 1. svetovni vojni v 17. pehotnem polku; SA njegovega rojstva ni več registriral

Janez (11. 8. 1880 - 10. 11. 1965), žena Marija (1. 6. 1884 - 20. 2. 1965), otroci:

Marija (16. 3. 1909 - 10. 1. 1932),

Frančiška (Franca) (13. 3. 1910 - 8. 10. 2004, neporočena, prevzame kmetijo),

Alojzija (1911—1911),

Cecilija (Cila) (1912-2005; por. s Francem Terlikarjem, otroci: Franc, Milena, Drago, živi v novi hiši na Sr. Dobravi 2). Franc ima z Danico hčer Jernejo, Milena ima z Vitošem Valenčičem hčeri Urško in Vesno, Drago ima z Zvonko Papler (Črvičevo) Andreja in Anžeta; Anže ima s Tjašo otroka Stašo in Mašo.

Gabrijela (Jelka, 7. 3. 1914 - 26. 9. 1925),^[2]

Ivan (10. 4. 1918 – padel v NOV pod Martinjvrhom v Selški dolini 7. 7. 1943),

Antonija (Tončka) (7. 6. 1926 - 28. 12. 1989; por. z Vinkom Golmajerjem iz Zgornje Lipnice, otroci Marija, Marta, Darka; vse tri živijo v obnovljeni Zečkovi pristavi na Jagnovci na Sr. Dobravi). Marija ima sinova Saša in Grega Šaša, Marta je drugič poročena z Damjanom Markovcem in ima z njim hčer Hano.

Alojzij (Slavko) (28. 1. 1928 v Ljubljani - 24. 10. 2008, ostane s svojo družino na kmetiji in dela v železarni na Jesenicah), žena Antonija, roj. Krek (Boškova) iz Dražgoš (na Dobravi sta pokopana tudi njena starša Janez in Helena Krek, ki sta po vojni živela na Brezjah). 1980 se Slavko in Tončka preselite v novo hišo Srednja Dobrava 3a, kmetijo pa Franca in Slavko prepustita hčeri Slavi Razinger. Hčeri:

Mira (* 1954), se 1978 poroči z Miranom Hladnikom (* 1954) v Stražišče, 2012 pa se z družino (hči Mojca * 1982 in Jurij * 1984) vrne na Dobravo v novo hišo. Jurij se 2014 poroči z Ano Kosmač in se preseli k njej v Žiri (otroci Ela * 2015, Matevž * 2017 in Manca * 2019), hči Mojca pa se s partnerjem Borutom iz Zgornjega Loga pri Litiji 2010 preseli na Zgornjo Dobravo na Pisančevo.

Slavica Šolar (* 1956), por. z Janezom Razingerjem, sin Tomaž ima s Špelo, roj. Mladenović, sina Aljaža)

Rod Tončke Šolar (9. junij 1927 – 8. september 2019)

Martin Lotrič + žena Marenk (Pstotna iz Dražgoš) imata otroke: Tone, Ciril, Ivanka, Tilka, Janko (padel v NOB), Francka (por. Prevodnik v Škofjo Loko), Helena

hči Helena Lotrič se poroči z Jožefom Krekom s Sv. Lenarta nad Lušo. Jožefova mama se je pisala Jereb, njegovi bratje in sestre pa so bili: Franc (njegov sin Franc se je poročil z Mileno v Smolevo pod Ojstrim Vrhom in dobil otroke Andreja, Sonjo in Marjana), Tone (poročen pri Portarjevih, Ovsiše 55), Janez (padel v 1. sv. vojni, vdova se je poročila Kokalj, potomci so Pesjakovi iz Zgornje Lipnice)

otroci Nande

Tonček (umre kot otrok, ker je jedel volčje češnje) [beri Tončkino pripoved o tem]

Mimi (Marija), živi na Brezjah s starši in se že v letih poroči s Tončkom Šlibarjem

Franc (prvič se poroči s Heli, iz tega zakona otroka Franci in Roman, potem pa s Francko Franko)

Tončka (se poroči s Slavkom Šolarjem s Sr. Dobrave, živi na Mišačah in Brezovici in od 1956? na domačiji pri Zečkovih)

Jela (se poroči z Mirkom Kotnikom iz Otoč in ima sinova Rada in Matjaža; Rado ima z Veroniko hčer Niko in sina Adama, ta pa je skupaj s svojo Katjo poznan kot popotnik in humanitarec: Matjaž ima z ženo Alenko sina Lovra)

Mihela (se poroči z Žirovcem iz Radovljice in ima otroke Janeza, Marto, Jelkota; Janez je bil poročen dvakrat, najprej z Ljubo, tudi Marta dvakrat, iz prvega zakona je sin Marko, drugič z Dušanom; Jelkotova potomca sta Erika in Ervin)

Stane (se poroči s Cilko v Ribnem)

Jože (nezakonski sin Bogdan z Mileno z Bleda, živel v Nemčiji, po vrnitvi se poročil z Majdo, njena mama pa z vdovcem Portarjevim Tonetom)

Družina med dražgoško bitko 9. januarja 1942 pobegne pred Nemci čez zasneženo Jelovico (beri o tem Tončkino pričevanje (Svobodna misel 31. 1. 2014), živijo na Spodnjem Lancovem, v Brdih in na Brezovici.

22. jul. 1962 Zečkovi (Šolar) na Sr. Dobravi 9: Mira, Slavko, Tončka, Slava

‎

Obdelovalne zemlje 4 ha, ostale zemlje 7 ha.

Pri Frvanu

Pər Fərván, gospodar Fərvԑn, Fərvánov, hišna št. Srednja Dobrava 12, nekoč 7, zapis v katastru 1827 Fervan, lastnik Schlieber, zapis v Statusu animarum 1781 Fervan, lastnik Šliber.

Šliber Andrej (roj. 12. 11. 1797 / um. 1870). Leta 1838 poroka z Marijo Ovsenik z Brezij (roj. 19. 11. 1811 / um. 1883).

Šliber Helena (roj. 19. 9. 1841)

Šliber Matija (roj. 19. 2. 1844). Leta 1874 poroka z Marijo Benedičič z Zgornje Dobrave (roj. 23. 1. 1849 / um. 1886). Leta 1887 poroka z Marijo Pristov iz Hraš (roj. 18. 2. 1856).

Jožef (roj. 19. 3. 1875 / um. 1875)

Marija (roj. 17. 4. 1876)

Frančiška (roj. 7. 12. 1877)

Cilka (roj. 25. 9. 1879)

Helena (roj. 21. 3. 1882 / um. 1884)

Matija (roj. 7. 2. 1884 / um. 7. 10. 1886)

Antonija (roj. 19. 5. 1885 / um. 1887)

Mina (roj. 10. 11. 1887). Hči z drugo ženo.

Johana (roj. 7. 5. 1890). Hči z drugo ženo.

Šliber Simon (roj. 27. 10. 1847)

Pri Šlibru

Pər Šlíbrə, gospodar Šlíbər, Šlíbrov, hišna številka Srednja Dobrava 11, nekoč 8, zapis v katastru 1827 Schlieber, lastnik Spendou, zapis v Statusu animarum 1781 Šliber, lastnik Spendov.

Spendov Anton (roj. 10. 6. 1796 / um. 1875). Poročen z Marijo Pristavec (roj. 24. 3. 1811 / um. 1885).

Spendov Franc (roj. 4. 10. 1829). Leta 1867 poroka z Rozalijo Zupan iz Zapuž (roj. 18. 8. 1845).

Marija (roj. 22. 9. 1868)

Janez (roj. 19. 6. 1870)

Barbara (roj. 27. 11. 1871)

Rozalija (roj. 11. 7. 1873)

Frančiška (roj. 25. 8. 1875)

Marijana (roj. 30. 5. 1877)

Anton (roj. 1. 5. 1879 / um. 27. 6. 1880)

Franc (roj. 2. 12. 1880 / um. 7. 5. 1884)

Neža (roj. 2. 1. 1883 / um. 23. 1. 1883)

Anton (roj. 6. 6. 1885)

Marija (roj. 30. 5. 1833)

Jožefa (roj. 22. 3. 1838)

Jožef (roj. 17. 3. 1840)

Lucija (roj. 16. 11. 1848)

Helena (roj. 28. 8. 1850 / um. 21. 11. 1931)

Jakob (roj. 25. 7. 1855)

Mežnarija

Mežnaríja, gospodar Méžnar, Mežnaríjsk, hišna številka Srednja Dobrava 6, stara hišna številka 9, danes brez številke. Zapis v katastru 1827 Messnerey, zapis v SA 1871 Mesnarija, priimek v SA Vurnik.

Vurnik Gregor, pf. (roj. 23. 4. 1830). Leta 1863 poroka z Marijo Grilc iz Otoč (roj. 1. 11. 1831).
Marija Grilc, Otoče, žena (roj. 6. 2. 1863 / um. 1868)
Lovrenc, sin (roj. 7. 8. 1864)
Marija, hči (roj. 6. 2. 1863, um. 1868)
Franc, sin (roj. 4. 4. 1867)
Katarina, hči (roj. 26. 11. 1868 / um. 1869)
Mihaelis Mihelič ad. pf. [posvojeni gospodar?] (roj. 25. 9. 1844 na Srednji Dobravi), 1871 poroka z Agato Šlibar z Zgornje Dobrave (roj. 5. 2. 1846)
Marijana, žena (roj. 26. 7. 1871)
Frančiška (roj. 2. 10. 1872 / um. 1875)
Marija (roj. 9. 6. 1874)
Jakob (roj. 28. 6. 1876)
Helena (roj. 18. 5. 1880)
Mihael (roj. 27. 3. 1882)
Kristina (roj. 24. 7. 1885)
Frančiška (roj. 18. 3. 1889)

Katarina Vurnik, mati, vid. [vdova] (roj. 15. 4. 1792 / um. 1866)

Za podobarja Janeza Vurnika st. (*28. avg. 1819 v Stari Oselici (nad Trebijo) cerkovnikovemu pomočniku Gregorju in Katarini r. Mežek, u. 2. marca 1889 v Radovljici) glej Dobravski kdojekdo. 1824 se je družina preselila na Dobravo pri Kropi.

Mežnarjevi: 1 Marija oz. Micka Papler (Verina mama), 2 Joža (oče Rokove Micke), 3 Pavla, 4. Francelj, 5 Franca (poročena v Zagreb). Arhiv Vere Šimnovec

Pri Debelaku

Pər Debelák, gospodar Debelԑk, Debelákov, hišna številka Srednja Dobrava 10, stara h. št. tudi 10, zapis imena v katastru 1827 Debellack, lastnik Debellack, zapis v Statusu animarum 1868 Debelak, lastnik Debelak.

Debelak Numerus Domus 10.

~~Joanes Debelak~~ pf. 2 rust. 15. Junii 1823, Mortuus 1873
†Gertrud Mihelič ux. Prezrenje 10. Marti 1822, Mortuus 1885
~~Josephus fil.~~ 26. Febr. 1851, Mortuus 1869
~~† Franciscus fil.~~ 8. Marti 1853, Mortuus 1880
~~† Joanes fil.~~ 14. Janua 1858, Confirmatus 1867, Mortuus 1883
~~Maria filia~~ 4. Apr. 1849, Matruimon. junc. 1878 Petrovka[?]
~~† Helena fil.~~ 27. Apr. 1856, Confirmatus 1861, Matruimon. junc. 1878, Mortuus 1886, omožena v Lescah
Mariana fil. 17. Junii 1860, žena učitelja Rozmana, Confirmatus 1867, omožena Mortuus 21
Rochus fil. pf. 15. Aug. 1862, Confirmatus 1873, Mortuus 1883
Mariana Debelak uxor, Sredna Dobrava 7. Juni 1861, Mortuus 1883
† Joannes filius 18. Janua 1885 Mortuus 23/4 1885

~~Fortunatus Debelak~~ fr. pf. 1. Nov. 1820, Mortuus 1871
~~Laurenitus~~ fil. illeg. Mariae 2. Aug. 1873, Mortuus 1874
~~Francisca filia~~ illeg. Helenae 27. Januarii 1876, Mortuus 1876

Farovž

Fárovž, stara hišna številka Srednja Dobrava 11, danes hiše ni več. Zapis v katastru 1827 Pfarrhof, zapis v SA 1865 Farovž, župnik je bil tedaj Jakob Poličar, roj. 5. 4. 1897. Župnišče je bilo leta 1945 porušeno, najti ni nobene fotografije stavbe.

Pri Valentinu

Pər Valentín, tudi pər Bovantin, pər Vantin 'pri Valentinu'. Gospodar Valentin, Valentinov. Stara hišna številka je bila Srednja Dobrava 12, danes 8, 8a, 8b, 8c. V Franciscejskem katastru 1827 je zapisano hišno ime Valantin, lastnik se je pisal Justin. V Statusu animarum 1862 je hišno ime Valentin, lastnik je bil Pogačnik. Lastniki 2018 se pišejo Pogačnik (8, 8a) in Mohorič (8b).

Staro hišo so porušili 14. 2. 2013.

Nomen vulgare: Valentin
Numerus domus: 12
† ~~Simon Pogačnik~~ cas. ~~29 Octob. 1829~~ > 1828,^[3] vacinitatus 43, matrimon junc. 59, mortus 16. III 1890, vsako leto pri spovedi.
Maria Fister ux. Ovsiše 29. Janua 1833, [poročena 59]
Andreas fil. 14 Nov. 1860, confirmatus 67
Franciscus fil. 30 Janua 1862, confirmatus 73
Philipus fil. 26 April 1878,
~~† Simon fil.~~ 14 Sept. 1863, confirmatus 73, mortus 81(26. Apr.)
Joanes 14 April 1865
~~Aloisius~~ 8 Maji 1870, mortus 13 mai 70
Maria filia 15 December 1866, confirm. 73
Francisca fil. 28 Octob 1868
~~Helena~~ filia 26 April 1871, mort. 22. [xx]^[4] 71
Cecilia filia 30 Octobr. 1872
Antonius fil. 21 Maji 1874
Barbara filia 30 Novb.1876

Joanes Pogačnik frat pf [gospodarjev brat] 6 Decem. 1832, poročen 77

Slika:Grobovi na Srednji Dobravi 53.jpg

Grobovi na Srednji Dobravi: Marko Pogačnik (Valentinov)

Valentinovi na Dobravi izvirajo s Posavca. Tam (pri Čuku, h. št. 7) se je Matevžu in Heleni Pogačnik 15. 10. 1711 rodil sin Luka, ki je postal mlinar in se poročil z Uršulo. Iz njunega zakona se je 14. 1. 1742 rodil sin Anton. Ta se je poročil z Mino (Marijo) Aljančič (Aliantschitsch) in imel z njo šest otrok. Gospodarstvo (mlin) je prevzel drugi najstarejši sin Valentin, ker je prvi sin pri 19 letih umrl, sin Andrej (* 1. 11. 1796), ki se je 24. 11. 1828 poročil z osem leto starejšo Barbaro Justin (16. 11. 1788) s Srednje Dobrave 9 (iz Mežnarije?), pa je svoj dom osnoval na Sr. Dobravi pri Valentinu. Rodila sta pet otrok. Prvi je bil Simon (* 27. 10. 1828), ki se je rodil pri Valentinu en mesec pred poroko in bil šele tik pred svojo poroko leta 1859 in v letu očetove smrti pozakonjen; mama mu je umrla že 12 let prej. Prvi zakonski sin Andrej (* 9. 11. 1830) je najbrž kmalu umrl, ker se 24. 11. 1831 rodil že drugi sin Andrej. Sledila sta Janez (* 6. 12. 1832) in Barbara (rojena konec 1834), ki je umrla pri treh mesecih 9. 2. 1835.

Nezakonski prvorojenec Simon Pogačnik (1828–1890) se je poročil 21. 11. 1859 s pet let mlajšo Marijo Fister, p. d. Primožkovo (29. 1. 1833 – 11. 11. 1905), ki jo je pripeljal z Ovsiš. Imela sta 12 otrok (7 fantov in 5 deklet). Dva sta umrla kmalu po porodu, eden pri osmih letih. Tretji sin Simon (14. 9. 1863 – 26. 4. 1881) je umrl pri 18 letih. Gospodarstvo na Dobravi je prevzel najmlajši Filip (26. 4. 1878 – 1944), predzadnji sin Anton (* 21. 5. 1874) pa je po očetu podedoval posest v Podnartu (h. št. 13) in se pri svojih 24 letih tja preselil. Doma je bil še štiri leta mlajši gospodarjev brat Janez, ki se je pri svojih 45 letih poročil. Njegov prvorojenec Andrej (* 14. 11. 1860) se je odselil v ZDA; izseljenčeva hči je 1967 prišla na obisk k prednikom na Dobravi.

Otroci Marije in Simona Pogačnika
Andrej Pogačnik (1860–??). Arhiv Marija Javor	Simon Pogačnik. Arhiv Marija Javor	Simon Pogačnik (1863–1881). Arhiv Marija Javor	Francka (Franjica) Pogačnik (1868–1940) je bila učiteljica v Cerkljah, potem v Ribnem in drugod, med 1922 in 1924 pa na Dobravi. Arhiv Marije Javor	Anton Pogačnik (1874–1948). Arhiv Marija Javor	Filip Pogačnik (1878–1944). Arhiv Marije Javor

Zanimivo je, da sta se oba brata Filip in Anton poročila s sestrama Korenčan iz Naklega 21: 12. junija 1899 Anton z Marijo, 5. februarja 1906 pa Filip Alojzijo. Hči Marija (* 15. 12. 1866) se je 9. 9. 1891 poročila z Lovrencem Aljančičem z Bistrice pri Tržiču in sprva živela še na Dobravi, Cecilija (* 30. 10. 1872) se je že v letih 8. 8. 1910 poročila z učiteljem Žagarjem iz Kamne Gorice, Barbara (* 30. 11. 1876) pa 13. 4. 1896 z Janezom Čopom iz Žirovnice.

Cilka Žagar je imela sinove Ivana, Toneta, Mileno, med vojno so bili izseljeni v Smederevsko Palanko, Tone se je tam poročil in je tam pokopan. Ivan in Milena pa sta živela v Ljutomeru. Milena je imela otroka Zalko in Ljuba (živinozdravnika).

Anton Pogačnik

Anton Pogačnik je pri svojih 25 letih postal najmlajši gorenjski župan. Z Dobravo je njegovo življenje povezano, saj so ga na seznamu Mohorjevih naročnikov vodili kot Dobravca tudi še potem, ko je bil v Podnartu; tudi na njegovo domače ime Valentin (Tinček) so ga politični nasprotniki radi spominjali. V zakonu se mu je rodilo šest otrok: tri dekleta in trije fantje. Prva je bila Ljudmila (* 15. 3. 1900), druga (Marija) je kmalu umrla, tretja (tudi Marija oz. Mara (roj. 10. 7. 1904) pa se je 1. 9. 1926 visoko poročila: z Jožefom, sinom viteza Josipa Pogačnika, glavnim tajnikom Trboveljske premogovne družbe. Čeprav je bil mož iz istega kraja in z enakim priimkom, nista bila v sorodu. Sinovi Ciril, Metod in Anton so dali ime kemični tovarni CiMeAn v Podnartu (danes Atotech).

Filip je imel 10 otrok: Antonija Marija (* 13. 6. 1908), Simon (* 8. 9. 1909), Marija (2. 4. 1911 – 24. 9. 1911), Magdalena (* 3. 8. 1912), Alfonz (* 12. 11. 1914), Jožef Marijan (* 26. 7. 1916), Marija (15. 1. 1920 – 9. 9. 1921), Dušan Filip (* 31. 7. 1923), Miroslava (16. 2. 1925, roj. v Naklem 21 – 14. 6. 1926), Miloš Peter (* 20. 1. 1928); preživelo jih je sedem.

Antonija se je poročila s fotografom in snemalcem Jankom Balantičem (Resmanovim) in živela z njim doma pri Valentinovih. Iz tega zakona je Janka Balantič, poročena Ulčar v Radovljico, ki hrani veliko rodbinskega in lokalnozgodovinskega fotografskega gradiva.

Visoko starost je dočakal Jože, častni občan Domžal. V otroštvu je pasel krave in nosil mleko v Kropo. Prvi razred so imeli v domačem skednju, učila ga je teta Franjica Pogačnik. V Lipnici se je nekoč skoraj utopil. V ujetništvu mu je življenje rešil sošolec, ki ga je izčrpanega potegnil na vlak, v partizanih pa je za las ušel rafalu. Na začetku druge svetovne vojne je bil kot oficir na orožnih vajah pri Skopju ujet in odpeljan v Nemčijo, 1942 se je iz Nemčije vrnil in kot vsi bratje odšel v partizane. Brat Dušan je v partizanih padel, sam ga je šel izkopat in prekopat na dobravsko pokopališče. Bil direktor tovarne Tosama in domžalski župan; fotografija ga kaže, kako se rokuje s svojetskim predsednikom Hruščovom, ko je ta s Titom obiskal Domžale.

Magda je živela v Salzburgu. Po naključju sta menda izstopila na napačni železniški postaji skupaj z Božidarjem Jakcem, se seznanila in od tedaj je Jakac hodil na Dobravo k Valentinovim slikat. Med drugim je naslikal Valentinovo domačijo, ajdovo polje na poti proti Otočam, portret mame Alojzije in vnukinje Janke; slike so v lasti članov družine.

Valentinovi okrog leta 1932: 1 Antonija 2 Magdalena 3 Miloš 4 Alojzija 5 Filip Pogačnik

Pri Cjazu

Pər Cjáz, gospodar Cjáza, Cjázov, hišna številka Srednja Dobrava 3, stara hišna številka 13, v katastru 1827 hiše še ni, zapis v Statusu animarum 1865 Cjaz, lastnik Debelak.

Debelak Matevž (roj. 11. 8. 1789 / um. 1878). Poroka s Heleno Praprotnik z Ovsiš (roj. 21. 8. 1791 / um. 1868).

Lovrenc (roj. 10. 8. 1830 / um. 1887). Leta 1869 poroka z Marijo Mulej iz Begunj (roj. 19. 2. 1837 / um. 15. 6. 1915).

Anton (roj. 13. 1. 1870 / um. 1874)

Marija (roj. 23. 1. 1872 / um. 1878)

Anton (roj. 12. 6. 1875)

Rozalija (roj. 1. 9. 1877)

Janez (roj. 26. 12. 1879)

Katarina (roj. 22. 11. 1838)

Matevž (roj. 16. 9. 1867 / um. 1869). Nezakonski sin.

Pri Jurčku

Pər Júrčk, gospodar Júrčək, Júrčkov, hišna številka Srednja Dobrava 13, stara hišna številka 14, v katastru 1827 hiše še ni, zapis v Statusu animarum 1865 Jurčik, lastnik Pogačnik.

Pogačnik Jurij (roj. 20. 4. 1810 / um. 1867). Poroka z Marijo Smrekar z Zgornje Dobrave (roj. 4. 4. 1811 / um. 1869).

Simon (roj. 21. 10. 1839). Leta 1867 poroka z Marijo Papler s Spodnje Dobrave (roj. 8. 1. 1844 / um. 1876). Leta 1876 poroka z Margareto Papler s Spodnje Dobrave (roj. 13. 7. 1841).

Marijana (roj. 18. 7. 1869)

Marija (roj. 13. 1. 1872)
Janez (roj. 29. 4. 1874). Poroka s Frančiško (roj. 4. 10. 1875 / um. 28. 9. 1956).

Helena (roj. 15. 4. 1877)

Anton (roj. 24. 12. 1882 / um. 7. 9. 1885)

Šola (Žagarjevi)

Spomini na Dobravo. Starši Staneta Žagarja so imeli na Žagi pri Bovcu posestvo, žago in trgovino. Očetov oče je bil zelo "mogočen", samosvoj. Imeli so štiri otroke: Milena, Ferdinand, Zora, Stanislav. Mati je je bila učiteljica, vendar ne v službi. Preselili so se v Gorico, kjer sta Stane in verjetno tudi sestra Milena doštudirala na učiteljišču. Leta 1. svetovne vojne je oče Stane ("tata") preživel v Tirolih kot vojak. Bil pa je tudi upornik in bil kaznovan zaradi izražanja svojega slovenstva. Po koncu vojne se je Žagar pridružil borcem za slovensko Koroško, in sicer v Borovljah, kjer je takrat učiteljevala njegova sestra Milena.

