Knjižna zbirka Čebelica: Razlika med redakcijama

Kar številne so v Čebelici živalske pravljice in basni in pravljice o naravi. Med njimi so vzgojno naravnane eksemplarične zgodbe, kakršne so [[w:Franc Ksaver Meško|Meškove]] [[w:Luna in žabica|Luna in žabica]], [[w:Otrok in kamen|Otrok in kamen]], [[w:Žaba in lastovka|Žaba in lastovka]], ki uče, da je lepota kratkotrajna in minljiva, zato ne bodi zagledan vase; da se je treba ljudi, ki imajo kamen namesto srca, varovati, kajti kamen je neobčutljiv za dobro in slabo, za bolečino in radost; o hrepenenju po nežnosti in lepoti, prostosti in svobodi. Pripoved [[w:Zakaj je dren tako krivenčast|Zakaj je dren tako krivenčast]] pa je domiselno razlagalna, Kettejeve [[w:Basni|Basni]] uče, da kdor hoče koga zapeljati, mora nastavljati tanke, malovidne mreže ([[w:Muha in pajek|Muha in pajek]]), da tudi v najtežjih trenutkih ne smeš zapustiti svoje domovine ([[w:Vrabec in lastovka|Vrabec in lastovka]]), da častihlepnost, požrešnost in nepreudarnost pogubljajo ([[w:Srna in orel|Srna in orel]]), v basni [[w:Mačka in miš|Mačka in miš]] pa Kette obsodi hinavščino. Tudi v basni [[w:Krt modrijan|Krt modrijan]] nas krt pouči, da so skriti in hinavski sovražniki hujši od znanih in očitnih in kokoši je hinavščino dokazal petelin ([[w:Petelin in kokoš|Petelin in kokoš]]) in je spoznala, da resnica boli. Da imajo ljudje radi take, ki znajo dobro deliti ponazarja basen [[w:Čebelica in čmrlj|Čebelica in čmrlj]]. Inovativna različica živalske pravljice je [[w:Lisjaček v Luninem gozdu|Lisjaček v Luninem gozdu]] [[w:Svetlana Makarovič|Svetlane Makarovič]], v kateri pisateljica uprizarja samosvoj živalski svet. Tudi v najhujših stiskah ne smeš obupati. Obstaja kraj - Lunin gozd, kjer je vse dobro poplačano, kjer vlada prijateljstvo, kjer ni samote, lakote in mraza. [[w:Janez Trdina|Trdinova]] živalska pravljica [[w:Lisica, volk in medved|Lisica, volk in medved]] je razlagalna, saj pouči, da lisica lovi sama brez »pobratimov«, odkar je volku in medvedu dobroto, ker sta ji rešila življenje, poplačala, da ju je pogubila. Kako nevarna je neubogljivost in neprevidnost pa je lepo razvidno iz živalske pravljice [[w:Mira Mihelič|Mire Mihelič]] [[w:Tiček Matiček|Tiček Matiček]]. Inovativne so [[w:Male pravljice|Male pravljice]] Franja Frančiča: [[w:Pravljica o zajcu in naglici|Pravljica o zajcu in naglici]] je domiselno razlagalna, v drugi, [[w:Pravljica o mestnem in vaškem golobu|Pravljica o mestnem in vaškem golobu]], Frančič aktualizira ekološko in bivanjsko problematiko mestnega življenja, ki pa se je meščani očitno ne zavedajo. V pravljici [[w:Pravljica o snežni kraljici|Pravljica o snežni kraljici]] pa pisatelj poetično, pravljično naslika zimo in pomlad v podobi Snežne in Pomladne kraljice. Obe sta očarljivo lepi, prva v snu in druga potujoča v svoji zeleni cvetoči opravi (»sanja snežne sanje, domuje v ledenem dvorcu, v sanjah obišče vse snežne dežele, se vozi v stekleni kočiji, poganja jo belo jadro«; »druga obleče zelen pajčolan, v lase zatakne cvetove vseh barv, potuje na travnati preprogi«). »Le nekdo mora začeti!« pa je ekološki klic v [[w:Pravljica o marjetici in pomladi|Pravljici o marjetici in pomladi]]. To je klic k urejanju, oživljanju pustega mestnega okolja. Prikupni živalski pravljici [[w:Polonca Kovač|Polonce Kovač]] [[w:O dveh občutljivkah|O dveh občutljivkah]] označujeta občutljivost, ki je ponavadi posledica razvajenosti, kot lastnost, zaradi katere se te začnejo izogibati in do takih ne čutijo usmiljenja; če prej ne, ko odrasteš, spoznaš, da vse le ni tako hudo, kot je kazalo. Takrat postaneš odrasel. Živalska pravljica [[w:Alenka Glazer|Alenke Glazer]] [[w:Dežniki|Dežniki]] pa uči, da prevelike razlike razdvajajo.

 

V neslovenski otroški umetni/avtorski prozi v knjižni zbirki Čebelica prevladuje tip iracionalne proze (klasična umetna/avtorska pravljica) in realistične proze z iracionalnimi elementi ter živalska pravljica in basen. Realistične literature je malo.

V Čebelici se zvrste besedila avtorjev tako rekoč iz vsega sveta: bivših jugoslovanskih republik, Albanije, Grčije, Rusije, Češke, Madžarske, Danske, Finske ... in celo daljne Japonske, od starogrškega [[w:Ezop|Ezopa]] do najsodobnejših avtorjev. Zato je stvarni in domišljijski svet v njih izjemno pisan.