Kronika Dobrav po 1945: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.494:
Pogled na Marjanco pri molži pa je nekaj, kar se ne da pozabiti. Še ne dvanajstletna šolarka sedi ob kravi, v preveliki črni halji, v črnih škorenjcih, z ruto, povezano čez lase in curki mleka veselo pluskajo v lonec — v Marjančinih ustih pa — žvečilni gumi. / V. Felc -- ''Delo'' 21. 6. 1977
'''Stane Boštjančič-Davorin:''' Titov splitski govor bi morali uresničiti, pa bi bilo drugače. Na steni v predsobi visi njuna slika. Angelca in Stane, oba sta v partizanskih uniformah. Bilo je kmalu po vojni na neki proslavi v Goricah: fotografu sta se usedla v travo, sredi marjetic. Mlada sredi kipečega življenja. To so bila srečna leta. Bila sta spet skupaj, svobodna; tisto, za kar sta se borila, je bilo uresničeno. Novo življenje je plalo povsod. Prišli so časi, ko je »tudi delavec, tudi bajtar imel besedo. To so bila najlepša leta njunega življenja.
Z leti pride marsikaj. Tudi bolezen. V Stanetovo in Angeličino življenje je hudo posegla. Angelce se je lotila zahrbtno, odvisna je od drugih. Zdaj si je še Stane poškodoval kolk, da je na berglah in je žena morala začasno v dom. Da se le reši teh palic, pa bo Angelca spet pri njem dona! Pravkar se je vrnil s proslave na kranjski skupščini, kjer so mu podelili priznanje OF slovenskega naroda za 40-letno uspešno družbenopolitično delo, še zlasti v zvezi borcev. Kako lepše bi bilo, če bi bila tudi Angelca zraven, da bi to veselje delila.
Stane je doma iz Mišač, bajtarski sin. Oče je padel v prvi svetovni vojni. Kdo ve kje? V Galiciji? V Karpatih? Mama se je s fantoma sama predjala skozi življenje. V šolo sta hodia na Srednjo Dobravo, kjer je učil Stane Žagar. Kdor je hodil v njegovo šolo, je moral zrasti v poštenjaka, zavednega Slovenca. Bil je pravi ljudski učitelj, se ga spominja Stane, in kar je šlo skozi njegove roke, je postalo partizansko.
[Slika: Stane Boštjančič - Davor]
Drugo, življenjsko šolo, je imel Stane med delavci železarne. Bil je ključavničar v kotlarni. Eden od sodelavcev je bil tudi predvojni komunist in revolucionar Mlakar iz Šenčurja. Gestapo ga je iskal med prvimi v tovarni. Nekdo ga je še pravočasno obvestil in Mlakar je ušel. Kako je s pokvarjeno nogo tekel čez delavnico, čez ograjo, čez vodo na drugo stran Save .. . Začeli so se strašni časi.
Stane je začel organizirano delati za narodnoosvobodilno borbo že spomladi 1942. Brat Andrej - Hrast, ki je padel malo pred koncem vojne pri Kamniku, je bil povezan že od začetka. Ko sta se Stane in Angelca leta 1940 poročila, sta stanovala v Lescah, zato ju ni zadela selitev, kot vse vaščane Mišač. Dva izdajalca so imeli v vasi in 6. decembra 1941 je bila vsa vas izseljena. Na vseh hišnih vratih so viseli listki z grožnjo: kdor bo odprl, bo takoj ustreljen. Ko so partizani pregnali izdajalca, je bila v Mišačah, na robu Jelovice, svoboda. Kmalu je vas spet oživela. Mamo se jim je posrečilo spraviti domov iz taborišča. Tudi Stane in Angelca sta prišla domov. Angelca je bila sekretarka AFŽ na Mišačah. Tu so bile vse žene organizirane v politično delo.
Stane je ves čas delal na terenu po nalogu Ivana Bertonclja - Johana. Z bratom Andrejem sta bila hkrati sprejeta v partijo: 10. julija 1943 na Brezovici pri Kropi. Sprejel ju je Vinko Šmitek - Zmago, takratni sekretar okraja Jelovica. Takrat so bili drugačni časi za sprejem v partijo kot so danes. Pokazati si moral vso predanost, vse junaštvo, da si bil vreden partije. Načelen, pošten, za zgled.
Stane je bil ves čas na terenu. Zdaj je bilo treba z vestmi v Kropo, zdaj na Brezovico, zdaj spet pod Dobrčo, koga peljati čez Savo pa spet v Jelovico .. . Še vedno je bil zaposlen v železarni, a vse več je bil v »bolniški«. Ko se je nekoč spet vrnil na delo, ga je pričakal obratovodja Lang s pištolo na mizi: »Zdaj bomo obračunali. Poslal te bom v Dachau. Tam boš postal drug človek ...« Še isti večer je bil v partizanih. Slavka Pirc - Miška z Brezovice mu je dala zvezo s partizani. To je bila najboljša aktivistka na svetu, se je spominja Stane s spoštovanjem. Če bi jo dobili Nemci ali beli, bi jo razrezali na koščke. Prišel je v Prešernovo brigado, ki je bila tiste dni na Jamniku. Takrat je bil komandant Svarun. A v brigadi ni bil niti en dan, bolj je bil potreben na terenu, v odboru OF, kot politični delavec. Od vasi do vasi je organiziral sestanke, razlagal, prepričeval, dajal naloge
Maja 1944 so Staneta potegnili k VOS. Avgusta je bil pod Storžičem inštruktor okrožne izpostave, potem pa do septembra 1944 načelnik VOS okraja Brezje. Septembra je bil poslan na Koroško in je ostal v Gornji Savinjski dolini na tečaju za šifrerje. Od tu pa je bil poslan v obveščevalni tečaj v Gradec na Dolenjskem, potem v VDV brigado in do novembra 1945 je bil v KNOJ.
Kdaj je bilo najtežje? Delo na terenu na Gorenjskem zanj ni bilo težko, se spominja Stane, kajti tod je poznal vsako stezico, vsak grm, vsako hišo. Vedel je, kje so bili doma naši, kje izdajalci. Najhuje mu je bilo, ko je bil odkrit bunker v Dobrči in je padel njegov kurir. … (naprej nečitljivo) / D. Dolenc -- ''Gorenjski glas'' 30. 4. 1985
===Poroke===
| |||