Jožefa Mikluš, tudi Pepca (žena Staneta Žagarja), je bila rojena 26. 9 1893 v Pevmi pri Gorici, kjer so njeni starši imeli gostilno. Pred vojno je delovala v prosvetnem društvu, ki ga je vodil pesnik Simon Gregorčič. V družini je bilo sedem otrok, oče je umrl pri petdesetih umrl zaradi srčne bolezni, iz istega razloga tudi devet leta stara hči. Njena mama Katarina Mikluš je tako ostala sama s šestimi otroki. Najstarejša Emil in Pepe sta šla delat na Most na Soči, hči Amalija je šla k duhovniku v Gorico za kuharico, drugi (sinova Karlo, Alojzij idr.) so v Gorici dočakali prvo svetovno vojno. Mama Katarina in hči Jožefa sta bili med vojno kot begunki evakuirani v Ljubljano. V Ljubljani sta se Jožefa in Stanko Žagar kmalu po vojni poročila. Tam se je 3 dec. 1921 rodil njun prvi sin Stanko (Stankič), ki je padel leta 1942 na Okroglem zaradi izdajstva Pavleta Kerna.^[5] Po vojni se je družina preselila na Bled, oče je eno leto poučeval v Gorjah; tam se jima je 28. 3. 1922 rodila hči Savica. Leta 1922 je bil Žagar premeščen na osnovno šolo na Srednji Dobravi. Tam so se jima rodili leta 1923 sin Iztok in leta 1924 dvojčici Danica in Nada. Jožefa Žagar (Pepca) je pred vojno dopolnjevala politično delo svojega moža zlasti s prosvetljevanjem dobravskih žena. Ko se je morala družina umakniti pred Nemci iz okolice Celja v Ljubljano, se je Pepca Žagar takoj vključila v Osvobodilno fronto in je delovala v sektorju za prehrano in ilegalno propagandno gradivo. Leta 1942 so jo italijanski okupatorji skupaj z tremi hčerkami zaprli in italijansko vojaško sodišče jih je vse obsodilo na dolgoletne kazni zapora. Po kapitulaciji Italije se je priključila partizanom in je na osvobojenem ozemlju nadaljevala s človekoljubnim delom. Po vojni se je vključila med aktiviste Rdečega križa. Umrla je 27. 2. 1965 in je pokopana na Žalah v Ljubljani.^[6]

Stane Žagar je kot član KP prebral zelo veliko tedaj dostopne politične literature, med drugim pa tudi Hitlerjev Mein Kampf, zato je razumel nevarnost hitlerizma. Kot ljudski prosvetitelj je deloval v kmečki zadrugi, drevesnici, kjer so šolarji sadili smreke na Brezovici, pri gradnji železniške postaje v Otočah za brezjanske romarje, organiziral kmečko nadaljevalno šolo, ki so jo hodili nadzorovat orožniki; fante je po zaključku peljal na izlet v Šibenik. Leta 1936 je hči Danica pomagala tiskati plakate, ki so jih trosili naokrog. Doživeli so policijsko preiskavo. Danica je vedela za vsa skrivališča literature: v omari s šolsko dokumentacijo, na podstrehi v veliki košari odpadnega šolskega gradiva, v dimniku, v posebni škatli na podstrehi. Prav to škatlo je našel Kovač iz Lipnice in jo dal orožnikom, ob preiskavi so vso družino zaprli v šolski razred. Čuval jih je orožnik z nabito puško. Dobri sosedje Mežnarji so opazili, da se nekaj dogaja, in so jim skozi okno prinesli mleko in kruh. Oče Stane (več o njem glej v poglavju Dobrave med drugo svetovno vojno#Stane Žagar) se je med vojno boril v dražgoški bitki in padel na Malem Rovtu nad Crngrobom. Hči Savica, poročena Hočevar, in nečak Marjan Mikluš sta ga po vojni izkopala in leta 1946 kosti prenesla pokopat na Dobravo. 5. 7. 1951 je bil proglašen za narodnega heroja.

Savica Žagar je bila avg. 1941 sprejeta v KPS. Delovala je v dokumentarnem sektorju centralne tehnike OF, skupaj z Meto Sitar. Po kapitulaciji Italije se je vkljuičila v prekomorske brigade, pozneje pa je bila imenovana za namestnico politkomisarja v 26. diviziji v Bosni. Njena sestra Danica se živo spomni, kako je s svojim žlahtnim altom, ko so po vojni obujali spomine, zapela tragično pesem o žrtvah na Kordunu, ki jim je bila priča:

Na Kordunu grob do groba,
traži majka sina svoga.

Savica je umrla sredi maja 1976 in je pokopana na Žalah v Ljubljani.^[7]

Iztok Žagar, rojen 5. junija 1923 na Dobravi, je šel v partizane in bil jeseni 1941 udeležen v napadu na Lož. V italijanskem protinapadu so se partizani zatekli v neki vikend in bili vsi zajeti razen komisarja Dušana Pirjevca - Ahaca, ki je uspel pobegniti. Iztok je bil pod ilegalnim imenom obsojen na dosmrtno ječo. Po pismih, ki jih je iz zapora pisal materi, so izvedeli za njegovo pravo ime, ga ponovno pripeljali v Ljubljano in še enkrat obsodili na dosmrtno ječo. Zaprt je bil v Aleksandriji v Italiji in potem premeščen v Castelfranco in Spoleto. Po kapitulaciji Italije se je prebil na Primorsko in med partizane. Potem je delal na Gorenjskem kot aktivist in v pokrajinskem odboru za Gorenjsko. Bil je člana glavnega odbora slovenske mladine, ki ga je vodil Stane Kavčič, organizacijski sekretar pa je bil Niko Belopavlovič. 1947 je šel v Beograd v partijsko šolo, nato je bil zaposlen v Kardeljevem kabinetu. Okoli 1950 je bil v diplomatski službi v Moskvi. 1970 je bil veleposlanik v Senegalu, na začetku 1980. let pa v Boliviji. Po vrnitvi je bil v Beogradu inštruktor CK-ja, zadolžen za zveze z osvobodilnimi gibanji po svetu. 1988 se je upokojil in preselil v Ljubljano. Umrl je 2007 za srčno boleznijo.

Dvojčici Danica in Nada Žagar sta bili rojeni 13. septembra 1924 na Dobravi, Danica štiri ure pred Nado. Danica je skupaj s Stankičem, Savico, Iztokom in Nado hodila v kranjsko gimnazijo. Pri sprejemnem izpitu nečesa ni razumela, profesor francoščine se je tako zadrl nad njo, da je okamenela, dobila je cvek. To je bil zanjo hud udarec, ker sta bili zdaj s sestro dvojčico prvič ločeni. Izpit s 300 vprašanji je potem opravljala pri dekanu v Radovljici. Tja jo je spremljal oče, "zlati tata". Izpit je naredila s pohvalo in dekan se je čudil, kako da je v Kranju padla. V 2. letniku je bila vprašana pri zemljepisu in je vse znala. Za njo je sedela pri peči Nežka Jocif, dobra učenka. Ker ene letnice ni znala, je profesor vprašal Danico, ki se je zmotila za dve leti. Takrat pa profesor: "Noben Žagar nič ne zna." To je Danico tako prizadelo, da je vstala in profesorju odgovorila: "Saj sem vse znala, le pri ponovnem vprašanju sem se za dve leti zmotila." Ukazal ji je, naj se javi pri direktorju. Sošolci so ji pri odgovoru zaploskali. Danica se ni javila direktorju, ker je bila prepričana, da ji je naredil krivico. Naslednji dan je od pretresenosti dobila mensis, oče in mati sta jo potolažila. Pri pogovorih s profesorjih sta vedno vprašala, kako se otroci obnašajo, in bili so pohvaljeni.

Zgodila se ji je še ena krivica. Duhovnik Rogelj, skrajno nasproten očetu, ji je dal enko, ker da ne zna peti. Ves razred se je na glas zasmejal in nekdo je rekel: "Saj Žagarjevi so vsi pevci in pojejo peteroglasno." Popolnoma drugačen pa je bil duhovnik Klavžar, ki je služboval pred čudakom Rogljem. Gospod Klavžar je bil inteligenten mož, otroci so ga imeli radi. Vsi Žagarjevi otroci so bili veliko v župnišču in se tam na vrtu igrali s hčerko župnikove kuharice, medtem ko je duhovnik v svoji utici bral brevir. Nekoč v tretjem razredu vpraša sošolec Ivan Klemenčič iz Otoč gospoda Klavžarja: "Kako je nastal svet?" Nastala je tišina in sledil je Klavžarjev odgovor: "Svet je nastajal milijone let ..." Danica, ki je to slučajno slišala (imela je gripo in je ležala v sobi za slepimi vrati), je skočila pokonci in stekla v kuhinjo k noni in ji rekla: "Nona, saj ni bog ustvaril sveta, svet je nastajal milijone let." "Ja otrok božji, kaj si znorel!" je rekla nona in jo pokrižala. Danica je takrat "izgubila boga" in on Danico. Nono je oče sicer zelo spoštoval, saj je družini ves čas pomagala, spremljal jo je celo k spovedi.

Ko so med okupacijo stanovali v Ljubljani, sta Danica in Nada hodili v poljansko gimnazijo in delovali v skojevskih trojkah, ki so razoroževale italijanske vojake. 16. aprila 1942 sta bili skupaj z mamo aretirani. Malo pozneje jih je italijansko vojaško sodišče obsodilo na dolge zaporne kazni. Opeljali so jih v Italijo, najprej v zapore v Benetkah. Mamo so tam ločili in poslali v žensko kaznilnico Fossombone. Vse tri sestre pa so pošiljali iz Benetk v Benevento in potem v Campo Basso,^[8] dokler niso prišle v zapor v mestecu Trani v južni Italiji. Tam so si skupaj z Vido Tomšič prizadevale dobiti status političnih jetnic namesto kriminalk.

Danica je bila skojevka od 1936 dalje. Marca 1942 je pod priimkom Žabkar živela z mamo in sestrama v Gosposki ulici v Ljubljani, pri neki gospe, ki je oddajala stanovanje. Nekega dne zjutraj, ko so še spale, so v sobo vdrli italijanski in nemški policisti. Stanovanje so preiskali, pretolkli vse stene in v divanu našli ilegalno literaturo. Danico so položili čez mizo in jo tepli, slekli, in ko so videli, da ima mensis, pustili in nadaljevali preiskavo. Še prej so mamo, Savico in Nado odpeljali na policijo. V Žagarjevem procesu je bila ujeta tudi Meta Sitar, ki je skupaj s Savico delala v ilegalni tehniki. Mučili so jo in nato posilili. Vse to je Danico zelo pretreslo in v spominu ji je ostala slika Mete, kako skrušeno sedi, in mame Pepce, ki je pogumno vstala in v italijanščini nastopila proti šefu ljubljanske policije: "Če se mojim hčeram zgodi kaj tako nizkotnega, bo izvedela vsa Slovenija." Takrat so družino nehali ob dveh ponoči zbujati in vlačiti na policijo.

Nada Žagar je bila sekretar Skoja v II. prekomorski brigadi. Na fronti pri Kninu je bila ranjena v glavo in je 14 dni umirala, partizanka Milka Vrhunc ji je ves čas pomagala. Še teden dni pred boji v Kninu ji je Danica po partizanski pošti poslala toplo perilo, za katero ga je prosila Nada. Za Nadino smrt je izvedela od brata Iztoka, ki je službeno prišel v Beograd in ji po telefonu sporočil v Smederevo, kjer je bila Danica komisarka I. kirurške bolnice. Izgubila je zavest in odpeljali so jo v sobo. Ko si je opomogla, je šla na delo k ranjencem in tako prebolela Nadino smrt.

Danica Žagar je bila v zbirnem partizanskem taborišču v Gravinu v južni Italiji organizatorka skojevske organizacije v enotah, ki so nastajale iz primorskih fantov, ki so bili mobilizirani v italijansko vojsko, po kapitulaciji Italije in prihodu zaveznikov pa so se vključili v partizanske prekomorske brigade. Zaradi trpljenja v italijanskih zaporih je bila precej bolehna in je bila varovanka Cite Bole, rojene Lavrenčič, ki je bila medicinska sestra.

Oktobra 1944 je bila poslana v Beograd na kongres mladine kot delegatka Skoja, vendar je zaradi bolehnosti morala ostati v Italiji. Ko se ji je zdravje izboljšalo, je odšla v Beograd. Tam ji je Stane Kavčič (imel je pomočnika Črnogorca) naročil, naj organizira brigado iz slovenskih izseljencev v Srbiji. Javilo se jih je samo za bataljon in odkorakali so na Sremsko fronto, Danica kljub zdravstvenim težavam. Na cilju je bilo treba organizirati hrano in prenočišča. Oblečeni so polegli po prazni hiši, ko je počilo in so morali v boj. Tovariša iz Kočevja, ki je bil vkopan v zemljanko, je ranil tank in Danica ga je morala odpeljati v zaledno bolnišnico. Njen spremljevalec je dobil kroglo v želodec in Danica je še njega naložila na voz s konjsko vprego. Potem se je vrnila v enoto, kjer so spet vsepovsod švigale krogle. Pomagala je bolničarki, dokler ni bila januarja 1945 tudi sama ranjena v nogo in prepeljana na Fruško goro in nato v vojno bolnico Smederevo.

Po kakih treh tednih jo je poklical upravnik vseh petih bolnic Popović iz Črne Gore: "Ej Dano, ti češ preuzet kirurško odelenje." Odgovorila je: "To je previše, ja za tako odgovorno delo nisam kvalificirana." "Šuti, znamo mi tebe, ko si ti i koliko si sposobna." Tako je sprejela I. kirurško bolnico in tudi skrb za veliko kuhinjo in higieno, ki sta jo vodila Marica in še nekdo. Morala je biti prisotna ob doktorju pri vseh njegovih operacijah, ko je amputiral roke in noge. Mrtvašnica je bila vedno polna. Ponoči so umirali težki ranjenci, uboge matere so iskale svoje sinove. V specialni sobi je bilo toliko mrtvih, da so jih ponoči v rjuhah na hrbtu nosili ven, da so jih spodobno pokopali. Za matere je bilo grozno, ker niso več videle svojih sinov.

Ko je Danico čez nekaj dni obiskal brat Iztok, ni mogel verjeti, da opravlja tako odgovorno delo. Vsak dan je poleg prisotnosti pri operacijah morala v kočiji obiti bolnišnični objekt in posestvo, kjer so dobivali nekaj hrane. Po prevzemu bolnice je takoj obiskala oddelek tifusarjev, ki ga prejšnji komisar, mlad, neresen fant, rekli so mu Peteh, sploh ni pogledal. Ukazala je, da ga takoj razkužijo, tifusarje pa okopajo, preoblečejo, nahranijo itd. Ko je prišla na kontrolo, so bolniki klečali in se ji sklenjenih rok zahvaljevali.

Ponoči je od časa do časa pripeljal vlak, dva dolga vagona težkih ranjencev. Zato je morala ranjence iz kirurške bolnice premeščati v bolnico II, nato v III in potem IV in V, kjer so bili pripravljeni pacienti za vrnitev v enoto. To so delali vedno ponoči v temi. Vsi delavci so bili izredno človeški in pripravljeni na pomoč. Ob odhodu iz bolnice maja 1945 so Danici zjutraj ob petih v zahvalo streljali v zrak. Za nekaj časa je bila poslana v Beograd v zobno ambulanto. Šef je bil izredno dober človek, Žid, iz hvaležnosti za pomoč ji je popravil izgubljeni zob. Junija se je ob koncu vojne z vlakom odpeljala v Slovenijo, kjer jo je pričakala zlata mama in prazen dom. Dogodki se ji pri 93 letih v sanjah žal večkrat vračajo. Kljub temu je zadovoljna, da je, še ne dvajsetletna, častno opravila nalogo. Dobila je odlikovanje bratstva in enotnosti II. stopnje in je nosilka spomenice 1941. -- Povzeto po rokopisnih spominih Danice Žagar oktobra 2017

Gasilski dom

Hišna številka Srednja Dobrava 7.

Gasilski dom stoji na mestu, kjer je do nekaj let po drugi svetovni vojni stala lesena šola.

Cerkev

Starejši posnetki dobravske cerkve so v zgodovinskih delih knjige v poglavjih z naslovom Cerkev.

Nove domačije

Gostilna Pri Marički, Srednja Dobrava 1a

Srednja Dobrava 1, 1b

Številko 1 ima hiša z mizarsko delavnico na severozahodnem kraju vasi. Lastniku Niku Ješetu pravijo Pozinov Niko, ker izhaja z nekdanje Pozinove kmetije na Zgornji Dobravi, ki je pogorela. 1a je zadružni dom z gostilno pri Marički (o gradnjih doma glej poglavje Dom na Srednji Dobravi, 1b pa je dom Jurčkove Mire.

Srednja Dobrava 2

Srednja Dobrava 2a

Srednja Dobrava 2b in 2c

Srednja Dobrava 3a

Hišo sta gradila Slavko in Tončka Šolar med 1969 in 1979 (letnici gradnje sta napisani na legi na podstrešju) in se preselila vanjo s kmetije pri Zečku v 80. letih.

3e

Hišo sta zgradila Mira in Mira Hladnik leta 2003 in 2004, ki sta od 2002 živela pri Slavku in Tončki Šolar na 3a. Zidava je natančno popisana pod naslovom na Gradnja družinske hiše.

Srednja Dobrava 3b

Štefan Škvorc je kupil parcelo od Janeza Šolarja (Zečka) in hišo s št. 3b zgradil v 60. letih.

Srednja Dobrava 3c

3d

4b

Srednja Dobrava 5, 5a in 5b

Srednja Dobrava 6a in 6b

Na št. 6 a se pišejo Guzej (lastnika sta se priselila s Štajerske), št. 6 b so zgradili Grilovi iz Krope; obe hiši sta zrasli na prodani farovški posesti, na mestu nekdanjega farovža.

8c in 8d

Srednja Dobrava 18 in 19

Srednja Dobrava 20

Čebelnjak

Zgornja Dobrava

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Dobravske domačije

Oberdobráva

Pri Zdevcu

Pər Zdévc, gospodar Zdévc, Zdévčov, hišna številka Zgornja Dobrava 2, stara hišna številka 1, zapis v katastru 1827 Sdeuz, lastnik Prettner, zapis v SA 1865 Zdevc, priimek Pretner.

Pretner Ana (roj. 9. 5. 1802 / um. 1871)

Gertruda (roj. 23. 2. 1805 / um. 1873)
Peter (roj. 29. 6. 1842). Leta 1866 poroka z Elizabeto Kralj s Poljšice (roj. 9. 11. 1839).

Franc (roj. 19. 11. 1867)

Mihael (roj. 29. 9. 1869)

Andrej (roj. 15. 11. 1871 / um. 1874)

Florijan (roj. 4. 5. 1875 / um. 26. 12. 1959)

Anton (roj. 10. 6. 1877 / um. 1878)

Anton (roj. 27. 1. 1879)

Andrej (roj. 22. 11. 1881)

Marija (roj. 29. 8. 1884)

O "tastarem Zdevcu" so v spominu anekdote, kako je zaradi stave kot neplavalec s skokom otvoril novi bazen v Lipnici, kako je odpotoval v Ameriko in kako je s ponesrečenim poslom s kemično tovarno v Podnartu zapravil prihranke.^[9]

Pri Goraču

Pər Goráč, gospodar Gorԑč, Goráčov, Zgornja Dobrava 3, stara hišna številka 2, zapis v katastru 1827 Rogaretsch, lastnik Debellak, zapis v SA 1865 Grogorač, priimek Debelak.

Debelak Blaž (roj. 1. 2. 1810 / um. 1869). Poroka s Heleno Erman (roj. 8. 5. 1819).

Urša (roj. 20. 10. 1841)

Jožef (roj. 2. 3. 1846 / um. 1876). Leta 1873 poroka z Marijo Mihelič s Srednje Dobrave (roj. 21. 5. 1839 / um. 1932).

Ivana (roj. 19. 12. 1873)

Jožef (roj. 7. 2. 1876)

Marija (roj. 7. 4. 1853)

Franc (roj. 14. 12. 1876). Nezakonski sin.

Naslednji rodovi na kmetiji: Marjeta Benedičič (11. 7. 1875 – 8. 11. 1959)
Frančiška Gregorčič (2. 3. 1904 – 13. 3. 1994)
Hilda Noč (21. 2. 1930 – 25. 9. 1998); Hilda, hči narodnega heroja Jožeta Gregorčiča, je bila prodajalka v dobravski trgovini.

Leta 192? se je na kmetijo priženil krojač in glasbenik Jožef Mihelič (Colar) iz Mošenj, ki je objavljal pesmi v Slovencu, Mladem Jutru in drugod. V zakonu z Antonijo (25. 4. 1905 – 6. 5. 2002) se je rodil sin Marjan (1926–1995). Marjan se je poročil z Marico Kavčič iz Dražgoš (Bitčevo) in živel v Radovljici. Iz njunega zakona sta Boris (1957–?) in prevajalka Marjanca Mihelič (1959). Marjančin sin je Luka Mohor Mihelič (1999). Goračevo kmetijo je podedoval Antonijin nečak Vilko Noč iz Lipnice in jo prodal kupcu iz Krope, ki je kmetijo podrl in zgradil na njenem mestu novo hišo.

Jožef Mihelič

Pevčevo bogastvo

Čemu zlató, čemu srebro,
zakaj to meni, pevcu, bo?
Bogastvo moje je in sreča
le pesem radostno doneča.

Bogastvo naj bi skupaj bral,
da tresel zanj bi se in bal? —
Morda že jutri treba bo
od vsega vzeti mi slovo.

Samo da Bog mi zdravje dá,
vse drugo naj pa svet ima!
Jaz delal vedno bom vesel
in vmes vesele pesmi pel.

Pri Mihovcu

Pər Míhovc, gospodar Míhovc, Míhovčov, hišna številka Zgornja Dobrava 5, stara hišna številka 3, zapis v katastru 1827 Michouz, lastnik Prettner, zapis v statusu animarum 1865 Mihovc, priimek Pretner.

Pretner Terezija (roj. 11. 10. 1819 / um. 25. 11. 1879)

Matevž (roj. 15. 9. 1833)
Srečko (roj. 3. 7. 1841)
Matija. Gospodar
Gertruda Lapajner mf [gospodarica] vide [glej] 23 [pri Bohinčku]

Matevž (roj. 21. 9. 1880 / um. 18. 10. 1884)

Lovrenc (roj. 5. 8. 1883 / um. 1883)

Pri Koširju

Pər Košírjə, ime gospodarja se ne uporablja več. Zgornja Dobrava 6a, stara hišna številka 4. Zapis v katastru 1827 Koschir, lastnik Rossman, zapis v SA 1865 Košier, priimek Verce.

Joseph Koscher keuschler 40. sein weib Anna 31. sohn Georg 9. Warthelme 7. tochter Elisabeth 11. Hellena 5 [Jožef Košir kajžar 40. njegova žena Ana 31. sinova Jurij 8. Jernej 7. hčerki Elizabeta 11. Helena 5] -- Popis prebivalstva 1754.

Verce Neža (roj. 6. 1. 1803). Rojena v Ovsišah (priimek Fister)

Verce Andrej (roj. 28. 11. 1831). Gospodar. Leta 1862 poroka z Rotar Heleno iz Mošnje (roj. 17. 4. 1835).
Jakob (roj. 11. 7. 1863)
Janez (roj. 26. 12. 1864)
Lovrenc (roj. 16. 7. 1866)
Jožef (roj. 4. 3. 1868 / um. 1874)
Florjan (roj. 29. 4. 1870)
Anton (roj. 14. 5. 1873 / um. 1874)
Andrej (roj. 25. 10. 1875 / um. 1875)
Simon (roj. 25. 10. 1875)
Marija (roj. 27. 3. 1880)
Verce Frančišek (roj. 23. 11. 1834)
Verce Marija (roj. 6. 12. 1836)

Pri Mataju

Pər Matáj, gospodar Matáj, Matájov, hišna št. Zgornja Dobrava 6, stara h. št. 5, zapis v katastru 1827 Mathaju, lastnik Frakel, zapis v SA 1865 Matej, priimek Frakl. Mataj je danes Zgornja Dobrava 35, kjer je nekoč v baraki živel rdečelasi Matajev Stanko, za staro lokacijo domačije (Zgornja Dobrava 6, kjer se danes reče pri Blejcu, potem ko je posest kupil Franc Perne, p. d. Blejčev s Prezrenj), pa nihče več ne pomni, da je bila nekoč Matajeva.

Frakel Matevž (roj. 14. 9. 1816 / um. 1881). Poroka z Marijo Dolžan iz ? (roj. 24. 3. 1812 / um. 1885).

Janez (roj. 30. 5. 1842)

Jakob (roj. 27. 4. 1845)

Andrej (roj. 14. 11. 1847)

Anton (roj. 7. 5. 1850 / um. 1871)

Urša (roj. 20. 10. 1852)

Pri Šuštarju

Pər Šúštarjə, gospodar Šúštar, Šúštarjov, Zgornja Dobrava 7, stara hišna št. 6, zapis v katastru 1827 Schuster, lastnik Werze, zapis v SA 1865 Šustar, priimek Verce.

Verce Anton (roj. 12. 6. 1794 / um. 1865). Rojen v Dražgošah.

Verce Tereza (roj. 13. 10. 1841). Leta 1866 poroka z Alojzom Knificem iz Zgornje Besnice (roj. 20. 6. 1833).

