Nova pisarija

Uvod | Pismenost | Citiranje | Žanri | Slog | Iskanje | Digitalna humanistika

Nova pisarija
ior
Avtor	Miran Hladnik
Naslov	Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu
Jezik	slovenski
Datum izida	2014, 22016
Subjekt	pismenost, strokovno pisanje
Žanr	univerzitetni učbenik
Vrsta medija	2014 spletna knjiga, 2016 tiskana in spletna knjiga
Klasifikacija
ISBN	978-961-91103-6-2
COBISS ID	273734912
UDK	001.8:378(075.8)(0.034.2) 808.1:004.738.5(075.8)(0.034.2)

Freska v cerkvi sv. Jošta pri Kranju

---

Opombe k natisnjeni verziji

4. maja 2016 je bila knjiga pripravljena za tisk med učbeniki FF UL. Natisnjena varianta Nove pisarije se od izvirnika na Wikiknjigah v posameznostih razlikuje. Na spletu je vidna razlika med povezavami, ki vodijo na Wikimedijina spletišča, in povezavami na druga spletna mesta, nikjer pa ni že vnaprej očitno, na katero od Wikimedijinih spletišč vodi. Če je že obstajalo geslo v slovenski Wikipediji, je povezava narejena najprej nanj, sicer povečini na Wikipedijo v angleščini. Vir je pri povezavah naveden le takrat, kadar se znajdejo v seznamu literature na koncu poglavij.

Kako citirati poglavje iz spletne Nove pisarije v tisku?

Miran Hladnik. Informacijska družba. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige.

Kako citirati poglavje iz spletne Nove pisarije na spletu?

• Miran Hladnik. Informacijska družba. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige. (COBISS)

Uvod

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti. Izhajali so med letoma 1990 in 2002 in skrbeli za standardiziranje strokovnega pisanja med slovenisti, literarnimi zgodovinarji, humanisti in še pri kom. Spremembe, ki jih je od zadnjega natisa doživelo strokovno pisanje – povezane so zlasti s prehodom od papirja na zaslon –, so tolikšne, da kličejo po radikalnejši prenovi priročnika, kot jo omogoča dopolnjeni ponatis. V skladu z maniro žargonske prenove arhaizmov, kakor si jo je v naslovu privoščil predhodnik, je oblikovan tudi naslov tele knjige. Sprva je bil v načrtu naslov Nova pismenost, ki se je hotela asociativno navezovati na pionirska gramatikalna podjetja Valentina Vodnika na začetku 19. stoletja, prav kakor se je spisovnik navezoval na popularne priročnike za pisanje »ljubavnih in snubilnih«, ženitnih, poslovnih in drugačnih pisem in na priročnike za opravljanje različnih poklicev.

Pismenost ni vedno pomenila isto kot angleški izraz literacy, ampak je v naslovu Vodnikovih knjig na začetku 19. stoletja (Piſmenoſt ali Gramatika sa Perve Shole, 1811, Pozhétki gramatike to je Piſmenoſti Franzoske, 1811, Némſhka píſmenoſt sa ſlovénſko-némſhke ſhole, 1838 oz. 1845) pomenila slovnico. Pleteršnikov slovensko-nemški slovar (1894–95) še pozna ta pomen besede, današnji slovarji pa nič več. Namesto njega navajajo na prvem mestu 'znanje branja in pisanja', ki pa se tudi že umika sodobnemu širšemu pomenu 'znanje, poznavanje česa sploh'. V tem smislu govorimo o digitalni pismenosti, informacijski, medijski, ekološki, prometni, kartografski, plavalni, funkcionalni, finančni, čustveni, matematični ali številčni, bralni, kulturni, politični ... pismenosti. Tale knjiga se podaja v to smer, vendar brez namena popisati vse vrste človekove izrazne iznajdljivosti. Pridevnik nova namiguje na t. i. nove medije, a se tudi tu trezno omejuje na tiste s tesnejšo navezavo na tradicionalne oblike pismenosti. Tako se skoraj nič ne ukvarja z zvokom, videom in večpredstavnostjo (angl. multimedia), ampak v prvi vrsti z besedilom na zaslonu, v nekaterih poglavjih pa tudi s sliko.

V igri je bil tudi izraz zaslonska pismenost, ki pa je v konkurenčnem tehtanju izgubil, ker mu manjka tista dodatna asociativna teža, ki diči druge domače izraze s tega področja, kot sta npr. ustvarjalna gmajna, spletne dveri.

Wikimedijina spletišča so z izjemo Wikivira (vsaj kar zadeva slovensko prakso) namenjena gojenju skupinskega avtorstva. To je bil tudi glavni razlog za rahel dvom in odlašanje z odločitvijo, novo knjigo zastaviti v tem mediju, saj gre še vedno za delo, ki je avtorsko individualno. Do nje je prišlo po več premislekih. Tako kot se mora Praktični spisovnik za svojo končno obliko zahvaliti številnim pripombam kolegov, študentov in drugih bralcev, na kar je opozorjeno v uvodih k izdajam, tako se bo tudi Nova pisarija prav rada izpostavila dopolnjevanju s strani uporabnikov, s to razliko, da so dopolnila šla v prvem primeru preko avtorja, tule pa so mogoči (čeprav malo verjetni) tudi neposredni posegi. Drugi odločilni moment je vpogled v historiat nastajanja, ki wikipisanje odlikuje od drugih tehničnih možnosti. Tretji moment je princip sprotnega nastajanja, ki omogoča tudi neposredno sprotno uporabnost koncipiranih ali pa že dokončanih poglavij in spodbuja beročo skupnost k oblikovanju povratne informacije in k popravljanju in dopolnjevanju. Wikiknjige niso zaključene enote, ni mogoče govoriti o njihovem izidu kot dogodku, ampak jih je treba razumeti kot proces, kot dobesedno »rastočo knjigo«.

Jernej Mali. Deklica z rastočo knjigo (2004). Župančičeva jama, Ljubljana.

Četrti razlog je eksperiment z genezo besedila: ogledovanje sprememb, skozi katere je šlo/gre besedilo, odpira prostor samorefleksije. In ne nazadnje: gre za eksperiment z medijem, s simpatičnim novim orodjem, ki šele z rabo odkriva svoje neslutene možnosti in se osvobaja vzorcev obnašanja v kulturi natisnjene knjige.

Kam z avtorjem

Odgovornost za knjigo ima slej ko prej podpisani (glavni) avtor, tj. Miran Hladnik. Najprej sem bil v dilemi, kako vpisati svojo odgovornost zanjo nekam na začetek knjige tako, da bo to spominjalo na tradicionalne natisnjene knjige, vendar obenem tako, da ne bo v opreki s pojemajočo vidnostjo individualnega avtorja, kakor ga uvajajo Wikimedijina spletišča. Vpis avtorja na »naslovnico« bi ob ponotranjenju principov, ki jih uvajajo wikiji v zvezi z avtorstvom, pravzaprav sploh ne bil potreben, saj je avtorstvo zadostno in celo bolje kot pri tiskanih izdajah dokumentirano v historiatu knjige, vendar se za umik avtorjevega imena zaradi kontraproduktivnosti radikalnih rešitev pa tudi zato, ker avtorskega napuha še nisem popolnoma zatrl v sebi, ne navdušujem. Ne nazadnje tudi zato ne, ker bo treba nekaj izvodov vendarle natisniti, pri natisnjeni knjigi pa je avtorjevo ime na začetku obvezno, zlasti če želimo z objavo pridobiti kakšno točko za potrjevanje svoje akademske ustvarjalnosti, da ne govorimo o honorarju.

Je tákole prostodušno izpostavljanje avtorskega izdelka na javnem mestu nevarno? V principu da, saj se lahko vanj vtakne vsakdo, s pravim imenom ali skrit za psevdonimom ali številko stroja, v praksi pa ne, ker pričakujem v glavnem konstruktivne posege in pripombe, morebitni vandalizem pa znamo odpraviti mimogrede. Kraja ali sovražni prevzem izdelka nista mogoča, prosta uporaba ali adaptacija pa nista samo mogoči, ampak celo zelo zaželeni, seveda z navedbo avtorjevega imena, kakor to narekuje licenca cc na dnu knjige.

Zadreg nimamo samo z mestom za avtorja, ampak tudi z drugimi običajnimi parametri knjižnega opisa. Npr. datum izdaje. Ko so knjigo vpisali v Cobiss, so dileme razrešili tako, kot lahko preverimo v impresumu. Tam ni zapisana letnica 2012, ko so se tule pojavila prva poglavja knjige, temveč datum vpisa prve izdaje v Cobiss (tj. 8. maj 2014). Se bodo dodajale letnice, ko bo knjiga doživela bistvena dopolnila? Ali pa se bodo taka dopolnila razumela in vpisovala kot ponatisi? Se bo vpis v Cobiss dopolnjeval glede na morebitne nove udeležence pri izdaji? Bibliotekarjem želim srečno roko pri tem poslu: ne bodo imeli lahkega dela, saj so lastnosti spletnih objektov, posebno tistih na wikijih, zelo drugačne od natisnjenih knjig.

Prešernova Nova pisarija

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Nova pisarija, iz cenzurnega tiskarskega rokopisa Prešernovih Poezij

Sklicevanje na Franceta Prešerna ni nikoli odveč. Naslov knjige parazitira na naslovu njegove satirične pesnitve s prvotnim naslovom Kranjska pisarija, objavljene v drugem zvezku zbornika Krajnska čbelica leta 1831, s katero je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost. V Poezijah 1847 je pesnitev Nova pisarija natisnjena v razdelku Različne poezije. Pesnitev je med Prešernovimi daljšimi, saj obsega 47 tercin (141 + 1 verz). Gre za pogovor med učencem, ki sprašuje, in učiteljem (pisarjem), ki odgovarja. Z nesimpatičnim pisarjevim stališčem je Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike, slovničarja Jerneja Kopitarja in Franca Serafina Metelka, škofa in nabožnega pisca Matevža Ravnikarja ter cenzorja Jurija Pauška. Spomin na pesnitev je primeren tudi zato, ker se začne enako kot novodobne kulturpesimistične tožbe vseh, ki so zaskrbljeni zaradi nekontroliranega in količinsko neobvladljivega porasta pisanja: »De zdéj – ko že na Kranjskem vsak pisari, / že bukve vsak šušmár dajè med ljúdi« – očitno je čas okrog 1830 primerljiv s tistim okrog 2010, 180 let pozneje, čeprav sta delež pismenosti in njun značaj zelo zelo drugačna: Cobiss za 1830 našteje le 50 monografij v slovenščini, za 2010 pa preko 30.000.

Prav zelo izvirna tale reciklaža Prešernovega teksta ni. Leta 1944 je Propagandni odsek IX. korpusa NOV in POJ nekje na Primorskem izdal 29 strani obsežno ciklostirano publikacijo z naslovom Pred tremi leti in druge. (COBISS) V kolofonu stoji, da je šlo za tretji zvezek zbirke Nova pisarija (prvega, drugega in morebitnih nadaljnjih Cobiss ne pozna), med sentimentalne naključnosti pa spada podatek, da je avtor dveh tekstov v brošuri, Med šotori in Zlo, matematik in moj pokojni gimnazijski razrednik, tedaj partizanski pesnik Lado Kuster.

Pismenost

Ker je 'znati brati in pisati' skoraj preveč enostavna definicija pismenosti, naj poskusim z nekoliko bolj zapleteno: biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Pojem pismenosti se je svojčas rodil, da bi odlikoval tiste posvečene posameznike, ki so za razliko od večine – ta se je sporazumevala ustno – znali oblikovati in razlagati tudi napisane reči, sprva pač religiozne tekste. Kot do vsake elite je tudi do te nepismena večina razvila nezaupljivo distanco, sicer izraz pismouk ('razlagalec svetih spisov', 'učenjak') v našem slovarju ne bi dobil slabšalnega podtona. Nič ni pomagalo negodovanje in upiranje množic: z uvedbo obveznega šolanja, kar se je v naših krajih zgodilo po cesarsko-kraljevem ukazu v zadnji četrtini 18. stoletja, je pismenost začela izgubljati status spretnosti privilegirane manjšine in pričenjala postajati nuja za vsakega posameznika. Danes je biti nepismen ali polpismen sramotno in družba z opaznim odstotkom nepismenosti velja za nerazvito. Pismenost določa prag civiliziranosti in nekako samoumevno je, da tako imenovani razviti svet pri vprašanju o odstotku pismenosti zapisuje številke blizu 100.

Razumevanje pismenosti se spreminja. Nekoč je pisati pomenilo pisati z roko. V prvem razredu osnovne šole s svinčnikom, potem s peresnikom in kmalu nato z nalivko; kemični svinčniki so prišli pozneje in so jih nekateri strogi pedagogi celo preganjali. Udarjanje po tipkovnici je bilo rezervirano za profesionalce: strojepiske v tajniški službi, za stavce, publiciste in znanstvene pisce. Z izjemo administrativnih šol nas tipkanja ni učil nihče, namesto tega lepopisje: pomočiti pero v tintnik, vleči tanko gor in debelo dol. Kdo še piše danes z roko? Če izvzamemo šolajočo se mladino, pišejo redno tako pravzaprav le pisci grafitov, kaligrafski opremljevalci diplom in plaket, sleherniki pa v pismih ob res posebnih priložnostih, kot so smrt, poroka, rojstvo, in seveda takrat, ko se nam pokvari računalnik ali izgubimo mobi. Celo kondukterji na slovenskih vlakih, za katere se je do nedavnega zdelo, da bodo ostali muzejski primer službe, ki je eksistenčno odvisna od blagajniškega blokca in svinčnika, so prešli na tipkanje in tiskanje vozovnic na elektronski napravi.

Spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami. Starejši pismeni državljani radi očitajo mlajšim, da se ne znajo izražati, da ne znajo spraviti skupaj poštenega stavka, da so skratka kljub osmim ali devetim letom šolskega omikanja nepismeni. Če bi mlajše spopad z očitarji zanimal, bi najbrž odgovorili, da so nepismeni le oni, ker ne obvladajo osnov sodobne komunikacije: ne znajo poiskati informacij na internetu, ne znajo jih hitro selekcionirati in ne znajo napisati navadne e-pošte, kaj šele klepetati na forumih in v blogih. Kaj jim pomagajo lepo zloženi stavki, ko pa jih ne znajo spraviti na zaslon! Dandanašnji še službe ne bi dobili, saj je brez računalniških spretnosti ne dobijo niti skladiščnik, šofer in prodajalec.

Pismenost po tradiciji razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Pismenosti ni brez aktivne udeležbe v komunikaciji. Kreativni del komunikacijskega razmerja je bil do pred kratkim pri medijih zelo omejen. Poslušalec, bralec ali gledalec so bili dejavni samo toliko, kolikor so lahko svobodno izklapljali naprave ali zapirali publikacije, odzivanje sprejemnikov na informacije ali pogovarjanje s tvorci sporočil pa ni bilo predvideno. Pogostnost take enosmerne komunikacije je napeljevala k stališču, da za pismenega označimo že vsakogar, ki se je naučil pritiskati na tipke »naprej«, »hitro naprej«, »na začetek«, »snemaj«, »razveljavi« itd., oziroma se je naučil sprehajati po menijih na zaslonu in se s pritiskom na vnašalko (enter) odločati med ponujenimi možnostmi. Spretnosti sprehajanja po izbirah seveda ne moremo pripisovati zgolj svetlemu svetu novih medijev in elektronskih naprav. Izkušnja sploh ni nova, spomnimo se samo na reševanje šolskih testov ali vprašalnikov pri vozniškem izpitu ali številnih drugih preizkusov znanja, kjer smo z obkrožanjem a) ali b) ali c) eksaminatorju dokazovali svoje obvladovanje snovi.

Pritisk na gumb alarmnega sistema, mikrovalovke, centralnega ogrevanja ... res lahko interpretiramo kot tvorjenje sporočila, npr. »zaženi napravo«, »nastavi temperaturo«, »vključi brisalce«, vendar spretnost rokovanja z elektronskimi napravami še ni dovolj za potrdilo splošne pismenosti, kakor v svetu tradicionalne pismenosti ni bilo dovolj le lepo ošiliti svinčnik, znati omočiti pero v tintniku in ravno prav trdo pritisniti z njim ob papir, da je pustilo lepo sled. Med samoumevne tehnične spretnosti spada npr., da znamo pravilno napolniti baterije mobilnih naprav, hitro najti tipke za vklop in izklop mobija, se znajti na računalnikih (na letališču, na internetni točki, v knjižnici tuje univerze) in v različnih programih, se zaščititi pred virusi in reklamnim smetjem, se naučiti brisati sporočila v prenatrpanem elektronskem poštnem nabiralniku itd. Za civilizacijsko nepismeno teslo imamo lahko upravičeno npr. tistega koncertnega obiskovalca, ki je svoj mobi najprej pozabil izklopiti, potem ko mu sredi predstave začne zvoniti, pa panično zardevajoč ne najde tipke za izklop. In resno lahko podvomimo v elektronsko pismenost tistega dopisovalca, ki se je odločil v e-sporočilu uporabljati same velike črke. Zloglasna komunikacijska enosmernost, ki je generirala tožbe o pasivizaciji in medijski manipulaciji sprejemnikov, se naglo razblinja. Dnevna zapoved se glasi: interaktivnost. Take so računalniške igrice, televizija na zahtevo, možnost preživetja na dolgi rok imajo le časopisi, ki široko odpirajo vrata bralskim komentarjem, spletna enciklopedija je v celoti delo bralcev oz. uporabnikov, ki jim je bila nekdaj določena pasivna vloga.

Pismenost ni ena sama, pismenosti (specialnih pismenosti) je več. Obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost. Več jezikov ko znam, več veljam, bolje se znajdem v svetu. Če znam brati note ali celo komponirati, sem glasbeno pismen, če se znam orientirati po zemljevidu, sem kartografsko pismen, če znam z računalnikom, sem računalniško pismen, če se znajdem v mestu, sem urbano pismen, če se uspešno pogovarjam s poklicnimi kolegi, sem v svoji študijski panogi strokovno pismen. Našteto so specialne pismenosti, to je sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Vsaka znanstvena disciplina ima svoj jezik, vsaka religija svoje izrazne formule, po svoje komunicirajo med seboj nadzorniki poletov, telegrafisti, vohuni, tatovi, avtoprevozniki in prostituti. Nobena od specialnih pismenosti ni obvezna in nad dejstvom, da nekdo npr. ne zna sam napraviti in postaviti svoje spletne strani, se nihče ne more zgražati, saj tega še ni med zahtevami splošne pismenosti, zaskrbljujoče pa je, če tega ne znajo napraviti tisti, ki naj bi jih pisanje preživljalo. Samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji. Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati.

Testi pismenosti, ki smo jim izpostavljeni, so pri nas deležni velike pozornosti (npr. PISA 2009), zlasti takrat, kadar s slabo uvrstitvijo na primerjalnih lestvicah razvitih načenjajo slovensko kulturno samozavest. Publicistična vznemirjenost je dober znak in prvi pogoj za to, da se napake popravijo, priča tudi o velikem pomenu, ki ga pripisujemo pismenosti. Slabo se šolarji odrežejo pri t. i. bralni pismenosti, nadpovprečni pa so rezultati slovenske e-pismenosti. Bralna oz. funkcionalna pismenost pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo (in za njihovo upoštevanje), kar je za pridne državljane, ki zaupajo prosvetljenim idealom svojih vlad, sicer lepo, ni pa zadnji civilizacijski cilj, ker manjka še moment kreativnosti. Ken Robinson trdi, da je prizadevanje za kreativnost pomembnejše od opismenjevanja, sam pa ne bi kreativnosti postavljal v opozicijo pismenosti, ampak kot zadnji cilj opismenjevanja.

Vsakdanja pisna sporočila danes (2013, pa tudi še 2016) tipkamo, največkrat menda v mobije. Leta 2009 je povprečni Slovenec uporabljal vsaj en telefon in domnevamo lahko, da tudi popularno funkcijo pošiljanja kratkih sporočil ali esemesov. Nekaj manj, a še vedno več kot polovica populacije, sporočila tipka tudi v računalnik; projekt Raba interneta v Sloveniji navaja blizu enega milijona rednih uporabnikov tega medija. Komunikacija preko mobijev in računalnikov je zato že del splošne pismenosti. Pojem pismenosti se bo v prihodnje gotovo še zelo spreminjal. Napoveduje ga brisanje meje med pisanjem, tipkanjem in narekovanjem v komunikacijske naprave ali občevalnike, kot bi jim rekel Boris Grabnar. Prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo še danes.

Če bi hoteli izrazu pismenost vrniti pomen posebnega znanja, ki ga je imel do 18. stoletja, bi morali zvišati prag, ki loči pismene od nepismenih. Odkar ni nobene ovire za dejavno udeležbo vsakogar pri publiciranju, bi za tak prag lahko določili prav internetno publiciranje. Bloge prebira 43 % uporabnikov interneta, to je 417.000 Slovencev, in so zato relevanten medij, piše pa jih 6 % internetnikov, kar spominja na odstotke pismenosti pred uvedbo obveznega šolanja. Sicer pa zakaj bi hoteli pismenosti vrniti nekdanji ekskluzivni status? Saj je to tako, kot če bi nespametno zahtevali, naj se vrne izvirni pomen izrazu računalnik, ki je svojčas res pomenil napravo, s katero se je v prvi vrsti računalo, medtem ko danes počnemo z njim vse mogoče. Ne, sprijaznimo se raje s tem, da pismenost danes določa obnašanje velike večine, in prizadevajmo si vanjo sproti vključevati vedno nove aspekte in zahteve ter širiti krog pismenih.

Spričo čedalje množičnejše, enostavne in simpatične elektronske komunikacije je zaskrbljujoče, kadar si kdo iz sloja, ki tradicionalno skrbi za opismenjevanje (šolniki, literati, nad kulturno dekadenco nenehno zaskrbljeni humanistični izobraženci), privošči do nje ignoranco, noče odpreti svojega elektronskega poštnega računa, ne gleda redno pošte v njem ali ne odgovarja nanjo ter trmasto prisega na »bolj avtentično« uporabo polžje pošte. Zelo dolgo se je tako grdo obnašal velik del članov Društva slovenskih pisateljev, ki so po svojem lastnem prepričanju zaslužni za ustanovitev slovenskega naroda in za njegovo identiteto: marsikdo si ni priskrbel niti e-naslova, kaj šele da bi se potrudil s spletno prezentacijo, čeprav gre za ljudi, ki jim je pisanje poklic in bi jih moral odziv bralcev še kako zanimati. Podobno lesena je bila Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Hvaliti se s tem, da ne vemo, kaj je to Google in kako nas tudi nič ne zanima, kar si dovoli poznana slovenska pesnica, je podobno kot hvaliti se s tem, da v hiši nimamo elektrike in tekoče vode ter da smo čisto zadovoljni s straniščem na štrbunk. Na srečo je nostalgičnih zagledancev v preteklost, malikovalcev gosjega peresa, ki bi želeli kolo zgodovine vrteti nazaj, vedno manj in njihovi apeli in tožbe izzvenevajo v prazno. Razvoju komunikacijske tehnologije se je nesmiselno po amiševsko ali celo v razbijaškem slogu ludistov iz začetka 19. stoletja upirati. Zakaj ne bi raje tehnologije obrnili sebi v prid in si z njo pomagali do raznovrstne, čim bolj kompleksne in učinkovite pismenosti?

Carl Spitzweg. Der arme Poet, 1839. Tako bi bila videti vrnitev v čase gosjega peresa.

Navdušenje za informacijsko družbo in njeno elektronsko podporo je vendarle treba trezno omejiti. Izmed argumentov, s katerimi bi želeli delati reklamo za poračunaljenje našega delovnega in rekreativnega okolja, je treba brisati iluzijo, ki predpostavlja, da bo po novem računalnik namesto nas opravil marsikatero nalogo in nam tako prihranil nekaj energij in omogočil več prostega časa. Ravno narobe je res: računalniki nam nalagajo vedno več dela, saj odpirajo možnosti, ki jih pred njimi ni bilo. In to je dobro tako za posameznika kot za skupnost, saj kam pa bi z dodatnim prostim časom, ko nam pa že ta, ki ga imamo, začne hitro presedati in nas bremeniti z vprašanji o smiselnosti bivanja. Ideal prostega časa je prazna fantazma, v resnici je človek zadovoljen, kadar smiselno, to je ustvarjalno dela.

Prihod novih tehnologij vedno spremlja strah, ki se kmalu izkaže prazen. Kamnotisk iz Blaznikove tiskarne; avtor je J. Seeland. V Prilogi Kmetijskih in rokodelskih novic 19. apr. 1848 je bila objavljena inačica te slike, ki pa je na dLibu žal obrezana.

Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega. Dokaz je že dejstvo, da je med pisci blogov prvič v zgodovini pisanja delež žensk enak deležu moških. Za primerjavo: kljub deklarirani spolni enakosti v družbi in visokemu mestu knjižnih publikacij v naši zavesti je žensk med objavljajočimi tam še danes komaj dobra tretjina (med romanopisci 42 %). Ali je res preveč naivno upati, da bo kreativna dejavnost današnjih blogarjev, wikipedistov in drugih udeležencev »distribuirane kooperativne omrežne produkcije znanja« (s tem terminom sociologi opisujejo specifiko novodobne pisne dejavnosti) čez čas postala novo merilo in standard splošne pismenosti?

Za skupnosti t. i. razvitega sveta velja, da imajo pismenost blizu stoodstotno oz. da je delež analfabetov primerljiv z deležem umsko prikrajšanih. Visoka pismenost je rezultat obveznega osnovnega šolanja in eden od dokumentov civiliziranosti. Priročnikov, kot je bil Praktični spisovnik ali je tale, osnovna pismenost, ki pomeni to, da se človek zna podpisati, prebrati opozorilo o smrtni nevarnosti na električnem drogu, podnapise pri filmih, naslove časopisnih člankov, izpolniti športno stavo ipd., ne zanima. Zanimajo nas višje oblike pismenosti, ki v večji meri kot na razumevanje pisnih sporočil računajo na sposobnost njihovega tvorjenja in razširjanja v javnosti. V tem smislu je pismenosti tudi drugje v kulturnem svetu precej manj. Saj jo lahko v grobem izračunamo. Cobiss nam postreže s številom publicistov, katerih objave so bibliografsko registrirane, njihove knjige pa se izposojajo v knjižnicah. Takih je med 16.000 in 18.000, kar je manj kot en odstotek državljanov. Iz statistike uporabe interneta v Sloveniji vemo, da je blogarjev okrog 46.000, tretjega velikega segmenta pišočih, to so avtorji gesel na Wikipediji, je 125.000 za vso kratko zgodovino slovenske Wikipedije, mesečno aktivnih je med prijavljenimi 300, še enkrat toliko pa v enem mesecu neprijavljeno poseže v članke. Delež objavljajočih v populaciji narašča po zaslugi družabnih omrežij na spletu. Ljudje nalagajo tja za javni ogled fotografije (Flickr, Instagram), kratka sporočila (Twitter), daljša sporočila (LinkedIn), filme (YouTube), vrisujejo poti in točke na zemljevide (Googlovi Zemljevidi, Geopedija), pišejo računalniške programe ipd.

Komentirajmo najprej število publicistov. Zajema ljudi, ki so se potrudili do monografske publikacije. Lahko bi domnevali, da je piscev člankov v časopise še neprimerno več. Poskusil sem z dvema piscema v rubriko Pisma bralcev v časopisu Delo (Ernestino Rožman in Hermanom Grabrom) in z Martinom Pogačnikom, za katerega vem, da je sestavljal reklamna besedila in pesmi za domači ansambel. Njihova časopisna in druga kreativna pisna dejavnost v Cobissu res ni registrirana, so pa tam vsak s svojo monografsko publikacijo, z diplomsko nalogo ali glasbenim CD-jem. Seveda ni bibliografsko registrirana kar vsaka objava (avtor, ki nima založnika, mora sam obvestiti bibliografsko inštitucijo o svoji objavi), toda ker pisanje ni čisto naključna dejavnost, lahko domnevamo, da redno pišoči slej ko prej dobi svoj vpis v Cobiss. Marsikdo verjetno tudi ne, ampak spregledani se nekako izravnajo s tistimi, ki nastopajo v več vlogah, ki so npr. blogarji in publicisti hkrati. Pisce sporočil, ki dosežejo samo interno publiko (v šoli, v podjetju, krajevni skupnosti, društvu, na Facebooku, v vpisni knjigi na vrhu gore) ali pa je njihovo pisno sporočanje čisto zasebne narave (SMS, e-pošta), sem izpustil, tako kot si je Cobiss dovolil izmed avtorjev izpustiti tiste, katerih dela v tekočem letu niso bila nikoli izposojena. Sporočilo brez bralca je mrtvo sporočilo in ne šteje.

Matura sicer priča o naši intelektualni zrelosti, vendar Cobiss po maturi o nas večinoma ne ve še nič. Glede na to, da se mora podiplomski študent kar potruditi, da dokaže svojo študijsko dejavnost z objavo v strokovnem časopisu, sklepamo, da se objavljanje začne šele po diplomi, neredko je povezano s podiplomskim študijem.

Ker nismo družboslovci, si smemo privoščiti ad hoc (po domače 'čez palec') določanje deleža današnje aktivne pismenosti. Krajevna skupnost, v kateri živim, šteje okrog 450 duš in tisti, ki kaj pišejo in objavljajo, so v njej poznani, tako da jih lahko kar preštejem in z veliko verjetnostjo zatrdim, da sem zajel vse ali skoraj vse. Bibliografija zajema spominskodokumentarno knjigo, brošuro ob smučarskem tekmovanju, pesniško zbirko in cedejko, literarni prevod, monografske publikacije in članke s strokovnih področij vojska, strojništvo, literarna veda in jezikoslovje. 15 pišočih pomeni dobre tri odstotke. Tudi ko temu dodamo še morebitne avtorje, ki jih Cobiss ne registrira (avtorji blogov, časopisnih člankov in spletnih komentarjev, wikipedisti, tvitarji, pisci računalniške kode za javno rabo, avtorji videa na YouTubu in fotografij v javnih albumih, reparji, pisci internih poročil, pogrebnih govorov, popevk, verzov, napisov in nagovorov ob različnih priložnostih – pogosto gre za osebe, ki so dejavne tudi tako, da jih Cobiss vidi), ocenjeni delež aktivno pišočih med prebivalstvom ne more biti kaj dosti več od štirih odstotkov. V mestnih okoljih zna biti ta delež nekoliko višji, vendar ne radikalno višji, če vzamemo v poštev dejstvo, da se veliko ljudi v mesto pripelje samo v službo, sicer pa živijo na deželi. Tako je tudi z večino pišočih v moji krajevni skupnosti: v pisanje jih je pripravila služba, ki jo imajo v mestu. Pri aktivno pismenih gre torej za manjšino. Nikakor ne držijo tožbe kulturno vzvišenih razsodnikov, da danes piše že vsakdo. Tudi če je pisanje neprimerno lažje kot nekdaj, saj so za majhen denar ali zastonj (v knjižnicah) na voljo orodja za pisanje, prostor za objavo pa je zastonj, se tega posla loti redko kdo.

Zakaj je tako, čeprav udeležba pri besedilni (tj. informacijski) produkciji prinese prestiž in užitek? Vlogo pišočega ljudje povezujejo s čudaštvom, po eni plati jih potrebujejo in spoštujejo, cenijo pa njihovega dela ne enako kot fizično. Za nekoga, ki pride popravit pralni stroj ali pripelje drva, je samoumevno, da zasluži plačilo, pri popravljanju diplomskih nalog, prevajanju ali sestavljanju pogrebnega govora pa to ni samoumevno in se naročniki skušajo najprej oddolžiti drugače. Pisnega kanala v komunikaciji v resnici ne cenijo toliko kot ustnih informacij: navodil za računalnik ne bo šel brat nihče, ampak bo raje poklical koga, ki mu bo pokazal in razložil, kako stvari funkcionirajo, branje receptov je med neizobraženimi ljudmi deležno zgražanja, češ a bo recept skuhala. Nezaupanje 97 odstotkov populacije se nanaša na vse, kar prihaja od izobraženih (iz mesta, iz knjige), zato uspevajo napovedovalci sreče, zdravniški šarlatani in mazači in medijski manipulatorji, ki jahajo na tem ljudskem nezaupanju.

S pisanjem se tako ali drugače ukvarja zelo majhen del populacije, kar ustreza specializaciji na drugih področjih: v proizvodnji hrane, gradbeništvu, zdravstvu, šolstvu ipd. Pred nastopom obveznega šolanja so bili ljudje, ki so se znali podpisati, manjšina. Z zvišanjem kriterijev pismenosti je pismenost ohranila svoj privilegirani položaj, čeprav so se možnosti objavljanja razmahnile. Družba kulturno raste, kadar se kriteriji za dejavno participacijo v kulturi dvigajo: zaostrujejo se habilitacijski kriteriji (npr. z zahtevo po objavljanju v tujem jeziku), na Wikipediji administratorji bolj energično izločajo manj kompetentne pisce. Ekonomisti govorijo o podobnem (2–8-odstotnem) deležu podjetnikov v populaciji in načrtovalci svetle prihodnosti držijo pesti, da bi delež podjetnih oz. kreativnih v kulturnem smislu presegel »idealnih« 7 %. Vprašanje je, kakšna usoda je namenjena preostalim. Samo vloga konzumentov kruha in iger, ki jih zanje mimogrede proizvaja kreativna manjšina, da ima pred množico mir? Ali pa mogoče pretiravamo s kulturno pomembnostjo pisanja in imajo nepišoči v resnici na voljo tudi druge učinkovite kanale za artikulacijo svoje kulturnosti? Kateri kanali naj bi bili to, kakšna kreativnost neki je to in kako se ta kultura imenuje?

V času, ko je družba v dilemi glede poti, ki naj jo izbere za naprej, se je treba izreči o pojmu podjetnost. Socialni teoretiki ga pripenjajo na prevladujočo ekonomsko rabo (kot da bi pomenil isto kot podjetništvo) in se do njega opredeljujejo, odvisno od svoje nazorske pozicije, izrazito naklonjeno ali izrazito odklonilno. V informacijski družbi naj bi se podjetnost prednostno nanašala na udeležbo pri produkciji informacij, torej na vsakršno kulturno kreativnost: znanstveno, umetniško, izobraževalno, rekreativno, ne pa v smislu industrijske družbe na materialno produkcijo z namenom prodaje/potrošnje, akumulacije kapitala in družbenega ugleda. Če podjetnost razumemo kot sinonim kreativnosti, potem bi nam kot humanistom moralo biti zelo mar, da je podjeten (kreativen) čim večji del populacije, in bi se morali zavzemati za to, da čim več ljudi piše in objavlja.

Informacijska družba

Informacijska družba (informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba) je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (industrial society). Pojmovni repertoar za njeno utemeljevanje in refleksijo vsebuje koncepte, kot so npr. participativna kultura (participatory society), družbeni mediji (social media), družabna omrežja (social networks), fanovska kultura, ki so v opoziciji s starejšimi koncepti Gutenbergove galaksije, knjižne kulture, potrošniške kulture ipd.

Razmišljanje o novih kulturnih paradigmah se je pri nas dogajalo ob skrbi za tiskano knjigo, ki je reprezentirala starejše oblike komunikacije in obenem simbolizirala nacionalno organizacijo skupnosti. Artikuliralo se je skozi rivalske opozicije med natisnjeno in elektronsko knjigo. Ker so presežene (bolj trapastega, kot je novinarsko vprašanje »Ali mislite, da bo tiskana knjiga preživela?«, si skoraj ni mogoče zamisliti) in bodo čez nekaj let le še zgodovinski spomin, naj samo za potrebe arhiva naštejmo najpogostejša vzajemna očitanja in predsodke:

Prava knjiga je le tiskana knjiga, ker na njej sloni naša kultura.	Natisnjena knjiga je le stranski proizvod procesa, ki ne potrebuje papirja.
Tisk je najzanesljivejši način ohranjanja informacij.	Tisk ni optimalen način za širjenje informacij.
Branje na zaslonu ni udobno in ni zdravo.	Branje starih tiskovin je zdravstveno škodljivo, povzroča vnetje oči; črk na papirju ni mogoče povečati.
Elektronske naprave so težko razgradljive in onesnažujejo okolje.	Tisk je neekološki (e-knjiga = eko-knjiga).
Tisk je dražji.	Ne, tisk se z medijsko konkurenco cení, draga je le elektronska infrastruktura.
Verodostojna informacija je le tiskana informacija.	V eksistenco in verodostojnost tistega, česar ne najdemo na internetu, lahko resno dvomimo.
Tisk ohranja avtorjevo avtoriteto, od bralca pričakuje spoštljiv odnos.	Avtorska avtoriteta hromi kreativno recepcijo.
Če že druge publikacije ne, so pa vsaj leposlovne užitne samo v knjižni obliki.	Ne drži: v 16. stoletju so se knjige bolj poslušale kot brale, v 19. stoletju je bila standardna revialna objava in ne knjižna.

Bartholomeus Hopfer. Exilium Melancholiae, 1643. Wikimedia Commons. Branje v knjižni kulturi ni imelo zgolj pozitivnega statusa, ampak so ga povezovali z bolezenskim stanjem melanholičnosti, podobno kot danes obstaja strah pred zasvojenostjo z zaslonom, internetom ipd.

Sam Wolff. Odvisnost od interneta, 2012. Wikimedia Commons.

Nostalgično in fetišistično razmerje do natisnjene knjige dokazuje, da se kultura tiskane knjige umika drugačnim informacijskim kanalom. Ljubitelji se, pritisnjeni v kot, zarotniško pridušajo, da knjiga vendarle ne bo nikoli umrla. Seveda ne bo umrla, saj z izumom avtomobila tudi nismo nehali uporabljati nog in bicikla in po izumu tipkovnice nismo pokurili vseh svinčnikov. Vendar je njena civilizacijska vloga marginalizirana. Tiskana knjiga postaja butični estetski objekt in zbirateljski artikel za bibliofile. Cobissova izposojna statistika govori, da si obvezno berilo sposodi samo ena tretjina dijakov. Če postavimo v oklepaj nezanemarljivo žalostno možnost, da se povprečni dijak spretno prigoljufa skozi šolo brez branja, lahko optimistično domnevamo, da dve tretjini dijakov obvezno berilo prebere na zaslonu.

Stališče, da je digitalna informacija ranljivejša od natisnjene, ker za dostop do nje potrebujemo elektriko, računalnik in ustrezno programsko opremo, medtem ko tiskano knjigo lahko beremo ob sveči, pozablja na to, da je »ohranjanje civilizacije« ob sveči po morebitni kataklizmi hudo boren in kratkotrajen nadomestek za doseženo civilizacijsko stopnjo in da brez elektrike in informacij v digitalni obliki kulturno tako rekoč prenehamo obstajati. Fetišiziranje natisnjenega besedila kot »večnega« v razmerju do fluidnosti digitalnega spregleduje tudi dejstvo, da pisna tradicija v zgodovini ni bila usmerjena zgolj v fiksiranje znanja, ampak je imela ravno tako močno potrebo po brisanju (revidiranju) informacij, pomislimo le na radiranje pergamenta in na voščene tablice do leta 1600, tako da funkcija <delete> ali brisanje z vračalko na tipkovnici sploh nista tako zelo radikalen obrat v pismenosti, kot se dozdeva. Saj tudi izum tiska ni radikalno pometel s predhodnimi pisnimi praksami: rokopisne novice so namreč še dolgo po izumu tiska konkurirale časopisom.

Nespodobno je, kadar argumente za tiskano knjigo izrekajo ljudje, ki od tiskane knjige živijo: založniki, tiskarji, knjigarnarji, saj jim ne gre za vrednosti, ki jih knjige razširjajo, ampak za preživetje na knjižnem trgu. Tiskanje knjig bi lahko primerjali s proizvodnjo avtomobilov z bencinskim in dizelskim motorjem, ki onesnažujejo okolje: čeprav obstajajo že nove, čistejše tehnologije, se proizvodnja avtomobilov na fosilna goriva zaradi inertnosti utečenega sistema in strahu pred izgubo zaslužka nadaljuje. Če bi proizvajalcem šlo za človekovo dobrobit, bi izbrali nove tehnologije, pri avtomobilih in pri knjigi.

Zaskrbljujoče je, da humanisti in socialni teoretiki nočejo ugledati družbenoemancipacijskih priložnosti, ki jih ponuja strmo rastoča krivulja proizvodnje informacij. Namesto da bi gojili zaupanje, govorijo o preobilju informacij, ki naj bi družbo pasiviziralo. Tehnološke spremembe in govorjenje o novih družbenih paradigmah, ki jih prinašajo, imajo za slepilo in za indikator oblastne manipulacije. Za kuliso svobodne informacijske družbe naj bi še vedno potekal brezobziren razredni boj. Pri kulturnem in socialnem pesimizmu te vrste je nesimpatična odsotnost kakršne koli alternativne pozitivne socialne vizije. Brez nje pa so humanisti zgolj navaden člen v dolgi zgodovinski vrsti tistih, ki so si kdaj prizadevali za prevzem družbene moči.

Berilo

• Miran Hladnik. Od branja k pisanju. Wikiverza marec 2017.
• Miran Hladnik. Ob svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic 23. aprila 2010.
• Miran Hladnik. Za elektronsko knjigo. Šolska knjižnica 19/2–3 (2009). 126–33.

Wikiji

Wikipedija in sestrska spletišča pod streho neprofitne organizacije Wikimedia so metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba (information society), sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe. Razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem so lahka dostopnost (z iskanjem informacij ne izgubljamo časa, ker se Wikipedija pojavi na vrhu zadetkov), voluntarizem (objavljanje ni povezano z mislijo na ekonomski profit, ampak zgolj s tešenjem radovednosti in pridobivanjem znanja), kooperativnost (ki ukinja prakso individualnih objav, globalne nepovezanosti, lokalne in strokovne samozadostnosti ter avtorskega napuha, ki bremenijo humanistične discipline) in tesnejši stik z realnostjo, ki vključuje upoštevanje sprejemnikove dojemljivosti in interesov in nagovarja k jasnemu in jedrnatemu, torej enciklopedičnemu izražanju. Zasuk v enciklopedični slog je za literarno vedo, ki jo teži tradicija dolgoveznega in neredko hermetičnega izražanja, blagodejen.

Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij.

Wikimedijina spletišča zajemajo
spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)
Wikivir (za stara besedila v javni lasti)
Wikiknjige (za naše knjige in priročnike)
Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja)
Zbirko (za slikovno gradivo)
Wikislovar
in vrsto drugih špecialnih spletišč.

Wikije so izbrala za primeren vmesnik tudi druga spletišča, npr.

• Butalopedija
• Wikipeetia: The misspelled encyclopedia. (parodična varianta Wikipedije)
• Koropedija (koroška wikipedija)
• Karl-May-Wiki

Pisanje kvazi gesel za Butalopedijo je dobra in zabavna vaja za resno strokovno pisanje (ali pa za počitek od njega :)

Literarna zgodovina na Butalopediji.

Na wikijih so npr. nekateri oddelki in literarnovedni projekti:

• English and Comparative Literature Department
• Prostor slovenske literarne kulture

Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije (splet 2.0). Družbo jim delajo blogi in drugi programi, ki jih uporabljajo socialna omrežja in jim je skupna možnost neposredne uporabnikove udeležbe pri produkciji informacij. Ko govorimo o spletni enciklopediji Wikipediji, torej nimamo v prvem planu spletišča kot vira informacij, ampak možnost uporabnikovega (bralčevega) poseganja v spletišče. Na Wikipedijo ne gremo samo zato, da bi si pomagali s tam zbranimi informacijami, ampak zato, da bomo tja tudi kaj prispevali. Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju.

Na lestvici Wikipedij je zasedala leta 2014 slovenska 39. mesto.

Lestvica jezikov po Andrásu Kornaiju

S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja, kar pomeni, da kot posebna jezikovna entiteta obstajamo samo, če obstajamo tudi na Wikipediji. V 16. stoletju se je lestvica kulturnih nacij oblikovala glede na obstoj biblije v nacionalnem jeziku. Prej ko je jezik dosegel tisto razvojno fazo, ki je omogočila prevod svetega pisma, višje na lestvici se je znašel; slovenščina je bila leta 1584 11. jezik na svetu, v katerega je bila prevedena biblija. V 19. stoletju je bilo za status kulturnega jezika nujno, da premore epsko pesnitev; Prešernov Krst pri Savici je leta 1836 izpolnil to zahtevo za slovenščino. Konec 20. stoletja bi lahko rangirali narode po tem, ali imajo v svojem jeziku prevod »biblije našega časa«, operacijskega sistema Okna, ki je zagledal luč sveta 1981. Slovenščina je bila leta 1995 najmanjši, 30. jezik, v katerega so bili prevedeni »windowsi«; danes so Okna prevedena v več kot 56 jezikov, jezikovne pripomočke pa imajo za 137 jezikov.

Na lestvici jezikov na Wikipediji – jezike razvršča tudi po številu člankov na Wikipediji in njihovi kvaliteti (obsegu, številu povezav, redakcij ipd.) – je slovenščina trenutno okrog 40. mesta. Z emancipacijo drugih jezikov se na lestvici spušča, kar pa ni razlog za skrb, saj bi bila njena »pravična« uvrstitev (glede na število govorcev) nekje okrog 150. mesta. Nacionalne Wikipedije se rade pohvalijo z aktualnim številom gesel in s svojo rastjo in s tem izpričujejo pomembnost kriterija. Po Kornaijevi kategorizaciji spada slovenščina v 2. skupino, ki ima ime vitalni jeziki. Sestavlja jo 83 jezikov, ki jim potrebna digitalna orodja zagotavljajo nadaljnjo eksistenco. V prvi skupini je 16 svetovnih jezikov, t. i. comfort zone, ki se jim ni bati za preživetje, tretjo skupino z imenom border line pa že sestavljajo jeziki, 90 po številu, z nejasno prihodnostjo. Ob primerni jezikovni politiki se bodo povzpeli med vitalne jezike in tam delali družbo slovenščini, z napačnimi potezami in ignoranco do zahtev, ki jih informacijska družba postavlja skupnosti, pa lahko zdrsnejo v nižjo skupino, med umirajoče oz. mrtve, ki jo sestavlja preostalih 41 jezikov, ki se pišejo. Na svetu je sicer precej več jezikov, nekako 6500, ki jih govorijo zelo majhne skupnosti, ki se ne pišejo (nimajo slovnic, slovarjev, knjig, kaj šele digitalnih orodij) in izginjajo skupaj z zadnjimi govorci.

Delež angleščine na Wikipediji pada.

Animacija rasti Wikipedij

Naslednji podatki o Wikipediji dokumentirajo trenutno stanje stvari (2014), ki se hitro spreminja in bo treba informacije sproti osveževati. Na Wikipediji je 290 jezikov (obstaja 290 nacionalnih Wikipedij, 533 jezikov pa čaka na vstop). Delež Wikipedije v angleščini je 13 % in pada (še leta 2014 21 %). Obsegajo 30 mio gesel, letni prirastek je 3 milijone gesel; za primerjavo: Britannica ima 228.000 gesel. Pri uporabi še vedno prednjači angleška (54 % klikov), sledijo japonska 10 %, nemška 8 %, španska 5 %, ruska 4 %, francoska 4 %, italijanska Wikipedija – 3 %.

Zakaj se je sploh treba zavzemati za čim večje število jezikov na svetu? Mar ne bi bilo življenje lažje, število nesporazumov in socialnih konfliktov manjše, če bi vsi preklopili na en sam skupni jezik? Napačno sklepanje. Vsak jezik po svoje gleda na svet in ga po svoje modelira. Večje ko je število jezikov, več je kulturnih izbir, večje so možnosti za preživetje v tem svetu. Z jeziki je skratka podobno kot z biotsko raznovrstnostjo, ki veča preživitvene možnosti. Ali pa vsaj dela življenje bolj pisano in zanimivo.

Slovenska Wikipedija, ki obstaja od leta 2002, eno leto za angleško, je leta 2016 presegla 150.000 gesel, to pomeni 0,5-odstotno udeležbo slovenščine pri akumuliranem znanju (za primerjavo: Enciklopedija Slovenije 1000 gesel, angleška Wikipedija 5 milijonov gesel). V dobrem desetletju se je registriralo 125.000 slovenskih uporabnikov, tj. takih, ki so želeli Wikipedijo urejati, to je 6 % populacije. Številka je precej blizu številu živečih slovenskih objavljajočih avtorjev. No, večina prijavljenih je na Wikipediji kaj postorila samo ob prijavi, potem pa šla po drugih opravkih (tudi s tistimi, ki objavljajo na papirju, je komaj kaj drugače). Med zares aktivne uporabnike smemo prištevati tiste, katerih delovanje je trajnejše, ali pa se omejiti na sodelavce, kolikor se jih nabere npr. v enem mesecu. Teh je komaj 500 (0,025 % populacije); najbolj pridnih 20 prispeva 83 % vnosov. Trdo jedro slovenskih wikipedistov tvorijo administratorji, ki jih je za en šolski razred, med njimi trenutno žal samo tri ženske.

Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar dobesedno pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva', za katero se nadejamo, da bo nekoč nadomestila tradicionalno avtorsko zakonodajo, znano pod imenom copyright ©. Stara je podobno kot Wikipedija in izhaja iz sorodnih kulturnih izhodišč, kar dokumentira že z izbiro podobnega ključnega izrazja: pri Wikipediji se govori o skupnosti ali občestvu (z rubriko Pod lipo (angl. village pump) namiguje na zgledovanje pri tradiciji neposredne demokracije v okviru lokalnih skupnosti), creative commons pa prevajajo z »ustvarjalna gmajna«, kar z asociacijo na slovensko uporniško pesem »Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina« iz šestnajstega stoletja opozarja na svojo uporniško dimenzijo, uporniško vsaj v razmerju do omejujočega copyrighta. Objave so opremljene z licenco cc, ki zahteva priznavanje avtorstva, kljub temu da je vsaj pri besedilih avtorstvo v principu kolektivno in s tem odpade potreba po izpostavljanju posameznega avtorja. V historiatu besedil je mogoče avtorsko identificirati vsako vejico. Slovensko geslo doživi povprečno 14 urejanj, urejevalcev pa pride na članek manj.

Avtoriteta je na Wikipediji razumljena kot ovira kreativnosti posameznika in njegovi svobodi, uveljavljanje avtorstva pa kot stvar ega in želje po honorarju. Uredniška politika in mehanizmi odločanja so namenjeni ohranjanju in spodbujanju kreativnosti in svobode, ki sta vodilni gesli wikiskupnosti. Kljub odsotnosti avtoritete onemogočajo avtorsko samovoljo; pri tem imajo sodbe wikipedistov, ki so si z zavzetim delom pridobili osebni ugled, posebno težo. Z izrecnim nagovarjanjem k smiselnemu kršenju oz. adaptaciji lastnih pravil Wikipedija goji status subverzivnega, mogoče celo anarhičnega medija. Repertoar wikipedijskih principov spominja na trojico svoboda, enakost in bratstvo, ki od francoske revolucije dalje osmišlja meščansko kulturo in ki Wikipedijo uvršča v linijo dedičev te tradicije. Nenavadno je, da bi v trenutni duhovni atmosferi pri nas in po svetu nekateri namesto nje raje videli zmagovati prosvetljeni absolutizem. Zagovorniki Wikipedije deklarirajo njeno proizvodnjo informacij kot alternativo tako državnim (etatističnim) kot tržnim (merkantilističnim) družbenim sistemom.

Objavljanje na prosto dostopnih wikispletiščih ne zahteva veliko tehnične spretnosti. Na vrhu vsake strani so štirje zavihki:

• Članek (Stran, Preberi)
• Pogovor (diskusija o uredniških dilemah)
• Uredi oz. Uredi kodo
• Zgodovina

Privzeto se znajdemo v bralnem načinu, če hočemo članek urejati, kliknemo na Uredi, če hočemo komentirati vsebino, preveriti, s kakšnimi dilemami so se ob pisanju soočali pisci in kako so dileme razreševali ali če hočemo sami komentirati vsebino in se vključiti v debato, potem gremo na pogovorno stran, če nas zanima zgodovina nastajanja strani (kdaj je bil članek postavljen, kdo je nazadnje posegal vanj) in vsebina redakcijskih sprememb, skozi katere je šel članek, potem kliknemo na zavihek Zgodovina. Historiat omogoča vračanje na prejšnje variante besedila, povezave na drugojezična gesla lajšajo mednarodno primerjanje informacij, objave na Wikipediji so maksimalno vidne, saj se znajdejo med zadetki čisto na vrhu strani. Dokumenti na Wikipediji vzbujajo upe na daljšo trajnost, kot imamo izkušnjo z dokumenti na inštitucionalnih ali komercialnih spletnih mestih, kjer iz različnih razlogov (zaradi zamenjave strojne ali programske opreme, odhoda avtorja ali administratorja z inštitucije, ukinitve inštitucije, spremembe spletnega naslova ipd.) radi izginejo.

Wikipedijo in sestrska spletišča je rodil ideal svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij. Nakazila navdušenih uporabnikov na račun Wikimedije so prostovoljna in prispevki simbolični, zato bi jih bilo narobe razumeti kot obliko publikacijskega principa »avtor plača«.

Kredibilnost (verodostojnost, zanesljivost) znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing). Objave na Wikipediji kontrolirajo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost in niso nujno eksperti za kontrolirana področja. S porastom akademskih objav na Wikipediji in z vedno večjo specializacijo bodo recenzije v prihodnosti opravljali kompetentni strokovnjaki, kakor to že počnemo nekateri učitelji vsak v svoji stroki z gesli svojih študentov in tako jamčimo za njihovo zadovoljivo raven. Za morebitne slabe informacije na Wikipediji so odgovorne nacionalne znanstvene discipline same s svojo ignoranco in z neaktivnostjo. Ležerne stroke se ne smejo čuditi, če uporabniki posegajo po informacijah v drugojezičnih Wikipedijah in če začnejo dvomiti v smiselnost obstoja take inertne in samozadostne panoge.

Wikipedija je zelo povečala dostopnost znanstvenih informacij, spremenila pa je tudi odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti. Te ne jamčita več doktorat in objavljena monografija, relevantna postajajo tudi argumentirana stališča ljudi iz drugih strok in splošne publike. Omejimo se na (literarno) zgodovino. Če zgodovino jemljemo kot razumno rekonstrukcijo preteklosti, temelječo na skepsi v raziskovalčevo objektivnost, ki jo moti potreba po lastnem identitetnem osmišljanju, potem smo se dolžni posvetiti tudi tem motnjam objektivnega pogleda na preteklost. Wikipedija je nakopičila več zgodovinskega znanja kot kateri koli drugi medij, skoznjo se uveljavlja popularno razumevanje preteklosti, je »mesto spomina«, ki odslikava spremembe v razumevanju preteklosti. Pisci si prizadevajo za nevtralno stališče (nepristranskost, neutral point of view (NPOV)) – nevtralnost je eden od glavnih wikipedijskih principov. Nevtralnost razumejo v smislu moralne ekonomije, tj. kot skupek normativnih prepričanj in pričakovanj v skupnosti. »Ljudski aspekt« vendarle v gesla ne vstopa neposredno. Tam pušča sled v obliki drobnih dopolnil, ki »nevtralizirajo« sporočilo, veliko bolj njegova opozicija z akademskimi stališči prihaja na dan v diskusijah na pogovornih straneh k člankom. Pogovorne strani so ob vročih temah neprimerno daljše od člankov samih.

Ljudje so radi informirani in Wikipedija je vstopna točka v svet informacij. Wikipedija je nekakšen ljudski muzej znanja, repozitorij vsega, kar se zdi vredno spomina. Ob aktualnih političnih in drugih javnih dogodkih obisk Wikipedije zelo naraste. Okrog slovenskega kulturnega praznika se tako npr. zelo poveča obisk gesla o Francetu Prešernu, zato nikakor ni nepomembno, kaj v tem geslu piše. Akademska srenja je dolžna poskrbeti za plasiranje svojih spoznanj v Wikipediji in tako povezati akademsko in popularno ukvarjanje s pomembnimi temami.

Ogledi gesla o Prešernu narastejo okrog 3. decembra in 8. februarja.

Takole pokažejo februarsko povpraševanje po Prešernu Googlovi Trendi.

Statistika gesla o Prešernu. X!'s Tools.

V družbi, kjer ni nobena reč zastonj, kjer je vse mogoče in celo treba finančno ovrednotiti, je Wikipedija prijetna alternativa. Za delo na njej ni predvidena nikakršna materialna nagrada, ob praksi, da je glavnina prispevkov objavljena pod šiframi, za katerimi ni vedno mogoče najti avtorjevega pravega imena, pa umanjka celo simbolni kapital v obliki družbenega ugleda in vpliva.

Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker

• za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe; slovenska Wikipedija nima nobenega zaposlenega
• piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic
• prispeva lahko vsakdo (emancipatornost, odgovornost)
• uveljavlja sodelovanje (kooperacijo) namesto tekmovalnosti
• so objave neposredno mednarodno primerljive (s kliki na drugojezična gesla, nanizana ob levem robu, se razkrije, v kolikšni meri je geslo nacionalno specifično)
• je samorefleksivna, k čemur prispevajo pogovorne strani člankov in možnost ogleda historiata gesel

Tudi za Slovence je promocija naštetega kulturno blagodejna, povrhu pa na problematične poteze nacionalnega značaja, ki ga bremenijo prevelika stopnja egoizma, samozadostnosti, koristoljubja (»Kranjc, ti le dobička išeš«), legalizem (pismouštvo, going by the Bible), poslušnost avtoritetam ipd., pozitivno vpliva

• s principom dajanja (ne pa delitve, kar je za Slovence prvi pomen besede sharing)
• s principom pomoči namesto privoščljivosti (»naj sosedu krava crkne«)
• s prostovoljnim zastonjkarstvom
• z vpetostjo v svet
• z naslonitvijo na lastno pamet (sem spada tudi premišljeno kršenje pravil, kadar ta postanejo preveč moteča)
• s pluralnostjo (ne pa z ekskluzivnimi resnicami tipa »tako in nič drugače«)
• s potrpežljivostjo
• z zavestjo o nedokončnosti in spreminjavem značaju znanja

Glede naslonitve na lastno pamet je ilustrativen citat iz intervjuja z digitalno humanistko Julio Flanders:

Pred kratkim sem se pogovarjala s človekom, ki je bil zelo zaskrbljen zaradi Wikipedije. Označil jo je za veliko intelektualno grožnjo, kot vir, ki mu ni mogoče zaupati, ker ne vemo, kdo je napisal članek in koliko od prebranega je resnično. To me je šokiralo kot eklatanten primer ideje, da moramo vedeti, katere reči so resnične, da bi vedeli, ali si jih je treba zapomniti ali ne, in simptomatičen za presojo uspešnosti oz. neuspešnosti našega izobraževalnega sistema. Kar Wikipedija ponuja novi generaciji bralcev, je priložnost samostojne presoje, ali so zapisane trditve resnične. Presoje na osnovi svojega branja več različnih virov in ponotranjenja več različnih perspektiv. Brez tega kritičnega pogleda tudi najboljši in stokrat potrjeni vir ne bi smel biti vir, ki bi mu brezpogojno zaupali. Slepo zaupanje v resnična dejstva je po mojem slabše od kritične izpostavljenosti desetim napačnim faktom.

Wikipedije, ki je v bistvu strašno občutljiv in ranljiv sistem, ne bi bilo brez optimističnega prepričanja, da so človekova dejanja v glavnem dobronamerna in da je rezultat človeškega mujanja po svetu ob vseh zdrsih, dvomih, napakah, krivicah, nasilju, manipulaciji ... na dolgi rok vendarle pozitiven, tj. postopno boljšanje življenja posameznika in skupnosti. V nasprotju s kulturpesimistično mantro konservativnega dela humanistov, kako da je človekov socialni položaj »čedalje slabši«, nam Wikipedija vzbuja upanje v uresničljivost človekovih socialnih aspiracij. Utopični načrti so obstajali že pred rojstvom interneta (v knjigi ekonomskih razprav z naslovom Slovenski družbeni razvoj (1979) Toussainta Hočevarja, profesorja ekonomije na univerzi v New Orleansu, piše, da v razvitem kapitalizmu kapitalu ne gre več za akumulacijo, marveč za podporo socialnim projektom, umetnosti in kulturi, in da tako prispeva k človeški sreči), vendar so v naslednjih desetletjih zamrli. Ključna beseda v ekonomiji vmesnega časa je postala neoliberalizem, države, ki so zamenjale politični sistem, so se vrnile v čase prvobitne akumulacije kapitala. Na področju intelektualne proizvodnje se je v tem duhu spremenila avtorska zakonodaja: namesto da bi prišlo do pričakovanega skrajšanja obdobja po avtorjevi smrti, po katerem njegovo delo postane javno dobro, je prišlo do njegovega podaljšanja s petdeset na sedemdeset let. V zadnjem času se pozabljene socialne aspiracije spet prebujajo: v ekonomiji se zbirajo pod ključnimi pojmi univerzalni temeljni dohodek (universal basic income), darilna ekonomija (sharing economy, gift economy), socialno podjetništvo (skupnostno, neprofitno podjetništvo), na področju intelektualne proizvodnje pa pod gesli odprti podatki (open data), prosti dostop (open access), creative commons, Wikipedija itd.

Wikiji in šola

Wikipedija in sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje. Šolska uporabnost wikijev ni bila očitna že kar od samega začetka. Leta 2004, dve leti po začetku, se je na slovenski Wikipediji pojavila potreba po popisu skupinskih projektov. Leta 2005 so se jih začeli lotevati v fakultetnih seminarjih (na teologiji in na zgodovini, kmalu za tem na slovenistiki in na pedagoški fakulteti) in leta 2007 so študentski wikiprojekti dobili na seznamu projektov svoje poglavje. Še so v spominu dileme, ali je študentska uzurpacija Wikipedije v skladu s postulati tega medija. Kaj če študentski angažma spodkoplje njeno temeljno značilnost, tj. prostovoljnost? Šola je na naših geografskih koordinatah namreč prostor dolžnosti, muke, družbene prisile, nagrajevanja z ocenami za opravljeno delo, skratka nekakšna vaja za poznejšo službeno eksistenco, ki jo občutimo kot nujno zlo, ki nam omogoča kvalitetno preživljanje prostega časa. Če Wikipedijo, ki je pomembna prostočasovna, rekreativna dejavnost, kontaminiramo z atributi prisile (šolskim urnikom, izpitnimi obvezami, ocenjevanjem), ogrozimo njeno privlačnost in svoje veselje z njo.

Privilegij akademskega geta je, da je v njem meja med sfero delovne prisile in prostočasovnih hobijev zabrisana, in to je tudi glavni razlog za odločitev, da Wikipedijo posvojimo v fakultetnem seminarju. Saj kdo pa bo pisal gesla na teme književnosti, če jih ne bodo študentje književnosti: kvalificiranih ekspertov namreč ni dovolj, imajo preveč drugih nalog ali pa niso elektronsko pismeni. Wikipedija s svojo maksimalno odprtostjo predstavlja šoli hud izziv. Uporabiti v šoli Wikipedijo pomeni izstopiti iz varnega zavetja »šole zaradi šole same« v svet realne strokovne komunikacije, pomeni soočenje z realnim svetom. Tak stik z odraslim svetom je za šolo samo koristen: učitelja prisili, da svojo avtoriteto pred wikijavnostjo ves čas preverja in potrjuje, študenta pa pripravi, da nalog ne bo več opravljal zato, da bi ugodil učiteljevim zahtevam in pričakovanjem staršev, ampak v odgovornem odnosu do skupnosti.

Opisana pričakovanja v razredu niso nujno dobrodošla. Nekateri učitelji poročajo o nepripravljenosti zlasti starejših študentov, da bi sodelovali v skupinskem pisanju člankov. Profilirani pisci nočejo, da bi bilo njihovo delo izpostavljeno tujim posegom. Spominjam se svojega začudenja, ko sem sredi devetdesetih let prvič prebiral o tem, kako bomo na spletu neposredno posegali v tuja besedila. Zdaj smo se že navadili in se zdi nekdanja nedotakljivost »avtorskega besedila« presežena. Vedno je mogoče informacije podati še kako drugače in marsikdaj na boljši način. Drugi razlog za zavračanje dela na Wikipediji je pričakovanje, da študentje spremljajo svoj izdelek. Navajeni so namreč, da se rešijo seminarskih nalog in jih ne pogledajo več. To seveda ni argument, ki bi se ga bilo spodobilo upoštevati. V skrajnih primerih okorelim akademskim strukturam celo uspe uporabo Wikipedije kot pedagoškega orodja prepovedati.

Wikipedija vendarle ni nikakršen nadomestek za spletno učilnico. To je lahko kvečjemu Wikiverza, ki jo lahko razumemo kot nekakšen peskovnik ali pripravljalnico za vstop v vedno zahtevnejšo Wikipedijo: gesla v seminarskem sodelovanju na Wikiverzi počasi dozorijo do oblike, ki je primerna za »objavo« na Wikipediji. Saj obstajajo podobna orodja za učenje in poučevanje na daljavo, nekatera so celo zastonj, prostodostopna (Moodle) in odprta javnosti (MOOC), vendar se zdi uporaba Wikiverze enostavnejša, ker ne zahteva montaže programa na inštitucionalni strežnik. Zaradi maksimalne odprtosti Wikiverza za ocenjevanje študentskih izdelkov seveda ni primerna.

Negativnih izkušenj s študentskim delom na wikijih nimamo. Zgodi se, da je študent hud, ko administrator ali sošolec ali »kar nekdo« poseže v njegovo delo, in potreben je napotek, naj na »vsiljivčevi« pogovorni strani pojasni svoje stališče in uskladi popravke, ne pa da se gre pinkponk z vračanjem na svoje staro urejanje. Pride tudi do slabe volje, ko po daljšem premoru študentka želi potrdilo, da je seminarsko geslo, ki ga je sestavljala pred dvema letoma, v redu. Ker ni v redu, saj so se medtem kriteriji kvalitete člankov zaostrili, zahteve so postale večje, rutina je oblikovala natančnejše standarde. Kakor se poredni otroci razveselijo, ko zagori šola, tako je nagajivemu študentu za trenutek v veselje, ko neprijavljen premeče učitelju imena referentov na seminarskem urniku na Wikiverzi. V osnovni šoli je pocukal punco, v katero je bil zagledan, za lase, danes pa želi pritegniti njeno pozornost s tem, da pobriše pot do njenega referata na wikijih. Formalno spadajo take intervencije v kategorijo vandalizma, vendar so benigne sorte; učitelj ali kdo drugi v razredu jih lahko s klikom na razveljavi v historiatu brž odpravi, »vandal« pa bo, ko ga že čez en teden mine nagajivost, lahko v tem mediju počel za naprej samo dobre reči.

Podobno reagirajo administratorji v primerih osnovnošolskega vandalizma. Saj bi lahko preko IP-ja računalnika izsledili lokacijo, s katere prihajajo nemarnosti, in prosili ravnatelja, naj obračuna z zlikovcem, vendar se je izkazalo, da je primernejša reakcija potrpežljiva vrnitev članka na staro redakcijo; brez burnega odziva na drugi strani postane škodljivcem stvar dolgočasna in se odpravijo naprej razbit raje kakšno šipo. Na angleški Wikipediji je povprečni čas trajanja vandalskih posegov dobri dve minuti, najbrž nekaj podobnega tudi na slovenski Wikipediji. 22. januarja 2014 ob 13.21 se je anonimni uporabnik duševno pripravljal na praznovanje kulturnega praznika z vandaliziranjem gesla o Francetu Prešernu; že čez eno minuto je uporabnik Shanmugamp7, ki se na svoji pogovorni strani deklarira kot angleško govoreči Tamilec brez zadostnega znanja slovenščine, odpravil posledice tega dejanja. Ali bomo še trdili, da globalizem ogroža slovenski jezik in kulturo, ko pa ju očitno le rešuje pred avtohtonimi škodljivci?

Vandaliziranje Prešernovega članka

Odprava vandalizma čez eno minuto

Kulturni vandalizem Slovenca je odpravil Tamilec.

Viri in dodatno branje

• Miran Hladnik in Jernej Polajnar. Wikiji v izobraževanju: Po desetih letih izkušenj. Andragoška spoznanja 22/4 (2017). 73–83. Wikiverza.
• Shawn Graham. The Wikiblitz: A Wikipedia Editing Assignment in a First Year Undergraduate Class. Writing History in the Digital Age: A born-digital, open-review volume edited by Jack Dougherty and Kristen Nawrotzki. Spring 2012 version.
• Miran Hladnik. Slovene student projects in Wikipedia and Wikisource. Wikimedia: Meta-Wiki. 27. dec. 2008.
• Miran Hladnik. Wikipedija v izobraževalnem procesu. 19. jan. 2007.
• Amanda I. Seligman. Teaching Wikipedia without Apologies. Writing History in the Digital Age: A born-digital, open-review volume edited by Jack Dougherty and Kristen Nawrotzki. Spring 2012 version.
• Robert S. Wolff. The Historian's Craft, Popular Memory, and Wikipedia. Writing History in the Digital Age: A born-digital, open-review volume edited by Jack Dougherty and Kristen Nawrotzki. Spring 2012 version.

Avtor

Literarni zgodovinarji v skladu z duhom časa naklanjajo svojo pozornost enkrat enemu drugič drugemu členu komunikacije. Do nastopa t. i. interpretacijske šole v 60. letih 20. stoletja je bila veda večidel usmerjena k avtorju. Od tod avtorska biografija kot eminenten literarnovedni žanr, raziskovanje ustvarjalnih vzgibov in postopkov. Ilustrativen naslov raziskave iz te faze je Duševni profili slovenskih preporoditeljev (Ivan Prijatelj) ali Levstikov duševni obraz (Anton Ocvirk). Sem spadajo še projekti kot SBL, zbirka Znameniti Slovenci, zborniki o velikih ustvarjalcih in literarnih zgodovinarjih, njihove korespondence, na popularni ravni pa slavljenje avtorskih jubilejev, postavljanje spomenikov ipd.

Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu. Vprašanje »kaj je hotel avtor s tem povedati« je postalo nespodobno in domala prepovedano, v prvem planu je bila avtonomnost umetniškega besedila. Demonstrativna publikacija te faze je knjiga Lirika, epika, dramatika, ki so jo napisali Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec in drugi, večji projekt pa je bila serija zbornikov Obdobja, slogovne, verzološke in naratološke razprave in knjige. Ilustrativen izraz tega koncepta je ideal nepotvorjenega besedila (Tone Pretnar), ki opozarja na avtonomnost in nemanipulabilnost (nedotakljivost) tega člena komunikacije.

V 80. letih se je (ponovno v povezavi z novo generacijo) pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Od tod študije o trivialni literaturi, ki jo za potrebe tele povedi razložimo kot 'literaturo za bralca' (za razliko od njene opozicije elitne literature, ki je 'avtorska literatura'), porast empiričnih socioloških razprav in terminološke spremembe, ki so besedilom odvzele nekaj avre: ustvarjanje > proizvodnja, besedna umetnina > tekst, poezija > verzi(fikacija). Ni več pomembno besedilo »kot tako« (samo po sebi, an sich), ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega. Lahko bi celo rekli, da je sprememba povezana z demokratičnimi procesi v tem delu sveta, ki so v prvi plan postavili posameznika in njegove pravice.

Seveda meje med naštetimi fazami niso ostro začrtane. Vseskozi izhajajo razpravne knjige prvega, drugega ali tretjega tipa, isti literarni zgodovinar piše zdaj v okviru ene literarnozgodovinske paradigme, drugič v okviru druge, pod črto pa je mogoče vendarle skleniti, da táko prehajanje ni naključno, ampak da je razvojno razložljivo in v določeni meri predvidljivo.

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. za nacionalno skupnost ali, kot je temu rekel Ivan Cankar, »za narodov blagor«. Med motivacijami je včasih težko razlikovati.

Mogoče bi moral tole poglavje nasloviti z Etika strokovnega pisanja in ga začeti drugače, npr. takole: Etično sprejemljivo je samo tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za témo sámo, ne pa raziskovanje in pisanje z namenom samopromocije avtorja, manipulacije rezultatov ali manipulacije in zlorabe zainteresirane publike oz. strokovnih bralcev (angl. peers 'strokovni kolegi'). Ne, ostal bom kar pri prvotno zamišljenem naslovu. Razlog je odpor do izpostavljanja etične problematike v humanistiki, odpor, ki ima korenine v namenoma naivnem prepričanju, da humanistike brez etike sploh ni, ker je etičnost privzeta lastnost humanističnega odnosa do sveta. Verjamem, da je podobno tudi v drugih znanostih in da je ritualna formula, s katero dekani in rektorji izročajo svojim diplomantom in doktorandom pridobljene nazive, naj namreč ne zlorabljajo pridobljenega znanja, odveč. Posebnemu poglavju o etiki se bom v knjigi izognil kar dvakrat: tule, kjer raje govorim o motivaciji za pisanje, in v poglavju o citiranju, ki bi ga lahko zastavil v smislu varovanja intelektualne lastnine in svaril pred intelektualno krajo.

Odpoved dvignjenemu kazalcu in moralni zaskrbljenosti seveda ne pomeni, da etična problematika ne obstaja. Obstaja celo v zaskrbljujoči količini in je skorajda samoumevni spremljevalec vse naše strokovne dejavnosti. Imenuje se avtorski napuh, kaže pa se v samopoveličevanju, hlastanju po znanstvenem prestižu in v najslabšem primeru v hotenih ali nehotenih znanstvenih prevarah. Avtorski napuh nas vodi, da gremo v člankih kolegov najprej v seznam literature pogledat, ali so upoštevali naše delo in nas citirali, neetično ravnamo, kadar sklenemo kolega, ki nas je po nemarnem spregledal, maščevalno ignorirati tudi med svojimi referencami. Sram bi nas moralo biti, kadar v prijavno dokumentacijo za pridobitev projektov vpisujemo take neumnosti in prazne fraze, kot so (odvisno od časa in prostora) »evropske vrednote«, »nacionalni interes«, »povezanost z gospodarstvom« itd., ali jim celo prilagajamo svoje delo in rezultate. Znanstveni prestiž si gradimo z izumljanjem terminov, da se potem postavljamo kot njihovi utemeljitelji, in prežimo na vse, ki terminov ne bodo uporabili dosledno v skladu z našo definicijo, z nagovarjanjem kolegov k vzajemnemu citiranju (strokovni kliki, ki se na ta način vzpostavi, je Tone Pretnar našel ironično oznako »klub vzajemne adoracije«) ipd.

Znanost je po definiciji v iskanju primerne teorije, ki naj pomaga razumeti delovanje nekega segmenta sveta. Znanstvenik na tej podlagi oblikuje določena predvidevanja (napovedi, hipoteze, teze), ki jih z eksperimentom ali opazovanjem preveri. Če se potrdijo, se reče, da teorija deluje. Smemo izbrati le tista gradiva, metode ali eksperimente, za katere domnevamo, da bodo potrdili našo zamišljeno tezo? Samo po sebi tako izbiranje ni sporno, ker smo pač upravičeni izbrati orodja, ki so kar najbolj primerna za uspešno obdelavo gradiva. Sporno postane takrat, kadar zanemarimo gradivo in metode, ki bi utegnile pripeljati do nasprotnih rezultatov. Večinoma je táko početje rezultat znanstvenega diletantizma (začetništva) in ne zavestne znanstvene prevare. Raziskovalec, ki mu analiza ovrže predpostavke, naj prizna, da se je v predvidevanjih zmotil, in naj namesto sramežljivega zamolka, ki mu hodi na misel, raje razmisli in popiše, kako je do nesporazuma prišlo.

Neetično je, če ljubosumno sedimo na zbranem gradivu in ga ne ponudimo v obdelavo tudi drugim, še bolj sporno pa je, če kolegu speljemo temo in objavimo članek na podlagi gradiva, ki ga je sam zbral, in se pripravljal na njegovo objavo. Od neetičnih motivacij za raziskovanje in pisanje je treba ločiti bolezensko motivacijo, tj. pisanje zaradi pisanja samega. Obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija) je taka skrajna, bolezenska oblika pisanja. Kot rečeno: žanr znanstvenega pisanja predpostavlja močno radovednost pisca glede predmeta samega in poskuša zatreti moteče druge pobude za pisanje.

V tejle knjigi pozornost posvečamo znanstvenemu oz. strokovnemu pisanju, vendar bomo zdajle za primerjavo mimogrede pomislili na leposlovje. Tudi leposlovje nastaja zato, ker se avtorjem mudi o nečem poročati, vendar se zdi, da je pri leposlovju (vsaj pri umetnostno stremljivem leposlovju) večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko (oz. ne samo) na vsebini poročila. Bralci leposlovja so načelno iz vseh generacij, poklicnih, nazorskih, karakternih in izobrazbenih profilov in za razliko od znanstvenih bralcev težje opisljivi. Le v primeru ekskluzivnega leposlovnega berila, ki mu hermetizem omejuje splošno razumljivost, prihaja do komunikacijske situacije, ki je podobna tisti v znanosti: za literaturo, ki jo lahko razume zgolj ozek krog strokovnjakov, ki so neredko tudi sami pisci, so si Nemci izmislili izraz Literatenliteratur, ki ima zaradi očitka neberljivosti tudi slabšalni pomen. Do take skrajne oblike prihaja iz potrebe kulturnih elit, da bi se potrdile v svoji izjemnosti, odličnosti in ekskluzivnosti. Pisanje z mislijo na splošno kulturno publiko je namreč s stališča »visoke kulture« nekaj slabega, ker naj bi pomenilo »prilagajanje splošnemu, ljudskemu, nizkemu okusu«.

V splošnem (da, tudi v leposlovju) velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno. Pisanje, ki se dela, da ga publika ne zanima, ni vredno zaupanja, privoščijo pa si ga občasno t. i. véliki avtorji, da bi utrdili svoj položaj brezprizivnih avtoritet. V bistvu je žaljivo do bralca, saj računa z bralčevo mazohistično naturo, njegovim sramom priznati, da literarnega besedila ne razume, z njegovo kulturno inferiornostjo, slepim občudovanjem avtoritete avtorja. Zaverovano je v lastno veličino in nezmotljivost, kar je vse skrajno nesimpatično in preživeto. V resnici mnogi bralci mislijo, da se je treba pri branju matrati in da so sami krivi, če besedila ne razumejo. Upoštevanje namembnika je ena od izhodiščnih zahtev vsakršnega pisanja, misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj.

Iz izkušnje z interpretacijami literarnih del in avtorskega odzivanja nanje lahko potrdimo, da je nesporazum, napačno razumevanje, iskanje alternativnega pomena ... v komunikaciji prej pravilo kot izjema, vendar to ne sme biti alibi za ignoriranje avtorjeve intence. Če le hočemo, potem sporočilo razumemo natanko tako, kot je bilo izrečeno oziroma zapisano. Seveda pa imamo več veselja, če si privoščimo svoje razlage. In to veselje je pri literarnem branju pogosto prvo.

Čeprav zaradi vedno strožjega praga aktivne pismenosti delež tistih, ki objavljajo in tako oblikujejo javno mnenje, ne raste, smo optimistični glede novih tehnoloških možnosti, ki množičnejšo udeležbo v pisanju vsaj omogočajo (gl. poglavje o množični pameti, angl. hive mind). Naš socialni ideal, seveda utopični, je družba kreativnih posameznikov, ki kreativnost izražajo tudi s pisanjem (produkcijo informacij), saj bi nam bilo kot humanistom težko živeti s sklepom, da ni nič novega pod soncem, da so vsa pomembna spoznanja napisali že pred 5000 leti Sumerci na klinopisne tablice in da človeško usodo vedno določa samo peščica genialnih (ali pa norih) posameznikov.

V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko. Nekaj težav imamo z ločevanjem med strokovnim in znanstvenim, komplicirali bi lahko z vprašanjem, kateremu predalčku, strokovnemu ali publicističnemu, ustrezajo poljudnoznanstvena besedila. Zelo formalistični bomo in bomo mejo med temi zvrstmi potegnili glede na prostor objave in glede na namembnika. Za znanstvene bodo štele objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij, ker so to pač edina mesta, kjer se znanost dogaja, kjer se znanstvene teze preverjajo in usklajujejo. Za strokovne objave tradicionalno veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo. To se dogaja v šoli (zato učbeniki spadajo med strokovne knjige), v enciklopedijah, leksikonih in slovarjih. Objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, v blogih avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc itd. bomo šteli med publicistična besedila.

