Kronika Dobrav po 1945: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.389:
In tako kot vsi pravi aktivisti, jim je bilo samoumevno, da so pomagali, je tudi Filip Sitar skromen v besedah o svoji bogati življenjski poti. Velika in dragocena pa so dejanja Filipa Sitarja, že pred vojno naprednega kmeta, v vojni zagrizenega aktivista in po vojni aktivnega političnega delavca. Po srečanju z njim si ob pristnih občutjih in nevsakdanjih spoznanjih zapišeš: poštenost in vse tisto, kar je lepega in dobrega tako očito v pokončni osebnosti tega klenega Gorenjca iz partizanskih Mišač. D. S. -- [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FBTQASYO ''Glas'' 21. 7. 1976]
'''Dober dan Mišačan''' – Ni nedelj in praznikov. Jože Babič dela osem ur za strojem v Iskri, nato pa na kmetiji — Veselje do živinoreje — Načrtov je še veliko. Mišače, 20. junija — Jože Babič z Mišač je eden tistih, ki svoj prvi osemurni delavnik opravijo za strojem v tovarni, drugega pa popoldne na svoji domačiji. Drugi osemurnik 45-letnega Jožeta Babiča je namenjen živini oziroma vsemu, kar je potrebno, da njegova živina dobro uspeva.
[Slika: Jožee Babič: »Ne morem razumeti, da pri nas uvažamo toliko
kmetijskih strojev, rezervnih delov pa ne.«]
Kje ste zaposleni in kako, da ste se začeli ukvarjati z rejo živine? - »Prej sem delal v Elanu kot modelar in poskusni smučar, zdaj pa že 16 let v Iskri v Otočah kot kontrolor.
Doma sem iz »čiste« kmečke družine z Brezij, ko pa sem se poročil, sem prišel na Mišače, na kmetijo ženinih staršev. Kmetija je bila velika, na lepem kraju; primerna za strojno obdelavo, jaz pa sem imel veselje do dela. Leta 1965 sem začel kupovati stroje. Ko sem tri leta kasneje zasejal njive s travo ter pognojil travnike z umetnimi gnojili, sem imel že vse stroje, potrebne za spravilo sena, kar je osnova za živinorejo.
Ženin oče, ki se je skoraj raje kot s kmetijo ukvarjal s puškarstvom, za te novotarije ni bil preveč navdušen. Leta 1967 sem prodal fička ter šel naročit — za tastovo zemljo — traktor. Ko sem prišel domov, je nekaj časa trajalo, da mi je tast — po enournem posvetovanju s taščo — dal prav. Čeprav je najprej rekel: »Kaj si pa zdaj ušpičil enga hudiča!«
Domenili smo se, da nikomur na vasi ne bomo povedali o nakupu, dokler traktor ne bo stal pred hišo — da ne bi bilo govoričenja. Oče in mati sta se le težko zadržala, da se ne bi pohvalila pred sosedi. Čez nekaj dni sem slišal soseda, ko je dejal očetu, da se mu zdi, da bo Boštjanc kupil traktor.
»Jaz ga pa že imam,« je kot iz topa ustrelil oče. No, tako se je končala bitka za prvi traktor v vasi.«
Danes imate v hlevu precej živine! - »Ko sem prišel k hiši, je bilo štiri hektare orne zemlje. Potem pa — na roke se ni dalo vse postoriti, stroji za vsako poljščino pa bi bili predragi. V vasi so zdaj 3–4 čiste kmetije, ostalo pa polkmetije. Vsa vas ima le dva konja in nekaj prašičev, ostali pa v glavnem gojimo živino.
Sam sem vzel v rejo na prirast najprej 6 bikov, nato 10. Z živino se je nabiral gnoj, pognojeni travnik je dal veliko od sebe in tako je bilo spet dosti hrane za več glav. Zdaj imam v hlevu 8 plemenskih telic iz Poljč, 10 pitancev KŽK Radovljice, 3 molznice, 3 enoletne telice in 3 teleta.«
Torej vam to »nese«? - »Zdaj da to še malo. Če ne bi bilo veselja … Ven iz tega nekako ne moreš, ker si že toliko vložil. Mislim, da bo bolje, ko bodo plačana posojila, saj smo obnovili delno hišo, hlev. Meni in skoraj vsem v vasi je pri tem veliko pomagalo gozdno gospodarstvo Bled. Vsekakor pa bi na naši zemlji lahko gojili od 40–60 glav živine.«
Bi si lahko olajšali delo? - »Seveda. Toda to je drago. Ne morem tudi razumeti, da pri nas uvažamo toliko različnih kmetijskih strojev, rezervnih delov pa ne. Pa tudi za domače stroje jih ni.«
Ste tudi vi med tistimi zaposlenimi, za katere pravijo, da v tovarni zmeraj zbolijo, kadar pride do dela na polju? - »Upam, da zame ne pravijo tako. V Iskri imam 12 dni kolektivnega dopusta. Za ostali dopust pa mi gredo v tovarni »na roko«, da ga lahko vzamem, kadar ga potrebujem.«
Kako dolg je potem vaš delovni dan? - »Poleti vstanem ob pol petih, ob devetih desetih pa grem spat. Počitka ni. Prav tako ne za ženo, ki je tudi v službi. Veliko pomagata tudi
dekleti. Vanda, ki hodi v tretjo gimnazijo in Marjanca, ki gre v dvanajsto leto. Obe sta posebno dobri traktoristki in za Marjanco ni večje kazni, kot če ne sme biti pri živini.
V glavnem pri nas ni nedelje in praznikov. V desetih letih sem bil enkrat na morju. Ko sem tja pripeljal in odpeljal družino. Dela je toliko, da je, četudi se zbudiš ob štirih, prepozno.«
Da počitka ni, dokazuje še nekaj drugega, ne le besede. Jože Babič je strasten lovec in že 17 let član lovske družine Kropa. Neverjetno rad gre na skupne pogone na zajca, že zdavnaj si je pridobil pravico, da ustreli petelina — pa njegov petelin še zmeraj brezskrbno leta okrog. Prav tako je tudi z gamsom.
Jože Babič namerava v svojem sedanjem načinu življenja vztrajati še naprej. Kako bo s kmetijo kasneje, ne ve. Morda bo dovolj veselja za kmetijo podedovala mlajša, Marjanca, ki pomolze kravo, da je marsikatera odrasla na vasi ne tako.
Pogled na Marjanco pri molži pa je nekaj, kar se ne da pozabiti. Še ne dvanajstletna šolarka sedi ob kravi, v preveliki črni halji, v črnih škorenjcih, z ruto, povezano čez lase in curki mleka veselo pluskajo v lonec — v Marjančinih ustih pa — žvečilni gumi. / V. Felc -- ''Delo'' 21. 6. 1977
===Poroke===
| |||