Marija (roj. 23. 12. 1866)

Marijana (roj. 5. 8. 1868)

Helena (roj. 9. 4. 1870)

Cilka (roj. 17. 11. 1871)

Neža (roj. 16. 1. 1874)

Ivana (roj. 8. 12. 1875 / um. 1885)

Alojzija (roj. 18. 5. 1878)

Antonija (roj. 13. 7. 1882)

Ivana (roj. 23. 10. 1885)

Pri Komaričku

Pər Komaríčk, gospodar Komaríčək, Komaríčkov, Zgornja Dobrava 8, stara h. št. 7, zapis v katastru 1827 Komar, lastnik Kodrass, zapis v SA 1865 Komaričik, priimerk Hrovat. Po rodu je Komaričkov nagrajenec Gospodarske zbornice Slovenije Janez Lotrič.

Hrovat Jakob (roj. 9. 7. 1812 / um. 1. 7. 1888). Leta 1833 poroka z Kodras Heleno z Zgornje Dobrave (roj. 21. 4. 1807 / um. 1862).

Janez (roj.19. 6. 1835)

Anton (roj. 1. 7. 1839)

Jožef (roj. 25. 2. 1842)

Matevž (roj. 8. 10. 1845)

Franc (roj. 26. 11. 1846). Leta 1875 poroka z Gertrudo [Jero] Polajnar iz Kanker [Kokra] (roj. 19. 2. 1850).

~~Polajnar~~ Peter (roj. 21. 2. 1874). ~~Illegitimatus~~ [nezakonski].

Franc (roj. 15. 9. 1875)

Marija (roj. 22. 8. 1877)

6. 6. 1883 se je rodila Franica Horvat in se 11. novembra 1901 z očetovim dovoljenjem kot mladoletna poročila s 25-letnim tovarniškim delavcem iz Mojstrane Frančiškom Otrinom. Iz vpisa v poročno knjigo je razvidno, da je bil Franičin oče Franc Horvat mizar. -- Poročna knjiga Dobrava 1901

Pri Čaču

Pər Čáč, gospodar Čԑč, Čáčov, Zgornja Dobrava 10, stara h. št. 8, zapis v katastru 1827 Zhazhouz, lastnik Stroy, zapis v SA 1865 Čačovc, priimek Benedičič.

Iz te hiše je bil najbrž oče slikarja Mihaela Stroja z Ljubnega: Mihael Stroj (Stroy) je bil rojen v Ljubnem št. 8 dne 30. septembra 1803 kot peti otrok kmečkih staršev Antona Stroja in Marije rodom Kokalj. Oče je prišel iz Gornje Dobrave pri Kropi in je imel sedem otrok, ki so pa večinoma pomrli v zgodnji mladosti. -- Viktor Steska: Pregled slovenske umetnosti. Mihael Stroj. [Mladika 1926 (7/2)]

Benedičič Mina (roj. 4. 8. 1786 / um. 1863). Najemnica.

Šink Marija (roj. 14. 8. 1806). Najemnica

Simon. Nezakonski sin.

Benedičič Jurij (roj. 12. 4. 1821). Poroka z Margareto Debelak s Srednje Dobrave (roj. 5. 7. 1827).

Marija (roj. 24. 1. 1849)

Janez (roj. 17. 4. 1851 / um. 1871)

Jakob (roj. 5. 7. 1853 / um. 1888)

Helena (roj. 10. 9. 1858)

Margareta (roj. 11. 5. 1862)

Pri Pozinu

Pər Pozín, gospodar Pozína, Pozínov, Zgornja Dobrava 11, stara h. št. 9. Zapis v katastru 1827 Possina, lastnik Smrekar, zapis v SA 1865 Pozina, priimek Smerekar.

Smerekar Neža (roj. 5. 1. 1813 / um. 1876)

Smerekar Andrej (roj. 29. 11. 1820 / um. 1886). Poroka z Marijo Kocijančič iz Otoč (roj. 9. 5. 1827)

Smerekar Neža (roj. 10. 1. 1851)

Smerekar Helena (roj. 1. 5. 1860). Leta 1887 poroka z Andrejem Šoberlom iz Mišač (roj. 16. 11. 1861).

Šoberl Janez (roj. 14. 7. 1888 / um. 13. 12. 1888)

Šoberl Marija (roj. 24. 8. 1889)

Šoberl Helena (roj. 13. 9. 1890)

Pri Uku

Pər Úk, gospodar Úkovc, Úkov, Zgornja Dobrava 12, stara h. št. 10, zapis v katastru 1827 Vkouz, lastnik Widitz, zapis v SA 1865 Vkovc, priimek Bohinc.

Bohinc Simon (roj. 11. 10. 1819). Poroka z Marijo Sitar z Mišač (roj. 30. 6. 1826).

Helena (roj. 3. 4. 1858)

Tereza (roj. 23. 10. 1860)

Marija (roj. 28. 1. 1865)

Frančiška (roj. 30. 6. 1867 / um. 1867)

Jakob (roj. 30. 4. 1871)

~~† Mina Šmid~~ soror (roj. 24. 7. 1835)

Pri Jurjovcu

Pər Júrjovc, gospodar Júrjovc, Júrjovčov, Zgornja Dobrava 13, stara h. št. 11, zapis v katastru 1827 Juriuz, priimek Schlieber, zapis v SA 1865 Jurjovc, lastnik Šliber.

Nastarejši poznani Jurjovčev je Jurij Šliber (Georg Schliber, + 9. 10. 1713, ki je imel v treh zakonih šest otrok: s Katarino (Catharina, + 22. 1. 1963) Janeza (Joannes, 1654–1657), ki je umrl pri treh letih, z Marino (+ 6. 1. 1670) Marjeto (Margaretha, * 16. 4. 1665), Ursulo (* 17. 9. 1866, umrla pri treh letih) in Andreja (Andreas, umrl v drugem letu starosti 1669), s Heleno (+ 1. 10. 1710) pa Magdaleno (* 1671), Tomaža in Nežo (Agnes, 1678–1684). Kmetijo je podedoval Tomaž.

Tomaž Šlibar (* 16. 12. 1673 + 14. 3. 1722) je imel z ženo Marijo štiri otroke: Elizabeto (* 19. 2. 1700), Matija, Jero (Gertrudis, * 8. 3. 1704) in Katarino (Catharina. * 25. 11. 1707).

Kmetijo je podedoval Matija (Mathias, * 25. 1. 1702 + 17. 12. 1783). S prvo ženo Uršulo (1703– 28. 7. 1743) je imel štiri otroke, z drugo ženo Mino (*1726 + 14. 6.[?] 1780) pa sedem otrok. Prvi štirje otroci so bili po imenu Jurij (* 25. 3. 1731), Janez Nepomuk (*14. 14. 1736, poročen v Mošnjah z Mino Globočnik 11. 2. 1759 in oče sinu Blažu 1765, Anton (umrl kmalu po rojstvu 1739) in Marija (* 20. 6. 1740), iz drugega zakona pa Jera (* 12. 2. 1745), Helena (3. 9. 1746, poročena v Mošnjah 9. 2. 1774 z Jožefom Debelakom iz Otoč), Elizabeta (* 1748), Peter, Anton (* 1754), Andrej (* 1755) in Tomaž (* 1757); o zadnjih treh ni drugih podatkov.

Dedič je bil Peter Šliber iz drugega zakona (29. 6. 1751 + 12. 1. 1834). Tudi ta je bil poročen dvakrat: 3. 2. 1779 v Mošnjah s Heleno Benedičič (+ 4. 11. 1790 pri 33 letih, "v vojni") in 28. 2. 1791 na Dobravi z 20-letno Mino Pezdič (+ 14. 1. 1840) s Prezrenj št. 5. V prvem zakonu sta se mu rodila dva otroka (Marjeta * 10. 6. 1780, ki se je 10. 9. 1806 poročila s Simonom Strojem s Srednje Dobrave 1 - Čačovcem, in sin Tomaž, ki je umrl na Zgornji Dobravi 14 - pri Jurčku - kot samski gostač), v drugem zakonu pa osem. Otroci iz drugega zakona so kmalu pomrli zaradi koz ali vnetja živcev ali kmalu po rojstvu ali pa se je za njimi izgubila sled. Kmetijo je podedoval predzadnji Jurij Šliber.

Jurij Šliber (24. 4. 1806 + 10. 11. 1863) se je 4. 2. 1833 poročil na Dobravi s Katarino Marinšek s Češnjice 5 in imel z njo pet otrok: Marijo (* 28. 2. 1833, poročena 16. 2. 1857 s Simonom Benedičičem z Zgornje Dobrave 12 - Kosmovim, umrla 22. 1. 1905; rodila mu je sina Jakoba 13. 7. 1858, nakar se je mož Simon 1861 poročil z Marijo Ovsenik s Prezrenj [?]), Janeza (ki je prevzel posest), Franca (* 1838), Heleno (* 17. 4. 1841, poročena z Janezom Miheličem s Srednje Dobrave 3 - Črvičevim, ki mu je v zakon prinesla nezakonsko Katarino in potem rodila še osem otrok), Agato (* 5. 2. 1846, poročena z Mihaelom Miheličem s Srednje Dobrave 9 - Mežnarjevim - in mu med 1871 in 1885 rodila sedem otrok).

Šliber Jurij (roj. 24. 4. 1806 / um. 1863)

Janez (roj. 4. 4. 1836). Leta 1871 poroka s Katarino Ambrožič iz Ljubnega (roj. 20. 4. 1844). [Umrl je za vodenico 23. 12. 1897. -- Iz izvoda rodovnika pri Jožetu Šlibarju]

Marija (roj. 18. 12. 1871 / um. 1874) [7. 5. 1874 zaradi božjasti, podatek iz rodovnika]

Neža (roj. 31. 1. 1873 / um. 1875) [19. 12. 1875 tudi zaradi božjasti, podatek iz rodovnika]

Franc (roj. 2. 12. 1875 / um. 1876) [9. 1. 1876 tudi zaradi božjasti, podatek iz rodovnika]

Janez (roj. 26. 3. 1877) [+ 16. 11. 1897 zaradi pljučnice, podatek iz rodovnika]

Marija (roj. 19. 8. 1878) [4. 2. 1903 poročena z Antonom Zupanom iz Zaloš 4, podatek iz rodovnika]

Neža (roj. 7. 1. 1880) [poročena 4. 2. 1906 z žebljarjem Janezom Trdino iz Krope 87, ki je bil rojen 1. 5. 1872, podatek iz rodovnika]

Julijana (roj. 20. 2. 1881) [poročena na Dobravi 6. 11. 1909 z mizarjem Jakobom Rženom iz Otoč (* 28. 7. 1863 v Lescah), + 11. 9. 1955, podatki iz rodovnika]

Jožef (roj. 17. 8. 1882)

Ivana (roj. 29. 8. 1885) [poročena z Rokom Pogačnikom v Ljubljani, + 31. 1. 1949, podatek iz rodovnika]

Franc (roj. 11. 10. 1838)

Helena (roj. 17. 4. 1841)

Katarina (roj. 8. 11. 1865). Nezakonska hči.

Agata (roj. 5. 2. 1846)

Jožef (roj. 17. 8. 1882) se je 19. 7. 1905 poročil z Marijo Ovsenik - Črvičkovo (5. 8. 1881--6. 6. 1947) z Zgornje Dobrave 18, hčerjo Matevža Ovsenika in Marije, roj. Papler. Med vojno je bila izseljena dvakrat, ker je prvič pobegnila nazaj domov. Bila je gluha, po osvoboditvi se je pomotoma odpeljala v Rusijo namesto v Slovenijo. On je umrl za trebušno jetiko, ona zaradi oslabelosti srca. Imela sta pet otrok: Marija (roj. 1906, umrla v 29. letu zaradi vodenice), Frančiška (umrla v letu rojstva 1908), Jožef, Filip, Alojz. Jože (8. 4. 1909 + 4. 12. 1841) je bil kot talec ustreljen v Dragi, Alojz (25. 6. 1914 + 5. 1. 1942) pa je umrl v nemškem zaporu. Med vojno so na njihovi kmetiji živeli Galetovi. Kmetijo je podedoval Filip (11. 2. 1912 + 7. 9. 1982), ki se je poročil z Minko Demšar (6. 4. 1916 + 4. 8. 1999). Njuna otroka sta Jože Šlibar (1948) in Janez Šlibar (1954). -- Iz izvoda rodovnika pri Jožetu Šlibarju

Pri Kosmu

Pər Kôsmə, gospodar Kôsəm, Kôsmov, Zgornja Dobrava 14, stara h. št. 12, zapis v katastru 1827 Kosem, lastnik Beneditschitsch, zapis v SA 1865 Kosem, priimek Benedičič.

Benedičič Blaž (roj. 12. 2. 1787 / um. 1866). Rojen na Brezovici, poročen s Francisco Grilc, roj. 7. 3. 1889 v ??

Simon (roj. 27. 10. 1825 / um. 3. 11. 1889). Leta 1861 poroka z Marijo Ovsenik s Prezrenj (roj. 13. 6. 1833 / um. 19. 8. 1911).

Jakob (roj. 13. 7. 1858)

Marija (roj. 3. 2. 1862)

Gertruda (roj. 12. 3. 1866)

Katarina (roj. 20. 11. 1869)

Pri Grilu

Pər Gríl, gospodar Grԑl, Grílov, Zgornja Dobrava 15, stara št. 13, zapis v katastru 1827 Gril, lastnik Gogalla, zapis v SA 1865 Gril, priimerk Gogala.

Gogala Marija (roj. 25. 1. 1812 / um. 1876)

Gogala Jožef (roj. 1. 3. 1813 / um. 1877)

Benedičič Jakob (roj. 13. 7. 1858). Rojen na Zgornji Dobravi št. 12. Leta 1886 poroka z Marijo Kalan iz Zgornje Besnice (roj. 26. 9. 1856).

Janez (roj. 23. 6. 1886)

Marija (roj. 14. 7. 1888)

Slika:Grobovi na Srednji Dobravi 93.jpg

Grobovi na Srednji Dobravi: Vidic, Benedičič (Grilovi z Zg. Dobrave)

Tri generacije Grilovih

Pri Lenartku

Pər Lénartk, gospodar Lénartək, Lénartkov, Zgornja Dobrava 17, stara št. 14, zapis v katastru 1827 Lenartek, lastnik Praprotnik, zapis v SA 1865 Lenardk, priimek Praprotnik.

Praprotnik Helena (roj. 20. 5. 1802 / um. 1869). Prišla iz Lipnice (priimek Fister).

Janez (roj. 6. 12. 1831). Leta 1862 poroka z Marijo Globočnik iz ? (roj. 24. 2. 1838).

Janez (roj. 18. 9. 1863)

Marijana (roj. 15. 7. 1865)

Jakob (roj. 20. 7. 1867)

Marija (roj. 24. 7. 1869)

Helena (roj. 8. 10. 1871 / um. 1874)

Anton (roj. 19. 5. 1878)

Jožef (roj. 11. 3. 1881)

Franc (roj. 30. 10. 1834 / um. 1. 11. 1914)

Jernej (roj. 21. 8. 1843 / um. 1866)

Pri Vazarju (Zgornja Dobrava)

Pər Vázarjə, gospodar Vázar, Vázarjov, Zgornja Dobrava 18, stara št. 15, zapis v katastru 1827 Wasar, lastnik Pogatschnig, zapis v SA 1865 Vazar, lastnik Pogačnik.

Pogačnik Jožef (roj. 12. 3. 1792 / um. 1863). Poroka z Margareto Pesdič (roj. 6. 6. 1783).

Jernej (roj. 4. 8. 1816). Poroka z Gertrud Sitar iz Sebenj (roj. 24. 2. 1827).

Tomaž (roj. 10. 12. 1856). Vojak.

Valentin (roj. 14. 2. 1863 / um. 1863)

Helena (roj. 1. 5. 1864 / um. 1868)

Jernej (roj. 5. 8. 1866

Pri Andrejcu

Pər Andréjc, gospodar Andréjc, Andréjčov, Zgornja Dobrava 19, stara št. 16, zapis v katastru 1827 Andretschouz, lastnik Prettner, zapis v SA 1865 Andrejc, lastnik Pretner.

Pretner Neža (roj. 21. 1. 1798 / um. 1869). Rojena na Prezrenjah (priimek Pogačnik).

Franc (roj. 6. 11. 1820)

Jožef (roj. 30. 2. 1824 / um. 1887). Leta 1881 poroka s Heleno Hrovat (roj. 2. 5. 1833 / um. 2. 2. 1918).

Janez (roj. 10. 5. 1870). Posvojen.

Barbara (roj. 20. 12. 1877). Posvojena.

Matija (roj. 16. 3. 1830 / um. 1869)

Pri Hrvatu

Pər Hərvát, gospodar Hərvԑt, Hərvátov, Zgornja Dobrava 20, stara št. 17, zapis v katastru 1827 Hrowath, priimek Hrowath, zapis v SA 1865 Hrovat, priimek Hrovat.

Hrovat Marija (roj. 20. 8. 1795 / um. 1871). Rojena Pangerc.

Helena (roj. 2. 5. 1833)

Janez (roj. 10. 5. 1870). Nezakonski sin.

Lovrenc (roj. 10. 8. 1875 / um. 1876). Nezakonski sin.

Barbara (roj. 20. 12. 1877). Nazakonska hči, posvojena.

Hrovat Anton (roj. 9. 1. 1806 / um. 1889). Poroka z Marijo Bohinc (roj. 1. 9. 1820).

Jakob (roj. 28. 4. 1830). Vojak.

Gertruda (roj. 5. 3. 1832 / um. 1867)

Ana (roj. 26. 7. 1836 / um. 20. 12. 1869)

Anton (roj. 12. 1. 1850 / um. 1877). Sin z drugo ženo (?).

Hrovat Marija (roj. 7. 11. 1852). Poroka z Matevžem Bertoncljem (roj. 24. 9. 1851).

Bertoncelj Marija (roj. 26. 4. 1880)

Janez (roj. 27. 4. 1882 / um. 10. 7. 1963)

Matevž (roj. 18. 8. 1884)

Marijana (roj. 16. 7. 1887)

Jernej (roj. 16. 8. 1889)

Življenjepis Hrvatovega Matevža

Matevž Bertoncelj * 18. 8. 1884 na Zg. Dobravi, † 18. 1. 1972 v Zalošah

Rojen sem 18. avgusta 1884 na Zgornji Dobravi št. 17 sin kajžarja Bertoncelj Matevža. V družini nas je bilo šest otrok, ker zemlja kajžarja ni zadostovala za prehrano številne družine se je oče bavil poleti s tesarstvom, pozimi pa je klal prašiče. Obiskoval sem enorazredno osnovno šolo na Dobravi in ker sem bil skozi bolj rahlega zdravja, so starši rekli da bom krojač.

Ko sem bil star 13 let sem se šel učit za krojača v Donavitz pri Leobnu na Zgornjo Štajersko. Tam je bil naš sosed za mojstra. Vajence je imel večinoma iz Kranjskega, bil sem tri leta pri eni hiši imel sem pa tri mojstre, vsako leto druzega. Namreč prvo leto je bil sosed iz Dobrave potem je umrl, drugo leto je dobila gospa delovodjo in tretje leto se je poročila. Od začetka mi je bilo zelo dolgčas ker sem se moral učiti obrti in nemškega jezika tako da se je marsikedaj orosilo za kakim oglom oko ker sem bil samo doma in vse tri leta učne dobe nisem videl svojih domačih. Ko sem bil 24. aprila 1900 izučen nisem ostal pri tej hiši niti en dan več, kar sem sklenil za časa učne dobe, ko mi je večkrat priletela od strani gospe kaka za uho. Ko mojster zjutraj vstane grem k njemu in prosim za delavsko knjižico, on mi odsvetuje in naj bom še en čas pri njemu, ker še ne znam vsega ker tudi on ni znal vsega ko je bil izučen,da bom lažje njega vprašal in mi bo pokazal. Če pridem drugam in ne bo šlo me bodo na kratko odslovili. Kako rečeno storjeno se nisem dal pregovoriti, šel sem s trebuhom za kruhom.

Tisti čas so bili po Avstriji in Nemčiji preskrbovalne postaje dobil si opoldne južino in zvečer večerjo in prenočišče zjutrej pa zajterk. Bilo je tako urejeno, da si moral iti po vrsti drugače te niso sprejeli, za kontrolo so ti žigosali delavsko knjižico. Po 22 dnevih brez posebnosti sem prišel v Modse^[10] pri Salzburgu. Ker sem dobil delo sem bil zelo vesel ker sem se že naveličal rajže. Modse je lepo letoviščarsko mesto kakor Bled sam da je za časa sezone vozil parnik. Jaz sem se kmalu vživel v novo življenje. Vsak večer je bila pri jezeru godba kar mi je zelo ugajalo samo poletje je prehitro minilo.. Po končani seziji bi moral z mojstrom iti v štero ker nisem bil še nikoli sem rajši odpovedal službo. Napotil sem se proti Monakovem. Prva preskrbovalna postaja je bila Salzburg, tam sem dobil dosti drušne ki so imeli pred seboj mladega neizkušenega brezposelnega kar so tudi znali izkoristiti. Začeli so me nagovarjati naj zastavim žepno uro da bom imel denar za rajžo kar sem tudi storil nisem pa zahteval nobenega potrdila. Imel sem s seboj še en paket v katerem sem imel ta bolšo obleko, rekli so mi da naj dam še paket hranit ker bomo šli čez avstrijsko nemško mejo da mi bodo poslali vse skupaj z uro da ne bomo imeli neprilike na meji, seveda tudi brez potrdila.

Potem smo nadaljevali pot proti Monakovemu po dva in dva smo šli skozi vas vsak po eni strani. Začeli smo pritiskati na kljuke, marsikje je prišla odpirat kakšna stara ženica in je rekla ali vas ni sram da tako mladi prosjačite, zraven kako mlado dekle, najraje bi se bil udrl v tla od samega sramu. Pa to ni trajalo dolgo kmalu sem se privadil, Ko smo naprosjačili toliko da je bilo za eno pivo smo v prvi gostilni zapili.

Prišel sem v Monakovo in šel sem na borzo dela tam je bila velika tabla na eni strani je bilo napisano v delo se sprejmejo na drugi delo iščejo. Bil sem zelo vesel ko so iskali tudi krojače. Pri okencu kakor pri blagajni si dobil tiskovino katero si izpolnil koliko si star, kakšnega dela si izučen in koliko plače zahtevaš na teden. Ko oddam listek sem bil zelo razočaran ko mi pravi uslužbenec da mu je prav žal da za tako mladega nima dela najmlajši mora biti star 18 let jaz pa niti 16 let nisem bil star. Ako ravno sem mu zatrjeval da sem mogoče zmožen istega dela kakor z 18 leti samo ta napaka je pri meni da sem se šel mladi učit. Moje prizadevanje je bilo vse bob v steno. V Monakovem je bil mestni azil tam sem dobil tri dni po vrsti večerjo, prenočišče zjutraj pa zajtrg. Tam je šlo kar po vojaško, pri vstopnih vratih si že dobil številko od postelje, potem so nas popisali, šli smo v kopalnico, se preoblekli nato je bila večerja, potem so nas peljali v veliko dvorano tam je bila tako rekoč čitalnica, na razpolago je bilo mnogo knjig in časopisov seveda vse v nemškem jeziku. Bilo je vse v najlepšem redu. Ko je bil ura devet je prišel uslužbenec in zaklical: od številke ena do trideset za menoj, potem smo šli spat. Zjutraj ob petih pa smo vstali in uredili postelje se preoblekli, po zajtrku pa smo odšli. Tako si obiskal azil tri dni po vrsti. Vnovič si lahko obiskal pod tem pogojem da si bil med tem časom zaposlen šest tednov.

Dela nisem dobil denarja tudi nisem imel čevlje pa slabe. Izposodil sem si pri enem komaratu marko da sem brzojavil bratu Janezu ki je bil zaposlen v Št. Vidu na Koroškem, naj mi pošlje pet goldinarjev, kar je tudi takoj storil. Hodil sem po mestu, ogledoval izložbe z čevlji kakšne bom kupil ker za ta denar si dobil že primerne. Ko sem dobil denar sem naenkrat dobil tudi dosti tovarišev. Denar smo zapili potem pa ni bilo ne dela ne denarja in ne čevljev. Nato sem jo mahnil zopet s trebuhom za kruhom. Prva preskrbovalna postaja je bila Dachau. Tam sem prišel 10. decembra 1900.