Izbira jezika

Zlepa se nisem mogel odločiti, kam vtakniti tole poglavje in kako ga nasloviti. Spregovorilo bo o jeziku znanstvenih objav in najbolj smiselno se zdi izbiro jezika utemeljiti pragmatično s principom maksimalnega upoštevanja namembnika. Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v lingui franci angleščini, če pišemo za domačo publiko, potem v slovenščini. Redke so teme o slovenskem jeziku in literaturi, s katerimi bi radi seznanili splošne jezikoslovce in literarne zgodovinarje, in še redkejši prostori in publikacije zunaj Slovenije, kjer bi to lahko počeli. Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina. To seveda ne pomeni, da se je treba v slovenščino zapreti, nasprotno, naša naloga je, da spoznanja in vednost o slovenističnih rečeh razširjamo preko meja nacionalne filologije in preko meja jezika. Nuje, da smo vključeni v mednarodno izmenjavo znanja, se ta država zaveda in ji sledi, včasih mogoče celo nekoliko preveč zavzeto. To zavzetost izkoriščajo »ugledne« tuje založbe, ki jim seveda ustreza, da lahko izdajo knjigo na eksotično nacionalnofilološko temo v katerem od svetovnih jezikov, ne da bi jim bilo treba založiti denar zanjo, ker stroške njene priprave in natisa pokrijejo slovenske inštitucije oziroma projekti. Prevelikih iluzij o veliki branosti in mednarodni vplivnosti tujejezične slovenistike pa ni zdravo gojiti; k streznjenju bolj kot podatki o organiziranem citiranju pomagajo podatki o dejanskem nakupu, izposoji ali snemanju knjige s spleta.

Strah pred tem, da bi se slovenistična znanost (pustimo zdaj druge vede vnemar) v prihodnje dogajala v tujih jezikih – kaj bi okolišili, recimo odkrito, v angleščini –, je vendarle pretiran. Angleščine je resda vedno več, vendar procentualno njen delež skupaj z deležem drugih tujih jezikov (zlasti nemščine, ki je bila svojčas standardni jezik slavistične komunikacije) prav nič ne raste, kar lepo dokumentira jezikovna izbira literarnovednih disertacij.

Jezik literarnovednih disertacij

Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj, še preden je to postalo eden od kriterijev za državno financiranje, Slavistična revija je objavljala tujejezične povzetke od 1950 dalje, 1970 so se jim pridružili še drugojezični izvlečki (sinopsisi oz. abstrakti); angleščina je kmalu prevladala nad deležem ruščine in nemščine in je danes skoraj edini jezik v teh dveh rubrikah. Za zbornike ob mednarodnih simpozijih je bilo običajno, da so sprejemali cele razprave v svetovnih in slovanskih jezikih, šele zadnja desetletja pa prihaja do dvojezičnih tematskih številk, ki naj pomagajo revijam vstopiti v prestižne citatne baze in tam ohraniti svoje mesto. Prav uspešno prizadevanje za vidnost v mednarodnem prostoru ni: ker Slavistične revije v štirih preizkusnih letih, kolikor jih je preživela v zbirki AHCI, niso opazili in je citirali, so opustili njeno spremljanje. Še enkrat se je izkazalo, da zadeve slovenskega jezika in literature težko vzbudijo mednarodno zanimanje.

Povezave v tejle knjigi vodijo, kadar slovensko geslo še ne obstaja, večinoma na Wikipedijo v angleščini, v angleščini je tudi večina literature, ki je navedena na dnu poglavij, saj nas je poizvedovanje po informacijah najprej pripeljalo do njih. Da, angleške objave so v znanstvenem svetu v privilegiranem položaju in slabo vest imamo lahko, ker smo gotovo spregledali kakšno relevantno objavo v drugem jeziku. Vendar krivda za slabo vidnost objav v drugih jezikih ni samo na strani malomarnih bralcev, ampak tudi v nezadostni promociji takih objav s strani njihovih tvorcev. Zelo bi pomagalo, če bi jim avtorji ali uredniki dodali povzetke v angleščini, poskrbeli za njihovo vključitev v različna kazala, zlasti v ustrezna gesla na Wikipediji, po možnosti najprej v angleški Wikipediji, in če bi na mednarodnih forumih ozaveščali strokovno javnost o njihovem obstoju. Ker tega ne počnemo ali ne počnemo v zadostni meri, naših publikacij tudi tisti, ki bi jih gotovo zanimale, ne poznajo in ne citirajo in tako ostajajo zaprte v gluhi lozi nacionalne filologije. Prevajanje v angleščino in promocija v mednarodnem okviru nista nikakršno zagotovilo za dejansko vplivanje objav v prostoru zunaj domače stroke in jezika, sta pa pogoj zanj. Nič lažjega kot prevesti izvleček ali članek v angleščino, ga natisniti v domači publikaciji in postaviti publikacijo na polico v nacionalni knjižnici in uvrstiti v nacionalno bibliografijo. Ni pa to dovolj. Če so naše želje po mednarodni odmevnosti zaresne in ne zgolj izraz formalnega upoštevanja zahtev financerjev, potem si bomo prizadevali za vključitev v mednarodno izmenjavo informacij na svojem strokovnem področju, to pa storimo bodisi s povabilom poznanih tujih akterjev na domačo razpravno sceno (v revije, na simpozije, na predavanja) ali tako, da se sami prijavimo k besedi na konferencah v tujini ali pošljemo članek za objavo v tuji reviji.

Kakor je že hvalevredno, vzporedno dvojezično objavljanje stane, požira čas ter avtorjem in uredništvom povzroča frustracije. Bolj vedro se po jezikovni plati kažejo možnosti strokovnega objavljanja na Wikipediji. Slovenska Wikipedija je zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, hkrati pa je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih in spodbudila k vzajemnemu poseganju. Gesla v slovenščini profitirajo, ko se zgledujejo pri tujejezičnih obdelavah iste teme, in v tujejezična gesla je mogoče mimogrede dodati informacije o slovenskem razumevanju stvari. Tuji študentje ob koncu semestra, ki ga preživijo v Sloveniji, namesto izpita dodajo v svoje nacionalne enciklopedije prgišče slovenističnih gesel.

Jezikovne zadrege v znanosti niso slovenska specifika. V zadnjih 50 letih se je npr. delež nemščine kot razpravnega jezika klasičnofiloloških študij skrčil na tretjino. Razloge za neenakopravno udeležbo jezikov v svetu, ki ga monopolno obvladuje angleščina, je italijanski digitalni humanist Domenico Fiormonte pripisal tudi jezikovni in kulturni ignoranci in predsodkom angleško govorečih akterjev. Pomenljivo je, da v mednarodni DH-skupnosti njegov klic ni doživel odmeva.

Berilo

• Stephen Howe in Kristina Henriksson. PhraseBook for Writing Papers and Research in English. Cambridge: The Whole World Company Press, ⁴2007. Academia.edu.
• Miran Hladnik. Re: 29.82 National identity and digital humanities? Humanist Discussion Group 11. jun. 2015.
• Miran Hladnik. Nevarni samim sebi. Wikiverza jul. 2015.
• Domenico Fiormonte: Towards monocultural (digital) Humanities? InfoLet 12. jul. 2015.
• Gregory Crane. Resisting a monocultural Humanities. Google Docs 17. jul. 2015.
• Miran Hladnik. Za znanost v slovenščini. SlovLit 20. jul. 2015.
• Miran Hladnik. 29.179 resisting a monocultural (digital) humanities. Humanist Discussion Group 21. jul. 2015.

Izbira teme

Število izbirnih možnosti je kazalec razvitosti sistema, za človeka pa kazalec življenjskega standarda. Življenjske izkušnje smo dobili v svetu omejenih izbir, živimo pa v svetu, v katerem število možnih izbir raste. To trditev nesporno dokazuje naraščanje števila pišočih, naraščanje števila knjižnih izdaj, oblikovanje novih publikacijskih kanalov (spletne diskusije, časopisni komentarji, blogi, spletne konference), kar marsikoga spravlja v nesrečo, ker, navajen iz sveta omejenih izbir, ne more biti več prepričan, ali si je postregel z optimalno izbiro ali pa se je pri izbiranju mogoče preranil in zmotil. Od tod izvira občutek, da so številne izbire le navidezne in vzbujajo lažne občutke, da je naše življenje vedno bolj kvalitetno. Seveda, v trenutku, ko realiziramo eno izbirno možnost, se samodejno odpovemo vsem drugim in s tem potrjujemo njihov virtualni značaj. S primerom: ni mogoče brati dveh knjig hkrati, vendar zato še ni treba trditi, da so izbirne možnosti zgolj slepilo, manipulativna bleščava, s katero producenti in lastniki ponujenih proizvodov skušajo pretentati nedolžne uporabnike, kar se da včasih razbrati med vrsticami pri kritikih kapitalističnega ekonomskega sistema, ki mu pripisujemo glavno odgovornost za naraščanje človeških izbir.

Druga kulturna izkušnja, ki moti naš užitek v izbiranju, je izkušnja z odločitvami tipa ali-ali. Kjer so izbire v preteklosti obstajale, so bile pogosto takega značaja ali pa so se tako vsaj dojemale. Človek se je odločal med dvema radikalno različnima možnostima in odločitev je zato dobila status usodne odločitve: levo-desno, revščina-bogastvo, odrekanje-užitek, dom-pot itd. Literarni naslovi dovolj razločno odslikavajo to logiko: Popotnik shiroke in voske poti (1828), Setev in žetev (1875), Solnce in senca (1891), Zmota in povrat (1892), Z viharja v zavetje (1900), Oče in sin (1912), Svetloba in senca (1916) ...

Nezadovoljstvo s svetom številnih izbir izvira iz tega, da imajo pravo vrednost za nas samo realizirane, konzumirane izbire. V svetu omejenih možnosti je tako pripisovanje vrednosti razumljivo. Pravilne izbire nam pomagajo preživeti, nepravilne izbire ogrožajo našo eksistenco, nerealizirane izbire imajo neugledni status kislega grozdja. V svetu številnih izbirnih možnosti se je za dosego užitka treba odpovedati potrošniškemu razmišljanju in izstopiti iz vloge konzumenta. Ker od »pravilnosti« naše izbire naša eksistenca ni več odvisna, si smemo privoščiti užitek v zavesti njihove raznolike ponudbe, čeprav jih nikoli ne bomo uresničili, ker pač preprosto v enem življenju ni mogoče realizirati vsega, kar svet ponuja. Socialni darvinisti se bodo iz priporočila, naj začnemo uživati v potencialnosti izbir, norčevali, vendar humanistov njihov vulgarni materializem, ki ceni samo to, kar posameznik lahko konzumira, ne bi smel motiti. Ker k humanističnemu odnosu do sveta spada altruizem, bomo znali ceniti tudi neuresničene izbirne možnosti, tj. izbire, ki smo se jim odrekli in so jih bili deležni drugi; tem drugim ne zavidamo njihove izbire, ne očitamo jim je, ampak jim jo privoščimo. Seveda je opisani odnos mogoč le v družbi blaginje, v kateri posamezniki nimajo zadreg z zadovoljevanjem osnovnih potreb in jih ne skrbi za golo preživetje. V vsaki družbi, tudi tisti najbolj razviti, je mogoče pokazati na posameznike, ki so v socialno nezavidljivem položaju in bi tole pisanje (če bi ga brali in če bi sploh brali) razumeli kot cinizem. Ker po vseh mogočih globalnih civilizacijskih kazalcih (BDP, stopnja tveganja revščine, stopnja zadolženosti gospodinjstev, stopnja dohodkovne in premoženjske enakosti, kvaliteta življenja, pismenost itd.) Slovenija spada med države z najvišjo stopnjo blagostanja, je tudi bolj kot kateri drugi del sveta primerna za uveljavljanje alternativne civilizacijske paradigme, v kateri izbira enega ne pomeni prikrajšanja drugega. Žalostno bi bilo, če tega ne bi dojeli.

V akademskem okolju izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji (obletnice rojstev ali smrti velikih predhodnikov, izidi pomembnih knjig), prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice oz. moda. Nekdaj je bilo treba izbiro raziskovalne, šolske ali kulturne teme utemeljevati v socialnih idealih enakosti, bratstva in enotnosti, izgradnje socialističnega človeka, pozneje z nacionalnim interesom in t. i. evropskimi kategorijami, danes z internacionalnostjo, interdisciplinarnostjo, ekološko občutljivostjo (sustainability 'trajnostjo') in željo po »boljšem razumevanju«.

Romantičnemu pedagoškemu principu človeške »samorealizacije« ustreza prizadevanje, naj si učenec, dijak, študent izbere temo, ki mu najbolj ustreza, do katere ima pozitiven čustveni odnos. Priporočilo se dobro obnese pri tistih redkih, ki grejo skozi življenje radovedno, ki jim je vse zanimivo in se zato hitro zaljubljajo enkrat v ene drugič v druge teme, večinoma pa je obremenjujoče: referent (raziskovalec, pisec) zastonj prisluškuje samemu sebi in išče teme, ki ga vsaj malo vznemirjajo. Če pozna komaj kaj od tega, kar stroka ponuja, niti nima kaj izbirati. Literarne teme niso toliko problematične, saj ima človek v naši kulturi z literaturo opraviti od vrtca dalje in vsaj približno ve, kaj mu ponuja, ampak kako se bo s táko pedagoško maksimo apriornega ljubečega odnosa orientiral po znanstvenih področjih in temah, o katerih v šoli ni slišal nič? Naklonjenost temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela, praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica raziskovanja.

Kot marsikje drugje je tudi na šolskem področju ideal posameznikove »samorealizacije« škodljiv. Posameznik ne postane osebnost, ko odkrije nekakšno svoje skrito bistvo, ko odkrije svojo identiteto (skladnost s samim seboj – le kaj bi to lahko bilo?), ampak ko najde svoje mesto v skupnosti, ko se uskladi z drugimi pri doseganju civilizacijskih ciljev (kvalitetno in trajno življenje, miroljubna koeksistenca ipd.). Namesto iskanja ljubezni do določenih predmetnih izbir, zakopanih globoko v sebi in do zdaj prav nič pogrešanih, svetujem raje odprtost za predmete in teme, o katerih se nam prej ni niti sanjalo, pred oči pa nam pridejo na predavanjih, ob branju knjig, v obliki razpisanih tem za seminarske in diplomske naloge.

Ni dobrih in slabih tem. Z izjemo tistih, ki pripadajo našim hobijem, se vsaka tema zdi na začetku težka, pusta in neobvladljiva. Ljudje smo pač taki, da bolj cenimo tiste svoje izbire, v katere smo investirali več časa in energije, zato intenzivno ukvarjanje s sprva morda dolgočasno temo samo po sebi veča našo naklonjenost do nje. Še prejšnji teden se nam je zdela za lase privlečena, po nekaj dneh intenzivnega študija pa se začudimo, kako to, da ni splošno poznana, in že izrekamo drugim očitke, zakaj ne uvidijo njene pomembnosti. Odkrili smo pojem t. i. spregledanih, prezrtih, zamolčanih, zanemarjenih, potlačenih tem, pa naj gre za politično, nazorsko, lokalno, spolno, estetsko ali kako drugače razložljivo zapostavljenost, in postanemo njihov advokat. S tem ni načelno čisto nič narobe, zavedati pa se je treba, da je spregledanost najbolj predvidljiva, standardna in normalna oznaka za večino literarne produkcije, ki zaradi omejenosti človeških spominskih kapacitet preprosto nima možnosti za enakopravno umestitev v kataloge splošnega literarnega znanja.

Zakaj sem tako zelo proti samostojnemu izumljanju seminarskih, diplomskih in magistrskih, včasih pa tudi doktorskih tem? Ker se po izkušnji študentje ogrevajo vedno za ene in iste in zato stokrat prežvečene teme, neredko povezane z našo zgodnjo bralsko izkušnjo. Kdor je zrasel v družini planincev, bi se lotil planinske tematike v literaturi, potterjevci bodo iskali kar koli podobnega fantazijski pripovedi v slovenski književnosti, vedno so popularne tudi kriminalke ali nasilje nasploh, seveda tudi ljubezen/erotika/pornografija ali ženska problematika. Sčasoma postane ljubezni vredno vse, kar se nanaša na domači kraj in domače navade: dokler so bila na seznamu diplomskih tem samo neznana pisateljska imena, se jih ni lotil nihče, ko pa sem zraven v oklepaju zapisal njihov rojstni kraj ali prebivališče, so se takoj oglasili interesenti iz teh in bližnjih krajev.

Projektni razpisi, navodila za doktorske kandidate in šolski kurikuli uporabljajo pojem relevantnosti (tehtnosti) izbrane teme. Financiranje bo prej zagotovljeno tistim temam, ki naj bi bile pomembnejše od drugih. Pomembnost opredeljujejo na zelo različne načine in v različnih časih drugače, tako da ni mogoče govoriti o objektivnih merilih za določitev tega pojma. Za diplomanta, ki se je odločil literarnovedno analizirati romane svojega starega očeta, je tema maksimalno relevantna, tudi če literarna kritika pisca komaj omenja, literarna zgodovina pa ga celo ne pozna. Nekatere pisateljske osebe so pomembne samo za lokalno skupnost, iz katere so izšle in so jo popisovale, ta pa se jim je oddolžila s postavitvijo spomenika, poimenovanjem vaškega kulturnega doma in prireditvijo lokalnih proslav ob jubilejih, kar skupnost kulturno osmišlja in prispeva h kvaliteti njenega življenja, zanimivo pa je tudi za opazovalce od zunaj (za turiste) in kot zgled drugim soseskam.

V vsakdanjem življenju stroke je z maksimalno relevantnostjo označena literatura (avtorji, knjige, inštitucije), ki je pomembna v nacionalnem smislu, npr. prvih deset pesnikov, prvih deset romanopiscev itd., kar s pridom izrabljajo sestavljavci antologij in šolskih beril, žiranti pri literarnem nagrajevanju, presojevalci raziskovalnih projektov, objav v »osrednjih« literarnovednih revijah ipd. Obče je sprejeto stališče, da sta literatura v slovenščini in z njo tudi literarna veda nastali v 19. stoletju kot legitimacija samostojne nacionalne eksistence in da sta torej inštrument tega nacionalnega interesa. Z globalizacijo humanističnih strok, ki so bile in so še vedno močno vpete v cilje nacionalnega konstituiranja, emancipacije in prezentacije, pa ta nekdaj najvišja stopnja relevantnosti ne zadošča več. Ker se pomembnost določa v mednarodnem okolju, dobijo status večje pomembnosti tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev, česar pa za izrazito slovenske teme ni mogoče pričakovati. Slavistična revija prednostno publicira razprave o slovenskem jeziku in književnosti in že zato v globalnem smislu ne more postati osrednja referenčna točka.

No, defetizem vseh tistih, ki se ukvarjamo s slovensko književnostjo, kljub temu da ta predstavlja samo drobcen in povrhu jezikovno nedostopen delež svetovne produkcije, vendarle ni na mestu, saj se relevantnost tem ne meri samo po številu piscev in del niti ne po njihovi globalni slavi, ki je pogojena tudi z izbiro katerega od »svetovnih« jezikov, ampak obstajajo še drugi filtri, ki znajo ob ugodnih razmerah našim temam priskrbeti globalno pozornost. Globalna relevanca ni samo ena. Poleg lestvice kanoniziranih avtorjev, katerih pozicijo umetno utrjujejo šolski katalogi znanja, obstajajo še lestvice avtorjev in del, ki so bili kulturnozgodovinsko pomembni zaradi svoje velike popularnosti; obstajajo npr. zgodovine trivialne književnosti. Do poskusov vzpostavitve alternativnega kanona je prihajalo v preteklosti iz nazorskih razlogov: v 30. letih 20. stoletja so npr. katoliški kritiki in literarni zgodovinarji želeli spodkopati liberalski monopol v stroki z zamenjavo seta liberalskih literarnih korifej s setom katoliških avtorjev, danes se spremembe na lestvici relevantnih tem dosegajo z vključevanjem spolnega filtra (ženske teme), skozi žanrsko perspektivo (humor, zgodovinski roman, feljtonski roman), motivno perspektivo (tematizacija drugega, mitološke teme) ali pa samo kot gradivo pri utemeljevanju novega metodološkega pristopa.

Izbirnih možnosti je skratka tudi v literarni zgodovini in v njenem akademskem segmentu vedno več, tako med temami kot med orodji. Prav nič nam ni treba, tako kot to počnejo novinarji, prežati na teme, ki so jih oblikovalci javnega mnenja označili kot osrednje ali pereče. Publicistično zaganjanje enkrat v eno in drugič v drugo temo, ki bolj nereflektirano kot manipulativno pušča ob strani množico drugih pomembnih tematskih izbir, ne sme postati zgled za obnašanje v stroki, saj takim splošnim kulturnim interesom v obliki proslave jubilejev že zdaj preveč popušča, npr. ko načrtuje simpozije ob obletnicah pomembnih osebnosti. Primerov publicističnega glodanja kosti je v vsakdanjem življenju toliko, da navajanje primerov ni potrebno. O strokovnem odnosu lahko govorimo šele takrat, ko ni pod vplivom publicističnega forsiranja enkrat ene drugič druge teme.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. Kakor se električar nauči vezave žic v stikalu, tako se mora tudi vajenec za pisca naučiti, kako se vežejo izjave v sporočilo. Vsak mora obvladati svoja orodja: molčimo o električarju, ker ne vemo dosti o njegovih pripomočkih, piščevo osnovno proizvodno sredstvo pa sta, preprosto rečeno in vsaj za zdaj (piše se leto 2013), tipkovnica in miška; z njima tvori na zaslonu besedila različnih vrst. S 110 ali nekaj takega tipkami (gumbi) na teh dveh orodjih se pisec odloča med izbirnimi možnostmi, ki mu jih ponuja program za oblikovanje besedila. Priročniki za pisanje običajno začenjajo z najtežjim – kako si zamisliti temo in koncipirati tekst –; naši nameni so preprostejši: pisca na začetku navaditi na orodje. Včasih so nas na začetku šolanja učili držati v rokah svinčnik, malo pozneje pero, in vleči z njim tanke in debele črte po papirju, danes bi v prvih razredih v šoli morali učiti tudi in najprej uporabo tipkovnice. Kje sploh še uporabljamo pisalo in papir? Na vlaku, če smo doma pozabili prenosnik ali tablico, za obkrožanje ali podčrtavanje delov zanimivih člankov v časopisu v bolnišnični čakalnici, na morju, ker je sonce presvetla konkurenca zaslonu računalnika ali bralnika, v postelji, ko se nam ne ljubi prižigati računalnika, ko se nam začnejo zapirati oči, in ob sveči, kadar sredi nevihte zmanjka elektrike. Zakaj je kljub prevladujoči uporabi tipk vendarle treba malčke navaditi na pisalo? Ker se menda na ta način, preko ročne spretnosti, krepi njegova inteligenca, pisanje z roko bolj kot tipkanje pomaga pri pomnjenju črk. No, takó tipkanje kot pisanje spadata med haptične oz. tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne.

Pisati smo se učili s prepisovanjem besed iz čitanke v zvezek, tule bomo za vajo prepisovali besedila iz knjig in revij na zaslon. Po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni več treba v celoti pretipkavati, ampak le popravljamo za strojem, ki je namesto nas opravil mukotrpno delo. Tudi ne bomo pretipkavali ali popravljali kar nekaj, ampak besedila, ki pripadajo nacionalni literarni preteklosti in jih je bilo treba digitalizirati, ker bi sicer čez desetletja ne bila več dosegljiva in berljiva. Sama digitalizacija in korektura nista dovolj, biti morajo tudi javno dostopna. Obema namenoma, skupaj z našo namero, da kvalificiramo čim več kompetentnih piscev (prepisovalcev in popravljavcev besedila), najbolj ustreza spletišče Wikivir, ki je od 2006, ko smo ga dobili, postalo zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti. Slovenščina je eden od trenutno 114 jezikov s takim repozitorijem oz. spletno digitalno knjižnico; 65 od tega je v svojih jezikih. Pridružili se bomo kateremu od študentskih projektov, ki tečejo na Wikiviru, npr. projektu Slovenska leposlovna klasika, avtodidakti in samotarji lahko začnejo tudi v peskovniku.

Tam utegnemo naleteti na take napotke:

• registriraj se na začetni strani in se z izbranim imenom in geslom prijavi; isto ime kot na Wikiviru velja še na Wikipediji, Wikiverzi idr.
• na seznamu, pripravljenem za razred, se vpiši s svojim uporabniškim imenom k eni izmed nalog, npr. takole: [[Uporabnik:Anita Mega|Besna Strojepiska]]; na koncu izbrane alineje, za pomišljajem

• v urejevalni način vstopiš s klikom na zavihek Uredi stran, ko končaš, čisto spodaj levo klikneš gumb Shrani stran

• če naslov domače naloge še ni klikljiv (če je torej v navadni pisavi namesto v rdeči ali modri), napravi klikljivega po vzorcu drugih; zdaj je že jasno, da besede postanejo klikljive, če so v dvojnih oglatih oklepajih

• kjer klik na naslov pripelje na neko drugo besedilo z enakim naslovom, je treba naslov našega teksta na seznamu spremeniti: ponavadi dodamo v oklepaju avtorjevo ime in priimek ali pri anonimnih besedilih naslov časopisa z letnico, npr. [[:s:sl:Dom|Dom]] > [[:s:sl:Dom (Zofka Kveder)|Dom]], kar pripelje na prazno stran

• predponi :s:sl: pomenita slovenski Wikisource

• odpri na računalniku še eno okno in v njem besedilo, na katerega kaže povezava na koncu alineje; najpogosteje je z dLiba ali s spletišča Internet Archive; med tem oknom in Wikivirovim oknom se seliš s kombinacijo tipk <Alt> + <Tab>
• tekst označi z miško, če ne gre v enem kosu, pa po stolpcih, s <Ctrl> + <c> ga spraviš v spomin, skočiš na Wikivir in ga odložiš s <Ctrl> + <v>
• odpri še tretje okno s kakim lepo urejenim besedilom na Wikiviru, recimo iz revije Vigred, klikni zavihek Uredi in prekopiraj iz njega v svoj tekst glavo
• v glavi zamenjaj prekopirane podatke s tistimi, ki so primerni za besedilo v delu
• loti se popravljanja napak, ki jih je zagrešil stroj (OCR) v prekopiranem besedilu:
  • odstavek napraviš s prazno vrstico; pomembni so samo odstavki, ne pa tudi prehodi v novo vrstico, ki so v izvirniku drugačni, kot bodo na zaslonu, tudi če so v urejevalnem načinu zvesto reproducirani
  • deljenje odpravi
  • ne popravljaj avtorjevih morebitnih pravopisnih ali slogovnih napak, saj to ni lektura, ampak korektura
  • kadar naletiš v predlogi na očitno tiskarsko napako, jo popravi takole: {{redakcija|zatipkana beseda|popravljena beseda}}, kar na zaslonu dá: popravljena beseda
  • v dilemi si oglej napotke na pogovorni strani popravljanja klasikov na Wikiviru, v smernicah projekta in na forumu ali na pogovorni strani predmeta postavi vprašanje oz. predlog
• na dnu dodaj kategorije, npr. [[Kategorija:Podlistki]], [[Kategorija:Slovenec]], kategorijo z imenom avtorja (če je poznan), žanrom (npr. potopis), temo (npr. Borovnica)
• nič ni prepovedano potešiti radovednost o avtorju s klikom na njegovo ime na Wikipediji ali poguglati temo
• uspešno zaključena naloga je droben prispevek k slovenski kulturni dediščini in vaja v kreativni udeležbi v kulturi

Zdaj ko kolikor toliko obvladamo orodje, bo tudi sestavljanje novih besedil lažje.

Usoda avtorstva

Po tistem, kar smo zapisali malo prej, je mogoče skleniti, da gre pri avtorstvu, gledano razvojno, za enega starejših konceptov. Da je tu avtorstvu posvečeno samostojno poglavje, je dokaz trdoživosti tega koncepta, kar je tudi posledica njegove pravne urejenosti. Besedila nimajo svojega zakonskega poglavja, ki bi urejalo in sankcioniralo ravnanje z njimi, tako kot ga imajo npr. nepremičnine, pa tudi bralcu pravo ne posveča posebne pozornosti, razen če bralskih interesov ne razumemo samo kot oblike potrošniškega interesa in se sklicujemo na zakon o varstvu potrošnikovih pravic. Avtorji pa imajo svojo zakonodajo, ki se celo razrašča. Če primerjamo organiziranost avtorjev in bralcev, so prvi glede vplivnosti v prednosti. Združujejo se v tako močne skupnosti, kot so Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo, medtem ko imajo bralci za sabo samo bralske krožke in forume (npr. Knjižni molji). Do pravne utrditve prihaja s faznim zamikom, tako da pravna ureditev, ko nastopi, pomeni pravzaprav že oviro novim produktivnim konceptom. Ne, prava prav gotovo ne moremo prišteti med mehanizme, ki bi skrbeli za fleksibilnost kulturnega sistema, ampak ima vlogo zavore.

Biti avtor/avtorica je včasih nekaj pomenilo. Pomenilo je pripadati ustvarjalni eliti, kreativni smetani skupnosti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Vprašanje, ali kdo »že objavlja«, je imelo težo iniciacijske izjave, vstopa v privilegirano družbeno manjšino, ki prevzema na svoja ramena odgovornost za obnašanje vse skupnosti. Samo stare pisateljske spomine in dnevnike je treba vzeti v roke, pa se razkrije usodna družbena teža odločitve »postati avtor«. Avtorji so z deli konstituirali in kulturno emancipirali skupnost, iz katere so zrasli, in legitimirali zahteve po njeni samostojni kulturni eksistenci.

Visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje oz. da to počno skrajno občutljivo. Za posege drugih se reče, da so »potvorili besedilo«, zelo lepo se sliši in ponavlja, da je dobro besedilo tako, da mu ni mogoče brez škode nič odvzeti in nič dodati, redaktorji se trudijo ohraniti njegovo avtentičnost in se sploh, zlasti pri klasikih, obnašajo do njih spoštljivo, kot da bi šlo za nedotakljive svetinje. Celo začetniški pisci med študenti niso prav nič zadovoljni, kadar učitelj preveč pogumno prečrta kakšno besedo, stavek ali odstavek, spremeni besedni red, zamenja besedo ipd.

Nekateri samozavestni avtorji želijo s svojim besedilom razpolagati tudi potem, ko so prodali ali odstopili materialne pravice zanj. Razumljivo in dragoceno je, kadar se udeležujejo debate o oblikovanosti in sporočilu besedil in usmerjajo njihovo recepcijo, problematično pa postane, če želijo objavljenemu besedilu preprečiti obtok med publiko, ki se je avtorju zamerila. To se lahko doseže z navito ceno »neprecenljive« publikacije, s prepovedjo razširjanja po spletu ali s preprečevanjem ponatisa v učbenikih. Pametnih razlogov za taka dejanja ni. Težja dosegljivost publikacije le redko prispeva k njeni večji zaželenosti in vrednosti, večinoma pomeni le korak globlje v recepcijsko gluho lozo. Demonstrativni umik besedila s spleta lahko razumemo kot še zadnji obupni poskus avtorja brez bralcev, vzbuditi zanimanje publike, ki jo zganejo le še kulturni škandali te vrste. In kot dokaz avtorjeve popolne neprilagojenosti novim konceptom avtorstva. K omejevanju avtorskega napuha in samovolje bomo prispevali tako, da ne bomo kupovali, ponatiskovali in propagirali predragih knjig, ne bomo posegali po izvirnih besedilih in prevodih, ki jih ponujajo pod omejitvenimi pogoji, ampak raje po takih v prostem dostopu ali napisali in prevedli svoja. Avtorjev s premočnim egom ne bomo moledovali, naj odstopijo svoja besedila za objavo na Wikiviru, saj preradi ob prvi slabi volji priložnost kapriciozno zlorabijo za umik teksta.

Soavtorstvo

Izkušnja z wikiji in drugimi oblikami kolektivnega pisanja pomaga preseči vase zagledano občutljivost in pisce odpreti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja. Tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje.

Pravila obnašanja soavtorjev, bolje sourednikov, so na Wikipediji kar utrjena, oblikovala jih je izkušnja enciklopedičnega pisanja za tisk, ki je bilo tudi skupinske narave. Drugače pa je na Wikiknjigah, katerih ime priziva v zavest tradicijo individualnega avtorstva, vsaj v humanistiki je bila knjiga praviloma produkt enega samega avtorja. Wikiknjige deklarativno odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj, in se z vprašanjem avtorske lastnine nočejo ubadati. Ker gre za daljša besedila, kjer je avtorski delež posameznika očitnejši kot na Wikipediji, predvidevajo nekje na začetku seznam vseh sodelujočih ali vsaj najplodovitejših sodelavcev.

Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah v bistvu niso določena. V principu naj bi šlo za konsenzualno (soglasno) usklajevanje, kako je to videti v praksi, pa spoznavamo sproti pri pisanju tele Wikiknjige. Uporabnico Petro Jordan sem sam nagovoril, da prispeva odstavek vanjo in vsebino odstavka sva uskladila, uporabnik Eleassar pa se je odločil, da bo preprosto črtal kritične izjave v Novi pisariji, ki se nanašajo na njegovo brisanje informacij na Wikipediji. Nestrinjanje z vsebino bi se lahko zgodilo tudi drugače, bodisi v debati Pod lipo ali v opombi k dotičnim mestom, vendar je izbral možnost, ki je najdlje od temeljnega wikijevskega duha, tj. duha usklajevanja. V vsaki stvari je nekaj dobrega, pri temle izbrisu je dobro to, da je ozavestil razlikovanje med avtorskim in uredniškim sodelovanjem in opozoril na razlike med dvema Wikimedijinima spletiščema, Wikipedijo in Wikiknjigami.

S soavtorstvom humanisti nimamo prav veliko izkušenj, zato si ne bo odveč zapomniti nekaj pravil, ki jih moramo upoštevati, če hočemo tekst oblikovati skupaj z drugimi:

1. vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj
2. bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov
3. zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvarí same
4. zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre
5. soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo
6. ne poizveduj za avtorjem posega; ni namreč važno, kdo je prispeval spremembo, važna je presoja, ali koristi spisu

Učitelji s spodbujanjem soavtorstva preganjamo prvega od smrtnih grehov, ki je izvirni krivec, da se nam sfižijo najplemenitejši načrti, tj. napuh (lat. superbia, gr. ὕβρις 'hibris'). Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost, svojo večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti. Avtorski napuh prišepetava piscem, da o svojem pisanju razmišljajo v prvi vrsti kot o zasebni lastnini in kontrolirajo dostop do njega: dovolijo ga samo tistim, ki jih presodijo za vredne, ali tistim, ki dostop plačajo. Teksti skupinskega avtorstva so pogosteje kot individualna avtorska besedila opremljena z licenco cc, ki takega atavističnega odnosa do intelektualnih proizvodov ne podpira.

Objavljanje

Koncept avtorstva torej ni povezan toliko s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem. Pri klasikih je sicer pomembno tudi tisto pisanje, ki je ostalo v rokopisu in ni prišlo med bralce, drugače pa štejejo le objave. Do objave je namreč vodila dovolj dolga in naporna pot in ovire na tej poti so selekcionirale in filtrirale kandidate za »Avtorja«. Potencialni avtor je moral najti vstop v družbo objavljajočih, tako da je pritegnil njihovo pozornost, in prijateljska omizja, krožki in klubi so mu pomagali do mecenov, založnikov in urednikov, ki so bili zadnji člen na poti do tiskarne.

Danes pot do objave v reviji ali knjigi ni kaj dosti drugačna, le stroški tiska so za tiste, ki niso pripravljeni čakati v vrsti na negotovo državno subvencijo ali nimajo prijateljev med uredniki, vedno manjši in si jih lahko privošči skoraj vsak. Še lažje je objavljanje na spletu. Edina potencialna ovira je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje, pa še ta le za starejše, elektronsko nepismene člane pišoče skupnosti. Občasni ugovori, da je revnim težko priti do računalnika, so iz trte izviti, saj je javnih mest, kjer se lahko tipka, na ostajanje, sicer pa piscu, ki ne zna zaslužiti za nakup svojega osnovnega orodja, ni zaupati in ne bo škode, če nikoli nič ne napiše.

Z internetom se je rodil nov pomen izraza »postaviti besedilo«. Nekdaj so besedila postavili stavci v tiskarni, kar pomeni, da so jih pretipkali iz rokopisov v stavni stroj, od koder so šla v tisk (razmnoževanje) in naprej med bralce. Redko se je zgodilo, da postavljeno besedilo ni prišlo med bralce, npr. če je bilo pred natisom cenzurirano in se je v časniku na mestu besedila bleščal prazen stolpec. Ko je bilo natisnjeno, je oblast sklenila konfiscirati (zapleniti) celo številko, kar se je dogajalo v politično napetih obdobjih. Jožef Žemlja je leta 1842 sklenil, da ne plača svoje v Zagrebu tiskane knjige Sedem sinov, češ da je stavec zagrešil preveč napak. Knjigo so uničili in gola sreča je, da se je v zagrebški nacionalni knjižnici ohranil en izvod. 1963 je bila v Ljubljani postavljena in natisnjena Balantičeva zbirka Muževna steblika, (COBISS) ki je šla v razrez in papirni mlin zaradi politične spornosti pesnika. Penati so med obema vojnama preko poznanstev v tiskarni prišli do iztisov svojih obscenih humornih besedil (Soldaška abeceda, Pesem od Katre itd.), ki niso bila namenjena javni, ampak le interni rabi v varnem zavetju zaključene gostilniške družbe. Tudi če je raba ušla nadzoru, zanje ne moremo reči, da so bila objavljena.

Danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto. Če je to mesto poznano kot občilo, kot medij, ki je zainteresiran, da postavljeno pride pred oči čim več bralcem, potem postaviti pomeni hkrati tudi objaviti. Vedno več je postavitev besedil, za katere ne moremo uporabiti besede objava. Če je besedilo samo postavljeno na splet, ga je najti približno tako kot iglo v senu. To velja seveda samo za dokumente, na katere ne kaže nobena povezava in niso vključeni v nobeno spletno kazalo, in za tista spletišča, ki ne dovoljujejo indeksiranja takih lebdečih, nepovezanih dokumentov. Na zaslon jih prikliče samo tisti uporabnik, ki mu avtor ali oseba, ki je dokument naložila, sporoči spletni naslov. Vsem drugim tudi guglanje po izrazih v tekstu ne bo prav nič pomagalo. Če spletna domena, na kateri tiči dokument, nima izrecne prepovedi indeksiranja map (directory listing), spletni roboti (web crawlers) dokument indeksirajo in ga pokažejo med zadetki, če le uganemo zaporedje nekaj besed iz njega. Za dokument na spletu, ki ga nismo namenili objavi, je najbolj varno v glavi uporabiti vrstico <meta name="robots" content="noindex, nofollow"> ali <meta name="robots" content="noarchive">. Če želimo pred indeksiranjem skriti ves direktorij, postavimo vanj datoteko z naslovom robot.txt, v kateri naj robot najde samo naslednji dve vrstici:

User-agent: *
Disallow: / (oz. Disallow: /ime direktorija/, če hočemo iz »objave« izključiti samo ta direktorij)

Verjemimo, da ga (vsaj robota poštene sorte) res odvrneta od nadaljnjega brskanja. Sicer pa spleta nimamo zato, da bi se vanj skrivali, ampak zato, ker bi radi nanj naložili informacije v skupno dobro.

V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi. Obstajajo podjetja, ki se preživljajo s tem, da se strani njihovih klientov znajdejo čim bolj pri vrhu med zadetki. Za pravo objavo se je skratka treba potruditi. Najbolj prispeva k vidnosti postavitev na močno obiskovano mesto, kot je spletni časopis, blog ali forum, oglašanje na takem mestu in vključitev v kazala na takih mestih. Pomagajo tudi hiperpovezave v besedilu. Več ko je povezav v njem, bolj se vpenja v sobesedilo in lažje je priti do njega. Prav nobenega dvoma ni, da so besedila na Wikipediji, ki se pri iskanju znajdejo na vrhu med zadetki, objavljena. Enako velja za besedila na Wikiviru, ni pa več tako samoumevno za tekste na Wikiverzi, ki jih iskalniki sicer hitro registrirajo in so lahko najdljivi, vendar Wikiverza ni prostor, kamor bi besedila postavljali z namenom vesoljnega ogledovanja, ampak je sklop učilnic, v katerih so teksti namenjeni lokalni, razredni rabi. V ta okolja je res mogoče komur koli kadar koli pokukati in se celo oglasiti k besedi, vendar bi bilo izkoriščanje tega prostora za večjo vidnost tekstov, ki niso namenjena akademskim predavanjem, seminarjem in vajam, razumljeno kot zloraba.

O tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca. Če je bilo tja postavljeno z namenom, da bi ga prebralo čim več ljudi, in je tudi ustrezno opremljeno (s ključnimi besedami v glavi, z linki, vključenostjo v kazala, reklamiranjem na forumih in v iskalnikih), potem gre nedvomno za objavo. Če pa takega namena ni bilo in smo nanj naleteli povsem naključno ali celo z nelegalnim vdorom na strežnik ali se je v javnem obtoku znašlo po avtorjevi nespretnosti, potem je bilo na splet samo postavljeno, ne pa tudi objavljeno. O potrebi natančnejšega določanja statusa objave lepo priča tavtološka, torej nelogična sintagma »javno objaviti«: včasih je bilo dovolj reči samo objaviti 'postaviti pred javnost', 'uradno sporočiti javnosti', danes pa se marsikomu zaradi različnih stadijev priobčanja zdi primerno pretiravati z nerodno sintagmo, ki pomeni pravzaprav 'javno postaviti pred javnost'. Spreminjava tehnologija in zakonodaja ustvarjata med obema pojmoma obsežno sivo polje, kjer je težko opredeliti status besedil. Mislim na spletišča, kot so Facebook, Twitter in podobno. V principu gre za zaprte komunikacijske kroge, ki pa v posameznih primerih, ko piscem uspe pritegniti pozornost množic, zlahka prestopijo polje zasebnega, internega ali klubskega.

Ne vem, kako pravno regulirati to dinamično področje, prepričan pa sem, da je današnja pravna praksa, ki se oklepa modelov tradicionalnega objavljanja v tiskanih medijih in po tej izkušnji diktira obnašanje na spletu, popolnoma zgrešena, civilizacijsko razdiralna in nevarna, ko v precepu med dvema pravicama, kadar sta si navzkriž, tj. med pravico do informiranosti in pravico do zasebnosti, daje prednost slednji.

Množični um ali pametna množica

V socialni teoriji obstaja vrsta izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti, nekateri imajo status terminov, drugi so zgolj v sinonimni rabi: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest, angl. collective consciousness, hive mind, group mind, mass mind, social mind, collective intelligence, group intelligence, collaborative intelligence, knowledge sharing, collective wisdom, smart mob 'pametna drhal', virtual crowd 'virtualna množica'. Vsem gre za način organizacije znanja v informacijski družbi, ki je na delu pri novi pismenosti in pri Wikipediji, to je znanje, pri katerega produkciji sodelujejo neposvečeni in pogosto anonimni posamezniki, ki je javno dostopno in ki se stalno izpopolnjuje. Cilj tega prizadevanja ni korist neki abstraktni, skonstruirani in fetišizirani skupnosti (npr. naciji), ampak korist za vsakega člana skupnosti. Izmenjava množične vednosti deluje proti hierarhiji, avtoriteti in privilegijem, je egalitaristična, brez kontrole, ki je značilna za množične medije, je samokreativna in se sama promovira.

Koncept skupnosti znanja je del spremenjenega koncepta javnega (public), ki obuja pomen znanja kot javne dobrine, kakor jo je definiral sv. Avguštin, češ da mora biti znanje za razliko od materialnih dobrin zastonj. Splošno znanje nastaja kot produkt dialoga med posamezniki. Wikipedija je po eni strani metafora novodobne, nikoli prej videne organizacije vednosti, po drugi strani pa jo lahko razumemo le kot zadnje v vrsti prizadevanj človeštva za enciklopedični, globalni, totalni zajem človeškega znanja. Sem gredo take reči, kot je npr. Aleksandrijska knjižnica, v srednjem veku je Izidor Seviljski (560–636) nameraval v knjigi Etymologiae strniti vso dotedanjo človeško vednost, globalno znanje je v naslovu knjige Descriptio Globi Intellectualis Francisa Bacona iz leta 1612, nazadnje so enciklopedična prizadevanja dala značaj celotnemu obdobju razsvetljenstva (encyclopedism). Metafora babilonskega stolpa govori o nemožnosti dosege takih veličastnih načrtov in kot razlog navaja komunikacijske težave, ki so posledica množice udeleženih jezikov. Wikipedija s svojimi 290 jeziki spominja na babilonski stolp, s to razliko od bibličnega, da je prvič v zgodovini v njej zagotovljena primerljivost znanja in da orodje naravnost kliče k njegovi izmenjavi, tj. prevajanju in prirejanju kvalitetnih gesel v druge jezike.

Človeka žalosti, kako se družbene skrbi in energije kopičijo ob vprašanju »pravične« razporeditve materialnih dobrin, vsa javna debata (v politiki, v medijih in v gostilni) se vrti samo okrog tega, komaj kaj pa se razpravlja o pravični porazdelitvi znanja. Ali znanja ne dojemamo in cenimo kot dobrine? Kot da po njem ni dovolj povpraševanja. Sosedu zavidamo samo avto, njegova knjižnica pa nam je malo mar. Kulturni spomeniki navadno postanejo predmet javnega zanimanja le takrat, kadar jih s podstavkov odrežejo in na odpadu unovčijo preprodajalci barvnih kovin; ali pa še takrat ne. Mogoče pa je treba to razliko v dojemanju znanja vzeti kot obet za oblikovanje družbe zunaj tržnih determinant, potem ko se znanje na lestvici človekovih vrednot znajde nad materialnimi dobrinami.

V enciklopedijah so bile informacije razporejene po abecedi ali drevesno. Abecedna razporeditev je pomenila osvoboditev od hierarhičnega dojemanja znanja in je asociirala na mozaik, kalejdoskop ali krpanko; Wikipedijin logo v obliki globalne puzle nadvse ustreza tem asociacijam. Vendar v Wikipediji abecedna razporeditev, z izjemo raznih abecednih seznamov v njej, ni več pomembna, saj informacij ne iščemo po abecedi, ampak iskanje prepustimo algoritmom iskalnika. Verbalne in vizualne informacije so v geslih vključene v okolico preko dveh poglavij: preko kategorizacije v Kategorijah se določa njihovo mesto v hierarhiji znanja, v poglavju Glej tudi pa so nanizana sorodna gesla po asociativnem principu. Wikipedija ni zapoznelo uresničevanje razsvetljenskega ideala univerzalnega znanja. Znanje za razliko od preteklih obdobij gradi od spodaj navzgor in združuje izhodiščni lokalni interes z globalnim.

Hudo je množični um kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier, ki je civilizacijski paradigmi, ki ji pojemo hvalo, dal oznako »digitalnega maoizma«, češ da odpiranje možnosti v okviru spleta druge generacije, da slehernik sodeluje pri oblikovanju informacij, pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, ki da temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti, v političnem smislu pa na reprezentativni demokraciji. Enciklopedične informacije, ki jih producirajo anonimni posamezniki (za njimi se lahko skrivajo organizirani manipulativni nameni, ki potencialno eskalirajo v totalitarizem ekstremno desne ali ekstremno leve usmeritve), so brezbarvne, brez konteksta, konformne in zanje ni nihče osebno odgovoren. Wikipedijo navaja kot primer »vladavine drhali« (mob rule), ostro napada anonimne urednike, ki da se norčujejo iz resnih strokovnjakov, in trdi, da je množična pamet neumna in dolgočasna (criticism of Wikipedia), njen voluntaristični značaj pa da podpira samo organizacijo obstoječega znanja, ne pa produkcijo novih vsebin.

Marsikaj iz kritike, ki jo Lanier in drugi izrekajo na račun tega, kako množice krojijo znanje, žal drži in nekatere slabosti izkušamo tudi na slovenski Wikipediji. Tak je npr. očitek, da spletni enciklopediji ne gre za resnico, ampak za konsenz, ki ga oblikujejo najglasnejši in najbolj vztrajni sodelavci. Vendar v najpomembnejših točkah kritika Wikipedije ne zdrži: Pogovorne strani, Pod lipo ipd. so prostor individualne artikulacije, pisci nastopajo pod vzdevki, nikakor pa niso anonimini. Kritike bi moralo biti deležno pravzaprav tradicionalno avtorstvo, ki je bolj kot etiki javnega dobra zavezano zaščiti avtorskih privilegijev. Wikipedija je s svojo zastonjkarsko, voluntaristično, kooperativno naravo res huda motnja v kapitalističnem sistemu, ki stavi na tekmovalne posameznike in hoče obravnavati znanje (informacije, knjige) na enak način kot čevlje in drugo potrošno prodajno robo, zato ni čudno, da jo zagovorniki obstoječe ureditve zahodnega sveta razumejo kot grožnjo. Socialna produkcija (distribuirana kooperativna omrežna produkcija informacij), ki jo reprezentira Wikipedija, je v živem nasprotju s predstavo interneta kot informacijske superceste v službi trga, razmejevanja in vzpostavljanja hierarhije.

Lanierjevo nelagodje ob novih modelih produkcije znanja ima korenine v tisti socialni teoriji, ki do množice goji tradicionalno nezaupanje, ker jo vidi le v opoziciji do nadpovprečnih posameznikov, ki jim edinim pripisuje moč družbenega spreminjanja. Nezaupanje se kaže že v izbiri izrazja s slabšalnim prizvokom (crowd, mob, Ivan Cankar je v podobnem kontekstu rabil besedo Gsindl 'drhal', Taras Kermauner pa »lumpenproletariat«). Novejša, postliberalna socialna teorija iz drugačnega ideološkega izhodišča raje uporablja politično korektnejši izraz multitude.

Množica se je pojavila kot relevantna socialna kategorija šele v demokratizacijskih prizadevanjih v 18. in 19. stoletju, ki pa so se sredi 20. stoletja izrodila v totalitarizem (fašizem, nacizem, komunizem) in birokratizem. V tej disciplinirani družbi je oblast delovala z določanjem meja, pravilnosti/nepravilnosti obnašanja in sankcioniranjem napačnega obnašanja. V skladu s tem razumevanjem množice niso sposobne vladati sebi. Množica misli v slikah, s telesom, brez kontrole razuma. Slikovno mišljenje blokira kritično mišljenje in kadar posameznik stopi v množico, pomeni to njegov sestop na civilizacijski lestvici.

Masovnost je nevarna, ker brezglava množica brez zmožnosti samorefleksije ves čas išče avtoriteto, močnega voditelja, da se mu podredi. Vodja artikulira skupne želje množice in jo drži skupaj. Najsposobnejši izobraženi posamezniki, ki so se z muko dokopali do svoje avtonomnosti, so kaj hitro pripravljeni prevzeti vlogo vodij in usmerjevalcev množic, pač iz prepričanja, da neuka množica ni sposobna samostojnega in odgovornega odločanja. Intelektualci energijo množic razumejo praviloma kot patološko, kot obliko modernega divjaštva, ki je v nasprotju s perspektivami človeškega razvoja.

Postliberalno-demokratično stališče do množice je veliko bolj zaupljivo od opisanega razsvetljenskega oz. kantovskega. Množice ne prezira in verjame, da se razsvetljeni avtonomni posameznik lahko razvija kot član razumne skupnosti in ne v opoziciji do nje: skupnost je skupnost posameznikov. Skupnosti so zveste svoji konstitutivni logiki, so imanentne in ne zgolj reprezentativne. Sodobna množica je sublimna. Spremenila se je lahko zato, ker jo določa drugačna vrsta dela. Množica se ne ukvarja več s fizično raboto, ampak s storitvenimi dejavnostmi in z duhovnim delom. Deluje zavestno in dobiva status subjekta. Njena kolektivna komunikacija je temeljna oblika postmoderne ekonomije. Sodobna samoregulirana množica za razliko od tradicionalne, ki je zgolj zasledovala svoje želje, prisega na red. Centralizirano odločanje se je umaknilo sodelovalni komunikaciji, današnja množica ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev.

Množica ima v sodobni socialni teoriji pozitivno konotacijo. Pomeni konstruktivno kreativno silo in ni več sinonim surovi in neobvladljivi sili, goli telesnosti, neumnosti, pomanjkanju refleksije in neodgovornosti. Socialne inštitucije od religij in nacij navzdol do občinskih uprav in krajevnih skupnosti v sodobni družbi niso več opozicija goli ljudski sili, ampak načini samorealizacije, samoorganizacije in samoregulacije družbe. Na tak način je treba razumeti tudi pojem tiste pametne množice, ki se je odločila v obliki Wikipedije vzpostaviti repozitorij vsega človeškega znanja in je torej pismena v kreativnem pomenu besede.

Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, ki se mu v angleščini pravi crowdsourcing, v slovenščini bi mu ustrezal neologizem množičenje, pri kateri množica posameznikov, vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist skupnosti. Wikipedija dokazuje trditev teoretikov, da v določenih situacijah množica opravi naloge in rešuje probleme bolje kot njeni posamezni člani.

Literatura

• Panagiota Alevizou. Encyclopedia or cosmopedia? Collective intelligence for knowledge technospaces. 2^nd Wikimania Conference, 4.–6. avg. 2006. Cambridge, Massachusetts: University of Harvard Law School.
• François Lachance. 19.218 Wikis, settlers, cowboys, and natives. Humanist Discussion Group 20. avg. 2005.
• Jaron Lanier. Digital Maoism: The Hazards of the New Online Collectivism. Edge: The Third Culture 30. maj 2006.
• Pierre Lévy. Collective Intelligence: Mankind's Emerging World in Cyberspace. Prev. Robert Bononno. Cambridge: Perseus Books, 1998.
• Al Magary. 19.354 criticism of Wikipedia. Humanist Discussion Group 20. okt. 2005 in naslednja sporočila: Vika Zafrin. 19.360 Wikipedia defended. 22. okt. Norman Hinton. 19.364. 25. okt. Gabriel Bodard. 19.365. 26. okt. Michael Hart. 19.371. 28. okt. Emmanuel Okyere II. 19.376. 29. okt. R. Sussex in Norman Hinton. 19.379. 30. okt. Bala Pillai. 19.383. 31. okt. Ingbert Floyd, Willard McCarty, Wendell Piez. 19.388. 1. nov. Mark Horney. 19.392. 2. nov. Ingbert Floyd, Jochen L. Leidner. 19.398 Wikipedia: comments & a call for participants. 3. nov. Francois Lachance. 19.403. 5. nov. Ryan Deschamps, Barbara Walden, Francois Lachance. 19.517 Wikipedia and critical thinking. 20. dec. Donald Weinshank. 19.521. 21. dec.
• William Mazzarella. The Myth of the Multitude, or, Who’s Afraid of the Crowd? Critical Inquiry 36/4.
• Larry Sanger. Responses on Lanier, J. (2006) Digital Maoism: The Hazards of the New Online Collectivism. Edge: The Reality Club, 2006.

Avtorske licence

Rezultat pisanja je besedilo. Besedilo definirajo ali opisujejo stroke različno. Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice. Pravni koncept intelektualne lastnine si prizadeva za ozaveščanje o posebnih pravicah, ki jih izdelki človeškega uma prinašajo kreatorjem, in za realizacijo oz. izkoriščanje teh pravic. Zakonodaja je izhajala iz izkušnje z natisnjenimi besedili in njihovim prometom in je za nove raznolike forme intelektualne proizvodnje v informacijski družbi vedno težje uporabna. Težave povzroča v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi in seveda tudi pri besedilih v digitalni obliki. Ker tale knjiga nastaja tudi z namenom rušenja preživete avtorske zakonodaje, začenjam poglavje raje s poročilom o alternativnem pravnem konceptu, primernem za promet z besedili v digitalnem času. Koncept je poznan pod imenom creative commons.

Creative commons

Creative commons (termin se v slovenščino posrečeno prevaja z 'ustvarjalna gmajna') je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja (permissions culture), v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture (free culture) (pojem je uveljavil Lawrence Lessig). Ta ni toliko na preži proti morebitnim zlorabam, kot je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji.

Vrste licenc cc so naslednje.

	Priznanje avtorstva (attribution – BY)	Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
	Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA)	Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).
	Nekomercialno (non-commercial – NC)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
	Brez predelav (no derivative works – ND)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni. Licence cc redno uporablja medijska hiša Al Jazeera, PLOS (Public Library of Science), Bela hiša, pri nas spletišča Videolectures, Culture.si, avtor tele knjige pa za skoraj vse svoje besedilno, fotografsko in video gradivo. Opremo revij z licenco cc zahteva tudi direktorij prostodostopnih znanstvenih revij DOAJ, med katerimi je npr. tudi Slavistična revija.

Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod enim samim pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja. Oprema del na spletu s to licenco je res enostavna in vodi lastnika avtorskih pravic, tj. avtorja oz. urednika, ki sta se odločila za cc-licenco, od koraka do koraka. Za spletne objave pridemo do skripta z logom in opisom licence, ki ga vgradimo na dno objave, z izhodiščne strani:

Izbira licence cc 4.0

Najprej se moramo odločiti, ali dovolimo uporabnikom spreminjati svoje avtorsko delo. Če odkljukamo Da ali Da, če ponujajo predelave naprej pod enakimi pogoji, nas vmesnik obvesti, da bo to licenca »svobodne kulture« (free culture). Klik na Ne doda logu krožec z enačajem, ki pomeni, da spreminjanje ni dovoljeno. Pri vprašanju, ali dovoljujemo tudi komercialno rabo, klik na Da ponovno potrdi pripadnost objave svobodni kulturi, klik na Ne pa logu doda še en krožec s prečrtanim simbolom denarne valute. V naslednjem koraku izpolnimo obrazec z bibliografskimi podatki o delu: naslov dela, ime avtorja, URL, format objave (slika, besedilo, podatkovna zbirka, video itd.). V zadnjem od štirih okenc na zaslonu se sproti oblikuje skript, s katerim na koncu opremimo svoje delo. Če želimo, da so naši teksti in fotografije brez zadreg uporabljeni na Wikipediji, se moramo sprijazniti tudi z njihovo potencialno komercialno rabo. Misel na to, da bi nekdo drug znal zaslužiti s trženjem našega izdelka, je naravnost grozna, kajne? Pa vendar na Wikipediji objavljamo vedno več in imamo od tega neprimerno večjo kulturno korist, kot znaša potencialna finančna prikrajšanost.

Za založbe in uredništva, ki sklepajo z avtorjem pogodbo za objavo pod licenco cc 4.0, je na voljo vzorčna avtorska pogodba; avtor besedila pogodbe prosi, če ga pri uporabi njegovega besedila citiramo. Avtorji del, objavljenih pod licenco cc 4.0 priznavanje avtorstva, ohranijo t. i. moralne avtorske pravice.

Dodatno branje

• CC’s Next Generation Licenses — Welcome Version 4.0! Creative Commons.
• Understanding Free Cultural Works. Creative Commons.
• Creative Commons license. Wikipedia, the free encyclopedia.
• Stuart Shieber. A model OA journal publication agreement. The Occasional Pamphlet on scholarly communication 19. febr. 2014. [Vzorec pogodbe med avtorjem in revijo pod licenco cc 4.0.]

Copyright

Avtorska zakonodaja, poznana po svetu pod imenom copyright (pri nas Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (sem spadajo tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd. Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela. Posameznim avtorjem ali založbam se zdi, da jim avtorska zakonodaja dovoljuje tudi preprečiti dostop do njihovih objav, kar pa ni res. Bralec ali kateri koli drug uporabnik lahko z avtorskim delom, ki ga je pridobil, počne marsikaj, pod pogojem, da je to početje zasebno. Knjige lahko kopira ali predeluje, le v javnosti se kopije ali predelave ne smejo znajti, če jih ne spremlja izrecno avtorjevo dovoljenje. Avtorska zakonodaja naj bi preganjala kršitve materialnih avtorskih pravic (to je takrat, kadar lastniki utrpijo zaradi početja kršitelja finančno škodo), vendar se na sodišča obračajo lastniki tudi, kadar so kršene samo njihove moralne avtorske pravice, kamor spada npr. nekorektno citiranje ali sploh odsotnost citiranja, posnemanje in druge oblike prisvajanja njihovega dela, ki pa ni povzročilo materialne škode.

Tole poglavje avtorske pravice ne namerava izčrpno predstaviti, ampak pokazati na njeno problematičnost. Očitamo ji, da izhaja iz trojih neustreznih konceptov: 1. da pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca (avtorstvo), 2. da je zrasla iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilega, najslabše pa internetu, da skratka ni kompatibilna z informacijsko družbo, in 3. da intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto da bi jih videla kot javno dobrino.

V ZDA, od koder prihajajo zgledi za naše obnašanje v teh rečeh, se je avtorska zakonodaja zelo spreminjala. Na začetku 20. stoletja je bilo obdobje zaščite avtorskih del povprečno 15 let, na koncu 20. stoletja pa povprečno 89 let po njihovem nastanku. To pomeni, da se je dostop do del ves čas omejeval in pogojeval, kar je v nasprotju z deklariranim namenom copyrighta v ameriški ustavi, namreč da z ekskluzivnimi pravicami za omejeni čas pomaga k napredku znanosti in uporabnih umetnosti.

Copyright ne upošteva specifične lastnosti produktov človeškega uma, ki te izdelke bistveno loči od druge človeške produkcije, to je njihovo nematerialno dimenzijo. Če jih posplošeno razumemo kot različne oblike informacije, postane jasno, da se obnašajo drugače od druge človeške lastnine. Običajno je lastnina materialna in je z njo tako, da ko pripada enemu, ne more biti hkrati dosegljiva drugemu. Če je lastnikov več, je razpoložljivost predmeta za posameznika manjša. Če ima družina samo ene čevlje, si morajo njihovo rabo razporediti npr. tako, da jih vsak obuje samo en dan. Pri informacijah pa je drugače. Informacije imajo seveda tudi svojo materialno dimenzijo, vendar je ta zelo v ozadju in se njen delež v razmerju do nematerialne »vsebine« zmanjšuje: knjiga na 1000 straneh ima še kako nezanemarljivo materialnost, ki nas udari po žepu, ko jo na pošti zapakiramo v pošiljko, na disketi, cedejki ali ključku je že precej lažja, v obliki priponke v e-pošti pa je njena materialnost že zanemarljiva. Z naraščanjem števila uporabnikov ni informacije nič manj in ni posameznemu interesentu nič manj dosegljiva. Pri natisnjeni knjigi te izkušnje še ni bilo, ker kupljenega ali izposojenega izvoda ne more brati več ljudi hkrati, pri knjigi v elektronski obliki pa si je z izjemo redkih najbolj vročih proizvodov težko predstavljati, da bi tisoče hkratnih bralcev ogrozilo njeno dostopnost, npr. upočasnilo dostop do berila. Specifični status informacij danes kliče po radikalno drugačni zakonodaji. Glede na deklarirano pomembnost informacij za optimalno funkcioniranje družbe je naravnost nezaslišano, da zakonodaja pazi najprej na to, da si kdo ne bi z informacijo postregel mimo vednosti in dovoljenja tistega, ki je zapisan kot njen tvorec, oz. brez plačila za informacijo, namesto da bi pazila na to, da bi njihov pretok potekal brez motenj.

Po avtorski zakonodaji izvirno delo znači vsaj minimalna količina kreativnosti. Ni že kar vsaka fotografija kreativna in torej predmet avtorske zaščite. Nezaščitene so preslikave predmetov ali avtorskih del na ravni obrtnega znanja, izdelki fotografskih avtomatov, rutinski portreti za dokumente, povprečne amaterske fotografije (družinski, počitniški posnetki) in običajni fotoreporterski posnetki. Zaščitene niso tudi ledene skulpture, ki jih bo vzel topel veter, peščene skulpture na plaži ali nezapisani verzi, ki jih govori pesnik. Tudi niso zaščiteni ideje, koncepti, principi, odkritja ipd. Kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo. Bibliografski podatki niso zaščiteni, lahko pa je zaščitena njihova posebna ureditev. Mirno lahko kopiramo koledarje, merske tabele, cenike ipd. Kadar gre za izdelke, ki jih je naročila vlada ali podobna javna inštitucija, so lahko zunaj avtorske zaščite, ni pa to nujno. Zakon velja tudi za dela, ki niso izrecno opremljena z znakom avtorske zaščite ©. Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi.

Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji. Lastništvo takega »naročenega dela« se običajno potrdi v pogodbi (za članek zaposlenega novinarja v časopisu, za računalniški program za domačo firmo itd.). Nekaj podobnega so seminarske in diplomske naloge študentov, vendar si šole teh izdelkov ne lastijo, temveč za objavo na spletnih straneh priskrbijo študentovo izrecno soglasje. Skupinsko delo (težavno poglavje avtorskega prava!) je tisto, pri katerem je sodelovalo več avtorjev z namero, da ga predstavi kot neločljivo celoto. Običajno se partnerji zavežejo v pogodbi. Vsak od avtorjev lahko uporablja celotno delo po svojih željah, vendar polaga račune tudi solastnikom. Z morebitno objavo se morajo strinjati vsi avtorji skupinskega dela. Javne predstavitve in razstave (branje besedila, projiciranje na steno, ogled teksta na zaslonih v računalniški učilnici) so pogost način uporabe intelektualnih izdelkov v visokem šolstvu. Za vse to ni treba prositi dovoljenja, dokler je javna prezentacija v prostorih zakonitega lastnika kopije avtorskega dela in dokler je sprejemnik fizično prisoten, dovoljenje pa je potrebno pri učenju na daljavo. Digitalna knjižnica Slovenije za gradivo, ki še ni v javni lasti, omejuje uporabo tako, da je dostopno samo z računalnikov znotraj inštitucije.

Najtežji problem v avtorskem pravu so izvedena dela, npr. film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, skrajšana verzija romana, prevod. Izvedeno delo, če je nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela. Med avtorske pravice gre pravica razmnoževanja in razpečavanja. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik. Razpečavanje ali distribucija je, kadar delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo. Vse to je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za korektno oz. pošteno uporabo (fair use).

Ločiti je treba prodajo dela od prodaje avtorskih pravic. Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju. Založbe želijo praviloma z delom odkupiti tudi avtorske pravice (pravico do razmnoževanja, razpečavanja, izdelave izvedenih del, razstavljanja in javne izvedbe dela) in avtor, ki je zainteresiran za ohranitev pravic, mora v pogodbo sam dodati člen, da avtorske pravice zadrži pri sebi; njegov honorar zna biti tedaj seveda nižji. Moralne pravice zadevajo zlasti tiste intelektualne proizvode, ki so izdelani v manj kot 200 izvodih (npr. grafike) in dajejo avtorju omejeno pravico preprečiti uničenje svojega lastnega dela. Z nižanjem knjižnih naklad, z butičnostjo knjižne produkcije se tej kategoriji vedno bolj približujejo tudi literarna dela.

Še manj svobode razpolaganja z delom kot založba, ki je delo kupila od avtorja, ima bralec, ki knjigo kupi. Nakup knjige ne pomeni, da kupec svoj izvod zdaj lahko poljubno razmnožuje ali celo razširja naokrog, kaj šele da bi delo uporabil pri izdelavi svoje knjige, tako da bi iz nje vzel kakšen kos in ga predelal po svojih željah in potrebah. To lahko počne le, če mu avtor kaj takega izrecno dovoli, bodisi zastonj bodisi proti plačilu.

V določenih situacijah je kupcu (bralcu, uporabniku) dovoljena omejena uporaba avtorskih del (razmnoževanje, razpečavanje, izvajanje) tudi brez izrecnega avtorjevega dovoljenja. O taki pošteni uporabi govorimo, kadar obstaja soglasje, da avtorju z njo ni bila povzročena nobena škoda, oziroma kadar uporabnik počne to v dobri veri (lat. bona fide, angl. good faith), da ni nikomur škodoval. Konkretno bi to pomenilo, da se zaradi take uporabe noben potencialni kupec ni odločil, da knjige ne bo kupil, in s tem ni padla njena tržna vrednost (kar je težko določiti), zlasti pa, da si uporabnik z njo ni ekonomsko opomogel. Poštena raba je skratka neprofitna (nepridobitna) raba. Samoumevno so dovoljeni npr. kratki citati tujih del v znanstveni razpravi, niso pa več samoumevni obsežni citati, še posebej ne citati celotnih dolgih besedil.

Dela v izobraževanju in raziskavah običajno niso predmet avtorskih tožb, ker je citiranje predhodnih raziskav na teh dveh področjih nekaj običajnega. Samoumevno je kopiranje tujega dela za kritiko, komentar, poročilo, poučevanje (v razredu je dovoljeno celo več kopij) in raziskovanje, vendar samo dokler se s tem ne služi denar. Nihče se ne spotika ob tisto uporabo tujih del, ki se ji v naši kulturi reče izvleček, povzetek ali parafraza. Kljub določenim popustom, ki jih je deležna raba del v šoli po zaslugi plemenitega cilja izobraževanja, velja razmnoževanje avtorskih učbenikov in strokovnih knjig za potrebe študentov brez dovoljenja avtorja za kršenje avtorskih pravic, tudi ko gre za majhen del izvirnika, recimo zgolj 5 %. Uporaba kolegovega učnega materiala v razredu brez njegovega dovoljenja je prav tako kršitev avtorskih pravic.

Olajšave pri dostopanju do natisnjenih učbenikov žal ne veljajo za področje prosto dostopnih spletnih učbenikov, opremljenih z licenco cc. Uredniku spletnega učbenika, ki si je prostodušno postregel s tem ali onim avtorskim besedilom in se želi z avtorjem zmeniti za razumen honorar, do spletne izdaje sumničavi avtor razločno prepove objavo v spletnem učbeniku. Sestavljavcem učbenikov svetujemo, da izbiro besedil in slik za učbenik že skraja omejijo na prosto dostopne izdelke, bodisi take, ki so dovolj stari, da so že v javni lasti, ali take, ki so jih avtorji opremili z licenco proste dostopnosti. Če nič takega ne obstaja, naj sami spodbudijo njihovo pisanje. V fakultetnih seminarjih na Wikiverzi lahko pod kompetentnim mentorskim vodstvom in ob pomoči verziranih leposlovnih prevajalcev nastanejo dovolj kvalitetni prosto uporabni teksti skupinskega avtorstva, ki zlahka nadomestijo problematična izvirna ali prevodna avtorska dela. Nasploh je odpor avtorjev do spletne objave pod licenco cc, ker bodo z njo izgubili nadzor nad distribucijo svojega dela, anahron. Avtorji, ki ne bodo na spletu, bodo slej ko prej (to je takrat, ko ne bodo več obvladovali založb in šolskih kurikulov) pristali v gluhi lozi. Objava na spletu bi jih morala zelo zanimati, saj tam lahko računajo na neprimerno večji odziv kot na papirju.

Med ljudmi se napačno domneva, da je prosto uporabno vse, kar se najde na spletu. Prosto uporabne so nasprotno samo tiste redke vsebine, ki jih je avtor opremil z ustrezno licenco, zato kopiranje za javno uporabo ali za prodajo brez avtorjevega pristanka povečini ni dovoljeno.

Dodatno branje

• Berne Convention. Wikipedia, the free encyclopedia. [Bernska konvencija leta 1886 je prva mednarodna regulacija avtorskih pravic.]
• Maja Bogataj Jančič. Avtorsko pravo v digitalni dobi: Problematika zaščite avtorskih del s tehnološkimi ukrepi. Ljubljana: Pasadena, 2008. (COBISS)
• Christine L. Sundt. Copyright & Art: Issues that Matter to Creators and Users. University of Oregon.
• Brad Templeton. 10 Big Myths about copyright explained.
• Miha Trampuž. Avtorsko pravo: Izbrana poglavja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2000 (Pravna obzorja, 13). (COBISS)

Bralec

Prosti dostop

Logo prostega dostopa

Spremenjeni koncept pismenosti je problemom in diskusijam, ki so se pletle okrog pojma bralca, dodal novo poglavje. Če so bila doslej pomembna teoretična vprašanja ustreznosti bralskega dojemanja, dekodiranja sporočila in bralske kompetence, je zdaj v ospredju njegovo zelo praktično pričakovanje, pravzaprav že kar zahteva po prosti dostopnosti informacij z vseh mogočih področij. Sem gre najprej prepričanje, da mora biti prosto dostopno osnovno znanje, ki si ga pridobimo v šoli, torej zastonj osnovno, srednje in visoko šolstvo. Skupnost z željo po trajni in kvalitetni eksistenci je močno zainteresirana za čim višjo izobrazbo svojih članov. Kvalitetno življenje, materialno in kulturno blaginjo namreč zagotavlja pravilno ravnanje, za tako ravnanje pa naj bi se vzgajali (kultivirali) in izobraževali (opremljali z znanjem) v šoli. K prosti dostopnosti šolskega znanja spadajo zastonj učbeniki, ki so prvi indikator tovrstne ozaveščenosti države in resnosti njenih namer, da izboljšajo življenje svojih državljanov.

Knjige, ki so bile do nastopa interneta glavni vir znanja, so bile zunaj šole redko »prosto dostopne«, torej zastonj. Kot take izjemne izkušnje se spominjamo zastonj izvodov svetega pisma po še tako zanikrnih hotelskih sobah v tujini, v 80. letih smo se čudili zastonj priročnikom za šoferje v kapitalističnih ZDA, s čimer je država jasno kazala, da je resno zainteresirana za prometno pismenost rezidentov (da bi bilo čim manj nesreč) in za to, da so njeni državljani čim bolj mobilni. V socialistični Jugoslaviji je bilo treba vse to drago plačati, češ naj le sežejo v žep, če se hočejo voziti. Enako je bilo tudi z drugimi kanali za prenos informacij: s telefonom, radiem, televizijo, zemljevidi. Da je mogoče do dnevnoinformativnih oddaj brez naročnine, da so lahko lokalni telefonski klici zastonj, brez investiranja v infrastrukturo, so nam pokazali šele zgledi v državah na Zahodu z višjo stopnjo blaginje. Hudo nenavadno se je zdelo tudi, da v turističnih uradih lahko zastonj ponujajo kvalitetne cestne zemljevide in druge prometne informacije in ponekod omogočajo celo zastonj javni prevoz ali da nekatere države pošljejo zastonj učbenike jezika, če jim pišemo zanje z željo, da se želimo učiti njihovega jezika.

Zunaj šole je prosta dostopnost znanja manj samoumevna. Za muzeje in galerije je treba plačati vstopnino, za vstop v knjižnico plačamo članarino, za ogled filmov na kasetah in cedejkah smo plačevali izposojnino, leposlovne in druge knjige v knjigarnah dobimo s popustom samo, če ne grejo v promet, za časnike in revije plačujemo naročnino. Ne plačujemo samo informacij (vsebin), ki so nam za zabavo, ampak tudi tiste, s katerimi bi utegnili povratno, tj. kot načitani, kompetentni državljani obogatiti življenje skupnosti. Še so v spominu predinternetni časi, ko se je delo na računalniku v računalniškem centru (osebni računalniki v začetku 80. let še niso bili popularni) merilo z računalniškimi urami in je bilo neuke začetnike ves čas strah, da ne bodo nehote sprožili kakšnega neustavljivega računanja in bi veliki stroški ne obremenili njegove inštitucije; do takih obračunov ni prišlo, vtisnilo pa se je v zavest, da računalniško delo ni zastonj.

Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti. Digitalizirane zemljevide Slovenije je Geodetski zavod Slovenije interesentom drago zaračunaval, vse dokler se ni pojavila zastonj alternativa v obliki Googlovih zemljevidov; zgodovinske zračne posnetke še zdaj zaračunava, čeprav so bili posneti z davkoplačevalskim denarjem. Slovar slovenskega knjižnega jezika je bilo mogoče dobiti na zgoščenki samo za denar, vse dokler se ni iz širnega sveta prijela navada, da so slovarji na spletu zastonj. Ni bila naša razsvetljena država tista, ki je sklenila svojim državljanom omogočiti zastonj dostop do informacij, do katerih se je dokopala z njihovim davkoplačevalskim denarjem, ampak so bile tuje korporacije tiste, ki so jih brez pričakovanja povračila ponudile po vsem svetu. Kaj ni bilo tako tudi s prevodom operacijskega sistema Okna v slovenščino? Je mogoče to prevodno dejanje, ki po kulturnem pomenu ustreza prevodu biblije v slovenščino, financirala slovenska država? In 150.000 gesel na slovenski Wikipediji, ki uvrščajo slovenščino med prve jezike sveta – jim je do eksistence pomagal slovenski državni denar? Nič od tega: civilizacijsko prelomna dejanja niso imela od države nič oziroma so imela od nje bore malo. Država s svojimi inštitucijami in zakonodajo na marsikaterem področju prej ovira dostop do znanja, kot ga omogoča.

Internet ukinja staro slovensko izkušnjo, da je treba biti nezaupljiv do vsega, kar prihaja od zunaj, in da se je najbolje zanesti na svoje domače. Zavest o nuji digitalizacije slovenske literarne dediščine se je rodila zunaj Slovenije, tudi hramba besedil in enciklopedičnih informacij je tam, npr. na Wikipediji in Wikiviru, zanesljivejša kot na strežnikih domačih inštitucij. Velika mednarodna spletišča sploh ne diskriminirajo slovenščine, prej bi lahko to očitali domačim povzpetniškim inštitucijam. Vključenost slovenščine in lokalnih kulturnih posebnosti simbolizirajo pri Googlu npr. dudli s slovenskimi motivi.

Strahovi rojakov, da globalnemu zastonjkarstvu ni zaupati, ker slej ko prej pride račun za civilizacijske blagodati, če ne za nazaj, pa od zdaj naprej, v obliki zaračunavanja informacijskih storitev, brez katerih si, odvisni od njih, ne znamo več predstavljati življenja. Izvor strahov je globoko zajedeno prepričanje, da je človek človeku volk, da bo sočloveka izkoristil takoj, ko temu za trenutek popusti čuječnost, in da bodo najhujši v tem pogledu brezobzirni tujci, ne pa domačini. Svarilnih zgledov takega socialnodarvinističnega ravnanja, ki neti strahove, seveda ni težko najti (npr. omejevanje dostopa do prej prostodostopnih dokumentov na dLibu, sklicujoč se na avtorsko zakonodajo, zaračunavanje časopisnih novic, ukinjanje dostopa do nepremičninskih podatkov ipd.), vendar je treba opozoriti, da gre večinoma za lokalno (tj. zgolj slovensko) prakso, da so podobna početja dolgoročno obsojena na propad, tako kot je propadla plačljiva Britannica v konkurenci z neplačljivo Wikipedijo, da bi se, če bi veljala logika teh strahov, nekaj podobnega moralo zgoditi že s predhodnimi civilizacijskimi pridobitvami, npr. z elektriko, pa se ni, in da je izražanje takih strahov v bolečem nasprotju s temeljnim humanističnim postulatom: vero v naturno usmerjenost človeka k dobremu in njegova zmožnost doseganja višjih kulturnih ciljev.

Mogoče je veliki Google res pripravljal velik račun za svojo gigantsko investicijo, za digitalizacijo svetovne knjižne zaloge, poznano pod imenom Googlove Knjige, vendar račun do nas ni prispel. Googlove digitalizirane knjige, tiste ki so v javni lasti, zdaj ponuja ameriška nekomercialna organizacija Digital Public Library of America (DPLA) in HathiTrust Digital Library zastonj, podobno kot za evropske knjižnice počne to Europeana. Znanje se torej vendarle odpira in ne obratno.

Od Prešernovega Črtomirja dalje prihajajo rešitve za Slovence od zunaj: v obliki sprva sovražnega krščanstva, frankovskega trgovca Sama, uvoženega protestantizma, uvoženega krompirja, ki ga je ob upiranju kmetov ukazala saditi Marija Terezija, uvoženih prestižnih pesniških form, evropske zakonodaje, ki uči domačine osnovnih manir v razmerju do manjšin itd., zato je nezaupljivost do informacijske družbe, ki tudi ni domač izum, neutemeljena in krivična. V izmišljeni dilemi, poseči po domači plačljivi informaciji ali po brezplačni tuji, ne bi smelo biti dvoma: v interesu kulturnega preživetja se bomo odpovedali fantazmi o večvrednosti »domačega« samo zato, ker je domače, in posegli po tistih informacijah, orodjih in servisih, ki bodo lažje dostopni.

Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija, saj se najpogosteje pojavljajo v zvezi z besedo skrivnost (verska, poslovna, uradna, vojaška skrivnost; pridobivanje informacij s področja vojske in gospodarstva ima celo svoje ime – vohunstvo ali špijonaža), to pa so področja, pri katerih se sodobne skupnosti in posamezniki znotraj informacijske družbe res ne bi smeli zgledovati. Žal marsikje in marsikdaj počnejo prav to in vsiljuje informacijski molk kot učinkovito orodje za obvladovanje družbenih odnosov tudi drugim: državni upravi in upravljanju v drugih inštitucijah, celo raziskovalni in umetnostni dejavnosti. Industrijska družba in vojska prakticirata tekmovalne odnose med ljudmi, ko zmaga enega pomeni poraz drugega, medtem ko si informacijska družba zaradi specifičnega značaja informacije (te za razliko od blaga, ki ga proizvaja industrijska družba, namreč ni nič manj, kadar si jo deli več ljudi) lahko privošči kooperativnost, ki je civilizacijsko višja oblika odnosov.

