Kreativno pisanje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 662:
# Pisni proces je predstavljen kot dejavnost spretnega usklajevanja oziroma organiziranja sočasnih ovir. To je v nasprotju s tradicionalnim pojmovanjem pisanja kot linearnega procesa in zaporednih faz, ki vodijo h končnemu izdelku.
# Najučinkovitejša strategija za usklajevanje dejavnosti je načrtovanje. Z njim si pisec zmanjša miselne ovire, število hkratnih zahtev, usmerjenih na zavestno pozornost. Načrtovanje ustvari tudi cilje, ki hkrati usklajujejo številne zahteve. Socialna vrednost faze načrtovanja oziroma faze pred pisanjem je v pojmovanju razmišljanja kot sestavnega in legitimnega dela faz tvorjenja. Pisec je mislec, postavljen pred reševanje številnih miselnih problemov.
Ti problemi nastanejo v povezavi s cilji. Sledijo iz pisnih dejavnikov, ki povratno vplivajo na postavljanje ciljev. Ne vplivajo samo na temo ali vsebino, ampak tudi na način pisanja. Težave, ki ovirajo pisni proces, lahko razdelimo na tri skupine:
# vključevanje znanja,
# jezikovna pravilnost napisanega besedila,
# težave, povezane s pisanjem.
Znanje je vir, ne ovira. Za pisanje je seveda potrebno znanje, vendar mora biti znanje oziroma njegova uporaba vsebinsko smiselno vključena v sobesedilo. Ko pisec dobi pisno nalogo, pogosto izbira iz spomina in iz neorganiziranega znanja, ki ga skuša vsebinsko smiselno, povezano in zaokroženo upovediti. Na proces pisanja najbolj vplivajo dejavniki, kot so motivacija, pritisk, ocena, osebno zadovoljstvo in kakovost nastajajočega besedila. priklic znanja iz dolgoročnega spomina pisca in primerno upovedovanje zamisli je zahtevna naloga. Nasveti, kot je "''Poglej v svoje srce in napiši"'', so velikokrat zanimivi in za nekatere spodbudni. Toda poetični recept izpovednega ali čustvenega sloga pisanja ne zagotavlja, da bo pisec našel "v srcu" oziroma v čustvih že upovedane misli. Dodamo lahko, da metode, ki temeljijo na čustvenem pojmovanju pisanja, na primer "''pisanje iz srca, izliv čustev na papir, če bom kaj popravil/-a v pesmi, bom pokvaril/-a pesem; srce narekuje; roka piše''", niso izjave zrelih piscev, ampak gre za izjave piscev začetnikov. Nanje premočno vplivajo čustva, ki zameglijo branje lastnih besedil, zlasti s stališča bralca. Ne moremo pa zanikati motivacijske vloge in pomena čustvenih sestavin pri pisanju in fazah tvorjenja, ki so močan motivacijski vzgib.
Pisni ali besedni jezik pogosto ovira pisce, da bi primerno in kakovostno izrazili svoje misli. Na pisce začetnike tako vplivajo tehnika pisanja, merila jezikovne pravilnosti, slovnične in skladenjske zahteve, da jim ostane premalo pozornosti za tvorjenje. Celo sposobnejši pisci se srečujejo z neizogibnimi jezikovnimi problemi, na primer stavek, ki je jezikovno pravilen, je lahko pomensko nepravilen ali celo izkrivi pomen. Pri upovedovanju se pisec sreča z vsemi temi problemi naenkrat. Pisci imajo lahko precej znanja, vendar ga ne znajo primerno pisno izraziti. Izraziti misli v besedah je zahtevna naloga, pri čemer morajo pisci poznati jezikovna pravila pisnega jezika, sami voditi in usklajevati dolg ter prepleten pisni proces, ki se ga da naučiti.
Ne glede na to, katero temo pisec izbere, vedno jo mora vsebinsko smiselno prilagajati pisnim dejavnikom: pisni nalogi (navodilom, naslovniku - stvarnemu ali izmišljenemu) in nastajajočemu besedilu. Pisec mora preoblikovati temo v znotrajbesedilno vsebino. Rešiti mora konkretne pisne probleme oziroma probleme pretvarjanja ali "pretopitve" teme v pisni jezik, torej v smiselno vsebino. Za mnoge pisce, posebej za začetnike, ali tiste, ki kljub šolanju ostanejo na stopnji začetnika, je to prezahtevno. Problemi upovedovanja se ne rešujejo šele na koncu oziroma v tretji fazi tvorjenja, pojavljajo se skozi ves pisni proces.