V Ingolstatu blizu Nürnberga sem dobil delo, tam sem ostal čez zimo. V začetku sem še kar dobro zaslužil potem pa je bilo zmeraj slabše. Dosti naj bo povedano, da sem bil na stanovanju in hrani v gostilni. Delali smo samo uniforme kar mi je zelo dobro došlo ko sem prišel k vojakom. Po uro in obleko katero sem zastavil v Salzburg sem pisal naj mi jo pošlje pa niti odgovora nisem dobil, potem sem pisal priporočeno, nato dobim odgovor da nima nobenega paketa z obleko eno uro ima pa da jo moram natančno popisati in denar naprej poslati. Tako da nisem imel druge obleke kar sem imel na sebi. Ko so spomladi prvi ptički zapeli, sem jo mahnil nazaj v München. Oglasil sem se zopet na borzi dela. Ko sem videl da zopet iščejo krojače sem bil zelo srečen. Šel sem zopet po tiskovino kakor sem že prej omenil in napisal namesto šestnajst let osemnajst. Poslali so me v München-Laim tam sem stopil v delo dne 8. marca 1901 do 22. januarja 1905. Godilo se mi je zelo dobro. V moji stroki sem se naučil vse delati. Z mojstrom sva se zelo dobro razumela, otrok in vajencev ni imel prosil me je če hočem v nedeljah raznašati narejeno obleko kar sem rade volje ustregel. Obleko sem imel še zmeraj samo eno. Mojster je bil uvideven ko sem mu povedal moje razmere mi je preskrbel blago in urezal obleko, katero sem si delal v prostem času in ob nedeljah, da sem lahko šel med ljudi.

Od doma so mi zmeraj pisali, da naj pridem malo bliže, da naj nikar ne bom tako daleč od doma. Mojster je bil radoveden kadar sem dobil pismo kaj pišejo. Sem mu povedal da hočejo da pridem domov, bali so se namreč da ne bi zašel na kriva pota posebno če bi vedeli med kakšno druščino sem že bil. Pisal je sam staršem da naj ne bodo v skrbeh, da je pri dobrih pametnih ljudeh, da gleda name kakor na lastnega otroka. Potem me niso več tako nadlegovali, mislili so spomladi mora na nabor potem bo pa moral priti. Na to pa niso 3 računali, da sem se jaz že javil pri avstrijskem konzulatu na nabor v Salzburgu. Januarja 1905 sem dobil brzojavko, pridi takoj, oče so slabi. Nato sem se takoj odpravil domov. Mojster me je vprašal če bom prišel še nazaj in če kaj rabim denarja ako mi ga na rajži zmanjka mi ga ne bo nihče dal. Jaz sem mu rekel, da zaenkrat ne morem nič reči ker ne vem kako je doma in da bom moral na nabor, da mu bom že sporočil. Očeta sem dobil še pri polni zavesti dva dni potem je umrl, kakor da bi čakal na mene. Njegova želja je bila, naj ne hodim tako daleč od doma in naj si poiščem delo bolj blizu. Mojstru sem pisal da je Oče umrl, da je bila očetova želja na smrtni postelji da naj nikar ne hodim tako daleč od doma in da naj mi pošlje moje stvari. Nato mi odgovori ako me veseli priti nazaj naj mu pišem koliko stane vožnja da mi pošlje denar.

Po veliki noči je bil nabor, bil sem potrjen. Delo sem si poiskal pri Jožetu Pogačniku v Radovljici, tam sem dela do odhoda k vojakom. Dne 16. oktobra 1905 sem dobil poziv na odsluženje kadrovskega roka k 7. topničarskemu polku v Ljubljani. Nič mi ni bilo hudega, kmalu sem se znašel v delavnici, imel sem skozi sreči naj bolj mi je to ugajalo, ker sem jo lahko večkrat mahnil domov na črno koder sem imel svoje dekle. V jeseni smo šli na manever v Hajmašker na Ogrsko,^[11] ko smo prišli nazaj je povelje da naj pošlje 7. topničarski polk na Dunaj v akademijo enega krojača z dobrimi dokumenti po možnosti vešč uniforme in nemškega jezika. Bil sem takoj jaz na vrsti. Predno sem se podal na novo službeno mesto sem šel še domov da se poslovim od svojih dragih. Tam je bilo vse lepo urejeno, delavnica moderna, hrana odlična, do 10. ure smo bili lahko brez dozvole zvečer od zunaj. Bili smo sami obrtniki, delali smo za akademikarje, tudi denarja nam ni manjkalo. Leninge sem imel 10 krajcarjev in 10 kron, delavske doklade 14 kron za komis ker ga nisem jemal tako da sem dobil vsakih 5 dni 1 goldinar in 14 krajcarjev, kar smo še zraven zaslužili je bilo več.

Pa vse to mi ni ugajalo, samo to sem mislil, kako bi prišel nazaj v Ljubljano. Poskusil sem, namreč malo so me začele boleti oči, šel sem na raport in prosil hauptmana da naj me pošlje nazaj k regimentu ker me bole oči in mi delo ne ugaja. Odredil je, da naj gre fojerverkar z menoj na vizit in da naj vpraša zdravnika če mi res izvrševanje moje obrti škoduje, da mi rade volje ustreže moji prošnji. Zdravnik je ugotovil malo vnetje, da bo to trajalo en par dni da bom potem lahko zopet nadaljeval z delom. Ker nisem s tem nič dosegel, sem se javail na akademi raport, imeli smo komandanta general. Prosil sem ga da me pošlje nazaj k regimentu, svojo prošnjo sem utemeljeval sledeče: Da sem obiskal šolo in da sem bil povišan za ober kanonirja tukaj pa nimam zgleda. Om me potolaži s tem če bom priden soldat bom šel na dopust kaprol. Rezultat nič. Za časa Avstrije smo imeli vsako leto inšpekcirengo postavljeni v eno vrsto. Tam si lahko prinesel svojo prošnjo brez da bi to prej javil. Višji oficir je zaklical: prošnje in pritožbe naprej . Bil sem tudi jaz med tistim ko sem se odzval. Ko pride do mene sem mu povedal moje želje on mi odgovori da se bo v zadevi informiral in po možnosti upošteval moje želje. Rezultat nič.

Nato sem poskusil s kaznijo, namreč tam je bilo tako, če si bil poslan od regimenta in si imel že en par kazni te niso sprejeli in so ga takoj poslali nazaj, če si pa takoj dobil en par kazni so te tudi poslali nazaj. V nedeljo sem šel po mestu brez dozvole in sem prišel v kasarno ob eni uri ponoči. Ob osmi uri na raport za nameček sem dobil 14 dni kasarn aresta. Ko odbijem teh 14 dni grem zopet in pridem v kasarno ob treh zjutraj. Ob osmi uri na raport, dobil sem 21 dni kasarn aresta. Poskusil sem še tretjič ker sem upal da bom le prodrl pa sem se zmotil. Prišel sem v kasarno ob sedmih zjutraj, ob osmi na raport. Hauptman me je prav dobro potolažil, z boleznijo nisi nič dosegel s prošnjo tudi nič sedaj si poskusil še s kaznijo. Nazaj te ne pošljem in če imaš vso službeno dobo kasaren arest, drugo boš zvedel zvečer. 24 dni kasarn aresta. Rezultat zopet nič. Po tem ni kazalo druzega kakor vdati se saj bi se dobro upekel če bi bile moje prošnje uslišane ker regiment ni bil niti senca proti tam.

Nato sem bil klican na raport. Hauptman mi naj prej naredi pridigo potem pa pravi da prevzamem vodstvo delavnice. Jaz sem se tega branil, rekel sem da sem najmlajši in da me bodo drugi grdo gledali. On pravi da naj rečem, da je to on odredil. Kar nismo imeli v magazinu in smo rabili poslali so me v trgovino. Ko mi je postregel me je vprašal koliko zapiše za mene. Jaz sem ga debelo gledal, rekel je da so zmeraj delali tako da so zapisali malo malice tudi jaz nisem oporekal. Denarja od doma nisem potreboval saj sem ga sam imel dosti, nikoli ne bom pozabil ko sem zaslužil veliko soboto dopoldan 5 kron, kar je bilo za tiste čase zelo veliko. Po tri ali štiri nedelje nismo šli nikamor in smo samo delali potem smo pa šli v Prater tam smo se prav dobro zabavali. Jaz sem plesal zelo rad kar še tudi danes ne odrečem. Vstopnina je bila 1 krono in si se vrtel od 4 ure popoldne do 4 ure zjutraj. Najbolj me je imelo ker sem šel vsako leto samo enkrat na dopust, tolažil sem se s tem ker sem bil prej v sedmih letih samo enkrat doma. Delal sem tudi civilne obleke za moje kamarate , blago sem naročal iz Gradca ko dobim prvo pošiljko ni bilo nič, ko dobim drugo sem bil klican na raport. Hauptman mi je dejal da delam kšefte kar pri vojakih, ni dopustno. Obljubil sem da ne bom delal več. Ampak jaz se nisem ustrašil, naročal sem na enega kamarat zunaj kasarne. Kakor sem že prej omeni, denarja sem imel dovolj, ko sem šel na dopust sem se oblekel od nog do glave, kupil harmoniko in zlato verižico. Krojaški mojster Pogačnik pri katerem sem delal v Radovljici je pisal moji materi, ko se vrne sin od vojakov naj se zglasi pri meni, ga sprejmem v trajno delo.

Meseca septembra 1908 sem odslužil kadrovski rok. Domači in drugi so me nagovarjali naj začnem na svoje kar sem tudi storil. Za doto sem si kupil šivalni stroj in poskusil svojo srečo. Pregovor pravi da je začetek težak in tudi pri meni ni bil z rožicami postlan. Dela mi ni manjkalo. Komaj sem se usedel meseca decembra, sem bil že prijavljen da izvršujem krojaško obrt brez dovoljenja. Za ta prekršek sem bil kaznovan za 3 krone. Naredil sem za enega odrašenega fanta obleko, računal sem 5 kron, račun mi pa naredi mati za hlače 45, za lajbč 45 krajcarjev in za reklc 90 krajcarjev, skupaj 180. Zato sem izgubil veselje do moje obrti.Začel sem misliti kam se bom obrnil. Neko nedeljo sem bil v gostilni v Globokem pri Globočniku, tam je bila včasih gostilna. Stara ženica me začne nagovarjati da naj pustim žnidarijo in naj grem k železnici pravi, moj sin bo sedaj nastavljen, dobil bo plačo, obleko in še stanovanje. Jaz ti preskrbim vse samo še reči da greš, posebno ker znaš dobro nemško ker takrat je bil službeni jezik nemšk. Nekaj časa sem premišleval potem sem pa le pristal. Čez par dni že dobim pošto naj se zglasim pri nadzorniku proge v Podnartu on me pošlje k zdravniku in ko pridem nazaj mi da takoj inštrukcije naj se učim za progovnega čuvaja. 14. maja 1909 sem začel delati kot progovni delavec v Podnartu, smo delali kvadre za tunel med Otočami in Radovljico. Od začetka je bilo bol težko ker med šivanko in lopato je velika razlika pa sem jo vseeno premagal. Po treh mesecih sem že položil izpit, potem sem nadomestoval čuvaje na dopusti ali med boleznijo.

Dne 6. novembra 1911 sem se poročil z Franco, hčerko Antona Pegama iz Mišač. Najprej sva stanovala pri mlinarju v Globokem 1 leto, ker je bilo preveč oddaljeno od mojega delovnega mesta na čuvajnici št. 52 v Zalošah, koder imam sedaj svojo hišo, sem se preselil v otoče k Jerneku. Tam sem stanoval 10 let. V družini sem imel 6 otrok, dva sta umrla v otroških letih, eden najmlajši je postal žrtev okupatorja tako da imam sedaj še tri. Med prvo svetovno vojno sem bil oproščen kot železničar. Ker pri progovni sekciji nisem mogel doseči nastavitve sem prosil za premestitev k prometni. Bil sem premeščen v Otoče kot kretnik. Po končani vojni so Otoče opustili kot prometno postajo in je bilo zopet samo postajališče. Nato sem bil zopet premeščen na prošnjo v Podnart kot kretnik. Hiša v Otočah v kateri sem stanoval je bila naprodaj za 12 tisoč dinarjev, vprašal sem mojega brata za nasvet on pravi da je hiša v zelo slabem stanju. Da naj prosim teto da mi da svet in da mi bodo pomagali napraviti novo. Rečeno storjeno. Bil sem v Podnartu kot kretnik 24 ur službe 24 ur prost. Začel sem pripravljati za hišo, vsak drugi dan sem hodil k tunelu med Otočami in Radovljici napravljat 5 opeko. Tunel je bil zgrajen z opeko, ko so ga obnovili s kvadri so opeko zvozili po bregu. Tam sem jo nabral za vso hišo, kupil sem samo 50 kom za krušno peč. Delo je bilo zelo naporno pa nisem obupal, brat mi je naredil vsa mizarska dela, vrata in okna brezplačno kar sem mu še danes hvaležen. Les sem napravil kakor pogorelc tako sem začel s pomočjo dobrih ljudi zidati hišo.. Hiša v Otočah je bila prodana stanovanje pa meni odpovedano, preselil sem s k teti, stanoval sem kar pod streho ta čas da je bila hiša narejena. Torek po veliki noči so prišli zidarji in hiša je bila kmalu pod streho. Ker denarja nisem imel za izdelavo, tistih 5000 din ki sva jih imela jih je že davno zmanjkalo. Zaprosil sem v hranilnici v Radovljici za posojilo za poroka sem navedel mojega brata in moža od moje sestre Kovoretarja. Zelo sem bil razočaran, ko dobim obvestilo da je bilo posojilo na sejo odklonjeno. Sedaj sem bil zopet v zadregi kam naj se obrnem. K sreči me rešila sestra od žene in mi posodila 7500 din da sem lahko izdela hišo za silo. Dne 26. julija 1923 sem se vselil z mojo družino v novo hišico takrat sem se prvič oddahnil.

Prišla je zopet redukcija in jaz sem moral zapustiti kretniško mesto in sem bil zopet delavec. Ker so bile vse moje pismene in ustmene prošnje brezuspešne sem se odločil da naredim prošnjo na Njegovo Veličanstvo Kralja Aleksandra ki se glasi:

Njega Veličanstvo ! Podpisani Matevž Bertoncelj postajni delavec na postaji Podnart-Kropa ponižno prosi Njega Veličanstvo da se mu ugodi sledeča prošnja.
Imenovani služi že sedemnajsto leto pri državni železnici in sem že neštetokrat prosil za ugodno rešitev da bi se me nastavilo kot kretnika. Imam za omenjeno stroko izpit. Doslej so se vse moje prošnje neugodno rešile ter zavrnile z najrazličnejšimi izgovori. Ker je bilo vse prizadevanje in vse nade da dosežem to zaman, sem primoran tem potom ponižno prositi Njega Veličanstvo za mogoče intervencije. Z globoko udanostjo beleži
Matevž Bertoncelj
Podnart, dne 8. avgust 1925

Potrdilo pošte

Nato ni minilo 14 dni ko pride dopis direkcije da v Podnartu ni nobenega praznega mesta, če se strinjam s premestitvijo v Lesce. Da sem jaz to zagrabil z obema rokama se samo zastopi, pred ni bilo mogoče potem je pa zavrelo. Marsikomu se je čudno zdelo kako sem prišel do nastavitve ker en par let pred in potem ni bil nobeden nastavljen. Bil sem premeščen in nastavljen vse obenem.

Dne 20. septembra 1925 sem nastopil v Lescah službo, turnus je bil 24 ur službe 24 ur prost, vozil sem se domov. Nato je bila ukinjena nočna služba ker ni bilo prometa, službo smo vršili od 4 ure zjutraj in do 10 ure zvečer dva dni po vrsti. Ker nisem imel nobenega vlaka za domov sem moral spati gori. Za časa sezije je bilo še slabše. Prvi dan si bil kretnik drugi dan vratar tretji dan kretnik in če je bil 4 dan dvorni vlak sem moral biti v službi ker sem bil določen za vratarja v dvorski čakalnici. Služba je bila zelo naporna posebno ko je prišel dvor. Bil sem dvakrat odlikovan leta 1927 sem dobil srebrno medaljo za usluge upravi dvora, leta 6 1929 od železnice srebrno medaljo za vestno vršenje službe. Ker je bila vsa družina raztresena, jaz na postaji, sin Janez v tovarni verig, hčerka Francka v tovarni pletenin v Radovljici in žena z otrokom pa doma. Dobil sem stanovanje v Lescah da je bila vsa družina skupaj, preselil sem se in hišo dal v najem. Stanovanje je bilo bolj slabo in mi je zdravnik svetoval naj poiščem drugo stanovanje ker ta ni priporočljiv za bolehno ženo kar sem tudi storil. Ženi se je zelo dopadlo v Lescah ker je bilo vse pri rokah trgovine, pekarna, mesnica in šola. Situacija se je zopet spremenila, prišla je redukcija in so bili normirani sam 3 kretniki tako da sem bil kot najmlajši nadštevilen. Od direkcije pride vprašanje kateri iz tukajšnjih kretnikov bi bil sposoben in bi se dal privaditi za transportno službo po našem mnenju bi bil zato najbolj sposoben kretnik Bertoncelj. Ker se nisem nič odzval pride čez nekaj časa zopet dopis da so tam normirani samo 3 kretniki naj se Bertoncelj izjavi izmed ene postaje koder so kretniška mesta prazna Ivankovci, Šmartno ob Paki in Ptuj. Tudi zato se nisem zmenil nato pride dopis v zelo ostrem tonu, naj se imenovani izjavi izmed en navedenih postaj drugače bomo z njim svobodno razpolagali. Nato sem šel osebno na direkcijo in sem prosil naj me puste na tem mestu dokler se ne naredi v bližini prostor. Jaz sem mu pojasnil moje težave, da imam sina zaposlenega v tovarni verig, hčerko v tovarni pletenin v Radovljici. Ako jih vzamem s seboj imam dva brezposelna če jih pustim sama tukaj saj se otroci še pod nadzorstvom staršev izpridijo ne pa še sami. On je upošteval moje težnje in začel gledat po seznamu uslužbencev. Nato reče da v Podnartu ni nobenega starega za v pokoj pač pa bomo upokojili podajalca voznih kart v Otočah če upam položiti za to svrho izpit. Ko mu povem da sem še ko sem bil v Podnartu hodil nadomestovat v Otoče je rekel da naj naredim prošnjo čisto na kratko in povedal naslov kamor naj jo pošljem. Kmalu pride dopis da naj se imenovani začne takoj pripravljati za izpit da ga bo položil še pred premestitvijo.

Po položitvi izpita sem bil premeščen 20. maja 1935, začetek je bil težak, ker nisem imel prakse in v računstvu sem bil bolj slabo podkovan pa sem se kmalu privadil. Preselil sem se zopet iz Lesc na čuvajnico št. 51 v Otoče. Tam sem stanoval dve leti ko so začeli delati novo postajo so čuvajnico podrli in sem se preselil v Zaloše v svojo hišo. Selil sem se samo osem krat:

ko sem se oženil iz Mišač v Globoko
iz Globokega v Otoče
iz Otoč v Zaloše k teti
v svojo novo hišo
iz svoje hiše v Lesce
enkrat v Lescah
iz Lesc na čuvajnico št. 51 v Otočah
iz Otoč zopet v svojo hišo v Zaloše

Sedaj pa mislim da je moje selitve konec. Ko je bila odprta nova postaja v Otočah za promet sem bil zopet kretnik do moje upokojitve.

Prišel je preobrat in začelo se je novo presenečenje. 27. septembra 1941 sem bil od gestapa aretiran in prepeljan v Begunje. Dva dni sem bil v bunkerju potem pa zaslišan. Obtožnica me je dolžila da sem nesel nahrbtnik in en zavojček čokolade iz Otoč v Zaloše za Kupovega Oskarja, da sem hodil Globoko po moko in zakladal partizane, da sem prejemal od potnikov na postaji Otoče razne pakete in jih izročal partizanom. Ne gre mi pa še danes v glavo kako je to mogoče da smo se znašli vsi trije v Begunjah, ki smo nosili nahrbtnik. Namreč eden ga je prinesel z Bleda v Lesce, drugi iz Lesc v Otoče in tretji sem bil jaz ko sem ga nesel v Zaloše. Bil sem že med tistimi na hodniku, ki so bili drugi dan ustreljeni, bil sem še enkrat zaslišan pa sem se še srečno izmazal ker sem obvladal dobro nemški jezik. Leta 1941 ni bilo še tako strogo, imeli smo uradne ure za kajenje dopoldan od 9 do 11, popoldan od 3 do 5, dobivali smo pakete in kajenje v redu, drugače je pa bilo pozneje. 1. novembra 1941 7 sem bil izpuščen na svobodo. Pripomniti moram da sta bila moja tovariša, ki sta nosila nahrbtnik z menoj zaprta štiri tedne, jaz pa ko sem nesel še čokolado pa pet tednov. Ko sem prišel domov sem se malo odpočil potem sem nastopil službo. Nato mi je zbolela žena, ki je umrla 20. junija 1943. Najbolj sem bil v skrbeh, ko sem peljal nemškega železničarja v partizane. Namreč moj brat je bil preseljen, pisal mi je da se bo v kratkem oglasil pri meni železničar ki bo v nemški železniški uniformi in me prosil naj ga peljem k Jožu, ni se ti treba bati, je taprav človek, za izkaz bo imel od mene lastnoročno pisano pismo. Ko pridem nekega dne zjutraj iz službe je bil že doma, nisem se niti usedel niti zajtrkoval, mahnila sva jo po Štapnicah skozi gozd na Dobravo na bratov dom, tam je bila samo Angela. Ona je šla po Gabrsko Slavko, nato sta prišli obe in ga odpeljali naprej, jaz sem se pa oddahnil. Ker nobeden izdajalec zato ni zvedel nisem imel nobenih posledic.

Dne 2. decembra 1944 smo bili aretirani vsi železničarji, namreč okupator je napovedoval obvezno šolo tako je imel vse železničarje v mreži. Tisti ki so bili v službi in tisti ki so bili prosti pa v šoli. Jaz sem imel službo ko zagledam patrolo se mi je zdelo takoj sumljivo da bom gotovo povabljen. Vodja patrole pride k meni in zahteva ausvais, vpraša me kje je Lotrič, jaz sem mu povedal da je šel v šolo. Nato vpraša mene zakaj še jaz nisem šel nato mu odgovorim da vsi ne moremo iti, ker moramo biti v službi. Najprej pretakne vse kote v službenem prostoru, potem pravi boste šli z nami. Jaz mu odgovorim da po mojih predpisih ne smem zapustiti mojega službenega mesta brez namestnika in če tudi žrtvujem življenje. On mi odgovori da je že govoril s prometnikom in je rekel da lahko grem jaz pa vztrajam pri prejšnji izjavi. Ker se nisem vdal so pripeljali železniškega policista kateremu sem dal službo pismeno in ustmeno in mu izročil ključe kretnice in izvoznega signala. Jaz nisem bil prav nič presenečen, ker druzega nisem pričakoval, pozabil pa tudi nisem vzeti s seboj copate. Potem so me gnali v Radovljico koder jih je bilo že več in so nas zaprli do vlaka ob pol petih. Nato so nas natlačili na kamion kakor žveplenke v škatlici, bila je neprijetna vožnja meseca decembra. Ko so nas pripeljali v Begunje so nas postavili v vrsto, morali smo zložiti vse iz žepov in sezuti čevlje. Stati bos na betonu na hodniku ni bilo prav prijetno, potem je gestapovec še sam obrnil še vse žepe. Potem so nas peljali vse skupaj v eno sobo, tam smo počasi polegli po mizah po klopeh in po tleh. Kmalu zaropotajo ključi in vrata se odpro, bil je Brandl, v rokah je imel seznam in začne brati Puh, Javor, Bertoncelj, Lotrič, Ausenik z menoj. Pelje nas v bunker vsakega posebej. Da ni bilo prijetno se samo razume posebno meseca decembra, mraz je bilo pošteno, okna razbita, hodil sem gor in dol da sem se malo ogrel do dveh ponoči potem sem omagal, zaspanec me je opominjal, vlegel sem se na beton.

Zaspal sem in ko se zbudim so bile noge čisto trde tako da nisem mogel stopiti nanje, hodil sem kar po vseh štirih da sem se malo omel. To so bile posledice moje bolezni. Čez par dni je bilo zaslišanje, obtožnica me je dolžila da so dobili pri padlem partizanu seznam na katerem sem bil označen kot zanesljivi sodelavec z OF. Dne 26. decembra 1944 so bili ostali tovariši izpuščeni na svobodo, ostali smo še jaz, Puh, Javor, Lotrič in Ausenik. Odhajali so veseli mi pa gledali žalostno za njimi. Meseca januarja 1945 pride odlok od direkcije državnih železnic Villach da se ustavijo s takojšnjo veljavnostjo do nadalnjega vsi prejemki Bertoncelj Matevžu in Janezu Lotrič. Nato nisem dobil februarja, marca in aprila nobene plače pa še nisem klonil, kar ni bilo prijetno. Meseca marca je prišlo iz Bleda naj se mene in Lotriča zdravniško pregleda če sva sposobna za v logar. Doktor Šarc je bil fest možakar in je naredil da nisva sposobna, bila sva oba v bolniškem stanju, saj sva bila v bolniški sobi še več kakor dva meseca. Bolši ni bilo dosti kakor v belekšaft^[12] samo da smo ležali v postelji. Bolha in uši ni manjkalo.