Ker nas zanima strokovna komunikacija, ki spada na področje znanstvenega in deloma tudi šolskega, se bomo dostopnosti informacij na področju umetnosti dotaknili samo mimogrede. V »besedno umetnost«, ki je predmet strokovne komunikacije, vstopajo internetne prakse zadržano in z zamudo, tako tudi pričakovanje njene zastonjske dostopnosti. Dostopna je pod pogojem plačila za knjigo, vstopnine za gledališko predstavo ali plačila članarine v knjižnici, dostopnejša je le, kadar gre za šolsko, učbeniško berilo (avtorji založnikom npr. ne smejo prepovedati objave, vendar morajo založniki avtorjem izplačati honorar; učitelji lahko brez kazni razmnožujejo tekste za obravnavo v razredu), kadar so avtorji že 70 let v grobu ali kadar se avtorji odločijo svoje tekste opremiti z ustrezno cc-licenco, ki bralcem dovoli prosto razpolaganje z njihovim delom.

Tudi znanstvene in strokovne objave s področja literarne vede (če se omejimo samo na ta segment znanosti) so bile praviloma kupljive, dostopne pa skozi podobne kanale kot njen predmet. Prestižni status so imele objave v monografijah, v zadnjih letih zaradi mednarodnih kriterijev, ki dajejo prednost revijalni objavi, pa tudi objave v znanstveni periodiki. Do njih se je pristopalo z nakupom ali z izposojo. Za razliko od literarnih objav, ki so jih uredniki, izdajatelji ali založbe avtorjem ves čas honorirali (večinoma na podlagi državne subvencije), so znanstvene objave v zadnjem desetletju 20. stoletja nehali honorirati. To so si lahko privoščili zaradi drugačnega socialnega statusa avtorjev: literarni avtorji so honorar potrebovali za preživetje, znanstveni avtorji pa so imeli večinoma akademske službe ali so bili plačani iz projektov, tako da se je objava razumela samo kot zadnja avtorjeva obveza v okviru financirane raziskovalne dejavnosti. Tako so se znanstvene objave v veliki meri otresle komercialnega konteksta in so se precej lažje kot literarne prilagajale zastonjski internetni publicistični praksi. Znanstvena revija mora biti spletno dostopna in po možnosti zastonj. Za to, da je veliko znanstvenih objav še vedno plačljivih, smo precej krivi sami, ker jih kupujemo, namesto da bi si z alternativnega mesta, recimo z avtorjeve spletne strani ali iz fakultetnega repozitorija, priskrbeli predobjave, avtorja prosili za darilni ali recenzijski izvod ali jih v skrajnem primeru bojkotirali ter nadomestili z drugim podobnim berilom.

EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila. Ker pripisuje umetnosti manjši pomen kot znanosti? Ker vidi umetnost po ameriško znotraj področja razvedrila, razvedrilo naj si pa plača državljan sam? Ker je znanost mednarodna, umetnost pa nacionalna?

Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od 90. let 20. stoletja dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo. Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino (free content). Vsebino (informacije, besedila), ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje.

Izrazov s pridevnikom odprti je več in tvorijo družino, za katero tiči skupna filozofija: odprti podatki (open data, večinoma podatki na internetu, ki niso podrejeni restriktivnemu copyrightu), odprti dostop (open access, kako doseči svobodno dosegljivost znanstvenih publikacij in podatkov na spletu), prosta vsebina (open content, kako doseči svobodno dosegljivost virov – literature, videa, fotografij –, ki zanimajo splošno publiko), prosto znanje (open knowledge, podobno kot odprti podatki, vendar širše: znanstveni, geografski in zgodovinski podatki, glasba, film, knjige, vladne in druge upravne informacije), prosto izobraževanje (open education). Drugi projekti zajemajo celo surove eksperimentalne podatke in podatke neuspelih poskusov. Odprta koda (open source) se nanaša na programsko opremo in táko licenciranje, ki omogoča njeno svobodno razširjanje, odprto raziskovanje (open research), odprta znanost (open science; ta zajema poleg podatkov tudi metode in orodja, ki omogočajo transparentno, reproduktibilno in interdisciplinarno raziskovanje). Kopiranje je v tej kulturi skratka v redu, če le ne zamolčimo imena tistega, od katerega smo prekopirali.

Moduse razpoložljivosti besedila in njegove manipulabilnosti definirajo licence cc. Slovenci smo v zadregi z ločevanjem med izrazoma prost (free) in odprt (open), saj angleški open običajno prevajamo s prost in ne z odprt. Med izrazoma poskušajo razlikovati pri projektu Open Access Slovenia, tako da jim prosti dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco ©, na spletu, odprti dostop (libre OA) pa brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija. Za licence cc se previdni slovenski založniki neradi odločajo, bolj posegajo po njih samozaložniki. Objave na Wikimedijinih spletiščih so vse dostopne na način, kot ga opisujeta licenci CC-BY-SA 3.0 in GFDL, torej gre za pravi prosti dostop. Skeptiki dvomijo o primernosti te licence za znanstvene objave, češ da je moteča možnost poseganja drugih piscev v delo, ki naj bi bilo v celoti avtorsko, kar pa je fantazma iz časov, ki jih ni več.

Prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost, kar pomeni, da do informacije lahko pristopi kdor koli kjer koli in kadar koli. Najblažja oblika oviranja poti do informacije je zahteva nekaterih upravnikov spletišč, da se uporabniki registrirajo in prijavijo. Ovira je lahko tudi slabo narejen vmesnik, ki upočasni ali celo onemogoči pot do dolgih dokumentov, ali omejitev njegove uporabnosti: na nekaterih spletnih mestih lahko besedila samo gledamo, ne moremo pa jih označevati, kopirati, prenesti na svoj stroj in komentirati. Še slabše je, kadar po njih niti iskati ne moremo, npr. kadar jih (ponevedoma ali nalašč) njihovi skrbniki shranijo v slikovni obliki. Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati.

Časnik Delo, primer ovirane poti do dokumentov

Dokumenti, ki so za bralca zastonj, niso bili dani v konzum na enak način. O zlatem prostem dostopu (angl. gold access) govorimo, kadar prosti dostop zagotovi založnik, o zelenem (green OA) pa, kadar je zanj poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij. V zlatem OA so običajno recenzirani revijalni članki, v zelenem OA pa predobjave (članki pred recenziranjem) ali poobjave. Založbe seveda ne bodo ponujale člankov v branje zastonj, ne da bi prej poskrbele, da nekdo plača njihov servis. Stroške zaračunavajo, včasih prav mastno, avtorjem ali njihovim inštitucijam. V prvem desetletju 21. stoletja je prosti dostop zelo hitro naraščal, v prostem dostopu je bilo leta 2014 35 % vseh recenziranih znanstvenih revij. Obstajajo še druge oznake prostega dostopa. Sivi dostop (nem. grauer Weg) poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti: diplom, doktoratov, konferenčnih poročil in izvlečkov. Hibridni dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije; večinoma velja to za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost. Zakasnjeni prosti dostop je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi. Platinasti prosti dostop pa označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji: inštitucija, država, mecen; ta oznaka se najbolje prilega značaju slovenskih znanstvenih objav na spletu. Ob vseh terminoloških niansah in protislovjih je vendarle jasno, da navijamo za tiste pristope, ki niso povezani s stroški za nobeno stran oz. kjer so stroški minimalni, saj založnikova zahteva po plačilu marsikaterega avtorja iz revnejših koncev sveta odvrne od objave, táko preprečevanje objave informacije pa ni nič manjši greh kot omejevanje dostopa do objavljene informacije. Ravnajmo tako, da bo drugo desetletje 21. stoletja v znamenju zelenega ali platinastega prostega dostopa.

Več kot 20-letno zavzemanje za prosto dostopnost znanstvenih objav ima svoja svetla in temna obdobja. Njegovi pobudniki so akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice in znanstvena ministrstva držav (EU npr. od vodij projektov, ki jih financira, zahteva takojšnjo prosto dostopnost rezultatov na spletu), ovirajo pa ga akterji, ki imajo od trenutne trgovine z znanstvenimi besedili največ koristi, to so založniške hiše, ki izdajajo revije in z dodano vrednostjo, s citatnim indeksom ponujajo uporaben servis za vrednotenje znanstvenih objav. Najobetavnejši način za izogibanje založniškim monopolom, ki z oderuškimi tarifami za objave in z oderuškimi naročninami na revije (visoke cene že ogrožajo eksistenco univerzitetnih knjižnic), spretno kanalizirajo subvencije, namenjene avtorjem in raziskavam, na svoj račun, je ustanavljanje univerzitetnih repozitorijev, digitalnih besedilnih skladišč, kjer avtorji sami arhivirajo svoja besedila. Čas, znanje in stroški za tako objavljanje in vzdrževanje besedilnih zbirk so ob uporabi ustreznih računalniških programov minimalni. Zmanjševanje stroškov objav bo neizogibno pripeljalo do ukinitve tiska, ki navzlic nižanju tiskarskih cen pomeni četrtino stroškov objave. Komercialno indeksiranje do neke mere lahko nadomestimo z zastonjskim citatnim indeksom, ki ga ponuja Google in je iz leta v leto boljši. Prostodostopne revije najdemo npr. v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in preko Googlovega Učenjaka, vendar je treba biti pri založbah, ki se ponašajo z modno znamko OA, previden, saj je med njimi precej takih, ki svoje storitve (recenziranje, uredništvo, postavitev, prosta dostopnost) avtorjem brez sramu drago zaračunavajo in jim zato rečemo, da so izkoriščevalske oz. plenilske. Izraz se uporablja tudi za spretne ad hoc založbe, ki za majhen denar objavljajo in postavljajo v prosti dostop vse, tudi razprave sumljive vrednosti. Akademske inštitucije, ki delujejo v duhu prostega dostopa, se vpisujejo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies).

Založbe

Pisci člankov za Wikipedijo vemo, da vse, kar napišemo v spletno enciklopedijo, takoj postane javna last. V ozkih slovenskih razmerah je sicer mogoče, da napišemo članek, ki ne potrebuje administratorjevega poseganja in se v historiatu članka dolgo kaže samo naše avtorsko ime, pa vendar ga ne citiramo z imenom pisca. Večina člankov je pač skupinske narave in je glavnega avtorja določiti nemogoče, čeprav so vsi posegi do vejice natančno avtorsko dokumentirani. Ta praksa, tako domnevam, bo počasi zabrisala potrebo po sklicevanju na avtorska imena v naši kulturi, vendar v tem trenutku še nismo tako daleč, da bi lahko delali reklamo za »novi bonton«. To bo mogoče šele takrat, kadar uporabnikom tujega znanja niti na misel ne bo prišlo, da bi se z njim kitili, ampak bo njihov prvi namen, da ga oplemenitijo s čim svojim in ga takoj anonimno ponudijo naprej skupnosti. Žal je tudi Wikipedija včasih prostor nekorektnega obnašanja: nekaterim študentom, ki pišejo zanjo, se ne zdi vredno jasno zapisati, od kod so prepisovali (češ saj gre za splošno znanje), študentom, ki pišejo referate in diplomske naloge, pa se ne zdi vredno povedati, da so kaj prepisali z Wikipedije. Optimistično trdim (in s tem zaupanjem šele prav odpiram možnost), da v svetli bodočnosti problemov intelektualne kraje ne bo, ker znanje pač ne bo lastnina fizičnih ali pravnih oseb na enak način kot npr. nepremičnine, ampak zares javno dobro.

Tako je znanje razumel menda že Tomaž Akvinski, tako ga razumejo promotorji avtorske licence creative commons, aktivisti na Wikipediji in v vedno večjem številu tudi akademske inštitucije, ne pa tudi avtorske agencije, založbe, novinarska združenja ipd., ki s sodnimi postopki v kali zatirajo poskuse za sprostitev plačljivih informacij. Ko so 2012 z drastično milijonsko tožbo in pretnjo dolgega zapora založbe stisnile v kot študenta in internetnega genija Aarona Swartza, ki je z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov in po robinhoodovsko omogočil zastonj dostop do njih, so mladega entuziasta pritirale v stisko, ki se je končala s samomorom. Nadvse žalostno je, da šele tak dogodek ozavesti družbo o nuji, da znanje obravnava kot javno dobro in ne kot privatno lastnino. Šele izobražen in dobro informiran posameznik je namreč na dobri poti, da se odloča po pameti, v korist sebi, skupnosti in obenem odgovorno do okolja, v katerem živi. Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti: družbi samostojnih kreativnih posameznikov.

Založbe in knjigarne knjige ne znajo in ne morejo obravnavati drugače kot tržnega blaga, zato se v njihovem okviru ni mogoče nadejati alternativnih in civilizacijsko perspektivnejših rešitev. Založbe so segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lásti, kar je daleč od vloge bralca kot kreativnega in sodelovalno razpoloženega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe. Cehovski interesi trenutnih oviralcev proste poti do znanja (knjižnih in časopisnih založb, novinarskih združenj in združenj drugih intelektualnih proizvajalcev, fotografov, slikarjev, kiparjev, literatov, arhitektov ... in njihovih pokvarjenih pravnih svetovalcev!) se morajo umakniti višjemu civilizacijskemu cilju, principu prostega dostopa do informacij. Zahtevati informacijo zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic. Plačljiva informacija ni več samodejno boljša od tiste zastonj in ljudje se z nezadovoljstvom odzovemo, kadar nam lastniki družbene moči hočejo otežiti pot do nje.

Dogajanje na domačem založniškem trgu nas vedno znova potrjuje v prepričanju, da gre za preživeto obliko kulturnega posredništva, z izrazom Stevena Tötösyja, za »kolonializem znanja«. Založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki, ker edino knjige znajo prodajati, in ovirajo prehod objavljenih informacij na zastonjski splet. Njihova ciljna publika se tako oži na računalnikov nevešče otroke v prvih letih starosti in upokojence. Izraz založba pomeni, da so bile finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij, za nastanek publikacij so založile denar, v izdaje so investirale in potem živele iz profita, ki ga je prinesla prodaja. Založbe znanstvenih objav že dolgo ne zalagajo več, ampak v najboljšem primeru samo organizirajo pripravo publikacij in njihovo distribucijo, sicer pa se postavljajo v vrsto za denar, ki je v okviru raziskovalnih projektov namenjen diseminaciji raziskovalnih rezultatov. Knjige tiskajo samo v primeru, če jim avtor ali inštitucija zagotovita sredstva za tisk, uredniško in s strokovnimi recenzijami pa jih mora prej oskrbeti izdajatelj, to je avtorjeva raziskovalna inštitucija.

Zakaj sploh avtorji in inštitucije vabijo založbe k produkciji publikacij, če pa te ne opravljajo več svoje osnovne naloge, zalaganja oz. kreditiranja publikacij? Iz inercije in iz iluzije, da jim bodo založbe pomagale do bralcev. Ta upanja so pri popularni publicistiki in leposlovju upravičena, v znanstvenem tisku pa večinoma ne. Pisci znanstvenih razprav natančno poznajo potencialne bralce s svojega ozkega področja in knjižnice, zainteresirane za nakup, zato za posrednika ne potrebujejo prav nobene založbe. Zanje se kljub temu največkrat odločajo zaradi domnevnega ugleda, ki naj bi ga knjigi dalo ime renomirane založbe, torej iz prestižnih razlogov, in zaradi predsodkov do samozaložbe. Škoda, saj bi subvencijo porabili veliko bolj racionalno, če bi jo namenili objavi in promociji knjige na spletu. Znanstvene knjige potrebujejo dobre urednike, založb pa ne potrebujejo. Da lahko kvaliteten znanstveni tisk izhaja brez založbe, dokazujejo znanstvene revije, ki jih izdajajo društva in so se založniškega posredništva znebile že pred desetletji, Slavistična revija npr. leta 1991.

Aktualno založniško preferiranje knjižnih izdaj v takih primerih, kot so šolski učbeniki, atlasi, slovarji in podobne publikacije, ki najbolj funkcionalno živijo samo na zaslonu, je v civilizacijskem smislu kontraproduktivno. Založbe agresivno nastopajo proti knjižnicam, kamor se po cenejše knjige zateka desetkrat večja množica knjižnih interesentov, češ da knjižnice uničujejo slovenski knjižni trg. Da bi ga le, saj bi bilo žalostno, če bi bila prihodnost knjige vezana na komercialna pravila in interese. Ultimativni argument založb je vedno pogosteje ohranjanje delovnih mest v založništvu – skrajno neprepričljivo in nesprejemljivo postavljanje cehovskih interesov pred javni interes. V spopadu med založbami in knjižnicami bomo torej navijali za slednje. Ekskluzivna knjižnična distribucija knjig ni končno nikakršna novost, v 19. stoletju so bile izposojne knjižnice (nem. Leihbibliothek, angl. lending library) običajen način širjenja popularnih knjig.

Avtorji, združeni v pisateljske cehe, se v pravnih dilemah, ki jih prinaša čas, radi postavijo na stran založb in kratkovidno branijo njihove komercialne cilje. 2014 so npr. tožili Google, ker je z digitalizacijo omogočil raziskave njihovih besedil. Digitalni humanisti z ameriških univerz in profesorji prava so se v skrbi za prihodnost akademskega raziskovanja odločno postavili na Googlovo stran.

Nove izbirne možnosti znanstvenim piscem ponuja pojav »predatorskih založb« (predatory open access publishing). 2011 jih je bilo 18, 2012 – 23, 2013 – 225, 2014 – 477. Ta način znanstvenega objavljanja v perspektivi ogroža ali celo ukinja monopol založniških korporacij, kot so Elsevier ali Thomson Reuters, in problematizira njihovo ekskluzivno indeksiranje (o tem glej poglavje Citatna industrija). Imena avtorjev in urednikov, ki v opazni količini prihajajo iz tretjega sveta (avtorji so iz 175 držav po celem svetu), govorijo o demokratičnem potencialu tega načina znanstvenega publiciranja.

Kako funkcionirajo predatorske založbe? Science Publishing Group, ki izdaja več kot 100 znanstvenih časopisov z vseh znanstvenih področij, postavlja revije na splet po principu zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca pa je publikacija zastonj; več o prostem dostopu v poglavju Prosti dostop). Urednike in recenzente novači s samodejno generiranimi vabili na naslove renomiranih znanstvenih piscev, sklicujoč se na naslovnikove konkretne znanstvene dosežke, namesto uredniškega honorarja jim ponuja dve zastonj objavi v svojih časopisih. Za avtorje je založba vabljiva, ker ima urejeno indeksiranje pri desetih bibliografskih inštitucijah (mdr. pri Googlovem Učenjaku), ker poskrbijo za vidnost objav in ker ne pretirava s stroški: cene za objavo članka segajo od 90 $ do 500 $ na članek, za Slovenijo 370 $.

Pogled na vzorno spletno stran International Journal of Language and Linguistics, ki je ena od revij založbe Science PG, vzbuja zaupanje. Teme so aktualne, avtorji, uredniki in recenzenti so znanstveniki, zaposleni na univerzah, znakov uredniškega diletantizma ni, članki so opremljeni z DOI, imajo skratka vse to, kar bi si želeli tudi za slovenske znanstvene revijalne objave.

Pomisleke vzbujata avtomatizirano angažiranje urednikov oz. recenzentov in komercialni videz portala (založnik na začetni strani objavlja reklame; seveda, za sabo nima državne subvencije). Znanstvena srenja ima do novih akterjev deljena stališča. Nekateri vihajo nos nad pomanjkljivo angleščino posameznih člankov in izražajo strah, da objava na takem mestu ne bo dovolj ugledna, drugi poročajo o dobrih izkušnjah s profesionalnim recenzentskim postopkom, hitrostjo in odmevnostjo objave ter njeni sprejemljivi ceni.

Zgroženi koloradski bibliotekar Jeffrey Beall je založbo uvrstil na svoj privatni seznam predatorskih založb, ki naj bi v prizadevanju za zaslužek kršila osnovna pravila akademskega obnašanja z objavo slabo ali nič recenziranih člankov in znanstvenih potegavščin, z nekorektnim zaračunavanjem objav, z navajanjem uglednih znanstvenih osebnosti med uredniki brez njihove vednosti in pristanka, z navajanjem lažnih faktorjev vpliva, s posnemanjem videza renomiranih revij, z netransparentnim impresumom ipd., vendar se zdi, da so bolj kot našteti kriteriji k uvrstitvi prispevali konkurenčni razlogi, to je želja po izločitvi novih akterjev na znanstvenem trgu. O relevantnosti objavljenih informacij se bo treba slej ko prej odločati ob vsakem članku posebej, ne glede na to, kje je bil objavljen. Če bi sam sprejel uredništvo tematske številke pri »predatorski« založbi, bi delo zagotovo opravil po svojih najboljših močeh in v skladu z znanstvenimi standardi.

Branje

• Založniki grozijo knjižnicam. Delo 3. nov. 2010.
• Steven Tötösy de Zepetnek in Joshua Jia. Electronic Journals, Prestige, and the Economics of Academic Journal Publishing. CLCWeb: Comparative Literature and Culture 16.1 (2014).
• Hal Abelson. On open access and Journal future. MIT Faculty Newsletter 21/2 (2008).

Repozitoriji

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti. Če je moj članek kdo citiral, pomeni, da mu je prišel prav, da je vplival, da ima odmev. Manj pomembne so, nikakor pa ne zanemarljive, številke o branosti objave. Branost se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi. Podatki o citiranosti se lahko zelo razlikujejo od podatkov o branosti. Pisci, ki jim gre bolj za to, da imajo njihove objave vpliv v širši skupnosti, bodo zato slednjim dali prednost in po njih uravnavali svojo publicistično dejavnost, medtem ko bodo pisci, ki več dajo na odmev pri ozki strokovni publiki ali želijo nemoteno napredovati na akademski lestvici, pazili v prvi vrsti na svojo citiranost. Kriterij branosti nekoč ni bil pomemben, danes, ko je treba sodržavljane prepričevati, naj še naprej financirajo naše raziskave, pa ni več zanemarljiv.

Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno:

Statistika dostopov do članka v repozitoriju KU ScholarWorks, Univerza v Kansasu

Statistika dostopov do objav avtorja na spletišču Academia.edu

Statistika ogledov avtorjevih filmov na Youtubu

Meriti se da obisk vsake spletne strani. V ta namen vgradimo vanjo katerega od zastonjskih števcev dostopa, če pa smo zahtevnejši, vgradimo vanjo skript za Googlovo analizo obiska (Google analytics), ki je bil sicer narejen za spletne strani podjetnikov, ki jih seveda zanima, kako se stranke odzivajo na njihovo komercialno ponudbo na spletu; zna pa koristiti tudi raziskovalcu, ki mora ministrstvo prepričati za novo obdobje financiranja in lahko s pomočjo Googlove statistike strani dokaže, da ne gre za Potemkinovo vas.

Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji, zato ni nobenega dvoma o njeni koristnosti, le za pravo porazdelitev stroškov, ki bo na dolgi rok sprejemljiva za vse akterje, se bo treba še zmeniti. Po mojem dogovora še ni zato, ker se išče t. i. poslovni model, kar pa ni primerno izhodišče, saj (znanstvenega) objavljanja ne smemo gledati v okviru ekonomskih (komercialnih, industrijskih), ampak komunikacijskih (postindustrijskih, nekomercialnih) kategorij.

Sprejemljivo bi se zdelo financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet, podobno plačevanju drugih komunalnih prispevkov, tako kot za elektriko, vodo, smeti in radio. Tudi v naštetih primerih uporabnik ne plača samo za uporabo kanala, ampak dobi zraven že tudi vsebino. Del takega nizkega mesečnega prispevka bi se lahko odvajal na račune avtorjev. Ponekod po svetu je plačilo vsebin zajeto v ceno pomnilniških enot (ključkov, trdih diskov, spominskih ploščic), ponekod v ceno fotokopiranja, na Slovenskem funkcionira avtorsko nadomestilo, ki se plačuje glede na število izposoj v knjižnici; možnosti za vpeljavo bagatelnega plačevanja vsebin po zgledu vzdržnih naročnin je torej dovolj.

V poštev pride táko ali drugačno subvencioniranje, zlasti univerzitetnih knjižnic oz. tistih inštitucij, ki bodo skrbele za univerzitetne in inštitutske repozitorije. Pot ven iz krize serijskih publikacij obeta kanadski projekt PKP (public knowledge project), v okviru katerega delujejo odprtokodni program OJS (open journal system) za izdajanje serijskih publikacij, OCS (open conference system) za organiziranje konferenc, OMP (open monograph press) za izdajanje monografij in OHS (open harvester system) za indeksiranje vsega naštetega in drugih spletnih virov. Princip prostega dostopa je v soglasju s principom volonterskega prispevanja in v opoziciji s profitno usmerjenim (profit based) objavljanjem. Odprta družba komercializacijo znanstvenega objavljanja zavrača, ker se ne strinja s predpostavko, da je vredno in trajno samo tisto znanje, za katerega se je treba potruditi in ga plačati, oziroma, če se izrazimo s predelavo Prešernovih nad Slovenci zdvomljenih verzov, da tisto le velja, kar plačam. Znanja ne smemo obravnavati na enak način kot materialne dobrine. Zahteve po prostem objavljanju in prostem dostopu do objav so nujni člen in pogoj pozitivnih socialnih vizij.

Repozitorij Univerze v Novi Gorici

Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje akademske spise na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (PeFprints), na Univerzi v Mariboru (Digitalna knjižnica UM) in na univerzi v Novi Gorici. Univerza v Ljubljani je z repozitorijem grdo zamujala in ga je vzpostavila med zadnjimi (Repozitorij Univerze v Ljubljani), na enostavno nalaganje diplomskih nalog, doktoratov in drugih publikacij vanj še čakamo. Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti. Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Domače akademske inštitucije z ustanavljanjem prosto dostopnih spletišč za akademske objave zamujajo. Pri študentskih diplomskih izdelkih je razlog za oklevanje lahko tudi zavest o njihovi nizki kvaliteti in neuporabnosti, tako da jih mentorji raje hranijo v enem samem natisnjenem izvodu v varnem zavetju svojega kabineta. Ko gre za razpravna besedila učiteljev in raziskovalcev, pretehtajo verjetno tiste vabljivejše publikacijske možnosti, ki prinašajo več točk, tudi če niso v javnem dostopu, tj. objave v eminentnih revijah. Še bolj je za težek porod repozitorijev kriv občutek samozadostnosti akademskih veličin, ki se jim preprosto ne da promovirati rezultatov svojega dela zunaj tradicionalnih kanalov. Avtorji, ki bi želeli prestopiti ozke okvire svoje stroke, imajo od pojava spleta sredi 90. let 20. stoletja dalje možnost postavljati svoje tekste na svojo osebno stran, v svojo spletno bibliografijo, bodisi v okviru svoje inštitucije, svojega internetnega ponudnika (Siol, Arnes, Gmail) ali na drugih zastonjskih popularnih lokacijah, vendar se za to odločajo redki. Mednarodni repozitoriji, kot je npr. DRYAD, imajo objave za uporabnika v prostem dostopu, vendar morajo postavitev tekstov vanje in vzdrževanje avtorji, uredništva ali založniki plačati.

Pri besedilih, ki jih je avtor dal v tisk, mora prej v avtorsko pogodbo z založnikom vpisati člen, ki mu vzporedno spletno objavo dovoljuje, npr.: »Avtor ima pravico tekst objaviti v svoji spletni bibliografiji na http://lit.ijs.si/hlad_bib.html.« Uredniki in založniki se pri člankih in razpravah skoraj vedno strinjajo; v najslabšem primeru dopolnila pogodbe ne sprejmejo, vendar spletno objavo tiho tolerirajo. V obdobju, ko so časopisi sami vzdrževali svoj spletni arhiv in ga odpirali javnosti, je avtor v svoji spletni bibliografiji le napravil povezavo nanj, odkar pa so slovenski časopisi dostop do svojih spletnih arhivov pogojili s plačilom ogleda, to ni več mogoče; samo upamo lahko, da jih upad bralskega interesa pripravi do drugačnega premisleka. Sicer pa je s časopisi, kot smo jih poznali do zdaj, konec. V perspektivi bodo razprave z ožjih strokovnih področij izhajale samo na spletu oz. v prvi vrsti na spletu in tako prihranile pri stroških za tisk. V tem ni nič slabega, saj knjižnicam in posameznikom spletne objave po potrebi ni težko spraviti na papir po principu tiska na zahtevo (print on demand).

Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja. Zavest o možnih bralcih iz drugih disciplin in laikov narekuje poljudnejši izraz in skrb za vzdrževanje bralčevega interesa. Tak slogovni zasuk, ki lahko pomeni tudi omejevanje strogega znanstvenega izraza, si lahko privoščijo samo avtorji z zagotovljeno akademsko pozicijo, ki jim ni več treba zbirati točk za napredovanje na akademski lestvici.

Indvidualne spletne objave avtorji opremljajo z licenco creative commons (cc), ki jo dopisujejo pod vsako spletno objavo, pod tekste in fotografije in po možnosti tudi v impresum knjižnih objav: Licenca zahteva priznavanje avtorstva (BY) in za izvedena dela uporabo iste licence (SA share-alike). Nekateri avtorji dodajo tudi prepoved komercialne uporabe besedila (NC non commercial), vendar slednje onemogoči uporabo na Wikipediji, zaradi česar se je temu dodatku, če nam gre za prisotnost na Wikipediji, treba izogniti. Če bo kdo tako sposoben, da bo z objavami na Wikipediji znal služiti denar, naj ga le služi, prav verjetno pa to ni.

Avtorji brez privilegija akademske službe se za opisano prakso objavljanja ne navdušujejo. Pred desetletji je bilo objavljanje v znanstvenih revijah tako kot leposlovno objavljanje v Sloveniji dobro honorirano. Honorarji so se najprej ukinili pri znanstvenih revijah, tisti za znanstvene knjige pa so se postopoma zmanjševali in marsikje (npr. za knjigo v zbirki Slavistična knjižnica) dobi avtor namesto honorarja samo še spodobno število avtorskih izvodov. Ker je dostop do državne subvencije, ki založbi krije stroške natisa, zaradi poostrenih kriterijev vedno težji, posamezni avtorji založbam že pomagajo z denarjem, ki so ga za natis pridobili v okviru svojega raziskovalnega projekta, kar pravzaprav že sodi v princip zlatega OA (»avtor plača«).

Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja. Korigirano digitalno verzijo v formatu pdf priskrbi tiskarna, starejše letnike pa je z državno podporo skenirala in postavila na splet Digitalna knjižnica Slovenije. Kazala vseh dosedanjih objav so na revijinih spletiščih. Bralci vedno bolj posegajo po zastonj elektronskem formatu revije na spletu in odpovedujejo naročnino. Novejše številke Slavistične revije poleg dLiba sproti postavlja na splet tudi bibliografski servis ProQuest in jih interesentom zaračunava. Teh je najbrž malo, saj iste članke lahko dobijo na dLibu in v spletnem arhivu revije zastonj.

Avtorji do zdaj za objave niso plačevali, ker so izhajanje zagotavljale državne subvencije, vendar se ta praksa lahko hitro spremeni. Pri Slavistični reviji, ki zaradi mednarodne vpetosti beleži porast člankov v tujih jezikih, so se povečali stroški prevajanja, ki jih v zadnjem času krijejo avtorji sami. Revija sicer objavlja tudi članke v svetovnih jezikih, zlasti v angleščini, vendar je glede na večinskega slovenskega naročnika in glede na statutarno zahtevo, da skrbi za slovensko znanstveno terminologijo, zainteresirana, da je delež slovenščine prevladujoč. Izvlečke in povzetke slovenskih člankov v angleščini je revija do zdaj organizirala in plačala sama, kakor tudi prevajanje slovenskih člankov v angleščino v primeru občasnih dvojezičnih tematskih številk.

Odprtega značaja je spletni forum SlovLit (1999-), ki z blizu 800 informacijami letno in enim sporočilom dnevno kontinuirano skrbi za strokovno komunikacijo v 1650-članski slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti. Objave (napovedi dogodkov, kazala novih izvodov revij in knjig, komentarje, polemike itd.) prispevajo prijavljeni ali neprijavljeni pošiljatelji zastonj, volonterska je tudi redakcija (izbor, združevanje, krajšanje in preformatiranje) sporočil. Forum goji princip skupnostnega dela in komunikacije. Poudarek na informacijah s področja digitalne humanistike prispeva k modernizaciji stroke. Ker je forum dovolj zanimiv tudi za ljudi zunaj državnih meja in zunaj slovenske literarne vede in jezikoslovja, mimogrede uresničuje še principa internacionalnosti in interdisciplinarnosti. Lociran je na strežniku raziskovalnega inštituta Jožef Štefan, kjer so prijazno ponudili prostor in začetno pomoč zastonj. Če bi solidarnost lepega dne nenadoma usahnila, bi forumsko komunikacijo preselili na katero od popularnih zastonjskih mest.

Maksimalno odprtost in dostopnost zagotavlja objavljanje na Wikipediji in sestrskih spletiščih (glej v ustreznem poglavju).

Literatura

• Marc L. Greenberg, Ada Emmett. The Scholarly Communication Problem: Why Open Access is Necessary – A Transatlantic Perspective. = Zakaj potrebujemo gibanje Prosti dostop. Delo 4. sept. 2010; Hall Center Communiqué Spring 2011. 20–25.
• Marc L. Greenberg idr. Bottlenecks in the Open-Access System: Voices from Around the Globe. Journal of Librarianship and Scholarly Communication 2/2 (2014).
• Miran Hladnik. Prost dostop in globalna znanstvena komunikacija. Wikiverza 31. avg. 2012.
• Open Access monographs in the humanities and social sciences conference. The British Library, London. Jisc Collections 1.–2. julija 2013.
• A. T. Peterson, Ada Emmett, Marc L. Greenberg. Open Access and the Author-Pays Problem: Assuring Access for Readers and Authors in a Global Community of Scholars. Journal of Librarianship and Scholarly Communication 1/3 (2013).
• Prost dostop do dosežkov slovenskih znanstvenikov: Zbornik prispevkov 4. skupnega posvetovanja Sekcije za specialne knjižnice in Sekcije za visokošolske knjižnice [...]. Ur. Maja Božič in Igor Zemljič. Ljubljana: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, 2010. dLib
• Peter Suber. Open Access Overview.
• Peter Suber. Open access: six myths to put to rest. Higher Education Network. theguardian 21. okt. 2013.
• OpenAIRE – Open Access Infrastructure Research for Europe.
• Robert Darnton. A World Digital Library Is Coming True! The New York Review of Books 22. maja 2014.
• Nathaniel Tkacz. Wikipedia and the Politics of Openness. The Unversity of Chicago Press. [Knjiga izide decembra 2014, hvalijo jo kot zelo dobro.]
• Alenka Kavčič-Čolić idr. Strategija trajnega ohranjanja digitalnih virov v Narodni in univerzitetni knjižnici 2012–2020. Ljubljana: NUK, 2012.

Varovanje zasebnosti

Na dveh pravnih področjih je sabotaža sodobne informacijske družbe še posebej boleča, to sta slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov. O copyrightu govori predhodno poglavje, temo »varovanja zasebnosti« pa smo odprli na koncu poglavja Objavljanje in jo tule nadaljujemo.

Razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja so raznovrstni. Nekatere je strah njihove velikosti (ti radi uporabijo zlovešče besede koncern, korporacija, multinacionalka, trust), drugim ni všeč, da prihajajo iz Amerike (»od strička iz Amerike«, od »velikega brata na oni strani luže«) in pomenijo premočno konkurenco lenobnejšim domačim podjetjem te vrste, tretji se bojijo digitalnih tehnologij vobče (»IT-opijanjeni knjižnični funkcionarji«), vsem pa je skupno izhodiščno nezaupanje v dobre namere takega početja. Simbolni sovražnik jim je Google, ki se je z nemškimi knjižnicami dogovoril za zajem podatkov o izposoji, kar naj bi utegnilo nekoč ohromiti avtonomijo nemškega knjižničnega sistema. Internetni skeptiki svarijo pred Googlom, ki naj bi predstavljal enako nevarnost kot jedrske elektrarne, in pred veliko ceno, ki jo bo nazadnje treba plačati za digitalne informacije; pozivajo h gandhijevskemu odporu proti kopičenju podatkov o spletnem obnašanju uporabnikov. Kritiki vidijo najprej možnosti zlorabe in spregledajo deklarativne cilje digitalizacije, ki naj pomaga globalizacijskim prizadevanjem. Ta prizadevanja niso v komercializaciji, monopolizaciji, kopičenju in profitu, ampak v lajšanju človekove eksistence. Skupaj z mednarodno trgovino, integracijo trgov in povečanjem varnosti želijo doseči kvalitetno osnovno izobrazbo, spolno enakost, enakomernejšo razporeditev bogastva na svetu, izbrisati ekstremno revščino, lakoto in smrtnost med otroki, z iztrebljenjem bolezni izboljšati splošno zdravje, zagotoviti okoljsko trajnost ipd. Vsemu temu, kar mednarodne organizacije navajajo med svojimi človekoljubnimi cilji, ne verjamejo in pripisujejo glavnim akterjem v novi kulturni paradigmi zgolj pritlehne manipulativne motive. Seveda se lahko sfiži še tako plemenit projekt, vendar je nezaupanje v dobre namene ljudi, ki so prevzeli pobudo mimo inertnih državnih inštitucij, še hujši civilizacijski riziko. Črne vizije prihodnosti so v svojem jedru protihumanistične, če humanizem razumemo v skladu z njegovo izvirno definicijo, tj. kot zaupanje v hotenje in zmožnost človeka za pozitivno urejanje življenja in sveta.

Občutek in občutljivost za eksistenco posameznika je znak civilizacijske razvitosti. Razvite družbe si táko pozornost lahko privoščijo, za razliko od primitivnejših skupnosti, ki morajo zatirati tisto posamično, za katero se zdi, da ogroža preživetje skupnosti ali ji vsaj ne koristi dovolj. Člani ogrožene skupnosti se strnejo, pripravljeni so na žrtev v imenu preživetja skupnosti, odpovedujejo se svoji individualnosti, s skupnostjo se zlijejo v eno. Takim družbam ustrezajo metafore mravelj ali čebel, ideali vojnega ali športnega tovarištva, zvestobe ródu, zraščenosti s predniki in rojaki. Poznamo jih iz žanrov kmečke povesti, vojnega romana, zgodovinskega romana ..., ki so pomagali konstituirati nacijo. Po drugi strani pa kanonizirana dela v taistem literarnem sistemu dajejo prednost posamezniku, ki je lahko tudi problematičen (umetnik pri Cankarju, duhovnik pri Preglju) in šolska literarna vzgoja prekipeva od plemenitih junakov, ki so visoko nad družbo in v nenehnem spopadu z njo. Literatura, ki je v 19. stoletju zrasla iz liberalskih idealov, gradi prav na idealu ozaveščenega in ustvarjalnega posameznika.

S posamičnim v naši kulturi ni skratka nič narobe, ravno nasprotno, samo paziti moramo, da ne zamešamo posamičnega s privatnim, zasebnim in sebičnim, kar se nam v vsakdanjem življenju prepogosto dogaja in kar počne tudi zakonodaja. Ozaveščenega posameznika ne zanimajo lastna nedotakljivost, varovanje zasebnosti pred javnostjo in uresničevanje samovoljnih želja, ampak je zainteresiran za skupno blaginjo, bolje rečeno: za blaginjo vseh drugih posameznikov in okolja.

Tako kot grešimo z enačenjem posameznega in zasebnega, delamo napako tudi z enačenjem skupnega in javnega. Zavest o javnem se pri odraščajočem oblikuje počasi in relativno pozno, še počasneje pa zavest o skupnem. Kot javno razbiramo sprva samo tisto, kar nam dopovedujejo in postavljajo pred oči mediji (RTV, estrada, žurnalizem). Šele na fakulteti ugotovimo, da poleg splošno javnega obstaja še posebno ali strokovno javno, ki se artikulira preko specialnih publikacij (revij in knjig), strokovnih inštitucij, društev in forumov, kar ima neprimerljivo manjši odmev, vendar ni zaradi tega nič manj pomembno. Ni vse javno blagodejno, kakor utegne koga zavesti sintagma »javno dobro«, »javna služba«, »javni servis« ipd. v razmerju do pojmov s pridevnikom zaseben. Za javno dobro, za blagor skupnosti, za skupni interes si lahko zelo prizadevata tudi posameznik in zasebnik, neredko celo precej bolj kot inertne javne inštitucije.

Vrnimo se k pravnemu razumevanju pojmov zasebno : javno, s čimer smo začeli poglavje. Varuhi človekove zasebnosti so v "shizofrenem" položaju. Po eni strani bi radi vse ugodnosti, ki jih prinašajo nakopičeni osebni podatki (hitro odkrivanje in zdravljenje bolezni, pomoč pri iskanju in nakupu predmetov in informacij, pomoč pri orientaciji v svetu in izogibanje nezgodam), po drugi strani pa se nadzora nad seboj, brez katerega se zbirka osebnih podatkov ne more oblikovati, otepajo, češ da nadzorovanost pomeni izgubo osebne svobode in da lahko prehitro pride do njihove zlorabe. Pri tem pozabljajo, da družbeni vzorec slovenske vaške skupnosti, ki naj bi bil »zdrava« opozicija globalnemu internetu in ki močno določa tudi vseslovensko javno sfero, zasebnosti sploh ne pozna, saj vsak ve vse o vsakem. Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi, ko silijo komunikacijske velikane v izročitev podatkovnih zbirk. Zlorabe nagovarjajo k pravni regulaciji zbiranja podatkov in previdnosti pri njihovem posredovanju, zelo narobe pa bi se bilo zaradi slabih izkušenj z zlorabami preganjavično odpovedati njihovemu zbiranju in obdelavi, saj so nujno izhodišče za vse znanosti o človeku in za povečanje kvalitete našega bivanja. Zadnji čas je, da si nehamo zakrivati oči pred velikimi spremembami v dojemanju zasebnosti in jim prilagodimo tudi zakonodajo.

V blogu na temo A Day in the Life of the Digital Humanities sem 18. marca 2010 z objavo fotografije članov senata Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, tako da so na sliki brez glav, protestiral proti pretirani skrbi organizatorjev za »varovanje zasebnosti«. Svarili so pred objavo fotografij otrok in študentov, ki ne bi dali izrecnega pisnega dovoljenja za objavo.

Faculty senate members according to privacy law. Foto Miran Hladnik. Day of Miran Hladnik: Just another Day of DH 2010 weblog 22. mar. 2010.

Slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov je v času, ko ga je vodila Nataša Musar Pirc, agresivno uveljavljal Urad informacijskega pooblaščenca in s svojim delovanjem grenil življenje državljanom. Na področje fotografije je posegel s prepovedjo Googlovega projekta Street View, zaradi česar je bila Slovenija deležna tega fantastičnega servisa z dvoletno zamudo, in ogrozila eksistenco odličnih panoramskih posnetkov na spletišču Burger.si. Pooblaščenka je od avtorja zahtevala, da zamegli obraze stotin posameznikov, ki so se ujeli vanje, brez občutka za ekonomsko nevzdržnost zahteve, ki je pomenila sabotažo turistične promocije države.

S prepovedjo iskanja po imenih in priimkih je urad pohabil besedilni korpus Nova beseda. Iskanje niza Fran Levec je preprečeno, da se ne bi razkrili morebitni zasebni podatki katerega od morebitnih danes živečih Franov Levcev. Pravice potencialno kriminalnega potencialnega današnjega Frana Levca so povozile kulturno zaslužnega Frana Levca, urednika Ljubljanskega zvona in literarnega zgodovinarja. In povozile so tudi pravico današnjih Slovencev do informacij iz svoje zgodovine.

Ideal nedotakljive zasebnosti, ki mu slovenski urad informacijskega pooblaščenca daje prednost pred javnim kulturnim interesom, preprečuje poizvedovanje o Francetu Prešernu.

Čudaško je bilo leta 2013 preganjanje rentgenskih posnetkov na Wikimedia Commons, češ da gre za poseg v zasebnost slikanih ljudi. Tokrat ni šlo za čuječnost Urada, ampak se je sovražnik pojavil kar v domači wikipedijski hiši. Dlakocepski wikipedist, ki je izgubil stik z realnostjo, je bil zaradi ekscesivnega brisanja za določen čas na Zbirki blokiran. Oba zatiralca fotografskih informacij sem javno okrcal. Je bil to razlog za uradno preganjanje Filozofske fakultete kot lastnika strežnika, na katerem je Slavistično društvo Slovenije pred sedmimi leti »objavilo« seznam svojih članov z njihovimi poštni naslovi vred in ti za to niso dali izrecnega dovoljenja? Do prijave je v nasprotnem primeru lahko prišlo samo po spletu naključij, saj je bil seznam postavljen za interno rabo in do njega ni vodila nobena povezava, kazalo ali obvestilo. Ljudje na družabnih omrežjih objavljajo intimne podrobnosti, mediji do centa natančno razkrivajo zaslužke posameznikov, v istem času pa se mora nekdo zagovarjati pred zmedenim zakonom, ker je iz telefonskega imenika prepisal naslov nekega občana – če to ni vredno obsodbe!

Pravniške grožnje zaradi takih »objav«, ki so bile takoj po opozorilu zbrisane, so znak slovenske pismouške zadrtosti. Privatizacija informacij, za kakršno si prizadevajo slovenski uradniki, gre v nasprotno smer od civilizacijskih perspektiv, ki so mogoče samo ob čim večji, hitrejši in lažji dostopnosti informacij. Namesto da bi pospeševal pretok informacij, kar bi lahko naivno sklepali iz njegovega imena, urad ovira njihov promet, sklicujoč se na atavistično interpretacijo tistega dela zakonodaje, ki ščiti človekovo zasebnost. V slovenskem primeru zakoni in organi dajejo prednost posameznikovi zasebnosti v škodo javne blaginje in ovirajo emancipiran vstop slovensko govorečih v globalno skupnost kulturno progresivnih nacij.

Pismouška interpretacija zakona o »varovanju zasebnosti« ali strah pred njegovimi čuječnimi varuhi vodi celó pogrebno podjetje, ki wikipedistu noče sporočiti dneva in kraja smrti javne osebnosti, o kateri bi bilo treba posodobiti enciklopedične podatke, čeprav ni nobenega znaka, da bi umrli hotel to skrivati, saj je za enciklopedijo sam posredoval svoje natančne rojstne podatke. Le komu koristi skrivanje takega banalnega podatka? Kako bi objava dneva smrti mrtvemu kakor koli lahko škodovala? Táko ozko razumevanje zakona je skregano z zdravo pametjo in s poslanstvom inštitucij, ki se vzdržujejo z javnim denarjem in bi morale služiti javnemu interesu.

Berilo

• Data Privacy. Wikipedia, the free encyclopedia.
• Miran Hladnik. Cenzura Nove besede. SlovLit 3. avgusta in 11. sept. 2012.
• Internet Watch Foundation and Wikipedia. Wikipedia, the free encyclopedia.
• Lenart J. Kučić. Pametne naprave v nespametnem svetu: Neprijetne resnice o informacijski geopolitiki. Delo: Književni listi 4. jan. 2014. 18–19.
• Lenart J. Kučić. Država in kapitalizem – največja uporabnika informacijskih orodij. Delo: Sobotna priloga 9. nov. 2013. 16–17.
• Marko Crnkovič. Nataša Pirc Musar je demokraciji zrasla čez glavo. Delo: Sobotna priloga 22. mar. 2014.

Kredibilnost

Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave. Za samozaložniški natis je vendarle še treba seči v žep, za objavo na spletu pa niti to ne več. Ovire nastopijo samo, kadar imamo ambicijo objaviti na t. i. osrednjih mestih, v dnevnem časopisju, strokovnih revijah, nastopiti v osrednjih informativnih oddajah na TV ipd., kjer uredniki izbirajo in odločajo med informacijsko ponudbo. Če zanemarimo ta izpostavljena mesta, lahko brez velikih toda pristanemo na posplošujočo trditev, da lahko vsakdo objavi vse. Navajeni smo sveta, v katerem so bolj ali manj kompetentni uredniki in recenzenti prefiltrirali informacije pred objavo, zato nam objavljanje brez uredniškega filtra vzbuja skrbi glede njihove kredibilnosti oz. zanesljivosti. Sicer tudi do zdaj urednikom ni bilo mogoče brezpogojno zaupati, ker so njihovo selekcijo usmerjali kriteriji, s katerimi se nismo nujno strinjali, npr. nazorska, politična, nacionalna, generacijska, spolna pripadnost in tendenca, in vse te reči pomembno oblikujejo profesionalno informiranje tudi danes, pa vendar. Danes smo prisiljeni samostojneje presojati o stopnji verodostojnosti objav. Saj v glavnem sploh ni tako težko, če le uporabimo zdrav razum in vemo, kaj vse je treba preveriti, preden objavljeni informaciji zaupamo. Preverjamo avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje – ne glede na to, ali gre za objavo na papirju ali na spletu.

Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Lahko se z njim ne strinjamo, vendar mu verjamemo, da piše z najboljšim namenom, da preverja informacije, iz katerih gradi sporočilo, trezno sklepa, da ni pristaš samovoljnih fantastičnih konstruktov resničnosti. Piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. Pri starejših predpostavljamo večjo stopnjo modrosti ali vsaj previdnosti pri tvorjenju izjav. Zaupanje se lahko izkaže neupravičeno, če avtorjev ugled preverjamo na napačnem mestu. Vladimir Pavšič je bil v mladih letih odličen literarni kritik, potem pod psevdonimom Matej Bor pomemben pesnik, na stara leta pa je postal vročičen zagovornik venetske teorije in napako bi storili, če bi z njegovim pesniškim slovesom merili veljavnost njegovih venetoloških publikacij. Alan Sokal je poznan fizik in matematik, ki je lepega dne sklenil zlorabiti zaupanje svojih kolegov humanistov in je uredništvu univerzitetne revije podtaknil zmedeno pisarijo, ki so ji uredniki zaradi njegovega slovesa slepo zaupali: Sokalova potegavščina je kričeče svarilo pred prenašanjem zaupanja z enega področja na drugo. Če je nekdo mojster za eno področje, ga to nikakor še ne kvalificira za zaupanja vredne izjave na drugem področju. Nobenega jamstva ni, da resen pisec z leti ne iztiri v populistično blebetanje. Za pisca, ki v stroki ni doma oz. ni doma na profesionalen način, rečemo, da je amater ali diletant.

Do mlajših avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi, včasih tudi neupravičeno. Mlajši avtorji imajo sicer manj življenjskih izkušenj, so pa bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu, o katerih se starejšim ne sanja. Celo zelo pametne pisce znajo zavesti v neverodostojno produkcijo znanstvenih konstruktov filozofske in socialne teorije, ki pridigajo o tem, kako nam je dejanski svet nedostopen, da se nam kaže samo posredno in da imamo z njim opraviti le preko njegovih podob v naši zavesti. Egoistični in cinični um na podlagi tega lahko z moralno podporo Bartolove maksime v Alamutu – »Nič ni resnično, vse je dovoljeno« – prehitro sklene, da je »znanstveno« upravičen do tvorbe samovoljnih podob realnosti, kajpak v skladu s svojimi ozkimi osebnimi interesi. Legitimiteto daje avtorski samovolji tudi vključenost v katerega od projektov popravljanja sveta, naj bo to feministični, religiozni ali družbenosistemski. Ti posameznika presegajoči zveličavni cilji imajo znanost samo za inštrument, ne gre jim za nevtralno, objektivno in kredibilno podobo sveta, ampak za socialni aktivizem, ki mu podredijo vse preostalo. Objavo pristranskih, nazorsko tendenčnih razpravnih besedil je urednikom težko preprečiti, kadar je tendenca prikrita in kadar delež nevtralnih informacij odtehta aktivistično razsežnost. V vsakem primeru je koristno, če se bralec o avtorju natančneje pozanima. V njegovi bibliografiji bo razbral, za katera področja je najbolj kompetenten, katera tema ga najbolj obseda, v njegovi biografiji pa bo mogoče našel razlago za ideološko premost sporočil in s tem signal, kje naj jih jemlje s previdnostjo.

Aktivizem

Kritiko aktivizma moram utemeljiti nekoliko natančneje. V »svinčenih« sedemdesetih letih so slovenske humaniste vzgajali v humboldtovski veri, da je izvir akademskega dela gola znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov smoter. V 80. letih pa so iz pragmatične znanstvene Amerike začele prihajati drugačne ideje: da je tak znanstveni larpurlartizem prevelik luksuz in da se je treba zgledovati pri družboslovju, ki je radovednost vpreglo za dosego plemenitih socialnih ciljev, tj. za človeško dostojno, pravično in kvalitetno življenje. Za ilustracijo: raziskovanje redkega jezika je zares smiselno le, kadar se hkrati zavzame za kulturno preživetje skupnosti njegovih govorcev.

K spremembi v dojemanju znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno znova zmoti raziskovalčev interes in je zato v končni fazi manipulativno. Od tod je mogoče razumeti močno ideologiziranost literarnovednih šol (feministične, črnske, marksistične, dekonstruktivistične, lacanovske, derridajevske, novohistoricistične), ki so si priznale, da je njihova glavna naloga zunaj njihovega predmeta: v kritiki konkurenčnih ideologij in v spreminjanju sveta. Na literarnovednem terenu alternativnih razprav ni bilo težko identificirati: literarna besedila so uporabile samo za zgled in pisci niso bili v prvi vrsti literarni zgodovinarji, ampak filozofi, sociologi, psihoanalitiki itd.

S spoznavnim nihilizmom novih pristopov se je težko strinjati, ker hromi željo po objektivnem spoznanju, instrumentalizacija znanja za popravljanje sveta pa je simpatična korektura samoumevnega domačega humanističnega stališča, da je naša naloga svet zgolj opisovati, ne pa se ukvarjati s takimi banalnostmi, kot je ponujanje receptov za njegovo izboljšavo. Tradicionalni humanisti so izurjeni za odkrivanje napak v navidezno urejenem svetu, za bistro zaznavanje problemov tam, kjer jih drugi ne vidijo, ne pa za njihovo reševanje, saj naj bi to ne bila naloga znanosti, ampak drugih družbenih sistemov. S táko avtonomistično držo, z logiko slonokoščenega stolpa (ki jo danes nekateri razlagajo kot način, kako so si generacije v totalitarnem sistemu zagotavljale prostor svobode) se je nekako ujemalo tudi razumevanje umetnosti, ki prav tako ni smela streči družbenim potrebam; kadar se je vdinjala socialnim ciljem ali se je prilagajala interesom bralcev, je bila označena za tendenčno in trivialno.

Z večdesetletnim zamikom se ameriška ideologizacija naseljuje tudi v slovenskem akademskem prostoru. V blagi obliki se kaže v aktivističnem slogu kakšne diplomske naloge (tam je aktivizem deležen pohvale, kakor je deležna pohvale pač vsaka študijska zavzetost), »brutalno« pa je nastopila z uzurpacijo prostorov na Filozofski fakulteti jeseni 2011. Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist; med drugo vojno so aktivist rekli političnim delavcem OF na terenu. Splošni pomen 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju' velja tudi za današnje aktiviste: feministične, ekološke, mirovnike, humanitarce, politične alternativce, lokalne skupnosti, ki nastopajo proti vsemu »od zunaj« in »od zgoraj« itd. Z razvojem civilne družbe se ta segment javnega delovanja krepi in kontaminira tudi znanost in njene inštitucije. Aktivizem povezujemo z levimi in liberalnimi nazori in gibanji in spregledujemo, da tudi nezanemarljiv delež konservativno usmerjene populacije posega po aktivističnih vzorcih obnašanja. Aktivizem skratka ne pomeni nujno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji.

Civilni aktivizem kot alternativa regularnim olesenelim in neprožnim političnim in upravnim inštitucijam je prav simpatičen. Kaj pa v znanosti? Za človeka, ki mu gre v prvi vrsti za objektivno spoznanje, je aktivizem neuporaben, ker egoistično sledi samo svojemu parcialnemu interesu in je gluh in slep za pomisleke in nasprotne argumente. Kompleksno problematiko reducira na preproste, manihejske opozicije in namesto na racio apelira na čustva. Aktivizem pograbi posamezen fakt, ga posploši in izpusti vsa tista dejstva, ki ne ustrezajo njegovi intenci (ker »to bi pa našemu interesu škodovalo«). Aktivizem ne mara statističnih podatkov, češ da je statistiko vedno mogoče zlorabiti. V resnici statistike ne mara zato, ker ta vnaša v črno-belo aktivistično podobo sveta zoprne sivine, ki odslikavajo svet v njegovi kompleksnosti, in hromijo akcijo.

Aktivizem se baha s kritično refleksijo, ki da jo vnaša v akademsko rutino, toda pozor: ne enačiti kritične refleksije z aktivističnim diskurzom! Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, to pa je ravno tisto, česar si aktivizem ne sme privoščiti. Kritična distanca nas odpira za stališča in interese drugega in blokira akcijo, ki je mogoča le iz prepričanosti v svoj prav, pravzaprav iz vere v svoj prav. Kritična refleksija je za naše delo nujna, brez nje bi ne bilo ne humanistike ne filozofske fakultete, aktivizem pa je v goreči predanosti svojim vsakokratnim interesom s humanističnim prizadevanjem nezdružljiv in v znanstveni komunikaciji nesprejemljiv.

Mogoče pa pojem kritičnega mišljenja razumem narobe? Christian Fuchs ga definira kot mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči oz. kdo nadzira vire, informacije, javno mnenje, vrednote itd. in ima od tega korist. Simpatična razsežnost kritične teorije (to je tista oblika kritičnega mišljenja, ki se sklicuje na Karla Marxa) je njeno zavzemanje za pravično družbo, manj simpatična pa je njena redukcionistična predstava o svetu, ki da ga poganjajo naprej antagonizmi med maloštevilnimi privilegiranimi in glavnino (99 %) izkoriščanih. Medije razume samo kot orodje kapitalizma, kolonializma, vojn, izkoriščanja in neenakosti in je zato nezaupljiva tudi do novih oblik komunikacije, pravzaprav tudi do tehnologije, ki rojeva nove in nove oblike komunikacije. Da, to je prava oznaka kritičnega mišljenja: biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv. Kritično mišljenje je pesimistično mišljenje, ki dvomi v človekovo naturno zmožnost in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše. Optimističnemu zaupanju v socialna omrežja, ki naj bi pomenila korak naprej v demokratizaciji sveta, svobodi govora, sodelovanju in vzpostavljanju večje enakosti in pravičnosti, očitajo idealizem in utopizem, uspehe, ki jih socialna omrežja dosegajo na politični sceni, označujejo s slabšalnim izrazom kliktivizem (clicktivism), ki da nima pravega političnega učinka, kar seveda ni res. Nezaupljivost potiska posameznika v obrambno pozicijo, ta pa je po definiciji konservativna. Posveča se ohranjanju obstoječega stanja in ni naklonjena tveganju (tudi tveganju neuspeha), ki je pogoj vsakršne kreativnosti.

Izobraževanje je deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti. Pohvalno: treba je misliti s svojo glavo, izstopiti iz črede, prepoznati lažne preroke. Nevarno pa bi bilo slabe izkušnje z lažnimi preroki, z manipulatorji, agitatorji, lobisti, varuhi »našega interesa« posplošiti. To bi pomenilo, da soglašamo s socialnodarvinistično (včasih smo rekli vulgarno materialistično) podobo volčjih odnosov v družbi, po kateri zmagujejo najmočnejši, najzvitejši, najbolj manipulatorski posamezniki v družbi, ne pa tisti, ki delujejo altruistično, apolinično in racionalno ter dolgoročno načrtujejo skupno blaginjo. Brez izhodiščne, pa čeprav morda naivne zaupljivosti v dobre namene svojih kolegov v stroki, svojih sosedov, svojih sodržavljanov, se nam slabo piše. Zahodna civilizacija je utemeljena v taki zaupljivosti. Tistega, ki mu zaupamo, naše zaupanje zavezuje, da deluje bolje, kot bi morda sicer.

V času, ko se iščejo alternative političnemu urejanju sveta, ko je očitno, kako prežetost javne sfere s politiko zastruplja medčloveške odnose in sili v konflikte namesto v njihovo pomirjanje, gre aktivizem kritičnih mislecev v smer politizacije vsega in išče in razkriva oblike kapitalistične dominacije in izkoriščanja tudi tam, kjer jih z zdravo pametjo ni videti.

Prav rad verjamem, da je tudi v svetu socialnih omrežij mogoče odkriti vzorce socialnih antagonizmov 19. stoletja in jih zvesti na teorijo družbenega izkoriščanja, vendar ima, ker je skregana z ravno nasprotno vsakdanjo izkušnjo posameznika, zgolj status akademskega konstrukta: le kakšno izkoriščanje je to, če ga ne občutimo in nam ga razkrije šele kritična socialna teorija: poglej, ozavesti se, tudi Facebook je izkoriščanje! Ali ima tako izkoriščanje sploh kakšno težo? Socialna omrežja vidimo v rekreativni polovici svojega življenja in jih dojemamo kot razbremenitev kapitalističnih odnosov, mogoče celo kot njihovo negacijo. Prav malo mi je potem mar, če se najde kdo, ki zna z mojim zadovoljstvom v socialnih omrežjih tudi tržiti, naj mu bo v veselje in v profit. Povrhu bo z analizo mojega obnašanja prispeval k temu, da bom deležen samo takih ciljnih oglasov, ki zadevajo mojo interesno sfero, in bom svoje veselje na spletu plačeval samo s prejemanjem želenih reklam namesto neselektivnega spama, ki mi trenutno zasipa poštni nabiralnik. Enak odnos kot do profitnih socialnih omrežij imam do neprofitnih javnih spletišč. Sem spadajo wikiji, ki vanje prispevam strokovna besedila zastonj in se ne počutim prav nič izkoriščanega, nasprotno, zelo mi je všeč, kadar kdo pokaže interes za moje delo in se z njim okoristi. Prežanje na morebitne spretneže, ki bi znali iz mojega dela kovati profit (to namreč licenca cc, ki z njo opremljamo besedila na wikijih, dovoljuje), ni nič drugega kot socialna zavist in bojim se, da ista zavist v veliki meri žene tudi socialni aktivizem. Socialnih omrežij ne moremo počez označiti za artikulacijo socialne enakosti, so pa velik korak v pravo smer in so radikalno drugačna od oblik socialne dominacije in izkoriščanja v industrijski družbi 19. stoletja, ki je narekovala strategijo nepomirljivega socialnega boja.

Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno valenco. Po eni strani inštitucija podeljuje legitimiteto njegovim objavam, saj domnevamo, da inštitucionalni okvir omejuje avtorjevo samovoljo: inštitucije namreč ne zaposlijo kar vsakega, ampak samo tiste, ki so se s svojim delom, kooperativnostjo, lojalnostjo in podobnimi krepostmi že izkazali. Po drugi strani pa inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne rutine in ki ogrožajo delovanje utečenih poslovnih modelov. Nezaupanje v okostenelost akademskih inštitucij občasno udari na dan z ustanavljanjem alternativnih kanalov za publiciranje: revija Problemi, Časopis za kritiko znanosti, Slovenski kongres, ISH, Delavsko-punkerska univerza, Svobodna univerza itd.

Na področju strokovnega objavljanja do solističnih publicističnih akcij ne prihaja pogosto, so pa običajnejše za leposlovno produkcijo. Govorimo o samozaložbah, za katere se avtorji odločijo, ko jih nobena od t. i. uglednih založb (pridevnik ugleden je popolnoma izpraznjen, ker standardno spremlja besedo založba in se z njim ponaša vsaka založba) ne vzame pod streho. S pojavom digitalnega tiska na zahtevo postaja samozaložba običajna oblika objave in z množičnostjo izgublja slabšalni prizvok. Ker pa hkrati pomeni, da besedilo ni šlo skozi uredniški ali recenzijski postopek, je treba še vedno biti previden in njihovo zanesljivost preverjati na drugih ravneh. Upravičeno smo kot bralci sumničavi, kadar za objavo ne stoji nobena inštitucija, ni pa to avtomatsko znak slabe kvalitete objavljenih informacij. Mogoče je bil avtor le neučakan, ali je v osebnem sporu z izdajateljem ali založnikom, ali pa mogoče išče alternativne načine objavljanja.

Tudi starost dokumenta ima svoje dobre in slabe strani. Za dobro uležane spise domnevamo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva. Narobe pa bi bilo, če bi jim zaupali samo zato, ker so stari, tako kot tudi ni gotovo, da bo staro vino okusnejše od novega. Tudi nekoč so bili nekateri pisci bolj površni od drugih in so se jim v pisanje vtihotapile napake. Nekritično prepisovanje od njih pripelje samo do razmnoževanja napak, zato je treba stare dokumente nujno primerjati s tistimi objavami, kjer informacijo lahko ves čas ažuriramo, to pa je seveda informacija na spletu, zlasti na Wikipediji. Za vitalna strokovna področja na Wikipediji, med katere samozavestno umeščamo literarno vedo, je mogoče reči, da so splošne enciklopedične informacije tu bolj zaupanja vredne od natisnjenih, saj so na podlagi natisnjenih nastale in so bile ob primerjavi predhodnih tiskanih virov napake ali pomanjkljivosti v njih popravljene. V historiatu člankov razberemo dan, uro in minuto nastanka vsake izjave in skozi leta spremljamo, kako se preoblikujejo v času.

Letnica objave usmerja bralčevo branje: v publikacijah 19. stoletja sam pri sebi da v oklepaj patetične izraze nacionalnega ali slovanskega navdušenja, v liberalskem in katoliškem tisku na prelomu 19. in 20. stoletja se ne pusti motiti žolčni politični satiri, ki je spremljala objave, v objavah po drugi svetovni vojni, ki so v znamenju izgradnje novega, pravičnejšega sveta, preskoči obvezne sociološke in politične fraze, v emigrantskem tisku se distancira do počezne kritike vsega »režimskega« in je ustrezno zadržan tudi pri sprejemanju sodobnega aktivizma v strokah.

Izločitev nepreverjenih senzacionalnih »odkritij« večinoma ni težka. Dovolj je že preveriti mesto objave: če se o najdbi novega Prešernovega rokopisa ali domnevnega portreta piše v rumenem tisku, moramo biti do tega izrazito kritični. Dodatno znamenje za previdnost je objava Prešernovega rokopisa ob 8. februarju ali ob 3. decembru, ko uredniki pritisnejo na novinarje, da je treba spet nekaj napisati o »največjem slovenskem pesniku«. Zelo malo je verjetno, da bo rokopis odkril novinar, ki sicer ni izurjen za brskanje po arhivih, in še manj verjetno, da ga bo prav ob Prešernovem jubileju. Ne blamirajmo se z lahkovernostjo in raje, preden začnemo veselo novico širiti naokrog, preverimo po relevantnih znanstvenih revijah in knjigah, koliko je zanesljiva. V tejle knjigi je precej kritike samozadostnosti ekspertnih mnenj, vendar bomo kljub temu ekspertovemu stališču zaupali, ljubiteljskemu zbiralcu, ki si iz želje po javni pozornosti domišlja, da je raziskovalec, in svoji fantazmi celo iskreno verjame, pa ne.

Včasih se meja med strokovno ekspertizo in laičnim navdušenjem zabriše in ponaredkov ni prav lahko odkriti. Leta 1946 je literarni zgodovinar France Kidrič obetavno poročal, da sta se z grafikom Elkom Justinom, strastnim zbiralcem vsega Prešernovega, »prijateljsko zedinila za pogoje, pod katerimi mi morejo biti njegova prešerniana na porabo«, vendar je vprašanje, ali se je Kidrič utegnil dokopati do vseh Justinovih rokopisov in preveriti njihovo pristnost, ker je kmalu nato umrl. Justin je s svinčnikom na koščku starega porumenelega papirja mojstrsko ponaredil Prešernov rokopis pesmi, ki je prešernoslovska bibliografija nima v razvidu:

Svet' Til'n s' Krása,
Dej moža če prav le do pása,
'S testa al' kámna,
Sam d'je moškiga známna!

Oglejmo si dva konkretna primera preverjanja in filtriranja literarnovednih informacij. Najprej, kako presodimo verodostojnost članka o tem, da Ivan Cankar ni umrl naravne smrti, ampak je bil umorjen. Članek z naslovom Cankarjeva smrt je bila političen umor je objavil Dimitrij Kebe na spletišču Hervardi. V priponkah in povezavah v pismih in forumskih objavah je zaokrožil po spletu in vzbudil kar nekaj javne pozornosti, tudi pri ljudeh, za katere nismo vedeli, da jih slovenska literatura, sploh pa Cankar, zanima. Informacija ima videz poljudnega znanstvenega članka, opremljen je z ilustracijami, zaupanje vzbuja relativno obsežen seznam literature na koncu in pregledno ter všečno urejeno spletišče z vrsto resnih rubrik, kot so Zgodovina, Slovenski jezik, Mitologija itd.

Dvome pa rojevajo, še preden se lotimo branja, naslednje reči.

Ob senzacionalnem odkritju se ni oglasil k besedi noben predstavnik »uradne« literarne zgodovine oz. noben priznani cankaroslovec, in to ne v medijih ne v strokovnem tisku. Znanstveno verodostojne so v naši civilizaciji samo tiste informacije, ki so bile v znanstveni srenji preverjene. Preverba se dogaja v uredništvih znanstvenih časopisov v obliki recenzij ekspertov in morebiti še v obliki znanstvene polemike v znanstvenih revijah, zbornikih, na konferencah in forumih.

Na Wikipediji piše, da so Hervardi »slovensko nacionalistično združenje« in da je bil vodja združenja, Andrej Šiško, zaradi poskusa umora obsojen na večletno zaporno kazen. Gre za politično radikalno združenje, ki se ikonografsko in tudi drugače navezuje na nacizem, čeprav se od njega deklarativno distancira. Njihovo spletišče torej ni prostor, kjer bi lahko pričakovali nevtralne informacije, ampak le take, ki so v njenem političnem interesu, na področju zgodovine je to obsesivna želja pokazati na globoke korenine Slovencev, na njihovo avtohtonost in nepovezanost z južnimi Slovani ter na veličastno zgodovino, kar vse naj bi prispevalo k še večjemu nacionalnemu ponosu.

Guglanje za avtorjem Dimitrijem Kebetom razkrije, da gre za človeka, ki se je predstavljal kot »zasebni raziskovalec« in da so ga sodno preganjali zaradi prilastitve arheoloških izkopanin. Ni podatkov o tem, kako se je proces končal, samo anekdotično poročilo, da se je pritožil, ker naj bi mu sodnica vabilo na obravnavo »namerno poslala tako, da naj bi ga prejel 18. avgusta, ravno ko ima rojstni dan«, s čimer mu je povzročila »hudo psihično bolečino in trpljenje«. Naslednjič je Kebe ponovno zahteval izločitev sodnice, ker mu je eno od vabil »poslala tako, da ga je prejel ravno na 11. septembra«, s čimer mu je dala jasno vedeti, da bo »uničen kot dvojčka v New Yorku«. Vse to so podatki, ki svarijo pred prevelikim zaupanjem v verodostojnost tistega, kar avtor piše. K sumu verodostojnosti svojega pisanja pa sem prispeval z navedbo nepreverjenega časopisnega podatka, "da je Dimitrij Kebe sin narodnega heroja Lojzeta Kebeta Štefana, ki je padel leta 1942 na Jamniku; njegova mati Mira se je po moževi smrti poročila z visokim partijskim funkcionarjem Svetino; njun sin Ivo Svetina, slovenski pesnik in nekdanji ravnatelj Slovenskega gledališkega muzeja, je torej Kebetov polbrat." Nedavno (maja 2022) sem izvedel, da Dimitrij Kebe ni v sorodu ne z narodnim herojem Lojzetom Kebetom ne z Ivom Svetino. Na srečo sem lahko napako takoj popravil.

Z vsemi pobudami, ki v stroko prihajajo »od zunaj«, vendarle ne moremo na kratko opraviti. Wikiji so namreč prostor, ki akademski prostor, na katerega se tule sklicujemo kot na merilo zanesljivosti, razpirajo v smer javnega preverjanja in prav je tako, saj se akademska srenja zaradi svoje inertnosti pogosto res prepočasi odziva na alternativne interpretacije. Laična javnost ima zaradi vedno večje dostopnosti podatkov in zaradi neukalupljenosti v mehanizme ekspertne presoje, zlasti pa zaradi večje radovednosti in upoštevanja spoznanj drugih področij, zares možnost popravljanja uveljavljenih pogledov, še posebej takih, ki svojo eksistenco dolgujejo preživetim časom in njihovim ideologijam; tudi akademska znanost v tem pogledu nikoli ni čisto nevtralna. Pri kritiki, ki jo hervardovci in njihovi simpatizerji izrekajo na račun »uradne znanosti«, moti izhodiščna teorija zarote. Zgodovinarji in literarni zgodovinarji naj bi ljudem prikrivali pravo resnico o zgodovini in z njo manipulirali. Zamolčali naj bi obstoj ene izmed kitic Prešernove Zdravljice, jo s tem popačili in potvorili, in prikrivajo tudi prave razloge Cankarjeve smrti. Ne gre za osamljene očitke, ampak za revolt, ki je argumentiran vedno na enak neracionalen način: le zakaj bi uradna zgodovina hotela manipulirati s preteklostjo? Trditve imajo izrazit ideološki naboj, na osebni ravni imajo poteze preganjavice, z znanostjo pa nimajo opraviti nič.

Mogoče bi morali prej pokukati v samo besedilo. Dokazi o Cankarjevi nasilni smrti so tam predloženi v obliki poročila nekoga, ki da je od nekoga drugega »v zaupnem pogovoru« slišal, da ... Gre za princip škandaloznega pisanja rumenega tiska, ki parazitira na človekovi potrebi po skrivnostnem, zaupnem, prikritem.

Kaj morajo storiti literarnovedni strokovnjaki, da senzacionalni prispevki te vrste ne bi po nepotrebnem vznemirjali javnosti? Če nam bo splošna publika toliko mar, da se bomo potrudili literarnozgodovinske informacije ponuditi v tako privlačni obliki, kot to počne na spletu združenje Hervardi, bomo že veliko napravili, še več pa, če bomo dejavno oblikovali informacije na mestih, kamor hodijo gledat vsi, to je na Wikipediji, in v dilemah sodelovali na njihovih pogovornih straneh. Do nesporazumov prihaja tudi zaradi nepreverjenih in napačno prepisovanih podatkov v tiskanih virih, gl. za navzkrižne informacije o Cankarjevi smrti na njegovi pogovorni strani na Wikipediji.

Drugi primer naj bo oznaka Prešerna kot kranjskega pesnika, ki je nadomestila oznako največjega slovenskega pesnika in krasila angleško Wikipedijo v dneh od 5. januarja 2013 do 13. februarja 2013. To alternativno definicijo je zapisal uporabnik Eleassar, wikipedijski veteran, ki z uredniško kompetenco in legitimiteto ter z zavidljivo vztrajnostjo uveljavlja svoje rešitve. Na slovenski Wikipediji si s predlogom ni upal na plan, ker bi bil preglasovan, na angleški pa se je nadejal prodreti s tekočo angleščino in morebitnimi zunanjimi arbitri. Popravek je bil podprt s sklici na literarnozgodovinske sodbe, ki so opozarjale na tiste lokalne dimenzije Prešernovega pesništva, ki so relativizirale njegov status vseslovenskega pesnika (na to plat pesnikove eksistence opozarjam tudi sam). Kot wikipedist bi moral Eleassar zaupati utrjenim formulacijam, za katerimi stoji cela literarnozgodovinska stroka, a jo je namesto tega raje izzval, da ga po domače prepriča v svoj prav. Mučno prepričevanje (Pogovor:France Prešeren) je sklenil Marko Juvan z obširno utemeljitvijo Prešernove oznake kot slovenskega pesnika. V sklepu sem Pod lipo resignirano zapisal:

Optimistični ljudje radi takrat, ko gre vse narobe, cinično uporabijo pedagoško maksimo, da je vsaka reč za kaj dobra. Tudi tale dolga debata je bila po svoje koristna, ker nas je prisilila v ponovno refleksijo zadev, ki se zdijo sicer samoumevne. Dvom v obče veljavno je trajno načelo v zahodni civilizaciji in s tega stališča je bilo Eleassarjevo eksperimentiranje z zacementiranimi resnicami celo plodno. Ko pa seštejemo vse energije, ki so se potrošile za to, da se je članek o Prešernu vrnil v sprejemljivo obliko, in ko temu dodamo še stran vrženi trud članov skupnosti zaradi njegove ortodoksne brisalne obsesije stotin fotografij, potem optimizem in dobra volja zbledita in nadomesti ju resna skrb zaradi posameznikov, ki s táko dejavnostjo ogrožajo eksistenco tega plemenitega podjetja. Wikipedije ni brez sodelujoče skupnosti, Eleassar pa vnaša v skupnost konfliktnost in slabo voljo. Sprva je pozival na »argumentirano« merjenje moči celo na pogovorni strani angleškega Prešerna, kot da drugojezične kaj briga, ali bomo Prešerna proglasili za Kranjca ali za Slovenca. Število nasprotnikov se tako pač najhitreje zmanjša in lahko lažje v slogu Cyranoja de Bergeraca (»Na koncu, glej, te pičim!«) sklene, da nasprotnikovi argumenti niso prepričljivi, in uveljavi svojo voljo. Zaradi Eleassarjevih ekscesov Wikipedija ni več prijeten prostor. Prešernoslovje se ga je za trenutek rešilo, le kdo ali kaj bo njegova naslednja žrtev?

Eleassar se je na koncu razlagam zahvalil: »To razjasni dileme. Hvala«, a je še isti dan, 15. februarja 2013, zahvalo zbrisal in tako potrdil sum, da z njegovimi »prešernoslovskimi« domislicami še ni konec.

Dodajmo za dobro mero še en primer. V decembrski številki revije Za srce 2014 je bil na straneh 33 in 34 objavljen simpatičen prispevek z naslovom Na sv. Kunigundo in sv. Emo. Sveta Ema nas zanima, ker je bila Agata Schwarzkobler, junakinja Tavčarjeve Visoške kronike, krščena na njeno ime. Članek smo že hoteli priporočiti v branje, ko v njem zasledimo stavek: »Vsekakor imajo imena Žovneških še bolj pa Vovbrških korenine v starih Slovanskih imenih.« Pravopisna napaka (Slovanska imena z veliko) vzbudi sum v izjavo in preverjanje zapisov imena gradu Žovneških (Sanneck, Žovnek, Sannegg, Sanegg, Saneck, Saaneckh, Sounegg, Souneck, Seuneck) pokaže, da je ime etimološko nejasno. Iz Cobissa se poučimo, da avtor Janez Tasič piše sicer o srčnih boleznih in zdravi prehrani, iz Googla pa, da je primarij iz Celja. Verjeli mu bomo torej, kar piše o cepljenju in drugih medicinskih zadevah, za katere je kvalificiran, ob člankih, ki jih piše iz ljubezni do svojega naroda in iz potrebe po utrjevanju nacionalnega ponosa, pa bomo raje zadržani. Seveda, tudi prostor objave, popularna revija za zdravje in rubrika Izletniško srce, kjer je bil članek objavljen, nista najbolj verodostojno mesto za zgodovinske informacije.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Podvrženi so mu avtorji, ki pošljejo razpravo za objavo v strokovni reviji, referenti, ki prijavljajo prispevke na znanstveni konferenci, pisci poglavij v znanstvene zbornike in avtorji znanstvenih monografij, raziskovalci, ki prosijo za sofinanciranje projektov ali za mentorstvo mlademu raziskovalnemu kadru, pisci razprav za pridobitev akademske časti (diplomanti, magistranti, doktorandi). Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled. Pogosto so to uredniki časopisov, zbornikov in knjig, lahko pa so uredniki samo zadolženi za to, da v znanstveni skupnosti najdejo ustrezne ocenjevalce in jih zaprosijo za recenzijo prispelih prispevkov. Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete. Aktualno je postalo šele v zadnjih desetletjih s porastom števila znanstvenih objav, z vstopanjem vedno novih in nepoznanih piscev na področje ter z globalno dostopnostjo publikacij tem nepreverjenim akterjem v disciplini, prej je o kvaliteti prispevkov v reviji odločal v glavnem samo urednik. Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije. O objavi slej ko prej odloča urednik in ne recenzent. Urednik v posameznih spornih primerih presodi, ali bo upošteval recenzentovo mnenje ali ne, katero od dveh različnih recenzij bo upošteval in ali bo v dvomu vključil še tretjega recenzenta. Enaka teža odgovornosti bremeni uradnike na inštituciji, ki je razpisala projekt, ko dobijo v roke naklonjena ali manj naklonjena stališča strokovnih presojevalcev.

