Oštrigeca

Óštrigéca
	‎
Avtor	Marjan Tomšič
Ilustrator	Zvest Apollonio
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Založnik	Mladika
Datum izida	1991
Žanr	sodobni roman
Št. strani	166
Klasifikacija
COBISS ID	23666176
UDK	886.3-311.2

Óštrigéca je roman pisatelja Marjana Tomšiča, ki je izšel leta 1991 pri založbi Mladika.

Vsebina

Potepuh Boškin se opoteka ob poti in se jezi na baburo Štafuro, ker naj bi mu ukradla rep, za katerega sploh ni prepričan, ali ga je imel ali ne. Potuje po Istrskih poteh in vaseh ter dobrosrčno pomaga prebivalcem. Ima čarobne sposobnosti, s katerimi zdravi ali kako drugače pomaga ljudem in jih varuje pred Štafuro. Na svoji poti sreča mnogo čudežnih bitij, doživi marsikaj magičnega. Čarovnica Štafura je njegova nasprotnica in predstavnica črne magije. Nanj pošlje točo, svoji dve prijateljici carovnici, spremeni se tudi v lepo žensko in ga tako zapelje. Boškinu s svojimi zeliščnimi čaji pomaga Vitica, s katero gojita duhovno ljubezen. Štafura je jezna, ker mu Vitica pomaga, zato jo napade in ubije, medtem ko Boškin potuje. Ko Boškin začuti, da ga Vitica potrebuje, se hitro odpravi k njej. Njenega telesa ni moč rešiti, a njena duša preživi tako, da se naseli v Boškina.

Čez čas zaideta v prazno cerkev, kjer se začnejo dogajati same čudne stvari. Prikaže se tudi Štafura, ki mu je ukradla srce in s tem pretrgala vez z Vitico. Vitica ga zato ni mogla posvariti, on pa je zašel v past. Pojavi se močna bela svetloba, ki upepeli vse razen Boškina in Štafure, s svetlobo pa pride tudi Vitica, ki se vrne v svojega ljubljenega in skupaj odrežeta baburi rep. Štafura izgine, narava pa vrne Boškinu srce. Zgodba se konča s tem, da se popotnik ne vrne nazaj na začetek, v identično situacijo, na razpotje, kjer se je vse začelo.

Umestitev romana

Roman je bil opredeljen z mnogimi oznakami, najpogosteje se pojavljata oznaki magični realizem in pravljični roman. Pod magični realizem so ga uvrščali zaradi prisotnosti magičnega in realnosti, vendar ti ravnini nista prisotni tako, kot je to značilno za ta žanr. Ravnini naj bi se prekrivali, bili neločljivi, a v Tomšičevem romanu temu ni tako. Ravnini sta strogo ločeni, ljudje se čudežnosti, magičnosti čudijo. Zato in zaradi mnogih lastnosti bodisi tradicionalne bodisi sodobne pravljice je bolj ustrezna oznaka pravljični roman.

Značilnost pravljic je motiv selstva, ki je prisoten tudi tukaj, ko junak potuje po arhaični Istri. Boškin je bil s strani narave izbran za posebno nalogo, da porazi zlobno čarovnico baburo Štafuro. Zakaj je bil izbran prav on, v romanu ne izvemo. Prostor je točno določen, vasi v romanu se pojavljajo s svojimi pravimi imeni, dogajalni čas pa ostaja nedoločen, a zelo dolg, na koncu se zgodba ciklično vrne na svoj začetek.

Pojavljajo se magična bitja, dogodki, predmeti, glavni junak Boškin je posebnež, čarovnik, ki lahko s pomočjo narave dela čudeže. Največkrat s svojimi sposobnostmi zdravi ljudi ali jim kako drugače pomaga. Določa ga bela barva, barva dobrega, pri boju proti Štafuri mu pomaga njegova prijateljica Vitica, vilinsko bitje.

V romanu je pomembna narava, ki je personificirana. Mrtva in neživa narava se pogovarjata med seboj in z Boškinom. Reka, veter in luna imajo večinoma ljubeč odnos do njega, mnogokrat mu pomagajo, listje, bekači in trava pa se mu pogosto posmehujejo, do njega nimajo pozitivnega odnosa. Poleg tega je narava tudi močno estetizirana in predstavljena sinestetično.

Tomšičev jezik je izrazito narečno obarvan, pojavljajo se tipične besede in besedne zveze s področja Istre. V pripovedi srečujemo preproste, pogosto humorne, pesmice, ki imajo vlogo urokov ali molitev. Skrajno estetiziran jezik s skrbno izbranimi stilnimi sredstvi deluje čarobno in še ojača magično lepoto Istre.

Literatura

Marija MERCINA, 1992: Boškinova vrnitev. Marjan Tomšič: Óštrigéca. Primorska srečanja 139. Nova Gorica, Koper, Idrija: Društvo sociologov in politologov severnoprimorskih občin. 787–790.
Alojzija ZUPAN SOSIČ, 2000: Pravljični roman. Slavistična revija. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 309–329.
Alojzija ZUPAN SOSIČ, 2001: Fantastika in sodobni slovenski roman ob koncu stoletja. JiS. Ljubljana : Slavistično društvo Slovenije. 149–160.