Dne 17. marca sva bila izpuščena na svobodo s tem pogojem ko ozdraviva da ne smeva delati tukaj službe, da se naju mora takoj poslati v logar. Sklenila sva, če bova še kedaj prišla na svobodo da ne bova šla peš. Kakor rečeno tako storjeno. Najela sva fijakarja in se peljala na prej v Radovljico k dr. Šarcu, zelo je bil vesel z nama vred. Poklical naju je v ordinacijo 8 tam smo se malo pogovorili. Ker sem spadal pod službeno edinico Podnart sem se tudi tam javil da sem prišel domov da pa službe ne morem nastopiti ker sem bolan, da sem bil že pri zdravniku v Radovljici. On mi odgovori da to ne drži da moram iti k našemu zdravniku na Jesenice. Jaz sem mu rekel, da sem še komaj v Podnart prišel, na Jesenice pa ne upam. On mi odgovori da naj počakam, ko se mi izboljša bolezen potem pa naj grem. Jaz sem si mislil to boste še čakali.

Nazadnje naj še pripomnim, da sem imel smolo, namreč kadar so partizani minirali postajo Otoče sem bil v službi.

dne 23. februarja 1944 so šprengali postajo ob 11 15
20. marca 1944 so šprengali kretnico ob 11 30
29. aprila 1944 so vzeli meni in prometniku bluzo ob 12 00
1. maja 1944 so šprengali kretnico ob 11 30
19. maja 1944 so šprengali ob 19 50

Učinek miniranja je bil kakor sledi. Ko so kretnico prvikrat minirali jim še danes zamerim ker me niso obvestili. Mina je bila položena komaj tri metre od službenega prostora. Jaz sedim notri kar naenkrat zagrmi, baraka se je stresla mene je vrglo s stola na tla, vrata je s panti vred vrglo ven iz barake in mnogo ometa je ležalo po tleh. Kot brez glave sem begal sem in tja. Pred drugim miniranjem sem slišal brskanje gramoza, odprem vrata in grem ven, pravi eden kakor se zganeš te ustrelim. Jaz mu odgovorim da tukaj ne ostanem in naj naredi kar hoče saj sem imel že dobro skušnjo. Komaj pridem dobrih deset metrov stran že zagrmi pa še močneje kakor prvikrat. Vrata so ostala na mestu ker so bile odprta, okno je vrglo daleč po bregu, opeka na strehi je stala pokonci, ometa sem pa nabral pol samokolnice. Saj čuda ni bilo ker je bila mina položena nasproti službenega prostora oddaljena komaj dva metra. Ko so tretjič šprengali na obeh koncih postaje pa ni bilo učinka, bilo je precej daleč od mene. Nazadnje sem srečno dočakal svobodo in se takoj javil v službo katero sem opravljal do 25. decembra 1945 nato sem zaprosil za upokojitev. Odlikovan sem bil dvakrat: z Medaljo za zasluge za narod in Ordenom za zasluge za narod III. reda.

Bolezen katero sem si nakopal v bunkerju begunjskega zapora se je skozi bol oglašala. Na desnem kolenu, to je tista stran na kateri sem ležal. Leta 1953 sem bil poslan v Čateške toplice za 21 dni pa se ni dosti zboljšalo. Naslednje leto je bila noga vedno slabša in je začela v koleni zatekati, zdravil me je dr. Šarc. Poslal me je v bolnico na Jesenice na pregled, tam so mi dali nogo v gips za dva meseca, nato so mi ga odstranili bolečine pa niso prenehale. Nato me pošlje dr. Šarc na ortopedsko kliniko tam je bil pregled in rentgen. Poslali so me v bolnico za kostno tuberkulozo v Šempeter pri Gorici kamor me je peljal rešilni avto iz Radovljice. 26. novembra 1954 sem bil operiran na kolenu, imel sem oba sklepa načeta, tako da so mi morali oba odžagati in nadomestiti z umetno kostjo. 13. februarja 1955 sem imel še operacij na pruhu in slepiču. Bil sem v bolnici 5 mesecev in pet dni, nato sem prišel domov, seveda z berglami katere sem uporabljal še dva meseca. Nogo sem imel vsega skupaj devet mesecev v gipsu. Zahvaliti se moram zdravniškemu osebju za uspešne operacije, ker ne čutim nobenih bolečin sam da je noga v kolenu trda.

Sedaj je končan moj življenepis, kakor je razvidno ni bilo z rožicami postlano. Sedaj preživljam jesenske dni mojega življenja s svojo hčerko v Zalošah v svoji hišici

Matevž Bertoncelj, Zaloše št. 2, pošta Podnart

Matevž je umrl na domu, pokopali so ga v Otočah. Grob je bil ob zvoniku. Leta 2008 je grob odkupila druga družina, spomenika Bertoncljevim ni več. -- Zvezek z rokopisom svojega življenepisa na 37 straneh je Matevž Bertoncelj izročil leta 1970 Roku Gašperšiču, možu njegove nečakinje Marjete, rojene Pegam, ki je rokopis leta 2012 prepisal in dal na razpolago. Matevževa žena Francka je bila Marjetina teta, sestra Marjetinega očeta Antona Pegama.

Pri Fajfarju

Pər Fájfarjə, gospodar Fájfar, Fájfarjov, Zgornja Dobrava 21, stara št. 18, zapis v katastru 1827 Feifer, lastnik Pfeifer, zapis v SA 1865 Fejfer, priimek Benedičič.

Pfeifer Helena (roj. 19. 8. 1828). Poroka z Matevžem Benedičičem iz Lipnice (roj. 13. 9. 1830).

Matija (roj. 17. 8. 1829)

Pri Črvičku

Pər Čərvíčk, gospodar Čərvíčək, Čərvíčkov, Zgornja Dobrava 22, stara št. 19, zapis v katastru 1827 Zhervezh, lastnik Touzin, zapis v SA 1865 Červičik, priimek Ovsenik.

Ovsenik Frančišek (roj. 9. 10. 1813 / um. 1886). Poroka z Margareto Kristan iz Begunj (roj. 4. 7. 1814 / um. 18. 11. 1880).

Jakob (roj. 26. 4. 1840 / um. 1883)

Marija (roj. 14. 4. 1842)

Rozalija (roj. 2. 9. 1880 / um. 1888). Nezakonska hči.

Jožef (roj. 21. 3. 1844)

Matevž (roj. 18. 9. 1846). Leta 1880 poroka z Marijano Papler s Spodnje Dobrave št. 3 (roj. 11. 7. 1851).

Marija (roj. 5. 8. 1881)

Antonija (roj. 10. 6. 1883)

Frančišek (roj. 12. 1. 1886)

Marijana (roj. 23. 7. 1854 / um. 1864)

Mina (roj. 13. 5. 1857)

Frančišek (roj. 18. 3. 1860 / um. 1863)

Pri Kajžu

Pər Kájž, gospodar Kájžov, Kájžov, Zgornja Dobrava 28, stara št. 20, zapis v katastru 1827 Kaischouz, lastnik Kossel, zapis v SA 1865 Kajžovc, priimek Kosel.

Kosel Janez (roj. 21. 6. 1791 / um. 1868). Poroka z Marijo Špendov z Zgornje Dobrave (roj. 12. 12. 1804 / um. 1868).

Helena (roj. 18. 4. 1828)

Jakob (roj. 19. 4. 1834)

Matevž (roj. 21. 8. 1838). Leta 1862 poroka z Gertrudo Resman iz Mošenj / Mošnje (roj. 14. 3. 1836).

Marija (roj. 22. 8. 1863)

Janez (roj. 16. 5. 1865)

Katarina (roj. 13. 4. 1867)

Matevž (roj. 6. 8. 1869)

Lovrenc (roj. 6. 8. 1869)

Jožef (roj. 17. 3. 1872)

Jakob (roj. 28. 7. 1874)

Tereza (roj. 13. 10. 1841)

Neža (roj. 28. 12. 1865). Nezakonska hči.

Katarina (roj. 28. 4. 1844)

Janko Bergant (Kajžov) je bil brez roke, po vojni je imel funkcijo v krajevnem odboru, njegovega brata so med vojno ustrelili kot talca v Begunjah.

Pri Kožarju

Pər Kóžarjə, gospodar Kóžar, Kóžarjov, Zgornja Dobrava 27, stara št. 21, zapis v katastru 1827 Koschar, priimek Spendou, zapis v SA 1865 Kožar, lastnik Bertoncel.

Špendov Marija (roj. 30. 1. 1814 / um. 1883). Poroka z Lukom Bertoncljem iz Selc (roj. 17. 10. 1816).

Bertoncel Jernej (roj. 15. 8. 1849). Vojak. Leta 1883 poroka z Marijo Benedičič Zgornje Dobrave št. 12 (3. 2. 1862).

Janez (roj. 3. 4. 1884)

Marija (roj. 29. 1. 1886)

Filip (roj. 17. 4. 1887)

Ivana (roj. 20. 8. 1888 / um. 1888)

Anton (roj. 24. 4. 1890)

Matevž (roj. 24. 9. 1851)

Janez (roj. 21. 6. 1854)

Pri Očaku

Pər Očák, gospodar Očԑk, Očákov, Zgornja Dobrava 26, stara št. 22, zapis v katastru 1827 Otschak, priimek Spendou, zapis v SA 1865 Očak, lastnik Spendov. Priimer naj bi prihajal iz ovčerejske dejavnosti.

Špendov Marija (roj. 19. 1. 1796 / um. 1871)

Simon (roj. 24. 10. 1821). Poroka s Heleno Ovsenik iz Kajer [?] (roj. 23. 4. 1823 / um. 1883)

Štefan (roj. 24. 12. 1851)

Marija (roj. 15. 11. 1853). Leta 1885 poroka z Antonom Gajgerjem iz Selc (roj. 28. 12. 1860 / um. 1886).

Marija (roj. 12. 2. 1887)

Martin (roj. 10. 11. 1855)

Tomaž (roj. 14. 12. 1825)

Matevž (roj. 9. 9. 1832)

Mina (roj. 23. 3. 1835)

Štefan (roj. 19. 12. 1858 / um. 1865)

Alojzija Lazar (Očakova Lojzka) se je rodila 5. marca 1925 pri Sv. Duhu na Notranjskem v družini z desetimi otroki. Na Gorenjskem (Radovljica, Kamna Gorica, Kropa) je živela od 17. leta, nazadnje pri Očakovih na Zg. Dobravi. Poročena je bila s Stankom Koseljem, iz tega zakona je hči Metoda, ki je pri 16 letih umrla v prometni nesreči. Izdelovala je zobotrebce, nadvse rada je v javnosti recitirala (Šopek za babico, Brinovček), bila je dejavna pri invalidih, borcih, upokojencih, izseljencih, športnih krožkih. Umrla je konec sept. 2016. -- Marko Kozjek, Alojzija Lazar. Svobodna beseda 3/19 (maj 2017). 34.

Pri Bohinčku

Pər Bohínčkə, gospodar Bohínčək, Bohínčkov, Zgornja Dobrava 25, stara št. 23, zapis v katastru 1827 Wohinzhek, lastnik Lapainer, zapis v SA 1865 Bohinčik, lastnik Lapajner.

Hojak Štefan (roj. 26. 12. 1787 / um. 1866). Rojen v Čepovanu (občina Kanal).

Lapajner Urša roj. Dežman (roj. 1. 10. 1805). 9. 2. 1835 poroka z ???

Matija (roj. 6. 2. 1836 / um. 1869)

Lapajner Gertruda (roj. 5. 3. 1838). Leta 1864 poroka z Matevžem Pretnarjem z Zgornje Dobrave (roj. 15. 9. 1833).

Pretnar Valentin (roj. 13. 2. 1865 / um. 1866?)

Janez (roj. 29. 12. 1866)

Lucija (roj. 13. 12. 1868 / um. 1889?)

Gertruda (roj. 3. 3. 1871)

Anton (roj. 2. 1. 1874 / um. 1874)

Marija (roj. 9. 6. 1875 / um. 1876)

Johana (roj. 26. 6. 1877)

Pegam Simon (roj. 31. 10. 1843). Poroka z Marijo Rozman iz Otoč (roj. 28. 10. 1850 / um. 1888).

Simon (roj. 13. 8. 1874 / um. 29. 5. 1921)

Marija (roj. 11. 8. 1876)

Francka (roj. 26. 1. 1879)

Janez (roj. 15. 7. 1881)

Valentina (roj. 9. 2. 1884)

Anton (roj. 13. 6. 1886)

Franc (roj. 22. 8. 1888 / um. 1888)

Včasih so imeli kamnoseštvo.

Pri Cimpermanu

Pər Címpərman, gospodar Címpərman, Címpərmanov, Zgornja Dobrava 23, stara št. 24, zapis v katastru 1827 Zimpermann, lastnik Aussenitz, zapis v SA 1865 Cimperman, priimek Ovsenik.

Ovsenik Valentin (roj. 14. 2. 1786 / um. 1869)

Luka (roj. 9. 10. 1818). Poroka z Marijo Sparovic (roj. 3. 4. 1821 / um. 1869).

Marija (roj. 20. 2. 1844)

Matevž (roj. 4. 9. 1845)

Gregor (roj. 7. 4. 1848 / um. 1869)

Helena (roj. 22. 7. 1852)

Ovsenik Terezija (roj. 28. 9. 1854)

Ovsenik Marija (roj. 24. 10. 1881). Nezakonska hči.

Ovsenik Frančiška (roj. 29. 9. 1856)

Ovsenik Janez (roj. 2. 1. 1859)

Ovsenik Jožef (roj. 10. 3. 1861)

Ovsenik Margareta (roj. 27. 3. 1864)

Pri Pisancu

Pr Písanc (pridevnik Pisančov). Hišna št. Zgornja Dobrava 31, stara hišna št. 25. Kataster 1827: Pisanz (lastnik Paulitsch), zapis v SA 1865 Pisanca, lastnik Pavlič.

SA 1865–1890

~~Casparus Pavlič~~ pf. cas. 3. Febr. 1803, mortuus 1876
~~Maria Meršol~~ 3. Febr. 1809, mortuus 1874
Carolina Pavlič ux filia fratris pf [žena, hči gospodarjevega brata] 17 Janua 1840, matrimon junc [poročena] 1873
Antonius Hrovat pf Dobrava sup 1. Junii 1839, [poročen] 1873
Franciscus fil 29 Novb 1873
Antonius fil 22 Octob 1876
Maria filia 30 Nov 1880

~~Georg Papler~~ inqulinus [stanovalec]

[[|thumb|200 px|stari nagrobnik Janeza Štularja]]

Zaporedje gospodarjev

Thomas Hrobath * 1719 (kajžar), žena Anna * 1729, otroci Joannes * 1733, Jacob * 1750, Casper * 1754
??
Jakob Hrovat * 1813 † 12. 2. 1888, Zg. Dobrava 7, žena Helena, roj. Kodras (vulgo Komar) 1807
Anton Hrovat * 1. 6. 1839 † 21. 6. 1912, roj. na Zg. Dobravi 7 (Komaričkov), se je 1873 priženil h Karolini, roj. Pavlič (vulgo Pisanc) na Zg. Dobravi 25
Anton Hrovat * 22. 10. 1876 † 3. 5. 1951, žena Frančiška, roj. Pogačnik s Prezrenj 5 (13. 3. 1877 - 13. 6. 1951). Otroci:
- Viktor, natakar, živel in umrl v Ljubljani
- Jože (1912–1997), železar, ostal na Pisančiji, med okupacijo bival v Ljubljani
- Ciril, čevljar, živel in umrl v Ljubljani
- Anton, mesar, živel in umrl v Ljubljani (1. 2. 1906 † 23. 12. 1955), žena Ana, roj. Gruden 7. 11. 1912 v Jurki vasi. Sin:
  - Anton, gradbeni inženir (* 5. 12. 1934 v Ljubljani, žena Zofija, roj. Derganc 20. 12. 1934 v Soteski)
- Frančiška, gospodinja, poročena Oblak, živela v Lescah
- Alojzija, gospodinja, poročena Pogačnik, živela in umrla na Jesenicah
Jože Hrovat (22. 8. 1912 - 20. 3. 1997), žena Milka (15. 6. 1917 - 8. 5. 2008); na Dobravi so pokopani tudi Milkini starši Helena Štular (1894-1982) in Janez Štular (1882-1950) iz Podnarta, ki so živeli pri Pisancih; Jože in Milka nista imela otrok; gospodar je bil dolžan brate izplačati s "po dvema smrekama".
2008 Jelka Polončič, nečakinja Milke Hrovat, podeduje domačijo in okoliška zemljišča.
30. 7. 2009 kupi domačijo z zraven ležečo vrtačo Mojca Hladnik, ki živi tu z Borutom Škarjo.

Smučarji na Zelenici, fotografija v Pisančevi veži; Jože Hrovat (tretji) je bil pred vojno turni smučar

Več fotografij.

Pri Švelcu

Pər Švêlc, gospodar Švêlc, Švêlčov, Zgornja Dobrava 50, stara št. 26, zapis v katastru 1827 Schwelz, priimek Bohinz, zapis v SA 1865 Švelc, lastnik Bohinc.

Anica Zupan (Sr. Dobrava, 1908–1945). Rojena Šoberl (p. d. Švelc) na Srednji Dobravi št. 3. slika

Bohinc Marija (roj. 28. 10. 1788 / um. 1863). Rojena Princ. Poroka s Sparovic Tomaž iz Zaloš (roj. 21. 12. 1791 / um. 1864).

Anton (roj. 14. 1. 1823 / um. 1872). Poroka s Heleno Pogačnik z Zgornje Dobrave (roj. 6. 4. 1822).

Valentin (roj. 11. 2. 1856 / um. 13. 7. 1878)

Matevž (roj. 21. 9. 1859). Leta 1883 poroka z Marijano Boštjančič z Mišač (roj. 22. 8. 1858).

Frančišek (roj. 6. 10. 1861 / um. 1866)

Marija (roj. 16. 12. 1864)

Marija (roj. 13. 12. 1887). Nezakonska hči.

Marijana (roj. 30. 6. 1871)

Frančišek (roj. 6. 10. 1879). Posvojen?

Frančiška (roj. 29. 9. 1881 / um. 1887). Posvojena?

Marija (roj. 1. 9. 1883)

Antonija (roj. 9. 5. 1885 / um. 1887)

Johana (roj. 7. 5. 1887)

Alojz (roj. 4. 1. 1889)

Švelčeva domačije je bila v 1970. letih prazna in pogorišče, posest sta po 2000 kupila Edita in Samo Krč, po Samovi smrti pa okoli leta 2018 Mimi Zajc.

Pri Jožu

Pər Jóž, gospodar Jóžovc, Jóžov, Zgornja Dobrava 9, stara št. 27, zapis v katastru 1827 Debellak, priimek Debellack, zapis v SA 1865 Jož, lastnik Debelak.

Debelak Uršula (roj. 27. 12. 1801 / um. 1875).

Janez (roj. 6. 12. 1830 / um. 13. 9. 1888). Leta 1858 poroka z Gertrudo Golmajer iz Zgornje Lipnice (roj. 23. 3. 1824).

Marija (roj. 26. 3. 1859)

Barbara (roj. 3. 12. 1861)

Helena (roj. 20. 4. 1864)

Anton (roj. 27. 5. 1867). Leta 1889 poroka z Ivano Zupan iz Zaloš (roj. 11. 8. 1867).

Jožef (roj. 29. 3. 1889). Posvojen.

Katarina (roj. 1. 4. 1833)

Frančišek (roj. 3. 12. 1860). Nezakonski sin.

Gertruda (roj. 2. 3. 1836)

Tereza (roj. 5. 10. 1838)

Marija (roj. 21. 5. 1841)

Pri Šimencu

Pər Šímənc, gospodar Šímənca, Šímənčov, Zgornja Dobrava 29, stara št. 28, zapisa v katastru 1827 še ni, zapis v SA 1865 Šimenc, lastnik Kosem.

Golmajer Simon (roj. 22. 10. 1788 / um. 1864).

Tereza (roj. 29. 9. 1821) Marija (roj. 12. 6. 1824 / um. 12. 2. 1890). Poroka s Sebastjanom Kosmom iz Ljubnega (roj. 18. 1. 1836).

Kosem Marija (roj. 12. 12. 1860)

Frančiška (roj. 12. 2. 1863)

Jakob (roj. 12. 7. 1866)

Golmajer Neža (roj. 22. 10. 1830)

Golmajer Jakob (roj. 9. 4. 1863)

Pri Frticu

Pər Fərtíc, gospodar Fərtíčnik, Fərtíčnikov, Zgornja Dobrava 30, stara št. 29, zapisa v katastru 1827 še ni, zapis v SA 1865 Fertičnik, priimek Bohinc.

Lapajnar Mina (roj. 18. 3. 1803 / um. 1868), soror ux [sestra gospodinje]

Urša (roj. 29. 10. 1818 / um. 1886). Poroka s Frančiškom Bohincem (roj. 4. 10. 1825).

Bohinc Marijana (roj. 26. 6. 1861)

Bohinc Janez (roj. 20. 10. 1863)

Pri Merteljnu

Pər Mêrtəlnə, gospodar Mêrtəl, Mêrtəlnov, Zgornja Dobrava 32. Hiše ni ne v katastru ne v Statusu animarum, tudi zdaj je prazna.

Anton Mertelj (roj. 1878 / um. 1944) se je poročil z Marijo Bertoncelj (roj. 1886 / um. 1969). Imela sta šest otrok: Mihael, Marija-Mimi, Vida (por. Jankovič) … -- myheritage.si

Kozjekovi

Zgornja Dobrava 1. V Statusu animarum hiše še ni, tudi v katastru še ne, niti ni registrirana med hišnimi imeni na Dobravah.

Druge hiše

Zgornja Dobrava 1b, vikend

Zgornja Dobrava 4

4a

Novogradnji na Pozinovem

Zgornja Dobrava 11a, 11b, 16

Novogradnji pri Šuštarjevem

Zgornja Dobrava 28a

Zgornja Dobrava 30a, 31a

Zgornja Dobrava 32a, 33

Zgornja Dobrava 34, 34a

Zgornja Dobrava 35, 35a, 36, 36a, 37

Zgornja Dobrava 38, 39, 39b, 40, 42, 44

Zgornja Dobrava 45

Drugo

Slika:Grobovi na Srednji Dobravi 113.jpg

Grobovi na Srednji Dobravi: Toplišek (Zg. Dobrava, nova hiša)

Slika:Grobovi na Srednji Dobravi 124.jpg

Grobovi na Srednji Dobravi: Jožef Pogorelec (Zg. Dobrava 1b

Spodnja Dobrava

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Dobravske domačije

Dobrava inferior

V Statusu animarum so šle hišne številke od spodnjega konca vasi navzgor, današnje pa gredo v obratni smeri.

Pri Pšcu

Pər Pšcԑ, gospodar Pšԑc, Pščóv, hišna številka Spodnja Dobrava 4, stara hišna številka 1, v katastru 1827 ni imena hiše, lastnik pa je bil Pessiak, zapis v SA 1865 Pšec, priimek Pesjak.

Fortunat Pesjak (roj. 2. 7. 1823). Poroka z ??? Agnes Debelak (roj. 27. 12. 1832 / um. 1865) ali z Gertruda Zupanec.

Tereza Pesjak (roj. 15. 9. 1827)
Marija Pesjak (roj. 12. 8. 1830)

Pri Jarcu

Pər Járc, gospodar Járc, Járčov, hišna št. Spodnja Dobrava 3, stara hišna številka 2, zapis v katastru 1827 Jarz, lastnik Grilz, zapis v SA 1865 Jarc, lastnik Kapus.

Marija Grilc, (roj. 30. 10. 1789 / um. 1870)

Terezija Grilc (roj. 29. 9. 1819 / um. 1889). Poroka s Tomaž Kapus iz Lesc (roj. 9. 12. 1824 / um. 1885).
Florijan Kapus (roj. 5. 5. 1854)
Mina Kapus (roj. 1. 1. 1856)
Barbara Kapus (roj. 19. 11. 1856)
Helena Kapus (roj. 15. 4. 1858)
Janez Kapus (roj. 6. 8. 1862 / um. 1862)

[gostač] Janez Mulej (roj. 11. 4. 1813). Poroka z Nežo Frakel iz Lipnice (roj. 17. 1. 1810).
Janez Mulej (roj. 14. 7. 1849).

Pri Petrovcu

Pər Pétrovc, gospodar Pétrovc, Pétrovčov, hišna številka Spodnja Dobrava 5, stara hišna številka 3, zapis v katastru 1827 Petrouz, lastnik Pristautz, zapis v SA 1865 Petrovc, lastnik Papler.

Gertruda Pristavec (roj. 11. 2. 1816). Poroka z Matevžem Paplerjem z Brezovice (roj. 11. 9. 1817).