Delo, ki je predmet strokovne presoje (strokovne ekspertize ali ocene), recenzenti sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, če avtor popravi problematična mesta v skladu s pripombami. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami: recenzenti del z novih ali mejnih področij ali zelo specializiranih področij utegnejo spregledati pomemben prispevek mladega raziskovalca in nespametno zavrniti kvaliteten članek, lahko pa se jim zgodi, tako kot v Sokalovi potegavščini, da jih z lažno objavo naplahta rutiniran pisec, ki so zaupali njegovemu znanstvenemu renomeju. Zaradi izpričane pristranskosti, samovolje in nehotenih napak v recenzentskih postopkih znanstvena skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju. Mednje spada javno recenziranje (open review, open peer review, anonimous peer review). Javni strokovni presoji se prepušča tudi tale publikacija.

Nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka. Neodvisni ocenjevalci naj bi jamčili, da pri presojah ne bi prihajalo do nepotizma, tj. preferiranja prijav prijateljev in sorodnikov. O slepi recenziji govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi recenziji, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje. V majhnih znanstvenih skupnostih, kjer se vsi akterji med seboj osebno poznajo, se zdi tako skrivanje identitete piscev in ocenjevalcev odveč, saj je ponavadi avtorja lahko prepoznati že po izbiri teme, slogu pisanja in citiranja, recenzenta pa po tipu pripomb in načinu, kako jih prezentira, potreben pa se zdi v trenutkih, ko stroke doživljajo veliko rast in anonimno recenziranje skrbi za ohranjanje znanstvenih standardov. Kritike tega recenzentskega sistema moti, kadar avtor nima možnosti argumentirati in braniti svojih stališč. Zavzemajo se za obelodanjenje imen recenzentov vsaj takrat, kadar so bile recenzije pozitivne in so pripeljale do objave, in za možnost, da enega od recenzentov predlaga avtor sam. Treznejši premišljevalci mirijo zaskrbljene z dejstvom, da niso recenzenti tisti, ki odločajo o objavi ali neobjavi, ampak urednik, ki je dolžan presoditi, v kolikšni meri bo upošteval naročeno recenzijo. Če so recenzenti različnih mnenj, če je posamezen recenzent pristranski ali površen ali če urednik zasleduje cilje, ki presegajo strokovne okvire, bo naročil še dodatno oceno ali pa se bo odločil na podlagi lastne presoje. Ker so izkušnje z zavrnjenimi teksti travmatične, v strokovni javnosti prevladuje podoba recenzenta kot človeka, čigar naloga je v zavračanju. V resnici je strokovna skupnost zainteresirana za objavo dobrih člankov in recenzentova vloga je najprej pomagati spisom do oblike, ki je sprejemljiva za objavo.

Besedilo anonimiziramo tako, da gremo na ime datoteke v seznamu, s klikom na desno miškino tipko odpremo lastnosti dokumenta in tam izberemo možnost Briši lastnosti dokumenta. Pisca še vedno lahko izda pomenljivo ime, ki ga ima njegov računalnik v omrežju, zato naj recenzijo oblikuje na stroju brez vpadljivega imena. Lastnosti dokumenta je mogoče nastavljati tudi v urejevalnikovem meniju. Recenzentske popravke in komentarje v besedilu anonimizira urednik tako, da besedilo shrani v formatu rtf, ga odpre kot golo besedilo v editorju, poišče moteča osebna imena recenzentov in jih nadomesti z nevtralnimi, npr. recenzent ali urednik, ali jih samo izbriše. Kadar je v tekst posegalo več rok, se to na zaslonu pozna po različnih barvah komentarjev ali popravkov. Da ne bi občutljivih avtorjev zavajali v sumničenja, kdo se skriva za katerimi popravki, se znebimo raznolikosti komentarjev: izbrišimo določila desno od nizov atnid in atnauthor in skrb je odpravljena.

Anonimizacija recenziranih prispevkov obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev, ki so prepričani v svoj prav in v nekompetenco ali zlonamernost ocenjevalcev. Urednik mora v spornih primerih rahločutno (črtal bo npr. morebitno ironijo v recenzentskih komentarjih, preden jih bo poslal avtorju) in hkrati odločno tehtati med možnostmi. Njegov namen je ohraniti takó zaupanje podjetnega avtorja kot pripravljenost recenzenta za nadaljnje ocenjevanje in zraven vzdrževati zahtevnostno raven in konceptualno usmerjenost revije. Preveč samozavestnemu avtorju se zdi, da mu pripada pravica objave v eminentni strokovni reviji in bo z lamentacijami ali žuganjem grenil uredniku življenje. Če slučajno najde, da se je recenzent kje zmotil, naj le sporoči svoj sum uredniku, ne sme pa pričakovati, da se bo zdaj uredništvo z njim zapletlo v polemiko. Slabe izkušnje z zavrnjenimi avtorji silijo urednike k nesimpatičnemu sklepu, da zavrnitve ne opremijo s komentarji in popravki, ki so jih prispevali recenzenti in bi lahko pomagali avtorjem članek izboljšati, ampak zavrnitev utemeljijo, sklicujoč se na uredniško avtonomijo, s splošnimi izjavami, da članek ne ustreza propozicijam, razloženim v navodilih za oddajo članka, da v tem trenutku za revijo ni zanimiv ali da je revija razpoložljivi prostor že zapolnila z drugimi članki.

Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh. Tam razložijo tudi merila za presojo: stopnjo inovativnosti gradiva, metode ali spoznanj, pomembnost teme, metodološko neoporečnost, mednarodno primerljivost, tj. poznavanje podobnih raziskav v svetu, slogovno, jezikovno in tehnično brezhibnost prispevka ipd. Avtorji morajo tudi vedeti, koliko časa bodo čakali od oddaje članka do uredniške odločitve, da se v primeru zavrnitve obrnejo na drugo uredništvo; revije namreč včasih od avtorja zahtevajo izjavo, da so članek poslali v recenzijo samo njim in ne na več uredništev hkrati. Nezanemarljiva je za avtorja informacija o jeziku objav: tuje revije sprejemajo članke praviloma v angleščini, revije v slovanskem svetu se rade pohvalijo s tem, da objavljajo članke v vseh slovanskih jezikih, slovenske revije naj bi dajale prednost slovenščini.

Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem. Uredniki se pogosto odločajo prav za slednjo možnost: avtorju sporočijo recenzentske pripombe, popravke, dopolnila in komentarje in ga prosijo, če jih upošteva. Lahko gre za opozorila na faktografske spodrsljaje in pomanjkljivosti, metodološke pripombe (recimo kadar avtor upošteva samo razpravno tradicijo v določenem jezikovnem okolju, ne pozna pa relevantnih razprav v drugem jeziku), posamezne pretirane posplošitve ali pavšalne vrednostne oznake, slogovno in pravopisno neustrezne pasuse. Če se avtor s pripombami ne strinja, bo članek umaknil, sicer pa jih bo upošteval in popravljeni članek poslal uredništvu ponovno, z vključeno funkcijo sledenja spremembam v urejevalniku, tako da bodo recenzenti lahko hitro presodili, katere njihove pripombe je upošteval in katerih ne. Pred natisom dobi avtor v roke postavljeno besedilo, ki ga mora v roku nekaj dni korigirati in potrditi njegovo primernost za natis.

Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec. Tu je predvideno, da

• določijo tip članka (izvirna ali pregledna razprava, kratka strokovna ocena, poglobljena strokovna ocena, gradivski članek, polemika, poročilo)
• in njegovo tematsko področje (v Slavistični reviji je npr. pomembno vedeti, ali je razprava slovenistična, slavistična, jezikoslovna, literarnovedna, kulturnozgodovinska ali drugačna)
• presodijo ustreznost naslova (dolžina, skladnost z vsebino, terminologija)
• poročajo o obsegu članka v znakih (skupaj s presledki, opombami, seznamom literature, ključnimi besedami, izvlečkom v jeziku razprave in v tujem jeziku) in predlagajo njegovo krajšanje, če presega uredniško določeno zgornjo mejo
• ugotovijo, ali manjka kakšen nujni del članka (avtorjevo ime in inštitucija, e-naslov, izvleček, povzetek, ključne besede, prevodi izvlečka, povzetka in ključnih besed, seznam literature)
• pri člankih v tujih jezikih se glede na uredniško politiko in značaj besedila odločajo, ali naj bodo objavljeni v tujem jeziku ali v prevodu
• označijo jezikovno plat članka (korektna, potrebna drobne lekture, potrebna obsežnejše lekture, jezikovno nesprejemljiva) in v tekstu po možnosti nakažejo potrebne popravke
• presodijo slog članka (členitev na odstavke in poglavja, naslavljanje poglavij, jedrnatost, jasnost)
• se izrečejo o primernosti terminologije
• pregledajo članek po tehnični plati (ali so citati in reference po navodilih, uporaba narekovajev, pomišljajev, kapitelk, ležečega in krepkega tiska, odstavkov ipd.)
• se izrečejo o izbiri teme, ki je lahko pereča (aktualna) ali v danem trenutku obrobna
• se izrečejo o metodi, ki je lahko tradicionalna, modna, včasih pa članek preizkuša nove pristope in je metodološko inovativen
• recenzenti skrbno pregledajo reference (na katere objave se avtor sklicuje, se drži samo ene avtoritete in je zato pristranski ali je razgledan tudi po alternativnih referencah)
• naštejejo morebitne napačne trditve, kompozicijske, argumentativne in sporočilne nedoslednosti

Na koncu recenzent obkroži eno izmed ponujenih možnosti: članek je primeren za takojšnjo objavo | članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk | članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe) | članek ni primeren za objavo. Uredništvo takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe.

Berilo

• Charles W. Bailey. Transforming Peer Review Bibliography. 13. jan. 2014.

Pravopis

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa. Če ne pozna pravopisa, potem ni hodil v šolo ali je bil zelo slab učenec – kdo bo takim zaupal! Ne gre nam za obnovo poglavitnih pravopisnih poglavij, napaberkovali bomo le nekaj najpogostejših pravopisnih pregreh, deloma pa tudi slogovnih hib, ki kažejo na piščevo slabo jezikovno kompetenco in s tem posredno krepijo nezaupanje do vsebine njegovega sporočila.

Ločila

Indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično. Na tipkovnici je najlažje dosegljiv (tako na abecednem kot na numeričnem delu tipkovnice) vezaj, zato pravopisno nerazgledani pisci uporabljajo samo tega. Wikiji nam gredo na roko z orodjarno ločil bodisi v zgornji menijski vrstici bodisi pod oknom za urejanje, kjer potrebno znamenje preprosto kliknemo, lahko pa si zapomnimo tudi bližnjico, kako do njih v Wordu, saj prekopirani iz Worda v wikijev urejevalnik obdržijo svojo dolžino: vezaja ne bomo učili tipkati, pomišljaj pa dobimo na zaslon s kombinacijo tipk <Ctrl> in <-> na numeričnem delu tipkovnice. Dolgi pomišljaj dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> + <Alt> + <-> na numeričnem delu tipkovnice.

Mnogim piscem se zdi fino, če znajo uporabiti zaimek le-ta za razliko od zaimka tale. Zavedajmo se, da je zaimek le-ta papirnat, značilen samo za pisna besedila, in da ga raje izpustimo, če ne želimo večati razpoke med govorjenim in zapisanim sporočilom.

Dolgi pomišljaj pride v poštev redko, le za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše. To se zgodi v opombah, ki ne smejo biti odstavčno členjene. Nestični dolgi pomišljaj stoji torej samo med povedmi, ne pa znotraj povedi.

Razlikovanje med tremi dolžinami črtice in čuječnost glede njihove stičnosti ali nestičnost se zdi ljudem drobnjakarska in odveč in uporabljajo, tako kot v času dobrih starih mehaničnih pisalnih strojev, samo najkrajšo črtico, tisto, ki je na tipkovnici najbolj pri roki. Tako se pač obnašajo laiki, strokovni pisec, ki nekaj da na svojo pravopisno in tipografsko izobrazbo, pa bo med njimi razlikoval. Pišemo torej Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren - Kostanjevica ter dihotomija domače – tuje, in kljub temu da na televiziji kratko črtico v spletnih naslovih preberejo kot »minus«, ne pozabimo, da tega pravilno zapišemo s pomišljajem. Strah, da bi iskalniki ne našli članka, v katerem je uporabljen srednji stični pomišljaj (npr. Pavlina Pajk (1854–1899)), je odveč, ker ti med zadetki naštejejo vse dolžine, tudi če smo iskali samo eno; enako pametno se izteče tudi iskanje po Wikipediji.

Črtice so eno bolj sitnih pravopisnih poglavij, izpostavljeno pogostejšemu spreminjanju. Sam sem se npr. šele pred kratkim pustil prepričati, da ni smiselno vztrajati pri starem pravopisu, ki je med imenom avtorja in njegovim psevdonimom hotel pomišljaj, ampak da se je prav ukloniti (sploh ne več tako sveži) pravopisni zahtevi, da tu stoji nestični vezaj (Anton Umek – Okiški > Anton Umek - Okiški), in da med dvema priimkoma človeka (običajno se s takimi ponašajo ženske) tudi stoji nestični vezaj, razen če ta človek ni sledil modi in je črtico med priimkoma ukinil (Ada Vidovič-Muha > Ada Vidovič - Muha > Ada Vidovič Muha). Kam pa pridemo, če bomo vsakemu dopustili, da pravopisno prepeva po svoje.

Pravopisno idilo med pišočimi najraje razdirajo filozofi. To počnejo z ekscesno rabo velikih začetnic (Drugo nam. drugo), z ekscesno rabo narekovajev, ki naj pričajo o pomenski niansiranosti uporabljenih besed, in z garniranjem besed z vezaji (u-biti, sub-jekt), ki naj osvežijo pozabljeno etimologijo – vse troje skuša sporočilu dodati vrednost presežnega, drugačnega, zapletenega, skritega, gre torej za slogovne efekte. Je mogoče to rabo regulirati? Težko. Pisec, ki se spisa loti iz užitka, ker bo vanj lahko natrosil vezajev, narekovajev in velikih začetnic, bo hud, če mu lektor striže peruti prav na teh točkah, in bo žugal s prstom takemu nezaslišanemu pravopisnemu ozkosrčnežu; vsem drugim pa naj bo slogovno opozorilo v koristen poduk.

Drugi tak indikator so narekovaji. Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«), ki jih je treba najti v orodjarni med simboli. Pritisk na narekovaje v levem zgornjem kotu tipkovnice bo na zaslon priklical narekovaj zgoraj/zgoraj, ki je enak za začetno in končno pozicijo (") in je nekakšna emulacija tistega edinega narekovaja, ki ga je bilo mogoče natipkati na mehaničnem pisalnem stroju. Pravopis ga dopušča, potrebujemo ga tudi v izvirni kodi, ko z njim opremljamo povezave na zunanja spletna mesta v wikijih. V besedilu se raje potrudimo s srednjimi. Tretja oblika so vejični narekovaji spodaj/zgoraj, značilni za tradicionalne tiske, pozna pa jih tudi nemški pravopis. V slovenske urejevalnike, npr. v Word, niso vgrajeni in se privzeto izrišejo na zaslon podobni vejični narekovaji po angleškem pravopisu. Svojo pravopisno ozaveščenost bomo pokazali, če poskrbimo za pravilno stavo narekovajev, to je za slovenske („unarekovajena beseda“) namesto angleških (“unarekovajena beseda”).

Še bolj pismen (in s tem verodostojen) se izkaže tisti, ki ve, da se pri enojnih narekovajih varianta zgoraj/zgoraj uporablja samo za označevanje pomenov besed, npr. angl. default (slov. 'privzeto').

Tuji citatni stili zahtevajo narekovaje za označevanje naslovov člankov v revijah ali zbornikih, kar se zdi odveč, saj status publikacije razberemo že iz zaporedja enot v bibliografski navedbi in ker so naslovi revij in zbornikov postavljeni ležeče. Če bi bili ti stili citiranja dosledni, bi morali med narekovaje postavljati tudi naslove gesel v Wikipediji, pa tega ne počnejo. Skozi predloge za citiranje se narekovaji za članke v samostojnih publikacijah vendarle tihotapijo v naše citiranje in kontaminirajo tradicijo domačega citiranja.

Enako odvečno je na drugi strani postavljanje citatov, ki jih v besedilu označimo z narekovaji, v ležeči tisk. Podvajanju označevanja se izognimo tudi, kadar uporabimo kratico t. i., in v tem primeru opustimo narekovaje (t. i. »smejkoti« > t. i. smejkoti).

Pomislek proti variantni rabi več oblik narekovajev bi utegnil biti, da bo zaradi tega težje iskanje po spletu, češ da bomo morali v iskalno polje tipkati vse vrste narekovajev, če bomo hoteli dobiti zadetke v vseh zapisnih variantah. Na srečo so iskalniki dovolj pametni, da najdejo z enim iskalnim izrazom vse vrste narekovajev.

Za dvopičje ne bi bila potrebna posebna pojasnila, če ne bi rabo tega ločila v zadnjih desetletjih zakompliciral Cobiss, ki dvopičje uporablja kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa in ga stavi nestično za razliko od pravopisa, ki uči, da je dvopičje levostično ločilo. Zato preprosto kopiranje bibliografske enote iz Cobissa ni dovolj, zamenjati moramo vsaj nestična dvopičja z levostičnimi:

Kranj : Gorenjski tisk, 1999 > Kranj: Gorenjski tisk, 1999

Še eno slogovno opozorilo je nujno. Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč (Med filologije spadajo: italijanistika, slovenistika, bohemistika, > Med filologije spadajo italijanistika, slovenistika, bohemistika,). Zapomnimo si na tem mestu še, da je odveč, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., itn., ipd. in podobno, saj že začetni npr. pomeni, da bo našteto samo zgled, ne pa izčrpni seznam (Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika itd. > Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika).

Tripičje ali tropičje se razume kot alternativa vezniku itd., vendar marsikdo rabo tropičij v strokovnem besedilu dojema kot znak okužbe z leposlovnim izrazom, zato je treba tropičje v strokovnih tekstih uporabljati previdno. Pred tropičjem ni vejice! Tropičje je nestično ločilo! Word pogosto tropičje samodejno zapiše kot en znak in ko besedilo prekopiramo v wikije, ta status ohrani. Videz na zaslonu se ne bo spremenil, redoljubnosti pa bo ustreženo, če prej poskrbimo za zamenjavo takih tropičij z navadnimi tremi zaporednimi pikami.

Tudi vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj kot v vsakdanjem sporočanju, publicistiki ali umetnostnih besedilih, čeprav se nam zdi, da bi bilo naše sporočilo z njimi bolj slogovno prepoznavno in živo.

Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka. Svojčas so podpičja zaključevala alineje v navpičnem naštevalnem nizu, danes pa na koncu alineje (kadar se ta začenja z malo) najraje ne postavimo nič, le kadar so naštevalni elementi v stavčni obliki in se začenjajo z veliko začetnico, takrat jih mora zaključiti končno ločilo, tj. pika. Sem in tja je opaziti rabo podpičja pred linearnim naštevalnim nizom, ki pa ni utemeljena, saj imamo za to dvopičje.

Pri piki ni velikih dilem. Včasih so jo stavili na koncu naslovov in v dilemi smo samo pri prepisovanju starih tekstov, ali naj se držimo nekdanjega pravopisa in ohranjamo tekstom zgodovinsko patino ali naj jih pravopisno posodobimo. Manj je ustaljena raba pike na koncu podnapisov k slikam, tabelam ali grafikonom. Kratki podnapisi spominjajo na naslove in pike nimajo, pri daljših podnapisih s stavčno strukturo, zlasti takrat, ko je podnapis iz več stavkov ali kadar gre za bibliografsko navedbo s pikami kot vmesnim ločilom, se piki na koncu skoraj ni mogoče izogniti. Enako se ravnamo pri nadnapisih.

Pravopis se spreminja, zato po njegovi rabi lahko sklepamo na starost pisca. Formam, ki so jih stari pravopisni priročniki zavzeto preganjali, ker naj bi bile v nasprotju z gramatikalno logiko slovenščine, je vztrajna »napačna« raba počasi priborila domovinsko pravico, formulacije, ki so jih starejši razumeli kot nasilje nad duhom slovenščine, so med mlajšimi pisci popolnoma naturne in se zdi bojevanje proti njim donkihotsko. Spremenjeni odnos zadeva npr. pravopisni princip, poznan pod naslovom »Išče se Urša Plut«, ali uporabo rodilnika pri zanikanju. Pri trpniku dajemo prednost obliki z deležnikom na -t/-l pred tisto s se, zlasti kadar je predmet iz kategorije živo, da se s tem izognemo dvoumnemu branju (Pisatelj je bil pohvaljen < Pisatelj se je pohvalil; Knjiga je bila tiskana < Knjiga se tiska). Prav zato se imenovalniška oblika (sic) včasih lahko zamenja s »prepovedano« tožilniško Išče se Uršo Plut, če nočemo vzbujati suma, da se dotična sprašuje o lastni identiteti. Pri rodilniku ob zanikanju premislimo o zvezah pomožnega glagola z nedoločnikom: Ne nameravam prebijati led/-u – Ne želim brati to knjigo/te knjige. No, kako bomo zapisali: kar je skupno ali kar je skupnega?

Preberi še

• Miran Hladnik. Tipkanje in slovenščina. Navedki ali citati. Praktični spisovnik. Ljubljana: FF, 2002.

Velike začetnice

Dotaknili se bomo samo tistih akutnih dilem, ki jih odpira specifika strokovnega pisanja. Prva med njimi je, kako bomo pisali naslove kolon ali vrstic v tabelah: z veliko ali z malo začetnico? Priporočilo gre v smer velike začetnice (npr. Januar | Februar | Marec ... ali Protagonist | Antagonist | Stranske osebe). Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena. V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Vendar morajo biti potem take vse alineje. V nasprotnem primeru, kadar je stavčne narave samo posamezna alineja, se iz zadrege rešujemo z uporabo podpičij med povedmi, namesto da bi uporabili piko.

Nereflektirano krši pravopis pisava filozofskih terminov z veliko začetnico, npr. živalski Drugi; nič nismo popravili, če smo termin dali v narekovaje (živalski »drugi«), raje ga uporabimo pravopisno sprejemljivi obliki z malo: živalski drugi.

Drugo

Še nekaj pravopisnih ocvirkov, zahtevnejši naj za več pogledajo v katerega od zadnjih pravopisnih priročnikov:

Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški

Komentar. Spol se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka: To mesto so Jesenice. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

Digitalna pismenost

Še vedno smo pri zagotavljanju prepričljivosti svojega pisanja oziroma pri razkrivanju morebitne nezanesljivosti strokovnih besedil, ki nam prihajajo v branje. Besedila smo se naučili obvladati pravopisno, obvladajmo jih še po tehnični plati. Samo metuzalemsko stari ugledni avtorji lahko računajo s tem, da jim bodo v objavo sprejeli besedilo, natipkano na mehanični pisalni stroj, za vse druge pa velja, da moramo natančno upoštevati tehnične parametre, kot jih diktirajo uredniki, če hočemo, da bodo naše besedilo sploh vzeli v roke. Kje so že časi, ko so pisateljske veličine spremljali tihi, mojstre občudujoči famulusi in jim v zameno za prijazen pogled, počečkan rokopis ali uro modrega pomenka pretipkavali pesmi za oddajo v tiskarno. Danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam. To pomeni, da brez računalnika ne bo šlo. Sicer pa kaj govorim, saj drugačnega pisanja, kot je pisanje na računalnik, tako rekoč ni.

Formati besedil

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

• txt pomeni golo besedilo
• doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo
• htm ali html je spletno besedilo
• pdf je natisljivo besedilo
• besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Za format golega besedila se bomo odločili pri pošiljanju pošte na forum, ki zahteva samo tako obliko (npr. Slovlit), ali pri pisanju računalniških programov. Ko si ogledujemo kodo spletne strani ali kodo wikistrani, se nam v ogledovalniku ali v editorju kaže v obliki golega besedila.

Ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx. Nasvet je vsekakor korekten, saj ni da bi delali reklamo za prebogate softverske hiše, zavedati pa se moramo, da je sprejemljiv samo v primeru enostavnih in kratkih besedil, sicer pa se rtf-ju rado zalomi ali pa je identična rtf-datoteka nekajkrat daljša od doc-datoteke in se ustrezno dlje nalaga na zaslon.

Avtorji, ki se bojijo, da jim bo kdo besedilo v Wordu spremenil in zlorabil, se radi odločajo za format pdf, ki je namenjen oddaji v tiskarno. Uredniku, ki mora v besedilu vnesti še pripombe in popravke, pa s tem formatom povzročamo samo težave, zato promet z besedili v pdf-formatu, ko so še v fazi recenziranja, močno odsvetujem. Popravke vnašamo neposredno v doc, docx ali rtf-format, in šele ko smo prepričani, da popravkov ne bo več, lahko tekst spravimo in odpošljemo v formatu pdf. Do pdf-ja pridemo tako, da pri zapisu Wordovega besedila na disk izberemo opcijo Shrani kot in tu med izbirnimi možnostmi najdemo pdf.

Neodpustljiv, vendar neizmerno priljubljen digitalni analfabetizem je razpošiljanje besedil (recimo na oglasnem plakatu) v slikovnem formatu. Besedila na sliki ni mogoče označiti z miško in ga prekopirati v kak drug dokument niti iskati po njem besed in besednih nizov; pretipkavanje takih izdelkov bi bilo v današnjih časih butalska dejavnost. Rekonstruirajmo postopek: pisec v Wordu sestavi besedilo, nariše zraven vrtnico in doda podpis, potem ga z barvnim tiskalnikom iztisne, s skenerjem iztis ponovno digitalizira, ga spravi z ljubo končnico pdf in zapakira kot priponko v e-pošto. Zakaj se ljudje mučijo po tej dolgi poti, ko bi lahko napravili z eno potezo lepše in neprimerno bolj uporabno, mi nikoli ne bo jasno.

Besedilo v wikijih

Pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi, lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku, ki smo ga navajeni, in ga na koncu prenesemo na wikistran. V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe, vstavljamo slike (kako se to počne, si bomo ogledali v navodilih v imeniku na levi pod izbiro Pomoč ali Pod lipo, kjer najdemo tudi vadnico), za osnovno oblikovanje pa potrebujemo zelo malo znanja. Vedeti je treba, da

• za odstavek pustimo eno vrsto prazno
• enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
• naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
• ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
• povezave napravimo z oglatimi oklepaji [[Ljubljana]]; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni, in kličejo k pisanju; kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, in drugič, za navpičnico, v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v [[Ljubljana|Ljubljani]].
• sliko vstavimo preko menija

Najbolj preprosto se je oblikovanja besedil na wikijih učiti ob zgledih. Kadar mi je kakšna stran všeč, kliknem na zavihek Uredi, si ogledam, kako je narejena, in potrebne ukaze prekopiram v svoje besedilo.

Še nekaj drobnih znanj, ki ne bodo odveč:

• v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s {{COBISS|ID=nnnnnnn}}, okvirček za avtorja s predlogo {{infopolje pisec}}, okvirček za knjigo s predlogo {{infopolje knjiga}}, razprti tisk z {{razprto|aaaaaaa}}, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.
• oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
• presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom
• v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: <br> za prelom vrstice, <hr> za vodoravno črto, <center> za centriranje besedila
• <poem> uvaja pesemsko besedilo, </poem> ga zaključuje

Vaje v wikijih

Nekaj napotkov za pridružitev pišoči wikimnožici smo zapisali že v poglavju Napotki za udeležbo na Wikiviru, tule je še nekaj več idej.

• prijavi se na Wikipedijo
• preglej Zgodovino strani, Pogovorno stran, povezave na druge Wikipedije in kategorije na dnu članka
  • na Zgodovini strani klikni na možnost prej na začetku posamezne redakcije in ugotovi, kako je pisec posegel v geslo (kaj je zbrisal ali kaj dodal)
• popravi pravopis in slog v naključnem članku
• s [[ ]] označi potencialna gesla (osebnosti, inštitucije, pojme)
• dodaj povezave v Cobiss
• popravi članek, ki je označen kot škrbina oz. kot potreben popravljanja; do seznama takih člankov prideš preko Seznama nalog na Portalu občestva
• poenoti citiranje v članku (na koncu vsake enote je pika, samostojne publikacije so ležeče, postavljanje imena za priimek in letnice na začetek je nesmiselno, vezaje spremeni v pomišljaje, kjer je to potrebno)
• napiši samostojen članek na temo, ki jo poznaš, npr. o prebrani knjigi
  • na seznamu nominirancev za nagrado kresnik izberi naslov, ki je rdeč; za zgled si vzemi katero od gesel, ki so ga sestavili študentje bibliotekarstva pri projektu Bibliotekarji o romanih
• povezavo na članek vpiši v čim več kazal

Zgodovina strani

Primerjava verzij v zgodovini strani

Kar nameravam sporočiti v tem odstavku, nekoliko prehiteva, ker bi se prav lepo vključilo v poglavje o slogu ali pa v poglavje o napakah strokovnega pisanja. Naštel bom najpogostejša opozorila začetnikom na Wikipediji. Nanašajo se na

• preintenzivno členjenje na odstavke (odstavek naj združuje vsaj tri povedi, sicer gre za naštevanje, ki zahteva uporabo seznamskih alinej)
• mašila (tudi, še, poleg tega, potem, prav tako, kasneje, kot smo že zapisali ...), ki jih enciklopedični slog ne prenese
• prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom
• dobesedno, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov, najbolj dosledno prav tistih pasusov, ki jih prevajalec ne razume (prevode prevajalnikov je treba pred objavo preveriti in popraviti)

Besedila v wikijih se znajdejo v privzetem formatu. Vsi odstavki dobijo enako obliko, kar zna ceniti začetnik, ki mu je odstavčno členjenje v Wordu povzročalo težave. Kadar je pozabil izbrati odstavčni razmik, prazno vrsto med odstavki ali umik prve vrstice v odstavku, je pritisk na vnašalko povzročil enak učinek kot preprosti prehod v novo vrsto in bralec ni vedel, ali gre za nov odstavek ali ne, posebej takrat ne, kadar desni rob besedila ni bil poravnan, zadnja vrstica v odstavku pa je bila dolga. Kadar pišemo v urejevalniku, se moramo izogibati odstavkov, ki so videti zgolj kot prehod v novo vrsto:

Odstavčni razmik mmmmmmmmmmm odstavčni umik mmmmmmmmmmmm prehod v novo vrsto

Zgodi se, da neuki začetnik pobriše obstoječe informacije in jih nadomesti s svojim besedilom, namesto da bi obstoječi članek samo dopolnil oz. popravil. Napako v zgodovini strani odpravi z enim klikom na možnost razveljavi na koncu vrstice s svojim ponesrečenim vnosom. Zgodi se tudi, da je svežepečeni wikipedist hud, ko ugotovi, da mu kdo drug posega v besedilo. Pisanje za wikije je v principu skupinsko in je pomoč sošolcev, administratorjev, mentorja in drugih samo zaželena. Namesto jeze naj raje izrazi hvaležnost za tuje posege, tako da v zgodovini strani na koncu alineje s tujim prispevkom klikne na možnost zahvala.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo. Čečkati pripombe v iztise besedil je neracionalno, saj mora potem nekdo te pripombe, če jih avtor upošteva, pretipkati v besedilo na zaslonu. Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja. Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb.

Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave. Ko avtor dobi nazaj s popravki in komentarji opremljeno besedilo, potuje od enega posega do drugega in se odloča, ali bo popravek/pripombo upošteval ali ne. Kadar popravljavcu zaupa, lahko z enim klikom sprejme vse njegove popravke, kadar pa pride z njim navzkriž, lahko prav tako z enim klikom vse njegove intervencije razveljavi. Podobno opravi tudi s komentarji, saj nikakor ne pride v poštev (kar se žal pri računalniško nepismenih piscih rado zgodi), da bi besedilo, polepljeno z vsemi mogočimi tujimi pripombami in popravki, prepustil v čiščenje uredniku.

Posegov v besedila, ki so na spletu izpostavljena skupinskemu urejanju (npr. na Googlovem spletišču Drive), ni treba posebej označevati, ker se popravki arhivirajo samodejno in si jih je mogoče ogledati, če v meniju izberemo to možnost, npr. s klikom na Datoteka > Prikaži zgodovino različic, lahko pa jih tudi razveljavimo.

Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne. Kadar se zazdi, da so popravki, kakor jih beležijo urejevalniki, nepregledni (to se zgodi pri večji gostoti popravkov), naj jih udeleženci povzamejo v samostojnem pisemskem sporočilu. Popravljene verzije besedila, ki ga sestavljamo na domačem stroju, preimenujmo, npr. Tekst1 > Tekst2 > Tekst3. Če v naslov dokumenta, v katerem smo kot recenzenti puščali svoje sledove, dodamo kratice svojega imena (npr. Hladnikov članek za SSJLK_UP.docx za članek, v katerem so pripombe U[rške] P[erenič]), bomo pomagali uredniku, da se lažje znajde med verzijami dveh ali treh recenzentov, ki jih mora združiti. Da se ne bi zgodilo, da pomotoma oddamo katero od starejših verzij, jih v mapi razporedimo po datumih nastanka in izberemo zadnjo.

Avtorji in uredniki, ne uporabljajte za vnos popravkov formata pdf! Ta format namreč ne omogoča udobnega popravljanja besedil (razen če nimamo kupljive profesionalne verzije pdf-urejevalnika) in tudi možnosti samodejnega upoštevanja popravkov nima.

V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa so naslednje možnosti:

• na pogovorni strani besedila
• na pogovorni strani avtorja
• če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko za diskusijo o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran
• znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole: <!-- komentar -->
• s predlogo: {{redakcija|beseda z napako|beseda s popravljeno napako}}

Navajanje

Srce humanistične znanosti je »citat«, reprodukcija plus navedba vira. Reprodukcija nam pomaga usmeriti pozornost na predmet študija (besedo, verz). Citat nam prihrani trud, da bi reproducirali več teksta, kot ga potrebujemo, in nam vendar omogoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja. (W. Blackwell v najavi predavanja na King's College v Londonu 17. januarja 2013)

Citiranje je ob povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina. (Dubravka Oraić Tolić. Akademsko pismo. Zagreb, 2011. 435)

Čemu sploh citiramo

Strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more. »Kakor je dejal že«, »kakor trdi«, »kot je zapisal« so ustaljene zveze, s katerimi opremi besedilo z namenom napraviti ga čim prepričljivejšega. Najbolj zaleže navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet, toliko bolj, če so retorično všečne, zapomnljive, pregnantne. S takim prizivanjem tvorec besedila oblikuje krog zaupnikov, ki ga sestavljajo on sam, ugledne osebnosti, na katere se sklicuje, in bralec ali poslušalec, ki mu taka družba imponira. Garniranje besedil z referencami na druge pisce oblikuje referenčne kroge, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo, »šolo« znotraj stroke, avtorjevo osebno obzorje. Z njim avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, s tem tudi svojo intelektualno superiornost, in umešča svoje sporočilo v kontekst, ki naj olajša razumevanje in poveča njegov učinek; ljudje pač bolj verjamemo stališčem, za katera se zdi, da za njimi stoji več ljudi.

Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Če besedilo ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost, ampak v kakšno drugo funkcijsko zvrst. Sklicevanje na že poznano manjša možnost nerazumevanja ali napačnega razumevanja, ki jo prinašajo s sabo zelo inovativna besedila. Spet bomo lahko zelo krivični, če preveč poenostavimo, toda izreči je vendarle treba, da je pisanje s ciljem ohranjanja, osveževanja in prenašanja stare kulturne vednosti iz generacije v generacijo bolj zavezano sklicevanju na predhodno vednost kot tisto humanistično pisanje, ki mu gre za produkcijo novih spoznanj.

Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja. Romanopisci tega ne počnejo, v publicistiki je manj pogosto in veliko manj formalizirano, v vsakdanji govorici, zlasti v zvrsti opravljanja, je sklicevanja sicer veliko, vendar so sklici nedokumentirani (relata refero). V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev in niti pomislimo ne, da bi citate mogoče lahko identificirali kako drugače, recimo po naslovih del ali po ključnih besedah. Priimki citiranih avtorjev so neredko poudarjeni z razprtim tiskom ali s kapitelkami in tako na daleč signalizirajo, za kakšno besedilo gre.

Čeprav se prepričujemo, da nam gre za znanje samo na sebi, je nezanemarljiv podatek o posamezniku, ki je zaslužen za objavo novega znanja in se ponaša s statusom avtorja. Da se avtorju, tvorcu informacije, pripisuje tak pomen, je posledica tega, ker so v preteklosti novo znanje producirali in ga z zapisovanjem prenašali naprej le redki posamezniki. Dandanašnji za objavljanje skorajda ni ovir, če imamo le kaj povedati (pa tudi če nimamo) in če si želimo, da bi nas slišali. Svoj glas lahko uveljavljamo na komentatorskih straneh časopisov, blogov in drugih družabnih omrežij, na spletnih forumih, na svojem lastnem spletišču ali na mestih, ki so bila ustanovljena posebej za to, da kreativni posamezniki tam odlagajo znanje in ga ponujajo skupnosti; mislimo seveda na wikije, zlasti na Wikipedijo in sestrska spletišča. Posameznik tu ni tvorec zaključene informacije, ki bi imela svoj naslov in avtorjev podpis, ampak se tvorci podpišejo z vzdevki ali še to ne, zlasti pa jim gre veliko manj kot tradicionalnim avtorjem za demonstracijo lastne vednosti, veliko manj jih vodi avtorski napuh in veliko bolj so pripravljeni na sodelovanje pri oblikovanju informacij skupaj z drugimi.

Vse te možnosti hudo rahljajo avtoriteto individualnih avtorjev in nenadoma se nam ne zdi več tako samoumevno prispevke v zakladnico človeškega znanja organizirati po priimkih tistih posameznikov, ki so imeli to srečo, da so jih sodobniki prepoznali za pomembne. Vedno jasneje stopa v zavest spoznanje (najprej pri računalniških programih, izumih v naravoslovnih vedah in patentih v tehničnih strokah, v tradicionalni humanistiki pa z nekaj oklevanja), da človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak podobno kot pri mravljah ali čebelah, ki se z njimi vsaj Slovenci tako radi primerjajo, stvar zavzetih množic oziroma bolj ali manj anonimnih posameznikov iz množic. Osebnosti, zapisane v leksikonih kot znanstveniki, so imele srečo, da so bile ob pravem času na pravem mestu in jih je doletela čast, zasluge pa morajo, če so pošteni, pripisati svojim kolegom in predhodnikom, ki so jim pripravili teren in brez katerih njihovega prispevka ne bi bilo. Skromno odrekanje priznanjem, ki jih skupnost daje zaslužnim posameznikom, spada med vljudnostne rituale, ki razkrivajo problematičnost »teorije genijev«.

Priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše civilizacije. Prav zdaj, ko možnost množične ustvarjalnosti in publiciranja najeda nekdaj brezprizivno avtoriteto genialnih tvorcev, s katerimi so se identificirale cele skupnosti, prav zdaj sistem avtorskega olastninjena informacij posebej agresivno posega po vseh mogočih vzvodih, da bi ohranil stara hierarhična razmerja med genialnim kreativnim posameznikom in pasivno čredo sprejemnikov informacij. Ne gre samo za denar, za plačevanje informacij, ampak tudi za družbeni prestiž in za ohranjanje socialnih privilegijev, zaradi katerih je bilo fino imeti status avtorja. Zaupanje v kreativne sposobnosti malega človeka ni nič bolj tvegano kot zaupanje v genialne posameznike. Vsaj za opazno mnogo tistih v politiki je jasno, da njihove sposobnosti ne pretehtajo škode, ki jo povzročajo s svojim sociopatskim obnašanjem, pomislimo samo na karizmatične povzročitelje vojn. Pasivni član skupnosti potrebuje take »avtoritete«, ker se boji prevzeti odgovornost za svoja dejanja (in je že s tem vrednejši zaupanja od lahkomiselnih »vodnikov«). Do nadarjenih, vendar osebnostno problematičnih posameznikov je skupnost pragmatično popustljiva: dokler so ji koristni, jim omogoča privilegije in odpušča krivice, ki jih sejejo po okolici. Prepričana je, da jih potrebuje, čeprav uničijo vse inštitucije, ki so jih uspeli zavzeti. Tudi če se računi v trgovanju med genijem in množico iztečejo pozitivno, so na dolgi rok škodljivi, ker množijo zglede družbeno nesprejemljivega obnašanja, dajejo potuho destruktivnim posameznikom in pasivizirajo anonimne člane skupnosti. Namesto za skupnost, ki jo vzpostavlja le taka ali drugačna voditeljska ikona, se zavzemamo za skupnost, ki identiteto gradi iz svojih lastnih dejanj.

Odpor do skupinskega in bolj ali manj anonimnega objavljanja je obremenjen z dvoličnostjo. Nihče ne ugovarja, ko trdimo, da je najvišji družbeni cilj oblikovati skupnost informiranih, kompetentnih, družbeno odgovornih, kreativnih, uspešnih in zato zadovoljnih posameznikov. Ko pride do izbruha tako zaželene kreativnosti v množici, pa se nenadoma pojavi dvom v ta civilizacijski cilj, čeprav bi bilo ljudem že iz osebnih izkušenj lahko jasno, da šele tisti posameznik, ki se je opogumil do samostojne ustvarjalnosti, lahko razvije tudi druge plemenite osebnostne lastnosti. Tako kot so že Butalci zaslutili, da se samo z gledanjem mojstra kovaški vajenec ne bo naučil dobro kovati, bi bilo lahko kulturnim skrbnikom jasno, da samo z vzgojo občutljivega bralca nikoli ne bomo dosegli želene stopnje družbene kreativnosti.

V 80. letih letih 20. stoletja, ko so avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti in ko vsaj v svetu akademskega publiciranja niso mogli pokazati na noben sodni primer, ki bi se nanašal na kršenje avtorske zakonodaje, je že kazalo, da bodo družbe blaginje najprej v akademskem getu, potem pa še drugje prosti pretok informacij še bolj sprostile, pa se je žal izteklo v prav nasprotno smer: informacije (znanje, vednost, objave) so postavili v pravni kontekst industrijske družbe in jih opredelili kot intelektualno lastnino, čeprav je že skraja jasno, da jih ni mogoče obravnavati na enak način kot čevlje ali živilske artikle v trgovini, in podaljšali njihovo pot do proste uporabe na 70 let po avtorjevi smrti.

Razveseli nas pobeg vsakega avtorja zločestemu copyrightu. Leta 2014 smo proslavljali odprtje opusa Josipa Vandota (1884–1944) za javni dostop, 70 let po avtorjevi smrti. Zapozneli pravni pouk se glasi, da bi ga lahko proslavljali že leta 1994, ker je bil takrat še v veljavi stari avtorski zakon, ki je jamčil javnosti dostop do avtorjevih del 50 let po njegovi smrti. 70-letna zapora namreč velja samo za tista dela, ki 29. aprila 1995, ko je stopil v veljavo novi, strožji zakon, še niso bila v javni lasti. V Avstro-Ogrski je zaščita del trajala 30 let po avtorjevi smrti: lep zgled za ravnanje vnaprej.

Želeli bi si, da bi odnos do avtorskih proizvodov uporabnikom narekovala zdrava pamet. Ta pravi, da je avtorsko delo, razstavljeno na javnem mestu, tam pač zato, da je na razpolago morebitnim zainteresiranim. Če ne bi bilo, bi se raje varno skrilo med platnice knjige, ki jo je treba kupiti ali si jo izposoditi. Vzemimo npr. Menartove verze v tlaku pred Herkulovim vodnjakom na Starem trgu v Ljubljani:

Dan se za dnevom vrsti,
za leti vrstijo se leta,
voda pa v loku ves čas
iskro z vodnjaka curlja.
Spomni se kdor mimo greš:
kot voda odteka življenje,
dokler je čas, ga v dlani
hlastno zajemaj in pij!

Pravni pismouki zdaj prvič v zgodovini preprečujejo, da bi posnetek teh verzov objavili na spletu, ker naj bi to pomenilo zlorabo avtorskega dela. O pamet, kam si pobegnila! Ali bodo pesnikove knjige zaradi te bližnjice ljudje kaj manj brali in kupovali in bodo njegovi potomci zato finančno prikrajšani? Ali ni normalno pričakovati ravno obratno, da bo šel pasant zaradi teh verzov v bližnjo knjižnico po Menartove poezije? In da bo ironija še večja: fotografirati in objaviti na spletu ne smemo, takole kot tukaj citirati pa, čeprav to po pravni logiki ni raba, ki bi jo pesnik predvidel, in bi morala biti zato, gledano iz pismouške perspektive, prepovedana.

Princip proste dostopnosti znanja, ki ga vedno bolj podjetno zagovarjajo univerze, prevzela pa ga je tudi EU za raziskovalne projekte, ki jih financira, je v načelni opreki z veljavno avtorsko zakonodajo, poznano pod imenom copyright, ki je fokusirana na avtorja in ki v prvi vrsti pazi na to, da se kdo ne izmuzne plačilu za uporabo avtorskega izdelka. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer in se presoja po občutku. Novinarski teksti so neredko zlepljeni iz dolgih citatov kakšnega strokovnega besedila. Kdo je avtor časopisnega intervjuja – izpraševalec ali ta, ki odgovarja –, tudi sicer ni jasno. V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20 %, ampak tega nihče zares ne meri. V zadregi se je že znašel urednik strokovne publikacije, ki je citiral celotno pesem, in sodno je bila preganjana avtorica, ki je dobesedno prepisala celotno poglavje iz knjige drugega avtorja. Tudi če ni natančne meje za dopustno količino tujega v strokovnem besedilu in tudi če to mejo vsak posameznik vidi nekoliko drugače, v konkretnih primerih z malo preprostega človeškega čuta hitro pridemo do konsenza, kdaj je ta meja presežena. Avtorji, ki si ves čas pomagajo s tujimi citati, postanejo nekredibilni in bralci začnemo dvomiti v njihovo mentalno samostojnost, kakor nam je po drugi strani sumljivo tudi, kadar je avtor preveč samozavesten in v zaverovanosti vase pozabi omeniti vse tiste, od katerih se je učil. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni.

Pri piscih, ki jim ne gre za stvar sámo, ampak samó za objavo, akademsko sklicevanje na zveneča imena v stroki utegne izgubiti status argumenta in dobiti zgolj vlogo ornamenta. Razkrije se pri preverbi citiranih lokacij: avtor npr. ni navedel strani iz citiranega dela, ni se mu zdelo preveriti izpiskov in se je pri navedbi strani zmotil ali pa je po svoje zasukal celo citirano izjavo. Tak avtor pri natančnem bralcu vzbuja sum, da se le igra znanost. Preverjanje virov je dandanašnji veliko enostavnejše kot nekoč, zato naj se avtorji takemu početju in blamaži izogibajo.

Prepisovanje

V prejšnjem odstavku nismo govorili o plagiranju (prepisovanju, plonkanju), ampak samo o prevelikem ali premajhnem deležu sklicevanja na tuje znanje. O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Táko početje se v naši kulturi graja kot moralno zavrženo, nima pa vedno pravnih posledic. Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst, iz katerega grešnik zajema, še ni v javni lasti. Če se torej nekdo baha z izjavami Ivana Cankarja, ki je že več kot 70 let v grobu, kot da bi bile njegove lastne, je to zgražanja vredno plagiatorstvo, sodno preganjati se pa zaradi tega človeka ne da. Drugače je takrat, kadar prepisuje od mlajših avtorjev: v tem primeru kraja postane tudi pravni problem. Pri plonkanju je narobe že, če brez narekovajev in navedbe vira uporabimo en sam stavek, in toliko bolj narobe je, če je takih stavkov več ali če se nanizajo v sklenjen odstavek ali celo poglavje. S stališča učitelja, ki uči korektno uporabo tujega znanja, ali mentorja, ki je soodgovoren za študentovo uporabo virov, razlika med plagiranjem kot nemoralnim dejanjem in kršenjem avtorske zakonodaje kot kaznivim dejanjem niti ni tako zelo pomembna, eno in drugo je nesprejemljivo in pripelje do zahteve, da študent svoje besedilo ustrezno opremi z navednicami, do negativne ocene izdelka ali celó do odvzema akademskega naziva.

Prav mogoče je, da pride v prihodnosti do močnih sprememb strokovnega bontona. Pravzaprav se je obrat že začel: manifest digitalne humanistike se leta 2009 zaklinja, da »kopijo ceni bolj kot original, pač v skladu z etimološkim pomenom besede copia 'obilje', 'blagostanje'.« Tako kot je v oblačenju in osebni komunikaciji danes postalo neopazno to, kar je bilo še nedavno nezaslišano, utegne praksa skupinskega in anonimnega pisanja razrahljati potrebo po sklicevanju na strokovne avtoritete. Ker do »pozabljanja« te vrste prihaja prav ob lahkotnem sklicevanju na Wikipedijo, ki je zgled skupinskega pisanja, se zdi za rahljanje potreb po sklicevanju najlažje okriviti Wikipedijo. Najlažje da, ne pa tudi pravično, saj administratorji na Wikipediji bdijo nad morebitnimi prekopiranimi teksti veliko bolj pozorno kot mentorji diplomskih nalog in brez zadržka izbrišejo prepisano besedilo, piscem pa zagrozijo z izključitvijo iz wikiskupnosti. Za razliko od elektronsko slabo pismenih mentorjev plagiate odkrivajo lažje in hitreje. Sicer pa prepisanega besedila tudi računalniško nebogljenemu mentorju ni težko odkriti. Ko v študentovem tekstu prvič naleti na zaporedje dveh treh besed, ki ne ustrezajo študentovemu izobrazbenemu, intelektualnemu formatu ali generaciji, preveri njihovo izvirnost v Googlu tako, da jih, obdane z narekovaji, vtipka v iskalno polje. Plagiatorji so preleni, da bi plonkali iz natisnjenih knjig – udobneje jim je kopipejstati s spleta –, in so preleni, da bi najbolj zaznamovane besede (arhaizme, avtorsko specifične izraze) zamenjali z drugimi. Najbolj neumni pozabijo celo spremeniti spol v citiranem besedilu; sam sem na tako »pozabljivost« naletel celo v nekem literarnovednem doktoratu.

Huje je, kadar plonkanje ni oblika lenobe, s kakršno imamo izkušnje pri študentskih referatih in diplomah, ampak načrtna strategija oz. sistematično prilaščanja tujega, kar se včasih dogaja med akademskimi kolegi. Govorimo lahko o intelektualni kleptomaniji, parazitiranju na temah kolegov ali o sovražnem prevzemu teme. Vse to je težko dokazljivo, saj akademski pisci ne uporabljajo tujega znanja dobesedno, ampak v parafrazah, tuje misli povejo s svojimi besedami in jim še kaj svojega dodajo, jih tako rekoč oplemenitijo z dodano vrednostjo. Poznamo motene posameznike, ki nimajo pravega veselja za obdelovanje svojega raziskovalnega vrta, ampak jih vznemiri le táko tekmovanje, ko kolega po desni prehitijo s člankom na temo, ki jo ta pripravlja in premleva že dolgo časa. Prevzem tujega naslova, teme ali ideje ni kraja, ni pa strokovno korekten, kaj šele kolegialen.

Spretni organizatorji konferenc, okroglih miz in seminarjev, uredniki tematskih številk časopisov ali zbornikov hitro detektirajo vroče ali modne teme v globalni stroki in se brž priključijo njihovi skupinski obdelavi. Tudi tu ne gre za krajo, komaj za parazitiranje, zelo nesimpatično pa je, kadar se v svojem hlastanju po področjih, ki jih prej niso raziskovali in jih ne poznajo, sklicujejo zgolj na prežvečene tuje reference, spregledajo ali ignorirajo pa prispevke domačih strokovnjakov. Ne plonkanje, ignoranca je najhujša hiba domačega strokovnega angažmaja.

Zahteva po izvirnosti ne velja samo v literarni vedi, temveč bremeni (včasih po nepotrebnem) tudi odnose na literarni sceni. Postmoderna je s citatomanijo sicer nekoliko razrahljala preveliko občutljivost za avtorsko lastništvo, a se kljub temu še najdejo pisci, ki očitajo svojim pisateljskim kolegom, da so si pri njih sposodili naslov ali da jih slogovno posnemajo. Naslovov in sloga seveda ni mogoče patentirati, olastniniti ali privatizirati, tako kot to počnejo farmacevtska podjetja z imeni zdravil. Če bi bilo tako, bi ne imeli desetin Antigon, ampak samo Sofoklovo, ne bi imeli toliko Lepih Vid in Krstov pri Savici in tudi Zgodovina slovenskega slovstva bi bila samo ena namesto štirih ali petih. Očitek plagiatorstva ima v naši kulturi težo, zato se zgodi, da ga zlorabijo ljudje, ki želijo diskvalificirati svojega strokovnega kolega. Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.

Dodatno branje

• [Viktor Bežek, Fran Goestl, Fran Govekar]: Plagiatovstvo. LZ 1907. 291 sl.
• Miran Hladnik. O privatizaciji jezika. Mladina 17. 7. 2010.
• Plagiatorstvo. Wikipedija, prosta enciklopedija.
• Intellectual property. Wikipedia, the free encyclopedia.
• turnitin, orodje za odkrivanje študentskega plonkanja.
• Ithenticate, zastonj program za odkrivanje plagiatorstva.

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki. Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih. Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi, začelo je naravoslovje leta 1960 s SCI (Science Citation Index), sledili so SSCI (Social Sciences Citation Index, ki temelji na citatih iz 3000 revij) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index; ta izpisuje iz 1700 revij). Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus (ki pokriva več kot 20.000 akademskih časopisov, se pohvali s 50 milijoni člankov obsežno zbirko in z njim preko naročnin knjižnicam služi mednarodna založniška hiša Elsevier s centrom v Amsterdamu) in Web of Science (WoS), ki ga trži multinacionalna korporacija Thomson Reuters s sedežem v New Yorku in se poleg indeksiranja objav z dobičkom ukvarja še z marsičim drugim. Pri WoS (WoS je spet samo del večjega kompleksa bibliografskih podatkovnih zbirk z imenom Web of Knowledge) sta za nas zanimivi bazi SSCI in AHCI. Literarna veda je zgolj ena izmed humanističnih disciplin, ki jih ekscerpirajo za ti dve bazi. Poleg citatov indeksirata še izvlečke. Uradno ima ta oddelek v korporaciji ime Intellectual Property & Science.

Zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar), ki zajema iz veliko več virov, vendar zbirki, ki tako kot prvi dve nastaja avtomatsko, očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav. Čeprav ponuja kompleksnejši pogled na znanstveno publiciranje, saj registrira tudi znanstveno relevantna spletna mesta, izpisuje neakademske publikacije in dokumentira dejanski vpliv publikacij v javnosti, ga uradniki na znanstvenem ministrstvu (še) ne upoštevajo. Učenjakov iskalnik zajema iz milijonov knjig iz Googlove digitalizacije globalne natisnjene dediščine v zalogah knjižnic in iz revij, ki jih samostojno skenira. Uporabniku ponuja pregled nad citiranostjo njegovih člankov, objavljenih po letu 2008, izračuna mu h-indeks (to je razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane). Google rangira objave z upoštevanjem več kriterijev, ne samo citiranosti, čeprav je ta v prvem planu. Citirane publikacije niso vedno dostopne na klik, kvaliteta se razlikuje od stroke do stroke in nerodno je, ker Google ne objavlja seznama indeksiranih publikacij in ker rezultate pospremi z oglasi.

Avtorjev seznam citiranosti v Googlovem Učenjaku

O citiranosti slovenskih več kot 13.000 raziskovalcev se je mogoče poučiti preko povezave Naši v WoS in Scopus pri Cobissu in v Sicrisu. Segment slovenske literarne vede šteje nekaj čez 200 raziskovalcev.

Tradicionalna humanistika nasploh ni najbolj naklonjena kvantifikaciji, merjenju, številkam in vztrajno izreka kritike na račun bibliometrično pridobljenih kazalcev uspešnosti in vplivnosti. Dodatne pomisleke rojeva komercialni status inštitucij, ki izvajajo meritve (zlasti je grajan Elsevier zaradi oderuških naročnin, zaradi katerih so se univerze in posamezniki odločili za njegov bojkot, orjaški Thomson Reuters pa je stalno pod nadzorom zaradi nevarnosti prevzema tržnega monopola), njihova anglocentričnost (AHCI npr. indeksira komaj kaj revij v slovanskih jezikih in komaj kaj bolje se obnese primerjava indeksiranih revij iz evropskega prostora v primerjavi z angleško-ameriškimi) in v vedah, ki jih zanimajo starejše objave – taka je tudi literarna zgodovina –, omejitev na novejše publikacije; Scopus npr. je registriral samo objave od 1995 dalje (po drugih podatkih do 1966), WoS gre nazaj do 1945 (po drugih podatkih do 1900, knjige). Scopus povrhu ne popisuje knjižnih znanstvenih objav niti konferenčnih prispevkov.

Kljub jezi, ki jo povzročajo nedomišljeni algoritmi za merjenje znanstvene vplivnosti in odličnosti, bi bilo merjenju nasprotovati kar povprek nespametno. Raje si prizadevajmo za izboljšavo meritev. Odpor do merjenja je pravzaprav odpor do znanstvenega pristopa nasploh, saj kaj pa je znanost drugega kot merjenje. Odpoved merjenju bi pomenila vrnitev neobjektivnih kriterijev osebnih preferenc, kot jih oblikujejo lokalna, nacionalna, rodovna, nazorska, generacijska, spolna, metodološka ... pripadnost in solidarnost. Nezaupanje do rezultatov meritev je lahko tudi znak pripravljenosti na manipulacijo s podatki.

Znanstvene revije so seveda zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke. Med te kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd. Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo. Da bi bil ta čim višji, revije spodbujajo vzajemno citiranje, spretnejši med raziskovalci pa se tako lahko znajdejo na seznamih višje, kot je njihovo dejansko mesto v stroki. Vse to prispeva k manipulativni konstrukciji podobe znanstvene relevance in zmanjšuje zaupanje v celotni mehanizem. Ob zavesti možnih napak in ob zavesti, da so bibliometrične številke samo eden od kazalcev znanstvene teže, je uporaba citatnih indeksov čisto koristna. Problematično pa je, kadar vključenost v citatne baze oz. odsotnost v njih odloča pri oceni znanstvene odličnosti revije, zlasti ko gre za nacionalno specifična področja, ki na širok mednarodni interes in odmevnost ne morejo računati. Slavistična revija je zaradi necitiranosti (beri: nezanimanja anglocentrične humanistike za probleme slovenskega jezika in literature) izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, in s tem nezasluženo izgubila na svojem strokovnem ugledu.

• Charles W. Bailey. Altmetrics Bibliography. 14. okt. 2013.
• Scopus, the largest abstract and citation database of peer-reviewed literature. Elsevier.
• Scopus to Launch New User Interface Enhancements. Scopus blog.
• Miran Hladnik. Nevarni samim sebi. Wikiverza jun. 2015.

Faktor vpliva

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije. Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij, prvi in najbolj poznan pa je bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI (6166 naslovov) in družboslovnem SSCI (1768 naslovov), ne pa tudi v humanističnem AHCI. Številko dobijo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času, in pomeni povprečje citiranosti na članek. Višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo. Merijo tudi odzivnost na članek, povprečno starost citiranih virov in povprečno starost člankov iz revije, ki so bili citirani v drugih revijah. Scopusova podatkovna baza ponuja dve vrsti časopisne metrike, SJR in SNIP. SNIP (Source-Normalized Impact per Paper) meri vpliv v kontekstu celotnega števila citatov na določenem področju, tako da je citatu s področja, kjer je teh manj, pripisana večja teža. SJR pa omogoča primerjavo med sorodnimi revijami.

CWTS Journal Indicators, Slavistična revija

Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse revije, ki jih zajema, so z angleškega govornega območja, iz Severne Amerike, Evrope in Avstralije. Povrhu ne razlikuje med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami; pri slednjih gre lahko za kritiko citiranih objav, kar je daleč od vplivnosti, pa se kljub temu razume kot citat in kritiziranemu članku priskrbi višji status. Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin. Faktor vplivnosti revije se je ponekod uporabljal tudi kot merilo kvalitete člankov v reviji, vendar se vsaj v Evropi taka širitev merila odsvetuje, saj kvaliteta objavljenih člankov v reviji lahko zelo niha. Znanstvena komunikacija, ki je bila fokusirana na kvaliteto revij, zdaj fokus usmerja k raziskovalcem. Spremembo težišča naj bi podpiral sistem ORCID.

Uredništva napihujejo IF svoje revije s forsiranjem preglednih znanstvenih člankov in znanstvenih recenzij, ki so pogosteje citirani od povprečja, z zmanjševanjem števila »citabilnih« člankov v reviji tako, da jim odvzamejo izvleček in seznam literature, z objavo zgodaj v letu, kar potencialno poveča letno citiranost, in seveda s citiranjem drugih člankov v isti reviji; vse to spada k moralno vprašljivim praksam. Moralno sporno je tudi uredniško pogojevanje objave z zahtevo, da avtor citira predhodne članke v reviji. Prisilno citiranje se je v nekaterih disciplinah močno razpaslo. Manipulacije te vrste so pogostejše pri mlajših revijah in v drugih jezikih, kot je angleščina, uredništva pa s takim obnašanjem tvegajo izbris s seznama indeksiranih revij. Seveda pa ni vsaka uredniška zahteva po citiranju take narave: uredniki upravičeno zahtevajo od avtorja, da citira pomembna predhodna dela, če jih je po nemarnosti ali iz rivalskih razlogov izpustil.

Znanstvena skupnost, zlasti uredniki in založniki, se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF, ki je bil vpeljan s čisto drugačnim namenom, tj. knjižnicam pokazati na najbolj odmevne revije v strokah. IF se zelo razlikuje od področja do področja, tudi citati znotraj revije so zelo neenakomerno porazdeljeni med članki. Namesto pretiranega sklicevanja na IF se zavzema za prosto dostopnost objav na spletu pod licenco cc, za sprostitev dolžine člankov, slik in prilog, za enakopravno upoštevanje podatkovnih zbirk in monografij in ne le člankov in, kar je pomembno zlasti za zgodovinske stroke, upoštevanje citiranja primarnih virov, tudi če gre za zelo stare objave, saj trenutno npr. nič ne velja, če slovenski literarni zgodovinar citira prvega slovenskega prešernoslovca Franceta Kidriča, ker v njegovem času pač še ni bilo indeksiranih revij.

Dvomi v faktor vpliva kot merilo kvalitete člankov so pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani oz. s kombinacijo obeh algoritmov. Algoritem PageRank rangira spletne strani glede na število povezav nanje in glede na kvaliteto teh povezav. Štetje povezav je avtomatsko, opravlja ga Googlov spletni pajek (webspider ali webcrawler, internetni robot oz. indeksirnik; spletni iskalniki jih uporabljajo za osveževanje spletnih kazal), vplivna teža spletne strani pa je izračunana na podlagi verjetnostne razporeditve (probability distribution, kar koli to že je :).

Obeta se še en akademski citatni indeks v okviru Open Citations Project – to je Open Citations Corpus (OCC). Želimo mu srečen začetek.

Zunaj znanstvene sfere na vplivnost informacije sklepajo iz števila njenih branj (dostopov, ogledov, izposoj, uporabe, klikov, prodaje). Vplivnost filmov, televizijskih oddaj, računalniških iger, časopisov in spletnih strani se meri samo na ta način. K natančnosti in k objektivnosti bi prispevalo, če bi tudi pri znanstvenih objavah poleg podatkov o citiranosti ali številu povezav dodali podatek o branosti (audience measurement). Za članke na Wikipediji dobimo podatek o branosti, tj. o številu klikov na članek, med Podatki o strani, za članke na drugih Wikimedijinih spletiščih pa ga trenutno dobimo z modifikacijo naslovne vrstice v brskalniku po naslednjem vzorcu:

• http://stats.grok.se/sl.v/201409/Diplomske%20naloge – Diplomske naloge na Wikiverzi septembra 2014
• http://stats.grok.se/sl.s/201408/Beatin%20dnevnik – Beatin dnevnik na Wikiviru avgusta 2014
• http://stats.grok.se/sl.b/201601/Nova%20pisarija – Nova pisarija na Wikiknjigah januarja 2016

Zdaj že vemo, da sl v ukaznem nizu pomeni 'slovenski', v 'Wikiverza', b 'Wikiknjige', s 'Wikivir'.

Slovenske znanstvene revije

S seznamov slovenskih znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše, prepisujem tiste, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Dve domovini
• Jezik in slovstvo
• Razprave SAZU
• Studia mythologica Slavica
• Knjižnica
• Phainomena
• Acta Neophilologica
• Traditiones
• Slavia Centralis (Maribor)
• Verba Hispanica

Čeprav ne prinašajo veliko točk, so za posamezna področja relevantne še Otrok in knjiga, Sodobnost, Dialogi itd.

Od tujih je razprave o slovenski književnosti najti v

• Slovene Studies (ZDA)
• Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
• Slavia Meridionales (Varšava)
• Slavica tergestina
• Slavistika (Beograd)
• Pamiętnik Słowiański
• Wiener Slavistisches Jahrbuch

Slavistična revija je bila npr. v naslednjih bibliografskih zbirkah: Arts and Humanities Citation Index (AHCI), Social Sciences Citation Index (SSCI), Bibliographie Linguistique (BL), EBSCO, Cabell’s Directories of Publishing Opportunities, European Reference Index for the Humanities (ERIH PLUS), Directory of Open Access Journals (DOAJ), Modern Language Association of America (MLA) Directory of Periodicals (New York), New Contents Slavistics (Otto Sagner, München), Cambridge Scientific Abstracts (CSA), Linguistic Abstracts (University of Arizona), ProQuest Online Information Service, Digitalna knjižnica Slovenije (dLib).

Citatni slogi

Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi humanistika nima samo enega. Glavni citatni stili naj bi bili:

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
• AMA (medicina, biologija)
• čikaški (naravoslovje, splošno)
• wikipedijski

Poznani pa so še: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver (ta je prepoznaven po kratkih sklicih v obliki zaporednih številk v oglatih oklepajih), Turabian, MHRA itd. Izbire torej več kot preveč.

V grobem se humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA-jevim oz. iščejo poti vmes. Čikaški je prepoznaven po tem, da letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih. S spreminjanjem pisnih navad in tehničnih možnosti se spreminjajo tudi navodila za citiranje, zato različnih napotkov ne smemo razumeti kot znak neurejenih razmer na področju pisnega sporočanja, ampak kot občutljivost pišočih za spremenjene razmere, ki narekuje preizkušanje in izbiro tistih načinov, ki se v stroki najbolj izkažejo. Sicer pa razlike niso niti bistvene niti moteče:

MLA-slog	Čikaški slog
Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15. Tisk.	Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3–4): 5–15.

V besedilu se kratki sklic loči takole:

MLA-slog	Čikaški slog
(Perenič in Hladnik, »Branje Jamnice« 7)	(Perenič in Hladnik 2010, 7)

Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti. Največja težava vseh pa je inertnost, tj. tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več najbolje. Taka zahteva je npr., da se bibliografski navedek začne z avtorjevim priimkom namesto z imenom, kakor bi moralo biti po večini evropskih pravopisov. Razlog je poznan: da jih v seznamu, kjer so razporejeni po abecedi priimkov, lažje najdemo. Vsaj trije spregledani razlogi govorijo proti taki odločitvi: 1. v kratkih seznamih literature, denimo z desetimi bibliografskimi enotami, se enako dobro znajdemo, tudi če enote niso razporejene po abecedi in tudi če je ime avtorja na prvem mestu; študentski referati in leksikonska gesla vsebujejo povprečno še manj enot (nekoč smo oblikovali priporočilo, naj virov za geslo ne bo več kot troje), zato je za postavljanje priimka pred ime še manj nuje. 2. Prav nič težko ni naučiti se abecedno razporejene enote v seznamu po priimku, ki je na drugem mestu v bibliografski navedbi in je marsikdaj tudi poudarjen (v kapitelkah ali v razprtem tisku), da ga lažje najdemo. 3. v digitalnem besedilu ne iščemo več z listanjem, ampak nas na bibliografsko navedbo pripelje klik na kratko referenco ali na opombo ali v najslabšem primeru ukaz išči (<Ctrl> + <f>).

Čikaški citatni stil (no, ne samo ta) postane neroden, kadar publikacija nima avtorja, kadar je delo izhajalo skozi več let v več zvezkih, in se moramo odločiti, ali bomo v kratkem sklicu v besedilu namesto avtorja navedli urednika ali prvo besedo naslova, katero izmed letnic in kako bomo označili zvezek. Oba sloga forsirata rabo narekovajev, ki so obremenjeni že z drugimi funkcijami, pa tudi MLA-jevi kratki sklici s prvo besedo naslova med tekstom niso prav simpatični. Slovenske humanistične revije imajo vsaka svoj način citiranja; Primerjalna književnost je zvesta MLA-ju, slovenistični reviji pa sta bližje čikaškemu slogu:

Primerjalna književnost

(Božič, »Vrednotenje« 133)

Slavistična revija

(Božič 2011: 133)

Jezik in slovstvo

(Božič 2011: 133)

Kratki navedek kaže na polne bibliografske podatke o Božičevi publikaciji v seznamu literature:

Primerjalna književnost	Slavistična revija	Jezik in slovstvo
Zoran Božič. »Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem«. Slavistična revija 59.2 (2011): 131–146.	Zoran BOŽIČ, 2011: Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem. Slavistična revija 59/2. 131–46.	Božič, Zoran, 2011: Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem. Slavistična revija 59/2. 131–146.

Zdajle sicer malo prehitevamo, pa vendar: na wikijih priporočam takole citiranje:

• Zoran Božič. Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem. Slavistična revija 59/2 (2011). 131–46. (COBISS) dLib

(Posamezni del bibliografske navedbe lahko, če nikjer drugje za to ni bilo priložnosti, tudi polinkamo, npr. avtorja, naslov revije, literarnoteoretski pojem.)

Za razliko od obsežnega polnega zapisa v bibliografski podatkovni zbirki, ki vsebuje množico vseh mogočih podatkov, je za potrebe literarnovednega pisanja, ne glede na to, kateri citatni stil si izberemo, dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote:

• avtor
• naslov

potem pa glede na vrsto objave še:

• ime spletišča in datum pri spletni objavi
• kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi
• naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku
• naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji
• naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku

Ker Slovence bremeni (pogosto upravičeno) nezaupanje v lastno zmožnost trezne presoje, se radi sklicujejo na pravila obnašanja, ki naj bi imela mednarodno veljavo. Vsako preverjanje svoje pozicije v razmerju do praks drugje po svetu je seveda hvalevredno in za zaprte in samozadostne skupnosti naravnost odrešujoče, vendar se je treba obenem zavedati tudi relativnosti tako imenovanih mednarodnih standardov. V resnici gre za pravila vplivnih inštitucij iz angleško govorečega dela sveta, ki so take zaradi svoje tehnološke razvitosti in jezikovne dominantnosti. Kritično distanco do teh standardov (čikaški, MLA, APA ...) krepi že dejstvo, da je teh standardov več, da ima tako rekoč vsaka boljša univerza svojo varianto katerega od njih, da se vedno pogumneje spreminjajo in da niha tudi njihova vplivnost. Ker so manjši sistemi v principu prožnejši od velikih in se hitreje odzivajo na spremembe v pisnem sporočanju, bi smeli pogumno predvidevati, da se je znotraj tako ozkega področja, kot je slovenska literarna veda, lažje razumno prilagajati kot npr. v okviru kakšne ameriške humanistike, če nas ne bi treznila izkušnja s trdovratno konservativnostjo domačega pisnega okolja. Prav popravljanju te izkušnje je namenjena Nova pisarija, ki lovi srednjo pot med navdušenim forsiranjem novih možnosti strokovnega izražanja in upoštevanjem domačih in tujih pisnih navad.

Tehnika citiranja

Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata:

1. dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek
2. vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali; kazalka je lahko v obliki
   • opombe
   • kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju)
   • neposredne povezave na vir

Opomba bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani, oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano.

Opombe

Svojčas so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval. Postopna prevlada čikaškega sloga, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave, je postavila eksistenco opomb z bibliografsko vsebino pod vprašaj. Zakaj bi imel članek dve vrsti navajanja literature, v kratkih sklicih in v opombah? Sem in tja se táko ločevanje izkaže smiselno, recimo kadar se v opombah sklicujemo na literaturo, ki je v seznamu iz takega ali drugačnega razloga ne želimo navajati, v glavnem pa skušamo citiranje poenostaviti in torej opombe prihranimo za nebibliografske informacije. V Praktičnem spisovniku je opombam posvečeno obsežnejše samostojno poglavje, tule je prostor le za nekaj dodatnih razmislekov.

Tradicionalna opomba	Opomba s kratkim sklicem	Kratki sklic namesto opombe
Bjelčevič postavlja, da »[v]erz ni sinonimen s poezijo, pesmijo ali liriko, proza pa ne s pripovedništvom, zgodbo, prozaičnostjo«.1 1 Aleksander Bjelčevič, Verz in proza, vmes pa nič, JiS 50/1 (2014), 1–5.	Bjelčevič postavlja, da »[v]erz ni sinonimen s poezijo, pesmijo ali liriko, proza pa ne s pripovedništvom, zgodbo, prozaičnostjo«.1 1 (Bjelčevič 2014: 5).	Bjelčevič postavlja, da »[v]erz ni sinonimen s poezijo, pesmijo ali liriko, proza pa ne s pripovedništvom, zgodbo, prozaičnostjo« (Bjelčevič 2014: 5). Seznam literature Aleksander Bjelčevič. Verz in proza, vmes pa nič. JiS 50/1 (2014). 1–5.

Kolikor spadajo enciklopedični članki v strokovno pisanje, poopombljanja pravzaprav ne potrebujejo, kakor tudi ne dobesednega navajanja izjav. Naloga enciklopedičnih zapisov je povzeti, strniti, kompilirati predhodno vednost na pregleden način in za take potrebe zadošča samo navedba uporabljene literature na dnu gesla. Dejstvo, da boljši članki na Wikipediji obilno posegajo po možnostih natančnega pripisovanja izjav, dobesednih ali povzetih, govori o tem, da preraščajo status strokovnih publikacij in se spogledujejo z znanstvenimi oziroma že spadajo mednje. Dobra wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc. Angleško geslo intellectual property ima npr. 90 opomb (Notes) bibliografskega značaja in 30 bibliografskih enot v seznamu referenc (References), ki se praviloma ne prekrivajo z opombami in je zato treba oboje jemati kot celoto. V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano. Slog navajanja je vsakokrat drugačen: seznam literature uvajajo alinejske pike, priimki avtorjev so na prvem mestu, opombe pa uvajajo zaporedne številke, ker ne gre za abecedno zaporedje, so imena pred priimki, letnice proti koncu navedbe in med enotami navedbe naj bi bile vejice.

V Spisovniku sta v poglavju Opombe zapisani dve prepovedi: da bi se v zaporedje opomb mešale nižje ali višje številke (npr. xxxx,^[1] xxxxxx,^[2] xxxxx,^[3] xxxx,^[1]), ali da bi se na eno mesto nanašalo več opomb (xxxx,^[1][2][3]). Obe stari tipografski prepovedi Wikipedija ukinja.

V Novi pisariji so opombe čisto na koncu; tam je njihovo standardno mesto v vseh wikijih. Na opombo nas prinese klik na zaporedno številko opombe v besedilu, klik na strešico na začetku opombe pa bralca vrne nazaj na mesto, kjer mu je opomba prekinila branje. Na zaslonu vse lepo, enostavno in pregledno, težave napočijo pri odločitvi za tisk tako poopombljenega dolgega besedila: listanje od mesta opombe na konec knjige in nazaj je nerodno, primernejše bi bile v tem primeru vsaj opombe na koncu poglavij, če se že ni mogoče odločiti za take na dnu strani. Za tiskano obliko Nove pisarije je bilo treba opombe na koncu besedila ročno spremeniti v sprotne.

Kratki sklici

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

Nekateri avtorji in časopisi se najbrž iz strahu, da bi avtomatsko preštevanje citatov tak sklic spregledalo, odločajo za redundantno in nerodno podvajanje:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (Koblar 1984: 15)

Pri kratkih sklicih včasih nekoliko odstopamo od pravopisa. V naslednjem primeru bi bila pravopisno brezhibna rešitev takale:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85.) ali takale:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje« (Žnideršič 1999: 85).

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

Eden izmed razlogov je lahko tudi ta, da se ob zaporednem ponovnem sklicevanju na isto delo v oklepaju za citatom znajde samo številka strani, ta pa bi bila videti s piko čudna.

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (85.)

Pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo'. Odkar se za potrebe citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, to staro humanistično prakso opuščamo in priimek, letnico in stran vira ponovimo.

Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili v tiskanem izvodu ali na spletni strani revije. Uredniško poenotenje navajanja literature odvzame članku nekaj njegove avtorske avtentičnosti, je pa nujno potrebno, če naj bo publikacija videti urejena in s tem vredna zaupanja.

Literatura

• Citation. Wikipedia, the free enyclopedia.

Označevanje navedkov

• narekovaji
• odstavek in drugačen črkovni rez
• izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje

O tem je dovolj informacij v Praktičnem spisovniku, tu naj opomnim samo na trdovratno ponavljajočo se napako: navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka.

Prešernovo besedilo:
De zdéj – ko že na Kranjskem vsak pisari,
že bukve vsak šušmar daje med ljúdi,
ta v prozi, úni v verzih se slepari –

Citat Prešernovega besedila:

»... ko že na Kranjskem vsak pisari ...«, naj tudi mene muza z inspiracijo obdari. >

»[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

Odstavčno ločenega navedka, ki je povrhu v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom, ni treba opremljati z narekovaji; tako se izognemo zadregi, kadar v citiranem tekstu že obstajajo narekovaji, in bi jim morali spreminjati obliko.

Od kod vse citiramo

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ... Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis. V humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih. Publikacijske navade in dostop do njih se hitro spreminja in marsikje med referencami že prevladujejo spletne; na spletu namreč začenjamo z iskanjem in tam najdemo tudi skenirane knjige in revije. Ker je namen citiranja tudi, da bralcu omogoči preverjanje prepisanih informacij, imajo prednost tiste, ki so javno dostopne in tako preverljive, pri tistih iz ustnih pogovorov ali iz zasebne korespondence pa je treba piscu verjeti na besedo.

Vedno pogosteje imamo opraviti z viri v različnih vzporednih formatih – v tiskani in v digitalni obliki – in v različnih verzijah, tj. v različnih ponatisih oz. različnih digitalizacijah. Navada je navesti tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega, čeprav ga morda niti nismo imeli v rokah, ker je bibliografski popis natisa pač najbolj utrjen in ker se nam zdi, da je natisnjeni tekst trajnejši. Kadar je mogoče med viri izbirati, posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah. Navedemo tisto izdajo oz. digitalno verzijo, iz katere smo prekopirali besedilo. Citiranje citatov iz drugih del pride v poštev le v sili, kadar prvotni vir ni dosegljiv. Iz drugojezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi, če ne gre za splošno poznane jezike. Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.

Viri in literatura

Nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta. K ločenemu navajanju so nagovarjale različne prakse v vsakem od naštetih segmentov (pri arhivskih virih so se navajale najprej širše enote in šele potem avtorji, pri spletnih virih se je razpaslo navajanje zgolj URL-jev), vendar ni nobenega pametnega razloga proti poenotenemu navajanju vseh virov v enem samem seznamu, po katerem je iskanje lažje. Z neposredno dostopnostjo vseh virov preko klikljivih povezav se zastavlja vprašanje, ali je seznam referenc, ki je svojčas lajšal dostop do virov, sploh še smiseln. Je smiseln. Tudi če so viri dostopni mimo seznama referenc, nam ta vendarle pomaga, kot je za sezname značilno, razumeti piščevo referenčno obzorje.

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo. S konkretnim primerom: v razpravi o Prešernovi Novi pisariji bomo med viri navedli vse variante te pesmi (cenzurni rokopis, tiskarski rokopis, natis v Poezijah 1847 in morebiti tudi poznejše redakcije), med literaturo pa dosedanje razprave na to temo in druge razprave, ki so nam prišle prav pri delu, npr. Kidričeve, Slodnjakove, Paternujeve študije. Kratkih seznamov s sklici ni smiselno deliti na ta dva dela, razen kadar želimo mentorju izrecno dokazati, da med obojim znamo ločevati. V literarni vedi je med viri najpogosteje navedeno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave literarnovednega značaja, ni pa to nujno. Kadar je predmet razpravljanja literarnozgodovinska knjiga, spada pač med vire.

