Kmečka povest: Razlika med redakcijama

Zelo približen preštevek kmečkih povesti po 1965 znese okoli 150 knjižnih naslovov, to je dobro tretjino celotnega žanra od 1859 dalje. Glavni producent žanra je bila založba Kmečki glas s Kmečko knjižno zbirko. Kritiško je bila slabo pokrita, ker je šlo v veliki meri za manj poznane avtorje, ki niso bili člani pisateljskega društva in niso nastopali v javnosti, naklade pa govorijo, da je bila zelo priljubljena med bralci. Odmevnost tekstov v kmečki knjižni zbirki dokazuje dejstvo, da je bila Zupanova povest ''Ljubezen po kranjsko'' pred kratkim uspešno ekranizirana, najplodnejši avtor žanra [[Ivan Sivec]] pa je med najbolj branimi slovenskimi avtorji.<ref>Leta 2010 je bil na lestvici izposojanosti[http://home.izum.si/cobiss/nadomestilo/nadomestilo.asp] s 44.406 izposojami na drugem mestu tik za [[w:Desa Muck|Deso Muck]]; obvezno šolsko berilo na lestvici očitno ni bilo upoštevano.</ref>

 

 

Tradicija je v ustvarjalni in bralski zavesti pustila vse predvojne žanrske podtipe kmečke povesti. Družbene razmere so od tega sprva privilegirale zlasti socialnorealistično povest vzhodnoslovenskega tipa (Ingolič, Kranjec, Potrč). Formalno gre za kolektivni roman z osebami iz vseh slojev, vendar največ z malim človekom, viničarjem. Značilni motivi so neinventivno zajeti iz naturalističnega repertoarja (marsikateri je izvedljiv direktno iz Zolajeve Zemlje, 1887) in so erotične narave, zlasti prešuštvo, s to inovacijo, da je njihova drastika podložena s socialnim revoltom. Za predvojno socialnorealistično povest je značilno, da je reflektirala aktualna dogajanja na vasi: agrarno reformo, ekonomsko krizo itd. Enako je počel ta žanrski podtip po vojni, samo aktualizmi so bili tam, kjer je bil upovedani čas sodobnost, novi: beg s kmetij v mesta, zadružništvo, prisilne oddaje. Druga vojna je podobno kot dobrih dvajset let prej prva motivno močno posegla v žanr. Ilustrativen primer takega prilagajanja žanra času je Ingoličev roman v dveh delih Vinski vrh. Prvi del Žeja je bil napisan pred vojno, drugi – Trgatev – tik po njej, objavljena pa sta bila skupaj leta 1946. Prvi del je soliden primer socialnorealistične kmečke povesti. Za kmečko atmosfero, zaradi katere pri prvem delu nismo v dvomu za ustrezno žanrsko ime, poskrbijo številne folklorne scene. Pred bralcem se kot uvodi v poglavja enciklopedično zvrstijo viničarska kmečka opravila. V drugem delu jih nadomestijo scene vojaških in političnih akcij do te mere, da kljub istim akterjem in istemu dogajališču ni več mogoče govoriti o pravi kmečki povesti. Politični aktivizem (npr. vzklikanje Stalinu) je bil celo tako nasilen, da je sicer verziranega pisatelja potisnil v izrazito večerniško moralizirajočo dikcijo, črno-belo karakterizacijo oseb, in si tako zaprl pot do današnjega bralca. Tudi v dogajalni shemi marsikaj spominja prav na najzgodnješe primerke žanra, na Ciglerjevo Srečo v nesreči (1836): po svetu raztepeni člani družine, ki se na presenetljiv način v nenavadnih okoliščinah spet srečujejo. Zaradi vsega tega se je ob ponovnem natisu knjige 1964 avtor drugega dela sramoval in se odločil le za ponatis prvega dela.