Margareta Papler (roj. 13. 7. 1841)

Marija Papler (roj. 8. 1. 1844)

Gašper Papler (roj. 6. 1. 1846). Poroka z Marija Debelak (roj. 4. 4. 1849).

Marija Papler (roj. 26. 2. 1875)

Cilka Papler (roj. 29. 10. 1876 / um. 4. 10. 1886)

Johana Papler (roj. 14. 11. 1878) [poročena Kompoš, umrla v Ratečah 22. 7. 1936]

Gertruda Papler (roj. 21. 3. 1881)

Janez Papler (roj. 5. 5. 1883 / um. 1887)

Frančišek (roj. 2. 4. 1885)

Janez Papler (roj. 15. 5. 1887)

Frančiška Papler (roj. 29. 10. 1889?)

Frančišek Papler (roj. 28. 7. 1848)

Marijana Papler (roj. 11. 7. 1851)

Mina Papler (roj. 1. 12. 1853)

Hišna št. 10 je pri Šimnovcu, pər Šímnovc, gospodar Šímnovc, Šímnovčov. Hišno ime je novo, saj ga ne v katastru 1827 ne v SA 1865 še ni.

Pri Matevžovcu

Pər Matévžovc, gospodar Matévžovc, Matévžovčov, hišna številka Spodnja Dobrava 6, stara hišna številka 4, zapis v katastru 1827 Matheuschouz, lastnik Justin, zapis v SA 1865 Matevžovc, lastnik Justin.

Jurij Justin (roj. 1718) 36 let: žena Marija 36, hčerki Magdalena 6, Marija 3.
Valentin Justin (roj. 1714), kajžar 40 let, žena Marija 35, sinova Jožef 16, Valentin 5, hčere Urša 13, Helena 8 in Margareta 2.^[15]
-- Popis prebivalstva 1754

Mina Justin (roj. 18. 3. 1808).

Bartolomej Justin (roj. 17. 8. 1808). Poroka z Marija Vurnik (roj. 6. 9. 1816).
Urša Justin (roj. 13. 10. 1837)
Martin Justin (roj. 7. 11. 1839)
Anton Justin (roj. 12. 6. 1847)
Marija Justin (roj. 31. 10. 1849)
Janez Justin (roj. 1. 6. 1853). Poroka z Marija Ambrožič iz Zaloš (roj. 3. 12. 1850).
Marija Justin (roj. 14. 5. 1883 / um. 1883)
Marija Justin (roj. 19. 9. 1884)
Franc Justin (roj. 8. 10. 1886 / um. 1955)
Frančiška Justin (roj. 15. 11. 1888)
Frančišek Justin (roj. 2. 10. 1859)
Jurij Justin (roj. 17. 3. 1810)

Justinova družina s Spodnje Dobrave 1944 v Straubingu

Pri Ještinu

Pər Jəštín, gospodar Jəštínovc, Jəštínovčov, hišna številka Spodnja Dobrava 7, stara hišna številka 5, zapis v katastru 1827 Jestin, lastnik Scholler, zapis v SA 1865 Jštin, lastnik Šoler.

Jurij Kavčič (roj. 3. 4. 1799). Poročen z Margareta (roj. 7. 7. 1806).

Valentin Kavčič (roj. 11. 2. 1834)
Marija Kavčič (roj. 12. 11. 1838)
Janez Kavčič (roj. 27. 3. 1843)^[16]
Jurij Šoler (roj. 5. 4. 1812 / um. 1869). Poroka z Uršo Benedik z Nemilj (roj. 16. 10. 1809 / um. 1871).
Tereza Šoler (roj. 25. 9. 1841)
Matevž Šolar (roj. 21. 9. 1844)
Fortunat Šolar (roj. 13. 7. 1847). Poroka z Marija Lukan z Hribov/Rovt? (roj. 23. 11. 1849).
Janez Šolar (roj. 25. 12. 1872 / um. 1872)
Frančišek Šolar (roj. 7. 12. 1873 / um. 1874)
Janez Šolar (roj. 16. 5. 1875)
Frančišek Šolar (roj. 14. 5. 1877)
Jakob Šolar (roj. 25. 7. 1879)
Johan Šolar (roj. 27. 10. 1880)
Valentin Šolar (roj. 14. 2. 1883)
Anton Šolar (roj. 7. 6. 1885)
Marija Šolar (roj. 7. 1. 1888)

Pri Bendeljnu

Pər Béndəlnə, gospodar Béndəl, Béndəlnov, hišna številka Spodnja Dobrava 2, stara hišna številka 6, zapis v katastru 1827 Wendel, lastnik Pogatschnig, zapis v Statusu animarum 1865 Bendel, lastnik Pogačnik.

Helena Pogačnik (roj. 11. 9. 1817)

Marko Pogačnik (roj. 23. 4. 1820)
Janez Pogačnik (roj. 8. 4. 1822)

Ko je lastnik Pogačnik umrl, so dediči leta 1891 domačijo prodali Francu Špendovu (Šlibrovemu s Srednje Dobrave), ki je svojo domačijo prodal nekemu Bohinjcu, od njega pa so jo kupili Bertonclji s Podblice. Iz te hiše sta dva dobravska župana: Franc Špendov 1886-1892 in Anton Špendov 1921-1932 in 1936-1941. Uradovali so kar doma, uradno pa je bil sedež na Ovsišah. Anton Špendov je bil hkrati tudi organist. 1941 je bil izgnan v Nemčijo. Zaporedje zadnjih lastnikov: France Špendov, Anton Špendov, Mirko Špendov, Tone Špendov. Iz te hiše je Franci Špendov, p. Vendelin (tudi na Wikipediji). Za Mirka Špendova gl. članek Ivanka Korošec, Mirko Špendov, devetdesetletnik, Deželne novice 30. dec. 2016.

Pri Pecarju

Pər Pécarjə, gospodar Pécar, Pécarjov, hišna številka Spodnja Dobrava 1, stara hišna številka 7, zapis v katastru 1827 Petschar, lastnik Strittich, zapis v SA 1865 Pecar, lastnik Štritih. Po pripovedovanju Janeza Ješeta naj bi hiša dobila ime po prvemu gospodarju, ki je na domačijo prišel izpod Pece na Koroškem. Bil je tesar. V Radovljiškem urbarju iz leta 1579 piše, da je Jurij Pecar za svojo posest radovljiški gospodi plačal 1 goldinar in 20 krajcarjev. Zgodovinar Šmitek iz Krope je našel zapis v fužinarski knjigi iz leta 1860, da so toporišče za kladivo norec izdelali pri Pecarju na Dobravi. V hiši so hranili diplomo prednika, ki je pred državno komisijo naredil izpit za izprašanega tesarskega mojstra. -- Hišna imena na Gorenjskem

Franciscus Stritih rust. * 10 Martii 1815

Casparus Stritih, fr. * 30. Dec. 1821, † 1863

Rodovnik

Janez Ješe (26. 12. 1885 – 2. 9. 1970) in Francka Varl (13. 10. 1892 – 13. 10. 1964)

Marica (5. 4. 1921 – 26. 1. 2013), por. s Cirilom Veluščkom (5. 7. 1909 – 21. 4. 1981), Kranj

Francka (23. 9. 1922 – 5. 8. 2009), por. z Rudijem Šolarjem (Gregčov iz Rovt, 8. 4. 1920 – 2. 11. 2009), ostane na domačiji

Marica (19. 4. 1951), por. Praprotnik, Ljubno

Franci (1. 2. 1956), por. z Veroniko Pirih (28. 1. 1969)

Primož (11. 3. 1989)

Blaž (13. 9. 1990)

Mojca (6. 7. 1962, por. Šmid, Zg. Dobrava 38)

Ivanka (28. 3. 1924, por. Jelenc, Prezrenje)

Lojzka (29. 4. 1925 – 17. 10. 2007, por. Potočnik, Kropa)

Janez (10. 9. 1926 – 16. 2. 1976, por. z Ano Eržen, Sp. Dobrava 9)

Franc (29. 11. 1927 – 9. 12. 2015, por. z Miro Ovsenik, Sp. Dobrava 8)

Ana (13. 5. 1929 – 22. 1. 2008, por. Sitar, Ljubno)

Angelca (26. 7. 1931 – 24. 11. 2008, por. Paplar, Sp. Dobrava, pri Petrovcu)

Tončka (3. 12. 1932, por. Praprotnik, Ljubno)

Jože (19. 10. 1935, por. z Anico Sušnik, Poljšica pri Podnartu)

Slika:Grobovi na Srednji Dobravi 121.jpg

Grobovi na Srednji Dobravi: Ješe Samo, Sp. Dobrava 8, Pecarjev po rodu

Nove hiše

Lipnica

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Dobravske domačije

Pri Benku

Pər Bênk, Pri Benku, gospodarju se reče Bênka, Bênkov, izvor neugotovljen. 1827 je ime zapisano kot Wenk, lastnik se je takrat pisal Fister, 1890 pa je bil lastnik Justin. Hišna št. Lipnica 3, stara hišna št. je bila 1. Danes so lastniki Božič, Šolar, Šparovec in Špik (glej Luka Špik).

Franciscus (roj. 24. 1. 1821). Poroka z Agnes Pretnar z Dobrave (roj. 16. 1. 1822 / um. 26. 2. 1880).

Marija (roj. 4. 8. 1857)
Neža (roj. 14. 1. 1880 / um. 28. 7. 1880). Nezakonska hči.
Jernej (roj. 21. 8. 1880). Nezakonski sin.
Franc (roj. 15. 12. 1883). Nezakonski sin Marijane Justin.
Neža (roj. 9. 1. 1860)
[za hčere v SA piše "omožene"]

Simon (roj. 1. 11. 1881 / um. 12. 11. 1881). Nezakonski sin Agnetis Justin.
Marija (roj. 12. 7. 1883). Nezakonska hči Marijane Justin
Franciscus * 15. 12. 1883, filius illeg. Mariae Justin
Francisca (roj. 5. 4. 1885). Nezakonska hči Mariane Justin
~~Joanes Justin~~ pater, Dobrava media, * 13. Apr. 1791, + 1877 [stari oče]
Mariana filia illeg Marianae Justin (roj. 11. 8. 1886).
Agnes (roj. 9. 10. 1887). Nezakonska hči (Papler?) Anton fil. leg. Antona in Marjane Papler (roj. 8. 5. 1890)

Nicolaus Fischter keuschler und millner 20. sein weib Elizabeth 14. ihr schwester Maria 5. die alte mutter Ursula 45. kneht Alexius 14.
[Nikolaj Fister kajžar in mlinar 20. njegova žena Elizabeta 14. njena sestra Marija 5. stara mati Uršula 45. hlapec Aleksej 14.]

+ sin Fister Andrej (roj. 1759). Trgovec. Leta 1880 se je v Radovljici poročil …
+ sin Fister Martin (roj. 1769) Trgovec. Leta 1793 se je v Radovljici poročil … -- Nadja Gartner Lenac: Radovljiške družine

Martin Šparovec (roj. Lipnica, 1865 / um. Kamna Gorica, 21. 1. 1910). Poroka ok. 1890 z Marijo Bohinc.
Franc Šparovec (roj. Kamna Gorica, 21. 9. 1890 / um. Kamna Gorica, 15. 1. 1941). Ključavničarski mojster. -- gedbas.genealogy.

France Sparovec, roj. 27. 2. 1893 / um. Lipnica pri Kropi 17. 2. 1955). Tesarski mojster.
Fuksova brv [...] in to je izvedel imenitno naš domačin, tesarski mojster France Šparovec, čigar ime je znano že po mnogih velikih zgradbah ne samo v Sloveniji, nego tudi po ostalih delih Jugoslavije. -- Radovljiški zbornik

Fuksova brv. S pripravljalnimi deli so začeli leta 1931 v isti sapi v Kamni Gorici in v savskem koritu pod zaselkom Mošnja. Les za brv, ki so ga posekali v kamnogoriških srenjskih gozdovih, so obdelali Šparovčevi tesarji (Franc Šparovec - Benka z Lipnice, pooblaščeni tesarski mojster), medtem ko je pripravil kovinske dele za brv Benkov bratranec, ključavničarski mojster Franc Šparovec, Krajčkov iz Kamne Gorice. -- Kamna Gorica na nakovalu časa

Nacionalizacija 1948 in njeno izvajanje na območju Radovljice, Bleda in Bohinja. Franc Sparovec iz Lipnice, Žaga na Lipnici, 136.131 din - 15. 4. 1949. -- Prispevki za novejšo zgodovino (1994)

Franc Šparovic, tesarski mojster. Arhiv Šparovčevih

Gradnje Franca Šparovca

Antonova žaga v Kamni Gorici, šesti z leve je Benka. Arhiv Šparovčevih

Pri Vogarju

Pər Vógarjə, Pri Vogarju, Vógar, Vógarjov, izvor imena ni poznan. Stara hišna št. je bila Lipnica 2. 1827 hiša še ni imela imena, 1890 je ime Voglar. Gospodarji: 1827 Mickel, 1890 Mikel. Danes se lastnik piše Sušnik.

Mikel Matija (roj. 28. 1. 1831). Poroka z Barbaro Vidic, Podbrezje (roj. 1. 12. 1827 / um. 1887).

Anton (6. 6. 1857)

Barbara (roj. 27. 11. 1833) Lovrenc (roj. 1. 8. 1844)

Pri Vazarju

Pər Vázarjə / Pər Kocjánčič. Stara hišna št. je bila Lipnica 3, danes 7. 1827 je bila hiša zapisana kot Wasar, 1890 Lazar. Pomen besede lazar 'kdor živi v lazu'; laz je 's travo porasel nekdaj izkrčen svet v gozdu ali ob njem, navadno z njivo' (SSKJ). Lastniki so bili 1827 Novak, 1890 Vidic, danes pa Kocijančič (glej Boris Kocijančič, Janez Kocijančič, Andreja Kocijančič, Gorazd Kocijančič, Nike Kocijančič Pokorn). Prvi Kocijančič, ki je bil lastnik hiše, je bil kamnosek Janez Kocijančič (1824–1889). Hišo sta potem podedovala starša Borisa Kocijančiča, ki sta bila učitelja iz Lipnice. Borisova sestra Slavka, pozneje učiteljica in častna članica Planinske zveze Slovenije, je bila v letih 1931–1953 poročena s sosedom, tovarnarjem Vinkom Pircem, in je med drugo svetovno vojno, ko je bil on v partizanih, vodila tovarno v Lipnici. Hiša Kocijančičevih od sedemdesetih let služi rodbini kot počitniško bivališče.

Vidic Matevž (roj. 29. 8. 1820). Prišel s Selc.

Rozalija (roj. 11. 9. 1857)

Kocijančič Janez (roj. 17. 12. 1824). Prišel z Otoč. Poroka z Marijo Kavčič z Jamnika (roj. 31. 8. 1842). Drugič poročen z Marijo Varl iz Češnjice (roj. 4. 7. 1834 / um. 5. 8. 1877).

Marija (roj. 17. 9. 1862 / um. 25. 1. 1864).

Franc (roj. 12. 11. 1864 / um. 1917)

Marija (roj. 23. 5. 1866 / um. 1. 12. 1866)

Marijana (roj. 28. 10. 1867 / um. 22. 9. 1903? Nečitljivo)

Jožef (roj. 21. 3. 1869 / um. 1905)

Marija (roj. 6. 9. 1870 / um. 1871)

Agata (roj. 24. 1. 1872 / um. 25. 1. 1872)

Marija (roj. 29. 6. 1873 / um. 1874)

Neža (roj. 27. 12. 1875 / um. 4. 9. 1887)

Janez (roj. 20. 12. 1878 / um. 1971)

Boris (roj. 1909 / um. 1968)

Filip (roj. 17. 4. 1882 / um. 16. 7. 1884)

Kocijančiči so gospodarstvo prevzeli od vdovca Mattheusa Vidica (roj. 1820 v Selcah) in njegove hčere Rosalie (roj. 11. sept. 1857). Družina Kocijančič je imela kamnoseško delavnico na Črnivcu pri Brezjah. Po izročilu naj bi prišli s Primorskega. Njihova delavnica je bila v 17. stoletju najpomembnejša v okrožju: Kocijančiči so sodelovali pri opremi nekaterih cerkva (npr. Sveta Lucija pod Dobrčo, Bitnje v Bohinju), v drugi polovici 17. stoletja so izdelali celotno kamnoseško opremo graščine Katzenstein v Begunjah, stopnišče v radovljiški graščini (prva polovica 18. stoletja) (Sinobad 1999: 207), v 19. stoletju so sooblikovali meščansko arhitekturo v Tržiču in fužinarsko stavbarstvo v Kamni Gorici. Največ naročil so imeli na Kranjskem, delali pa so tudi na Koroškem (Sinobad 1999: 99).

Najstarejši poznani prednik prvega lastnika Lipnice 7 je bil Janez Kocijančič, ki je živel pri Kocjanu na Otočah št. 7. Njegov sin je bil Simon Kocijančič (roj. 1791), ki se je poročil 1824 z Margareto Pogačnik (1800) s Prezrenj 6, imela sta 5 otrok; med njimi je bil prvi Janez Kocijančič (Otoče, 17. dec. 1824–1889). Postal je gospodar hiše pri Lazarju v Lipnici št. 7. (Slika z ženo in puško v roki na vrtu pred Lipnico 7). Bil je kamnosek in je klesal mlinske kamne iz krajevnega materiala – ledenodobnega savskega konglomerata in stavbne elemente iz konglomerata in terciarnega peračiškega tufa, umrl je za silikozo. Pri hiši so imeli listino o zemljiški odvezi od radovljiške graščine iz leta 1849; dokument je njegov sin Ivan (1878–1971) začasno izročil zbiralcu Sadnikarju, ki mu je ni več vrnil. Janez se je leta 1861 poročil z Marijano Varl s Češnjice 3 (roj. 4. jul. 1834, umrla 5. 8. 1877), imela sta 8 otrok (Marija (17. 9. 1862 – 25. 1. 1864), sledili so Franciscus, Maria, Mariana, Josephus, Maria, Agatha, Maria in Agnes (glej Status Animarum). Vdrugič se je poročil 1878 z Marijo Kavčič z Jamnika 5 (31. avg. 1842, urmla 1905), imela sta 2 otroka, Janeza (Joannes) in Filipa (Philippus). Gospodarstvo je prevzel Janez (Ivan) Kocijančič (1878–1971). SA navaja družino Janeza Kocijančiča najprej kot gostaško oz. najemniško.

Janez (pozneje Ivan) Kocijančič je bil učitelj, poročen 27. 9. 1905 z Albino Ažman, Kropa (188?-1957), učiteljico. Ivan Kocijančič je kot mladenič prijateljeval z leto dni mlajšim pesnikom Josipom Murnom, ki mu je podaril knjižico Goethejevih pesmi, od katerih je nekaterim pripisal slovenske prevode. Učiteljeval je na Homcu pri Mengšu in v Bohinju, kjer se je seznanil in poročil z Albino, v Bušeči vasi pri Brežicah in po 1. svetovni vojni v Ljubljani. Vso prvo vojno je preživel pod orožjem, napredoval od nadporočnika do stotnika in dogajanje od dneva do dneva dokumentiral v ohranjenem dnevniku. Deloval je v stanovskih organizacijah. Po prvi vojni je z dediščino za sorodnikom v tujini temeljito posodobil domačijo, sadovnjak in vrt. Prenovo je opravil stavbarski mojster Franc Šparovec – Benka iz Lipnice št. 4. V tridesetih letih 20. stoletja se je predčasno upokojil, kot je dejal zato, da so v tedanji brezposelnosti mlajši kolegi lahko prišli do kruha. Med vojno je sodeloval z OF. V Lipnici je imel obsežno knjižnico predvsem slovenskih in nemških knjig. Soproga Albina je imela med drugo vojno v Lipnici partizansko šolo, v kateri je sodelovala tudi hči Slavka. Kocijančeva sta imela tri otroke, Vido, Borisa in Slavko. Slavka (1911–2014) se je poročila s sosedom Vinkom Pircem iz Lipnice št. 8. Ivan in Albina sta umrla na domačiji, pokopana pa sta v Ljubljani na Žalah – zemlja z družinskega groba, ki se je prvotno nahajal na dobravskem pokopališču, je bila simbolno prenesena na novi grob na Žalah.

Slavka Kocijančič je po ločitvi od Pirca učila na OŠ Majde Vrhovnik v Ljubljani. Sama je do kruha spravila štiri otroke (Simon, Igor, Nikolaj, Desanka); vsi so diplomirali, Simon in Igor sta postala univerzitetna učitelja, Nikolaj je bil vojni pomorski častnik, Desanka Lipovž pa sodnica.

Borisov sin Janez Kocijančič (1941-), trenutni lastnik hiše, je hišo prenovil v osemdesetih letih. -- Viri: Marjana Ahačič: Vse najboljše, gospa učiteljica! (ob 100-letnici Slavke Kocijančič Pirc). Gorenjski glas 13. maja 2011; Nike Kocijančič Pokorn in Simon Kocijančič; Jure Sinobad: Dežela: Kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine. Begunje, 1999; Cene Avguštin: Meščanska hiša v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992

Pri Miklavžovcu

Pər Məkvávžovc, Məkvávžovc, Məkvávžovčov, hišno ime iz moškega imena. Stara hišna št. je bila Lipnica 4. Hišno ime je bilo 1827 zapisano Maklauschouz, 1890 Miklavžovc. Gospodar je bil 1827 zapisan Beneditschitsch, 1865 pa Benedičič. Še danes je lastnik Benedičič. V 19. sto. je Benedičičeva domačija označena kot kajža. vPriimek Benedičič je v najstarejših zapisih zapisan kot Wenedizcizc.

Rodovi Benedičičevih

Nikolaj^[17] in Lucija (otroci Martin * 8. 11. 1693, Joannes * 27. 12. 1689, Udalricus * 30. 6. 1688), župnija Mošnje
Joannis (* 27. 12. 1689) in Margareta (otroci Bartholomai * 18. 8. 1719, Elizabeta * 18. 11. 1716, Joannes * 17. 5. 1713, Nikolaj * 3. 12. 1711)
Andrej in Marija
Bartolomej (18. 8. 1719 – 9. 4. 1792) in Lucija; v krstni knjigi župnije Mošnje piše, da so z Dobrave
Johan (* 15. 5. 1769) in Uršula Pretnerin (* 15. 9. 1865), poročena 17. 5. 1790; on je bil star 21, ona pa 25 let.
Johan (13. 5. 1797 – 16. 11. 1833) in Marija (Mica) Papler. Otroci: Johan (7. 5. 1834 – 10. 9. 1893; 59-leten se je smrtno ponesrečil), Jakob (*22. 7. 1832) in Matthaus (* 7. 9. 1830).

Miklavžovc 4

Joanes Benedičič pf. cas. 7 Maji 1834
Marija Lotrič ux. Jamnik 29 Janua 1841

Josephus fil. 12 Mart. 1861 birma 1867
Joanes fil. 11 Maji 1862 birma 1873
† ~~Maria~~ filia 14 Nov. 1863 birma 1873, Mortuus 16/1 1890
Rohus fil. 14 Aug. 1865 birma 1873 Mortuus 26/11 1889 v Gorjah umrl
Mariana filia 23 Julii 1867 birma 1878
Catharina fil 21 Novb 1869 birma 1878
Franciscus fil 17 April 1872
Johana filia 16 Julii 1876
† Antonia filia 2 Junii 1879, Mort. [18. 3.]1883
Michael filius 3. Sept. 1882

Zadnji od sinov, Mihael (3. 9. 1882 – 19. 3. 1942), se je 11. 4. 1928 poročil z Urško Oblak (roj. Košir, že enkrat poročeno) in se preselil k njej v Gozd nad Križami. 1918–1920 je bil vojak jugoslovanskega polka Matija Gubec v Tomsku. Njegov sin Štefan (25. 12. 1921–16. 2. 1975) se je 5. 7. 1947 poročil z Marijo, roj. Jesenko.

Miklavžovčevi: Lovrenc Benedičič in Ana (roj. Alič) in otroci Micka, Marjanca, Franc, Jože. Arhiv Miklavžovčevih

Franc (17. 4. 1872 – 1942) je bil hlapec v Grapčah 24 in se je 20. 8. 1899 poročil z Margareto Koselj. Družina se je preselila na Javornik pri Jesenicah. Njun otrok Frančišek (22. 9. 1899 Spodnja Lipnica 24 – 13. 4. 1942), krojač po poklicu, je bil prvoborec, padel je v dražgoški bitki pri Maticu, njegovo truplo so našli šele spomladi. Na hiši, od koder je odšel v partizane, je spominska plošča. Prvoborec in član KPS je bil tudi železar Ludvik Benedičič (19. 8. 1903 – 27. 3. 1942) in je imel na Javorniku svojčas spominsko ploščo. Mirko Benedičič (1911–1983) iz te veje, zaposlen v železarni, je bil atlet, maratonec in smučar. Drugi otroci so bili Minka, Jože in Angela.