Pri citiranju naletimo na opozicijo primarni : sekundarni, ki se enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa. Odpovedali se bomo taki delitvi virov na primarne in sekundarne, pri kateri naj bi bili primarni rokopisni, tipkopisni ali tiskani, ki so shranjeni v arhivih, sekundarni pa tisti v elektronski obliki, ker gre le za preslikano arhivsko gradivo. Dobro pa je vedeti, da se v znanosti spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir, odsvetovano pa je citiranje iz druge roke, torej preko sekundarnega vira, razen v tistih izjemnih situacijah, ko nam je primarni vir nedostopen (npr. če gre za rokopis ali redko knjigo na oddaljeni lokaciji ali če je primarni vir izgubljen oz. uničen). Takrat to storimo takole:

(Kidrič 1947: 15; po Koruza 1980: 115) > kot je ugotovil Kidrič leta 1947 (Koruza 1980: 115)

Zaslon in papir

Trenutno slovenski literarni zgodovinar piše večinoma na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo. Drugače tudi ne more početi, ker šele za natisnjeno objavo lahko pričakuje točke, od katerih je odvisna njegova profesionalna usoda. Drugače se obnaša le, kadar prispeva informacije ali stališča za spletni strokovni forum, v zasebni strokovni korespondenci in kadar piše za časopise in leksikone, ki obstajajo samo na spletu. Enako počnejo študentje, ki so po univerzitetnih in fakultetnih pravilih dolžni diplomske naloge, magisterije in doktorate oddati v trdo vezanem iztisu. Po logiki zaključnih izdelkov oblikujejo tudi referate in seminarske naloge. Tehniko citiranja po inerciji določa tradicija, ki se je oblikovala ob natisnjenih izdelkih.

Predvidevamo, da bo kmalu zelo drugače. Ekspertna stališča niso več prepričljiva samo zato, ker so ekspertna, ampak se morajo strokovnjaki vedno znova potruditi, da vse tiste, ki jih njihova stališča prizadevajo, v svoj prav tudi prepričajo. Od tod zahteva po takojšnji, lahki in zastonj dostopnosti objav in možnosti komentiranja in popravljanja. Strokovni časopisi se selijo na splet, najprej vzporedno s tiskano verzijo, v perspektivi pa celo samo na splet. Usmeritev podpira gibanje Open Access in vlade prosvetljenih držav. Pa še ceneje je. Naročniki zaradi spletne dostopnosti časopisov odpovedujejo naročnino na strokovne časopise, njihove naklade se manjšajo in tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov. Domnevamo lahko, da bo pri koncipiranju strokovnih besedil postopoma prevladala predstava o zaslonski verziji besedila kot primarni, in to tako pri literarnih zgodovinarjih kot pri študentih. Nova pisarija spodbuja pisanje, ki bo prebirano na zaslonu.

Ceníjo se tudi tiskarske storitve, zato prehod od tiska na zaslon ni tako zelo samoumeven in hiter. Tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate) in z izdelavo tiskarske plošče neposredno na računalniku, brez posredništva filma, skrajšala in pocenila postopek. Dostopne postajajo cene unikatnih tiskov. Uporabnik si npr. na Wikipediji označi družino gesel, program mu jih pomaga vkomponirati v knjižno obliko in poceni narejena knjiga ga čez nekaj dni čaka v poštnem nabiralniku.

Bralska izkušnja tistih, ki smo bili vzgojeni v eri knjige, je neločljivo povezana s predstavo natisnjene strani, pri mlajših pa omemba strani vzbudi asociacijo na spletno stran. Spletne strani so zelo drugačne od natisnjenih strani. Natisnjena stran ima omejen obseg: lahko je prazna, če je na njej natisnjen naslov ali kratka pesem, na primer trivrstični haiku, obsega vsega nekaj besed, če gre za gosto stavljeni roman, pa kakih 600 besed, medtem ko je dolžinski razpon spletnih strani neprimerno večji: praznih strani, tako kot npr. v knjigi na koncu poglavja, na spletu ni, sicer pa obsegajo od nekaj besed v primeru kakšnega kazala do več 100.000 besed v primeru kakšnega romana. Arhivska stran foruma SlovLit, ki obsega strokovno komunikacijo literarnih zgodovinarjev in jezikoslovcev skozi ducat let, je dolga npr. 1.600.000 besed in se ustrezno dolgo nalaga na zaslon.

Dolžinska raznolikost spletnih strani ni prav stara. V začetku spleta sredi 90. let 20. stoletja je bil ideal spletne strani identičen formatu računalniškega zaslona, skoraj kot nekakšen povečan katalogni list. Strani, ki niso šle v celoti na en zaslon in se je njihova vsebina raztezala »pod spodnji rob zaslona«, so bile označene kot neprimerne. Ker bralci niso imeli izkušnje z listanjem po takih straneh, so tisto, kar se je znašlo »pod zaslonom«, radi spregledali. Naše bralske izkušnje s tiskano knjigo so tako zelo močne, da jo spletišča, ki ponujajo knjige, želijo čim zvesteje posnemati. Na Internet Archive možnost Read Online prikliče na zaslon knjigo, po kateri bralec lista, kot bi listal po fizični knjigi, enako tudi prostodostopni program Calaméo, preko katerega so na ogled knjige Slavističnega društva Slovenije v zbirki Slavistična knjižnica. Nekateri drugi programi listanje pospremijo s šelestenjem papirja, manjka samo še vonj.

Spletne strani niso paginirane (razen kadar gre za spletno stran, ki vsebuje posnetek paginirane knjige ali članka), zato oprema citata s podatkom o kolikor toliko natančni lokaciji, za kar smo pri tiskanih publikacijah poskrbeli z navedbo strani, ni mogoča. Kadar je spletna stran kratka, to tudi ni potrebno, pa tudi pri daljših in zelo zelo dolgih spletnih straneh ne, saj obstaja ukaz išči (<Ctrl> + <f>), ki je hitrejši od iskanja citata na natisnjeni strani. Tudi drugače navedba strani ni bila vedno v veliko pomoč, pomislimo samo na velike časopisne strani z več stolpci in rubrikami.

Branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva prav na citiranje in navajanje virov. Najbrž je odveč poudarjati, da gre za javno dostopna besedila, ne glede na format: html, doc, txt, pdf, wiki itd., kar je skoraj enako, kot bi rekli spletno dostopna besedila. Njihova specifična prednost so neposredne povezave na avtorje, fakte in objave, na katere se sklicujemo. Močno prispeva k našim predstavam o zglednem načinu spletnega citiranja izkušnja z Wikimedijinimi spletišči.

Razlike med navedbo knjige na zaslonu in na papirju so videti takole:

Zaslon

• Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). (COBISS)

Papir

Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4).

Navzven se enote na spletnem seznamu literature razlikujejo od natisnjenih po uporabi alinej; spletno besedilo je bolj kot natisnjeno besedilo naklonjeno naštevanju, od tod samoumevnost uporabe alinej.

Če obstaja možnost dostopa do polnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografski navedek vira opremimo s povezavo na polno besedilo ali na konkretno mesto v njem. Povezava lahko usmerja na enciklopedični zapis o avtorju ali na enciklopedični zapis o knjigi. Pri razporejanju bibliografskih enot v spletni objavi ni potrebno nerodno postavljanje priimka pred ime, ki zahteva uporabo vejice, če noče grešiti proti pravopisu. Tudi abecednemu zaporedju avtorjev ni treba slediti, saj enote ne iščemo več z listanjem po seznamu, ampak z uporabo tipk <Ctrl> + <f>. Tako se odpirajo možnosti manj mehanične razporeditve referenc: po številu sklicev, po pomembnosti, kronološko, geografsko.

Pri seznamih literature na spletu se zaradi neposrednih povezav na zapise v Cobissu ali kar na célo besedilo pojavi vprašanje, ali je še smiselno navajati prav vse podatke bibliografske navedbe. Pogosto se zadovoljimo samo z avtorjevim imenom, naslovom dela, letnico izida in povezavo na Cobiss, pri seznamih del enega avtorja pa samo z zadnjimi tremi podatki. V wikipedijskem geslu o Leopoldu Suhodolčanu so njegove zbirke pripovedi navedene takole:

• Človek na zidu (1960) (COBISS)
• Dobrijska balada (1967) (COBISS)
• Med reko in zemljo (1977) (COBISS)

Ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev! So preveč spremenljivi, tipografsko težko obvladljivi in na papirju tudi popolnoma neuporabni, saj jih nihče ne pretipkava v ukazno vrstico na spletu. V spletni objavi se URL-ji kot hiperpovezave skrijejo pod izbrani niz v navedbi, v tisku pa jih nadomešča preprosti dodatek Na spletu, Splet ali Tudi na spletu. Torej ne takole:

• Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013. http://lists.digitalhumanities.org/pipermail/humanist/2013-May/010912.html

ampak takole:

Zaslon

• Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013.

Papir

Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013.

Literatura

• Miran Hladnik. [Humanist] 27.888 citing. Humanist Discussion Group 17. mar. 2014.

Zgledi

Podatke o publikacijah, ki smo jih navajali, smo nekoč prepisovali z naslovnic (ne pa s platnic!) in iz kolofona. Manj napak zagrešimo, če podatke vzamemo iz Cobissa in na naslovnici oz. v kolofonu samo preverimo, če je res vse tako, kot hočemo. Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot:

• polni
• ISBD
• COMARC

Polni format izpisa v Cobissu

ISBD izpis v Cobissu

COMARC izpis v Cobissu

Vsi so za naše potrebe preobširni in prenatančni, v njih pa moti tudi uporaba ločil, ki se ne ravna po slovenskem pravopisu, ampak je treba ločila v Cobissu razumeti kot separatorje med podatkovnimi polju v zapisu. Nesrečna je bila odločitev bibliografov, da podnaslove v nasprotju s splošno prakso avtorjev in urednikov, v nasprotju s slovenskim pravopisom in v nasprotju s svojimi dotedanjimi napotki reproducirajo dosledno z malo začetnico, česar ne bomo nekritično prevzemali. Še najkrajši je zapis v formatu ISBD, iz katerega brez velikih težav napravimo takega, kot ustreza seznamu literature.

MLA-jevega predloga, da dopisujemo na koncu navedbe podatek, ali gre za tisk, splet, CD, e-pošto, video, zvočno datoteko ipd., ne bomo upoštevali, ker je iz oblike zapisa in njegove vsebine ponavadi jasno, za kaj gre. Za Wikivir npr. se zdi nepotrebno pojasnjevati, da gre za splet in nič drugega kot splet, tudi za Videolectures je jasno, da kažemo na videoposnetke na spletu. Samo kadar bi se utegnil poroditi dvom o tipu objave, vrsto medija izrecno navedemo.

Knjiga

SVETINA, Tone Volčiči / Tone Svetina. - Ljubljana : Borec, 1980 (v Ljubljani : Ljudska pravica). - 465 str., [1] f. pril. ; 21 cm 3.000 izv. 821.163.6-311.6 COBISS.SI-ID 21824512

Na zaslonu	Wikikoda
Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. (COBISS)	*Tone Svetina. ''Volčiči''. Ljubljana: Borec, 1980. {{COBISS|ID=21824512}}

Še za potrebe ljubiteljev papirja, saj prostor na zaslonu nič ne stane:

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Izpustili smo glavo zapisa v krepkem tisku, ker se ime avtorja, ki si ga je Cobiss izbral za glavo, v zapisu ponovi, izpustili vezaje, ki ločujejo polja zapisa, izbrisali podatek o kraju in imenu tiskarne, obsegu v straneh, o ovitku, o formatu, nakladi in univerzalni decimalni klasifikaciji. Lebdeča dvopičja smo, kjer so ostala, po slovenskem pravopisu popravili v levostična. Cobissov zapis smo dopolnili z ležečim tiskom za naslov samostojne publikacije, kar bi verjetno storil tudi Cobiss sam, če ne bi bil narejen v predpotopnem programu, kjer je to težko, za navedbo na spletu pa smo si privoščili iz prakse na wikijih navesti še identifikacijsko številko Cobissa, ki je pri citiranju na papir nismo nikoli prepisovali. Klik na predlogo Cobiss bralcu odpre celoten zapis o publikaciji v NUK-u. Zglede iz tegale priročnika bo pisec, ki se trudi s seznamom literature za objavo na papirju, torej skrajšal za niz Cobissovih številk, tisti ki bo svoje strokovno pisanje postavil na splet, vendar ne na wikije, pa bo zanemaril desni okvirček pri zgledih, ki kaže, kako je zapis treba vtipkati, da bo v wikijih lepo prikazan. Namesto povezav v zavitih ali oglatih oklepajih bo povezavo napravil tako, kot zahteva program, v katerem sestavlja spis.

Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo ali na več njih, če smo jih uporabili:

KOSTANJEVEC, Josip Življenja trnjeva pot : resnična zgodba iz polupreteklega časa / spisal Josip Kostanjevec. - V Celovcu : Družba sv. Mohorja, 1907 (v Celovcu : Tiskarna Družbe sv. Mohorja). - 111 str. ; 20 cm. - (Slovenske večernice ; zv. 60) 886.3-3 COBISS.SI-ID 39746049

Knjiga na Wikiviru

Knjiga na Archive.org

• Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). (COBISS) Wikivir. Internet Archive.

*Josip Kostanjevec. ''Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa''. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). {{COBISS|ID=39746049}} [[:s:sl:Življenja trnjeva pot|Wikivir]]. [http://archive.org/details/slovenskeveerni01celogoog Internet Archive.]

Za spletišče Wikivir bi morda želeli uporabiti ležeči tisk, vendar o uporabi kurzive v takih primerih ni dogovora. Kodo DOI vpišemo, če obstaja; tovrstna oprema spletnih objav za področje književnosti pri nas še ni v navadi, pa tudi na drugih področjih ne, s kodo DOI so opremljene objave v publikacijah zunaj Slovenije, seveda v angleščini. Na papirju bo navedek brez alinejske začetne pike in brez povezav; namesto njih bo samo oznaka, da je knjiga dostopna tudi na spletu.

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na Wikiviru in na Archive.org. ali

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

Knjiga na bralniku

Knjige beremo tudi na bralnikih in iz njih citiramo, tako je pač uporabnikom najbolj udobno, čeprav izdaja, iz katere je bil vzet tekst za bralnik, največkrat ni zapisana. To je razlog za priporočilo, da citirajmo raje z dLiba ali Wikivira kot s Kindla ali drugih bralnikov. Formatov in naprav, na katerih se bodo znašle prosto dostopne knjige, bo v prihodnje še več in prav nič smiselno ne bo naštevati vse, ampak samo tistega in tisto, iz katerega oz. katere smo si postregli. Ker elektronske izdaje zajemajo iz tiskanih, je nujno navesti tudi podatke o natisu, ki je bil predloga elektronski izdaji, če so le poznani. Pri citiranju iz knjig na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh ne navajamo. Če je bilo besedilo na bralnik prekopirano z Wikivira, ni paginirano in zato podatka o straneh v kratkem sklicu pač ni.

(Kostanjevec 1907)

Če smo Kostanjevca brali na Kindlu, bi bila celotna bibliografska navedba nekako taka:

• Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

Podatki o tiskani izdaji niso problem, ker besedilo ni doživelo ponatisa. Jalnovi Bobri pa so, in v takem primeru si med referencami privoščimo kar stavčno pojasnilo:

• Janez Jalen. Bobri, 1–3. Ljubljana: Konzorcij »Slovenca«, 1942–1943 (Slovenčeva knjižnica, 26, 57, 71). Uporabljena je bila izdaja na Kindlu, pripravljena verjetno po izdaji Celje: Mohorjeva družba, 2006.

Članek v zborniku

Pri člankih v zbornikih bo treba v Cobissu odpreti dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku, kamor nas prinese klik na povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku.

BOROVNIK, Silvija Sodobne slovenske romanopiske : sodobni slovenski ženski roman? / Silvija Borovnik. - Bibliografija: str. 107-108 V: Slovenski roman / Mednarodni simpozij Obdobja - metode in zvrsti, Ljubljana 5.-7. december 2002. - Ljubljana : Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2003. - (Obdobja ; 21, ISSN 1408-211X). - ISBN 961-237-058-3. - Str. 99-108. 821.163.6.09-31-055.2"1980/20" COBISS.SI-ID 12821256 Glej publikacijo TI=Slovenski roman.- Str. 99-108

MEDNARODNI simpozij Obdobja - metode in zvrsti (2002 ; Ljubljana) Slovenski roman / Mednarodni simpozij Obdobja - metode in zvrsti, Ljubljana 5.-7. december 2002 ; [uredila Miran Hladnik in Gregor Kocijan ; prevodi Marta Pirnat Greenberg]. - Ljubljana : Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2003 (Ljubljana : Littera picta). - XIX, 724 str. ; 24 cm. - (Obdobja ; 21, ISSN 1408-211X) Uvod / urednika Miran Hladnik in Gregor Kocijan: str. XI-XIX. - Bibliografija pri posameznih člankih ISBN 961-237-058-3 821.163.6.09-31(082) 82.0-31(082) 821.09:396(082) COBISS.SI-ID 125833472 V zbirki TI=Obdobja ISSN: 1408-211X

• Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

*Silvija Borovnik. [http://www.centerslo.net/files/File/ simpozij/sim21/borovnik.pdf Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman?] ''Slovenski roman''. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Povezavo na spletno objavo članka v zborniku bi bilo mogoče dodati tudi na koncu, tako kot smo to storili pri knjigi v predhodnem poglavju in kot kaže naslednja varianta, vendar je prejšnja rešitev ustreznejša, ker je v skladu z dogovorom na Wikipediji.

• Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108. pdf

*Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? ''Slovenski roman''. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.[http://www.centerslo.net/files/File/simpozij/sim21/borovnik.pdf pdf]

Še primer članka, ki je dostopen tudi v obliki predavanja na videu:

HLADNIK, Miran Iz kakšnega testa so slovenski junaki / Miran Hladnik. - Ilustr. - Opombe z bibliografijo tekoče na dnu str. - Izvleček ; Abstract V: Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj. / 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 22. 6.-10. 7. 2009, [Ljubljana]. - V Ljubljani : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009. - ISBN 978-961-237-294-1. - Str. 61-72. 821.163.6.09:572.5 COBISS.SI-ID 39502690

Posnetek predavanja Videolectures.net

• Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. 61–72. (COBISS) Videolectures.net.

*Miran Hladnik. [http://slovlit.ff.uni-lj.si/oddelki/slovenistika/mh/telo.pdf Iz kakšnega testa so slovenski junaki.] ''Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture''. Ljubljana: FF, 2009. 61–72. {{COBISS|ID=39502690}} [http://videolectures.net/ssjlk09_hladnik_iktsj/ Videolectures.net.]

Je kdo opazil, kako napravimo, da je ikona pdf-teksta na zaslonu za piko (po analogiji z opombami, ki tudi vedno stojijo za drugimi ločili)? Da, piko smo postavili znotraj oglatih oklepajev in ne za njimi.

Poglavje

V Praktičnem spisovniku je sicer zgled za citiranje poglavja iz knjige, manjka pa pojasnilo, da potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi pravzaprav samo takrat, kadar je avtorjev knjige več. Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku. Nekoliko bolj zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje, kakršne so običajno slovenske literarne zgodovine.

ZGODOVINA slovenskega slovstva / [napisali Alfonz Gspan ... et al.] ; uredil Lino Legiša s sodelovanjem Alfonza Gspana. - Ljubljana : Slovenska matica, 1956-1971. - 7 zv. : ilustr. ; 26 cm Avtorji posameznih zv. navedeni na hrbtu nasl. str. - Opombe na koncu večine zv. – Kazala Vsebina: 1: Do začetkov romantike / [napisali Alfonz Gspan ... et al.]. - 1956. - 459 str. - 8.500 izv. - Bibliografija: str. 6 2: Romantika in realizem I / [napisala Lino Legiša in Anton Slodnjak]. - 1959. - 398 str., [1] f. pril. s Prešernovo sl. - 8.500 izv. 3: Realizem II / [napisal Anton Slodnjak]. - 1961. - 383 str. - 8.000 izv. 4: Nova struja (1895-1900) in nadaljnje oblike realizma in naturalizma / [napisal Anton Slodnjak]. - 1963. - 310 str. - 8.000 izv. 5: Obdobje moderne / [napisal Joža Mahnič]. - 1964. - 419 str., [1] f. pril. s Cankarjevo sl. - 8.000 izv. 6: V ekspresionizem in novi realizem / napisal Lino Legiša. - 1969. - 448 str. - 7.000 izv. 7: Slovstvo v letih vojne 1941-1945 / spisal Viktor Smolej. - 1971. - 389 str. - 6.000 izv. 821.163.6(091) COBISS.SI-ID 621313

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964. ali Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda

• Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. (COBISS)

Podobno navedemo nenaslovljeno urednikovo spremno besedilo na zavihku romana:

• Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. (COBISS)

Razprava v reviji

PERENIČ, Urška Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov = The reading societies network and socio-geographic dynamics / Urška Perenič ; [v angl. prevedel Timothy Pogačar]. - Zvd. - Slov. besedilo in prevod v angl. v isti št. - Podatek o prevajalcu posredovala urednica publikacije. - Viri in literatura ; Cited works: str. 380-381, 400. - Izvlečka v slov. in angl. V: Prostor v literaturi in literatura v prostoru / ur., ed. Urška Perenič. - Ljubljana : Slavistično društvo Slovenije, jul.-sep. 2012. - (Slavistična revija, ISSN 0350-6894 ; letn. 60, št. 3). - Str. 365-382, 383-400. 022.5:930.85(497.4)"18" FRASCATI: 5-415 COBISS.SI-ID 50413154

Kazalo Slavistične revije na spletu

Izvleček in povezava na članek v Slavistični reviji na spletu

• Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–382. (COBISS)

*Urška Perenič. [http://www.srl.si/sql_pdf/SRL_2012_3_09.pdf Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov.] ''Slavistična revija'' 60/3 (2012). 365–82. {{COBISS|ID=50413154}}

LAH, Klemen Cankarjevo priznanje - s poti / Klemen Lah. - Bibliografija: str. 58. V: Jezik in slovstvo. - ISSN 0021-6933. - Letn. 57, št. 1-2 (2012), str. [49]-58. 371.278:373.54(497.4)"2007/2008" COBISS.SI-ID 51562082

• Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. JiS 57/1–2 (2012). 49–58. (COBISS)

*Klemen Lah. [http://www.jezikinslovstvo.com/pdf.php?part=2012/1-2/49–58 Cankarjevo priznanje – s poti.] ''JiS'' 57/1–2 (2012). 61–73. {{COBISS|ID=51562082}}

Če želimo izpostaviti dejstvo, da je bil članek arhiviran tudi na dLib, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe:

• Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. JiS 57/1–2 (2012). 49–58. (COBISS) dLib

*Klemen Lah. [http://www.jezikinslovstvo.com/pdf.php?part=2012/1-2/49–58 Cankarjevo priznanje – s poti.] ''JiS'' 57/1–2 (2012). 49–58. {{COBISS|ID=51562082}} [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-CLUS4EUR dLib]

VIRK, Tomo Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih / Tomo Virk. - Dostopno tudi na: URN:NBN:SI:doc-4AZRIB1A, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-4AZRIB1A. - Bibliografija: str. 21-22. - Povzetek ; Summary. V: Primerjalna književnost. - ISSN 0351-1189. - Letn. 32, št. 2 (2009), str. 1-22. 82.091 FRASCATI: 6-203 COBISS.SI-ID 41101410

• Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. (COBISS) dLib

*Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. ''Primerjalna književnost'' [http://sdpk.si/revija/2009-2.pdf 32/2 (2009).] 1–22. {{COBISS|ID=41101410}} [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-4AZRIB1A dLib]

Pri revijah smo uporabili enkrat polni naslov drugič uveljavljeno kratico revije. Odločitev se zgodi glede na bralca: če računamo na bralce iz stroke, ki so jim kratice domače, potem ni ovir za njihovo uporabo, če pa gre za kakšno drugo publiko, npr. v tujini, ali za kakšno manj poznano periodiko, potem raje zapišemo polni naslov. Avtorjem gre navodilo, naj izbrano obliko uveljavijo v celotnem članku, urednikom pa, da pisanje naslova revije poenotijo po celi reviji, zborniku ali knjigi. V zadnjem primeru, pri Primerjalni književnosti, članki nimajo vsak svoje spletne lokacije, v pdf-formatu je dostopna celotna številka revije, zato je povezava narejena nanjo. In še za tiste, od katerih mentor zahteva iztis na papirju, oz. za članke, ki gredo v tisk:

Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Članek v časniku

Zdaj pa je dovolj učenja, kako oblikovati zapis na wikijih, da bo na zaslonu videti lepo, končno si kodo lahko ogledamo vsak trenutek, samo na zavihek Uredi je treba klikniti.

Članek v časniku

• Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (COBISS)

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo (pedanti to vendarle lahko dodajo v oklepaju), pomembna sta datum in stran. Cobiss je Književne liste popisal kot rubriko, tu pa smo se odločili zapisati jih kot prilogo časniku Delo; namesto dvopičja bi med naslovoma lahko napravili tudi pomišljaj. Pred datumom ni ločil! Nadnaslov smo zapisali za naslovom, kot da gre za podnaslov. V zadregi bi se znašli, če bi članek poleg nadnaslova vseboval tudi podnaslov, kar se ne zgodi tako redko. Tedaj te naslovne nize smiselno razporedimo, v sili pa v oglatem oklepaju, ki označuje našo interpretacijo, dodamo pojasnilo, za kaj gre.

Članek na dLibu

Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na célo številko v časopisu. Za prve rečemo, da imajo urejene metapodatke, drugi pa jih nimajo in je treba posamezna avtorska besedila v številki šele najti. Članek, ki je vpisan v Digitalno knjižnico s svojimi metapodatki, citiramo takole:

Članek z metapodatki na dLibu

• Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. (COBISS) dLib

V principu bi lahko spletno lokacijo postavili tudi v naslov članka ali na strani v reviji:

• Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. (COBISS)
• Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. (COBISS)

Vendar se v tem primeru izgubi podatek, da je revijo pospletil dLib.

Za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa in ga je treba tam šele poiskati s paberkovanjem po zaporednih številkah časopisa, je primerneje dodati povezavo na konkretno številko ali na celoten letnik revije (kadar se objava vleče iz številke v številko) takole:

Revija Čas na dLibu

Članek brez metapodatkov na dLibu

• Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. dLib ali
• Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92.

Cobissova ID-številka 4675843 se nanaša na celo revijo in ne na članek, zato jo izpustimo. Zdaj pa še navedba za sovražnike spleta:

Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. Tudi na spletu.

Ker pogosto navajamo kritike literarnih del v literarnih revijah, je tu zgled iz Sodobnosti.

Kritika v reviji Sodobnost

• Jože Horvat. Pavle Zidar, Izlet v mrak. Sodobnost 18/5 (1970). 555–57. dLib

Na dLibu ima članek samostojen vpis z metapodatki, v Cobissu ga pa ni, ker revija še ni bila bibliografsko popisana. Zadetki na dLibu desno spodaj ponujajo dva samodejno generirana citatna sloga, ki pa nista dosti uporabna; manjka celo obvezni podatek o straneh. Kaj vse smo spremenili pri popisu? Izpustili smo letnico začetka izhajanja revije in založbo pa tudi št. Cobiss, ker ne pripelje na vpis članka, ampak na zapis o celotni reviji. Izpustili smo besedi letnik in številka, saj je iz ustaljenega zaporedja številk v navedbi jasno, da prva zaznamuje letnik, za poševnico sledi številka znotraj letnika, v oklepaju je letnica in zadnji številčni podatek so strani. Da smo dobili podatke o straneh, na katerih je natisnjena kritika, in podatke o velikih začetnicah ter ločilih v naslovu, je bilo treba odpreti dokument v pdf-obliki. Za polno avtorjevo ime smo pokukali v Cobiss (horvat + zidar), če tam ne bi našli, bi pomagalo detektivsko guglanje. Spletnega naslova ne prekopiramo iz ukazne vrstice, ker se tam radi znajdejo še kakšni drugi nizi in je naslov predolg, zlasti pa neuporaben. Najenostavneje ga dobimo tako, da v vrstici URN kliknemo na povezavo z desno miškino tipko in izberemo Kopiraj mesto povezave. S <Ctrl> + <v> potem odložimo skopirano mesto v našo pisarijo.

Pri digitaliziranih publikacijah smo v skušnjavi, da bi povezavo nanje napravili kar preko naslova in ne šele na koncu običajnih bibliografskih podatkov za tiskano predlogo. Domislica ni dobra iz dveh razlogov: najprej je tu naslov, katerega besede bi mogoče želeli povezati z enciklopedičnimi informacijami, v zgornjem npr. [[:w:sl:Jože Horvat|Jože Horvat]], [[:w:sl:Pavle Zidar|Pavle Zidar]] in [[:w:sl:Izlet v mrak|Izlet v mrak]], in bi jih v tem primeru ne mogli, izpustili pa bi tudi priložnost za razločno oznako spletišča, v okviru katerega je bilo besedilo digitalizirano, v našem primeru dLib. Če bi se odpovedali povezovanju na številke strani [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-DJDF0XER 555–57], bi izgubili podatek, da gre za povezavo samo na ta članek, ne pa kar na celotno številko; nobena odločitev ni brez pomanjkljivosti.

Enciklopedijsko geslo

S poglavjem o navajanju enciklopedijskih gesel prehajamo k virom, ki jih v Cobissu ali na dLibu večinoma ni, kar pomeni, da gre za vire brez urejenih metapodatkov.

Geslo na Wikipediji

Avtomatizirani citati wikipedijskih gesel

Posamezni učitelji še vedno povprek prepovedujejo uporabo in citiranje člankov na Wikipediji, vendar so taka nerazgledana stališča vedno bolj redka. Seveda ne bomo citirali kratkih člankov, ki so označeni kot škrbine, pri kvalitetnih geslih pa ne moremo imeti prav nikakršnih pomislekov. Vzemimo geslo planinska povest. Najlažji je sklic na geslo, kadar pišemo kak drug članek za Wikipedijo. Zadoščajo oglati oklepaji okrog naslova, ki smo ga prej postavili v imenovalnik, in sklic je narejen. Sklicevanje na slovensko planinsko povest iz drugih nacionalnih Wikipedij ali iz drugih Wikimedijinih spletišč zahteva pred naslovom v oglatih oklepajih še predpono :w:sl:, kakor smo pravkar storili: [[:w:sl:Planinska povest|planinsko povest]].

Za sklicevanje zunaj Wikipedije ta sama ponuja dovolj zgledov, če kliknemo na izbiro Navedba članka v stolpcu levo od članka: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook, Bluebook, Harvard JOLT, BibTeX, LaTeX. Razlikujejo se v rabi narekovajev in drugih ločil, podčrtav, v zaporedju podatkov, navajanju avtorstva, datuma dostopa in podobnih podrobnostih, s katerimi se ni vredno obremenjevati. Za vse te predloge veljajo isti pomisleki, kot smo jih zapisali v poglavju višje.

Avtorstva ne bomo navajali, tudi če v zgodovini strani najdemo koga, ki je zaslužen za članek v večji meri kot vsi drugi, ker ga lahko že jutri kdo drug močno dopolni ali spremeni. Drobnjakarji bi želeli po zgledu nekaterih tujih slogov namesto avtorja napisati Sodelavci Wikipedije, vendar jih bomo v tem poskusu ustavili, saj tudi pri anonimnih tiskanih delih ne pišemo vedno Anon ali Anonimno na mesto, kjer bi moralo stati avtorjevo ime. Nujni podatki so samo naslov gesla, naslov spletišča in datum. Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, saj lahko iz zgodovine strani do minute natančno razberemo, kdaj je citat nastal in na katero verzijo članka se je takrat skliceval, zunaj wikijev pa je datacija včasih potrebna. Zabeležena je na dnu članka (npr. »Čas zadnje spremembe: 08:35, 22. maj 2012.«), od česar uporabimo samo dan, mesec in leto, mesec lahko v nominativu (maj) ali, kar starejši pisci močno forsirajo, v genitivu (maja) oz. okrajšano, če se hočemo izogniti dilemi med imenovalnikom in rodilnikom (jan.). Za kar koli se bomo že odločili (zapis s številko, besedo, okrajšano, v imenovalniku ali rodilniku), poenotimo zapise datumov v vsem sestavku. V zadregi smo edino glede naslova spletišča, ki je zapisan na dva načina: v stolpcu levo od članka »WikipedijA: Prosta enciklopedija«, pod naslovom članka pa »Iz Wikipedije, proste enciklopedije.« Eno ali drugo je prav, nič pa ni narobe, kadar gre za domače teme, tudi brez podnaslova, torej zgolj »Wikipedija«. Slog MLA pri navajanju iz spletnih virov zahteva pojasnilo, da gre za internet (Web, slov. Splet), vendar je pri splošno poznanih spletiščih, kakršno je Wikipedija, to popolnoma odveč. Odveč je tudi navajanje spletne lokacije (http://sl.wikipedia ...), kakor jo še priporoča vrsta citatnih slogov, ker pač spis najdemo precej prej, če vtipkamo njegov naslov v iskalnik, kot če bi tipkali URL v ukazno vrstico. Navedek enciklopedičnega članka iz Wikipedije bo po analogiji z navajanjem časnikov brez pike med naslovom spletišča in datumom in s hiperpovezavo, ki jo vgradimo v naslov:

• Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

Ker je tole šola, vzgojno ponovimo, da je navajanje URL-jev grdo in nesmiselno, tako na zaslonu kot na papirju:

• Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012. http://sl.wikipedia.org/wiki/Planinska_povest

Na papirju hiperpovezave ni, možni pa so, tako kot na spletu, različni zapisi spletišča:

Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.

Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.

Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

Najbolj preprosto bi bilo, da v naslov vgradimo standardno povezavo http://sl.wikipedia.org/wiki/Planinska_povest, ki kaže na najbolj svežo varianto gesla, vendar včasih želimo navesti natanko tisto verzijo spreminjajočega se gesla, ki smo jo konzultirali ob pisanju članka. Povezavo nanjo dobimo tako, da v zgodovini članka kliknemo na datum želene verzije (npr. 10. maja 2010) in potem povezavo iz ukazne vrstice vgradimo pod naslov gesla v našem spisu: https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Planinska_povest&oldid=2273031. Še bolj enostavno je, če z menija na levem robu članka med Orodji izberemo Trajno povezavo na verzijo članka, ki si ga pravkar ogledujemo, in jo iz ukazne vrstice prekopiramo v hiperpovezavo; prepoznavna je po repku oldid za naslovom gesla.

• Planinska povest. Wikipedija 10. maj 2010.

Historiat članka

Izbrana starejša verzija članka

Komaj kaj drugače postopamo z besedili na Wikiviru, Wikiverzi, na Wikiknjigah in na Wikimedijini Zbirki (Commons).

Slovenska biografija

Geslo o Franu Levstiku v Slovenskem biografskem leksikonu oz. v Slovenski biografiji

Do nedavnega smo za biografske članke posegali po treh pomembnih virih, na papirju in zadnja leta na zaslonu: v Slovenski biografski leksikon, ki je izhajal med leti 1925 in 1991 v Ljubljani, Primorski slovenski biografski leksikon (Gorica, 1974–1994) in v Novi slovenski biografski leksikon (2013). Zdaj bodo združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo pri ZRC SAZU, in se bomo (razen v izjemnih primerih, ko bi npr. hoteli pokazati na napake v predhodnih verzijah) sklicevali samo nanj.

• Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). Slovenska biografija.

Ali, kadar želimo izrecno pokazati na relevantni vir podatkov znotraj SB:

• Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). SBL. Slovenska biografija.

Natančno citiranje iz starega dobrega SBL bi bilo nerodno, ker je izhajal polnih 66 let, pod različnimi uredniki in pri različnih založbah. (COBISS) Slodnjakov članek je izšel v 4. zvezku 1. knjige leta 1932. Ker se bolje kot po zvezkih, ki so lahko različno vezani, in letnicah znajdemo po abecedi gesel, bi zadoščala samo kratica s. v. (lat. sub voce 'pod geslom'), pravzaprav pa je tudi ta odveč, saj vemo, kako se iščejo gesla v leksikonih.

Ker je PSBL v tem trenutku vključen v Slovensko biografijo šele s prvo črko abecede, si poglejmo, kako citirati tam popisanega primorskega avtorja Andreja Budala. Članek se nahaja v 3. zvezku, ki je izšel leta 1976, na straneh 149 in 150, vendar bomo te podatke izpustili, ker po leksikonih iščemo po abecedi in ne po strani v kazalu. Avtor je podpisan na dnu članka s kratico Jem, ki jo kazalo kratic razveže v Martin Jevnikar. Pdf-ji zvezkov so na portalu Sistory: Zgodovina Slovenije.

Geslo o Andreju Budalu v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu

• Martin Jevnikar. Budal Andrej. Primorski slovenski biografski leksikon. Sistory.

Pa poskusimo še s kakšnim avtorjem na A-, pri katerem želimo citirati samo geslo, ki ga je SB prevzela iz PSBL; na članek skočimo s klikom na PSBL v desnem stolpcu ali z listanjem po strani:

Sklop gesel o Jožetu Abramu v Slovenski biografiji

• Anton Kacin, Jožko Kragelj in Marijan Brecelj. Abram, Jože (1875–1938). PSBL. Slovenska biografija.

Kadar nočemo biti tako natančni, podatke o izvirni objavi umaknemo, pojavijo pa se nove dileme. SB združuje zelo kratko nepodpisano geslo iz SBL, geslo iz NSBL, ki ga je podpisal Andrej Vovko, in geslo iz PSBL, ki smo ga pravkar citirali. Vseh avtorjev ne bomo navajali, pri odločitvi za samo enega, prvega, pa smo v zadregi, kdo je to, zato mislim, da si v takih primerih lahko privoščimo izpust avtorja:

• Abram, Jože (1875–1938). PSBL. NSBL. Slovenska biografija.

Geslo v Enciklopediji Slovenije

Žalostno je, da še ni digitaliziran tako temeljni leksikografski vir, kot je Enciklopedija Slovenije. Nov dokaz, da takih podjetij ne smejo voditi komercialne založbe klasičnega tipa. Tudi gesla v ES so avtorsko podpisana, v naslednjem zgledu s krajšavo M. Do., ki je na seznamu kratic razvezana v Marjan Dolgan. Geslo je na 93. strani 4. zvezka, ki je izšel v Ljubljani pri Mladinski knjigi leta 1990, vendar tako kot zgoraj teh podatkov ne bomo navajali, večinoma zadošča samo

• Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.

Gesla iz leksikonov Slovenska književnost in Literatura, ki so krajša od gesel v naštetih virih, navajamo samo takrat, kadar obsežnejše informacije drugod ne najdemo. V Slovenski književnosti smo dolžni poiskati razvezavo okratičenega avtorja, pri geslih v Literaturi pa avtor ni podpisan in ga ne navajamo. Nikakor ni dovolj v seznamu literature navesti samo naslov leksikona, vedno se citat začne z avtorjem in naslovom gesla.

• Zoltan Jan. Bogataj-Gradišnik, Katarina. Slovenska književnost. Ljubljana: CZ, 1996 (Sopotnik) [Leksikoni].

Gre za zvezek v seriji leksikonov Cankarjeve založbe, vendar je izraz Leksikoni zapisan samo na platnicah, v kolofonu ga pa ni, in smo ga zato dali v oglati oklepaj na koncu. Leksikon je uredil Janko Kos s sodelavci, ampak če smo v prejšnjih primerih urednike izpustili, jih dajmo še tukaj. Za konec tega poglavja preverimo še, če bi se znali sklicevati na kakšno besedo iz drugih leksikografskih virov, čeprav takih drobnarij v seznamu literature ponavadi ne navajamo.

• Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran.
• Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2008.
• Naturalizem. Leksikon Literatura. Ljubljana: CZ, ⁵2009 (Mali leksikoni CZ).
• Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: MK, 1997 (Cicero).
• Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Fran.

Če ne gre za lastna imena, so v slovarjih in tudi v enciklopedijah gesla zapisana z malo začetnico. V Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo pa se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature (tako kot na druge članke), v linkih vzdolž besedila pa z malo začetnico.

Dodatno berilo

• Uporabniški pogovor:Hladnikm#Migracija SBL -> Slovenska biografija. Wikipedija, prosta enciklopedija 5. marca 2014 sl.
• Predloga:SBL za citiranje biografskih gesel v Wikipediji.
• Šaleški biografski leksikon. Knjižnica Velenje.
• Gorenjci.si: Spletni biografski leksikon znanih Gorenjk in Gorenjcev.
• Notranjci.si. Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica.
• Primorci.si. Goriška knjižnica Franceta Bevka Nova Gorica in Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper.
• Pomurci.si. Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota.
• Spletni biografski leksikon celjskega območja in Zasavja. Osrednja knjižnica Celje.
• Znani.Slovenci.si: Spletni biografski leksikon znanih Slovenk in Slovencev.
• Kamniško-komendski biografski leksikon. Knjižnica Franceta Balantiča, Kamnik.
• Dolenjski biografski leksikon. Knjižnica Mirana Jarca, Novo mesto.
• Mariborski biografski leksikon. Univerzitetna knjižnica Maribor.
• Posavci.si.
• Obrazi Slovenije: Spletni biografski leksikon osrednje Slovenije. Knjižnica Litija.
• Spodnjepodravci.si. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj.
• Biografski leksikon Koroške.
• Mariborske osebnosti. Ur. Mateja Ratej. Ljubljana: ZRC SAZU, 2018.

Forum

K informacijam na drugih spletiščih. Sporočilo v rubriki Knjižni molji na forumu MedOverNet:

Prispevek v forumu Knjižni molji

• Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.

Rubrika knjižni molji na Med.Over.Net ni tako zelo poznana kot Wikipedija in bi kdo utegnil to spletno lokacijo imeti za časopis. Ta nevarnost obstaja le, kadar spletišče navajamo v tisku, zato takrat navedku dodamo na koncu še podatek Splet. Kadar spletišče navajamo v spletni objavi, ta dodatek ni potreben, ker je že iz obstoja povezave v navedku jasno, da gre za splet, saj povezava kam drugam kot na splet ne more kazati.

Pomemben vir slovenističnih informacij je forum SlovLit. Sporočilo poiščemo v arhivu, če ne gre drugače, v komprimirani datoteki za ves letnik oz. za vsa leta. Posamezno sporočilo ima lahko več naslovov.

Prispevek na forumu SlovLit

Na prikazano SlovLitovo sporočilo se sklicujemo takole:

• Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Včasih se naslov v glavi sporočila in uredniški naslov na vrhu strani razlikujeta. Tule smo izbrali vidnejšega uredniškega (Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«) namesto avtorjevega (Prešernovska struktura), lahko pa bi se odločili tudi obrnjeno.

Spletni tečaj

Začetna stran serije spletnih predavanj

• J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Izvajalca tečaja smo razbrali iz opisa predavanj. Courseri podobno spletišče z (deloma) prosto dostopnimi predavanji je edX.

Blog

Blogovski prispevek

• Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Blogi so zahtevni za citiranje včasih zato, ker manjka ime avtorja (kadar vemo zanj iz drugih virov, ga postavimo na začetek v oglati oklepaj), drugič zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik. Taka avtorska rubrika ima v zgornjem primeru naslov Za narodov blogor. Datum ogleda ni potreben, če je stran sama datirana in ni verjetno, da bi se spreminjala.

Članek na spletišču

Strokovni članki, objavljeni zgolj na spletu, so še vedno redkost. Gre za predobjave, ki slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo ali pa so, redigirani, postavljeni na spletno stran revije. Tedaj navedbo naknadno dopolnimo s svežimi podatki o natisu. Če so spremembe med predobjavo in dokončanim člankom velike, to v opombi pojasnimo.

• Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. (COBISS)

Zgornji primer je z osebnega spletišča, ki nima svojega imena. Nadaljnji primeri pa so s poznanih spletišč in je navedba njihovih imen obvezna.

Članek s spletišča Gore in ljudje

• Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.

Primer ni najbolj enostaven, ker se ob naslovu kopičijo še podnaslovi (ker gre za alternativo, smo mednju vtaknili desno poševnico) in naslov rubrike Četrtkova zgodba. Naslov spletišča smo reproducirali zvesto emblemu z malimi črkami in vezajem, čeprav ga Google najde tudi, kadar vanj odtipkamo preprosto Gore in ljudje. Žal ni bilo mogoče nikjer v navedbi razkriti, kateri jubilant se skriva za skrivnostno krajšavo Vlado H., in smo to lahko storili šele tule.

Da ne bomo pozabili, kako navedemo táko objavo v tisku:

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.

Če ne bi končnica .net tako zelo razločno kazala za splet, bi navedbo v tisku končali s stavkom Na spletu. ali takole:

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.

Kolumna s spletišča Planet Siol.net

• Samo Rugelj. Javno iz zasebno v slovenskih medijih: Urbani portreti. Planet Siol.net 5. feb. 2014. http://www.siol.net/priloge/kolumne/samo_rugelj/2014/02/javno_in_zasebno_v_slovenskih_medijih.aspx
• Samo Rugelj. Javno iz zasebno v slovenskih medijih: Urbani portreti. Planet Siol.net 5. feb. 2014.

Literarna kritika na spletišču LUD Literatura

• Barbara Leban. Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike: Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013. LUD Literatura 23. jan. 2014.

Spet nekoliko bolj zapleten primer zaradi sestavljenega naslova in sestavljenega dolgega podnaslova. Med naslovom in podnaslovom smo napravili dvopičje, sicer pa smo ohranili ločila, kot jih je postavil urednik spletišča, čeprav gre za podredna razmerja, ki nas nagovarjajo k uporabi dvopičij. Podnaslov je bibliografska navedba dela, ki je predmet kritike. Spet bi želeli delati red in navedbo poenotiti po principih, ki jih gojimo v tejle knjigi, vendar je nad njimi zahteva, da v interpunkcijo izvirnega naslova ne posegamo. Smo pa izpustili podnaslov spletišča Povsem pritegnjen, ker ni bistven.

Kako pa bi navedli komentar k temu članku, ki ga je napisala neka ANKA?

Komentar članka na spletišču LUD Literatura

• ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014.

Ker prispevek nima naslova, smo v oglatem oklepaju, ki označuje naše intervencije v citirano besedilo, pojasnili, za kaj gre. Privoščili smo si krajšanje izvirnega naslova, saj si ga lahko ogleda, kdor klikne na povezavo. Ta oglati oklepaj je kriv, da smo se odločili povezavo prilepiti kar pod avtoričin psevdonim. Preveč predrzno? Če v tisku ne bi bilo popolnoma jasno, da gre za navedbo spletnega vira, dodamo na koncu še Na spletu.

Članek s spletišča AirBeletrina

• Aljoša Harlamov. Kako iz-brati pravega/pravo?: punce iz knjižnice in druge romantične zmote. airBeletrina 17. okt. 2013.

Mikalo nas je, da bi malo začetnico podnaslova v skladu s pravili navajanja spremenili v veliko, pa smo se spomnili, da je treba najprej spoštovati avtorjevo odločitev glede velike začetnice, in smo malo začetnico izjemoma ohranili, kakor tudi dvopičje za vprašajem.

Članek na spletišču RTV

• Andrej Mrak. S Prešernom po »hudičevih« hišah v Ljubljani: Peterica ljubljanskih zabavišč, ki jih je »vzel hudič«. Razglednice preteklosti. MMC RTV Slovenija 5. jan. 2014.

Avtorjevo ime je na dnu članka. Razglednice preteklosti je naslov rubrike, podnaslov portala »Prvi interaktivni multimedijski portal« smo izpustili.

Zapis v podatkovni zbirki

Zapis o Turnškovem romanu v podatkovni zbirki slovenskega zgodovinskega romana

• Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Na strani z zadetkom ni nobenega imena, na dnu začetne strani zbirke pa je podatek, da sta jo uredila Miran Hladnik in Primož Jakopin. Zato njuni imeni dodamo za naslov zbirke, tako kot počnemo z imeni urednikov zbornikov. Tam je letnica postavitve, ker pa se zbirke spreminjajo, je smiselno navesti na koncu še datum dostopa. Datacijo strani se da včasih sicer razbrati iz izvirne kode, ki jo prikličemo na zaslon preko menija v brskalniku ali pod desnim miškinim kazalcem. Pedant nam prišepetava, naj jo damo v oglati oklepaj, ki nakazuje, da podatka nismo pobrali s spletne strani, ampak smo ga pridobili kako drugače. Ker pa so oglati oklepaji pri pisanju za wikije rezervirani tudi za druge reči, se jim tu raje odpovemo.

Diplomska naloga

Bogato nahajališče informacij, ki jih Cobiss ne razkrije, je katalog diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ko v iskalnik vtipkamo npr. ime pisatelja Ivana Potrča, postreže z naslovi 19 diplomskih nalog. Vsake posebej ne bomo navajali, za izbor pa bi morali v knjižnico in jih vsaj prelistati. Privoščimo si torej kar sklic na vseh 19 zadetkov naenkrat.

Seznam diplomskih nalog iz slovenske književnosti

Iskanje

Izid iskanja

*Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008: ivan potrč (19). Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Iskanje po zbirki diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF

Katere dileme je bilo treba razrešiti pri odločitvi za predstavljeni format sklica? Težave so povzročali različni naslovi spletišča v različnih fazah iskanja: Diplomske naloge iz slovenske književnosti na FF, Diplomske naloge iz slovenske književnosti na FF od 1950 dalje: iskanje po zbirki, Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008. Zdelo se je smiselno izbrati naslov strani z zadetki (čeprav ne bo dolgo ostalo pri tem formatu in se bo baza še krepila in število diplomskih nalog povečevalo, vmesnik in spletna lokacija pa spreminjala).

Zdaj pa se odločimo za eno od naštetih diplom:

Diplomska naloga o Ivanu Potrču

Diplomska naloga o Ivanu Potrču

• Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.

Če bi bila diplomska naloga vpisana v Cobiss, bi dodali še sklic nanj, vendar diplomskih del iz tistih let v Cobissu še ni. Vrstna oznaka Diplomsko delo je v oklepaju, ker iz vpisa ni razvidno, da bi se nahajala na platnicah. Če se (kar preverimo v fizičnem izvodu), oklepaji niso potrebni. Podatek o mentorju je včasih pomemben, zato ne bo nič narobe, če navedemo tudi njegovo ime, in ker gre za unikat, shranjen v knjižnici Oddelka za slovenistiko, tudi ta podatek:

• Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre.

• Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx
• András Kornai. Language Death in the Digital Age. META-FORUM 2012 – A Strategy for Multilingual Europe. Bruselj jun. 2012, objavljeno na Videolectures 9. avg. 2012. Prosojnice.
• Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

Video iz zadnjega primera je naložil neki smcmahon92, ki na Youtubu ne razkriva svoje identitete, zato ga izpustimo.

Zemljevid

Zemljevidi so podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom. Svojčas so bili avtorsko delo (npr. Kozlerjev zemljevid slovenskih dežel, panoramski zemljevidi Franceta Planine), v zadnjem času pa so produkt inštitucionalnega (državnega ali komercialnega) kolektivnega dela, pri katerem navajanje avtorjev ali urednikov ne pride v poštev. Na avtorska imena ali imena urednikov naletimo pri posameznih slojih na zemljevidu ali pri posameznih zapisih znotraj sloja, če je za vpis ljudi, ki posegajo v javno dostopne zemljevide, predvideno posebno polje, vendar tudi v tem primeru navajanje sodelavcev ni običajno. Sloj Literarni spomeniki, ki smo ga ustvarili na Geopediji, bomo popisali takole:

Zemljevid 1: Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

Zemljevid 2: Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.

Če bi na vso silo želeli podatke o zemljevidu navesti v seznamu literature med drugimi referencami, bi to storili takole:

• Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.
• Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.

Podatek o verziji Lite ob naslovu spletišča smo izpustili, ker so prikazi v različnih uporabniških formatih (Lite, Pro) enaki, smo pa upoštevali razlike v imenu in http-naslovu spletišča. Datum ogleda navedemo zato, ker ni nikjer podatka o tem, kdaj je zbirka nastala oz. kdaj je bila nazadnje ažurirana. Poglejmo si še možnost sklica na posamezni spomenik v sloju.

Zemljevid 3: Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.

Zemljevid 4: Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014.

In še za potrebe seznama literature, kadar zemljevida nismo objavili in je to edini način za dokumentiranje vira:

• Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.
• Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014.

Majhne razlike v hiperpovezavah so enkrat za prikaz topografskega, drugič za prikaz ortofoto pogleda. Na URL-niz vpliva tudi povečevanje ali pomanjševanje izreza. Ime avtorja zapisa smo, kot je bilo napovedano, izpustili, čeprav se je podpisal na dnu dokumenta. Že jutri namreč lahko v zapis poseže drug avtor, ob letu osorej tretji itd.

Zemljevid na Wikimedijini Zbirki bomo s podnapisom opremili takole:

Zemljevid 5: Novo kraljestvo v 15. stoletju pr. n. š. Wikimedia Commons 2010, zadnja sprememba 24. maja 2014.

Pogled v zgodovino datoteke pokaže, da je predlogo za zemljevid izdelal NormanEinstein, kar najbrž ni pravo ime, imena in lokacije pa je vanjo vnesel Bostjan46. Ker se v principu lahko predelave zemljevida loti vsakdo, je avtorstvo podobno kot na Wikipediji, kjer avtorjev zaradi množice redakcij ne navajamo, čeprav licenca cc zahteva od nas samo to. Za pravo ime avtorja običajno niti ne vemo, zato tudi tu navedemo le naslov uporabljene verzije zemljevida, lokacijo, kjer interesent dobi tudi vse druge podatke, in datum kreacije ter zadnje spremembe, ki stoji čisto na dnu strani; datum dostopa je po vseh teh časovnih podatkih odveč.

Vprašljivo je navajanje spletišča Wikimedia Commons kot vira slike, kadar sliko objavimo na katerem od Wikimedijinih spletišč. Pri slikah, ki sem jih sam naložil na Wikimedia Commons prav z namenom, da jih uporabim v Novi pisariji, nekako samoumevno vira ne navajam, pri drugih slikah iz Zbirke pa to, kot je videti v zgornjem primeru, počnem. V izogib morebitnim pomislekom je navedbo spletišča smiselno ohraniti, kadar bi se utegnili pojaviti dvomi o izvoru slike.

Če na zemljevid v Zbirki pripelje klik na sličico, tako kot je navada na wikijih, potem dodatna povezava v napisu pod zemljevidom, kakršno smo uporabili v prejšnjem primeru, ni potrebna. Naslov slike, ki je v zbirki v angleški, francoski in arabski varianti (ime datoteke: Africa (orthographic projection), opis datoteke: Orthographic map of Africa; Carte orthographique de l'Afrique; العربية: الخريطة الهجائية لأفريقيا), smo prevedli v slovenščino:

Zemljevid 6: Ortografska karta Afrike. Wikimedia Commons 2009, zadnja sprememba 4. aprila 2013.

Morebitne ugovore, da podnapis ne more biti v slovenščini, ker je slovenjenje nasilje nad originalnim poimenovanjem, nevtraliziramo z eno nonšalantno potezo: v Zbirki kliknemo pri sliki na zavihek uredi in v polje Description dodamo slovenski prevod {{sl|1=Ortografska karta Afrike}} ter si zemljevid na ta način jezikovno prisvojimo.

Fotografija

Za razliko od navedb običajnih bibliografskih podatkov v seznamu literature vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd., v natisnjenih monografijah pa je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi. V Novi pisariji v skladu s prakso objav na wikijih teh predpon ne bo; wikiji slik namreč ne številčijo samodejno, tako kot znajo številčiti naslove ali alineje. Za zgled številčenja na drugih spletnih mestih bodo numerirane samo v tem poglavju. Navajanje fotografij na način polnih bibliografskih opisov citiranih knjig in člankov v seznamu literature ni v navadi, zato se bomo navadili na vire sklicevati pod sliko.

Podoben status kot fotografije imajo grafikoni ali tabele. Tudi virov teh ne navajamo v seznamu literature, ampak neposredno pod njimi. Problemom avtorstva pri slikovnem gradivu se Nova pisarija posveča tudi v drugih poglavjih, tu naj izrazimo le dvom v ozko legalistično stališče, da je avtorja fotografije, ki je v prostem dostopu in opremljena z licenco cc, v vsakem primeru treba navesti. Zdrava pamet nam pravi, da pri zaslonskih posnetkih navajanje imena tistega, ki je uporabil kombinacijo tipk <Ctrl> in <PrtScr> za generiranje zaslonskega posnetka in potem rezultat obdelal (obrezal, popravil kontrast in ostrino, shranil v želenem formatu in ga postavil na splet), res ni vredno navajati in ga brez slabe vesti lahko izpustimo. Mirno izpuščamo tudi imena ljudi, ki s pritiskom na sprožilec dokumentirajo naslovnice knjig, strani v knjigi, informacijskih tabel, slik, kipov, arhitekturnih objektov ipd. V takih primerih je neprimerno bolj važno navesti avtorje fotografiranih stvaritev.

Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če imamo občutek, da je fotografija avtorski izdelek, da ima torej vidno stopnjo umetniške kreativnosti. Ker je to težko objektivno presojati, se zanesemo na avtorjevo intenco ali njegov družbeni položaj. Fotografije poznanih avtorjev in tistih, ki se pod svoje fotografije dosledno podpisujejo, ki jim očitno ni vseeno, če bi jih ne navajali, korektno opremimo z imeni. Ime fotografa pa izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom (mogoče bi celo protestiral, ko bi v napisu k sliki razkrili njegovo pravo ime!). Čeprav je licenca cc, s katero so opremljeni intelektualni proizvodi na Wikimedijinih spletiščih, enotna, je praksa navajanja avtorjev, ki jo licenca zahteva, različna: pri tekstih na Wikipediji ali v Wikislovarju avtorstva nikoli nihče ne navaja, tudi kadar je avtor izjemoma en sam in se je podpisal s pravim imenom, pri tekstih na Wikiviru in Wikiknjigah ter fotografijah v Zbirki pa. Pravniško vztrajanje pri doslednem navajanju vzdevkov ali pravih imen avtorjev, ki se skrivajo za vzdevki, bi bilo v opreki z avtorjevo deklarirano željo po anonimnosti in bi se lahko razlagalo kot kršenje njegove pravice do zasebnosti. Povrhu kaže globoko nerazumevanje nove vloge intelektualnih izdelkov v svobodni kulturi.

Saj ne spada sem, vendar ne bo prav nič odveč ponovno opozoriti, da nikakor ni vse, kar najdemo na spletu, dovoljeno tudi ponovno objaviti v svojem članku. V svoje spletno besedilo smemo vključiti le tiste posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last, in tiste posnetke, ki sicer nimajo take oznake, vendar smo prepričani, da z objavo nikomur ne povzročamo škode. Na slovenski Wikipediji, ki se glede avtorskih pravic obnaša bolj papeško kot papež, smemo objaviti zgolj fotografije, ki smo jih sami posneli (in pri tem pazili, da se ni v objektiv ujelo kakšno tuje avtorsko delo) in tiste, ki so izrecno označene kot javna last. Fotografije, ki so jih avtorji dali v javno last in spadajo med freeware (brezplačne stvari), se nahajajo na spletiščih Flickr, Instagram, Panoramio, v Wikimedijini Zbirki (Wikimedia Commons) itd.

Potrebno je dodati še opombo, da je praksa opremljanja fotografij z licencami cc mlada in spreminjava, pravne interpretacije toge in v nasprotju z duhom svobodne kulture, spreminja se tudi navajanje fotografij, zato je tudi naslednja navodila oz. priporočila treba jemati z zdravo distanco in z odprtostjo za alternativne predloge, ki jih utegne prinesti prihodnost.

Najprej zgledi fotografij z dLiba, potem pa še z drugih spletišč.

Slika 1: Slovenski pisatelji in literarni zgodovinarji. Ilustracija [Foto revija] b. l. Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK. dLib

Sliko Zofke Kveder smo našli v Albumu slovenskih književnikov na 112. strani. Knjiga je tudi na dLibu. Na dLibu smo medtem odkrili, da je ista slika vključena tudi v Zbirko upodobitev znanih Slovencev NUK. Ker je mogoče tu v boljši ločljivosti, navedemo tudi to.

Slika 2: Naslovnica Albuma slovenskih književnikov, 1928. dLib

Slika 3: Zofka Kveder-Demetrović (1878–1926). Album slovenskih književnikov. Ur. Janko Šlebinger. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1928. 112. (COBISS) Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK; dLib

Stran v osebnem fotoalbumu:

Slika 4: Fotoalbum 171: Srne pa jelen. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.

Podatek, da gre za 171. stran Fotoalbuma, smo prepisali iz kazala, kamor vodi klik na ikono <i> v glavi. Prav lahko bi zaporedje enot, ki sta bili v prvem primeru v razmerju naslov: podnaslov, tudi obrnili in napravili med njima piko, po vzorcu poglavja v knjigi:

Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.

ali pa bi, ker gre pravzaprav za uredništvo spletne strani, ime tvorca po zgledu avtorstva besedil postavili na prvo mesto:

Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.

Pri naslednji sliki sta tvorca dva: večino posnetkov (ne pa vseh!) na strani je napravil Silvo Fatur med leti 1958 in 1962, preslikal in uredil na svojih spletnih straneh pa Miran Hladnik. Najbolj varno je zaradi mešanega avtorstva slik začeti z naslovom in podnaslovom spletne strani:

Slika 5: Pred 55 leti: Iz fotografskega arhiva študenta slavistike Silva Faturja. Miran Hladnik. Fotoalbum 207 15. okt. 2013.

Bolj zapleteno je navajanje fotografskih reprodukcij umetnostnih del, ki so, tehnično gledano, izvedena dela. Slika 6 je objavljena v zapisu v zbirki. Kip je bil napravljen najbrž precej pred letom 1986, postavljen 2007, fotografiran 2011 in fotografija postavljena na mesto, od koder jo citiramo, verjetno 2012. Ko citiramo samó fotografijo kipa, so na prvem mestu podatki o izvirnem delu. Pod kateri del podatkov o viru natančno bomo spravili hiperpovezavo, je stvar vsakokratne presoje; ponavadi zadošča naslov slike:

Slika 6: France Gorše: Karel Mauser [19??]. Podbrezje 2007. Foto Miran Hladnik 2011. Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si.

Zdaj pa še k zgledom fotografij na Wikimedijinih spletiščih.

Slika 7: Rajko Korošec (File:Rajko Korošec.jpg). Foto Miran Hladnik 28. jun. 2007. Wikimedia Commons.

Pri Sliki 7 smo se soočili z dilemo, kako jo nasloviti. Ločevati moramo med imenom slikovne datoteke in imenom slike. Včasih sta imeni skoraj identični (táko je tudi priporočilo), včasih pa je ime datoteke popolnoma nepomenljivo ali nerodno. Pri slikah iz Zbirke smo se odločili zapisati kar obe: naslov Rajko Korošec ustreza našim intuitivnim poimenovalnim navadam oz. je prevzet iz opisa slike, ime jpg-ja pa nam koristi pri iskanju po spletu. Če gre za sliko, prefotografirano iz časopisa, je smotrno njen naslov vzeti od tam. Ime datoteke je v zbirki enako za vse nacionalne Wikipedije, opis slike pa je v različnih jezikih; izberemo jezik, v katerem je bila slika postavljena v Zbirko, še bolje pa, če opis (in naslov) slike prevedemo v slovenščino.

Fotografija stare grafike:

Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Bakrorez, med 1660 in 1673. Wikimedia Commons.

Podatkov nismo vzeli iz opisa slike v Zbirki, kjer je kot avtor naveden Valvasor (saj vemo, da se Valvasor ni ukvarjal s to obrtjo, ampak je pisal knjige in v njih slike le objavljal), ampak s češkega spletišča Kartensammlung Moll, kjer je bila objavljena v zbirki Atlas Austriacus: Österreichischer Reichskreis: Krain 2 pod licenco cc. Ime bakrorezca Andreas smo poslovenili v obliko, po kateri je poznan v SBL. Lahko bi sliko sneli neposredno iz tega vira in ga citirali:

Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Atlas Austriacus: Österreichischer Reichskreis: Krain 2. Bakrorez, med 1660 in 1673. Kartensammlung Moll.

V wikipedijskem članku Slovene historical fiction smo našli posnetek bitke s Turki, jo uporabili v svojem članku in jo moramo opremiti s podnapisom. Ker je članek na angleški Wikipediji, se odpre, ko kliknemo na sliko, na naslovu angleške Wikipedije (https://en.wikipedia.org/wiki/File:Boj_s_Turki-Valvasor.jpg), vendar je pod njo informacija, da je slika doma v Wikimedijini zbirki, od koder je dostopna vsem nacionalnim Wikipedijam; tam pa so tudi podatki o njenem izvoru:

Slika 9: Kazalec na Wikimedia Commons

Slika 10: Zgodovina datoteke s podatki o izvoru

Sklicevali se bomo na sliko v skupni Zbirki in ne na njeno uporabo v tej ali oni nacionalni Wikipediji. Za vpis bibliografskih podatkov je bilo spet potrebno nekaj raziskovanja. Pod sliko je št. 47, ki nakazuje, da je bakrorez iz oštevilčene zbirke ali knjige, letnica 1689 pa kaže, da je bil najbrž vzet iz Valvasorjeve knjige, ki je izšla tega leta in jo najdemo v Cobissu in na dLibu v štirih obsežnih pdf-jih, vsak obsega namreč več kot 700 strani. Ne, listali zdajle po njem ne bomo, verjemimo na besedo, da je nekje tu, in jo citirajmo:

Slika 11: [Boj s Turki.] Bakrorez iz knjige Janeza Vajkarda Valvasorja Die Ehre dess Hertzogthums Crain: Das ist, Wahre, gründliche, und recht eigendliche Belegen- und Beschaffenheit dieses [...] Römisch-Keyserlichen herrlichen Erblandes. Laybach: Zu finden bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlern in Nürnberg, 1689. Wikimedia Commons. (COBISS) dLib

Zanemarili smo torej podatke iz Zbirke, da je sliko tja postavil Janez Drilc 4. februarja 2007. Ker ni podatkov o fotografskih nastavitvah, je verjetno, da je slika nastala kot zaslonski posnetek objave na dLibu. Izpustili smo tudi angleški opis slike. Če bi bila slika naslovljena, bi bila v nemščini in bi bili dolžni navesti nemški naslov, tako pa smo se odločili za slovenski opis vsebine in ga dali v oglati oklepaj, ki v bibliografskih navedbah označuje našo intervencijo v podatke.

Kadar je predmet fotografije umetniško delo, navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, potem pa še ime fotografa in podatke o lokaciji:

Slika 12: Vasilij Ćetković – Vasko. Alma Karlin. Foto Miran Hladnik. Galeri220 -- Alma Karlin. Fotoalbum 220: In s tem neminljiv spomenik slovenstva ... postavila. 8. maja 2014.

V Wikimedijini Zbirki je množica fotografskih posnetkov svetovno poznanih starih slikarskih in kiparskih del. Pisec, ki jih navaja, je v skušnjavi, da preprosto prekopira podatke iz opisa slike, kar pa ni vedno dobro, ker podatki bodisi niso popolni bodisi so v neustreznem jeziku, npr. pri naslednji sliki:

Slika 13: Michelangelo: Expulsión del Paraíso > Izgon iz raja. Sikstinska kapela v Vatikanu, 1509. Wikimedia Commons.

Gre za Michelangelovo fresko v Sikstinski kapeli, ki upodablja izgon Adama in Eve iz rajskega vrta. Ker pod fresko ni napisa z »oficialnim« imenom, ki bi ga lahko navedli v originalu, se sklicuje na sliko vsak jezik drugače: italijansko Cacciata dei progenitori dall'Eden, angl. Expulsion from the Garden of Eden, rus. Изгнание из рая itd., slovensko npr. Izgon iz raja, kakor smo popravili španski naslov slike v Zbirki, ki je v španščini najbrž zato, ker je fotografijo slikarije tja postavil slučajno špansko govoreči wikipedist. Neredko fotografija prikazuje detajl slike, kar v naslovu seveda označimo: Detajl freske Izgon iz raja.

Avtorje umetnin navajamo v obliki, ki smo je v našem prostoru navajeni in jo regulira tudi pravopis: Nizozemci avtorja zapišejo Pieter Bruegel de Oude, v angleščini je Pieter Bruegel the Elder, v spodnji litovščini (žemaitėška) je Pėteris Brėigelis Vīresnīsės, v slovenščini pač Pieter Bruegel starejši.

Fotografij v principu ne naslavljamo z imenom datotek. Kako bi bil videti npr. takle naslov (Milano - S. Marco - Londonio - Presepe) za sliko Francesca Londonia iz leta 1750, ki predstavlja Jezusovo rojstvo v Betlehemu? Slabo. Raje jo naslovimo preprosto Jezusovo rojstvo ali Jaslice ali kako podobno. Kadar slika nima naslova oziroma je naslov identičen z imenom datoteke, ga brez škode ohranimo samo v hiperpovezavi, sliko naslovimo sami v oglatih oklepajih, lahko pa navedemo tudi natančnejši naslov lista v albumu, v katerem je bila objavljena; naslova albuma nismo našli na sami sliki, ampak smo do njega prišli z raziskovanjem okolice:

Slika 14: [Teloh.] Foto Miran Hladnik. Fotoalbum 215: Šivala je deklica zvezdo. 3. mar. 2014.

Oblikovanje informacij pod fotografijo ni prav nič enostavno. Težave povzročata pomanjkanje podatkov in pomanjkljivi standardi popisovanja. Ime fotografa neredko manjka. Naletimo pa lahko na ime človeka, ki je fotografijo digitaliziral, in ime koga drugega, ki jo je postavil na splet, od koder jo citiramo. Kadar digitalne fotografije napravijo muzeji, imen ljudi, ki so opravili delo, ne navajajo, pa tudi datumov slikanja oz. digitalizacije ne vedno. Vsa ta veriga udeležencev, ki se ne podpisuje ali se podpisuje z vzdevki, nas nagovarja, da njihova imena pri navedbi izpustimo, razen kadar gre za reprodukcije (izvedena dela), ki so umetnine same po sebi, ali kadar želimo iz drugih razlogov poudariti njihov prispevek.

Datumi dostopa, ki jih zahtevajo razni priročniki za citiranje, so včasih na mestu, včasih (kadar so pri roki datumi kreacije, postavitve, fotografiranja in postavitve fotografije na splet) pa prav nič. Za fotografije na spletiščih, ki jim pripisujemo trajnejši značaj, na katerih se vsebina ne spreminja oz. ob selitvi poskrbijo za samodejno preusmeritev, datum dostopa ni potreben. Nasploh se dopisovanje datuma dostopa ne zdi tako zelo nujno. Poudarja dejstvo, kako zelo so spremenljive informacije na spletu v razmerju do tiskanih, ampak s tem smo se že nekako sprijaznili in nam zadošča, če vemo, da je avtor spletne vire preveril tik pred datumom, s katerim je opremljena njegova objava.

Splošno priporočilo je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno.

Gesla v Wikipediji ponujajo v kopiranje in citiranje obilo slikovnega gradiva. Paziti pa moramo, da ne citiramo lokacije slike na lokalni Wikipediji, ampak njeno lokacijo v centralnem skladišču, tj. v Wikimedijini zbirki, od koder je dostopna vsem nacionalnim Wikipedijam. Pod sliko, ki jo odpremo v nacionalni Wikipediji (npr. pod Sliko 7), je logo Wikimedije Commons z napisom: »Datoteka je shranjena v Wikimedijini Zbirki prostega slikovnega, zvočnega ter videogradiva. Spodaj prikazane informacije so s tamkajšnje opisne strani.« Oglate oklepaje uporabimo za svoje dodatke ali komentarje.

Risba

Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Opis slike je predolg, da bi ga v celoti navajali, če bi se zdelo potrebno kratko slovensko pojasnilo vsebine, bi ga dodali v oglatem oklepaju takoj za naslovom. Sliko je s podatki opremljalo še devet wikipedistov, vendar je avtorstvo prvega, ki jo je postavil, neproblematično.

Slika 14: Note with pin 3 clip art. Clker.com: Free clipart. 11. marca 2007, obiskano 2. 12. 2013.

Oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke; če spletišče zamre, link preprosto ne deluje več in takrat referenco zbrišemo.

Glasbeno delo

Pri navajanju podatkov o glasbenih delih se bomo ravnali po tem, kako to že dolgo počno na radiu:

• Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

in ne morebiti tako, kot najdemo v drugem jeziku na spletišču Musopen:

• Frédérik Chopin. Nocturne no.2 in E flat, Op. 9. Musopen.

Naslove glasbene klasike torej slovenimo, tako kot slovenimo naslove del klasičnega slikarstva. Naj kdo, ki se s tem področjem ukvarja, zapiše še drugačne primere: z izvajalcem, piscem besedila, glasbeno delo na vinilni plošči, na kaseti ali cedejki (če to sploh še obstaja), v filmu, na radiu itd.

Radijska, televizijska oddaja in film

Težava pri radijskih in televizijskih oddajah je, da se podatki o njihovih tvorcih pred poslušalcem ali gledalcem pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisal, ali celo manjkajo, drugič pa je teh podatkov toliko, da je težko izbrati najpomembnejše. Znajti se moramo s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš ali pa jih razberemo z digitalnih posnetkov.

Odjavna špica oddaje Moč prepričljivega govora

Za oddajo Moč prepričljivega govora na RTV Slovenija v odjavni špici piše, da je oddajo zasnovala in vodila Milica Prešeren, scenaristka in redaktorica je bila Tina Antončič, scenografka Greta Godnič, avtor grafične podobe Dane Cotar, tehnični vodja Slavko Škrjanec, programer osvetljave Borut Jančar, osvetljevalca Peter Cvirn in Tomaž Kisovec, oblikovalec zvoka Bojan Ravbar, kamermana Matjaž Strmole in Nina Šubic, daljinsko vodena kamera Janez Misson, asistentka tehnike Anela Kljajić, kontrola slike Aleš Štefančič, mešalec slike Janez Juh, operater EVS Tadej Strah, grafična opremljevalka Vesna Čadež, operaterka autocue Andreja Klatzer, montažer scene Vinko Bašić, rekviziter Blaž Červek, maskerja Nataša Vrenjak in Peter Bamburač, garderoberka Alenka Smole, stilistka Beti Zubčić, tajnica režije Andreja Gostinčar, asistent režije Goran Misir, producentka oddaje Mojca Šegula, režiser Slavko Hren, urednica oddaje Milica Prešeren, producent Andrej Otovčevič, urednica Aleša Valič, producentka Tanja Prinčič, odgovorni urednik Andraž Pöschl; ponekod navedejo celo imena čistilk, ki so na koncu pometle sceno. Za marsikatero pomembno funkcijo se nam še sanja ne, kakšno znanje in spretnosti zahteva. Ni pa v odjavni špici imen nastopajočih, ki so prispevali glavnino teksta (Igor Ž. Žagar, Matej Golob, Branka D. Jurišić, Miran Hladnik idr.) niti imen novinark, ki sta jih spraševali (Nina Cijan in Nina Blažin).

Iz navedenega bomo izbrali podatke tako, da bodo primerljivi z drugimi citiranimi viri, podobno kot pri filmih, kjer tudi ne navajamo vseh desetin ali stotin imen, ki so sodelovala pri izdelku. Mika nas, da bi na prvem mestu navedli režiserja, kot to počnemo pri filmih, vendar tega ne storimo, ker vemo, da so imeli večjo vlogo sodelujoči uredniki in novinarji. Vendar tudi novinark, ki sta nastopajoče spraševali, ne navedemo, spet iz zavesti, da sta pripravili gradivo, ki je bilo pozneje močno selekcionirano in predelano. Saj nismo čisto prepričani o svoji odločitvi, ker nam manjkajo informacije, ampak zdi se nam prav, da kot tvorca oddaje navedemo urednico, ki tudi ves čas nastopa v oddaji, potem naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana.

• Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Pri oddajah, kjer je očitno v ospredju novinar, njegovo besedilo ter uredništvo, zraven pa vemo, da je urednik napisan bolj po službeni dolžnosti, izberemo namesto urednikovega novinarjevo ime.

Prvi slovenski celovečerni film Triglavske strmine bomo citirali z režiserjem na prvem mestu:

• Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Ker smo z literarnega področja, smo dodali še scenaristovo ime, žal pa ni bilo mogoče napraviti povezave na film, ker so ga kulturni atavisti zaradi »zaščite avtorskih pravic« ponovno zbrisali z Youtuba. Če bi se nam zdelo potrebno, bi lahko navedli še podatke o njegovi dolžini v urah in minutah predvajanja, imena glavnih igralcev, avtorja glasbe ipd. Ker imamo občutek, da je film primerljiv s knjižno monografijo, bomo naslov zapisali ležeče. Pri filmih, ki niso prepoznavno »avtorski« (mogoče je take narave tudi film Triglavske strmine), ime režiserja na prvem mestu mirno izpustimo in ga navedemo v najboljšem primeru med ostalimi sodelavci za naslovom. Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

Napake pri citiranju

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
• nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
• samocitiranje
• citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
• še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Navajanje na Wikipediji

Tako obsežno mesto, kot je Wikipedija, kliče po dokaj jasnih pravilih obnašanja, če se hoče izogniti očitku neurejenosti in s tem neverodostojnosti. Statistika strani Navajanje virov kaže, da se je z oblikovanjem pravil citiranja ukvarjalo 26 slovenskih wikipedistov vse od leta 2004 dalje. Za zgled jim je bil obsežen, več kot dve avtorski poli dolg članek v angleščini, pri katerem je sodelovalo 2000 avtorjev s 5500 redakcijami in ima 85.000 ogledov na mesec. Vse to je jasen dokument pomembnosti teme.

Razlogi za sklicevanje na Wikipediji niso nič drugačni od razlogov za citiranje na drugih strokovnih mestih, dodati pa je treba specifične zahteve tega spletišča:

• da se med viri ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov)
• poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj
• Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno

Slovenski napotki za navajanje so eksotični v tistem delu, kjer proti globalnim in domačim navadam postavljajo založbo pred kraj; nekoč bo treba zbrati voljo in pogum za spremembo tega zgrešenega napotka. Podobno velja še za nekatere druge alineje v tem članku, npr. za citiranje slik in predloge, ki po eni strani sicer lajšajo navajanje, vendar tudi utrjujejo napake. Toda, kot že rečeno, zmaga ali poraz v tem delu wikipedijske dejavnosti nima prevelike teže, pomembnejše je vzdrževati odprtost za spreminjaje standardov citiranja. Mogoče bodo zgledi citiranja v Novi pisariji in v slovenističnih člankih, ki nastajajo organizirano na Wikipediji, prispevali k večjemu redu tudi drugod po Wikimedijinih spletiščih.

Dodatno berilo

• Wikipedija:Navajanje virov. Wikipedija, prosta enciklopedija.
• ISO 690. Wikipedia, the free encyclopedia.
• List of style guides. Wikipedia, the free encyclopedia.

Žanri

Na internetu je možnosti za oblikovanje pisnih sporočil in za pisno komunikacijo nasploh veliko, njihov zvrstni repertoar pa je podoben kot v tisku. Odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi/znanstvenimi žanri. Meje med njimi niso vedno ostre in zdi se, da pogosteje kot nekdaj do nesporazumov v komunikaciji prihaja zato, ker jih pisci mešajo. Zgodi se, da učitelja razburi študent, ki se nanj obrne s strokovnim vprašanjem, vendar v slogu, kot bi se s svojim sošolcem pogovarjal o vsakdanjih družabnih rečeh. Nekdo drug odda na seminarju strokovni referat, v katerem slogovno tekmuje s svojimi pesniškimi vzorniki. Da bo mera zmešnjav polna, še učitelj v testu za resno vprašanje uporabi hecno verzno formo:

Kadar pa odpade listje,
in nad mestom zrak spet čist je,
zberejo se tujci z referati
(kdo med njimi tudi prazno slamo mlati),
ne pogrešajo domačega udobja,
vsi za znanost tu gorijo,
o slovenstvu blago govorijo
na simpoziju z imenom ...............

Z množičnim pisanjem se toleranca do manj pričakovanih izbir zvrsti sporočanja veča, kljub temu pa se bo vsakdo, ki se želi izogniti nesporazumom, raje držal pravil, ki veljajo za posamezno zvrst in njene žanre.