Od pisca se veliko zahteva. Bolj izkušeni zaradi poznavanja pisne strategije laže povežejo informacije iz spomina (tema, naslovnik, pisni vzorci) v vsebinsko smiselno, povezano in zaokroženo besedilno celoto. Idealno bi bilo, če bi bila vsaka piščeva beseda oziroma način upovedovanja takoj dovršen, primerno izražen, vsebinsko smiselno vključen v besedilo ter pisno učinkovit. Na žalost se to redko zgodi zaradi različnih dejavnikov, med drugim tudi zaradi omejenega obsega kratkoročnega spomina ali nepoznavanje pisnega procesa. Obstaja nekaj pisnih strategij za premišljeno reševanje težav v pisnem procesu. To so načrtovani načini vodenja pisnega procesa za zmanjševanje miselnega pritiska na kratkoročen spomin in zavestno pozornost, ki ovirata pisca.
== Strategije za spodbujanje kreativnosti v pisnem procesu ==
'''Prva strategija''' - ovire je treba pustiti zavestno ob strani. V fazah tvorjenja lahko na primer pisec zavestno odmisli naslovnika in se odloči, da ne bo mislil na povezanost odstavkov v določeni fazi tvorjenja. To pomeni, da začne reševati določene pisne probleme potem, ko besedilo oziroma osnutek besedila napiše v celoti. Ta strategija je učinkovita za mlajše pisce, predvsem začetnike. Če povzamemo: bi se moral pisec najprej posvetiti kretivnemu procesu - sintezi in šele potem fazi pregledovanja - analizi.
'''Druga strategija''' - gre za razdelitev večjih pisnih problemov na manjše. Hevristična metoda (metoda samostojnega raziskovanja in pridobivanja novih spoznanj) in postopek invencije temeljita na načelu razdelitve večjega pisnega problema: a) na manjše probleme in b) načrtno osredotočenje na manjšo nalogo ali le na del naloge. Pri tem ne smemmo zamenjevati razdeljevanja pisnih nalog s pojmovanjem treh faz tvorjenja v pisnem procesu. Miselne dejavnosti, kot je produciranje ali urejanje lahko potekajo neodvisno, toda v okviru faz tvorjenja so prepletene. Razdeljevanje večjih problemov na manjše in reševanje manjših problemov je učinkovita strategija.
'''Tretja strategija''' - izberejo si prednostne naloge oziroma določi se vrstni red uresničevanja ciljev. Pisanje je sestavljena ter prepletena dejavnost in ni vedno odvisna le od zavestnih odločitev. Čustveni dejavniki ustvarijo prednostni red pri pisanju in določajo nalogo. V šolski praksi se besedna zveza "''slabo pisanje"'' uporablja za pisanje, pri katerem pisec zapiše prvo besedo, ki mu pride na misel. Namesto da bi se bolj potrudil pri izbiri besed in poiskal čim boljši način, kako zamisel upovediti, se zadovolji s prvo idejo. Pogosto kombinira to strategijo s strategijo delitve večjih pisnih problemov na manjše in pozneje v fazi pregledovanja oziroma pri popravljanju skuša izboljšati prve zamisli in izbiro besed oziroma osnutek sam. Najprej moramo kaj napisati, da sploh imamo kaj popravljati. Pri piscu začetniku moramo omiliti pritisk in strah pred napisanim, zato ga usmerimo na prave (pisne) probleme, ne pa na strahove pred oceno, pomanjkanjem časa ali pred zapisanim.
'''Četrta strategija''' - gre za ponotranjanje pisnega postopka, ki tako postane samodejen in samousmerjevalen postopek. Eden izmed načinov zmanjšanja miselnih pritiskov je odvisen od postopka, ki mora biti ponotranjen, da ne bi obremenil piščevega kratkoročnega spomina. Izkušeni pisci na primer običajno posvetijo malo zavestne pozornosti pisanju slovnično pravilnih stavkov, upoštevanju značilnosti besedilne vrste. Te zahteve lahko tako obremenijo neizkušene pisce, da prenehajo pisati. Zelo zahtevne pisne naloge lahko pojmujemo kot pisno izkušenost, če ima pisec vzorec besedilne vrste (pisno shemo) v spominu, ki jo lahko prikliče. Priklic pisnih vzorcev iz spomina je učinkovita strategija, če je podzavestno dejanje in če ne potrebuje zavestne pozornosti, ki jo pisec potrebuje za upovedovanje.
== Sklepne misli ==
|