Na domačiji pri Miklavžovcu je ostal prvi sin Joanes, ki so ga zapisovali tudi z njegovim drugim imenom Štefan. Ta se je 29. 1. 1896, pri svojih 34 letih, poročil z Marijo Grošelj iz Koritnega 21, ki je bila ob poroki stara 26 let. Njuni otroci so:

Feliks * 20. 11. 1896 (Feliksov oče je bil gospodarjev brat Josef)
Marija * 18. 9. 1899
Lovrenc (9. 8. 1901 – 10. 7. 1976), žena Ana Alič, otroci Micka, Marjanca, Franc, Jože (slika)
Gabrijel * 4. 9. 1903
Ljudmila * 25. 9. 1904, poročena z Valentinom Bohincem, otroka Anica (por. Žun, 18. 5. 1934 – 13. 2. 1996) in Janez
dvojčici Ana in Angela * 4. in 5. 7. 1906
Jakob (20. 7. 1908 – 6. 2. 1909)

Vir: Darko Benedičič: Družinsko drevo Benedičič Miklavžovc. Tipkopis.

Na domačiji je ostal Lovrenc, ki je imel z ženo Ano (10. 9. 1897 – 2. 7. 1993) štiri otroke. Marijo (), Marjanco (), Franca (29. 11. 1930 – 26. 7. 2005; ta je imel leta 1954 hčer Nado, ki pa je po treh nmesecih umrla) in Jožeta (1932–1985). Od teh je na domačiji ostal Jože??xxx. Poročil se je z Marijo (1930–2004) in imel naslednje otroke: xxxxx.

O Bavharjih in Župarjih. Postaja Otoče je marsikomu znana. Leži ob gorenjski progi, ob oni progi, po kateri se pelješ v Kranj, v Radovljico, na Jesenice, v Mojstrano in Kranjsko goro, na Bled in v Bohinj, na Golico, Stol in Triglav, na Martuljek, na Vršič pa na Razor in Prisank, k Peričniku, v Vintgar in k Savici. Skratka: ta proga vodi v »Jugoslovensko Švico«. Torej, če se voziš od Ljubljane v te kraje, boš opazil za Kranjem postajališče Sv. Jošt, za tem postajo Podnart-Kropa, potem pa že pridejo Otoče. Ali Otoče poznajo preprosti slovenski ljudje tudi še po vse bolj pomembni stvari: tu je izhodišče za romanje tako k Mariji Pomagaj na Brezje kakor tudi k Mariji Udarjeni v Ljubno, ki veljata obedve med slovenskim ljudstvom kot priprošnjici za marsikaj.

Mi se bomo pa obrnili na nasprotno stran proge. Skozi ne preveč zaraščen gozd vodi pot navkreber: po polurni hoji prideš na vrh in kmalu se ti zasmeje izza drevja prijazna, ljubka vasica Srednja Dobrava; s takim prilastkom zato, da se loči od Spodnje in Zgornje. Pozdravljajoč se svetijo lepe in snažne slovenske domačije, polne zelenja in cvetja krog poslopij, a poleg njih se ti na jesen smehlja sadno drevje, šibeč se pod stoterim plodom, ki ga prinaša priroda v dar našemu pridnemu kmetu. Napotiš se dalje, pot gre malo navzdol in kmalu prideš na cesto, ki vodi med Kropo in Kamno gorico. Ti dve posestrimi sta domovini naše žebljarske domače obrti in industrije, domačiji okajenih in zadimljenih vigenc, ki so že od davna prinašale našemu kmetu in rokodelcu poleg denarja in zaslužka tudi čast in sloves. »Dober glas« so pravili. Tem krajem je zapel tudi Oton Župančič v svoji »Žebljarski«:

»Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene
voda nam kolesa, mehove nam žene,
nad naklji smo sključeni;
vsi fantje, možje in dekleta in žene
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni:
voda nam kolesa, mehove nam žene,
od štirih do ene,
od štirih do ene.«

Preden prideš v Kamno gorico, stoji ob cesti v stran domačija Miklavževčevih (malo sem z njimi menda še celo v rodu!), ki ima že star sloves. Naj omenim še, da se nad vso to dolino tam od Dražgoš iznad Škofje Loke pa nad Radovljico, preko Brdov (mojih dedov dmačije ...) in Lancovega, dalje nad Bledom tja do Šteng ob vhodu v Bohinjsko dolino vleče planina Jelovca. Ta planina je polna gozdov in je spodaj last okoliških kmetov, v veliki večini pa je v posesti erarja — državnega zaklada. Polja in nižje ležeči gozdovi, zlasti na desni strani te ceste (Jelovca leži na levi) so pa delno cerkveni, večinoma pa grofovski, last grofov Thurnov-Valsassina, pod upravo radovljiškega upravitelja. Vse to je še posledica nekdanjih fevdalnih razmer, ki še niso likvidirane. In tako še dandanes kmet marsikje z bolestjo gleda na črno zemljo in zelene travnike, katere pač lahko obdeluje kot najemnik, ali katerih gospodar je nekdo, ki ga morda niti ne pozna, ali ki morda ni teh krajev niti še videl, ki pa postaja lastnik te zemlje iz roda v rod. Ni to rečeno izrecno ravno za ta zgoraj navedeni primer, vendar je običajno tako.

Tu pri Miklavževčevih so imeli pred leti kravo. Nič posebnega. Ime so ji dali Bavha. Naš kmet si izbere za vsako kravo in sploh za vsako žival posebno ime. Saj jih mora klicati te svoje sodelavce, tovariše in prijatelje, prav tako kakor ljudi! Morda so mu te živali še bolji in zvestejši pomočniki, ki vsaj zavedno niso hudobni, pretkani in goljufivi, nepošteni in zahrbtni, kakor marsikateri »homo sapiens« (razumen človek). In ta Bavha se je pasla, kakor se pase na stotine krav: Lisk, Šek, Molz in kakršna imena jim je že dal naš kmetski človek. Pasla se je na planini Reparci. Na planini Jelovci pod Petelinovcem so pa drvarili in ogljarili drvarji. Za svoje gospodarje so sekali drevesa, jih obsekavali, gulili, hlode ali pa razsekana drva so pa spravljali v dolino pač tja, kamor so jih namenili njihovi gospodarji. Poleg tega so pa zlagali še velike kope in kuhali oglje, ki so ga potem, zlasti pozimi, vlačili samotež v dolino. Pa kako bi ne, saj si za to oglje niso mogli želeti boljših odjemalcev, kakor so to bili takoj v dolini kroparski in kamnogoriški kovači in žebljarji. Seveda tako drvarsko in ogljarsko delo ni brez vsakih nevarnosti in tudi donosno ni. Pa so se ti drvarji izpod Petelinovca nekega lepega dne sporazumeli — kdo ve, kaj jih je prijelo?! — in ugrabili so Miklavževčevo Bavho. Odvedli so jo na planino Vodice in tu na Vodicah so jo ubili in začeli kuhati. Na tej planini je poleti še dandanes stalno planšarica, ki skrbi za okoliške pastirje. Ko je bila krava oz. nje meso že skuhano, so se ugrabitelji stepli za plen. Eno stranko so tvorili Kroparji, drugo pa Kamničani (tako pravijo Kamnogoričanom v teh krajih). Boj je bil srdit, ne boj, skoro mesarsko klanje ... Končno — ko jo je odkurila ena stranka z bojišča in so vsi pregledali svoj plen — so ugotovili, da so Kamničani odnesli z Vodic vse meso, Kroparjem pa je ostala sama juha, ki so jo skuhali iz Bavhinega mesa. Juhi pravijo tu doli večinoma »župa«. Začeli so se zdaj prepirati in si očitati plen, grdili so se in si dajali priimke. »Bavharji«, »Župarji«, je letelo sem in tja. Pa se jih je tudi oprijelo: Kamnogoričanom je ostal za večne čase priimek »Bavharji«, Kroparji so pa dobri in tečni juhi na čast in v spomin postali »Župarji«. Tako je bilo, tako je in tako bo ostalo: rod Bavharjev in rod Župarjev. In imeni tema rodovoma iz naših gorenjskih žebljarskih naselbin je dala — Miklavževčeva Bavha.

Dandanes pa v teh krajih ni več tako lepo in prijetno, zlasti pa ne tako veselo in kratkočasno, kakor je bilo v teh časih. Domačije so sicer še vedno lepe in prijazne in obdane do slemen z rožami, zemlja še vedno rodi, njive še dajejo deseteren in stoteren plod, sadno drevje se še vedno lomi od prebogatega sadu — ali v gozdovih ne poje več tako glasno in tako veselo drvarska sekira, nič več ni postavljenih toliko ogljarskih kop, saj les in drva nimajo niti polovice prejšnje vrednosti in oglja malo oddajo. Drvarji in ogljarji dobivajo od tega komaj za podmet (sok ali močnik) in za fržolovko. Vigence spodaj v dolini pa počivajo, kladiva ne tolčejo, mehovi ne puhajo, ognji ne žare: kakor da bi vse naše Bavharje z Župarji vred pobrala kuga. Pa jih je res usmrtila neka kuga: kuga modernega gospodarskega razvoja, kuga strojev, kuga, ki je povzročila ob sedanjem prelomu svetovnega gospodarskega reda to hudo in strašno krizo, teh sedem suhih let.

Ali bi dandanes Oton Župančič še mogel peti:

»Od štirih do ene,
voda nam kolesa, mehove nam žene,
do osmih od treh
žareči žeblji, žeblji v očeh ...
Smo jih v polje sejali?
Po polju naši žeblji cvetó;
poglej v nebo:
vanj smo jih kovali
od štirih do ene, do osmih od treh,
da nam bodo tudi ponoči v očeh ...«

Ne mogel bi, prav gotovo bi ne mogel. Zgrozil bi se nad tiho vigenco, zasanjal misel žalostno in novo Dumo bi zapel ...

Vendar naj tudi Bavharji in Župarji ne obupajo, saj mora tudi za nje priti novo življenje in nova pomlad. -- Cvetko Kristan. -- Naš rod 1932/33, št. 4, str. 85–87.

Pri Zotlarju

Pər Zôtlarjə, Zôtlar, Zôtlarjov, ime je iz poklica gospodarja (sedlar). Hišna št. Lipnica 1, stara hišna št. je bila 5. 1827 hišnega imena še ni bilo, 1890 je bilo ime domačije Pri Kobalovcu. 1827 in 1890 se je lastnik pisal Frakel. Danes se lastnik piše Križnar (glej Ivan Križnar).

Frakel Neža (roj. Šolar, 30. 12. 1787 – um. 1863)

Andrej (roj. 27. 11. 1815 / um. 4. 1. 1874). Poroka s Terezijo Legat iz Breznice (roj. 19. 10. 1826). Drugič poročen z Elizabeto Kokal iz Podbrezij (roj. 24. 10. 1832?).

Margareta (roj. 8. 7. 1861 / um. 8. 6. 1894)

Jožef (roj. 15. 2. 1864)

Janez (roj. 29. 3. 1832 / um. 1863)

Pri Mežnarju

Pər Méžnarjə, Méžnar, Méžnarjov, hišno ime iz dejavnosti gospodarja. Stara hišna št. je bila Lipnica 6. 1827 hiša še ni imela imena, 1890 se je reklo Kovač, spomin na to hišno ime je še ohranjen. Pri Mežnarju se reče, ker se je v hišo preselil Mežnar s Srednje Dobrave. Gospodarji so bili 1827 Serny, 1890 Stroj. Danes se pišejo lastniki Koselj.

Stroj Marija (roj. 19. 3. 1796 / um. 1864)

Mina (roj. 19. 7. 1830 / um. 1878)

Martin (roj. 11. 11. 1833 / um. 1876). Poroka s Heleno Lotrič z Jamnika (roj. 22. 4. 1839 / um. 1866). Ponovno poroka s Heleno Balantič z Brega (roj. 10. 4. 1837 / um. 2. 3. 1917)

Marija (roj. 2. 9. 1866 / um. 1866).

Alojz (roj. 15. 6. 1868)

Franc (roj. 29. 1. 1870 / um. 1. 3. 1924)

Mihael (roj. 1. 10. 1871)

Valentin (roj. 20. 2. 1874)

Elizabeta (roj. 15. 11. 1876)

Neža (roj. 25. 12. 1837)

Pri Roku

Pər Rók, Pri Roku, Rókəc, Rókov. Iz imena gospodarja. V katastru in SA se pri hiši reče Pri Lorenčku, tudi Macakón.^[18] Nekoč h. št. Lipnica 7. 1862 se je gospodar pisal Pesjak. Danes je hišna št. Lipnica 2, gospodar se piše Debeljak.

Pesjak Lovrenc (roj. 10. 8. 1825 / um. 1873). Poroka s Polono Rotar iz Gorič (roj. 10. 2. 1827).

Marija (roj. 29. 3. 1858)

Frančiška (filia illeg., roj. 10. 10. 1879)

Franc (roj. 14. 10. 1859)

Janez (roj. 4. 6. 1864). Leta 1889 poroka z Gertrudo Dolžan iz Kovorja (roj. 11. 3. 1869).

Janez (roj. 22. 2. 1890)

Andrej (roj. 25. 11. 1866 / um. 1867)

Andrej (roj. 30. 10. 1869, dvojček)

Jožef (roj. 30. 10. 1869, dvojček)

Pri Pircu

Spomin od Pirčevih 8/4. 923. Arhiv Joško Resman

Hišna št. Lipnica 8, danes je tu tovarna Iskra. Pər Pirc ali U fabrk (V fabriki). V Statusu animarum iz leta 1862 hiše še ni. Gospodarji so bili:

Pred 1865 Kredar, železar iz Kamne gorice
1865 do 1891 Franc Pirc (1806–1878) in sinovi, uvedba proizvodnje žice in žičnikov
1891 do 1897 Simon Pirc (1833–1897) in žena Jožefa Pirc (1837–1913), delno Marija Pirc (1862–1937)
1897–1908 Simon Pirc, delno mati Jožefa Pirc (1837–1913) in sestra Marija Pirc (1862–1937)
1908–1930 Marija Pirc (1862–1937)
1930–1948 Vinko Pirc (1906–1983) - lastnik vsega 18 let
1948–1995 nacionalizirano, v družbeni lasti (Plamen Kropa, Tovarna ur TULIP, Iskra Mehanizmi). V letih 1948–1956 je bil Vinko Pirc (1906–1983) zaposlen kot obratovodja v podjetjih v Lipnici št. 8
1995–2000 denacionalizacija, delno v korist dedičev Vinka Pirca (1906-1983) – vdove Slavke in otrok Simona, Desanke, Nikolaja in Igorja
Do 2000 dediči odprodajo ostanke denacionalizirane lastnine v Lipnici št. 8 in delnice Iskre Mehanizmi.

Pirci so bili železarji, ki so nekaj rodov živeli v Kropi. Prvi znani je bil Jakob Pirc, omenjen 1780 ali 1784. Imel je 3 otroke, med katerimi se je Jurij Pirc 1798 poročil z Marijo Mertl. Imela sta 5 otrok. Med njimi je bil Franc Pirc (1806-1878), ki se je 1829 poročil z Barbaro Šolar in imel z njo 6 otrok.

Sredi 19. stoletja je stala v Lipnici št. 8 fužinica, po lastniku železarju Kredarju iz Kamne gorice imenovana Kredarica (slika 1). V njej so pod kladivom, ki ga je gnala voda, predelovali železo, pridobljeno v kroparskih plavžih, v tako imenovane »cajne« – železne palice, iz katerih so potem kovači kovali žeblje in druge izdelke.

Leta 1865 je Franc Pirc (1806–1878) kupil Kredarico in ustanovil podjetje Franc Pirc in sinovi, »Novo tovarno drata in mašinskih žebljev v Kropi na Gorenjskem«. V njej so sprva nadaljevali proizvodnjo cajnov. Razlog za prenos proizvodnje iz rodne Krope v Lipnico je bil tudi v tamkajšnji razpoložljivosti vodne energije, potrebne za pogon strojev za vlečenje žice in proizvodnjo žičnikov. Oba postopka sta bila energijsko zahtevnejša od tradicionalnega kovanja železovih izdelkov. Potrebno energijo je zagotavljal potok Lipniščica, ki je bil pregrajen z jezom blizu sedanje šole v Lipnici, in od njega speljana voda do vodnih koles v obratu na številki 8.

Po petih letih, leta 1870, so si Pirčevi sami zgradili preprosto napravo za vlečenje žice in čez dve naslednji leti kupili prvi stroj za izdelovanje žičnikov, to je žebljev iz vlečene žice. Zatem so po tem vzorcu izdelali drugi tak stroj in leta 1875 dokupili še tri enake stroje.

Leta 1878 je Franc umrl, in 1891 je prevzel vodstvo tovarne eden izmed njegovih sinov, deležnik Simon Pirc (1833–1897). Odtlej se je podjetje imenovalo »Simon Pirc, tovarna žičnikov in žice, Kropa«. Simon se je poročil 1861 z Jožefo Ažman in imel z njo 6 otrok.

Izmed njih je dedoval obrat v Lipnici sin Simon Pirc (1880–1908), ki se je poročil z Uršulo Blaznik in imel z njo 4 otroke, Simona, Marico, Vinka in Bronislavo. Sin Simon je umrl kot dete, in zatem tudi oče Simon sam, star komaj 28 let. Tako je pozneje podedoval domačijo v Lipnici sin Vinko Pirc (1906–1983).

Od 1891 so podjetje počasi izpopolnjevali, stroje so zamenjevali s sodobnejšimi, zidali so nove obrate in skladišča. Leta 1909 so zgradili novo tovarniško poslopje. Leta 1930, ko je vodstvo prevzel Vinko Pirc, je tovarna že obratovala z vodno močjo 25 KS in zaposlovala 10 do 15 delavcev, izključno domačinov. Razpolagala je z napravami za kemično čiščenje valjane žice, vlečenje, žganje in galvanizacijo žice in za izdelovanje vsakovrstnih žičnikov. Proizvodnja je bila do 20 vagonov izdelkov letno. Do Vinkove polnoletnosti je tovarno vodila Marija Pirc (»Teta«) (1862–1937), Vinko Pirc (1906–1983) je pa prevzel lastništvo in vodenje leta 1930. Vinko se je 1931 poročil s sosedo učiteljico Slavko Kocijančič in imel z njo 4 otroke, Simona (1932), Desanko (1933), Nikolaja (1941) in Igorja (1946). Pozneje je Simon postal geolog in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, Desanka pravnica in sodnica, Nikolaj mornariški oficir in prosvetni delavec, Igor pa ekonomist in filatelistični funkcionar.

Strokovna izobrazba, ki si jo je Vinko pridobil v trgovski šoli v Ljubljani, tovarniške izkušnje in strokovna razgledanost, ki jo je dopolnjeval s potovanji na sejme mehanizacije, so mu omogočili, da je v kratkem desetletju izrazito posodobil proizvodne zmogljivosti tovarne, imenovane zdaj »Žičniki, Vinko Pirc, preje Simon Pirc, Lipnica«. Uvedel je nove postopke cinkanja žice in žičnikov, galvanizacije in proizvodnjo različnih izdelkov iz vlečene svetle, žgane in galvanizirane žice. Povečani asortiment izdelkov in razširitev proizvodnje na več kakor 40 vagonov izdelkov letno hkrati z odličnimi poslovnimi rezultati so mu zagotovili znatno povečanje prihodka. Vinko je uredil boljšo izrabo vodne energije s tem, da je vodna kolesa nadomestil s sodobno Peltonovo turbino, ki je gnala tudi lastno elektrarno. Transport je posodobil z nakupom avtomobilov. Podrl je večino starih zgradb in postavil poleg novih tovarniških in poslovnih prostorov še velik stanovanjski objekt. Uredil je vodno zajetje in napeljal vodovod. Vinko Pirc je imel srce za delavca, slovel je po tem, da so bile mezde zaposlenih v njegovi tovarni poleg tistih v Kranjski industrijski družbi na Jesenicah med najvišjimi na Gorenjskem.

Razvoj je ustavila druga svetovna vojna. Proizvodnja se je močno omejila, zlasti po začetku 1944, ko je Vinko odšel v partizane. Tedaj je do konca vojne vodila podjetje soproga Slavka.

Po osvoboditvi je obratovala tovarna žičnikov kot privatno podjetje le še do leta 1948, ko je prešla z nacionalizacijo v državno last. Tovarno so sprva pridružili ob enakem profilu proizvodnje kroparskemu »Plamenu«, nato pa so stroje preselili v tovarno žičnikov v Lescah. V Lipnici so začeli izdelovati stenske ure v podjetju, imenovanem Tulip (Tovarna ur Lipnica), najprej s predelavo nemške reparacijske vojaške opreme v urne mehanizme. Tedanje Tulipove stenske ure je še dandanes najti po državah nekdanje Jugoslavije. Vinko Pirc je tovarno vodil do leta 1956, ko se je upokojil. Tedaj je tovarna prešla kot Iskra Mehanizmi v last kranjske Iskre. Tovarna Iskra Mehanizmi se je v 60 letih obstoja zelo razvila in dogradila, tako da ima zdaj nad 600 zaposlenih. Profil proizvodnje, namenjene skoraj izključno izvozu, je usmerjen v najsodobnejšo elektroniko in fino mehaniko.

Vinko Pirc je po upokojitvi delal še vrsto let v pokrajinskem muzeju v Kranju. Umrl je v Ljubljani leta 1983. Ni dočakal denacionalizacije, ki je bila odmerjena upravičencem, to je dedičem – vdovi in otrokom. Delno tudi v delnicah Iskre Mehanizmi, ki so jih dediči začetek tisočletja podjetju odprodali. S tem se je po 135 letih končala vloga družine Pirc v lipniški industriji na hišnem naslovu Lipnica št. 8. -- Napisal Simon Pirc, viri:

S. Đokić (ur.): Deset godina privrede Kraljevine Jugoslavije = Deset let gospodarstva kraljevine Jugoslavija. Sarajevo: V. Josipović, 1929. 135. (COBISS)
Jože Gašperšič idr.: Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja. Radovljica: Občina, 1998. 53-54. (COBISS)

Druge stavbe v Lipnici

Za šolo glej samostojna poglavja v predvojni in povojni zgodovini Dobrav.
Za tovarno glej samostojna poglavja v predvojni in povojni zgodovini Dobrav.

Mišače

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Dobravske domačije

Glej tudi Hiše in ljudje na Mišačah. DAR.

Pri Tomažovcu

Pər Tomážovc, gospodar Tomážovc, Tomážovčov, Mišače 1, stara št. tudi 1, zapis v katastru 1827 Thomaschoutz, priimek Wohinz, zapis v SA 1865 Thomažovc, priimek Bohinc.

Bohinc Luka (roj. 1724), 30 let, žena Marija, 25 let; sin Valentin, 6 let; stanovalec brat Jože (Bohinc), 39 let; žena Jera, 35 let; sin Lovrenc, 5 let; hči Marija, 15 let. -- Popis prebivalstva 1754

Bohinc Matija (roj. 15. 2. 1808 / um. 1883)
Andrej (roj. 14. 11. 1845). Leta 1877 poroka z Nežo Smrekar z Zgornje Dobrave (roj. 10. 1. 1857).
Janez (roj. 25. 6. 1878 / um. 21. 3. 1954). Poroka z Jerco (roj. 6. 11. 1880 / um. 1. 6. 1951)

Janez (roj. 31. 3. 1908 – um. 14. 10. 1971)

Ana (roj. 5. 8. 1911 – um. 5. 8. 1972)

Marija (roj. 22. 5. 1848)

Tomažovčevo domačijo popisuje Nikolaj Lapuh v pripovedi Med vstajenjem sonca in zatonom lune (Lovec 2006); gl. tudi v objavi 2011:

Tomaževčeva domačija je bila prva v vasi, na obrobju globoke ježe. Velika, z dovolj polja v ravnini, pa bližnjimi in jelovškimi gozdovi. Od daleč je bila videti kot majhna pristava, spominjajoča na trden mejnik začetka vasi. Z njo je gospodaril Hanza, pa tudi z ženo Jerico, ki se jima je nabralo petero otrok. Bil je visoke postave, imel je daljše brke in največkrat pipo pod njimi. Hanza je že takrat, ko je ena sama naramnica držala predolge hlače na njem, čutil da je zapisan lovu. Stikal je za vranjimi gnezdi, iskal jazbine in prešteval kite jerebic, za zimo pa v stogovih puščal zajcem korenjevo in repino natje. Ko je jeseni pastiril na Vokah, je hodil k zelenkasti reki opazovat lov in igre hitrih vider. Kot fant se je izučil obrti na Tirolskem in tudi naučil jezika.

Pri Ažmanu

Pər Ážman, gospodar Ážman, Ážmanov, Mišače 4, stara št. 2, zapis v katastru 1827 Aschman, priimek Pegam, zapis v SA 1865 Ažman, priimek Pegam.