Razrešimo še dileme zaporedja znanstveno (temeljno ali izvirno, aplikativno ali uporabno, pregledno), strokovno in poljudnoznanstveno pisanje. Bega zlasti izraz stroka, strokovni, ki ima dva pomena. Kadar ga uporabimo v pomenu 'disciplina' (npr. ta in ta znanstvena stroka), poimenuje posamezna znanstvena področja. V akademskem svetu pa se izraz strokovni uporablja večinoma v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega. Bibliotekarji bodo tako objave, ki niso recenzirane, nimajo UDK-vrstilca, tujejezičnega povzetka, seznama literature in sklicevanja, razvrstili v skupino strokovnih objav. Včasih so za zgled strokovnih objav veljali slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije, kritične izdaje ipd.

Za izvirni znanstveni članek šteje prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči. Bibliotekarji poznajo še kategorijo nekoliko nižje točkovanih kratkih znanstvenih prispevkov. Strokovni članek predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo. Objavljeni so v strokovni ali znanstveni reviji (strokovna je na literarnovednem področju npr. Otrok in knjiga, znanstvena pa Primerjalna književnost), po zahtevnosti in v slogu pa prilagojeni bralcem teh revij. Še preprostejši so poljudni članki. Njihov namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj; od strokovnih se razlikujejo tudi po mestu objave: najti jih je v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko.

Kategorizacija znanstvenih prispevkov za potrebe hierarhizacije in točkovanja našteva tudi take reči, kot so vabljeno predavanje, objavljeni prispevek na konferenci (tj. referat v zborniku), objavljeni povzetek konferenčnega prispevka, poglavje v monografiji, geslo v enciklopediji ali slovarju (kadar so daljša od 200 besed in krajša od običajnega znanstvenega članka), strokovna ocena kake publikacije v disciplini, predgovor ali spremna beseda k takim publikacijam, polemika, diskusijski prispevek, intervju, bibliografija, stvarno ali imensko kazalo, elaborat, ekspertiza, katalog, podatkovna zbirka, radijska ali TV-oddaja, računalniški program. V naštetih primerih ne gre za posebne žanre, ampak za specifične prezentacijske oblike in priložnosti. Ustna izvedba vsega naštetega spada v kategorijo izvedenih del.

V humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije, po domače knjige. Tudi te niso vse v enem košu, ampak se po podobnih kriterijih kot članki ločijo na znanstvene, in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo, priročnike ipd. Med monografskimi publikacijami Cobiss našteva tudi diplome, magisterije in disertacije. V principu gre pri vseh za inovativno, torej znanstveno delo, čeprav diplome, zlasti bolonjske, spadajo bolj v kategorijo (kratkih) strokovnih prispevkov. Disertacije praviloma izidejo še posebej, neredko predelane z mislijo na širšo publiko, v knjižni obliki. Knjižna oblika ne pomeni več izključno natisnjene in v platnice vezane knjige, ampak se kot knjige štejejo tudi zgolj na spletu objavljene monografije. V razvidu znanstvenikovih publicističnih možnosti pogrešamo uredništvo znanstvenih in strokovnih monografij, spletnih strani, moderacijo spletnih forumov ipd.

Za plezanje po akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave. Znanstveniki so še kako zainteresirani za promocijo svojih raziskovalnih rezultatov in objav v obliki intervjujev, časopisnih člankov, predavanj, prezentacij, poljudnoznanstvenih poenostavitev, vendar za te dejavnosti in objave ne dobijo dosti točk, strokovna dejavnost te sorte skratka ne šteje. Štejejo samo tiste objave, ki jim je mogoče podeliti nalepko znanstvene. Poleg zgoraj naštetih zahtev je najpreprostejši kazalec znanstvenosti mesto objave. Če je bil tekst objavljen v reviji, ki ima status znanstvene revije, potem imamo opraviti z znanstvenim člankom.

Med akademskimi pisci vlada dvom v smiselnost pisanja za Wikipedijo tudi zaradi predsodka, da spadajo gesla v Wikipediji povprek med strokovne članke in se zato z njimi ni mogoče potegovati za tako potrebne in zaželene znanstvene točke. Vendar članki na Wikipediji nimajo vsi enakega statusa. Zelo se razlikujejo že po dolžini: najmanj štejejo (v internem vrednotenju eno točko) škrbine v obsegu do 10.000 znakov oziroma 1500 besed, standardni članki štejejo do 25.000 znakov ali 3700 besed in so vredni štiri točke, med zaželene in odlikovane ter najvišje ocenjene (z devetimi točkami) pa spadajo članki v obsegu nad eno avtorsko polo (30.000 znakov ali 4400 besed). Takim člankom pogosto brez zadreg pripišemo status preglednih znanstvenih razprav. Bolj ko se Wikipedija razrašča, več ima takih člankov in bolj bledí predstava o njenem zgolj strokovnem značaju. Zahteva po enciklopedičnosti tedaj ne pomeni več zahteve po kratkosti člankov, ampak le zahtevo po konciznem, jedrnatem izražanju.

Literatura

• Tipologija dokumentov/del za vodenje bibliografij v sistemu COBISS. Izum.
• Dodatna navodila za katalogizacijo bibliografskih enot, ki se upoštevajo pri vrednotenju raziskovalne uspešnosti. Izum.

Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri:

• podatkovna zbirka
• poročilo o dogodku
• povzetek
• članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog)
• kritika (polemika, strokovna ocena)
• enciklopedijsko geslo
• esej
• predavanje (prosojnice)
• kritična izdaja (uredništvo, redakcija)
• učbenik
• priročnik
• navodila (tutorial)
• razprava

• pregledna znanstvena razprava
• izvirna znanstvena razprava
• strokovna recenzija (gl. poglavje Strokovno recenziranje)

Šolsko pisanje

Od naštetih žanrov strokovnega in znanstvenega pisanja je treba razlikovati žanre šolskega strokovnega pisanja, kamor spadajo:

• referat
• esej
• diplomska naloga (magisterij, doktorat)

Šolsko ali akademsko pisanje se od »zaresnega« razlikuje v tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva, kar prepoznavno usmerja piščevo obnašanje: zelo je zainteresiran, da ugodi mentorjevim pričakovanjem, držati se mora njegovih navodil. Mentor se mora prepričati, da je kandidat preštudiral vso relevantno literaturo, od tod večji poudarek izbiri referenc in načinu njihovega upoštevanja. Posamezna poglavja, ki so tam samo zato, ker pač spadajo v žanr, so značilna tudi za marsikateri doktorat. Manj ko je pisec izkušen, bolj bo očiten »šolski« značaj njegovega pisanja. Nikakor ni vse šolsko pisanje »šolsko« v tem pomenu. Učitelji študentom dopovedujemo, naj nimajo pred očmi le ocene in z njo povezanega statusa študenta, ampak raje predmet raziskave in opisovanja. Ko začne predmet določati kompozicijo razprave, ne pa od nekod prepisana pravila, potem ne gre več za šolsko, ampak čisto zaresno strokovno oz. znanstveno pisanje. Naš cilj ni pisanje za geto akademskega seminarja, zato o šolskem pisanju ne bomo več izgubljali besed.

Potrebni pa so napotki, kako naj se pisec referata, diplomant, magistrant ali doktorand obnaša, kadar piše kombinirano (interdisciplinarno) diplomsko nalogo, nad katero bdita dva mentorja, vsak iz svoje stroke. Čeprav imajo akademske inštitucije za take vedno pogostejše primere, ki so blagodejni za komunikacijo med strokami, študentu pa skrajšajo čas pisanja, pripravljene pravilnike, vedno znova prihaja do nesporazumov, ki jih povzročajo prestižne ambicije mentorjev: nenadoma lahko nastane hud problem, kateri citatni slog naj upošteva kandidat, kateri del diplome pripada kateri stroki, kdaj in v čigavem seminarju naj bo predstavitev diplome, kakšna bo ocena itd. Glede vseh rešitev je potrebno soglasje mentorjev, ki naj kolikor mogoče enakomerno razporedita svoj angažma. Kadar je eden odgovoren za teorijo, je drugi za gradivo, če eden uveljavi svoj način citiranja, naj popusti npr. pri formuliranju naslova in kompoziciji. Ampak vsi ti blagi nasveti so odveč v primerih, ko mentorjem ne gre za enakopravnost strok in akterjev, zato študentom priporočam, naj se pred izbiro teme in mentorjev dobro pozanimajo o usodi predhodnikov in izberejo mentorja brez historiata konfliktnih mentorstev, saj lahko v nasprotnem primeru prestižno merjenje moči med mentorji in strokami precej zagreni njegov študijski zaključek.

Na mentorje naslavljam poziv, naj ne izgubljajo energij z določanjem oblikovnih parametrov. Čisto dovolj je napotek študentu, naj se drži privzetih nastavitev. Večina mentorjev, ki izreka npr. zahtevo po vrstičnem razmiku 1,25, ne ve, kaj ta številka pomeni, je v urejevalniku sama ne zna določiti niti ne zna pri študentu preveriti, ali se je zahteve držal ali ne, kaj šele da bi znala razložiti, zakaj pa vrstični razmik 1 ali 1,5 ne bi bil v redu. Navodila, ki jih mentorji plonkajo od predhodnikov, so namenjena sama sebi oz. vzpostavljanju mentorske ali uredniške »avtoritete«. Ko bi se mentorji zavedli, da s pedantnim naštevanjem formalnih zahtev (v katerem fontu naj bo tekst, velikost črk besedila, naslova, podnaslova, kazala, opomb, širina levega roba itd.) v očeh rutiniranega in ozaveščenega spletnega pisca izgubljajo svoj ugled in verodostojnost.

Popravljanje

Priročniki strokovnega pisanja učijo oblikovanja strokovnih spisov od njihovega zasnutka do prezentacije in spregledajo dejstvo, da je življenje strokovnega pisca, še posebej tistega v akademskem okolju, le v manjšem delu iz takega čistega strokovnega ustvarjanja. Večino časa se ukvarjamo z že napisanimi besedili, svojimi in tujimi, ki jih popravljamo, urejamo, preoblikujemo, ocenjujemo, prezentiramo in promoviramo. Situacija se ne razlikuje dosti od drugih življenjskih izkušenj: naše glavno življenjsko opravilo je pospravljanje, ki nam pomaga, da se med nakopičenimi predmeti lažje znajdemo in obvladamo svoj prostor. Vzpostavitev reda je eden od pogojev za delovno učinkovitost, urejena besedila pa so pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje.

Spet pride prav izkušnja z Wikipedijo, ki je metafora sodobne strokovne pisne udeležbe. Glavnina pisne dejavnosti je tu ukvarjanje z že postavljenimi besedili (citiranje, povzemanje, popravljanje, slogovno poenotenje, dopolnjevanje, čiščenje) in v manjši meri postavljanje besedil na novo. Še očitnejši je zgled Wikivira, kjer se v izhodišču znajde pisec s strojno prebranim besedilom, za katerega mora najprej najti ustrezno mesto na spletišču, ga postaviti, popraviti, opremiti z metapodatki in uvrstiti v različna kazala. Študentski projekti so na Wikiviru namenjeni popravljanju besedil.

Popravljanje je zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje. O njih bi se lahko razpisali v poglavju o Slogu, kjer so nanizani nekateri nasveti popravljavcem, vendar ne bo napak, če ju uvedemo že tukaj. Popravljanje sicer ni strokovni žanr, je pa prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Za dosego tega cilja mora lektor v besedilu odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti, ki utegnejo ovirati sporočilo ali celo povzročiti komunikacijski nesporazum. Skozi lekturo so šla besedila običajno pred objavo, pri neposrednem pisanju na splet pa se lektura dogaja sproti. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč.

Zadrega s prevajanjem besed lektoriranje in lektor v druge jezike razkrije slovensko specifiko teh izrazov in dejavnosti, ki jih poimenujejo. Najbližji prevod v angleščino, copy editing, namreč poimenuje dejavnost uredníka, ki v besedilo ne namerava več vsebinsko posegati, ampak ga samo pripravlja za objavo, kar danes pomeni skrb za njegov format, členjenje, oblikovanje naslovov, poenotenje opomb itd., skratka tehnične opravke z besedilom, medtem ko si pod slovenskim lektorjem predstavljamo poseben poklic, slovenista jezikoslovca, ki skrbi za pravopisno ustreznost besedila. Ali angleško pišoči take inštance ne potrebujejo, ker pravopis vsi obvladajo, ker je tako zelo enostaven, ali pa pravopisna plat v angleških besedilih sploh ni tako zelo važna?

V zgodovini slovenskega pisanja so imeli uredniki lektorji pomembno vlogo. Zgodnje literarne kritike so se sukale okrog presoje primernosti jezikovnega izraza v leposlovju, z njim so se bodli literarni programi, spomnimo se samo Levstikovega Popotovanja iz Litije do Čateža, in avtorji so bili lektorjem za jezikovne popravke hvaležni, ker neredko slovenščine niso obvladali, saj je njihovo šolanje potekalo v drugih jezikih, nemščini ali italijanščini, ali niso bili zadosti opismenjeni (Alojz Gradnik, Lojze Kovačič, Tone Svetina). Po drugi strani pa so avtorji, sklicujoč se na licentio poetico, na lektorje radi hudi, češ da jim s pravopisnimi popravki pačijo slog, ga nivelizirajo, ukalupljajo. Ti očitki so upravičeni, kadar je šel lektor s popravki predaleč, lahko pa tudi ne, saj pravopisna samovolja v leposlovnih besedilih ni pravi način za dokazovanje avtorske slogovne inventivnosti. Lektorjem bi odsvetoval popravljati npr. kratke pogovorne nedoločnike (hodit namesto hoditi) v leposlovnih ali publicističnih besedilih Andreja Rozmana Roze, ker avtor stoji za to svojo jezikovno izbiro, piše o njej in jo utemeljuje, ali namerno rabljenega bravca namesto pravopisno zaukazanega bralca pri Tarasu Kermaunerju, ker gre tudi tu za reflektirano početje verziranega pisca. Tudi sam se ne strinjam s pravopisnim določilom, naj bo pred prosim v stavku vejica (Pošljite mi prosim še priponko), ker besede nimam za povedek, ampak za členek (Pošljite mi no še priponko). Avtorji s svojo površnostjo ali jezikovnim neznanjem prepogosto opogumljajo lektorje k radikalnejšim in včasih zato problematičnim posegom.

Nesprejemljivi so protesti strokovnih piscev proti lektorskim slogovnim intervencijam, saj njihova naloga ni demonstracija enkratnega prepoznavnega strokovnega sloga, ki bi se kazal tudi s samovoljnim, hotenim ali nenamernim kršenjem pravopisnih pravil, ampak je njihov cilj razumljivo in prepričljivo podajanje strokovnih informacij, osebni slog je v drugem planu. Lektor skratka popravlja strokovna besedila v skrbi za sporočilo samo, ne pa za prepoznavnost avtorja.

Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo. Korektor v principu ne bi smel popravljati nič drugega kot druge posege v avtorsko besedilo. Pazil naj bi samo na to, da bo po njegovih intervencijah besedilo čim bolj ustrezalo tistemu, kar je avtor dal iz rok. Vendar se korektura in lektura včasih pomešata. Nekdaj se je to zgodilo v primeru površne lekture in je korektor opravil delo, ki ga je lektor spregledal (tiskarna je smela take naknadne popravke drago zaračunati), danes pa se združujeta zato, ker tiskarniškega stavljenja, ki je klicalo po korekturi, ni več. Zahtevna besedila v renomiranih publikacijah gredo skozi več korektur. Najprej opravijo korekture v tiskarni, potem besedilo prebere urednik in običajno se predvideva tudi avtorjeva korektura. Prav tu se korektura neredko sprevrže v nekaj drugega: avtor v svoje besedilo vrine še kakšno opombo, zamenja besedo, izbriše odstavek, ki se mu zdi odveč, s čimer podaljša in zaplete pripravo besedila za tisk.

Sintagma »rdeči svinčnik« spominja na nekdanje lektorjevo delovno orodje. Opraviti je imel z avtorjevim tipkopisom ali rokopisom in popravke je vnašal vanj z roko med vrstice ali na robove. Danes lektoriramo besedila v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam, avtor ali urednik pa vsak popravek posebej ali vse skupaj naenkrat s klikom sprejmeta ali zavrneta. Korekture so se nekdaj opravljale s pisalom na rob korekturnih iztisov in jih je stavec potem vnašal v stroj, danes pa tiskarne ali uredniki pošiljajo v korekture besedila v formatu pdf. Ta elektronski format ni najbolj prikladen za korekture, ker je v zastonjski verziji bralnikov pdf-datotek (kakšnega drugega avtorji ne poznamo in ne uporabljamo) mogoče samó označevanje problematičnih delov besedila in vnos popravkov v oblaček za komentar, kar potem v tiskarni prepišejo v postavljeno besedilo. Nerodni format besedila je v rabi najbrž prav zato, da bi odvrnil avtorja od obsežnejših naknadnih posegov.

Na Wikiviru je korektorjeva naloga primerjati fotografijo besedila s tekstom, kakor ga je razpoznal OCR-program, in popraviti napake, ki jih je program zagrešil, tako da je rezultat njegovega dela čim bolj podoben izvirniku. Formulacije, ki ne ustrezajo današnjemu pravopisu, pusti pri miru. Ohranja celo tiskarske napake, ki jih kvečjemu označi s skrito kodo. Za več glej poglavje Vaje v pisanju.

Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje: skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb. Šele potem da besedilo naprej lektorju in nazadnje korektorju. Če besedilo ne ustreza konceptu revije ali knjižne zbirke, ga vljudno zavrne. Kadar z metodo ali temo ni dovolj seznanjen ali če ima njegova edicija tako proceduro, si pri odločitvah pomaga z recenzijami ustrezno strokovno podkovanih kolegov. Urednik pri časopisu ali založbi besedila za objavo medsebojno usklajuje, saj se morajo članki v reviji ali zborniku ali knjigi v knjižni seriji ravnati po istih slogovnih in tehničnih parametrih. Odloča se tudi, v kakšnem zaporedju si bodo teksti v publikaciji sledili. Uredniško delo je strokovno zahtevno, od odločitev urednikov so odvisne strokovne usode piscev in njihova akademska kariera, zato je zaželeno, da uredniške vloge prevzemajo ljudje z izkušnjami in renomejem v stroki, ki so dovolj občutljivi, taktni in odločni obenem. Urednikovanje ima za razliko od lektoriranja in korigiranja težo znanstvene dejavnosti in je temu primerno ovrednoteno.

Urednik je vesel, kadar avtor njegove posege v besedilo razume kot dobronamerne in jih sprejme. Še bolj bo vesel, če bo avtor z isto funkcijo Sledi spremembam v tekstu označil, kaj je sprejel, in v komentarju razložil, zakaj česa ni sprejel. Slabo mnenje o sebi pa vzbujajo avtorji, ki brez komentarja potrdijo vse urednikove spremembe, kot da se urednik ne bi mogel zmotiti. Površnemu avtorju se tako zgodi, da s samodejno potrditvijo urednikovih posegov v besedilu pusti tudi urednikovo opombo »Navedi vir!«, namesto da bi se potrudil in manjkajoči podatek vpisal v članek. Nasprotni primer nedopustnega obnašanja je, če avtor vrne uredniku članek nespremenjen ali pa ga spremeni, ne da bi jasno povedal, kaj vse je formuliral drugače in zakaj. Tak avtor verjetno misli, da so uredniški in recenzijski postopki nekakšna akademska igra, v kateri vsakdo odigra svojo vlogo, v resnici pa morata recenzent in urednik avtorju pustiti vso svobodo, saj v glavi članka nazadnje stoji le njegovo ime.

Komunikacija v stroki

E-pošta

Ko govorimo o strokovni komunikaciji, mislimo najprej na to, kako so posredovani rezultati raziskav, torej na razprave, konference, projekte, radi pa pozabimo na pomemben segment komunikacije med akterji na strokovnem področju, ki je potreben, da do objav sploh pride. Ta spremna komunikacija se dogaja v živo (sestanki) – spremljajo jih dokumenti vabilo, dnevni red, delovni načrt, zapisnik ipd. – ali pa v pisemski obliki. Klasično dopisovanje je praktično mrtvo, nanj spominja samo še ikona pisemske ovojnice na zaslonu (), ki pa zdaj pomeni e-pošto. Klik na ikono odpre prostor za dopisovanje. Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

O tehnološkem razvoju in zasukih na področju e-pošte nisem poklican poročati, tudi o številnih spregah e-pošte z drugimi načini komunikacije (klepetalnice, komentarji pri časopisnih in blogarskih objavah, diskusijski forumi oz. poštni seznami, skupine, telekonference, videokonference) ne, saj se nove oblike kar porajajo in je informacija zato hitro zastarela. Lahko pa opozorim na nekatere razvade, ki motijo strokovno komunikacijo po e-pošti, in pokličem k njihovi odpravi; predpono e- bom v nadaljevanju izpustil, ker je nepotrebna; če izjemoma mislimo na pisemska sporočila na papirju, v frankiranih in na pošti žigosanih ovojnicah, ki jih dostavi v poštni nabiralnik pred hišnimi vrati uniformiran poštar na mopedu, potem bomo to tam izrecno razložili.

• neodzivanje na pošto je nedopustno tako v zasebni komunikaciji kot v stroki; izjema so okrožnice, serijska pošta, vabila za večje število prejemnikov (če le nismo izrecno dogovorjeni za tako komunikacijo, npr. v službi), reklamna pošta, spam, sumljiva pošta, zmedene in nesramne (žaljive, provokativne) pošiljke
• nevljudno je, če se na odgovor, ki smo ga prejeli, ne zahvalimo; tako mimogrede potrdimo njegov prejem
• ker je poštne komunikacije toliko, da se včasih kakšno sporočilo spregleda, se izognemo nesporazumom tako, da pošiljatelju potrdimo prejem pomembne pošte, npr. take, v kateri nam pošilja članek za objavo, tekst za popravilo, korekture besedila, vabilo na sodelovanje ipd.
• na pošto je priporočljivo odgovarjati takoj, ker se v nasprotnem primeru začne dogajati, da se neodgovorjena sporočila pomaknejo pod spodnji rob zaslona oz. na naslednje strani in na odgovor počasi pozabimo; ker odgovarjanje na pošto zavzema že zajeten kos strokovnega vsakdana, si nekateri za pošto rezervirajo samo določene dneve v tednu
• za strokovno komunikacijo bomo uporabljali standardno slovenščino in ne slenga ali narečja in držali se bomo pravopisa
  • v manj formalnih položajih si mogoče lahko privoščimo, da v besedilu ostanejo zatipkanine ali da ne uporabljamo velikih začetnic
  • uporaba samih velikih črk je nezaželena, ker ustreza v govoru kričanju, pa še neestetska je
• poštni programi imajo privzeto, da pri odgovoru vgradijo besedilo pisma, na katero odgovarjamo; pri pisemskem pinkponku postane vlečka citiranih predhodnih pisem na dnu sporočila predolga in jo zato raje odstrižemo
• pisemski pregledovalniki predhodna pisma, na katera odgovarjamo, skrijejo za tri pike; pri menjavi naslovnikov v glavi se utegne zgoditi, da kdo v tej skriti vlečki najde besedilo, ki ni bilo namenjeno njemu, torej pred klikom na Pošlji pozorno preverimo tako naslovnike kot vsebino citirane korespondence
• več svojih poštnih naslovov (npr. pri Arnesu, Siolu, Gmailu) je racionalno urediti tako, da se z vseh pošta preusmerja samo na eno mesto
• izogibajmo se obsežnim priponkam tako, da jih raje postavimo na splet (recimo na Google Drive) in v pismu navedemo samo njihov spletni naslov
• datoteke v priponkah naj bodo v splošno poznanih in razširjenih formatih (doc, jpg, pdf, xlsx ipd.), sicer tvegamo, da jih manj uki prejemnik ne bo znal odpreti
• prihranili bomo pri prostoru in času, če bomo odkljukali kot privzet golobesedilni format poštnih sporočil in ne html-besedilo (tj. táko s kurzivom, povezavami, emotikoni in slikami); v izjemnih primerih preklopimo na html
• hranjenje poštnih sporočil oz. njihovo izvažanje v trajnejši arhivski format je pri poštnih programih nerodno in nezanesljivo, vsaj pri tistih zastonj; za pisma v formatu eml, dbx, mbx ipd. moramo na spletu poiskati konverterje, zato je priporočljivo, če jih periodično arhiviramo v golem besedilnem formatu txt, saj z njim pri branju ni težav

Nekatera priporočila zahtevajo nekoliko daljše pojasnilo, zato zaključujem seznam in nadaljujem z odstavčnimi razlagami.

Pomanjkanje komunikacije je eden glavnih razlogov za nesporazume in konflikte med ljudmi, zato ni odveč ponoviti, da se je v dvomu treba oglasiti in nejasnosti skupaj s sogovorci (z dopisniki) odpraviti. Študentu so na voljo številni načini, da, celo prihod na učiteljeve ali asistentove govorilne ure, sicer pa v prvi vrsti preko pošte. Kadar gre za delikatne probleme, o katerih se nam po pošti zdi razpravljati zapleteno ali nerodno, takrat si bomo izbrali osebni pogovor, pa še nanj se bomo prijavili po pošti. Učitelji obveščajo cel razred z obvestili ali pošto v informacijskem sistemu, na inštitucionalni oglasni deski, na študentskem forumu, na razredni spletni strani (v spletni učilnici) oz. na spletni strani predmeta. Neobveščenost o nalogah ni nobeno opravičilo za to, da naloge niso bile opravljene. Bombardiranje učitelja s pošto je nasprotna skrajnost. Preden pritisnemo na gumb Pošlji, dvakrat premislimo, če nismo česa pozabili, da ne pride do rafalnega dopolnjevanja, ki onesnažuje poštni nabiralnik, krade prejemniku čas in mu cefra živce.

Poštni komunikaciji se ne more izogniti niti vratar, kako bi se ji lahko akademski strokovnjak. Strokovnjak, ki kroži zgolj po svoji raziskovalni niši, ki v svoji samozadostnosti ne čuti potrebe po komunikaciji s strokovnimi kolegi, spominja na fevdalnega graščaka, ki se s svojega gradu odpravi le, kadar gre v vojsko.

Nekateri korespondenti so navezani na pisanje pošte brez velikih začetnic. Navadi pripisujejo simbolni pomen: demonstrirala naj bi piščevo demokratično naziranje oz. egalitarizem, njegovo podpiranje neformalne komunikacije, odpor do reda zaradi reda samega in do vsega, kar propagirajo formalistično nastrojeni zagovorniki velike začetnice v pravopisno dvoumnih primerih. Pri kratkih sporočilih ljudem, ki jih poznamo in smo z njimi tudi osebno manj formalni, to gre, zaplete pa se takoj, ko v pismo skopiramo podatke iz drugih virov, recimo z dLiba ali iz Cobissa. Ker ti navedki vsebujejo tudi velike začetnice, delajo naše sporočilo pravopisno nehomogeno in povzročajo pri sprejemniku motnjo ali, če nas ne poznajo, celo nesporazum. Neredko se zgodi, da se pisec naknadno odloči pismo s samimi malimi črkami pravopisno standardizirati. Pri odločitvi za same male črke pa se piščeve izrazne svoboščine že nehajo. Opuščanje ločil v strokovni pisemski debati že ni več tolerirano, ker pač povzroča preveč nesporazumov.

V vrstico Za: (To:) v glavi pošte vnesemo naslovnikov poštni naslov, v vrstico Kp: ('kopija', angl. Cc: 'carbon copy' ) vse tiste, ki jih v pismu ne nagovarjamo neposredno, ampak jim pošiljamo samo v vednost, v vrstico Skp: ('skrita kopija', angl. Bcc: 'blind carbon copy' ) pa prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov. Razlogi za skrivanje prejemnikov so različni, najbolj samoumevna med njimi sta razloga spodobnosti in ekološke ozaveščenosti: kadar obveščamo večstoglavo množico in njihove naslove namesto pod Skp: navedemo v eno od predhodnih vrstic, se prejemnikom najprej po nepotrebnem pokaže na zaslonu vsa ta neizmerna množica. Takega sporočila si niti natisniti ne upa. In tudi če pametni poštni program številne prejemnike na zaslonu skrije, še vedno ostane pomislek, ali bi bilo prejemnikom prav, da se pojavljajo na seznamu na očeh vsem drugim. Pošta z več strani dolgim seznamom prejemnikov je očiten znak pošiljateljeve neotesanosti ali pa računalniške nepismenosti.

Grda razvada in onesnaževanje je prepošiljanje pisem, včasih celo tako, da se vsebina pri vsakem nadaljnjem pošiljanju podvoji, in odgovarjanje vsem naslovnikom, kadar to ni ravno nujno. Urednik npr. povabi k sodelovanju v jubilejnem zborniku 50 izbranih kolegov. Ker želi, da vidijo, kdo vse je bil povabljen (od tega je odvisna odločitev marsikoga med njimi, ali bo sodeloval ali ne), je njihove naslove zapisal kar v prvo vrstico Za: Prejemniki naj pazijo, da odgovorijo samo pošiljatelju, ne pa da s pritiskom na Odgovori vsem hkrati vznemirjajo še preostalih 49 kolegov.

Daljša pisma koncipiramo v urejevalniku in jih potem prekopiramo v okno za novo pošto. Pri tem se zgodi, da namesto ene prazne vrstice za odstavek dobimo na zaslonu tri in podobne grdobije, ki sicer niso usodne, so pa grde in se zato spodobi, da jih pred pošiljanjem odpravimo. Kadar kopiramo v nasprotno smer, iz poštnega sporočila v urejevalnik, pa se namesto odstavkov znajdejo na zaslonu samo prelomi vrstice, ki pri nadaljnjem urejanju povzročajo težave; s preprosto serijsko zamenjavo znaka za prelom vrstice (^|) s presledkom in dveh zaporednih prelomov vrstice z znakom za odstavek (^p) rešimo težavo. Seveda pa moramo te sicer nevidne znake na zaslonu najprej videti, kar dosežemo z ustrezno izbiro v meniju, v Wordu npr. s pritiskom na ikono paragrafa ().

Naslavljanje spravlja marsikoga v hude zadrege, pa naj gre za pošto ali kakšne drugačne oblike komunikacije. Lahko je angleško govorečim, ki jim you pomeni tako 'ti' kot 'vi', v slovenščini pa se je treba odločiti, ali bomo naslovnika tikali ali vikali. Študent, ki pride s kakšne ameriške univerze, bo hitro privolil v tikanje, ker je v osebni komunikaciji tam raba osebnih imen, tudi ko gre za učitelja, pogostejša kot v bolj zategnjeni Evropi, kjer zna kakšen zadrtež tikanje v seminarju razumeti celo kot obliko nesramnosti oz. nadlegovanja. V časih socialističnega tovarištva je bilo tikanje med akademskimi kolegi običajnejše kot danes, ko se namesto s tovariši naslavljamo z gospodi. Sploh ni več tako izjemno, da v seminarju študentka vika svojo komaj leto starejšo kolegico, ko ta, sveže sfrizirana, predstavlja diplomsko nalogo. Uporaba Wikipedije v seminarju spet vnaša nove komunikacijske dileme. Na Wikipediji je zapovedano demokratično tikanje med sodelavci, ki tudi tako opozarja na njihovo enakopravnost, in v seminarju z vikanjem med učiteljem in študenti, ki je preko pogovornih strani wikiskupnosti seveda vidno, grobo motimo to lepo navado.

Kako bomo torej začeli pismo o strokovnih zadevah? Različno, odvisno od tega, ali gre za bolj ali manj formalno komunikacijo:

• na forumu: Dragi kolegi, Spoštovani kolegi (malo bolj distancirano), Ljuba srenja (če si lahko dovolimo nekaj šaljivosti), najbolje pa kar brez vljudnostnih nagovornih formul začnemo s temo
• starejše od sebe jaz nagovarjam takole: Spoštovani gospod profesor, Spoštovani prof. dr. Bernik, in če nimajo naziva, Spoštovani Niko Grafenauer; Cenjeni kolega mi zveni nekam preveč retorično privzdignjeno in se mu izogibam, vedno znova pa tehtam, ali bi pri naslovnicah uporabil žensko obliko priimka ali ne: odločim se za moško: Spoštovana gospa Repinc in ne Spoštovana gospa Repinčeva
• običajna kombinacija pri nagovorih je vikanje + priimek ali tikanje + osebno ime, kombinacija vikanja in osebnega imena je nevtralna samo pri učiteljevem nagovoru študenta: Draga Špela, v referatu popravite še to in to
• kadar se nam zdi vse drugo neprimerno, pride prav nevtralna zveza Spoštovana kolegica ali Draga kolegica
• vrstnike v stroki, s katerimi se tikamo, nagovarjamo tako kot v zasebni korespondenci po osebnem imenu: Dragi Marjan, Spoštovana Evfemija (malo distancirano, recimo kot uvod v uredniško zavrnitev članka)
• nekateri želijo nagovornim formulam pobegniti z uporabo pogovornega Pozdravljeni!, vendar so na koncu pisma v zadregi, če nočejo besede ponoviti v poslovilni frazi
• ločili za nagovorom sta lahko vejica ali klicaj, z besedilom lahko nadaljujemo v isti vrstici, lahko pa nagovor izpostavimo kot nekakšen naslov pisma v svojem odstavku
• pri nadaljnji izmenjavi pisem na isto temo, posebej če se dogaja rafalno, smemo nagovor izpustiti

Kako pismo o strokovnih rečeh zaključimo?

• S spoštovanjem, (če nam je vseeno, ali se tako ponovi beseda iz nagovora; podpišemo se za vejico v isti vrsti ali pa v novi vrsti: pri naslovnikih, s katerimi se tikamo, zapišemo samo svoje osebno ime, tako tudi pri onih, ki jih vikamo, vendar ne želimo poudarjati komunikacijske distance)
• Lepo vas pozdravljam, Lepo te pozdravljam, Z lepimi pozdravi, (pa smo se izognili dilemi vikanje/tikanje!), s kratico Lp, (pri uporabnikih interneta nevtralno, za kakšnega starejšega prejemnika mogoče že nekoliko nespoštljivo, kot da si nočemo vzeti časa za izpis cele fraze), tudi z malimi črkami (lp,)
• Z odličnim spoštovanjem je zastarelo, če ne celo ironično, Z dolžnim spoštovanjem, (kadar hočemo biti na fin način žaljivi, kar pa v strokovnem pisanju ne pride v poštev)
• Pozdrav, S pozdravi, (suho, občutljivejši prejemnik bi bil lahko že malo užaljen)
• kraj in datum, ki sta zaključevala papirnata pisma, nista potrebna; razen morda v uradnih dopisih, kjer namesto domačega kraja, kjer pismo pišemo, zapišemo kraj inštitucije, v kateri delamo ali v imenu katere pišemo

Podpis:

• z imenom pri dopisnikih, ki se z njimi tikamo, in z imenom in priimkom pri tistih, ki se z njimi vikamo
• na dnu forumskega sporočila za dvema črticama -- z imenom in priimkom, samo z imenom ali s kraticami (-- miran, -- mh)
• na pogovorni strani wikijev se podpišemo s klikom na ikono svinčnika, kar na zaslonu napravi dva vezaja in štiri tilde (--~~~~, lahko jih natipkamo tudi ročno, tildo dobimo s kombinacijo <Alt> + <126> na numeričnem delu tipkovnice), ko pa spravimo, se nam nariše ime, s katerim smo prijavljeni, in datum: --Hladnikm (pogovor) 19:39, 22. november 2013 (UTC)

Na obrazcih, ki se z njimi prijavljamo za štipendije, študijska potovanja, subvencije, pišemo ocene, priporočila, ekspertize ipd., zahtevajo uradniki poleg žiga še lastnoročni podpis. Nekdaj je zadoščalo, če so pomembneži svoj podpis nadomestili s kratico l. r. 'lastnoročno', ki je danes mrtev. Namesto njega poskušamo srečo s sliko svojega podpisa, kar nam prihrani stroške za pisemsko ovojnico in znamko ter pot na pošto, a kaj ko pismouški birokrati včasih takega podpisa ne sprejmejo, ker se jim zdi, da je manj avtentičen od tistega z roko, čeprav njihovo nezaupanje ne ustavi nobenega goljufa, samo poštenim ljudem krade čas in kravžlja živce. Svoj podpis vgradimo v pismo, če smo ga prej preslikali in spravili kot slikovno datoteko na disk. Immanuel Kant bi vgradil v sporočilo na wikijih svoj podpis takole: [[File:Immanuel Kant signature.svg|20 px]], pod pismo kje drugje pa takole:

Poštni program predvideva, da pismu damo naslov. Izberimo ga tako, da bo pomenljiv in kolikor mogoče specifičen, da bo čez leta mogoče pismo po njem najti, npr. Sestanek uredništva Slavistične revije za SR 2013, št. 3.

Ponudniki poštnih storitev omogočajo elegantne oblike skupinske pisemske komunikacije, pri Googlu npr. Skupine (Google Groups), ki ukinja potrebo po vsakokratnem izbiranju naslovnikov in lajšajo izmenjavo dokumentov med člani skupine.

V starih dobrih časih je pismar prešel k sklepnim stavkom, ko je opazil, da ima do spodnjega roba pisemske strani samo še tri vrstice. Tako se je pismo izšlo na enem listu in ni bilo treba začenjati novega. Ravnanje bi bilo iz ekoloških razlogov na mestu tudi danes, ne toliko pri piscih pisem kot pri sestavljavcih obrazcev, ki grešijo dvojno: najprej z zastavljanjem neumnih vprašanj, na katera celo pametni ljudje ne znajo odgovoriti, in drugič z malomarnim razpolaganjem s prostorom. Sestavite za božjo voljo svoje šlampaste formularje brez odvečnih praznih vrstic tako, da se tekst izteče lepo do konca strani! Ker na naklonjeni odziv birokratov ni računati, pozivam izpolnjevalce obrazcev k črtanju odvečnih polj, zmanjševanju fonta, oženju vrstičnega in odstavčnega razmika ter širjenju zrcala strani. Obrazci takega poseganja praviloma ne dovolijo (dovolijo nam samo vpise v polja), dokler v urejevalniku (tam nekje v meniju desno zgoraj) ne ukinemo zaščite blokiranih delov strani; mimogrede lahko potem popravimo še pravopisne napake in zatipkanine v njih.

Zelo neozaveščeno se obnašamo pri naslavljanju dokumentov, ki jih spravljamo na računalnik in pošiljamo v priponkah. Včasih je preglavice povzročala zamejena dolžina imena datoteke, potem strešice v njih, presledki med besedami v imenu ali določena ločila, danes bi vse to moralo v principu delovati, pa vendar se pri določenih opravilih na računalniku pojavijo na teh točkah težave, recimo pri ftp-prometu z datotekami. Pri naslavljanju sledimo naslednjim načelom:

• ime naj bo kratko
• pomenljivo (vsebuje skrajšani naslov oz. ime teme)
• enolično, da se v računalniški mapi v seznamu lepo razporedijo po abecedi
• namesto presledkov naj vsebuje spodnjo črto, brez strešic in brez velikih črk
• variante naj se zaporedno številčijo in
• morebitni popravljavec dokumenta na koncu dopiše svoje začetnice

Kadar odpošljemo izpolnjen obrazec ali članek uredniku, ki pripravlja številko revije ali zbornik ali zbira prijave za konferenco, naj bo na začetku imena tudi naš priimek, da mu ne bo treba kukati v njegovo vsebino in ga bo lažje arhiviral in našel v množici drugih.

Nekaj zgledov:

• zigon_marija_prezihove_matere_diplomska_naloga3.doc (3. verzija dokumenta)
• hladnik_prijava_na_obdobja.rtf
• marijan_dovic_feljtonski_roman_up.docx (Dovićev članek s popravki Urške Perenič)

Kako bomo komunicirali s tujci? Če razumejo slovensko, se nam ni treba mučiti s tujim jezikom, razen če se ne želimo mimogrede uriti v njem, se prejemniku podobrikati ali se pred njim pohvaliti z jezikovnim znanjem. Googlov ali kateri drug prevajalnik nam pri tem (z izjemo zelo preprostih formulacij) ne bo dosti koristil, bolj za razumevanje besedil v jezikih, ki jih ne znamo ali ne znamo dovolj dobro, pač pa je koristno, kadar smo v dilemi, v iskalnik (v narekovajih!) vpisati tujejezično frazo, ki smo jo nameravali uporabiti, in preveriti, ali res obstaja ali pa se nam je samo tako zdelo. Če je zadetkov s tremi ali štirimi zaporednimi besedami komaj za vzorec in so bile fraze uporabljene zunaj matičnih držav, smemo domnevati, da gre za napačne ali kalkirane prevode.

Izbira jezika je pri izmenjavi strokovnih in znanstvenih informacij v zasebni korespondenci lahko pragmatična ali spontana, drugače je z uradno korespondenco ob organizaciji predavanj, konferenc ali projektov, kjer naj se udeleženci za uporabo jezika ali jezikov vnaprej dogovorijo tako, da ne bo prihajalo do komunikacijskih nesporazumov in da obenem ne bo prišlo do diskriminacije enega jezika v korist drugega. O jezikih znanstvenih konferenc in objav pa na drugem mestu.

Socialna omrežja

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo. V tehnološkem smislu gre za Splet 2.0, ki enosmerno komunikacijo med producentom informacij k njihovemu porabniku spreminja v dvosmerno, tako da uporabnik informacij postaja njihov producent in je tako v vedno enakopravnejšem komunikacijskem odnosu. Ključne besede socialnih omrežij s pozitivnim socialnim nabojem so skupnost, kooperativnost in kolaboracija, množičenje, kar vse omogočajo šele računalniki (CSCW Computer-supported cooperative work), kritična teorija pa jih uporablja tudi v zvezi s pojmi z negativno konotacijo, kot so eksploatacija, komercializacija, nadzor, izguba zasebnosti.

Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah: Facebook in LinkedIn služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti, YouTube spada v skupino spletišč za izmenjavo vsebin, Blogspot in WordPress sta za pisanje dnevnikov, wikiji za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju. Socialna omrežja na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje.

Najpopularnejše omrežje je z 1,2 milijarde uporabnikov Facebook (avg. 2015 1,6 milijarde), sledi YouTube z eno milijardo, Google+, Twitter, Instagram (za izmenjavo slik) itd. Primerjava najpopularnejših spletišč s tistimi pred desetimi leti pokaže, kako kratko življenjsko dobo imajo kljub milijonom uporabnikov in da bo čez deset let spletna pokrajina gotovo spet drugačna.

Socialna omrežja sicer niso medij, ki bi bil pisan na kožo človekovim strokovnim in znanstvenim prizadevanjem, ampak so namenjena njegovim potrebam po druženju in vsakdanji komunikaciji, ker pa se sfera prostega časa in poklicnega udejstvovanja vedno bolj prepletata, lahko pričakujemo, da bo del prispevkov na socialnih omrežjih zanimiv tudi s strokovnega vidika. Aktualno slovensko literarno vedo oblikuje okrog 150 akterjev (učiteljev in raziskovalcev, ki objavljajo v strokovnem tisku), kar slučajno in posrečeno ustreza Dunbarjevemu številu (Dunbar's number), tj. maksimalnemu številu stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik. Koncept strok se zaradi vpliva novih oblik komunikacije spreminja. Stroke se ne artikulirajo več samo skozi projekte, knjige, članke, konference, razstave, ki jih pripravljajo profesionalci, ampak podobo stroke sooblikujejo tudi blogi, Facebook, »neuradna« spletišča (npr. genealogije, sloji pisateljev na Geopediji, spletišča priljubljenih pisateljev, ki jih oblikujejo njihovi častilci), wikiji in diskusijski forumi s prispevki zainteresiranih laikov. Vsa ta mesta kreirajo novo strokovno prakso, ki v veliko večji meri kot nekdaj upošteva laičnega interesenta in je v tem smislu bolj demokratična. Posegajo po novih digitalnih orodjih, ki so izziv tudi za profesionalce, in tako prispevajo k povečevanju strokovne pismenosti.

Facebook je pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij. Pojavil se je leta 2004 na univerzi z namenom povezovanja študentov, vendar je kmalu prerasel akademske okvire in je akademska populacija na Facebooku danes gotovo manjšinska. Akademska spletišča (dLib, Slavistična revija, Academia.edu itd.) z ikono Facebooka na svojih straneh omogočajo uporabnikom, da povezavo na najdeno takoj veselo posredujejo svojim »prijateljem« na Facebooku. Ne samo posamezniki, ampak tudi organizacije (društva, revije, konference, fakultetni oddelki, študentje), ki jim je mar za javnost, na Facebooku (pa tudi drugod, na Twitterju ali blogu) pripravijo svoj profil in si po tej poti prizadevajo za povezanost skupnosti. Za vpogled v Facebookov socialni servis se je treba registrirati oz. se pustiti vanj povabiti. Ker sem eden izmed redkih Slovencev brez profila na Facebooku in o njem zato vse premalo vem, da bi si upal napisati poglavje, prosim koga izmed kolegov literarnih zgodovinarjev ali humanistov vobče, ki je tam kuhan in pečen, da tu iz svoje izkušnje dopiše, kako mu Facebook pomaga pri izmenjavi strokovnih informacij. Samo semle naj klikne in začne pisati; bom že prečrtal, če mi ne bo všeč.

Taka »ljudska znanost« je izpostavljena mnogim nevarnostim. Na humanističnih področjih rada zaide v mitiziranje, to je v konstruiranje razlag, ki oblikujejo všečno podobo skupnosti in ji godijo (kar, roko na srce, počne tudi velik del »uradnih« strok). V slovenski (literarni) zgodovini so to miti o nacionalnokonstitutivni vlogi literatov in literature, o njeni avtohtonosti, o šibkih zvezah s slovanskim kulturnim zaledjem, zlasti s tistim na Balkanu in »za Karpati«, o plemenitem liku matere v njej, o upornosti in prvinskem demokratizmu Slovencev itd. Digitalizacija kulturne dediščine naplavlja primarna gradiva, ki jih je posamezni strokovnjak nekoč davno kot nepomembna izpustil, zdaj pa pri ljudskih zgodovinarjih zaradi tega vzbuja sum, da se jim nekaj prikriva in da gre za zaroto »uradne znanosti«. Kljub temu da nihče ni imun pred inštrumentalizacijo znanstvenih spoznanj, so laiki, ki se imajo pogosto za edine »prave raziskovalce«, vendarle bolj izpostavljeni pristranskosti kot profesionalci (te označujejo laiki kot indoktrinirane oz. režimske), ker ne poznajo dovolj konteksta, pomembnega za oblikovanje uravnoteženih sodb, ali ker jim za uravnotežene sodbe sploh ne gre. Opozicija med laiki in profesionalci ni zelo razločna; vedno se najdejo tudi profesionalci, ki iz takih ali drugačnih razlogov (največkrat političnih ali osebnokarierističnih) s svojo ekspertizo podpirajo in legitimirajo laična stališča.

Akademska srenja se vse premalo vključuje v javno debato in s tem ogroža svojo verodostojnost in svoj obstoj. Javni angažma namreč ne prinaša točk, pomembnih za akademsko kariero, zato pobudo prevzemajo laiki. Zgodovina, ki bi jo pisala zgolj »modrost množic« (wisdom of the crowd), bi bila nespametna zgodovina. Vendar bi bilo prav tako nespametno, če bi strokovno dejavnost množice, kakor se kaže v socialnih omrežjih, ignorirali, saj pomaga razumeti motivacijo, interes in kontekst zgodovinskega razmišljanja. Socialna omrežja se za razliko od profesionalnih združenj z domišljenimi recenzentskimi mehanizmi regulirajo sama in v glavnem uspešno izločajo moteče akterje. Kljub temu bi se morali v skrbi za znanstveno resnico v popularno diskusijo vključiti tudi profesionalci. Vendar ne več v privajeni avtoritativni vlogi (sage on the stage), ampak v vlogi kompetentnih pomočnikov (guide on the side).

Berilo

• Leslie Madsen-Brooks. “I nevertheless am a historian”: Digital Historical Practice and Malpractice around Black Confederate Soldiers. Writing History in the Digital Age: A born-digital, open-review volume edited by Jack Dougherty and Kristen Nawrotzki (Spring 2012 version).

Tvit

Tvit (angl. tweet 'čivk') je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (Čivkač), ki je zaživelo leta 2006. Omejeno je na 140 znakov in jo imamo za obliko bloganja, mikrobloganje, reče se mu tudi »SMS interneta«. Več sto milijonov uporabnikov objavi več sto milijonov tvitov na dan. Vsebinsko je na prvem mestu zabava (glasba, zmenki ipd.), »resne« (politične, strokovne) tematike je samo za vzorec in še znotraj tega je izvirnih informacij komaj za tretjino, večinski promet s tviti pa obsega retvite (RT@, tj. nekakšno tvitarsko všečkanje) in komentarje. Podjetje ima status profitne organizacije in služi s prodajo naslovov interesnih skupnosti oglaševalcem.

Sporočila s svojo kračino spominjajo na formalne omejitve pri pisanju kratkih pesniških oblik, npr. haikuja, in na sestavljanje aforizmov in so že bila, tako kot SMS-sporočila, uporabljena tudi v literarne namene. Razširjen je med elektronsko bolj ozaveščenimi humanisti: na DH-konferenci 2006 je tvitalo 50 % udeležencev, istočasno na konvenciji MLA, kjer so bili zbrani tradicionalni humanisti, samo 3 %. Jeziki so bili na Twitterju zastopani v zaporedju angleščina (34 %), japonščina (16 %), španščina, malajščina, portugalščina, arabščina, francoščina, turščina, tajščina, korejščina. Med zavzetimi uporabniki tega medija so humanisti s statusom javnega intelektualca, ki z nabiranjem »sledilcev« širijo svoj vplivnostni krog.

Strokovno zainteresirani pisec se lahko odloči, da bo objavljal samo tvite na strokovno temo in da svojemu tvitu ustrezno ime, npr. @romani, na Twitter prijavi svojo akademsko inštitucijo ali časopis, ki ga ureja. Uporabniki objave na isto temo združijo pod imena, ki se začenjajo z grabljicami, #THATCamp npr. združuje tvite na temo letnih srečanj digitalnih humanistov (The Humanities and Technology Camp). Tviti vsebujejo besedila, povezave, slike, citate drugih tvitov oz. odzive nanje, naslove priporočljivega berila itd., tvitanje služi torej v prvi vrsti promociji in diseminaciji strokovnih objav. Ko na Twitterju odtipkam iskalni izraz digital humanities, dobim zadetke na to temo in zadetke tvitarjev, ki imajo v svojem imenu ta izraz. Med slovenskimi tvitarji (tviteraši, tvitovci, tviterati :) literarnih zgodovinarjev nisem našel, če kdo od njih pogreša tu svoje ime, naj ga vpiše v opombo. Tvit bomo zaradi njegove kračine citirali v celoti, vir pa takoj za citatom, postavljati ga v seznam literature bi bilo pretirano. Tule je zgled citiranja naročene objave na Twitterju (in obenem lep primerek tehnike mise en abyme 'samosklicevanja' :)

Čivk za Novo pisarijo

Objavljam, da bo avtor objavo lahko dal za zgled citiranja na Twitterju: https://sl.wikibooks.org/wiki/Nova_pisarija (Mira Hladnik @mhladn. Twitter 9. feb. 2014).

Tviti so skupaj z blogi in linki na druga socialna omrežja nekakšna obvezna promocijska spremljava pomembnih strokovnih dogodkov in objav. Ob izidu zbornika Defining Digital Humanities 2013 so se tviti ob njem zbirali na posebnem mestu:

Tviti inštitucije DigitalHumanitiesNow @dhnow

Tviti na @dhnow ob knjigi Defining DH

»Editors' Choice: Highlights from a Year of DHNow http://dhnow.org/1hrnben« (DigitalHumanitiesNow @dhnow. Twitter 20. dec. 2013).

Drugo

Pod neoprijemljivim naslovom Drugo se bomo dotaknili drugih mejnih načinov strokovne komunikacije znotraj socialnih omrežij, ki povezujejo strokovni segment človeškega življenja z drugimi področji in jih zato ne smemo čisto zanemariti.

Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn. Ker so tam objavljeni razpisi za akademske službe in projekte, je za raziskovalce vpis na LinkedIn skoraj neizogiben. Zanimiva bi utegnila biti takale mesta:

• Digital Curation Group. Google groups, LinkedIn
• Digital Humanities. LinkedIn.
• Digital Humanities / Humanities Computing. LinkedIn.

Burno, vendar redko strokovno, je dogajanje v komentatorskih rubrikah časopisov. Komentatorske rubrike, ki jih odpirajo časopisi pod članki na spletu, ne spadajo v strokovno pisanje in večinoma tudi v publicistično ne. Zli sloves si je rubrika pridobila zaradi sovražnega, žaljivega in vulgarnega govora nemoderiranih anonimnih prispevkov. Drugačno kulturno raven in drugačno žanrsko pripadnost bi lahko pričakovali v okviru strokovnih časopisov, vendar ti te funkcije ne podpirajo. V komentatorski rubriki spletišč, kot je npr. Amazon, ne gre več vedno le za komentarje prodajanih knjig niti za založniško reklamo, ampak za prave recenzije.

Zagovor

Med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov, ki imajo status iniciacijskega obreda, ki spremlja strokovnjakov vstop v stanovsko družbo, v strokovni ceh, in mu podeli licenco za opravljanje ustreznih strokovnih dejavnosti. Mogoče bi bilo ravno tako dobro, če bi ga obravnavali v poglavju Govorna prezentacija, bolj na silo pa v poglavju o strokovnih žanrih. Bolj ko je strokovno življenje kompleksno, več regulacije zahteva in pogosteje se soočamo s formalizacijo njegovih diskurzov. Včasih je bil protokol predviden samo za magisterije in doktorate, zdaj pa se do nesimpatičnih razsežnosti regulira tudi na nižjih izobrazbenih stopnjah. Fakultetni senati sprejemajo natančna pravila za izbiro in prijavo teme, izbiro in potrditev mentorja, za sodelovanje somentorjev, oddajo izdelka in njegovo oceno, prijavo zagovora, določitev komisije za zagovor, sprejem ocen, ki jih oblikujejo člani komisije, najavo javnega zagovora in njegovo izvedbo, oceno in razglasitev, tako da zagovori diplom niso več živahni seminarski dogodki, ampak so videti kot nekakšni mali doktorski zagovori.

Med izpolnjevanjem formalnih zahtev, ki v najbolj obskurnih primerih diktirajo celo, kako morajo biti udeleženci oblečeni, utegne zbledeti glavni smisel takega dogodka, ki je v strokovni diskusiji o znanstvenih novostih, ki jih prinaša kandidatov izdelek. Nekoč je pri zagovorih doktoratov na humanističnih oddelkih glavna vloga pripadala mentorju, danes pa po zgledih iz naravoslovja vlogo predsednika komisije, ki moderira dogodek, prevzame najstarejši oz. najuglednejši član komisije, mentor pa se znajde v vlogi soodgovornega za izdelek in ga mora skupaj s kandidatom za pridobitev znanstvenega naslova braniti pred morebitno kritiko. Z redkimi izjemami se zagovori končajo z izrekom pozitivne ocene, saj v primeru nedozorelega akademskega spisa do zagovora niti ne pride, gredo pa strokovna soočanja včasih tudi v polemično smer in zagovora zato ni mogoče jemati samo kot prijeten strokovni ritual. Na nekaterih fakultetah je navada, da se na generalki izurijo za njegov gladek potek, slovesni razglasitvi pa praviloma sledi družabni del v bližnji gostilni, kamor kandidat povabi člane komisije, svoje bližnje in morda tudi strokovno publiko, ki je spremljala zagovor. Zagovor disertacije naj ne traja več kot dve uri, zagovori končnih izdelkov na nižjih akademskih stopnjah ustrezno manj.

Scenarij zagovora je približno takle:

• predsednik komisije pozdravi vse prisotne, predstavi člane komisije, pove, zakaj so se zbrali, in razloži potek dogajanja
• predstavi kandidata s podatki o njegovem življenju in šolanju, po stopnicah, ki so pripeljale do zagovora, in
• prebere povzetek ocen disertacije; potem preda besedo
• kandidatu, ki ima pol ure časa za povzetek svojega izdelka; spremljava s prosojnicami je zaželena, tudi izročki niso čisto brez smisla
• člani komisije v zaporedju, ki ga določi predsednik, ali po svojem dogovoru zastavijo kandidatu vprašanja, ne več kot tri vsak, oziroma komentirajo disertacijo; zlasti tiste točke, ki niso našle mesta v povzetku ocen
• predsednik že skraja vpraša kandidata, če bi želel za pripravo odgovorov četrt ure (v tem primeru publika in komisija za ta čas zapustita prostor) ali bi morda želel odgovarjati takoj; ker nekateri člani komisij kandidatu vprašanja zastavijo že prej ali kandidat dovolj dobro sluti, kaj ga bodo hoteli vprašati, se zgodi, da niti ne počaka na vsa vprašanja, ampak da nanja odgovarja sproti
• predsednik povpraša člane komisije, če so z odgovori zadovoljni (ta del se zna razviti v spontano strokovno debato) in
• dá priložnost za vprašanja tudi publiki
• komisija za nekaj minut zapusti prostor (ali pa to stori publika, če le ni prevelika), da se v miru dogovori za skupno oceno; če je ura že pozna, se dramatičnemu premoru odpove in kar takoj
• slovesno razglasi (vsi vstanejo, tudi publika), da je bil zagovor uspešen, in sporoči, kakšen naslov si je z njim pridobil kandidat
• dogodek zaključijo čestitke in morebitna obdarovanja

Literarna kritika

Z literarno kritiko se v Novi pisariji ne bomo ukvarjali, zadošča sklic na poglavje o njej v Praktičnem spisovniku, ne bo pa odveč ilustrativno povzeti njene lastnosti, kakor jih je razbrala novinarka ob smrti vodilnega nemškega kritika Marcela Reicha-Ranickega.

1. Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
2. Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
3. Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
4. Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
5. Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
6. Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
7. Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
8. Kritika naj tudi zabava.
9. Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
10. Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Poudariti velja razliko med literarno in strokovno kritiko. Predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije). Po inerciji imajo literarne kritike status publicističnih besedil, strokovne kritike pa status strokovnih besedil, kadar so poglobljene in ustrezno obsežne, jih uvrstijo lahko celo v kategorijo znanstvenih besedil. Seveda kritike v posameznih primerih od te načelne opredelitve lahko močno odstopajo, vendar to dejstvo ne ukinja razlik med žanroma. Literarne kritike najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska (npr. Književni listi Dela) in v literarnih in kulturnih revijah, strokovne kritike pa v strokovnih revijah (npr. v Slavistični reviji), v manj stremljivem obsegu pa tudi v dnevnem tisku.

Tako kot pri drugih žanrih spletna objava kritike rahlja žanrska pravila in prispeva k deležu nesporazumov. Spet ne gre za novost, ki bi jo vpeljal šele splet, ampak za učinke, ki jih splet spodbuja. V mislih imam parodično literarno kritiko in parodično strokovno kritiko.

Dodatno branje

• Miran Hladnik. Kritika in recenzija. Praktični spisovnik. Ljubljana: FF, 2002.
• Robert Jereb. Struktura in funkcija literarne kritike: Na primeru sodobnega slovenskega romana: Doktorska disertacija. Idrija, 2009. (COBISS)

Enciklopedični članek

Enciklopedični članki (gl. tudi poglavje Enciklopedijsko geslo) se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo najprej po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost. Ker je pisanje enciklopedičnih člankov tako rekoč vzorčna oblika današnjega strokovnega pisanja, enciklopedično jedrnatost pričakujemo in princip leksikonskega sloga uveljavljamo tudi v strokovnih žanrih, kjer je bila toleranca do slogovno manj ekonomičnega izražanja doslej večja, tj. v razpravah in referatih. Enciklopedični članki se odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, ki se nanašajo na druga kulturna okolja, ker jih zainteresirani lahko najde v lokalnih Wikipedijah, črtajo se ponavljanja, fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure.

Poudarjeno se za Wikipedijo zahteva upoštevanje naslednjih načel:

• soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev
• vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)

Biografski članek

Pravila za pisanje gesel o osebah so dokaj jasna in ne odpirajo toliko dilem kot gesla o pojmih. Literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu. Kriteriji, koga izbrati za vpis, se s časom spreminjajo. Zgodnejši cilj spletnih enciklopedij je bil popis osebnosti, ki so bile že vključene v tiskane leksikone in enciklopedije, ko pa so ti v grobem pokriti, napoči potreba po vključevanju mlajših kreativnih osebnosti, ki jih leksikografska produkcija še ni utegnila zajeti, in osebnosti, ki jih svojčas zaradi tega, ker so jih imeli za marginalne, niso predvideli za enciklopedični popis. Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv; v posameznih primerih je bil manjkajoči kriterij nadomeščen s kakšnim drugim pomembnim razlogom: splošni kulturni pomen ali dejavnost na sosednjem področju.

Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo tiste osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih, bodisi v navadnem besedilu bodisi kot slepa hiperpovezava, predvidena za geslo. Prepriča tudi njihova uvrstitev na različne sezname, npr. prešernoslovcev, verzologov, didaktikov ipd. Povprečni obseg biografskih gesel raste, gesla se izpopolnjujejo s podatki, ki ob zametku še niso bili dosegljivi, in opremljajo s povezavami, ki so šele z razrastom Wikipedije postale smiselne. Študentom, ki v višjih letnikih izpopolnjujejo že napisana gesla (tega dela je veliko več kot pisanja novih gesel), so namenjena naslednja navodila.

• najdi druga gesla na Wikipediji, ki omenjajo osebo, in uskladi informacije v njih

• preveri, ali je na seznamu slovenskih pisateljev/pisateljic, dopolni podatke

• koliko je oseb s tem priimkom in ali so med seboj povezane
• preberi Slogovni priročnik > Biografski članki na Wikipediji
  • standardna poglavja biografskega članka so Življenje, Delo, Bibliografija, včasih posebej tudi Nagrade in Poimenovanja po osebi, običajno je v desnem zgornjem kotu fotografija osebe, proti koncu članka pa poglavja Glej tudi (kamor alinejsko navedemo gesla na Wikipediji, ki se povezujejo z osebo, tudi povezavo na literarni portal), Zunanje povezave (kamor navedemo spletne naslove na temo) in Viri (ki običajno zajemajo tiskane vire, iz katerih smo črpali informacije za članek); geslo uvaja kratka enovrstična ali dvovrstična oznaka osebnosti, sklepajo pa kategorije, v katerih želimo, da se pojavi
  • popravi naslov poglavja Življenjepis > Življenje
  • če manjkajo, dodaj poglavja Bibliografija, Viri, Glej tudi
• standardiziraj podpoglavja v razdelku Bibliografija: Romani, Kratka proza, Drama, Pesmi, Za mladino, Prevodi, Dokumentarna literatura, Drugo
• v glavi črtaj poklic avtorja (duhovnik, učitelj ipd.), če po njem ni poznan
• poišči druga spletna mesta z omembo osebe
• v Cobissu poklikaj izbor pomembnih knjig osebe, ga spravi v košarico, izvozi v formatu RIS, uredi v Wordu in prenesi na Wikipedijo; uporabi predlogo Cobiss
• dodaj morebitne podnaslove
• preveri zadetke za avtorja na dLibu
• iskanje po avtorjevem imenu in priimku v Novi besedi ne pride v poštev, ker ga je zaradi »varstva osebnih podatkov« preprečila Nataša Musar Pirc, pač pa po Gigafidi
• podatke o avtorju povzemi iz Slovenske biografije in iz drugih leksikografskih virov
• konzultiraj ES, Enciklopedijo Slovenije
• konzultiraj leksikon Slovenska književnost (tako kot ES ne, tudi tega splošnega vira ne citiramo, če pa že, potem takole: avtor članka: priimek in ime osebe. Leksikon Slovenska književnost, s. v.)
• konzultiraj Marjeta Žebovec, Slovenski književniki, rojeni [...] (gl. Kazala strokovnih knjig na Wikipediji)
  • dopiši, kar je novo, npr. kraj smrti in mesto pokopa
• poglej v diplomske naloge na slovenistiki, v seznamu virov navedi, kar je relevantno
• poglej za pisateljem v kazalo in stvarno kazalo Slovenske književnosti 1945–1965 – povzemi, kar je pomembno
• Slovenska književnost, 3 (2001), isto
• Slovenska književnost 1965–2015 – razmislek, v katera poglavja vse (oz. v katere sezname) bi se dalo vključiti avtorjeva dela: založbe, naklade, žanri, revije, dogajališča, teme in motivi (učiteljica, dijakinja, šola, samomor, glasbenik)
• ob pomanjkanju podatkov preveri dosje o osebi na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU
• rokopisni oddelek NUK: obstaja zapuščina?, dodati signaturo in podatke o vsebini
• vir informacij so tudi svojci (gl. telefonski imenik)
• obstaja umetniška upodobitev osebe? mogoče celo na javnem mestu? spominska plošča?; pridobi prosto dostopni posnetek kipa, rojstne hiše, groba ipd. (najbolje je, če slikaš kar sam) in ga postavi na Geopedijo v sloj Literarni spomeniki; v članku na Wikipediji napravi povezavo na ta zapis
• izberi predstavitveno sliko in jo postavi na Wikipedijo z ustrezno licenco
• če prostodostopne fotografije živečega avtorja ni, vzpostavi z njim zvezo, dogovori se za zmenek, fotografiraj ga z njegovim dovoljenjem ter sliko naloži v Wikimedijino Zbirko
• poišči grob osebnosti na ljubljanskih Žalah in dodaj povezavo nanj ter na pot do groba
• naslove del uredi kronološko in jih polinkaj
• preveri kategorije na dnu gesla: črtaj nepotrebne in dodaj manjkajoče, npr. Slovenski pedagogi > Slovenski učitelji
• vsebinske spremembe:

• izpust po nepotrebnem ponavljajočega se imena ali poklica avtorja
• izpust nepotrebnih zaimkov (v njenem romanu > v romanu)
• izpust floskul (opisovala je življenje v njegovih najrazličnejših oblikah)
• nadomestilo napačno rabljenega termina realizem (realistično popisovala > kritično in brez olepšavanja popisovala)

• napravi povezave na avtorjevo ime v tistih geslih na Wikipediji, ki so povezana s pisateljem: kraj, kjer se je rodil, kraje, v katerih se dogajajo njegovi romani, pri temah, žanrih ipd.
• dopolni z avtorjevim imenom rubriki Rojstva in Smrti pri datumskih geslih, po zgledu 3. decembra za Franceta Prešerna; je avtor dovolj poznan za vključitev v rubriko Na današnji dan?
• dopolni infopolje Pisec
• katera dela bomo vpisali v bibliografski seznam: samo knjižna, tudi strokovna? soavtorska? ponatise?
  • naslove knjig, ki bi lahko postale predmet samostojnega enciklopedičnega članka, polinkamo, podnaslovov in ločil v povezave ne vključimo, naslovi in podnaslovi knjig so ležeči, zadaj je letnica, Cobiss-id in v oklepaju žanrska oznaka ali tema romana
• po potrebi dodaj poglavje Nagrade in Poimenovanja
• dodaj oznako dela, npr. ljubezenski roman; oznake najdeš v kritikah (lahko so navedene v že obstoječem geslu o romanu) ali pa jo določiš po prelistavanju romana
• označi avtorjev opus po žanrih, temah in slogu
• napravi povezave na avtorjeva besedila na Wikiviru (uporabi predlogo {{wikivir}}) oz. dLibu in na slike na Wikimedia Commons (uporabi predlogo {{kategorija v Zbirki}}), če tam obstajajo
• počedi glavne nemarnosti v zatečenih geslih
• prilagajaj svoje urejanje sprotnim dogovorom v razredu
• na pogovorni strani predmeta, pri katerem nastaja članek, sporoči svoje dileme ali predloge drugim v razredu, da ne bo vsak zase odkrival Amerike
• nazadnje zbriši oznako škrbine na koncu gesla

Članek o knjigi

Pridejo v poštev vse knjige? Takih je vendar samo v slovenščini 5000 na leto in enciklopedični popis vsake izmed njih ni izvedljiv. Kaj pa samo leposlovnih (150 izvirnih in prvič natisnjenih romanov, 300 pesniških zbirk itd.)? Še vedno preveč za uborno število slovenskih wikipedistov, obenem pa premalo, ker popisati je treba vsaj še svetovno klasiko in uspešnice, tako na področju leposlovja kot stvarne literature. Prej bodo prišle na vrsto knjige izpod peresa avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek, ki so bili ponatiskovani, prevajani, predmet kritik, polemik, šolskih obravnav, predelav, prestavitev v druge medije ipd., ne more pa to biti edini kriterij za izbiro. Ko se literarnozgodovinski razred loti npr. sistematičnega popisa romanov 60. let 20. stoletja, bodo samostojni vnos doživela tudi osamljena besedila pozabljenih avtorjev.

Geslo o Mazzinijevem romanu Kralj ropotajočih duhov

Na Wikipediji teče projekt popisa knjig z nekoliko preozkim naslovom Romani. Tam se postopoma oblikujejo predstave o zglednem geslu te vrste. Podatki o knjigah so formalizirani v infopolju knjiga, glavne zahteve za članke o knjigah pa so razložene v navodilih. Dodajmo iz seminarske izkušnje z njimi nekaj koristnih nasvetov. V mislih imamo gesla o romanih:

• za naslov gesla vzamemo naslov knjige, brez podnaslova
• zelo dolge naslove skrajšamo, tako da je v geslo ujet samo jedrni del naslova
• kratke naslove, ki so že zasedeni, opremimo z imenom avtorja v oklepaju ali letnico oz. naslovom časopisa, če avtor ni poznan
• glava gesla vsebuje samo bistvene podatke: poleg ponovljenega naslova v krepkih črkah še ime avtorja, letnico in žanr, redko še kakšno drugo pomembno lastnost, npr. »slovenski kultni roman 80. let 20. stoletja«
• v infopolju so nekateri podatki ponovljeni, nekateri pa na novo: avtor, naslov in podnaslov, kraj izdaje, založba, leto, zbirka, številka zvezka v zbirki, obseg v straneh in besedah, številka Cobiss, večinoma s povezavami
  • bralcu pomagamo z opredelitvijo konstelacije oseb oz. s poimenovanjem njihovega medsebojnega razmerja (npr. ljubezenski trikotnik z dvema ženskama in enim moškim, posameznik v konfliktu z družbo, ljubezen dveh revnih)
• povzetek dogajanja naj bo kratek in jedrnat (največ 500 besed)
• odgovori naj na vprašanja, kdo so akterji (z imeni glavnih oseb), kje in kdaj se dogaja, zakaj (s kakšnim namenom) in s kakšnim izidom se junakova akcija konča
  • če gre za realna dogajališča, jih je treba opremiti s povezavami na ustrezna wikipedijska gesla, prav tako morebitne realne osebe, zgodovinske dogodke in pojme
• v infopolju naštejemo morebitne ponatise, prevode, ekranizacije, dramatizacije, uglasbitve in druge predelave
• simpatičen dodatek je fotografija naslovnice; najbolje je, če posnetek naredimo sami
• v infopolju označimo tudi, kdo je knjigo ilustriral, če ima posvetilo ipd.
• besedilo žanrsko uvrstimo, mu določimo temo in ključne besede
• v poglavju o odmevu naštejemo literarne kritike, diplomska dela, literarnozgodovinske oznake, razprave in najbolj jedrnate izjave iz njih citiramo

Za vse to bo treba pogledati v Cobiss, na dLib, v natisnjene literarne zgodovine, literarnozgodovinske in literarnokritične monografije, v zbirke diplomskih nalog itd. Literarne kritike, ki so bile knjižno ponatisnjene, smo v veliki meri že izpisali v Kazala strokovnih knjig pri projektu Romani. Ker niso v glavnem imeniku slovenske Wikipedije, ampak v podrejenem imeniku, vodi do njih nekoliko nerodna pot, za katero je potrebno nekaj malega zvitosti. Če bi v iskalno polje na Wikipediji odtipkali naslov romana, bi nas prineslo neposredno na geslo o romanu, zato ga vtipkamo v Napredni pogled, do katerega pridemo v meniju (Orodja > Posebne strani > Iskanje) ali neposredno, če vtipkamo v iskalno polje kaj neobstoječega. Zbrišemo kljukico pred imenskim prostorom Osnovno iskanje in jo napravimo za iskanje po imenskem prostoru Wikipedija. Naslov romana v iskalnem polju bo tako priklical na zaslon kazala knjig, ki iskani roman obravnavajo.

Napredno iskanje v Wikipediji

Zdaj se je treba razgledati še po drugih geslih na Wikipediji, ki omenjajo roman, in te omembe povezati z našim člankom, če to ni slučajno storil že kdo pred nami. Strani spet najdemo v Naprednem pogledu, potem ko vtipkamo naslov romana, vendar tokrat v privzetem iskanju po osnovnem prostoru.

Romane, prevedene v druge jezike, naročamo v popis v drugojezičnih Wikipedijah; komu drugemu kot tujim študentom na študijskem bivanju pri nas, namesto običajnih izpitnih obveznosti. Kako med seboj povežemo članke v različnih jezikih? Klikniti je treba na Uredi povezave pod izbiro V drugih jezikih na dnu stolpca levo in vpisati podatke.

Za interwikije skrbi sestrsko spletišče Wikidata.

Naloga

• V smislu zgornjih navodil popravi in dopolni članek Ljubezni Sinjebradca; ko to storiš, izbriši oznako škrbine v njem, za tole domačo nalogo pa poišči in vpiši semle naslov kakšne druge škrbine o literarnem delu.

Učbenik

Napotki v priročnikih strokovnega pisanja izhajajo iz ideala znanstvenega članka, kot da bi bila večinska strokovna usoda in kreativna udeležba v stroki raziskovanje in objavljanje znanstvenih razprav. Daleč od tega! Pisanje študij prakticirajo izbrani posamezniki, večji del stremljive strokovne populacije pa doletijo druge vrste pisne udeležbe, med katerimi je nezanemarljivo pisanje učbenikov. Prav ob učbenikih se je v kranjskem deželnem zboru 12. februarja 1866 odprlo vprašanje smiselnosti izobraževanja v slovenščini in s tem smiselnosti samostojne slovenske kulturne eksistence.

Specifike učbeniškega pisanja so:

• dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami
• povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi)
• poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
• privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
• skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
• povezovanje učbenikov v serije

Pisec učbenika je hendikepiran z nujo po didaktično ustrezni redukciji gradiva, po izboru relevantnih tekstov, ki bodo v času, ki ga dodeljuje učni načrt, optimalno funkcionalni. Ker ne obstaja objektivna lestvica relevantnih avtorjev, tekstov, smeri itd., je v skušnjavi, da se pusti zapeljati velikemu manipulativnemu potencialu, ki ga prinaša nuja po selekciji, in v učbeniku uveljavi osebni interes: s preferiranjem avtorjev, ki mu ugajajo, založb, ki so mu prijazne, in literarne ideologije, h kateri se prišteva.

Izdajanje učbenikov je zaradi visokih naklad lukrativen segment založniške dejavnosti, založbe prežijo na informacije, kateri avtor bo izbran za maturitetno berilo, da lahko pravočasno, pred konkurenco pripravijo didaktična gradiva zanj. Kadar jim uspe zavzeti monopolni položaj, ga na račun kupcev, šolarjev in dijakov, brezobzirno izkoristijo. V hlastanju po prvenstvu in zaslužku se dogajajo površnosti, zato morata šolska in akademska sfera delati za izključitev komercialnih založb in izdaje pripravljati v okviru neprofitnih izdajateljskih projektov. Spremembe prav gotovo ne bodo enostavne, saj založbe avtorjem učbenikov ponujajo nadpovprečno dobre honorarje in jih zavajajo k sodelovanju pri nečedni molži uporabnikov. Regulativno vlogo naj opravi šolsko ministrstvo s podporo prosto dostopnim elektronskim učbenikom pod licenco cc.

Vrednostno razliko med razpravnim in učbeniškim pisanjem odraža njuno različno točkovanje za potrebe merjenja akademske odličnosti. Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije, zaradi česar se lepi nanj načelno nezaupanje, ali je v akademskem okolju sploh potreben. Neredko so očitki na račun učbenika upravičeni:

• preočitno kaže svoj izvor v pripravah na predavanja, ki jim strukturo diktira enourna ali dvourna govorna izvedba; avtorji so učitelji praktiki, ki jim tlaka v razredu izčrpa moči za premišljeno oblikovanje teksta
• narobe je, kadar želi biti učbenik le pomanjšana in poenostavljena oblika znanstvene monografije in ne upošteva svojega specifičnega namembnika
• informacije so oblikovane v zapomnljive definicije ali zaključene naštevalne podatkovne verige, primerne za reprodukcijo na izpitih, kar spodbuja reciklažo znanj, ki so sama sebi namen; zapomnljivost formulacije postane pomembnejša od njene ustreznosti resnici
• prizadevanje za katalogizacijo temeljnih znanj vodi v faktografsko naštevalnost
• ker so spoznanja kompleksna, učbenik pa stremi k enostavnosti, se težko iztrga stereotipnim, prežvečenim in zdavnaj preseženim opredelitvam in konceptom (tak je npr. koncept literarnega razvoja ali slogovnih obdobij)
• moteč je prevelik delež nereflektiranih šolskih fraz oz. formulaičnega izražanja (velja za, najpomembnejši predstavniki so, delimo na, poznamo, ločimo, razdelimo, uvrščamo, štejemo, umeščamo, je značilno, da, prevladuje, opazne so, pojavlja se, je pomemben, predvsem, poglavitni, najbolj ...)

Tale priročnik Nova pisarija ima status učbenika. Namenjen je v prvi vrsti študentom na ljubljanski slovenistiki pa tudi študentom na drugih univerzitetnih slovenistikah, študentom in učiteljem literarnih predmetov, po izkušnji s predhodnim učbenikom Praktičnim spisovnikom pa bo lahko koristil tudi drugim pišočim humanistom in humanistično zainteresiranim iz drugih strok. Standardni primerek učbenika sicer ni, ker ugovarja nekaterim zgoraj naštetim tipičnim značilnostim učbenikov in ker odstopa s svojim spletnim formatom in slogom, želi pa biti učbeniško nazoren in »poučen«, kljub načelnim dvomom v učinkovitost nazorno predstavljenih informacij. Debata na forumu Humanist, ki se ji pridružujejo osebne pedagoške izkušnje, namreč sporoča, da je za študenta didaktično ustreznejša pomanjkljiva ali slaba informacija, ker ga animira in angažira za samostojno iskanje ustreznejših formulacij. Študentu torej ni smiselno lajšati poti do informacij, kar počnejo učbeniki, ampak jim jih otežiti in študenta zmesti. Začuden ugotavljam, kako malo študentov klikne na prosojnice, ki sem jih pripravil za lažjo pripravo na izpit in jih imajo na Wikiverzi ves čas pri roki, ali se sprehodi skozi digitalizirane članke, ki odgovarjajo na izpitna vprašanja; raje posežejo po zastarelih in pomanjkljivih zapiskih kolegic iz predhodnih študijskih generacij. Minimalistično lahko sklenem, da je učbenik koristen že zato, ker je pisca prisilil k razmisleku o aktualnih temah, ki bi se jim sicer ne posvetil tako intenzivno. Posameznega pozornega bralca, ki bo v njem našel kaj zase, hvaležno dojemam kot presežek.

Vaje

Popravi moteče stereotipne formulacije:

• Knjigo Dekameron sestavljajo pripovedi, med katerimi med najpomembnejše štejemo Novelo o sokolu.
• Romane delimo po zgradbi na tretjeosebne, kronikalne, pisemske, dnevniške itd.
• Egipčansko književnost delimo na epiko in liriko.
• V Vede se uvrščata religiozna nacionalna epa Mahabharata in Ramajana.
• Indijsko književnost umeščamo v daljše časovno obdobje.
• Za novelo je značilna dramatičnost.
• Značilno za humaniste je, da v ljudeh začnejo spodbujati čut za lepoto in naravo.
• Značilno je, da se renesansa razvija od začetkov zgodnjega kapitalizma, za katerega so značilna nova znanstvena in tehnična odkritja.
• Za ep je značilno, da v poteku dogajanja ni nobene naglice.
• Za njegove komedije sta značilni tematizacija vsakdanjega življenja in ostra kritika politike. Za njegove književne osebe je značilno, da so čustvene in ambiciozne.
• Med najbolj znane grške pisce tragedij uvrščamo Sofokleja, Ajshila in Evripida.
• V Staro zavezo umeščamo tudi psalme, med njimi je pomemben Psalm št. 130.
• Komedija velja za šaljivo igro.
• Po priljubljenosti so zelo pomembno mesto zavzemale kratke zgodbe.
• V komediji najdemo satirične, parodične in polemične odzive na družbeno dogajanje.
• V himni prevladuje neposreden odnos do stvarnosti, izražen v realističnih opisih vsakdanjega življenja.
• Opazne so tudi posebnosti v jeziku in slogu: precej je nemških izposojenk.
• V besedilu se pojavlja humor.
• Razvoj literarnih vrst in zvrsti v renesansi (naslov poglavja)
• Lirika je doživela višek v razvoju v zlati dobi rimske književnosti.
• Katere kulture so se v času antike razvijale na naših tleh?
• V klasicizmu so se razvijale različne oblike polliterarne proze.
• V dramatiki so se razvile klasične tragedije, lahkotne rokokojevske komedije in druge komedije.
• Poznamo dve vrsti razvoja komedij.
• Sledi atiško ali klasično obdobje, ki se je razvijalo v 5. in 4. stoletju pred štetjem.
• Arabska književnost se je začela razvijati v 6. stoletju in se je razvijala do leta 1400.

Literatura

• Textbook. Wikipedia, the free encyclopedia.
• Lehrbuch. Wikipedia, die freie Enzyklopädie.
• Slovenščina 8: i-učbenik za slovenščino v 8. razredu OŠ. Slovenščina 9: i-učbenik za slovenščino v 9. razredu OŠ. Slovenščina 1: i-učbenik za slovenščino v 1. letniku gimnazij. i-učbeniki: Spletno mesto interaktivnih učbenikov. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Zadnja sprememba 29. mar. 2016.

Strokovni blog

Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'. Programi za spletne dnevnike so primerni tudi za oblikovanje osebnega spletnega profila oz. za osebno spletno stran ali za spletno stran šolskega predmeta. Od številnih vsebinskih možnosti so za strokovni namen vabljivi področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu), lahko pa tudi osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga, ki svoje izkušnje in nasvete sporoča strokovni skupnosti. Poznana blogarska orodja, po katerih najpogosteje posegajo blogarska spletišča, so WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos. Blog je primerna zvrst za politično diskusijo, za publiciste, ki oblikujejo javno mnenje ali spadajo med t. i. javne intelektualce, za estradnike in druge vidnejše javne osebnosti. Slovenski literarni zgodovinarji še ne čutimo potrebe po taki promociji svojih strokovnih dosežkov in spoznanj, svoj blog ima med njimi za zdaj le Aljoša Harlamov.

Izraz blog je iz leta 1997, pojav spletnih dnevnikov je komaj kaj starejši, platforme za množično bloganje pa so iz konca 90. let (Blogger 1999). Blogi so zelo prispevali k porastu objavljanja, k deležu manj formaliziranih objav in k demitizaciji statusa »publiciranega avtorja«. Bolj ko znanstvenim so blizu publicističnim, žurnalističnim žanrom. Podobni so si v ritmu izhajanja (redno pisanje bloga pomeni dobro pisno prakso), loči pa jih odsotnost selekcije. Tradicija znanstvenega publiciranja je v osnovnih potezah nasprotna dnevniškemu objavljanju. Za objavo rezultatov si vzame čas, prispevki se medijo v dolgotrajnih recenzijskih postopkih, medtem ko se blogarji odzivajo instantno, tu je pomembna ažurnost. Med potezami, ki bloganje oddaljujejo od znanosti, navajajo pogosto anonimnost objav, avtorjev narcizem, njegovo obsedenost z medijem, postavljanje s slogom oziroma prevelik poudarek na izrazu. Ne bi pa smelo biti moteče, da blogi lahko računajo na precej širšo publiko, kot so ozki strokovni krogi, in pomirjujoče je, da tudi za bloge velja avtorska zaščita, torej da je avtorje blogov treba citirati z imenom in priimkom, če se le niso preveč dobro skrili.

Spletni dnevnik ni nastal iz potrebe po arhiviranju spoznanj, pričakujemo lahko, da se bodo spletni naslovi objav s časom spremenili, medtem kot je pri znanosti zaradi sistema sklicevanja pomembna prav stalnost objav in »sledljivost virov«. Blogi so skupaj z drugimi načini internetne interakcije primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki. Neformalna dnevniška komunikacija s kolegi je za znanstvenika zelo pomembna, saj krepi možnost dragocenih povratnih informacij in jih beza iz slonokoščenega stolpa, je pa táko pisanje tudi zasvojljivo in je za akademsko kariero ali pri iskanju službe lahko pogubno, če ga kolegi, ki o teh rečeh odločajo, razumejo kot investicijo energij v napačno smer. Bloganje je mogoče videti po eni strani kot nekakšno permanentno konferenčno komuniciranje, po drugi pa je primerljivo s predavanji; tudi predavanja ne prinašajo točk za akademsko napredovanje, vendar brez njih ne gre.

Blogarske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju in niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa. Poskus vključitve blogov kot načina množičnega recenziranja se za zdaj ni obnesel; citatni indeksi omemb in komentarjev znanstvenih objav v blogih (še) ne indeksirajo. Tiskane revije so omejene s prostorom, zato delujejo po principu filtriraj, potem objavi, pri čemer kriterije za filtriranje in selekcijske odločitve sprejemajo ozke ekspertne skupine. Blogi, ki težav s prostorom ne poznajo, pa delujejo po principu objavi, potem filtriraj. Selekcijo opravi množica komentatorjev. Širši ko je diapazon perspektiv, bogatejša je razprava in verodostojnejše so odločitve, ki iz razprave izhajajo. Na spletu ni prostora za ekspertno avtoritativnost, upoštevati je treba tudi neekspertna, eksterna in popularna stališča. Da bi jih izzvali, se mora pisec potruditi za širšo razumljivost svojega sporočila. Večja branost mu priskrbi na spletu večjo vidnost (page ranking). Na ta način širi meje svoje profesije. Glavni dosežek blogov in podobnih komunikacijskih možnosti je večja povezanost in večja živost znanstvene skupnosti. Nasploh je splet prispeval k premiku težišča akademskega dela: to ni več izključno v produkciji in publiciranju znanstvenih informacij, ampak so literarni zgodovinarji vedno pogosteje v vlogi kuratorjev, urednikov in recenzentov, ki informacije zbirajo, organizirajo, filtrirajo in kategorizirajo.

Literatura in zgledi

• Alex Sayf Cummings in Jonathan Jarrett. Only Typing? Informal Writing, Blogging and the Academy. Writing History in the Digital Age: A born-digital, open-review volume. Ur. Jack Dougherty in Kristen Nawrotzki. Pomlad 2012.
• Dan Cohen. Professors, Start Your Blogs. 21. avg. 2006.
• Matthew L. Jockers.
• Janez Strehovec. Blog kot novomedijska narativna oblika. Besedilo in novi mediji: Od tiskanih besedil k digitalni besedilnosti in digitalnim literaturam. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2007 (Novi pristopi). 94–112. (COBISS)

Spletni forum

Spletni forumi (internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, ugovore, polemike, vabila, oglase itd. Po številu strokovnih forumov, številu naročnikov, pogostosti sporočil presojamo stopnjo vitalnosti določene strokovne skupnosti. Inertne akademske skupnosti z zajamčenim financiranjem nimajo potrebe po forumski komunikaciji, zadošča jim, da po tradicionalnih kanalih, kot je polžja pošta, obveščajo ozek krog svojega članstva o dogajanju, za skupnosti, ki se šele uveljavljajo, pa je promocija lastne dejavnosti preko spletnih forumov pomembna.

Spletni forum oz. spletna oglasna deska je pojav druge polovice 90. let 20. stoletja in nadaljuje tradicijo forumskega strokovnega pogovarjanja, ki je bilo pred spletom poznano pod imenom elektronska oglasna deska (bulletin board system, BBS) ali poštni seznam (electronic mailing list). Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva (v času pred spletom pa za kombinacijo e-pošte in novičarskega arhiva). Arhiviranje sporočil je pomembna funkcija, ki spletne forume loči od spletnih klepetalnic (chat room). Prav zaradi enostavnosti arhiviranja se nekateri forumi konservativno oklepajo golobesedilnega formata sporočil, čeprav ni nobenih tehnoloških ovir za vključevanje oblikovanega besedila, slikovnih in zvočnih priponk ter videa. Golobesedilni je nekoliko prestroga oznaka, saj to »golo besedilo« na forumu vse spletne naslove samodejno napravi klikljive. Ponujajo tudi možnost sledenja temi, ki je v slovenščini dobila ime nitkanje (po angl. threading), ki pa ni vedno najbolj uporabna.

Komunikacijo v spletnih forumih je mogoče na različne načine regulirati. Nekatere skupnosti zahtevajo od tistih, ki hočejo pokukati v debato, predhodno prijavo, druge zahtevajo registracijo samo od tistih, ki bi želeli v debati sodelovati, tretji pa dostopa ne omejujejo, se pa lahko namesto tega ugnezdi na vratarski sedež moderator, ki od sporočila do sporočila presoja, ali je objava za forum primerna ali ne. Nemoderirani forumi so namreč vse preveč izpostavljeni spletnemu aktivizmu motenih posameznikov, ki z vztrajnim in nadležnim politiziranjem, podžiganjem in žaljivostjo odvračajo druge od branja in sodelovanja. Moderirani forumi so tematsko strožji in bolje organizirani in njihova življenjska doba je daljša od življenja nemoderiranih forumov. Nerodna reč pri izpostavljeni vlogi moderatorja je, da forum nenadoma lahko postane preveč podoben spletnemu časopisu v rokah samovoljnega urednika ali da srenja od njega pričakuje, da bo kot novinar redno skrbel za njeno obveščenost. Moderator sicer marsikaj prispeva tudi sam, vendar je specifika in čar diskusijskega foruma prav v tem, da njegovo vsebino določajo prispevki naročnikov oz. članov foruma. Če kdo kakšno sporočilo na njem pogreša, je za to kriv sam, zakaj pa ga ni sestavil in razposlal.

Drugi nesporazum izhaja iz izkušnje starejših naročnikov s tiskanimi mediji, ki so zavezani javnosti, ker so jih ustanovile javne inštitucije in jih javnost lahko preko nadzornih organov in podobnih teles regulira. Na enak način si predstavljajo tudi funkcioniranje spletnega foruma, ne zavedajoč se, da sta to formo javne komunikacije v življenje priklicali zelo osebna želja posameznika, ki se je odločil za javni angažma. Če bo delal slabo, se bodo naročniki osuli sami od sebe, če se bo naveličal, bo moderacijo poveril komu drugemu, ker pa po taki zastonjski časti ni veliko povpraševanja, je še najbolj verjetno, da bo preprosto ugasnil in ga bo v najboljšem primeru nadomestila kakšna sodobnejša oblika strokovne komunikacije v režiji drugega podjetnega posameznika.

Spletni arhiv foruma Humanist Discussion Group

Letni arhiv SlovLita

Arhiv SlovLita po letih

Za vsebino tele knjige sem dobival ideje in gradivo v veliki meri na spletnem forumu oz., kot se sam imenuje, elektronskem seminarju z imenom Humanist. Začel se je leta 1987 v obliki poštnega seznama, vanj je včlanjeno blizu 3000 naročnikov, ureja pa ga Willard McCarty. Osredinja se na digitalnohumanistične teme in je nedosežni zgled domačemu spletnemu forumu SlovLit, ki datira v konec 1999, šteje 1650 naročnikov, urejam pa ga sam. Spočetka je nameraval, kot razberemo iz akronimičnega naslova, pokrivati samo teme študija, raziskav in akademskega poučevanja slovenske književnosti, vendar se je zelo hitro prilagodil interesni sferi začetnih naročnikov in pokriva literarno zgodovino in jezikoslovje, zlasti slovenistično. V ta krog spadajo tudi teme akademskega izobraževanja in raziskovanja, društvenega in inštitucionalnega življenja, metod, dogodkov in publikacij, ki se jim da pritakniti pridevnik digitalni. Člani objavijo več kot 800 sporočil letno: razpise, vabila na dogodke, obvestila o knjigah in drugih objavah, spletiščih, projektih, digitalnih orodjih, kritike, diskusije, polemike itd. SlovLit je osrednja informacijska točka za našteta področja.

Slovlit

Branje

• Miran Hladnik. Spremeniti Slovlit? SlovLit 11. jan. 2012 isl.

Slog

Spletna družabna omrežja s svojo dnevniško naravo (sporočilo se naloži nad predhodno in izrine starejše sporočilo preko spodnjega roba zaslona) spreminjajo tako temeljni pisni standard, kot je usmerjenost besedila. V knjižni kulturi so se novi deli besedila pripenjali na predhodne dele besedila tako, da se je celota brala od zgoraj navzdol, zdaj prihaja v navado, da se sveža sporočila postavljajo pred predhodna, tako da pridejo bralcu najprej pred oči sveže informacije, listanje navzdol po strani pa ga seznani s historiatom. Tisk takega razporejanja »po aktualnosti« ni omogočal, na spletu pa tehnološko ni problematičen in se uveljavlja tudi zunaj socialnih omrežij, čeprav ne čisto sistematično. Sporočila na spletnem forumu SlovLit si npr. skozi leto sledijo od zgoraj dol, njihova letna kazala pa že v obratni smeri, od spodaj gor.

Format proza je na Wikiviru posnemal knjižno, tj. pokončno postavitev strani.

Pred desetletji je izraz besedilo prizival v zavest besedilo, natisnjeno na papir. Današnja izkušnja besedilo povezuje z zasloni: na mobiju, tablici, računalniku, televiziji, reklamnih panojih. Zaslon vse pogosteje narekuje besedilu obliko. Stran besedila na papirju je pokončna, stran besedila na zaslonu pa je večinoma ležeča (panoramska). Ožje zrcalo tiskanega besedila je primernejše za gladko branje, zato se zaslonsko besedilo pri njem pogosto zgleduje, tako da levo in desno od zrcala ostane precej praznega prostora, ki ga zapolnijo okviri z drugimi informacijami (kazali, reklamami, komentarji) ali belina. Privzeto je na zaslonu v vrstici 120 do 150 znakov – daleč preveč za gladko branje. S kombinacijo tipk <Ctrl> in <+> je sicer vedno mogoče nabor povečati in tako doseči optimalno dolžino vrstice, vendar táko povečevanje ne pride vedno v poštev, ker podre strukturo strani. Na Wikiviru emulacijo knjižnega formata besedila dosežemo z uporabo predloge {{proza|besedilo}}, v html-ju pa npr. z nizom tik za kodo <body>: <div style="width:800px"> in seveda </div> na dnu dokumenta. Brskalnik Firefox na koncu ukazne vrstice bralcu ponuja ikono z napisom Odpri bralni pogled, ki spletne strani z besedilom pretvarja v udoben pokončni format.

Zaslonsko besedilo je prepoznavno zlasti po menijskih izbirah in povezavah in z obojim vpliva na naše predstave o vzorčni obliki besedila. Lahko rečemo, da je besedilo s povezavami današnja standardna oblika besedila. Naj táko postane tudi za humanista. Če bomo imeli pri pisanju v zavesti zaslonsko obliko besedila, bomo pisali drugače. Z mislijo na zaslonsko branje so oblikovani tudi napotki za pisanje vzdolž tele knjige.

Sestavni deli

Poimenujmo kompozicijske elemente strokovnih besedil, recimo z mislijo na kakšen članek v Slavistični reviji:

• avtorjevo ime
• naslov
• izvleček
• ključne besede
• povezave
• kazalo
• telo besedila

• uvod
• teorija/metoda
• gradivo
• analiza
• sklep

• literatura
• priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Kompoziciji razpravnih besedil se ne bomo natančneje posvečali, saj smo že nekje prej razložili, da našega strokovnega vsakdanjika ne sestavlja oblikovanje sklenjenih razprav, ampak vsi mogoči drugi opravki z besedili. Cilj tegale strokovnega opismenjevanja ni usposobiti bralca za pisanje kompozicijsko pravilnih znanstvenih študij, saj akademska služba, v okviru katere ljudje študije pišejo, doleti le zelo redke med študenti. Namen knjige ni vzgoja univerzitetnih profesorjev in inštitutskih raziskovalcev in publicistov, ampak usposobiti interesenta za samozavestno in kompetentno udeležbo v žanrih strokovne komunikacije. Ob strani bomo pustili tudi retorična pravila za komponiranje besedil, ki se jim npr. izčrpno posveča Dubravka Oraić Tolić v knjigi Akademsko pismo: Strategije in tehnike klasične retorike za suvremene studentice i studente (2011).

Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega prispevka je po svetu v uporabi kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion), ki bi jo za naše potrebe lahko prevedli z UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). V navodilih za pisanje doktorskih dispozicij je predvidena nekoliko drugačna kompozicija: Naslov, Izvleček, Hipoteze (namen), Utemeljitev, Metode, Rezultati, Literatura. Nimajo vse vrste strokovnega pisanja vseh naštetih delov, kratki članki katerega od elementov lahko tudi pogrešajo. IMRAD je v veljavi za eksperimentalne vede, t. i. deskriptivna področja, kamor spada tudi največji del literarne zgodovine, pa tej kompoziciji ne sledijo.

Literarnovedna razpravna besedila se ponavadi začnejo s pregledovanjem in povzemanjem vsega, kar je bilo na izbrano temo že napisano, potem avtorji določijo in zamejijo gradivo, s katerim se bodo ukvarjali, in se nato lotijo njegovega popisa in analize. Kadar gre za evidentiranje novih faktov (najdeni rokopis, nepoznana feljtonska objava, avtorjev dnevnik), to zadošča. Ker pa so dejstva v domači literarni zgodovini v glavnem poznana, prispevki poskrbijo za inovativnost z izbiro drugačnega zornega kota (v naslovih jih nakazujejo izrazi v luči, s stališča, iz vidika) ali s spremembo pomena/vloge/vrednosti pojava. Take premike omogoča pojav novih raziskovalnih paradigem, teorij in metod ter zgledovanje pri raziskovalnih postopkih v mednarodnem prostoru in v drugih disciplinah. O Pavlini Pajkovi so vsak po svoje pisali Anton Slodnjak, Miran Hladnik in Katja Mihurko Poniž, vsak pač v skladu s svojimi metodološkimi izhodišči: Slodnjak s stališča nacionalne literarne zgodovine, ki je zadolžena za legitimiranje osrednje literarne razvojne linije, Hladnik v kontekstu emancipirane obravnave trivialne literature, Mihurko Poniž v okviru feminističnih emancipacijskih prizadevanj. V vsakem primeru mora biti razprava komponirana sklenjeno, tako, da se ve, kje je glava in kje rep, in da jo je mogoče smiselno povzeti.

Nekaterim sestavnim delom strokovnega besedila se je dovolj intenzivno posvečal Praktični spisovnik ali o njih teče beseda v drugih poglavjih Nove pisarije in zato tule ne potrebujejo samostojnega poglavja, ampak le mimobežne opombe. O avtorjevem imenu povejmo, da se v revijalnih člankih ob njem pojavlja ime (akademske) inštitucije, na kateri je avtor zaposlen, in njegov elektronski kontakt v obliki e-naslova, včasih tudi z univerzalno številko raziskovalca (ORCID) ali piščevo osebno stranjo na spletu. Ti podatki krepijo bralčev občutek, da avtorju lahko zaupa, saj akademske inštitucije neresnih ljudi običajno ne zaposlujejo, in mu omogočijo osebni kontakt z njim. Iz tega razloga dodajajo ime inštitucije svojemu imenu tudi že upokojeni avtorji. Uredniki so v zadregi, kadar avtor z izpustom svoje inštitucije hoče sporočiti, da je z njo v konfliktu oz. da razprava ni nastala v službenem času; tedaj ob avtorjevo ime dodajo samo kraj njegovega bivanja. Humanistični članki se ločijo od drugih po tem, da so največkrat izdelek zgolj enega avtorja. Krajši strokovni članki v nekaterih revijah imajo avtorjevo ime na dnu, kjer je običajno prostor tudi za morebitno prevajalčevo ime. Kolaborativno pisanje gesel za Wikipedijo nima avtorjevega imena ne v glavi ne na dnu, imena ali vzdevke avtorjev in delež njihovega avtorstva razberemo v zgodovini članka ali med statističnimi podatki o članku.

Naslov

Naslov je prva točka stika strokovne informacije z bralcem in zato dokaj občutljiva točka. V bistvu gre za najbolj radikalni povzetek teksta, poskus skrčenja celotne vsebine na nekaj besed. Podobno jedrnat želi biti seznam ključnih besed, vendar se naslov od seznama ključnih besed razlikuje v tem, da so besede v njem med seboj povezane v sklenjeno sporočilo, medtem ko so ključne besede le nanizane druga zraven druge.

Sploh ni vseeno, kako naslovimo članek. V skladu z latinskim pregovorom Nomen est omen ('ime je pomenljivo') pričakujemo, da naslov zadene vsebino. Kadar mu to ne uspe, npr. pri šolskih esejih, rečemo, da vsebina ni skladna z naslovom, kjer si je naslov izmislil sam avtor, pa da naslov zavaja ali vzbuja napačna pričakovanja. Strokovno pisanje si ne more privoščiti poljubnih naslovov (ta svoboda je rezervirana za umetnostna besedila, pa še tam jo malokrat izrabijo), ne sme pa tudi zaiti v nasprotno skrajnost in si prizadevati, da bi že naslov povedal pol tistega, kar je namen besedila.

Priporočila za oblikovanje naslovov strokovnih in znanstvenih spisov prevzemamo iz napotkov za oblikovanje naslova doktorske disertacije, s kakršnimi univerze po svetu opremljajo doktorske študente in jih brez težav lahko uporabimo pri naslavljanju vsakršnih strokovnih spisov. Naslov naj

• izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo
• je pravopisno brezhiben
• ne vsebuje krajšav
• ni v obliki stavka ali vprašanja
• stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
• ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
• ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
• če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
• podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova

K naslovu spada UD-klasifikacija, ki jo članku priskrbijo bibliotekarji na urednikovo prošnjo.

Pred leti sem si kot senator na FF UL krajšal čas predolgih sej s popravljanjem predlaganih naslovov disertacij. Popravki so bili deležni vseh mogočih reakcij, od hvaležnosti za nasvete in celo prošenj za sodelovanje pri formuliranju do grobih zavrnitev, češ da je táko popravljanje nepotrebna pedanterija in goli formalizem ter da lahko o naslovih presojajo samo področni strokovnjaki, ne pa neki jezikovno konservativni slavisti. Ugovori so izvirali iz občutka samozadostnosti strokovnjakov (mi že vemo, kako je prav), sklicevali pa so se na avtonomijo strok in nedotakljivost predlaganih terminoloških rešitev, skupna pa jim je bila ignoranca do potencialnega bralca. Večinoma je šlo za neužitno dolžino. Krajšanje je poskrbelo za bolj ekonomičen izraz in s črtavami so se mimogrede izgubile še pravopisne, slogovne in terminološke napake. Pisci in mentorji pri formuliranju naslovov izhajajo iz zmotnega in nereflektiranega občutka, da dolgi in komplicirani teksti zahtevajo dolge in komplicirane naslove in da kratki in preprosti naslovi utegnejo zavesti bralca v pričakovanje preprostega besedila.

Naslove prevajamo v angleščino. Prevodi naj se ravnajo po angleškem pravopisu in tipografskih navadah. Polnopomenske besede so lahko v naslovu vse z veliko, lahko pa tudi ne; pri izbiri ene ali druge možnosti moramo biti dosledni. Težave nam dela drugačna raba ločil, zlasti dolžina in stičnost pomišljajev, narekovaji, vejice. Na srečo je blizu pomoč v obliki izčrpnih enciklopedijskih člankov o pravilnem zapisu, npr. dash, quotation mark, s povezavami na rabo interpunkcije v drugih jezikih.

Nekaj zgledov možnih krajšav naj uzavesti najpogostejše razvade pri izbiranju naslovov seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov, raziskovalnih tem, simpozijev, člankov in monografij.

Iracionalno lice srednjeveškega slovstva. Spanje – sanje – smrt > Iracionalni videz [ali Iracionalna podoba] srednjeveškega slovstva: Spanje – sanje – smrt — Komentar. Odpravili smo arhaizem (lice ima v pravopisu oznako starinsko). Med naslovom in podnaslovom naj bo dvopičje, ki napoveduje pojasnilo; pika bi pomenila napoved nove enakopravne teme.

Kariera učiteljev in dejavniki njenega razvoja > Učiteljska kariera in dejavniki njenega razvoja — Komentar. Popravljena varianta je spolno korektnejša, saj zajame tudi ženske, ki bi, vsaj tiste bolj načelne, lahko sicer zahtevale v naslovu obe obliki Kariera učiteljic in učiteljev ...

Kontrastivno (AN - SLO): modulacija kot variacija pri večbesedni enoti v besedilu > Kontrastivno (AN-SLO): Modulacija kot variacija pri večbesedni enoti v besedilu — Komentar. Po zgledu angleško-slovenski slovar pišemo s stičnim vezajem tudi okrajšani besedi. Podnaslov se piše z veliko.

Razvoj glagolske iniciale: Prikaz na primerih glagolskih rokopisov hranjenih v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani > Razvoj glagolske iniciale: Glagolski rokopisi v NUK v Ljubljani — Komentar. Pri splošno znanih inštitucijah si vsaj v slovenskem besedilu smemo privoščiti njihovo okratičenje.

Dramska produkcija v Ljubljani v letih 1941 - 1945 > Dramska produkcija v Ljubljani v letih 1941–1945 — Komentar. Pravopisno je prav samo tako kot v popravljeni varianti.

Antični motivi v španski dramatiki Zlatega veka > Antični motivi v španski dramatiki zlatega veka — Komentar. Pravopis! Imena obdobij so z véliko samo v drugih pravopisih.

Odnosi med dejavniki, povezanimi z družino, in branjem knjig pri mladostnikih > Družinski dejavniki in branje pri mladostnikih — Komentar. Neekonomično izražanje.

Participacija otrok v procesu literarne vzgoje > Participacija otrok v literarni vzgoji — Komentar. Odpravljena slogovna slabost.

Književnost in mediji: Pomen medijev v slovenski literarni produkciji > Književnost in mediji — Komentar. V korist ekonomičnosti izraza črtan podnaslov, ker ne pove nič novega.

Samodejno prepoznavanje krajšav in krajšavnih navezav v elektronskih besedilih (algoritem za prepoznavanje krajšav) > Algoritem za samodejno prepoznavanje krajšav in krajšavnih navezav v elektronskih besedilih — Komentar. Odpravljeno ponavljanje besed; črtane krajšavne navezave bodo našle mesto med ključnimi besedami, v izvlečku in v samostojnem poglavju razprave.

Pri vaji iz krajšanja naslovov se je izkazalo, da so odveč izrazi brez terminološke teže z nizko informativno vrednostjo: analiza, sinteza, primerjava, proces, povezanost, vpetost, vpliv, razširjenost, dinamika, dimenzije, dejavniki ... To so izrazi za dejavnosti (ali rezultate dejavnosti), brez katerih ni nobene znanosti, so torej aksiomatični in zato v naslovu odveč.

Za vajo skrajšaj naslednje naslove

• Vpetost opusa Daneta Zajca v sodobne slogovne tendence slovenske poezije — Rešitev.
• Zgodnjesrednjeveška ljudstva in zgodnjesrednjeveška dramska publika — Rešitev.
• Redakcija in literarna zgodovina: Interdisciplinarnost prakse in teorije pri redigiranju slovenskih knjig — Rešitev.
• Literarni programi v letih 1919–1945 na območju nekdanje Dravske banovine — Rešitev.
• Literarne tendence slovenske in slovaške kratke pripovedne proze 1989 in 2000 — Rešitev.
• »Cerkovna ordninga« - novo odkriti izvod knjige, njeno mesto v času in prostoru — Rešitev.
• Socialne zaznave, reprezentacije in evalvacije različnih zvrsti in dinamike nasilja v žanru kriminalke — Rešitev.
• Značilnosti prevodov s področja migracij in azila iz slovenskega v makedonski jezik — Rešitev.
• Primerjava vpliva različnih pristopov k nosilnim vsebinam v tujejezikovnem kurikulu na razvoj jezikovnih zmožnosti — Rešitev.
• Zmanjšanje razširjenosti uporabe bralnikov — Rešitev.
• Osebnostni in psihosocialni dejavniki bralčevega doživljanja poteka bolezni — Rešitev.
• Dimenzije vrednot, osebnosti in psihičnega blagostanja pri nadarjenih pisateljih — Rešitev.
• Stališča zaporskih delavcev do namena zaporne kazni in vloga medsebojnih odnosov pri stresu in zadovoljstvu z delom — Rešitev.
• Vpliv daljše izpostavljenosti visoki nadmorski višini na vedenjske in elektrofiziološke indikatorje vidne pozornosti — Rešitev.
• Vljudnostne govorne strategije pri izražanju nesoglasij in kritik v japonščini in slovenščini — Rešitev.
• Vpliv farmakoterapije in psihoedukacije na pokazatelje kognitivnega fenotipa pri pacientih z bipolarno motnjo razpoloženja — Rešitev.
• Primerjava napovedne vrednosti osebnostnih mer za socialno prilagajanje na prehodu iz zgodnjega v srednje otroštvo — Rešitev.
• Emancipacija slovenske identitete in književnosti na koncu 19. in na začetku 20. stoletja — Rešitev.
• Premiki v slovenskih literarnih prevodih izbranih del sodobne nemške književnosti in njihovo sistematično vrednotenje — Rešitev.
• Dnevni centri aktivnosti kot ena od alternativnih možnosti uresničevanja koncepta dejavnega staranja v skupnosti — Rešitev.
• Povezanost samopodobe (self-concepta), zadovoljstva in intime v partnerskih odnosih — Rešitev.

Izvleček

Izvleček (tudi sinopsis ali abstrakt, angl. abstract) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo. Revije, posebej tiste, ki niso v prostem dostopu, bralcem ponudijo na spletnih straneh izvlečke razprav, ob katerih naj ta presodi, če ga razprava res zanima in se mu jo splača naročiti in plačati. V Praktičnem spisovniku stoji napotek, prepisan iz starejše literature, naj sinopsis v korist jedrnatosti poroča samo o rezultatih razprave, seznam uporabljenih metod in razlago teme pa naj prepusti daljšemu povzetku, današnja globalna praksa pa je pisanje povzetkov opustila in s tem tudi táko razlikovanje med obojim. Naštevajo štiri sestavne dele izvlečkov, ki v grobem ustrezajo kompozicijskim enotam članka:

• predmet raziskave
• metode
• rezultati
• sklep oz. implikacije

Vse to mora avtor spraviti v največ 10 vrstic (100–500 besed). Taka dolžina ni primerna za odstavčno členjenje, izvlečki tudi ne vsebujejo kratkih sklicev in opomb (vedno pa se najdejo tudi izjeme). Naslov Sinopsis ali Abstrakt ni potreben, ker jih identificiramo po standardnem mestu objave takoj za naslovom in po tipografskih značilnostih: natisnjeni so z manjšimi črkami in manjšim vrstičnim razmikom, nekatere revije jih stavijo ležeče ali z umikom v desno. V jezikih, ki jim gre za globalno promocijo, lokalni varianti sledi prevod izvlečka v angleščino. Organizatorji konferenc pred pripravo zbornika z referati tiskajo brošuro z izvlečki ali sploh samo brošuro z izvlečki.

Avtorji prijavljajo udeležbo na konferencah z izvlečkom načrtovanega prispevka. Izvleček jim je torej nekakšno vodilo pri pisanju razprave. Kadar raziskava zaide s planirane poti, avtor izvleček prilagodi končnemu izdelku. Glede na to, da je od izvlečka odvisno, ali bodo ljudje prispevek brali ali ne, komponiranju izvlečkov posvečamo premalo pozornosti. Glavna hiba izvlečkov je dolgoveznost, še posebej so moteči stereotipni uvodi tipa V pričujočem prispevku si avtor prizadeva. Urednik revije ali zbornika malomarnemu avtorju črta polovico dolžine izvlečka, ne da bi pri tem trpela njegova sporočilnost. Poleg informativnih izvlečkov, kot je opisan zgoraj po alinejah, obstaja tudi praksa deskriptivnih izvlečkov: nekaterim avtorjem se zdi dovolj, če v takem izvlečku zgolj naštejejo probleme, ki se jih članek loteva (nekakšno kazalo vsebine v linearni obliki), ne pa tudi njegovih glavnih ugotovitev. Odsvetujemo!

Vaja

Skrči razvlečena izvlečka tako, da ne bo trpela njuna informativnost:

Marja Boršnik je v svojih razpravah med drugim pisala tudi o slovenski poljudni književnosti, pri čemer velja izpostaviti njeno stališče, da sta v kakovostni poljudni književnosti etika in estetika pomembnejši od poučnosti. Literarna zgodovinarka v teh svojih člankih zasleduje predvsem dvoje: depedagogizacijo poljudne književnosti ter igro (njen vsebinski in/ali oblikovni element) in humor kot pomembni sestavini tovrstnega slovstva. Z zagovarjanjem umetniške vrednosti literarnega dela pred poučno uporabnostjo je Marja Boršnik med prvimi vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti, ki velja še danes. (Besedilo je izmišljeno. — Op. pis.) — Rešitev.

Pričujoči sestavek hoče opozoriti na bistvene literarnovedne značilnosti umetne pravljice in vsaj skicirati njeno literarnovedno podobo. To poskuša na podlagi razčlenjevanja vsebine in metodologije samostojnih knjižnih izdaj pravljic, ki jih je med 1900 in 1950 izšlo kar lepo število, začenši s Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner (1929). Največkrat gre za pravljice Hansa Christiana Andersena; brez vsestranskega upoštevanja njegovega dela si sodobne teorije umetne pravljice ni mogoče misliti. (Besedilo je izmišljeno. — Op. pis.) — Rešitev.

Ključne besede

Izbira ključnih besed, s katerimi je avtor dolžan opremiti razpravo, je postopek, ki nekoliko spominja na izbiro kategorij, s katerimi opremljamo članke na Wikipediji. Pri kategorijah iščemo širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek, s ključnimi besedami pa poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek. Ne zamešajmo teh dveh postopkov. Članek Slovensko-nemška medkulturnost v literarnem delu Petra Handkeja Silvije Borovnik je opremljen z naslednjim nizom ključnih besed: Peter Handke, slovensko-nemški odnosi, interkulturnost, slovenščina, nacionalna identiteta. Izrazov slovenska književnost ali nemška književnost ne bi bilo smiselno dodati, ker sta to zbirna termina za širše predmetno področje članka, kamor spadajo naštete ključne besede. Tudi termin slovenska literarna zgodovina ne pride v poštev, čeprav članek spada prav na to področje. Vedno med ožjim in širšim ni mogoče razlikovati, tak je že izraz nemško-slovenski odnosi, ki ga lahko umestimo med ključne besede (kot ime literarnega motiva) ali med kategorije (kot naslov širokega raziskovalnega področja).

Pri izbiri ključnih besed nismo svobodni. Paziti je treba, da so izrazi frekventni in da imajo terminološko težo. Večinoma gre za utrjene têrmine, v redkem primeru novih metodoloških pristopov pa je med ključnimi besedami lahko tudi kak neologizem. Utrjenost terminov bomo preverili v enciklopedijah in leksikonih, v Novi besedi ali v Gigafidi in v stvarnih kazalih strokovnih knjig. Tudi navadno guglanje variant terminološkega niza (v narekovajih!) pomaga pri izbiri. Odločali se bomo npr. med izrazi pustolovski roman ali avanturistični roman, literarni lik ali literarna oseba ipd. Vodilo naj bosta jedrnatost in kračina: obnašanje stranskih oseb > stranske osebe, raziskovanje sloga > slog. V dilemi se vprašajmo, ali obstaja verjetnost, da kdo vtipka v iskalnik zamišljeno ključno besedo in ali bi bilo prav, če ga poizvedovanje pripelje do našega članka. Drugo potrebno o ključnih besedah je v ustreznih poglavjih v Praktičnem spisovniku. Tam nekje stoji navodilo, prepisano od bogvekje, da izrazi iz naslova ne pridejo v poštev za ključne besede. V praksi jih kljub temu pogosto ponovimo tudi tam, zlasti takrat, kadar so v naslov vključene v sklonski obliki, ki bi bila pri iskanju lahko moteča.

Vaja

dela mojstra, zato si oglej naslednje urednikove posege v avtorjev seznam ključnih besed:

• literarna interpretacija, štirje členi določitve, dvostopenjska struktura > literarna interpretacija, doživljanje, vrednotenje, kontekstualizacija (prečrtani so bili izrazi iz naslovov poglavij, ki nimajo statusa termina; namesto njih so bili iz ustreznih poglavij izpisani konkretni termini oz. besede, ki kandidirajo za ta status)
• motiv povezanosti ljubezni in dela, slovenske pisateljice 19. in 20. stoletja, realistični roman na Slovenskem, Bartol Nadlišek Marica, Kmet Marija, Kokalj Željeznov Marijana > motiv ljubezni, motiv dela, realistični roman, Marica Nadlišek Bartol, Marija Kmet, Marijana Kokalj Željeznov (povezanost dveh motivov je že preveč specialna tema, širše predmetno področje je vsebovano že v imenih avtoric, članek pa se z naštetimi pojmi ni izrecno ukvarjal; uveljavljamo naravno zaporedje imena in priimka)

Kazalo vsebine

Kazalo oblikuje program za pisanje sam, če le ustrezno označimo tiste dele besedila, ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij. Nekateri programi so dovolj pametni, da verzalke v naslovu v kazalu samodejno spremenijo v male črke, saj bi bile verzalke v kazalu okorne in diletantske. V wikijih se kazalo na vrhu besedila pojavi samodejno, takoj ko to doseže štiri poglavja. Če nas kazalo moti, ga s klikom na [Skrij] lahko skrijemo, če pa ga sploh nočemo, potem v glavo besedila zapišemo __NOTOC__; in narobe: kadar bi želeli kazalo pri zgolj dveh poglavjih ali bi ga želeli na drugem mestu, kot je privzeto, tam zapišemo __TOC__ (table of contents). Za potrdilo in dopolnilo informacij, ki zadevajo kazala v Praktičnem spisovniku, bomo tule porabili samo nekaj alinej:

• naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki
• pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu
• kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja; poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno
• dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja

Pri oblikovanju kazala te knjige sem

• naslovne pojme poenotil v ednino (Diplomske naloge > Diplomska naloga), z izjemo nekaterih, kjer to ni šlo (Prosojnice)
• dilema je ostala glede ponavljanja izraza, ki je skupen seriji poglavij; v nekaterih primerih se mu lahko izognemo (Naslov članka, Izvleček članka, Ključne besede v članku > Naslov, Izvleček, Ključne besede), v drugih primerih ne (Licenciranje fotografij, Fotografije kulturne dediščine, Nalaganje (fotografij) na wikije).

Trud za smiselno strukturirano kazalo se obrestuje s preglednejšo razporeditvijo snovi. Pri oblikovanju kazala še zadnjič premečemo poglavja tako, da si sledijo v logičnem zaporedju: strnemo kratka in podobna, predolga razbijemo, hierarhiziramo tista, ki niso v prirednem odnosu ipd. Kazalo, ki se razteza čez več strani, je nepregledno. Strnemo ga tako, da upoštevamo samo poglavja prvih treh nivojev (urejevalniki imajo to možnost privzeto), poglavja na nižjih nivojih pa iz kazala izpustimo ali jih naštejemo v isti vrstici za dvopičjem pri nadrejenem poglavju.

Povezave

Povezave (klikljivi deli besedila) so tisti ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta. V veliki meri nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah, iz samih povezav je sestavljeno kazalo vsebine in brez njih ne gre niti v seznamu literature. V spletnem formatu html povezave prepoznamo običajno po modri barvi in podčrtanosti. Na takem besednem nizu se kazalka, če gremo z miško čezenj, spremeni v ikono dlani, kar pomeni, da je niz klikljiv in da nekam vodi. Poklikane povezave po vrnitvi na besedilo spremenijo barvo v vijolično, tako da vemo, da smo tam že bili. Na wikijih so nekatere povezave rdeče. Rdeča barva pomeni, da gesla tam še ni. Ko kliknemo na tako neobstoječo povezavo, se znajdemo pred praznim zaslonom, na vrhu strani pa stoji poziv, naj geslo sami napišemo.

Povezave vnašamo v besedilo v vsakem formatu besedila in v vsakem urejevalniku (v Wordu, Libre Office, v PowerPointu, na dinamičnih spletnih straneh, v Wikipedijinem VisualEditorju idr.) nekoliko drugače, v splošnem pa podobno. Z levo miškino tipko označimo del besedila, za katerega želimo, da postane klikljiv, torej da nekam pripelje, potem kliknemo na označeno polje z desno miškino tipko in iz menija, ki se pojavi, izberemo vnos hiperpovezave. Spletno lokacijo, kamor naj pripelje klik, prekopiramo iz ukazne vrstice citirane strani v okence, ki se nam je odprlo na zaslonu.

Označena beseda naj bo povezava.

Stran, na katero naj pripelje povezava

Vnos povezave z desno miškino tipko

Vnos povezave preko menija

Beseda je povezava postala.

Starejši uporabniki interneta so navajeni na vpis povezav v izvirni kodi. V html-ju je povezava videti takole (URL spletne lokacije prilepimo med narekovaja, besedo, s katere naj bi vodila povezava, pa montiramo tik pred končni </a>):

V knjigi <a href="http://lit.ijs.si/spisovn.html"><i>Praktični spisovnik</i></a> je tudi poglavje o hipertekstu.

Njen rezultat na zaslonu pa je tak:

V knjigi Praktični spisovnik je tudi poglavje o hipertekstu.

V wikijih povezave v izvirni kodi označujejo oglati oklepaji: dvojni oglati oklepaji oklepajo besede, pod katerimi je na wikijih že samostojen članek (na zaslonu so te besede v modrem) ali naj bi ga imele nekoč v prihodnosti (táke so na zaslonu v rdečem). Enojni oglati oklepaji so za povezovanje na spletne lokacije zunaj wikijev. Spletni naslovi so v wikijih sicer samodejno klikljivi, vendar je navajanje http-jev, zlasti dolgih, grdo in diletantsko in zato odsvetovano, raje jih postavimo med oglate oklepaje skupaj z besedo, preko katere bomo vzpostavili zvezo z zunanjo spletno lokacijo. Kako smo prišli do modrih ali rdečih povezav v tejle knjigi, si ogledaš s klikom na zavihek Uredi.

Standardi za učinkovito in poenoteno uporabo povezav oblikujejo sproti z rutino. Sam sem povezave vgrajeval v besedila intuitivno in sem se šele ob sestavljanju poglavij za Novo pisarijo seznanil z nekaterimi dogovori in priporočili, npr. da gole zunanje povezave, tj. tiste v enojnih oklepajih, niso zaželene in naj bo znotraj oklepaja tudi kakšna beseda, da povezave ne spadajo v naslove poglavij in da apostrofe za ležeči tisk uporabimo neposredno ob naslovu monografije in ne skupaj s povezavo:

Narobe	Prav
Praktični spisovnik[1]	Praktični spisovnik
===[[Prosti dostop]]===	===Prosti dostop===
''[http://lit.ijs.si/spisovn.html Praktični spisovnik]''	[http://lit.ijs.si/spisovn.html ''Praktični spisovnik'']

Povezave so oblika sklicevanja. Wikimedijina spletišča ponujajo zelo uporabno možnost ogleda, kateri članki se povezujejo z izbranim. Ko v stolpcu levo od članka kliknemo na vrstico Kaj se povezuje sem, se odpre seznam člankov, ki se s povezavami sklicujejo na tistega, iz katerega poizvedujemo.

Dodatno berilo

• Zunanje povezave v wikijih. Wikipedija: Prosta enciklopedija.
• Wikipedia:Manual of Style/Linking. Wikipedia, the free encyclopedia

Napake

Vem, nespametno naslovljeno poglavje, ki utegne pri kom poslabšati mnenje o avtorju. Kot da ne bi ob drugih priložnostih vedno znova poudarjal, da to, kar je za enega napaka, pomeni drugemu slogovno poslastico, da današnja napaka z množično rabo jutri postane norma in da izrazi, ko jih prestavimo v kak drug žanr, izgubijo status napak. Jezikoslovci, ki so svoj publicistični opus gradili iz člankov o prav in narobe, t. i. jezikovni kotičkarji, v stroki nikoli niso uživali velikega ugleda. Seveda tudi mi ne pristajamo na tak poenostavljen pogled na svet, pa vendar: tale knjiga je učbenik in pišočim je treba nekje razložiti, kaj urednike, lektorje in bralce vedno znova zmoti, da z rdečim svinčnikom posežejo v besedila, zato se odpovedujem priložnosti, da bi vsebino poglavja diskretno potaknil po poglavju o strokovnem slogu. Naslovljeno bi moralo biti Napake strokovnega pisanja, saj se je po reklu Na napakah se učimo primernega izražanja najlažje naučiti ob analizi svojih in tujih napak. Je že tako, da svojih napak ne ugledamo hitro ali jih celo ne priznamo. Seveda, mi že zastopimo, kaj smo želeli povedati, zelo mar pa nam mora biti, ali sporočilo razumejo tudi drugi in ali se jim zdi dobro oblikovano. Poglavitne hibe humanističnega pisanja so

• gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)
• nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)
• pomanjkanje konteksta
• slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
• slogovna puščobnost
• pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)
• nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
• skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
• mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost

Gostobesednost

Velik del lektorskih opravkov je črtanje odvečnih besed in besednih zvez. Seveda nič v besedilu ni čisto odveč. Tako kot so v hrani potrebne balastne snovi, ki nimajo hranilne vrednosti, imajo tudi besedila dele, ki ne prispevajo najbolj k tistemu, kar želimo sporočiti, so pa sporočilni v kakšnem drugem smislu: s pogovornimi elementi namigujejo na situacijo, v kateri je besedilo nastalo (npr. za potrebe kakšnega predavanja), sporočajo o načinu avtorjevega razmišljanja in izražanja ipd. Za kakšen drug namen jih sploh ne bi bilo treba odpravljati, odveč so samo glede na zapovedano jedrnatost strokovnih besedil. Ko črtamo manj informativne pasuse, besedilo pravzaprav »prevajamo« v strokovni jezik, saj nekatere druge funkcijske zvrsti (npr. jezik vsakdanjega sporazumevanja, nekateri umetnostni slogi) z gostobesednostjo dobro shajajo. Nasploh humanisti porabimo preveč besed na dozo informacije. Tudi v strokovnem besedilu črtanje manj informativnih delov ni priporočljivo, kadar je besedilo namenjeno govorni izvedbi, saj ponavljanja in mašila poslušalcu, ki se ne more tako kot bralec vračati na težje pasuse, lajšajo razumevanje.

Kaj vse v tekstu brezobzirno prečrtamo, ne da bi se pri tem izgubilo kaj bistvenega, in s tem skrajšamo besedilo tudi za tretjino? Brez škode lahko črtamo besede

• tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato
• izpostaviti, poudariti, naglasiti
• predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma
• prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del
• nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli
• določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni (Pavle Zidar je objavljal v različnih revijah in knjižno. > Pavle Zidar je objavljal v revijah in knjižno.)

Z izbrisanimi izrazi ni pravzaprav nič narobe, njihova slaba lastnost je samo ta, da jih nehote radi kopičimo, pri čemer se razkrije sporočilna pogrešljivost.

Potreba po navezovalnosti je kriva za variiranje oznak predmeta, o katerem pišemo. V jubilejnem zapisu o Boži Krakar Vogel je v prvem odstavku slavljenka zapisana z imenom in priimkom, v drugem odstavku je samo Krakarjeva, v tretjem raziskovalka, v četrtem naša kolegica, v petem didaktičarka, nato avtorica, sledi naša Boža itd. Kadar je predmet samo eden, kakor je to običajno v jubilejnih zapisih, biografskih geslih, pogrebnih nagovorih ipd., variirani osebek lahko brez škode izpustimo.

Sam naslov ne pove nič o vsebini romana. > Naslov ne pove nič o vsebini romana.

Pri tem je treba opozoriti, da ... > Opozoriti je treba, da ...

Če pogledamo v tabelo, vidimo, da se obseg s časom veča. > Obseg se s časom veča. (Tabela 1)

Preveč navezovanja: V nadaljevanju se razprava posveti obravnavi motivov. Prvi je lik Pepelke. > Pepelka je ...

Kakor pravi avtor, z avtorjevimi besedami nadomestimo z golim sklicem na avtorja za citatom: (Smolej 2014).

O tem bo govorilo naslednje poglavje. >

Slovenščina ostaja še vedno prvi jezik slovenske književnosti. > Slovenščina ostaja prvi jezik slovenske književnosti.

Na to smo opozorili v vrsti člankov. > (2000, 2003: 15, 2010: 224)

Zadravec v svoji literarni zgodovini piše, da ... > (Zadravec 1968: 12)

v omenjenih/obravnavanih delih se kaže > kaže se

večji del takratne kritike je kazal nezadovoljstvo > kritika je kazala nezadovoljstvo

Nekateri mašilni nizi so v celoti odveč:

Ob zapisanem ne gre spregledati, da

Kot smo že uvodoma nakazali

Tu že na začetku povejmo, da

Kot že navedeno,

V svoji diplomski nalogi bom analizirala

V pričujoči razpravi se bomo posvetili

V obravnavanem obdobju je bil delež avtoric

Marsikaj, kar se nam zdi fino, v resnici pa je moteče, se da brez škode skrajšati:

v obdobju med vojnama > med vojnama

na področju znanosti > v znanosti

v teku življenja > v življenju

pri procesu branja > pri branju

v poteku procesiranja > pri procesiranju

v primeru lektorskega poseganja > pri lektorskem poseganju

se je začela oblikovati > se je oblikovala

z uporabo metode vzorčenja > z vzorčenjem

prihaja do različnih tujih vplivov > prihaja do tujih vplivov

iz ohranjenih pričevanj razberemo > iz pričevanj razberemo

Naloge

Izboljšaj naslednje stavke iz žalostnega dela našega vsakdanjega strokovnega življenja s črtanjem nepotrebnih besed različen, svoj, tudi in drugih neumnosti:

• V klasicizmu so se razvijale različne oblike polliterarne proze.
• Pripovedovali so si različne zgodbe.
• Snov novel je vzeta z različnih področij: ljubezen, kmetstvo, vojna, oblast.
• Pesem je bogata z različnimi pesniškimi figurami.
• Pritegnila je umetnike različnih vrst umetnosti, tudi slikarje.
• To priča o povezanosti različnih staroveških kultur.
• V Novo zavezo spadajo poleg različnih knjig tudi Pridige.
• V svoji liriki se je zgledoval po Grkih.
• Kasneje jo je uporabil kot svojo muzo.
• Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, in sicer je med drugim dobil Prešernovo nagrado.
• Realisti v svojih delih prikazujejo sodobne družbene spremembe.
• Rokopis je zapustil v svoji zapuščini.
• Pri svojem delu je težil k temu, da se slovenski jezik ohrani.
• Svojo prvo službo je nastopil leta 1828.
• Kronološko shemo dogajanja, ki pa je lahko tudi prekinjena.
• Zato je naturalizem, lahko bi rekli tudi verizem, najbolj avtentična in tudi najbolj opazna oblika te proze.
• Tu je prišel tudi do vprašanja religioznosti. Življenjske izkušnje so bile preveč skrajne, da se ne bi bil – navsezadnje tudi kot nekdanji študent teologije – zamislil nad vprašanjem Boga.
• V svoji odlični študiji Recepcija drame: Bralec in gledalec sodobne slovenske dramatike je Pezdirc Bartolova pometla z nasprotniki svojih tez.
• Po obsegu so pesmi ponavadi kratke.

Nerazumljivost

Na čudenje in nerazumevanje v prvem letniku slovenistike naleti učiteljeva zahteva, naj študent sporočila oblikuje razumljivo. Njegov prostodušni ugovor se glasi, da se je vpisal na ta študij prav zato, ker se zna zapleteno izražati, in da je pričakoval ravno nasprotno: da se bo tu mojstril v prevajanju preprostih resnic v kompliciran izraz. Ponovimo, da bo jasno: zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka. Sporočilno nejasna besedila zavajajo. Naj bo za zgled zavajajoče časopisno poročilo iz Večera 2001 (prevzeto iz Gigafide):

Prve literarne objave je v Slovenskih goricah leta 1947 rojeni Tone Peršak doživel v Murski Soboti kot dijak, med drugim v glasilu, ki ga je urejal njegov predhodnik na mestu predsednika DSP Evald Flisar. Po študiju primerjalne književnosti in gledališke režije (že takrat je bil, očitno uspešno, na več mestih hkrati) se je posvečal bolj režiji, tako da je kmalu postal asistent za režijo na akademiji. Potem pa je nastopilo literarno desetletje, začelo se je s kratkimi zgodbami Novelete (1981), nadaljevalo z romani Prehod, Sledi, Vrh, potem znova zgodbe, Ljubljanske novele, za njimi leta 1988 zaenkrat zadnji roman, Smer Hamburg-Altona. V istem obdobju je napisal še kup radijskih in televizijskih iger, knjigo pogovorov z režiserji, monografijo o režiserju Jožetu Babiču. Za omenjeno delo je dobil kar nekaj nagrad. Pred leti si je časnik, ki ga pravkar berete, omislil nagrado za najboljši feljtonski roman; žal jo je podelil samo enkrat, toda – Tonetu Peršaku. Prav tako ga je za roman, ki je izšel v 24.000 izvodih, nagradila Prešernova družba, za gledališko publicistiko pa je prejel nagrado Borštnikovega srečanja.

Iz sporočila sem zmotno sklepal, da je pisatelj Peršak dobil nagrado za roman Smer Hamburg-Altona in zmoto takole ubesedil:

Paberkovanje po Gigafidi razkrije, da je kratek čas obstajala celo nagrada za najboljši slovenski feljtonski roman. Samo enkrat jo je leta 1988 podelil časnik Večer, in sicer Tonetu Peršaku za roman Smer Hamburg-Altona, čeprav ni podatka, da bi bil objavljen kje drugje kot v popularni knjižni zbirki Prešernove družbe.

Šele prijazno pisateljevo osebno pojasnilo, da je bil nagrajen le njegov roman Iskalec, ki knjižno ni bil ponatisnjen, je razkrilo, kako zavajajoče je bilo oblikovano novinarsko sporočilo. Za vajo bi ga lahko popravili, tako da bi bilo sporočilno nedvoumno.

Nerazumljivost žal ni samo posledica površnosti pri pisanju. Neredko je naravnost hotena. Zapletena sintaksa, intenzivna raba terminologije ozkega raziskovalnega področja, iskani izraz in sporočilna dvoumnost so za marsikoga odlika, zaradi katere rad strokovno komunicira. Z obvladovanjem strokovnega jezika se izkazuje za vrednega člana združbe, zadošča mu, da ga razumejo tisti, ki si to s terminološko kompetenco edini zaslužijo, za t. i. širšega interesenta mu ni dosti mar. Težko razumljivost svojega strokovnega jezika upravičuje z »zapletenostjo problematike«, ki nanjo ves čas opozarja, tako da mu je alibi za sporočilno meglenost. Opise in definicije niansira z izrazi toda, vendar, ampak, bolj ali manj, praviloma, večinoma, okrog itd., kot da ne izhaja že iz narave znanstvenih posplošitev, da ne pokrijejo prav vseh primerov, ampak vedno producirajo tudi vrsto izjem.

V nasprotju s strategijami vzpostavljanja avtoritativnih in zaprtih ekspertnih elit (označujejo jih fraze prisluhniti stroki, kaj bo rekla stroka) je sodobna zahteva po prezentaciji znanstvenega dela, ki bo razumljiva tudi ljudem zunaj stroke. Samozadostnosti je odklenkalo, preprostega davkoplačevalca je treba prepričati v smiselnost svojega znanstvenega početja in misel nanj pomaga sporočilo oblikovati bolj razumljivo in vobče bolj sprejemljivo. Sam grem v to smer, kadar namesto tehničnih terminov, kakršen je npr. dolga pripovedna proza, v naslov razprave raje postavim manj natančen, vendar večini povednejši izraz povest ali roman. Ali pa junak namesto glavna oseba, predloga namesto izhodiščno besedilo, pesnik namesto lirski subjekt.

Ko začetnik sklene vstopiti v tempelj lokalne znanosti, mu imponirajo »modro« napisani teksti in skuša slediti njihovemu zgledu z izbiro kolikor mogoče zapletenega izraza. Pomni: znanost ni spretnost prevajanja splošno umljivih spoznanj v strokovno latovščino, razumljivo zgolj bralcem s terminološkim slovarjem v rokah, in ni sposobnost zapletenega izražanja. Dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj. Seveda ni kar vsakega znanstvenega spoznanja mogoče izraziti poljudno, ampak vsaj prizadevajmo si v to smer.

Pomanjkanje konteksta

Celo izkušeni strokovni pisec včasih v trenutku, ko sestavlja izvleček pravkar dokončanega besedila, ugotovi, da je pozabil na tezo. Nič novega ni odkril, nobene stare trditve popravil, do nobene posplošitve se ni dokopal, članek nima rdeče niti. Naj nekoliko ironiziram: če sicer zanimivega članka o Cankarjevih črticah ne moremo povzeti drugače kot Cankar je pisal črtice, potem članku manjka teza. Napako je mogoče popraviti z naknadno umestitvijo obdelanega gradiva v kontekst drugih avtorjevih del, literarne produkcije istega časa v slovenščini ali širše, predhodnih in poznejših del istega žanra in podobno.

Iz ljudske perspektive je strokovni poznavalec nekdo, ki iz rokava stresa imena, datume in naslove, v resnici pa je pravi ekspert ta, ki ve, kako do informacij priti, in jih tudi zna postaviti v kontekst.

Še večja in pogostejša napaka je v humanističnih strokah nasilno posploševanje. Pisec si samovoljno izbere tri avtorje ali tekste, ki jim določi status reprezentativnosti, popiše njihove stične točke in špekulativno sklene, da gre za tipološke značilnosti literarne smeri, obdobja ali žanra. Posploševanje je mogoče le ob zajemu statistično relevantne količine besedil, pa še takrat se rado izkaže, da je pregledana pojavnost tako raznolika in kompleksna, da so posplošitve tvegane.

H konkretnim zgledom pomanjkanja konteksta v besedilu. Brez ustreznega pojasnila se uporabljata besedi že in šele:

Že leta 1789 so Slovenci dobili prvo dramo v slovenščini. > Leta 1789 so Slovenci dobili prvo dramo v slovenščini.

Vsaka reč je glede na kakšno drugo bodisi zgodnja bodisi pozna, zato uporaba teh členkov zahteva pojasnilo, glede na katero drugo dejstvo je pojav zgoden ali pozen. Saj vemo, v mislih imamo splošne predstave, hočemo povedati, da tudi nas letnice malo presenečajo, ali pa s tema dvema besedama vnašamo v besedilo svojo presojo: kadar rečemo že, nas napihuje od ponosa, kadar uporabimo šele, smo kritični bodisi do akterjev v preteklosti bodisi do ovir, ki so se jim stavile na pot. Torej: besedi že in šele v izjavi ali v opombi pojasnimo, najpogosteje pa ju lahko mirno izpustimo, ker vrednostni naboj, ki ga vnašata v besedilo, ni najboljša legitimacija za strokovno nevtralnost sporočila.

Odsvetujem nereflektirano in nekomentirano rabo vrednostnih izrazov celó, kar, samó, ki izražajo piščevo presenečenje nad dejstvi, ki v eno ali drugo smer odstopajo od njegovih pričakovanj in so znak njegovega vrednotenja stvari. V izjavah kot Kar v polovici primerov ali Samo v polovici primerov je varneje začetni izraz vrednotenja izpustiti v korist nevtralne informacije V polovici primerov, da bralca ne izzovemo k asociaciji na šaljivo razlago razlike med pesimistom in optimistom: za prvega je do polovice natočeni kozarec napol prazen, za drugega pa napol poln.

Manierizem

Koristno slogovno vodilo je, naj bo besedilo sklenjeno, naj se stavki lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno. Upoštevali ga bomo npr. pri povzemanju romanesknega dogajanja. Obstaja pa tudi potreba po tekstih, kjer taka povezanost ni ravno nujna, npr. seznami ali naštevalni opisi. Kompaktna besedila se zdijo lepša, zato pisci včasih preradi posegajo po retoričnih sredstvih, ki lepijo izjave med seboj in ukinjajo videz njihove fragmentarnosti. Tekste, v katerih je (zavestno, še raje pa nezavedno) v prvi plan stopila retorika, bomo prepoznali po besedah, ki poudarjajo vzročno-posledično povezanost izjav (torej, seveda, potemtakem, zato, saj, ker, posledično, tj.) ali jih sporočilno zaokrožajo (seveda, jasno, nedvomno, vsekakor, brez zadrege, očitno, sklenemo). Kadar gradivo ne daje dovolj opore za táko izrazno ekspresivnost, se ji raje odpovejmo. Izrazni asketizem ne škoduje in še varnejši je.

K nepotrebnemu dramatiziranju ali zgolj k nepotrebnemu podaljševanju članka spadajo navezovalne izjave tipa Ob tem je treba takoj povedati, da je cel avtorjev opus. Nič informacije ne bomo izgubili, če ga izpustimo: Cel avtorjev opus je. Če bomo zraven črtali še spakljivi pridevnik pričujoči (V pričujočem članku si pisec prizadeva za > Pisec si prizadeva za), bo besedilo že precej bolj užitno. Izrazno samovšečno in odveč deluje tudi retorični nastavek Naj mi bo dovoljeno pripomniti, da.

Eden najuglednejših literarnih zgodovinarjev Jože Pogačnik (1989: 224) je prispeval > Jože Pogačnik (1989: 224) je prispeval. — Oznake te vrste so nepotrebne, ker je že dejstvo, da avtorja citiramo, dokaz njegove uglednosti. Izrecno sklicevanje na uglednost reference je strokovno nesprejemljiva oblika argumentiranja. Iz podobnih razlogov nam niso všeč formulacije tipa V svoji odlični razpravi je nazorno pokazal in jih alergično krajšamo v Nazorno je pokazal.

Strokovni pisec bo lektorju hvaležen, kadar bo ta pokazal na njegova vpadljiva slogovna sredstva. Posebej med humanisti pa se rado zgodi, da avtor lektorju ne bo dovolil šariti po besedilu, razen kadar bi našel manjkajočo vejico ali zatipkanino. Samovšečno bo vztrajal pri očitnih slogovnih zdrsih in se skliceval na pravico do osebnega sloga in na nedotakljivost avtorskega besedila. Takim gre blago opozorilo, da so zgrešili zvrst. Osebni slog naj gojijo v leposlovju, v strokovnem pisanju pa naj se držijo izraznih standardov, ki jih narekuje izbrani strokovni žanr. Za take pisce se zdi, da so pravzaprav neuresničeni literati in da z retoričnimi figurami v strokovnih spisih kompenzirajo nesrečo, ker jim ni bilo dano postati eden od njih.

Retorično zainteresirani strokovni pisec bo bralčevo pozornost skušal pritegniti npr. s ponavljanjem. Članek zgradi okrog pesnikovega stavka ali sintagme, jo dá v narekovaje ali zapiše ležeče in jo ponavlja na ključnih mestih razprave tako, da hipnotično učinkuje na bralca. Še danes imam v spominu predavanje Dušana Pirjevca o slojih besedila po Romanu Ingardnu. Bralčevo konkretizacijo predstavljene predmetnosti je ponazoril s citatom uvodne povedi Jurčičeve povesti Sosedov sin: »Zjutraj ob devetih je stal pred vežo velike, precèj lepo zidane kmetske hiše voziček naprežen.« Predavateljevo doživeto ponavljanje citata je pri poslušalcih zares oživilo predstavljeno predmetnost na čutno nazoren način in se trajno zapisalo v spomin. Táko prizivanje ključnih izrazov večinoma vendarle nima mesta v strokovnem pisanju, ker učinkuje pač preko čustvenega vživljanja namesto preko objektivnega rezoniranja.

Manieristična drža hitro zapelje v željo po hiperkorektnosti. Pravopisna napaka takega izvora je npr. izbira zaimka kateri namesto preprostejšega ki: Poroči s Cirilom, katerega je spoznala v Bosni. > Poroči s Cirilom, ki ga je spoznala v Bosni.

Prav nenavadno je, kako so pisci pripravljeni v tekstu uporabljati arhaizme in papirnate izraze, ki jih v spontanem govoru ne bi nikoli. To izraža njihovo predstavo o pisnem besedilu, ki mora biti drugačno, privzdignjeno nad običajno rabo. Raba redkih in zastarelih besed je v veliki meri nezavedna in se ji pisci odpovejo šele, ko so opozorjeni na njihov slovarski status. V enciklopedičnem pisanju, ki rado prevzema iz starejših virov, je tak pogost izraz list za časnik ali glasilo. Krivdo za opazno prepogosto rabo papirnatih izrazov (zategadelj, potemtakem, bržčas, bržkone, nemara, kajpada, malodane, povsem, denimo, tolikanj) nosijo posamezni vplivni pisci.

Pisci občasno zapadamo sintaktičnim obsesijam. Pod kožo nam zleze npr. izraz hkrati ali obenem, ki ju trpamo v vsako tretjo poved in nehote vsiljujemo miselni vzorec dopustnosti in vzporedne eksistence najrazličnejših tez. Slogovna napaka z nevarnimi metodološkimi posledicami. Zasačil sem se pri pretirani rabi sintaktičnega vzorca ne samo, ampak tudi, kdo drug bo po drugem branju našel prgišče odvečnih tudijev, tretji rad pojasnjuje s to je, četrti se zlepa ne izvije iz primeža zaporednih kijev. Na forumu Razmere v gorah je v nekem obdobju prišla v modo beseda povsem, ki je bila vsem tako všeč, da še opazili niso njene pretirane rabe. Rešitev iz zagat je ponovno kritično branje besedila po nekaj dneh uležavanja ali branje dovolj predrznega lektorja, ki si upa poseči v slog in odpraviti pretirano rabo besed in besednih zvez lahko, različni, sam, pravzaprav, in sicer, posamezni itd. Pri korekturah tegale učbenika sem opazil pretirano rabo besede svojčas in besedne zveze še kako in ju reduciral.

Slogovna ubornost

Nasprotna skrajnost, ki utegne vanjo pasti pisec začetnik, je pretirano ponavljanje posameznih izrazov. To se zgodi pri povzemanju prebranih strokovnih del, kjer bodejo v oči formulacije, da avtor ugotavlja, poudarja, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja. Pomaga variiranje naštetih izrazov, še bolj pa sprememba stavčne skladnje tako, da ti izrazi niso več potrebni, npr. namesto V pričujočem delu avtor ugotavlja, da se subvencionirane knjige tiskajo za skladišča, zapišemo raje neposredno: Subvencionirane knjige se tiskajo za skladišča (Breznik 2005: 69). Z direktnim poimenovanjem avtorja izjave se zmanjša možnost napačnega pripisovanja izjav, kadar so v enem odstavku nanizane ugotovitve več piscev.

Moteče so ponavljajoče se strukture tipa Iz grafikona lahko razberemo, da, Iz pregleda vidimo, da, Iz analize se da sklepati, da. Mirno jih izpustimo, ne da bi izgubili kaj informacije, saj je iz konteksta jasno, da so grafikoni, preglednice, opisi izhodišče za nadaljnje trditve.

Ponavljajoče se sintaktične tvorbe niso toliko znak slogovne manire kot malomarnosti. Če bi pisec vsaj še enkrat prebral, kar je napisal, bi mu enolična ponavljanja struktur padla v oči in bi jih vsaj deloma popravil. Nekaterih individualnih izraznih potez pa se pisci enostavno ne zavedajo in potrebujejo drugega bralca, da jih opazi. Ta bralec seveda ni najprej učitelj, asistent, urednik ali mentor, ampak mora pisec svojo pisarijo dati prej v branje sošolcem, svojcem ali prijateljem, preden jo odda v branje naštetim. V pisni izraz neredko zaidejo razvade ustnega izražanja. Ponavljajoči se besedi, s katero na vseh mogočih in nemogočih mestih prešpikamo svoje govorjenje, rečemo mašilo. Zlobni poslušalci radi štejejo, kolikokrat govorec v enem nagovoru uporabi besedo, ki ga je obsedla, npr. in sicer, pravzaprav, seveda, povsem, bojda, ne samo, ampak tudi, in tako dalje, in tako naprej, za ta del, v bistvu. Pri spontanem govorjenju ni toliko časa za skrbnejše formuliranje, ki bi zmanjšalo motečo frekvenco mašil, za njihov pojav v zapisanem besedilu pa je kriva samo avtorjeva površnost in jih zato ne toleriramo.

V literarnovednem pisanju je moteče razširjena uporaba besed predstavljati in predstavnik. Namesto da bi se reklo Grum je ekspresionist, se zapiše, Grum je predstavnik ekspresionizma, namesto da bi preprosto rekli, da je Govekarjev roman V krvi zgled slovenskega naturalizma, beremo, da roman V krvi predstavlja vrh slovenskega naturalizma. Kot da pisatelji in njihova dela niso tu zaradi svojega samostojnega sporočila, ampak reprezentirajo neko skonstruirano literarnovedno postavko. Preden besedilo odpošljemo, poiščimo v njem vse predstavlja* in zmanjšajmo njihovo pogostost.

Med stereotipe šolskega izražanja spada beseda prisoten:

tedaj še ni bila prisotna ideološka uravnilovka > tedaj ideološke uravnilovke še ni bilo

Berilo

• Jožica Grgič. Dolgočasnost v imenu znanosti. Delo: Sobotna priloga 4. jan. 2014. 32.

Pristranskost

Pisanje je seveda priložnost za uveljavljanje osebnega interesa, tudi strokovno pisanje, vendar bi bilo strinjanje s stališčem, da je pač vsa človekova dejavnost na tak ali drugačen način kontaminirana z njegovimi interesi, vulgarnomaterialistična, cinična in nespodobna. Znanosti se gremo prav zato, da nam pomaga preseči biologizme in oblikovati kolikor mogoče objektivne, nepristranske sodbe, ki jih ne narekujejo preživitvena nuja, osebni prestiž ali osebnostne kaprice. Precej je pri tem v pomoč avtorsko sodelovanje, kolektivno avtorstvo, ki obrusi in uravna morebitne ekscesne ambicije posameznika.

Benigne vrste je pristranskost, ki ima izvor v piščevi zaljubljenosti v temo. Bolj ko se poglabljamo v strokovno témo, bolj domača nam postaja, bolj nam prirašča k srcu in nenadoma namesto Josip Jurčič literarni zgodovinar zapiše naš Jurčič ali postane z njim familiaren do te mere, da ga začne nagovarjati kar po imenu: Voranc namesto Prežihov Voranc, Svetlana namesto Svetlana Makarovič, naša Manca namesto Manca Košir. Da, ko gre za avtorice, je ljubeče nagovarjanje z osebnim imenom pogostejše in v svojih pokroviteljskih odtenkih že tudi nadležno. Pisec do ljubljenega predmeta razvije zaščitniški odnos in na vsakem koraku poudarja kreposti in literarno kvaliteto avtorja, ki ga je izbrskal iz pozabe, in razvojno perspektivnost literarnega stila ali žanra, ki ga želi rehabilitirati. Opazujmo se in krotimo take pokroviteljske reflekse. Saj ne gre samo za plemenito sočutje do »zamolčanih«, »po krivici zanemarjenih«, in drugače »spregledanih« literarnozgodovinskih tem, zadaj je poniglava želja, ki si je zlepa nočemo priznati, da vsaka uspešna rehabilitacija vsaj za kratek čas obsveti z javno pozornostjo tudi nas pisce, zaslužne za popravo literarnozgodovinskih »krivic«.

Malignega značaja pa so v literarni vedi pristranskosti ideološke narave. V starih časih ni bilo simpatično zvajanje vse literature na skupni imenovalec razrednega boja in v še starejših časih pod bandero slovanske ali ilirske vzajemnosti, nacionalne samobitnosti in nacionalnega interesa. Danes pa so očitne motnje v strokovnem pisanju protikomunistični gnev, žolčni feminizem, patetični nacionalni ali evropski patriotizem in še kakšna druga oblika socialnega aktivizma, ki nezgrešljivo bode izmed vrstic prenekaterega sodobnega pisca. Umestijo ga v opombe ali sklepne stavke razprave, izrazijo pa z ekspresivnimi, ironičnimi ali drugače zaznamovanimi besedami, ki ne po slogovni ne po sporočilni plati ne spadajo v besedilo. Da, revizije literarne zgodovine in cele literarne vede so potrebne in se morajo nenehno dogajati, če je področje res vitalno, vendar ne take revizije, ki eno banalno politično optiranje in vsiljevanje preprosto zamenjajo z drugim. Študentje radi barvite ideološko ošiljene oznake nekritično prenesejo v Wikipedijo, od koder pospešeno metastazirajo v javno zavest. Ko jih opazujemo izolirano, se zdijo nedolžne, v povezavi z drugimi in razsejane po strokovnem pisanju pa predstavljajo grožnjo regresije v presežene zgodovinske čase. Droben zgled ideološkega barvanja strokovnega besedila iz članka o Slovenskih večernicah na Wikipediji:

Zaradi spremembe režima leta 1945 se je spremenila tudi tema povesti, zato so ljudje začeli odpovedovati naročnino, saj niso hoteli brati partizanskih povesti.

Izjava sporoča, da so v popularni zbirki Slovenske večernice katoliške založbe Mohorjeve družbe prva leta po drugi svetovni vojni izhajale partizanske povesti, kar preprosto ni res. Med 1945 in 1950 so pri Mohorjevi tako kot pred tem izhajale kmečke in zgodovinske povesti, šele 1950 sta bili v zbirki sedmih kratkih pripovedi natisnjeni dve iz obdobja druge svetovne vojne; vodilni pisatelj je bil duhovnik Stanko Cajnkar. Indikativna je uporaba besede režim, ki asociira na diktaturo, ki naj bi nastopila 1945 in se za druge zgodovinske oblastne formacije ne uporablja pogosto, partizanske povesti so bile polinkane na partizane, torej ven s področja literature, ker tedaj (2008) gesla partizanski roman, ki bi bilo primernejše za povezavo, še ni bilo.

Ideološko zainteresirani deli strokovnih besedil so prepoznavni po intenzivni uporabi narekovajev, s katerimi pisci opremljajo besede, ki jim želijo dati ironičen pomen oz. povedati, da pomenijo ravno nasprotno od tistega, kar piše v slovarju (»osvoboditev«, »napredek«, »bratstvo in enotnost naših narodov«); sporočilno so pasusi uglašeni na tezo, včasih eksplicitno drugič posredno izraženo, da 1945 Slovenija ni bila osvobojena, ampak da je takrat napočilo najmračnejše obdobje v njeni zgodovini; frekventne so besede totalitaren, režim, komunizem. Včasih ni z izjavami samimi po sebi nič narobe, samo pašejo ne k obravnavani temi in politično posiljujejo stroko.

Ideologija zamaže strokovna besedila in jih zlorabi. Strokovnim besedilom bralec v principu zaupa bolj kot publicističnim, v katerih je ideološko zavzemanje take ali drugačne vrste običajno, zato so strokovna besedila še kako zanimiva za ideološko obsedene pisce. Forma strokovnega besedila jim je kot trojanski konj, v katerega skrijejo svoja gorečna sporočila. Natisnjena besedila so takemu nečednemu početju bolj izpostavljena kot tista na spletu, saj je na spletu že s preprostim iskanjem besed, ki so nam padle v oči, še bolj pa s frekvenčno statistiko mogoče hitro identificirati in razkrinkati avtorjevo tendenco.

Je pristranska tudi Nova pisarija? Seveda, že s pozornostjo na spletno komunikacijo jasno kaže svoje nazorsko stališče, kako bi drugače, saj dejavno zavzemanje za perspektivno socialno vizijo, ki jo omogoča sprememba kulturne paradigme, postavlja malone kot imperativ. Pri propagiranju novih oblik strokovne komunikacije vendarle skuša ohraniti toliko zadržanosti, kolikor je je potrebno, da zavzemanje ne postane moteče in neprepričljivo.

Terminologizacija

Akademske stroke se posebej v svojih konstitutivnih začetkih, ko še niso utrjene v splošni zavesti, nesorazmerno veliko ukvarjajo s svojim nazivom oz. z imeni svojih področij. Sam sem nekoč predavanja iz Uvoda v študij slovenske književnosti začenjal z dolgimi premlevanji, kaj je to književnost, kaj je to študij in kaj je to uvod. Novejši primer takega terminološkega razglabljanja je pri nas doma slovstvena folklora, ki si prizadeva za ločitev od tradicionalnega predmeta ustno slovstvo, v tujini pa digitalna humanistika, ki ji je tradicionalna humanistika odpovedala gostoljubje in jo tira v osamosvojitev. Utrjen naziv z jasno definicijo je vstopnica za inštitucionalizacijo (ustanovitev univerzitetnega predmeta, katedre ali oddelka, učiteljska in raziskovalna službena mesta) in začetni pogoj v prizadevanju za družbeno vplivnost.

Na drugi strani nam jezikoslovje in zgodovinska izkušnja pripovedujeta, da so imena arbitrarna, da so posledica družbenega dogovora in prakse. Če ne bi bilo tako, ne bi mogli pod enim izrazom v slovarju najti več pomenov, ki so si včasih celo nasprotni, pomislimo na termin siže, ki pomeni lahko snov ali temo, lahko pa tudi posebno ureditev fabulativnih dogodkov, ali na nikoli razrešeno pravdo o tem, ali bomo liriko, epiko in dramatiko spravljali pod zbirni termin zvrst ali vrsta. Tvegam obtožbo nenačelnosti in za take dileme predlagam pragmatično stališče, to je uporabo tistih terminov v konkretni komunikacijski situaciji, ki ne vodijo v konflikt. Pri tem se sklicujem na zdravorazumsko Prešernovo argumentacijo v sonetu Al prav se piše kaшa ali kaſha, da zaradi izraza »boljša jed ne bóde«, in da »zavolj' črke ne trpi nič škode«. Druga referenca za predlagano držo je Julija Capulet iz Shakespearjeve tragedije Romeo in Julija, ki v drugem prizoru drugega dejanja pravi:

»Bodi drugo ime! Kaj je ime?
Čemur se reče vrtnica, enako
sladko z drugim imenom bi dišalo.«

Tretja referenca pa je Umberto Eco, ki je z naslovom Ime rože za svoj roman iz leta 1980 pokazal, kako naslov ni nujno povezan z vsebino, ki jo naslavlja. Čeprav se je Prešeren norčeval iz pismouškega dojemanja sveta, kakor se artikulira v terminoloških spopadih, to na Slovenskem nikoli ni izgubilo svojega čara.

V izrazu samem (z delno izjemo umetnostnega jezika in onomatopejskih besed) ne bomo našli resnice predmeta! Imena in termini so lahko jezikovno ustreznejši ali manj ustrezni, ne morejo pa biti vnaprej pravi ali napačni.

Obsesivne terminološke debate so izraz trdožive razpravne tradicije, ki si z »rešitvijo« terminološkega oreha zmotno domišlja, da je obvladala tudi predmet, ki ga termin označuje. Terminološke diskusije (glavna oseba ali junak, avtor ali lirski subjekt, literatura ali književnost, proza ali pripovedništvo, povest ali roman) so lahko alibi za to, da se s pojavom samim ni treba ukvarjati. So v bistvu izraz nepripravljenosti za soočenje s predmetom in razkrivajo razpoko med literarno realnostjo in njeno skonstruirano podobo v naši zavesti.

Obvladanje terminologije kake teorije, razlagalne smeri ali »šole« (feministične, družbenokritične, lacanovske, sistemskoteoretične itd.) je seveda pogoj za sodelovanje v ekskluzivnih razpravnih krogih, vendar je predaja kateremu od strokovnih žargonov nevarna. Želja po izgradnji trdnega, enoumnega in sklenjenega pojmovnega sveta lahko postane glavni cilj in nadomesti začetno željo po objektivnem dojetju pojavnosti; potreba po teoretsko »pravilni« rabi terminologije rada zaide v ortodoksnost in cehovsko zaprtost. Investicija raziskovalčevih energij v terminologijo je razumljiva, saj je status »izumitelja« novega termina (če se termin prime) ugleden, takega pisca na aktualni humanistični sceni, ki se veliko ukvarja s tem, kako se čemu prav reče, veliko citirajo.

Posebej je hudo, kadar terminologizacija okuži osnovnošolske učbenike. Kakšen smisel ima, da se šolarji pri zemljepisu piflajo definicije Vreme je skupek vremenskih pojavov in pripadajočih vrednosti namesto da bi po domače razložili, da je vreme ime za dež, sončnost, nevihte, mraz, oblačnost, meglo, poplave itd.