Najstarejši dokument o Ažmanih je vpis poroke iz leta 1608. Janez Pegam, ki se je okoli l. 1647 poročil s Heleno, vdovo Tomaža Ažmana z Mišač, kakor je vpisano v matično knjigo fare Mošnje, je prvi Pegam na Mišačah. Janez in Helena sta imela sina Tomaža Pegama, ki se je rodil leta 1662 in umrl 27. 6. 1752 v starosti 90 let. Tomaž Pegam se je 17. 3. 1691 poročil z Ivano Mežan z Dobrave in imela sta 6 otrok. Prvi je bil sin Tomaž, hčerkam pa sta dala imena Uršula, Margareta, Elizabeta, Terezija in Helena. Ta Tomaž je leta 1751 gospodaril na kmetiji in je bil v letu popisa star 60 let, njegov oče, ki je umrl naslednje leto, pa 89 let.

1827 Matija
Anton Pegam (1839–1914), žena Marjana (1853–1916), rojena Bernard na Dobrem Polju
hči Terezija (1885–1961)
hči Marija (1879–1961)
sin Anton (12. 11. 1882 – 29. 7. 1919). Gospodar Ažmanove kmetije je postal 23. 5. 1906. 26. 2. 1906 se je poročil s 26-letno Marijo Bertoncelj, p. d. Hrvatovo z Zgornje Dobrave in imel z njo pet otrok. Umrl je v 37. letu starosti v Genzanu v Južni Italiji kot vojni ujetnik. -- Rok Gašperščič: Mišače in rodbina Pegam
hči Frančiška (1889–1943)

Pri Koničarju

Pər Koníčarjə, gospodar Koníčar, Koníčarjov, Mišače 2, stara št. 3, zapis v katastru 1827 Kollnizha, priimek Schlieber, zapis v SA 1865 Koničar, priimek Šlibar.

Šlibar Luka (roj. 1680)

Šlibar Jernej (roj. 1710)

Luka Šlibar, kmet, 74 let; sin Jernej, 44 let; snaha Marija, 34 let; vnuki Peter, 10 let; Janez, 4 leta; hči Ana, 12 let; Marija, ¼ leta, in brat Lovrenc Šlibar, 40 let. -- Popis prebivalstva 1754

Šlibar Mihael (roj. ok. 1795). Poroka s Katarino Valand Katarino iz Radovljice (roj. 1. 5. 1797 / um. 1878)

Jakob (roj. 20. 4. 1823)

Terezija (roj. 28. 10. 1824)

Helena (roj. 5. 4. 1834)
Jožef (roj. 1. 4. 1838). Leta 1869 poroka z Marijano Pogačnik iz Otoč (roj. 17. 7. 1849).

Marija (roj. 31. 3. 1870)

Marijana (roj. 13. 8. 1871)

Magdalena (roj. 22. 7. 1872 / um. 24. 9. 1872)

Amalija (roj. 10. 7. 1873 / um. 19. 4. 1874)

Janez (roj. 9. 8. 1875 / um. 16. 8. 1875)

Jernej (roj. 21. 8. 1877)

Ivan (roj. 14. 5. 1881 / um. 1948). Poroka z Ivano (roj. 1882 / um. 1955).
Gregor (roj. 14. 3. 1843 / um. 11. 5. 1922). Umrl v Komendi kot upokojeni župnik.

Pri Matijovcu

Pər Matíjovc, gospodar Matíjovc, Matíjovčov, Mišače 3, stara št. 4, zapis v katastru 1827 Mathiouz, priimek Boschtantschitsch, zapis v SA 1865 Mathijovc, priimek Bostiančič.

Jožef Boštjančič, kmet, 45 let; žena Elizabeta, 40 let; sin Anton, 15 let, sin Matija, 5 let; hči Neža, 10 let; hči Elizabeta, 7 let; Uršula, ½ leta; stanovalec Gregor Košir, 20 let; Jakob, 24 let; sestra Neža, 26 let; mati Marija, 60 let. -- Popis prebivalstva 1754

Anton (roj. 29. 5. 1814 / um. 1889). Poroka s Heleno Ribnikar iz Galenfelsa (roj. 15. 4. 1815 / um. 1885).
Janez (roj. 20. 10. 1841). Leta 1883 poroka z Marijo Pristavec iz Mošenj (roj. 20. 10. 1841).

Marija (roj. 2. 1. 1884)

Rozalija (roj. 23. 8. 1885 / um. 1887).

Helena (roj. 8. 5. 1846)

Marija (roj. 19. 11. 1852 / um. 16. 3. 1924)

Anton (roj. 31. 12. 1880). Nezakonski sin.

Franc (roj. 22. 1. 1890 / um. 10. 8. 1890). Nezakonski sin.

Polona (roj. 2. 2. 1856)
Marijana (roj. 22. 8. 1858).

Franc (roj. 6. 10. 1879). Nezakonski sin.

Kmetija Matijovc je bila v lasti mošenjske cerkve: prvotno je bil lastnik Boštjančič, kupec Maurer, dedoval Nartnik, za njim Kunstelj. Od ostarelih Boštjančičevih potomk so večino zemljišč, preden je ostanek kmetije kupil Maurer, pokupili Koničar, Blek in Boštjanovc. -- Rok Gašperšič: Mišače in Rodbina Pegam

Matijovc stara hiša. Arhiv Rok Gašperšič

Pri Boštjanu

Pər Boštján, gospodar Boštjánovc, Boštjánov, Mišače 5, tudi stara št., zapis 1827 Bostianouz, priimek Sittar, zapis v SA 1865 Boštianovc, priimek Sitar.

Sitar Franc (roj. 27. 1. 1824). Poroka z Marijo Krištofič z Mišač (roj. 10. 5. 1837).

Franc (roj. 9. 12. 1855)

Marija (roj. 12. 11. 1856)

Marijana (roj. 2. 8. 1858)

Rozalija (roj. 15. 8 1860 / um. 1866)

Helena (roj. 12. 5. 1862)

Gertruda (roj. 1. 3. 1864 / um. 1864)

Peter (roj. 16. 2. 1865)

Jožef (roj. 4. 4. 1867)

Alojz (roj. 3. 6. 1868 / um. 1868)

Frančiška (roj. 24. 9. 1870)

Pri Bleku

Pər Blêk, gospodar Blêk, Blêkov, Mišače 6, tudi stara št., zapis 1827 Blek, priimek Schlieber, zapis v SA 1865 Blek, priimek Dolžan.

Tomaž Šliber, kmet, 35 let; žena Neža, 32 let; sin Jožef, 4 leta; sin Jernej, 2 leti, hči Marija, 10 let; Neža, 8 let; Helena, 6 let; Špelca, ½ leta. -- Popis prebivalstva 1754

Šliber Lovrenc (roj. 30. 7. 1787 / um. 1868). Poroka z Gertrudo Dolžan s Kokrice (roj. 15. 3. 1797 / um. 1875).

Dolžan Anton (roj. 12. 1. 1838). Rojen v Kokrici (verjetno podedoval hišo). Poroka z Gertrudo Fister z Ovsiš (roj. 6. 3. 1837).

Marija (roj. 21. 9. 1862)

Gertruda (roj. 3. 3. 1864)

Frančiška (roj. 25. 10. 1865)

Neža (roj. 26. 2. 1870)

Helena (roj. 14. 4. 1876 / um. 1877)

Bohinc in Dovžan sta prodala kmetijo Nacu Ovseniku iz Popovega, sedaj ima kmetijo sin Rafael Ovsenek. -- Rok Gašperšič: Mišače in Rodbina Pegam

Blekovi: Micka Ovsenik roj. Mlakar, Jera Bohinc roj. Dovžan, Ignac Ovsenik in Jože Bohinc. Arhiv Rok Gašperšič

Pri Kaduncu

Pər Kadúnc, gospodar Kadúnc, Kadúnčov, Mišače 7, tudi stara št., zapis 1827 Kadunz, priimek Hrovath, zapis 1865 Kadunc, priimek Hrovat.

Hrovat Anton (roj. 16. 1. 1787 / um. 1868). V času SA vdovec.

Hrovat Helena (roj. 3. 5. 1818)
Hrovat Martin (roj. 11. 11. 1822). Leta 1872 poroka s Heleno Jurgele iz Spodnjega Otoka (roj. 10. 9. 1833).

Hrovat je kmetijo prodal Demšarju iz Žirovnice, del zemljišč je kupil Kosel.

Pri Komarju

Pər Komárjə, gospodar Komár, Komárjov, Mišače 8, tudi stara št., zapis 1827 Komar, priimek Boschtantschitsch, zapis 1865 Komar, priimek Bostiančič.

Boštjančič Mihael (roj. 1694)

Martin (roj. 1714)

Marija (roj. 1744)

Marjeta (roj. 1746)

Helena (roj. 1750)

Jernej (roj. 1752)

Mihael Boštjančič, kmet, 60 let; sin Martin, 40 let; snaha Marija, 38 let; vnuk Jernej, 2 leti, vnukinje Marija, 10 let, Marjeta, 8 let, in Helena, 4 leta. -- Popis prebivalstva 1754

Lovrenc (roj. 8. 8. 1798 / um. 1874). Poroka z Margareto Resman iz Srednje vasi v Bohinju (roj. 11. 5. 1811 / um. 1880).

Marijana (roj. 18. 7. 1838)

Tereza (roj. 19. 9. 1840)

Jožef (roj. 16. 2. 1843 / um. 1889). Poroka z Margareto Mihelač iz Srednja vasi / Podbrezje št. 19 (roj. 1. 6. 1859). Margareta se je po smrti moža poročila s Simonom Šoberlom, Mišače št. 13 (roj. 25. 10. 1867).

Andrej (roj. 30. 11. 1884)

Franc (roj. 27. 11. 1885)

Jožef (roj. 27. 1. 1887)

Janez (roj. 28. 8. 1888)

Gregor (roj. 7. 3. 1845)

Rozalija (roj. 28. 8. 1850)

Pri Pogvajnu

Pər Pogvájən, gospodar Pogvájən, Pogvájnov, Mišače 9, tudi stara št. 9, zapis 1827 Poglaien, priimek Christophitsch, zapis 1865 Poglejen, priimek Kristofič.

1754: Martin Poglajen, polkmet, 52 let; žena Uršula, 48 let; sin Jožef, 19 let; hči Uršula, 20 let; Marija, 15 let; stanovalka Neža, 40 let, in njena hči Marija, 5 let. -- Popis prebivalstva 1754

Kristofič Anton (roj. 6. 5. 1814). Poroka z Marijo Debelak s Srednje Dobrave (roj. 25. 7. 1818 / um. 1870).

Kristofič Frančiška (roj. 30. 11. 1843)

Kristofič Mina (roj. 26. 1. 1846). Leta 1870 poroka z Janezom Bohincem iz Zgornje Lipnice (roj. 20. 6. 1836).

Bohinc Pavlina (roj. 29. 12. 1871)

Marija (roj. 24. 3. 1875)

Alojzija (roj. 28. 2. 1878)

Janez (roj. 5. 2. 1880)

Ivana (roj. 17. 5. 1882)

Franc (roj. 29. 3. 1884)

Kristofič Polona (roj. 3. 2. 1850)

V dobravski krstni knjigi za leto 1841 piše, da se je očetu polkmetu Simonu Krištofiču in materi Mariji Debelak 31. julija 1841 rodila hči Helena; priči sta bili Anton Horvat in Helena Horvat, oba "ledig". Simona SA ne pozna, morda je bil to gospodarjev brat, tudi novorojenke Helene v SA ni, najbrž je kmalu umrla.

Za tragično usodo hiše med drugo vojno glej poglavje Partizanska tehnika Meta.

Pri Resmanu (Mišače)

Pər Résman, gospodar Résman, Résmanov, Mišače 11, stara št. 10, zapis 1827 Rossmantscheg, priimek Gogalla, zapis 1865 Resman, priimek Gogala.

Gogala Janez (roj. 27. 12. 1795 / um. 1877). Poroka z Lucijo Dobida (roj. 30. 10. 1809 / um. 1868).

Gogala Ana (roj. 10. 3. 1802 / um. 1868)

Kalan Jakob (roj. 21. 7. 1832). Leta 1869 poroka z Mino Sitar iz Podbrezij (roj. 21. 11. 1839).

Marijana (roj. 4. 7. 1870)

Janez (roj. 15. 12. 1874 / um. 1875)

Jakob (roj. 6. 4. 1877)

Pri Jurmanu

Pər Júrman, gospodar Júrman, Júrmanov, Mišače 12, stara št. 11, zapis 1827 Jurmann, priimek Schaberl, zapis SA 1865 Jurman, priimek Šoberl.

Šoberl Urša - roj. Kosel (roj. 18. 9. 1794)

Marija (roj. 29. 3. 1821)

Janez (roj. 27. 10. 1830 / um. 1877). Poroka z Marijo Pogačnik iz Češnjice (roj. 6. 9. 1829).

Marija (roj. 18. 6. 1859)

Marijana (roj. 3. 11. 1862)

Helena (roj. 17. 8. 1867)

Mihael (roj. 24. 9. 1833)

Johan Šoberl (Mohorič) je prodal kmetijo Nacu Ovseniku z Mišač, sedaj je gospodar sin Marjan Ovsenik, del zemlje od Jurmanove kmetije je kupil Kosel. -- Mišače in Rodbina Pegam

V partizanih sta padla dva Jurmana: Franc Mohorič in Jakob Mohorič, Anton in Filip pa sta preživela.

Pri Pušavcu

Pər Pošávc, gospodar Pošávc, Pošávčov, Mišače 13, stara št. 12, zapis 1827 Puschauz, priimek Wohinz, zapis v SA 1865 Pušavc, priimek Bohinc.

Bohinc Janez (roj. 23. 8. 1825 / um. 1884). Leta 1856 poroka z Marijo Fister z Ovsiš (roj. 14. 8. 1834).

Martin (roj. 7. 11. 1858). Leta 1886 poroka z Marijo Jesenko z Brezij (roj. 23. 3. 1864).

Marija (roj. 1. 2. 1877 / um. 1887)

Lovro (roj. 4. 8. 1888 / um. 24. 11. 1913)

Marija (roj. 22. 12. 1861 / um. 1870)

Janez (roj. 5. 3. 1865 / um. 1867)

Franc (roj. 3. 11. 1866 / um. 1874)

Jakob (roj. 27. 4. 1869)

Tereza (roj. 10. 10. 1871)

Frančiška (roj. 16. 9. 1873 / um. 1877)

Marija (roj. 2. 4. 1876)

Blaž (roj. 30. 1. 1832) Jakob (roj. 19. 4. 1837)

Gozdarji na Jelovici. S košem je Pošavc z Mišač. Arhiv Joška Resmana

1901 je Martin Bohinc prodajal posestvo: "Posestvo naprodaj blizu postaje Otoče na Gorenjskem hiša št. 12 na Mešačem z gospodarskim poslopjem, v dobrem stanju, 2 sadna vrta z 1 1/2 orala; travnikov in njiv 6 oralov. Cena po dogovoru. Natančneje se izve pri lastniku Martinu Bohinjcu na Mešačem št. 12, pošta Kamnagorica." -- Gorenjec 31. 8. 1901

Pušavčova kajža

Mišače 13. Inquilini [stanovalci]. Priimka 1865: Frakel in Mešnik.

Frakel Jožef (roj. 7. 2. 1815 / um. 1872). Rojen na Zgornji Dobravi. Poroka z Uršulo Kenda (roj. 20. 10. 1825 / um. 1874).

Gertruda (roj. 5. 3. 1845 / um. 1874)

Tereza (roj. 1. 10. 1847)

Jožef (roj. 11. 10. 1851)
Neža (roj. 5. 1. 1856)
Franc (roj. 26. 3. 1857)

Anton (roj. 9. 1. 1860)

Helena (roj. 13. 7. 1864)

Andrej (roj. 18. 11. 1866)

Mešnik Peter (roj. 1838). Prišel s Koroške. Leta 1873 poroka z Marijano Boštjančič (roj. 18. 7. 1838).

Mešnik Rozalija (roj. 18. 8. 1872). Nezakonska hči.

Marija (roj. 16. 2. 1874)

Kristina (roj. 1. 12. 1875)

Frančiška (roj. 27. 9. 1877 / um. 13. 2. 1883)

Peter (roj. 5. 7. 1880)

Pri Krumpku

Pər Krúmpk, gospodar Krúmpək, Krúmpkov, Mišače 10, stara št. 14, zapis 1827 Krumpek, priimek Schaberl, zapis 1865 Krumpek, priimerk Šoberl.

Šoberl Mina (roj. 4. 1. 1795 / um. 1863). Prišla iz Lipnice (roj. Benedičič).

Janez (roj. 11. 5. 1832 / um. 1877). Poroka z Barbaro Grošelj iz Otoč (roj. 2. 12. 1829 / um. 17. 8. 1905). Gašper (roj. 2. 1. 1860). Leta 1888 poroka z Marijano Kocijančič iz Lipnice (roj. 28. 19. 1867).

Marija (roj. 18. 9. 1890)

Andrej (roj. 16. 11. 1861)

Janez (roj. 29. 11. 1863)

Simon (roj. 25. 10. 1867)

Neža (roj. 10. 1. 1870)

Jožef (roj. 22. 3. 1871)

Gašper Šoberl (kasneje Boštjančič) je po 2. svetovni vojni prodal kmetijo državi, hišo je kupil Pirih iz Kladja, kmetijska zemlja je bila po 1990 vrnjena Stanetu Boštjančiču (Krumpkovemu z Mišač), ki živi v Besnici, kjer je poročen s hčerko prešernoslovca Črtomirja Zorca.

Krumpkova kajža

Hišna št. Mišače 14 [enako kot domačija pri Krumpku]. Priimek stanovalcev v SA 1865 Rozman.

Rozman Janez (roj. 30. 3. 1817 / um. 1870). Prišel z Bohinja. Poroka z Marijo Pezdič iz Otoč (roj. 12. 9. 1819).

Helena (roj. 12. 4. 1841)

Uršula (roj. 21. 10. 1860). Nezakonska hči.

Janez (roj. 21. 1. 1843)

Anton (roj. 12. 1. 1848)

Marija (roj. 28. 10. 1850)

Jakob (roj. 15. 6. 1855)

Marijana (roj. 21. 11. 1857)

Margareta (roj. 6. 5. 1862)

Pri Metelniku

Pər Métəlnik, gospodar Métəlnik, Métəlnikov, Mišače 14, stara št. 15, zapis v katastru 1827 Komar, priimek Spendou, zapis v SA 1865 Metelnek, priimek Bohinc.

Elizabeta Bohinc, hišar, vdova, 42 let; hči Marija, 17 let; stanovalec Anton Novak, 45 let, žena Elizabeta, 42 let; sin Luka, 3 leta; hči Helena, 6 let. -- Popis prebivalstva 1754

Bohinc Jernej (roj. 15. 8. 1818 / um. 17. 1. 1892). Poroka s Heleno Špendov z Mišač (roj. 25. 3. 1807 / um. 1880). Leta 1880 poroka s Terezijo Pegam z Mišač (roj. 31. 8. 1848 / um. 1. 1. 1932).

Marija (roj. 28. 8. 1881)

Anton (roj. 13. 6. 1883)

Alojz (roj. 17. 5. 1885)

Špendov Marija (roj. 7. 12. 1804 / um. 1870). Sestra prve žene Helene Špendov.

Slika:Grobovi na Srednji Dobravi 77.jpg

Grobovi na Srednji Dobravi: Rozman, Bešter (nekoč Metelnikovi)

Družina Bohinjc (Metelnikovi) z Mišač. Sedi mačeha Terezija, roj. Pegam. Arhiv Rok Gašperšič

Terezija Pegam, rojena 31. 4. 1848 na Mišačah št. 2, oče Anton, mati Polona. Terezija se je stara 32 let poročila z vdovcem Jernejem Bohincem z Mišač št. 15, p. d. Metelnikom. Jernej je bil rojen 15. 8. 1818 in je umrl na Mišačah 17. 1. 1892. Prva Jernejeva žena Helena je umrla v 47. letu starosti in nista imela otrok. Terezija je rodila tri otroke in umrla 1. 1. 1932 na Mišačah. -- Rok Gašperšič: Mišače

Vahtenca

Mišače 15, stara št. 14. Železniška čuvajnica ni več naseljena in ni več primerna za bivanje. Naloga »mišaškega« čuvaja je bila kontrola železniškega mosta. Zadnji železniški progovni delavec je opustil stanovanje v čuvajnici leta 1980 in se preselil v prostore ŽP Globoko. V SA (1865) je hiša imela številko 14, v njej je živela družina Primoža Beguša, žena je bila Jera, roj. Jenštrle. V letih od 1871 do 1894 se jima je rodilo osem sinov in osem hčera. -- Mišače in Rodbina Pegam

Nove hiše

Mišače 2, 2b

4

3a, 5a

Mišače 11a

Angležev vikend

Mišače 16

Mišače 17

Grobovi sosednjih vasi

Slika:Grobovi na Srednji Dobravi 125.jpg

Grobovi na Srednji Dobravi: Janez Rešek (Prezrenje, sicer iz Kamne Gorice)

Nerazporejeno

↑ Marija Mina Debeljak. Genealogy.net.
↑ Po domačih zapiskih roj. 9. 3. 1914, umrla 28. 9. 1925.
↑ V resnici 27. okt., popravek Marije Javor.
↑ 22. 9. 1871, podatek Marije Javor.
↑ O tragediji na Okroglem glej poglavje Dobrave med drugo svetovno vojno#Stane Žagar mlajši.
↑ Žale [A : JOŽEFA ŽAGAR * -1965, Oddelek [23A], Vrsta [6], Grob [13].]
↑ Žale [B : SAVICA HOČEVAR 1922-1976, Oddelek [ZIDB], Vrsta [L2], Grob [22].]
↑ Albert Klun: Prekomorci v narodnoosvobodilni vojni. Ljubljana, 1976, 239. (COBISS)
↑ Po pripovedi nečaka Sama Košnika.
↑ Mondsee
↑ Pravilni zapis kraja ni znan.
↑ Belegschaft – vsi uslužbenci kakega podjetja?
↑ Ker sta na fotografiji dva duhovnika, bi jo mogoče lahko datirali v leto 1901, ko je bil ob župniku Valentinu Aljančiču na Dobravi še subsidiarij Jakob Kalan. Fotografija je bila shranjena na Pisančiji, vendar je posneta drugje. V središču sta morda Anton Hrovat (*1876) in žena Frančiška.
↑ Anton Hrovat hrani hišne dokumente iz 18., 19. in 20. stoletja, predstavljene zgoraj. Sicer je po materini strani bratranec jezikoslovca Janeza Dularja.
↑ V hiši je živel eden izmed obeh naštetih.
↑ Gostači.
↑ Hišno ime najbrž izhaja iz tega imena: Nikolaj = Miklavž.
↑ Ime bi bilo mogoče prebrati tudi kot Macakou.
↑ Uvrstitev tega nagrobnika k Metelnikovim ni preverjena.

[1] Marija Mina Debeljak. Genealogy.net.

[2] Po domačih zapiskih roj. 9. 3. 1914, umrla 28. 9. 1925.

[3] V resnici 27. okt., popravek Marije Javor.

[4] 22. 9. 1871, podatek Marije Javor.

[5] O tragediji na Okroglem glej poglavje Dobrave med drugo svetovno vojno#Stane Žagar mlajši.

[6] Žale [A : JOŽEFA ŽAGAR * -1965, Oddelek [23A], Vrsta [6], Grob [13].]

[7] Žale [B : SAVICA HOČEVAR 1922-1976, Oddelek [ZIDB], Vrsta [L2], Grob [22].]

[8] Albert Klun: Prekomorci v narodnoosvobodilni vojni. Ljubljana, 1976, 239. (COBISS)

[9] Po pripovedi nečaka Sama Košnika.

[10] Mondsee

[11] Pravilni zapis kraja ni znan.

[12] Belegschaft – vsi uslužbenci kakega podjetja?

[13] Ker sta na fotografiji dva duhovnika, bi jo mogoče lahko datirali v leto 1901, ko je bil ob župniku Valentinu Aljančiču na Dobravi še subsidiarij Jakob Kalan. Fotografija je bila shranjena na Pisančiji, vendar je posneta drugje. V središču sta morda Anton Hrovat (*1876) in žena Frančiška.

[14] Anton Hrovat hrani hišne dokumente iz 18., 19. in 20. stoletja, predstavljene zgoraj. Sicer je po materini strani bratranec jezikoslovca Janeza Dularja.

[15] V hiši je živel eden izmed obeh naštetih.

[16] Gostači.

[17] Hišno ime najbrž izhaja iz tega imena: Nikolaj = Miklavž.

[18] Ime bi bilo mogoče prebrati tudi kot Macakou.

[19] Uvrstitev tega nagrobnika k Metelnikovim ni preverjena.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[12]

[13]

[14]

[15]

[16]

[17]

[18]

[19]