Tako kot moti nasilna terminologizacija zadev, ki se dajo brez izgube informacije ali brez nevarnosti nesporazuma povedati z vsakdanjim izrazjem, moti tudi piščeva ignoranca terminologije. Če nameče v besedilo izraze dramski/dramatski/dramatični, vrsta/zvrst/žanr, okrasni pridevnik / ukrasni pridevnik, junak/lik/glavna oseba/protagonist itd., kakor mu slučajno boljše zveni, vzbudi pri bralcu nezaupanje v svojo literarnovedno kompetenco. Tudi če med izrazi pogosto ni bistvenih pomenskih razlik, naj vendarle poenoti njihovo rabo ali pa kje v opombi na kratko pojasni svoje stališče do terminoloških alternativ.

V zvezi z računalniki je graje vreden odpor do slovenjenja terminologije z izgovorom, da potem ne bo nihče razumel, za kaj gre. Če so se lahko amaterski hišni mojstri naučili, kaj je to »čelilna in zajeralna žaga« iz Hoferjevih, Lidlovih in drugih »tujih« veletrgovinskih katalogov, potem se tudi učiteljica slovenščine lahko pouči, kaj so to vmesniki, vtičniki, krmilniki, krmilke itd.

Berilo

• Miran Hladnik. Računalniška slovenščina. Razgledi 11/1114 (27. maja) 1998. 13–14.
• Miran Hladnik. Računalniki in slovenščina, 1–3 (Besed se tujih boj, ko hud'ga vraga, Brez cetov teče vir mu Hipokrene, Al' prav se piše kaša.) Radio Trst, 2004.

Spol in število

Nekdaj je veljalo, da je takrat, ko mislimo na oba spola, običajna uporaba moškega spola, tako da slovničarjem ni bilo težko moškemu spolu pripisati statusa nevtralnega spola. Feminizem pa je prinesel zahtevo po popravljanju spolno krivičnega jezika. Popravljanje se dogaja z dosledno vzporedno uporabo moške in ženske oblike, kar je ne samo neekonomično, ampak tudi nenaravno in pismouško nasilno (Študenti in študentke, vsak, ki bo izbral / vsaka, ki bo izbrala, besedilo si prebral/prebrala), z doslednim nadomeščanjem moške oblike z žensko, kar naj bi s časom pripeljalo do tega, da bo tudi ženska oblika dojeta kot gramatično nevtralna (kot smo spoznali v prejšnjem predavanju > kot smo spoznale v prejšnjem predavanju) in z izogibanjem spolno določenim formam izražanja. Spolnemu opredeljevanju se včasih uspe izogniti z izbiro množine

Izhodiščno besedilo si letos že v celoti prebral. > Izhodiščno besedilo smo letos že v celoti prebrali.

ali s pretvorbo v sedanjik:

Izhodiščno besedilo si letos že v celoti prebral. > Izhodiščno besedilo že poznaš.

Take zadrege ne tarejo samo slovenščine, ampak tudi druge jezike, ki nekako lažje kot slovenščina opuščajo tradicionalno rabo v korist spolne korektnosti, tako se vsaj zdi. Dosledno zavzemanje za emancipacijo ženskih gramatičnih oblik postane lahko hudo naporno, vendar je treba priznati, da je v humanistiki, kjer večino bralcev, poslušalcev, piscev in drugih akterjev sestavljajo ženske, po svoje upravičena. Sam teste na slovenistiki sestavljam z mislijo na večinskega ženskega študenta :) in torej z ženskimi nagovornimi formami: Ko boš odgovorila na prvo vprašanje, se loti še ...

Po mojem mnenju ali Raziskovali smo? Odločitev o tem, v kateri osebi bo naša razprava, v prvi osebi ednine ali v prvi osebi množine, ni vedno lahka. Kadar poročamo o svojih raziskovalnih rezultatih, se zdi najpravičnejša uporaba prve osebe ednine, ki pa zna pri bralcu vzbuditi občutek, da se hvalimo in si pripisujemo vse zasluge, in tako postati moteča. Komplicirana zna postati tudi uporaba dvojine, kadar nastopi potreba, da se loči avtorstvo ene izjave od avtorstva druge izjave. Tandemski izdelek, v katerem se standardno piše Raziskovala sva ... ali Ukvarjali sva se z ..., je na takih mestih primoran preiti v tretjo osebo ednine: Avtorica 1 je prišla do spoznanja, da, avtorica 2 pa je povzela, da.

Nič bolj nevtralna ni izbira prve osebe množine, čeprav je v strokovnih besedilih na voljo prav zaradi potrebe po ohranjanju občutka nevtralnosti. Kot smo zapisali že v prvi razpravi (Pretnar 1982) lahko stoji v množini kljub temu, da je bil avtor razprave en sam. Podobno vladarsko izražanje je dobilo ime majestetični plural, temu našemu pa bi rekli znanstveni plural. Deluje potujevalno in objektivizirajoče. Tretja oseba ednine vskoči, kadar ne pride v poštev nobena od obeh predhodnih možnosti.

Dodatno berilo

• Renata Šribar. Interne smernice za spolno občutljivo rabo jezika, Ljubljana: Komisija za ženske v znanosti, 2010–2014.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Poglavje se dotika občutljivega razmerja med domačim (svojim, tradicionalnim) in tujim (prevzetim) na več nivojih strokovnega pisanja in je pravzaprav nazorskega značaja. Naj tule samo povzamem, kar je bilo mogoče dojeti med vrsticami predhodnih poglavij: nobena od obeh skrajnih drž ni produktivna. Gre za vprašanja, iz katerih virov in literature bomo črpali, po katerih metodoloških vzorcih se bomo ravnali, bomo uporabljali domačo terminologijo ali raje prevzeto, bomo pri citirani knjigi zapisali kraj izdaje Wien ali Dunaj, bomo dokazovali avtohtonost slovenske literature in literarne vede ali njeno vpetost v globalno sceno. Bralca zmoti piščeva pomanjkljiva refleksija teh dilem bodisi njegovo preočitno postavljanje na eno ali drugo stran. Zavzetost za lokalno, domače, regionalno, nacionalno je v strokah, kot je slovenistika, samoumevno, privzeto in v službi ohranitve svoje eksistence, zato so mogoče najbolj nujna opozorila, kadar gre to sicer naravno in hvalevredno prizadevanje predaleč, recimo kadar diplome, magisterije in doktorate čustvena vznesenost v sklepnih poglavjih zanese in se začnejo spreminjati v učbenike domovinske vzgoje.

Servilnost do vsega, kar prihaja od zunaj (pa ne od povsod, ampak samo od zahoda), je druga skrajna drža slovenske literarne vede. Ko je bil konjunkturen pojem Srednje Evrope, je opazno veliko literarnovednih razprav hitelo dokazovati, kako posamezni slovenski književniki pašejo tja noter in so tako rekoč zgled srednjeevropske identitete. Ko je potem čez leta napočila EU in so se pojavili raziskovalni razpisi, ki naj bi podpirali evropsko identiteto, se je domača literarna veda presenetljivo hitro odzvala s kazanjem na vse, kar slovensko književnost dela evropsko; res je, za t. i. skupna jedra, ki so v 80. letih na podoben način utrjevala jugoslovansko identiteto, ni bilo nikoli tolikšne zavzetosti.

Govorna prezentacija

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih, redkeje na radiu in televiziji ali samo na spletu. Standardna postaja postavitev vsega, kar je publicirano v tisku ali v govornih medijih, na splet. Objave so bibliografsko registrirane. Z žanri tiskanih in spletnih objav so se ukvarjala predhodna poglavja Nove pisarije, tule pa se nameravamo posvetiti tistim prezentacijskim oblikam strokovnih informacij, ki nimajo vedno statusa objave. Mislimo na govorne predstavitve za bolj ali manj zaključeno publiko: predavanje v razredu, javno predavanje, predavanje v okviru kluba, društva ali kakšne druge organizacije, študentsko predstavitev referata, seminarske naloge, diplome, magisterija, doktorata, predstavitev referata na konferenci, predavanje v okviru spletnega seminarja, na video konferenci, v okviru spletnih tečajev ipd. Ti in taki dogodki so bili včasih slabo dokumentirani. Status objav dobijo le, če so posneti in shranjeni ter vpisani v Cobiss ali kako drugo javno dostopno bibliografijo. Sem spadajo tudi diskusijski prispevki, komentarji, replike.

Podlaga za predavanje je pogosto predhodna objava. Predavatelji, ki si delo olajšajo tako, da napisano predavanje pred publiko preberejo (kar je slabo in močno odsvetujemo!), vejo, da ena zračno natisnjena stran besedila vzame lagodnemu bralcu tri minute časa. Šestnajst strani takega teksta ustreza eni avtorski poli oziroma standardni dolžini razpravnega članka in traja v govorni izvedbi eno uro. Rutinirane predavatelje prepoznamo po tem, da so njihove strokovne knjige videti, kot da bi jih sestavljala serija natisnjenih predavanj. Manj pismeni predavatelji so si pri sestavljanju knjig pomagali kar z zapiski pridnih študentk, ki so si zapisale vsako njihovo besedo. Neposredni zapis govorjenega večinoma vendarle ne pride v poštev, ker so razlike med govorjenim in pisanim tekstom zlasti na področju skladnje prevelike; dober predavatelj ne napiše nujno tudi dobrega članka.

Pisna besedila niso najbolj primerna za zvesto govorno reprodukcijo. Pri branju motijo opombe, bibliografske navedbe, citati, izziv predstavljajo slike, tabele, grafikoni. Predavatelj, ki upošteva specifiko govorjenega jezika, bo iz pisne predloge za predavanje dobesedno prebral samo kakšen citat, sicer pa bo predavanje oblikoval po svoje. Stavki bodo krajši kot v zapisanem besedilu, manj bo zapletene sintakse, več ponavljanja, dovolil si bo ekskurze, komentarje in namige na aktualne družbene teme, na konkretno situacijo v predavalnici, na odzive (ali neodzivanje) publike, česar tekst ne vsebuje in vanj tudi ne spada. Verzirani predavatelj rad začne s kakšno anekdoto, šalo, citatom iz dnevnega časopisja, refleksijo aktualnega dogodka in s tem naredi predavanje živahnejše, saj si ne sme privoščiti, da bi se publika dolgočasila in zehaje zapuščala avditorij. Govorec si za razliko od pisca privošči tudi kakšno izrazno lastnost, ki smo jo v predhodnem poglavju navajali med napakami. Govorna izvedba je tolerantnejša do slogovnih posebnosti govorcev in jih dopušča v večji meri kot pisna. Seveda mora biti predavatelj pri tem previden, saj se prerado zgodi, da moteče pogosto ponavlja kakšno priljubljeno, zanj »značilno« besedo ali sintaktično strukturo, npr. pravzaprav, na primer, in sicer, ne samo, ampak tudi, kar si razigrani poslušalci za zabavo beležijo in na koncu predavanja zainteresiranim postrežejo s statistiko ekscesno rabljene besede.

Če je bila do pred kratkim največja napaka akademskih predavanj in simpozijskih referatov v naših zemljepisnih širinah dolgočasnost (monotono profesorjevo prebiranje svojega članka ni bilo nič redkega), se danes kaže moteče pritegovanje pozornosti publike s preizkušenimi retoričnimi prijemi, ki so v neskladju z uborno vsebino. Posamezniki se v šolah retorike ali zgledujoč se pri televizijskih zabavljačih priučijo všečnega govorniškega nastopanja: kakšna naj bo telesna drža, kam z rokami (v starih časih je njihov nemir pomagala krotiti cigareta), kako gestikulirati, kako razporediti obrazne grimase skozi predavanje (kateremu spraševalcu nakloniti blag nasmeh, pri katerem si privoščiti ignoranco, kdaj zazevati v narejenem začudenju), kdaj premolkniti, kaj povprašati publiko, kdaj vključiti nedolžno šalo, pritegniti detajl iz svoje zasebnosti (npr. o ženi ali otroku, ki sedi med publiko), kako tiho ali kako hitro izvajati, kdaj upočasniti in kdaj pospešiti, kako z mikrofonom, kako z obleko (med intelektualci je ponekod priljubljena kombinacija suknjiča in tenisk kot dokument srečnega druženja resnobnosti in nekonformizma), kako s prosojnicami v ozadju, kaj storiti, ko se ti zaplete, itd. Učitelji govorništva naročajo učencem, naj ne sedijo ali stojijo kot pribiti za katedrom ali govorniškim pultom, ampak naj se premikajo po prostoru, zaidejo med publiko, potelovadijo pred njo. Politik mora na oder v rahlem drncu, ker s tem kaže svojo vitalnost in moč. Te spretnosti postanejo same sebi namen, govorec in publika uživata v veščini podajanja, v izvedbenem načinu, v spektaklu, presoja se, ali je govorec »blestel« ali ne, vsebina sporočila je drugotnega pomena. Vsa ta znanja so sicer potrebna (mučno je npr. poslušati govorca, ki se med nastopom praska tako, da ga zazna mikrofon in odmeva po zvočnikih), vendar je treba pustiti tudi prostor za improvizacijo, za nepredvideno, za neposredno odzivanje na replike iz publike. Nepredvidljivost govorčevega obnašanja drži publiko v budnosti.

Od tako imenovanih uspešnih predavanj si publika zapomni samo anekdotične podrobnosti, s katerimi je predavatelj želel pritegniti zanimanje, prava vsebina pa je bila spregledana ali pozabljena. Predavatelj se na izpitu, ko zastavi študentu vprašanje, zgrozi, ko vidi, da si je ta zapomnil samo retorično učinkovite, vendar nepomembne ali bizarne podrobnosti. Od tod moje nezaupanje v šole javnega nastopanja, ki jih zanima samo spektakelska dimenzija nastopov.

Jamstvo govorčeve prave uspešnosti je, da natančno ve, kaj želi sporočiti, in da je svojemu predmetu predan, posvečen, prepričan v sporočilo in da je njegova želja, prepričati publiko v svoje razumevanje, močna. Če izpolni ta pogoj, se sme nekaznovano pregrešiti proti posamezni retorični zahtevi, publika govorniške pomanjkljivosti govorca, ki je avtentičen in zavzet za svoj predmet, tolerira.

Govorec se mora na predavanje seveda pripraviti. Govorci se bojijo, da ne bodo zapolnili predvidenega časa, vendar ga po pravilu prekoračijo. Predavatelji, imejte usmiljenje s publiko in zaključite s predavanjem, ko ji začne pešati pozornost. Pisna predloga pride še kako prav. Daljše ko bodo priprave na nastop, več popravkov v smislu poenostavitve kompozicije bo priprava deležna. Na pamet naučeno besedilo govorcu sicer vzbudi prijeten občutek, da je pripravljen, utegne pa prispevati k monotonosti izvedbe.

Informativna vrednost predavanja je manjša od informativne vrednosti prebranega besedila. Poslušalec pogreša npr. informacije, kako se piše kakšno tuje ime, da bi ga znal pozneje poguglati, v trenutku nepozornosti presliši naslov knjige ali letnico (nepozorni bralec to lahko hitro popravi s ponovnim preletom vrstice, poslušalec pa ne more predavatelju zavpiti, naj ponovi stavek) in nima pregleda nad kompozicijo predavanja. Predavatelj naštete ovire premošča s sprotnim zapisovanjem imen, naslovov in letnic na tablo, s skiciranjem shem, oblikovanjem alinej, še bolje pa je, če si pripravi prosojnice, kamor poleg naštetega postavi še ilustrativno gradivo v obliki portretov avtorjev, naslovnic knjig, fotografij obravnavanih literarnih lokacij, slikarskih ali kiparskih upodobitev junakov ipd.

Prosojnice

Prosojnice pridejo prav tudi njemu samemu: najprej mu pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, pomagajo mu retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo, ob izvedbi pa ga disciplinirajo, da ne zaide v stranske teme in da v predvidenem času pripelje predavanje do konca. Sinonim za prosojnice je ime popularnega Microsoftovega prezentacijskega programa PowerPoint; druga orodja so Google Slides, Prezi, prosojnice so vgrajene tudi v Google Docs, v prostodostopnem pisarniškem paketu Libre Office se imenuje Impress itd.

Prosojnica z literarnozgodovinskega predavanja

Prezentacijski programi imajo tudi svoje slabe plati. Predavatelja lahko zavedejo, da predavanje postane samo prebiranje alinej na prosojnicah, poslušalca pa zavedejo v poenostavljeno predstavo, da je svet organiziran kot alineje na prosojnicah. Namesto da bi poslušalci sledili govorni izvedbi, sledijo tekstu na prosojnicah in pozabijo beležiti predavateljevo izvajanje. To je škodljivo, ker zapisovanje na predavanjih močno pomaga pri pomnjenju. Prosojnice so pravzaprav povzetki v obliki naštevalnih seznamov in študent bi se moral zavedati, da samo pomnjenje alinej v naštevalnih verigah še ne pomeni znanja in obvladovanja tematike. Študij za izpit iz svežnja prosojnic je žal prepogosta akademska praksa.

Prosojnice so koncipirane za seznamsko podajanje informacij, saj sestavljavcu ponudijo seznam kot privzeto obliko besedila, za vnos običajnega besedila pa se mora v meniju posebej potruditi. Na eno prosojnico se z zmanjševanjem črk sicer da spraviti precej dolge naštevalne verige, pametno pa to ni. Človek ohrani v spominu omejeno število elementov, komaj kaj več, kot je prstov na eni roki ali obeh, in tako dolgi naj bodo tudi seznami. Prosojnice naj vsebujejo naslove in podnaslove, slike in grafikone, mogoče še kratke definicije ali citate, ne pa daljših kosov besedila, ker zavajajo študenta v napačno domnevo, da je na prosojnicah vse potrebno znanje. Do daljših tekstov naj vodijo povezave, kakor tudi do zvočnih posnetkov ali videa. Pretiravati z vabljivimi večpredstavnostnimi možnostmi seveda ni dobro. Posamezna alineja naj po možnosti ne obsega več kot eno vrsto, v nasprotnem primeru ji raje dajmo formo odstavka. Tudi prezentacije znajo postati dolgočasne, od tod iznajdba prezentacijskega modela, poznanega pod japonskim imenom pečakuča. Nastal je za potrebe kratkih, dobrih šest minut dolgih prezentacij z 20 prosojnicami, ki si slede v ritmu 20 sekund. Hitri tempo prezentacij prispeva h konciznosti tega, kar imajo na velikih strokovnih srečanjih v skopo odmerjenem času povedati referenti.

Tako kot se ne zdi smiselno naštevati številnih možnosti urejevalnikov besedil, tudi ni smiselno naštevati oblikovalnih možnosti prezentacij. Namesto tega le nekaj praktičnih nasvetov: tudi tu je treba pri oblikovanju imeti mero: ne preveč teksta na stran, ne preveč barv, spakljivega ozadja, eksotičnih fontov, preveč slikovitih prehodov med diapozitivi, zabavnih sličic brez informativne vrednosti, emotikonov in plešočega besedila. Čeprav je tehnika vedno zanesljivejša, je dobro predvideti tudi morebitno situacijo brez delujočega projektorja in težave s povezovanjem med računalnikom in projektorjem. Prosojnice na zaslonu bodo v tem primeru za silo nadomestili izročki s sličicami prosojnic (recimo s šestimi prosojnicami na stran). Za postavitev prezentacije na splet priporočajo njeno predhodno pretvorbo v format pdf.

Pogumnejši naj postavijo izdelano prezentacijo na javno mesto in omogočijo uporabnikom komentiranje, popravljanje in dopolnjevanje.

Predavatelj naj prezentacijo za spletni seminar postavi v okno za gradivo tako, da so ob njej vidna še druga okna, preko katerih ohranja kontrolo nad dogajanjem v virtualnem razredu, in se lahko sproti odziva na morebitna vprašanja.

O elektronski tabli (interactive whiteboard), ki jo na predavanjih s pridom in zavzetostjo uporabljajo nekateri učitelji v osnovni in srednji šoli, nimam izkušenj in bom vesel, če kdo v temle poglavju namesto mene povzame svoje pedagoške izkušnje z njo.

Literatura

• Miran Hladnik. Javna predstavitev referata. Praktični spisovnik. Ljubljana: FF, 2002.
• Slide show. Wikipedia, the free encyclopedia.
• Allan M. Jones. The use and abuse of PowerPoint in Teaching and Learning in the Life Sciences: A Personal Overview. BEE-j 2, 2003.

Vizualizacija

Prosojnice so že ena od oblik vizualizacije strokovnih informacij, gre za vizualizacijo govorjenega. Na prosojnicah ravnamo z besedilom drugače kot v spletnih objavah in še bolj drugače kot v tiskanih objavah. Z barvo poudarjamo njegove dele, pogumneje dodajamo slikovno gradivo, tabele, grafikone, zemljevide, včasih tudi zvok in video. K smelejšemu oblikovanju nagovarjajo že slikovite predloge, ob katerih se zdijo črno-bele prosojnice sterilne in nezanimive ter bolj izraz predavateljeve neobčutljivosti za poslušalca kot izraz estetskega asketizma.

Nasploh je besedilo na spletu slikovitejše od natisnjenih besedil. Na papirju je slikovitost stala: kvalitetne fotografije so zahtevale dražji papir, barve so tisk dodatno podražile. Vse to je na spletu zastonj in članki, pri katerih uredniki pred natisom slikam skopo odmerjajo prostor, so na spletu lahko z njimi razkošneje opremljeni.

V tem poglavju nam ne gre za naštevanje slikovitejših formatov besedila na zaslonu, ampak za predstavitev alternativnih prezentacijskih oblik strokovnih informacij, ki ustrezajo spremenjenemu značaju podatkov v humanistiki in jim besedilni popis ne zadošča več. Mimo spremenjenega tipa podatkov vizualizacijo zahtevata še pedagoški in popularizacijski interes. Če bomo še naprej hoteli zanesljivo državno podporo za svoje akademsko početje, potem bomo morali poskrbeti, da bodo naši izdelki prepričali tiste, ki z volilnimi glasovi narekujejo obnašanje države. Prepričevanje se prične v šoli (vizualna literarna informacija bo šla hitreje v glavo in bo vzbujala pozitivne asociacije) in se nadaljuje s trajno prisotnostjo na mestih, kamor hodijo ljudje po informacije, to je na vseh mogočih spletiščih.

Dodatno branje

• Visual thinking. Wikipedia, the free encyclopedia.

Fotografije

Fotografija (glej še drugo poglavje Fotografija v tej knjigi) z rastočim deležem v sferi strokovnega sporočanja podpira trditve o paradigmatičnem civilizacijskem zasuku: današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno, kakršno je bilo značilno za čase pred obveznim opismenjevanjem. Splošno je sprejeto, da se mišljenje dogaja v jeziku in da je po svoji naturi verbalno. Obstajajo pa tudi druge oblike mišljenja: matematično, kinestetično, glasbeno in vizualno-prostorsko. Pri slednjem gre za mišljenje v mentalnih podobah, za obvladovanje dvo- in trodimenzionalnih predmetov, ki ga procesira desna možganska hemisfera. Ljudje obvladamo več vrst mišljenja, samo za posamezno od naštetih vrst pa so nadarjeni redkejši. Civilizacijski zasuk v slikovno se zdi marsikomu nevaren. V tem smislu so dojemali pojav filma na začetku 20. stoletja, preganjanja v šoli je bil deležen zlasti strip, kritike so šle celo na račun ilustracij v učbenikih. Prevlada slikovne informacije nad besedilno naj bi se dogajala zaradi manjšega napora, ki ga zahteva dekodiranje slikovnih informacij za razliko od dekodiranja besedilnih informacij, in naj bi zmanjševala posameznikovo sposobnost samostojnega tvorjenja predstav, prispevala naj bi torej k duhovni pasivnosti in odvisnosti.

Zaradi zapostavljenosti vizualnega mišljenja imata v naši civilizaciji težave s samoutemeljevanjem umetnost in arhitektura, čeprav so vzorci in barva, ki so osnovni gradniki teh dveh umetnosti, pomembni za ustrezno razumevanje okolja in uspešno odzivanje v njem.

Za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija. Za fotografiranje ni več treba imeti fotografskega aparata, ker slikamo z mobijem, s tablico ali prenosnikom. Popravke, ki jih na vlaku na poti v službo napravim v iztis študentovega članka, ta z mobijem slika in doma v miru vnese v računalnik. Čeprav se nam laikom zdi, da je digitalizacija pisne dejavnosti neprimerno enostavnejša od digitalizacije fotografske dejavnosti, saj manipulacija s tekstom še zdaleč ne zahteva tolikšne računalniške kapacitete kot manipulacija s slikami, se je prej uveljavila prav slednja. Prepoznavanje obrazov na fotografijah deluje presenetljivo dobro in spada med priročna orodja neprofesionalnega uporabnika, medtem ko prepoznavanje teksta (OCR) zanima precej manj ljudi in pri besedilih z akcenti ali s slabim odtisom še vedno deluje slabo (vsaj neprofesionalna orodja in programi delajo napake), da ne govorimo o zahtevnih nalogah, kot je prepoznavanje in pripisovanje avtorstva anonimnim besedilom: orodja za take opravke so omejena na profesionalne kroge. O primerljivem samodejnem prepoznavanju žanrske pripadnosti besedil se v strokovnih krogih sicer govori, ni pa mogoče pričakovati, da se bo ta možnost kmalu pojavila med popularnimi spletnimi orodji za obdelavo besedil.

Sicer pa tudi na področju fotografije še ni vse tako, kot bi si želeli. Če program prepoznava obraze, ne bi smelo biti nobene ovire za avtomatsko opremljanje fotografij z oznako motivov: sončni zahod/vzhod, panorama, veduta, tihožitje z rožami, kozolec, kip, spominska plošča, infotabla, portret, pokrajina v snegu, ognjemet ..., in nenavadno je, da fotografski programi te funkcije še ne ponujajo v svojih menijih.

Za lase pa so privlečene trditve, da fotografija ni primerno znanstveno orodje, češ da prava znanost zahteva neposredni kontakt raziskovalca s predmetom in da je fotografska reprodukcija objekta, recimo da gre za redki stari tisk, za natančen opis predmeta nezadostna. V resnici fotografski objektiv z možnostmi 3D-zajema in programske obdelave posnetkov razkrije veliko več detajlov, kot jih je sposobno zaznati človeško oko.

Medtem ko se pri besedilih individualno avtorstvo umika skupinskemu (taka so npr. gesla za Wikipedijo), je avtorstvo fotografij še vedno strogo individualno. Avtor fotografije in lastnik avtorskih pravic je samo tisti, ki pritisne na sprožilec, ne pa morebiti lastnik fotoaparata, tudi ne ta, ki je fotografu posodil spominsko kartico, ali ta, ki mu je naročil, kaj naj slika in kakšen izrez naj uporabi. Kaj šele oni, ki je stal pred objektivom in ga zdaj slika kaže. Banalno dejstvo enkratnega pritiska na sprožilec je podelilo fotografijam status vzorčnega intelektualnega proizvoda, ob katerem se kalibrirajo določila avtorskega prava. Licenca creative commons, ki naj bi bila alternativa copyrightu, ohranja trdoživo kategorijo individualnega avtorstva z atributom by, ki ga morajo upoštevati vsi uporabniki fotografij na spletu. Atribut by zahteva, da pri uporabi izdelka v prostem dostopu vedno navedemo ime njegovega tvorca, oz. da mu »priznamo avtorstvo«. Zaradi individualnega avtorstva je pri fotografiji to enostavno, pri sodobnih besedilih, ki so plod skupinskega prizadevanja (npr. pri člankih na Wikipediji, kjer gredo avtorji v desetine), pa je zahteva po priznavanju avtorstva težko uresničljiva in jo praksa ignorira. Tudi če se v redkem primeru zgodi, da je avtor gesla en sam, ga v praksi ne navajamo. V bistvu z izpuščanjem avtorjevega imena kršimo anahrono zahtevo licence cc.

Fotografije imajo res enega samega avtorja, ki pa se pod fotografijo noče vedno podpisati ali pa z vzdevkom skrije svojo pravo identiteto. Obe licenci, (c) in (cc), zahtevata navedbo avtorja fotografije, česar pa vsaj za »avtorstvo« zaslonskih posnetkov ne bomo počeli; navajanje imena takega »fotografa« bi bilo res legalistično. Ime fotografa lahko izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom, posebej če gre za obrtniške posnetke, kot je naslovnica knjige ali stran v knjigi, informacijska tabla, slika na steni, kip v parku, arhitekturni objekt ipd. V takih primerih je neprimerno bolj važno navesti avtorje fotografiranih stvaritev. Fotografovo ime navajamo po vzorcu Foto Srečko Meglič, kadar gre za umetniški oziroma profesionalni izdelek, na kar opozarja fotografov podpis ali žig.

Da imajo fotografije drugačno eksistenco kot tekst, nakazuje že način njihovega pojavljanja in citiranja:

• fotografija običajno ni objavljena samostojno, ampak v kombinaciji z besedilom ali v družbi drugih slik
• fotograf je večinoma en sam
• fotograf je praviloma podpisan pod sliko, in to za njenim naslovom, ravno obratno kot pri tekstih, kjer je avtor zapisan pred naslovom

Nenavadno veliko vlogo, ki jo ima pri reguliranju fotografije pravo, kaže geslo photography and the law, na katerega usmerja angleški wikipedijski članek o fotografiji. Pri drugih izraznih ali umetnostnih panogah (likovna umetnost, literatura, teater, ples, kiparstvo, glasba) tako močno izpostavljene pravne pozornosti ni.

Med besedilnimi zvrstmi je fotografiji najbolj naklonjena publicistika in znotraj nje žanr reportaže. Kadar delež fotografije prevladuje, govorimo o fotoreportaži. V leposlovju je fotografija omejena na naslovnice ali zavihke knjig, kjer najdemo portret avtorja, in na tiste žanre, ki se spogledujejo z dokumentarno literaturo, npr. spomini, pričevanja, biografije, lokalnozgodovinski roman. Fotografska ustreznica stripu se imenuje fotoroman (angl. fotonovela). Med žanri vsakdanjega sporočanja se fotografija pojavlja v blogih, na Facebooku in drugih socialnih omrežjih. Pričakujemo jo v nekaterih strokovnih žanrih: navodilih za uporabo, slikovnih slovarjih in enciklopedijah. Popularne publikacije te vrste so kuharske knjige, zdravstveni priročniki, potopisna in vodniška literatura.

V literarnoteoretičnih knjigah fotografij ni, v literarnozgodovinskih monografijah, učbenikih in leksikografskih delih pa gre večinoma za portrete avtorjev, naslovnice časopisov in knjig, vzorce rokopisa in razglednice krajev, kjer so se književniki rodili ali ustvarjali. Bolj ko je publikacija namenjena popularni rabi (npr. serija knjig Marjete Žebovec Slovenski književniki), več fotografskega gradiva vsebuje. Izrecno je bil fotografijam pisateljev namenjen Album slovenskih književnikov iz leta 1928. Priprava fotografij za tisk je bila zamudna in draga, zato si je strokovna periodika fotografije redko privoščila, izjema so bili portreti jubilantov na naslovnicah festšriftov. Za literarno vedo pridejo v poštev fotografije avtorjev, literarnih zgodovinarjev, kritikov, urednikov, spominskih plošč in rojstnih hiš, nagrobnikov, rokopisov, naslovnic knjig in časopisov, literarnih inštitucij in literarnih dogajališč.

Zavest o možnostih intenzivnejše fotografske opreme literarnozgodovinskih publikacij se je pojavila s spletnimi objavami od 1994 dalje. Tudi na spletu so bile s slikami sprva težave: ker so zahtevale več prostora kot tekst, s prostorom na strežnikih pa je bilo treba varčevati, smo slike za objavo skrbno izbirali in jim zmanjševali obseg do te mere, da je to škodovalo njihovi kvaliteti. Kadar je bila slika obsežnejša, smo povezavo, ki je vodila nanjo, opremili s podatkom o obsegu in svarilom, da se utegne nalagati dolgo. Fotografirali smo na film, ki ga je bilo treba s skenerjem digitalizirati, in pri tem se je izgubljala kvaliteta. Še vedno zaradi hitrejšega nalaganja slike za objavo na spletu programi predhodno shranjujejo slike v nižji resoluciji.

Nekdanjo skrb zaradi pomanjkanja prostora je nadomestila skrb zaradi neselektivnosti razpoložljivega slikovnega gradiva, po katerem se je težko orientirati. Vse kaže, da bo za red na tem področju skrbela programska oprema. Ta že zdaj zna sama napraviti primeren izrez, izbrati pravilno osvetlitev, predlagati posebne efekte, geolocirati posnetek, ga arhivirati, najti v arhivu itd., lahko pa fotografijo uredimo ročno: poravnavamo nagnjene objekte, obrežemo, izboljšamo kontrast, barvo, zasičenost, svetlost, ostrino, odpravimo rdeče oči in odseve, ki jih napravijo smeti na objektivu.

Trenutno je zanesljivo mesto za hrambo posameznikovih fotografij z javno namembnostjo (pa tudi zasebnih) katero od globalnih spletišč, neprofitnih ali komercialnih, ki zastonj ponujajo svoje kapacitete ljudem: Picasa Web Albums, Yahoojev Flickr, Facebookov Instagram, Googlovi Zemljevidi, Microsoftov OneDrive, slovenski Shrani.si; Wikipedija našteva nekaj deset takih mest (list of photo-sharing websites). Google + spodbuja uporabnika, naj v oblak varnostno prekopira kar svojo kompletno fotografsko zalogo. Nagovarjam k nalaganju fotografij, ki nimajo izrecno zasebnega značaja, na javna mesta in k njihovi opremi z licenco cc.

Googlovo iskanje fotografij prikliče na zaslon velike količine uporabnega gradiva, vendar vsa ta roba večinoma nima licence proste dostopnosti, zato jo lahko uporabimo le v zasebne namene, ne pa za svojo objavo. Enako je s fotografijami na slovenski Geopediji. Zbirka fotografij, zanimivih za domačo kulturno zgodovino in večinoma v prostem dostopu, je v Digitalni knjižnici Slovenije. Tu je Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK, zbirka fotografij prve svetovne vojne, zbirka fotografa Frana Vesela, zbirka Ljube Prenner itd. dLib hrani še nekaj 3D-predmetov, družinske albume, notno gradivo, plakate, posnetke rokopisov, zemljevide, razglednice in vedute.

Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons). To je skladišče, od koder zajemajo večpredstavnostno gradivo vsa druga Wikimedijina spletišča (Wikivir, Wikipedija, Wikiverza, Wikiknjige ...), ne glede na jezik. Ker so opremljene z licenco cc, so prosto uporabne tudi za potrebe naših objav. Ko sliko naložimo v Zbirko, ji najprej določimo povedno ime, dodamo opis v slovenščini ali še v kakšnem drugem jeziku, jo kategoriziramo ter po možnosti takoj vključimo v geslo na Wikipediji. Z licenco proste uporabnosti cc so opremljene privzeto že z našo odločitvijo, da jih postavimo na tem mestu.

Licenciranje fotografij

Pravna regulativa komplicira uporabnost fotografij na spletu, na Wikimedijinih spletiščih toliko bolj kot kje drugje, ker mora objava ustrezati tako slovenski zakonodaji kot, zaradi lokacije strežnikov v ZDA, tudi ameriški. Ne dovoli nam (vsaj v slovenskem primeru ne) objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev niti knjižnih ilustracij, razen v redkih primerih, ko je od smrti ilustratorja, kiparja ali slikarja minilo že 70 let. Prepovedana je tudi objava fotografij stavb ali kamnoseško obdelanih nagrobnikov, katerih avtorji (arhitekti oz. kamnoseki) še niso 70 let pod rušo. V državah z zadrto avtorsko zakonodajo (mednje spada tudi Slovenija) velja embargo celo za kipe na javnih mestih. V državah, kjer so avtorske zakone pisali ljudje s širšim obzorjem, kot ga imajo na južni strani Alp, poznajo nekaj izjem pri objavljanju fotografij arhitekture, kiparstva in slikarstva. Gre za izvedena dela, za katera razmnoževanje in razširjanje copyright narekuje pridobitev arhitektovega (kiparjevega, slikarjevega) privoljenja, razen kadar posnetek ne ustreza določilom »svobode panorame« (FOP, freedom of panorama), ki omogoča objavo fotografij tistih del, ki stojijo na javnih mestih ali ponekod tudi v notranjščini javnih stavb, ne da bi bilo treba umetnika za to prositi. Slovenija ne pozna takih izjem in posnetkov slovenskih kipov na Wikipediji zato ni.

Svetla izjema so posnetki knjižnih ovitkov oz. platnic.

Ilustracija na ovitku knjige Na robu zemlje Petra Božiča, 1968.

Posnetki platnic, ki so avtorsko delo in sicer niso v javni lasti do zakonitega izteka avtorskih pravic, naj bi bili v omejeni ločljivosti. Enak popust velja za naslovne strani revij, ovitke cedejk in igrice ter za zaslonske posnetke.

Dobiti uporabno fotografijo znamenite osebnosti sploh ni tako enostavno. Z guglanjem jih najdemo polno,

Slikovno iskanje Vladimirja Kavčiča

ampak kaj ko z nobeno od njih ni mogoče opremiti članka o pisatelju na Wikipediji, ker nobena ni prosto dostopna. Kavčič je imel srečo, ker na dLibu obstaja tudi stara in razmazana podoba, preslikana iz Loških razgledov 1961:

Vladimir Kavčič. Wikimedia Commons.

Fotografijo zadeva jugoslovanski zakon o avtorskih pravicah iz leta 1978, po katerem so avtorske pravice za fotografije potekle 25 let po objavi. Ta zakon je veljal do 29. 4. 1995, ko se je »varstvo« raztegnilo na 70 let. Članek ima fotografijo lahko samo zato, ker so avtorske pravice nad objavljeno Kavčičevo fotografijo potekle leta 1986 (1961 + 25 let), torej devet let pred nastopom novega, neprimerno restriktivnejšega zakona. Prosto so dostopne fotografije, objavljene pred 1. januarjem 1970, vsi poznejši posnetki so obsojeni na hibernacijo, na karanteno, na slovensko kletno eksistenco, za javnost jih skratka ni. Zaskrbljujoče je, kako spoštovanje očitno zgrešenega zakona slovenske pravne strokovnjake in laike bolj veseli kot načrti za njegovo odpravo.

Rigidno spoštovanje copyrighta s strani Wikimedije je razumljivo in upravičljivo samo ob upoštevanju glavnega cilja: pri Wikimediji se zavedajo, da je pridobivanje avtorskih dovoljenj za objavo zaščitenih del jalovo (ali vsaj zelo naporno in dolgotrajno) početje in spodbujajo k ponovnemu fotografskemu dokumentiranju vse pojavnosti, tokrat pod licenco popolnoma proste uporabnosti. Wikimedija želi obiti obstoječe profesionalne fotografije in fotografije stremljivih amaterjev, ki so posnetke spravili pod licenco copyright in ljubosumno čuvajo njihove izvirnike, da jih ne bi kdo nepooblaščeno prekopiral. S paralelno zalogo javno uporabnih fotografij bi postopoma vzpostavili okolje svobodne kulturne izmenjave (angl. free culture movement), v katerem bi avtorski napuh, avtorska zaščita, komercializacija intelektualnih proizvodov in trgovanje z njimi izgubili svoj pomen. To prizadevanje je za fotografski ceh nevarno in ekonomsko boleče, v civilizacijskem smislu pa je neogibno. Uspešnost take deprofesionalizacije bi bila lep zgled za ravnanje v drugih umetnostnih praksah; v znanstveni sferi se že uresničuje.

Ker so fotografije umetnostnih izdelkov za Wikimedijo problematične, jih nalagamo na alternativna mesta in na Wikipediji objavimo zgolj povezavo nanje. Na Geopedijo tako naložimo npr. posnetke kipov na javnih prostorih in informacijske table. Tam so prosto dostopne, če odkljukamo to možnost, žal pa nimajo statusa proste uporabnosti, niti niso z licenco cc opremljeni zemljevidi in zračni posnetki (ortofoto) ozemlja na Geopediji. Podoben status imajo tudi naše fotografije na Googlovem spletišču Zemljevidi, ki o licenci cc noče vedeti nič.

Tri velike nevarnosti prežijo na načrtovalce krasnega novega sveta: pred diletantizmom in vandalizmom smo že svarili, tretja čer pa je pismouštvo. Tudi nad pismouštvom smo se že razburjali, tule le še ilustracija njegove domače variante. Slovenski wikipedist Eleassar je za izbris označil stotine slik mostov, razglednih stolpov, kozolcev, celo lovske preže, infotable in obcestne svetilke, češ da gre za umetniška dela, katerih fotografskih reprodukcij po zakonu ni dovoljeno razširjati. 3. junija 2013 je tudi pasico s kolažem na portalu Literatura opremil s svarilom, da bo kolaž izbrisan, če avtor ne bo v enem tednu priskrbel podatkov o vsaki izmed sličic, ki ga sestavljajo.

Kolaž za pasico portala Literatura (Slika:Pasica portal.jpg). Kolaž Miran Hladnik. Wikipedija: Prosta enciklopedija.

Prav lahko si je predstavljati domačega pismouka, kako v skladu s črko škodljive domače avtorske zakonodaje briše tudi morebitni posnetek zaprtega slovenskega pisatelja, ki ga je za potrebe arestantske evidence napravil uradni zaporniški fotograf.

Fotografije kulturne dediščine

Žalostne so posledice določila v Zakonu o varstvu kulturne dediščine, ki v 44. členu za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika. Oglejmo si naslednji bizarni primer, sliko grafita na eni od ljubljanskih ulic.

Ljubljanski grafit. Foto Miran Hladnik 28. junija 2007. Wikimedia Commons 22. maja 2013.

Dlakocepski wikipedist se je potrudil z detektivsko ekspertizo in ugotovil, da je grafit nakracan na stavbi, vpisani v Register kulturne dediščine pod št. 5626

Ljubljana – Hiša Križevniška 9. Register nepremične kulturne dediščine. Ogled 16. jun. 2014.

in licenci dodal naslednje pedantno pravno pojasnilo:

Uporaba reprodukcij kulturnega spomenika št. 5626 v pridobitne namene je omejena s slovenskim Zakonom o varstvu kulturne dediščine, ki za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika (44. člen). Wikimedijina Zbirka s tem zakonom ni omejena, ker zanjo velja zakonodaja Združenih držav Amerike. Uporabniki, ki so državljani Slovenije, so sami odgovorni za vsako kršitev lokalnih zakonov. Za več informacij glejte zanikanje odgovornosti. Te omejitve so neodvisne od avtorskopravnega statusa prikazanega dela.

Kot spomenik kulturne dediščine je opredeljeno (3. člen): dediščina, ki je razglašena za spomenik ali ki je vpisana v inventarno knjigo pooblaščenega muzeja. Kar se tiče nepremične kulturne dediščine, je državni katalog na razpolago na naslovu rkd.situla.org.

Rad bi vedel, ali so se snovalci restriktivne slovenske avtorske zakonodaje zavedali, kakšno kulturno škodo povzročajo, ko so se »za vsak slučaj« odločili pred fotografiranjem »zaščititi« spomenike iz Registra nepremične kulturne dediščine, tudi kadar gre za zelo stare nepremičnine. Res samo zaradi monopola muzejev in turističnih društev pri prodaji razglednic? Na Wikipediji imamo vse svetovne znamenitosti od Eifflovega stolpa dalje, ne smemo pa Slovenci v Zbirko postaviti fotografij baročnih hiš v Ljubljani, Aljaževega stolpa na Triglavu ali cerkve na blejskem otoku. Zakon, ki tako varuje kulturno dediščino pred dediči, namesto da bi dedičem, tj. javnosti, zagotavljal prosti dostop do nje, je diskriminatoren in kulturno škodljiv. Nujno je treba odpraviti tudi prepoved fotografiranja javne lastnine v knjižnicah, arhivih, muzejih in drugih javnih mestih!

V posameznem primeru najdemo fotografijo umetnine samo na slovenski Wikipediji, kjer pod njo stoji opozorilo, da je ni dovoljeno kopirati v Wikimedijino zbirko. Tak je Spomenik rudarja, Tivoli.

Alojz Kogovšek. Spomenik rudarja, Tivoli, Ljubljana [pred 1984]. Foto Juanma Pérez Rabasco 31. jul. 2008. Wikipedija: Prosta enciklopedija 29. okt. 2012.

Čeprav bo prešla v javno last šele leta 2056, ko mine 70 let od kiparjeve smrti, se je njena lokalna objava zgodila že zdaj v skladu z načelom poštene rabe (fair use), ki dovoljuje fotografsko reprodukcijo v omejeni ločljivosti. 51. člen veljavnega Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah pravi, da se smejo za namene citiranja oz. ponazoritve uporabljati posamezne fotografije tudi brez izrecnega dovoljenja avtorja oz. nosilca avtorskih pravic, vendar z omejitvami. Spomenik rudarja se lahko uporabi le

• v članku »Spomenik rudarja, Tivoli«
• v primeru, da prosta alternativa ne obstaja, niti je ni možno ustvariti
• na Wikipediji v slovenščini, ki gostuje na ameriških strežnikih neprofitne organizacije Wikimedia Foundation

Objava fotografije avtorsko zaščitenega dela na slovenski Wikipediji se zdi po dosedanjih izkušnjah z ortodoksnostjo posameznih njenih aktivistov pravi mali čudež. Wikipedija lahko reproducira slovensko kulturno dediščino samo zato, ker so njeni strežniki v ZDA, kjer niso podvrženi slovenski zakonodaji. Zdrav premislek pravi, da objava slike kulturnega spomenika ne bi prizadela nikogar. Inštitucije so pri postavljanju fotografij na splet previdne: pri dLibu so umaknili iz javnega dostopa velik del Zbirke upodobitev znanih Slovencev. Zakaj ne bi slike odstranili s spleta samo v primeru pritožbe?

Najočitneje se zadrtost slovenskih avtorskih zakonov in njihovih zagovornikov pokaže v mednarodni primerjavi. Na Youtubu si lahko ogledamo celotne filme ali njihove dele iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, čeprav od smrti njihovih tvorcev še zdaleč ni minilo 70 let, npr. Luisa Trenkerja, Leni Riefenstahl, Arnolda Fancka, slovenskih filmov iz istega obdobja pa ne; pri Triglavskih strminah (1932) piše, da je zaradi »več obvestil tretjih oseb o kršenju avtorskih pravic« s spletišča umaknjen.

Na portalu Youtube je bil film Triglavske strmine umaknjen.

Film V kraljestvu Zlatoroga (1931) pa niti piratske kopije nima na spletu. V Wikimedijini zbirki so dostopna samo tista dela največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, ki jih je napravil za Prago in so jih v Zbirko postavili češki wikipedisti, za njegove stavbe v Sloveniji pa smo lahko srečni, če najdemo fotografsko reprodukcijo v nižji ločljivosti zgolj na slovenski Wikipediji; spremlja jih prepoved kopiranja v Zbirko. Slovencem ni samo malo mar za svojo kulturo, očitno jim je hudo odveč.

Prepoved nalaganja posnetkov del Jožeta Plečnika na Wikimedia Commons

Jože Plečnik. NUK, Ljubljana (1941). Wikipedija: Prosta enciklopedija. 2010.

Umik Plečnikovega NUK-a iz Zbirke. Wikimedia Commons. 25. september 2012.

V opisu licence, ki spremlja stara umetnostna dela v Zbirki, je zapisano: »Uradno stališče fundacije Wikimedija je, da so „zveste reprodukcije dvorazsežnih del v javni lasti in da so nasprotne trditve napad na samo pojmovanje javne lasti.“ Podrobnosti so na razpolago na strani Commons:When to use the PD-Art tag.«  Zato ni nobenega dvoma, da je obsedeno preganjanje takih fotografij v Zbirki nasprotno duhu svobodne kulture, iz katerega rastejo Wikimedijina spletišča, in pripisati ga je mogoče le pravnemu atavizmu kulturno zatohlih okolij. Žalostno je, da pri vzdrževanju neživljenjske zakonodaje sodelujejo tudi ljudje, ki so bili svojčas med pobudniki alternativnih avtorskih licenc »ustvarjalne gmajne«, kot so posrečeno poslovenili princip creative commons; spletišče Creative Commons Slovenija je že dolgo neaktivno in na obzorju ni videti pravnika ali inštitucije, ki bi obetal doseči revizijo slovenskih zakonskih nonsensov.

Nalaganje na wikije

Na Wikiverzo in Wikiknjige smo pred leti nalagali svoje posnetke preko menijskih izbir, ki jih je odprl klik na Naloži datoteko ali po ovinku preko Posebne strani > Naloži datoteko; licence ni bilo treba izbirati, privzeta licenca je bila cc, zdaj pa se skoraj vse nalaganje fotografij dogaja na Zbirki. Treba je izpolniti obrazec:

Obrazec za nalaganje slik v Wikimedia Commons

Obrazec za nalaganje slik v Wikimedia Commons

Pametno je sliko opremiti s ključnimi besedami oz. kategorijami in jo dobro opisati. Enako velja, kadar nalagamo sliko samó na slovensko Wikipedijo. Slabo dokumentirane slike administratorji označijo s predlogo {{ovl}}, ki pomeni opis, viri, licenca, in jih, če se pomanjkljivosti ne popravijo, zbrišejo. Na slovenski Wikipediji je spustni meni z možnostmi licenciranja daljši, za nas so uporabne zlasti možnosti poštene rabe, npr. Predstavitvena slika:

Spustni meni za izbiro licence na Wikipediji

Dodatno branje

• Wikipedija:Slogovni priročnik/Slike. Wikipedija: Prosta enciklopedija.
• Wikipedia:Picture tutorial. Wikipedia, the free encyclopedia.
• Miran Hladnik. Fotografija v literarni vedi. Predobjava na Academia.edu 26. jun. 2014.

Infografika

Informacijska grafika (infographic) je oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih. Zanimanje za infografiko so spodbudila popularna prostodostopna računalniška orodja, ta pa so nastala zaradi strmega naraščanja števila podatkov, ki jih drugače ne bi bilo mogoče obvladati. Navadili smo se uporabljati spletne zemljevide (Geopedija, Google Earth, Google Maps, Street View – spletišča spadajo v skupino programskih orodij GIS geografski informacijski sistemi) in jih prilagajati svojim potrebam, razpredelnice nam lajšajo risanje grafov, med osnove spretnosti elektronsko pismenih spada postavljanje fotografij in njihovo obdelovanje, socialna omrežja, iskalniki in inštitucionalna spletišča in socialna omrežja vgrajujejo grafične prikaze rabe (Sicris, Slovenska biografija, Ngram Viewer, Academia.edu, LinkedIn, Wikipedija ...).

Slikovna predstavitev kvantitativnih dejstev ni nič novega, nova pa je naloga informacijske grafike, prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način. Grafični prikazi so izum iz konca 18. stoletja, v začetku 20. stoletja so grafične prezentacije najbolj uporabljali geografi, danes jih vsa znanstvena področja in publicistika. Vsebino, to so statistični podatki, zajema grafika iz podatkovnih zbirk. Podatkovne zbirke niso značilne kar za vso literarno vedo, ampak samo za tiste metode v literarni vedi, ki jih zanimajo preštevne lastnosti v literarnem sistemu, to pa so metode empirične literarne vede. Po grafičnih prikazih vemo, kdaj imamo opraviti z empirično literarno vedo; tradicionalnih pristopov kvantitativne dimenzije literature ne zanimajo in grafične reprezentacije ne potrebujejo.

Tabele

Prosojnica s tabelo; naslov tabele spada pod tabelo, na prosojnicah pa ga postavimo na vrh.

Včasih zadošča, če so podatki iz podatkovne zbirke predstavljeni v obliki tabele (angl. table oz. table (information)), kjer so podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami. Čeprav tabelo zna napraviti že običajni besedilni urejevalnik, obstaja za oblikovanje tabel posebna vrsta računalniškega programja, razpredelnice (v MS-Pisarni Spreadsheet). Z nekaj truda se naučimo tudi ukazov za tabele v html-kodi in v wikijih.

V wikijih bomo tabelo oblikovali takole:


{| class="wikitable"
|-
!
! FR do 1900
! FR 1900–1918
|-
| slovenski
| 12 %
| 29 %
|-
| slovanski
| 44 %
| 19 %
|-
| svetovni
| 44 %
| 52 %
|}


in dobili na zaslon naslednjo preglednico jezikov, iz katerih so prevajali feljtonske romane (FR) v slovenščino:

	FR do 1900	FR 1900–1918
slovenski	12 %	29 %
slovanski	44 %	19 %
svetovni	44 %	52 %

Tabela 3: Feljtonski romani po jezikovnih skupinah

Za dosego podobnega cilja v spletnem formatu ni kaj dosti drugače:


<table border="1">
<tr>
<td></td><td><b>FR do 1900</b></td><td><b>FR 1900–1918</b></td>
</tr>
<tr>
<td>slovenski</td><td>12 %</td><td>29 %</td>
</tr>
<tr>
<td>slovanski</td><td>44 %</td><td>19 %</td>
</tr>
<tr>
<td>svetovni</td><td>44 %</td><td>52 %</td>
</tr>
</table>


	FR do 1900	FR 1900–1918
slovenski	12 %	29 %
slovanski	44 %	19 %
svetovni	44 %	52 %

Besedilo v okencih tabele naj ne bo obojestransko poravnano, ker to povzroča grde praznine med besedami. Naslovna okenca na vodoravni ali navpični osi naj se po možnosti začenjajo z veliko začetnico. Za več napotkov glej poglavje Grafikoni, slike, tabele v Praktičnem spisovniku.

Grafikoni

Kronološka tabela/grafikon Mohorjanska pripovedna proza po žanrih

Črtni kronološki grafikon predstavlja dinamiko izhajanja feljtonskih romanov v slovenščini; legenda ni potrebna, ker je jasno, da so na abscisi letnice, na ordinati pa število romanov.

Tortni grafikon Literarni zgodovinarji na Filozofski fakulteti v Ljubljani

Da bi grafično predstavitev razumeli, je potrebna legenda, kjer je razloženo, kaj pomeni posamezna barva, črta ali lik. Od vseh človeških čutov (vid, tip, sluh, voh, okus) prinaša vid največ informacij. Polovica možganov se ukvarja z njimi in slike možgani procesirajo hitreje kot besedila. Nekateri ljudje so dojemljivejši za slušne, drugi za kinestetične informacije, največ ljudi pa je vizualnih, kar lepo potrjuje pregovor, da ena slika pove več kot tisoč besed.

Obstaja več klasifikacij grafičnih predstavitev podatkov, tu bodo brez potrebe po ostrih distinkcijah naštete tiste oblike, ki so bile uporabljene v literarni vedi:

• grafikon (chart): histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa (tudi korelacijski diagram ali raztreseni oz. razsevni grafikon, scatter-plot), statistična distribucija (verjetnostna razporeditev), graf funkcije
• diagram (graph): časovni ali kronološki (časovne vrste), drevesni (hierarhični diagram ali dendrogram; generira ga klastrska analiza ali grupiranje (cluster analysis), tudi gručenje), omrežni, organizacijski, diagram poteka (flowchart), genealoški, Vennov
• kartogram, shema, piktogram

Stolpčni grafikon Pokrajinsko poreklo in pripadnost avtorjev ter dogajališča kmečke povesti	Stolpčni grafikon Obseg pripovednih vrst	Graf raztrosa 36 angleških romanov dveh žanrov
Drevesni diagram tem delavskih pesmi	Drevesni diagram Mencingerjevih tekstov	Graf raztrosa Mencingerjevih besedil in anonimnega besedila Poštena Bohinčeka v Benetkah
Diagram poteka Vandotovih planinskih pripovedk	Omrežni diagram predstavlja povezave med temami v slovenski delavski revolucionarni verzifikaciji.
Shema literarnega sistema po teoriji Urške Perenič	Piktogram iz knjige Tarasa Kermaunerja

Programi za oblikovanje grafičnih prezentacij nam ponujajo, da naslov grafikona oz. napis vnesemo kar v grafikon sam. Za objavo grafikona v članku bomo namesto tega naslov raje postavili nad njim oz. pod njim, kot kažejo zgledi tule.

Za spletne objave bomo graf, ki smo ga narisali v Excelu ali kakem podobnem programu, vgradili v članek kot sliko ali pa ga bomo spravili posebej in napravili nanj povezavo. Nekatere grafe zna narisati tudi Wikipedija.

Dodatno berilo

• Franco Moretti. Graphs, Maps, Trees: Abstract Models for a Literary History. Verso, 2005.
• Wikipedia:Graphs and charts. Wikipedia, the free encyclopedia.

Zemljevidi

V slovenski literarni vedi je menda prva začutila potrebo po zemljevidu Marja Boršnik. V prvi knjigi Tavčarjevega Zbranega dela (1952) je objavila Načrt Poljan v drugi polovici XIX. stol. in leto pozneje v tretji knjigi zemljevid Poljanske doline in Loškega pogorja. Na prvem je 60 domačij, »katerih prebivalci se [...] omenjajo v zvezi s Tavčarjevim delom« (376), z nekdanjimi in novimi hišnimi številkami. Na drugem zemljevidu so imena vseh krajev, omenjenih v Tavčarjevem leposlovnem opusu. Pozneje so se zemljevidi za namene literarne vede risali sporadično, npr. za monografiji Slovenska kmečka povest (1990) in Slovenski zgodovinski roman (2009), po nedosežnih zgledih DTV-Atlas zur deutschen Literatur: Tafeln und Texte Horsta Dietra Schlosserja iz leta 1983 in projekta Historischer Roman Kurta Habitzla in Günterja Mühlbergerja na Inštitutu za germanistiko Univerze v Innsbrucku (1997). Večjo in sistematično rabo doživlja zemljevid od vznika interaktivnih kart na spletu dalje. Gre za literarne sloje na javnem spletišču Geopedija (Literarni spomeniki, Literarne poti, Dogajališča zgodovinskih romanov, Zgodovinski romanopisci: Rojstni kraji pisateljev slovenskih zgodovinskih romanov in povesti; predhodnik je bil sloj Rojstni kraji slovenskih literatov Mojce Slunečko) in za projekt Prostor slovenske literarne kulture (2011–2014). Zemljevidom je posvečeno veliko prostora v knjigi Urške Perenič Empirija v literarni vedi (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014), zato tule zadoščajo navedene povezave na spletna mesta in na navodila študentom za vnos literarnih točk, poti ali prostorov na Geopedijo; navodila smo postavili na Wikiverzo, od koder poteka koordinacija z zemljevidi povezanih literarnovednih projektov. Nekaj o zemljevidih je bilo napisano že v predhodnem poglavju o citiranju.

Zemljevid Rojstni kraji slovenskih zgodovinskih romanopiscev

Besedni oblak

Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo, Voyant tools pa zraven oblaka besed, ki očitno vsebuje tudi klitike, pove o besedilu še marsikaj drugega statistično zanimivega. Takole sta prežvečili Martina Krpana:

Wordlov Besedni oblak za Martina Krpana

Voyantov besedni oblak za Martina Krpana

Iskanje

Iskanje je med mentalnimi dejavnostmi, pri katerih nam pomaga računalnik, na visokem mestu. Če je kaj radikalno drugače kot pred desetletji, je to način dostopa do informacij. Nekdaj je za mojstra veljal tisti, ki je vedel, kje kaj najti, danes so taki in neprimerno večji mojstri iskalniki na spletu. Razvoj iskalnikov je tesno povezan s strmim naraščanjem števila informacij. Na začetku so se trudili obvladati iskanje po skrbno grajenih podatkovnih zbirkah, po bibliografijah, kakršne so MLA, Cobiss ipd., zdaj pa so ambicije postale večje in iskalniki indeksirajo in obvladujejo domala celotni virtualni univerzum, ne glede na to, v kakšnem formatu so tam spravljene informacije. Žal o iskalnih algoritmih ne vemo toliko, da bi si upali o tem zastaviti poglavje, naj torej za zdaj zadošča poročilo o tistih standardih organiziranja informacij, ki so značilni za znanstveno sfero in si prizadevajo za njihovo čim lažjo identifikacijo in najdenje.

Za red si z oblikovanjem standardov popisa in podeljevanjem edinstvenih številk za avtorje, založbe in posamezne objave prizadeva več inštitucij. Da ne bi prihajalo do zamenjav med avtorji, pri Cobissu poskrbi koda (številska identifikacija) vsakega avtorja; ta, ki piše tole knjigo, ima npr. številko 3143779 in nobenega soimenjaka. Pač pa obstajajo kar trije objavljajoči Marki Juvani. Cobissov uporabnik jih loči po rojstnih letnicah ob imenu, sistem pa po kodah: tisti, ki se je rodil 1971, ima številko 220986723, dve leti mlajši Marko Juvan 80651363 in naš, literarnovedni Marko Juvan, rojen leta 1960, je prepoznaven pod številko 2620259. Podobno ima na Slovenskem svojo številko tudi vsak raziskovalec. Mirana Hladnika pri SICRISU vodijo pod številko 09432, našega Marka Juvana pa pod št. 96442, da se ne zamenja z Markom Juvanom računalničarjem, ki deluje pod številko 35448.

V mednarodnih okvirih je možnosti pripisovanja del napačnim avtorjem še veliko več. Disambigvaciji (razločitvi pomenov) naj bi pomagal prostodostopni sistem ORCID (Open Researcher and Contributor ID), ki deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo, kjer si zainteresirani posamezniki z registracijo zastonj pridobijo alfanumerično kodo in ročno izločijo izmed objav, ki se pokažejo pod njegovim imenom, tiste, ki mu ne pripadajo. ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije, in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje. Posameznikova 16-mestna koda ima obliko http://orcid.org/0000-0003-2814-376X. Koda ORCID je povezana s Thomson-Reutersovo kodo raziskovalcev (researcherID). ORCID je ena izmed oblik mednarodne standardne identifikacije imen (International Standard Name Identifier), nekakšen »avtorski DOI«.

Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI. ISBN podeli publikaciji osrednja nacionalna bibliografska inštitucija skupaj z drugimi podatki, potrebnimi za bibliografsko identifikacijo in registracijo publikacije, potem ko ji založba ali avtor, če je samozaložnik, pošlje svoje delo. Kar je dolžan storiti. 10-mestnim oznakam ISBN pred letom 2007 je treba dodati predpono 978, da ustrezajo današnjemu 13-mestnemu standardu. Nadaljnje cifre pomenijo državo oz. jezik (za slovenske knjige 961), založbo (npr. 237 za Znanstveno založbo FF), tri cifre označujejo knjigo znotraj založbe in zadnja je kontrolna cifra. Ta podatek je v obliki črtne kode EAN (mednarodna številka artikla) odtisnjen na hrbtni strani knjižnih platnic. ISSN je 8-mestna številka; elektronska varianta revije ima lahko samostojno ISS-številko. Oprema bibliografskih navedb v Wikipediji z ISBN-ji se v tem trenutku ne zdi potrebna, za slovenske knjige je veliko uporabnejša oprema s številko COBISS ID. Številko ISB ali ISS urejevalniki, tudi wikiji, samodejno napravijo klikljivo, klik nanjo pa slej ko prej pripelje do njenega zapisa v kateri od knjižnic. Številka je učinkovita tudi v ukaznem polju iskalnikov; če zraven zapišemo še Izum ali Cobiss, nas pripelje neposredno na katalogni listek v Cobissu.

Tudi Wikimedijina spletišča si pomagajo z identifikacijskimi oznakami, ki naj služijo pri iskanju in mednarodni primerljivosti enciklopedičnih tem. Člankom postopoma dodajajo predlogo Normativna kontrola, ki gesla povezujejo s knjižničnimi in kataloškimi sistemi, kot so CONOR, VIAF, ORCID, OVL.

Zaslonski posnetek normativne kontrole v geslu o Francetu Prešernu na slovenski Wikipediji

UDK

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
1 Filozofija. Psihologija
2 Teologija. Verstva
3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
5 Matematika. Naravoslovje
6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
8 Jezik. Književnost
9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Razporeditev človeških dejavnosti po UDK-ju je samo ena od obstoječih klasifikacij in ni povsod v uporabi. Slovenija je ena od tridesetih držav, ki z UD-vrstilcem opremijo vsako bibliografsko enoto v nacionalni bibliografiji. Pri tem početju je bila tako vztrajna, da se je s 3,5 milijona vpisov znašla pri vrhu lestvice inštitucij po številu vpisov.

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave, ki so naprej členjena na 260 podpodročij, pri čemer humanistiki, ki je našteta na zadnjem mestu, pripada pičlih 20 alinej ali 7 %. Literarne vede imajo znotraj humanistike šifro 6.07.

Slovenski Statistični urad uporablja za izobraževanje in usposabljanje klasifikacijski sistem KLASIUS. Humanistične discipline imajo tu karakteristično kodo 22: slovenski jezik s književnostjo npr. 2231, primerjalna književnost 2253.

Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS) postavlja med petimi področji humanistične vede na prvo mesto, sledijo pa družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske, tehnološke vede. Področij in podpodročij je tu še več (550), delež humanističnih je med njimi 20 %, slaba polovica tega je filoloških disciplin.

Preglednejša je klasifikacija FOS 2007 s 47 področji: naravoslovne vede, inženirske in tehnološke vede, medicinske in zdravstvene vede, kmetijske vede, družbene vede, humanistične vede. Jeziki in književnost imajo znotraj humanistike šifro 6.2; zraven so še zgodovina in arheologija, filozofija, religija in etika, umetnost (umetnost, umetnostna zgodovina, izvajanje umetnosti, glasba) in druge humanistične vede. Humanistika ima tu nekako 13-odstotni delež. Ta klasifikacija ni kaj prida poznana.

Bolj so v javni zavesti enciklopedične klasifikacije, ki delijo znanosti na dve veliki področji: družbene vede, ki raziskujejo človeka in družbo, in naravoslovje. Še drugačna je razdelitev na empirične (eksperimentalne) in formalne znanosti (matematika, logika). Pa delitev na temeljne in uporabne (aplikativne) znanosti. Prepletanje raziskovalnih področij kliče po ustanovitvi posebnega segmenta interdisciplinarnih raziskav, samorefleksija pa po osamosvojitvi filozofije in zgodovine znanosti. Ameriška klasifikacija znanstvenih področij se razlikuje od evropske: čemur se v Evropi reče medicina in agrarne vede, dobi v ZDA ime znanosti o življenju (life sciences). »Trde vede« v angleško govorečem svetu propagirajo kot STEM (science, technology, engineering, mathematics) oz. MINT (mathematics, information sciences, natural sciences, and technology); v kratici manjka H za humanistiko.

Vrnimo se k evropski klasifikaciji FOS 2007 (Fields of Science) ali frascatijski lestvici, ki natančneje našteva literarnovedna področja:

• Klasika
• Literarna teorija in kritika
• Literarni pregledi
• Književnost
• Afriška, avstralska in kanadska književnost
• Ameriška književnost
• Književnost Britanskega otočja
• Nemška, nizozemska in skandinavska književnost
• Romanska književnost
• Slovanska književnost
• Poezija

Ko ta seznam primerjamo s seznamom literarnih panog v tistem delu UDK-jevega predalčka pod št. 8, ki zadeva literarno vedo (tj. št. 82), se potrdi občutek, da so klasifikacije zelo spremenljive in arbitrarne in se nam torej z njimi ni treba pretirano beliti glave:

• 82-1/-9 Posebno pomožno poglavje za literarne oblike in žanre
• 82-1 Poezija. Pesmi. Verz
• 82-2 Drama. Igre
• 82-3 Fikcija. Prozna pripoved
• 82-31 Romani. Povesti
• 82-32 Kratka pripoved. Novele
• 82-4 Eseji
• 82-5 Molitev. Govori
• 82-6 Pisma. Umetnost pisanja pisem. Korespondenca. Izvirna pisma
• 82-7 Prozna satira. Humor, epigram, parodija
• 82-8 Razno. Poligrafije (?). Izbori
• 82-9 Razne druge literarne oblike
• 82-92 Literatura v periodiki. Pisanje v nadaljevanjih, revijah in časnikih
• 82-94 Zgodovina kot literarni žanr. Zgodovinsko pisanje. Zgodovinopisje. Kronike. Letopisi. Spomini
• 82.02/.09 Posebno pomožno poglavje za literarno teorijo, študij in literarne tehnike
• 82.02 Literarne šole, trendi in gibanja
• 82.09 Literarna veda. Literarne raziskave
• 82.091 Primerjalna literarna veda. Primerjalna književnost
• 821 Literature v posameznih jezikih in jezikovnih družinah

Iz slovenskih katalogov zgolj iz radovednosti prepisujem še nekaj vrstilcev:

• 82.0 Književna teorija. Estetika. Književna teorija in študije
• 82.01-1/-9 Literarne zvrsti in vrste. Poetika
• 82.015.11/.19 Literarne šole
• 82.03 Prevodi. Prevajanje
• 82.08 Literarna tehnika. Stilistika
• 82.085 Govorništvo
• 82.09 Literarne kritike in študije
• 82.091 Primerjalna književnost
• 82 (02.053.2) Mladinska književnost

Slovenska književnost ima karakterističen začetek 886.3, nadaljnje številke pa pomenijo podobno kot v prejšnjem seznamu:

• 886.3 A/Ž 1/3 Zbrana in izbrana dela slovenskih avtorjev
• 886.3-1 Slovenska poezija
• 886.3-13 Epske pesmi
• 886.3-193.1 Uganke
• 886.3-194 Zborniki
• 886.3-2 Dramatika
• 886.3-29 Radijske igre
• 886.3-293.7 TV igre
• 886.3-31 Roman
• 886.3-311.6 Zgodovinski roman
• 886.3-312.6 Avtobiografski in biografski roman
• 886.3-32 Povesti. Novele. Črtice
• 886.3-34 Slovenske umetne pravljice, pripovedke, legende

886.3.0/.09 je za nas posebej zanimivo: teorija, književna kritika in študije o slovenski književnosti. Podpoglavja te rubrike so: snovi, prevodi in stilistika, študije po obdobjih, študije po avtorjih in po zvrsteh in primerjalne študije. Na koncu so še slovenski teksti v narečjih in tisti, ki so izšli zunaj Slovenije.

UD-klasifikator ali vrstilec najdemo tako, da pogledamo v seznam gesel, ki se ga da najti pri knjižničarju, in tu po abecedi poiščemo želeno, npr. roman pod črko R (UDK 82–3), kolportažno in poljudno literaturo pod Literatura, kolportažna, poljudna (UDK 82.087.6). Če smo raje samostojni, pogledamo v Spletni splošni slovenski geslovnik.

Spletni splošni slovenski geslovnik

Iskanje zgodovinskega romana v Cobissu

Nismo še v celoti vanj vtipkali iskalnega izraza za zgodovinski roman, že se je med zadetki pojavila koda za predmetno oznako Slovenski zgodovinski roman UDK:821.163.6-311.6; 821.163.6.09-311.6. Uspešen je bil samo vpis prvega dobljenega niza v Cobiss s predpono dc in omejitvijo na leto 2013 in na slovenščino – dal je 11 zadetkov. Za prvo silo bo, za kaj več pa brez bibliotekarske pomoči ne bo šlo.

Ukazno iskanje v Cobissu z nizom UDK: z ukazom dc=821.163.6.09-31* and py=2008 dobimo za leto 2008 45 literarnokritiških zapisov – vsaj nekaj.

Z natančno številko bi morali v načinu ukaznega iskanja v Cobissu najti vse publikacije z določenega področja, pa kaj ko bibliotekarji knjig niso tako natančno vpisovali v Cobiss. Z UDK so opremljeni članki v Slavistični reviji. Zadravčeva razprava iz leta 1988 Srečko Kosovel (1904–1926) in ruski pesniški konstruktivizem – podobnosti in razločki ima npr. UDK 886.3.09-1:882.09-1, pri čemer je 886.3 slovenska književnost, 882 ruska književnost, .09 pove, da gre za zgodovinsko študijo, -1 pa, da je predmet poezija.

Univerzalno decimalno klasifikacijo obvladajo le izurjeni bibliografi, ki z vrstilci opremljajo vpise bibliografskih enot v Cobiss. Njihov nasvet, s katero številko UDK v Cobissu poiskati npr. slovenske literarne kritike, nam pride lahko zelo prav. Laičnemu uporabniku je seveda bližje intuitivno iskanje s ključnimi besedami.

Literatura

• Univerzalna decimalna klasifikacija: Slovenska skrajšana izdaja: Abecedni register. Ljubljana: Centralna tehniška knjižnica, ²1971.
• Univerzalna decimalna klasifikacija: Slovenska skrajšana izdaja, 1: Tablice. Ljubljana: Centralna tehniška knjižnica, ³1991.

DOI

DOI (Digital Object Identifier 'digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti. URL-ji (spletni naslovi, ki se običajno začenjajo s http://) dokumentov se pogosto spreminjajo, pridobitev registracijske kode DOI pa poskrbi za sledljivost dokumenta, ki mu ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL med metapodatki. Do tako opremljenega dokumenta lahko dostopa vsakdo. Kdor naleti na kodo DOI, lahko tudi zastonj poizve, na kateri dokument se nanaša, pridobitev kode pa ni zastonj, saj jih lahko izdajajo samo pooblaščene organizacije (t. i. registracijske agencije), ki so za to plačale članarino in za svoj servis tudi zaračunavajo. Izmed devetih takih agencij bi bili za področje humanistike primerni mEDRA (Multilingual European DOI Registration Agency) in CrossRef. Pri DataCite (za manjše in nekomercialne izdajatelje) slovenskih objav ni registriral še nihče. Glede na naraščajočo zmogljivost, prijaznost in zastonjskost spletnih iskalnikov se poraja vprašanje o smiselnosti kode DOI.

Koda DOI je takele oblike: doi:10.7771/1481-4374.2064. Številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa je številka publikacije. Ko kodo vnesemo v iskalnik na spletni strani organizacije, se nam pokažejo bibliografski podatki za publikacijo. V tem konkretnem primeru gre za članek Milene Blažić A survey of Slovenian women fairy tale writers, objavljen v kanadski spletni reviji CLCWeb: Comparative literature and culture 15/1 (2013) in dosegljiv na spletni strani revije; njegov DOI najdemo tudi v Cobissovem zapisu, v isti rubriki, ki je predvidena za vpis kode ISAN (The Unique Identifier for Audiovisual Content).

COBISS ID

Na Slovenskem je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN. Citatni standardi ne predvidevajo navajanja teh številk (z izjemo DOI), praksa objavljanja na wikijih pa identifikacijsko številko COBISS zelo ceni, saj klik nanjo bralca pripelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji. Bibliografske enote v seznamih literature in v opombah na Wikipediji se tako zaključujejo z nizom {{COBISS|ID=nnnnnnn}}, medtem ko se na tem mestu drugod po svetu pojavi povezava na ISBN ali na kataložni zapis v nacionalni knjižnici. O Cobissu obstaja kratko informativno poglavje v Praktičnem spisovniku, zato se bomo tu lahko posvetili samo nekaterim njegovim konkretnim uporabnim odlikam.

Pri Cobissu se človek vsak dan nauči kaj novega. Tako sem se šele nedavno poučil, da enostavno iskanje ne bo izpisalo na zaslon vseh člankov v zborniku, ampak le ukazno iskanje, če uporabimo ustrezno predpono. Vzemimo za primer znanstveno monografijo Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, ki ima (COBISS) 264441600. Če v ukazno polje vtipkamo besede iz naslova ali ID=264441600, nam najde samo zapis o celotni monografiji, za zapise vseh 22 razprav v zborniku pa je treba uporabiti ukaz HI=264441600.

Iskanje po zapisih znotraj monografije

Podobno je pri revijah. Slavistično revijo dobimo na ekran z ukazom SP=0350-6894 (to je ISSN revije), za članke v reviji npr. leta 2013 pa je treba uporabiti drugačno predpono: SN=0350-6894 and py=2013.

Cobissova začetna stran poleg iskalnega okenca, ki je od vseh servisov gotovo najbolj v uporabi, iščočemu ponuja klasificirane osebne bibliografije raziskovalcev (s povezavo na SICRIS), bibliografije serijskih publikacij, povezavo na podatke o citiranosti slovenskih raziskovalcev na Web of Science in na Scopusu itd. Za literarnega zgodovinarja sta zanimiva seznam najbolj branih knjig (po letih in po mesecih) in baza podatkov z naslovom Knjižnično nadomestilo z letno statistiko izposoje po knjigah okrog 17.000 aktualnih slovenskih avtorjev. Vabljeni v NUK na zastonj tečaje iz iskanja, indeksov, e-knjig itd.

Več

• Napotki za iskanje leposlovja po Cobissu. Wikiverza.
• Tatjana Arnuš idr. Strategije iskanja knjižničnega gradiva: Osnovni priročnik. Ljubljana: Mestna knjižnica, 2014.

Podatki in podatkovne zbirke

V SSKJ piše, da je podatek »dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša«, v množini in s pridevnikom (npr. biografski podatki, demografski podatki, statistični podatki) pa »določeno dejstvo, ki omogoča določeno stvar spoznati ali o njej sklepati«. Podatki se vpisujejo, zbirajo, preverjajo, pridevniki pa izpričujejo, da gre za pojem iz znanstvenega sveta, zlasti v zvezi z računalniško obdelavo.

Namesto izraza podatek (data) se nekateri zavzemajo za izraz zajemek (capta), ki naj bi natančneje izražal produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje. Podatek že s svojo etimologijo govori, da gre za nekaj »danega«, medtem ko izraz zajemek asociira na to, da gre za nekaj, kar je bilo vzeto oz. zajeto. Zajemki torej ne obstajajo sami po sebi, ampak nastanejo šele zaradi potrebe po nadaljnji obdelavi. Izraz zajemek predpostavlja, da znanstvene discipline ne raziskujejo pojavov, ki bi obstajali an sich, ampak take pojave same ustvarjajo. Zajemki so podatki v kontekstu znanstvenega raziskovanja.

Informacije so dveh vrst: dokumenti in podatki. Dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo. V literarni vedi je dokument drugo ime za besedilo. Neobjavljenim besedilom se je včasih reklo rokopis, objavljena pa so imela obliko knjige ali članka. Danes dokument enačimo z računalniško datoteko, ki ima lahko besedilni, slikovni, zvočni ali filmski format. Podatki so osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov. V praksi se obe vrsti informacij združujeta. V Digitalni knjižnici Slovenije dLib se iskalec najprej sreča z vrsto bibliografskih podatkov, ki ustrezajo njegovi poizvedbi. S klikom na izbrani podatek pa prikliče na zaslon celotni dokument. Nekdaj je do polnega besedila pripeljalo tudi iskanje po zbirki Nova beseda Primoža Jakopina. Ker se univerzitetni repozitorij akademskih spisov zlepa ne zna odpreti fakultetam ali pa Filozofska fakulteta ne najde poti do njega, celotne diplomske naloge, magisterije in doktorate nalagamo na Arnesov strežnik, njihov seznam pa pod naslovom Diplomske naloge vzdržujemo na Wikiverzi.

Običajno je bilo težko priti do podatkov. Če jih nismo generirali sami pri svojih raziskavah, se je bilo treba potruditi in jih poiskati na mestih, kjer so bili dostopni za javno uporabo: besede v slovarjih ali kataložnih zbirkah, publikacije v objavljenih bibliografijah ali listkovnih katalogih knjižnic, avtorje in druga dejstva v leksikonih in enciklopedijah, bodisi natisnjenih bodisi v arhivirani obliki. Specialni podatki so bili v lasti in hrambi strokovnih kolegov in je bilo treba zanje prositi osebno, če avtorji niso poskrbeli za knjižno objavo, kot npr. Gregor Kocijan v bibliografijah slovenske kratke proze. Neredko je raziskovalec čepel nad svojimi podatki in jih ljubosumno čuval pred strokovnimi kolegi v strahu, da jih bodo uporabili pred njim. Ali, z ironičnimi besedami nekega humanista, večina raziskovalcev bi raje delila z drugimi svojo zobno krtačko kot svoje podatke.

Število javno dostopnih podatkovnih zbirk, iz katerih je mogoče poljubno črpati, včasih pa jim tudi kaj dodajati, narašča. Ena takih je Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine. Za slovensko literarno vedo pridejo v poštev slovarji (SSKJ, Besede slovenskega jezika in drugi slovarji na spletišču Fran), besedilna korpusa Nova beseda in Gigafida, bibliografije (slovenski vzajemni katalog Cobiss) in leksikonske informacije biografskega značaja (Wikipedija, Slovenska biografija, Primorski slovenski biografski leksikon (PSBL)).

Posebno mesto med avtorskimi bibliografijami zavzemajo popisi knjig Tarasa Kermaunerja, objavljeni na zavihkih ali na koncu njegovih knjig in na spletu. Njihova količina (122 knjig samo v seriji Rekonstrukcija in reinterpretacija slovenske dramatike, od tega 26 na spletu) in tudi količina v njih obravnavanih slovenskih dram (okrog 780) kliče po popisu vsebine oz. izdelavi stvarnih kazal (Stvarna kazala Kermaunerjevih knjig o slovenski dramatiki), česar so se lotili študentje na ljubljanski slovenistiki; za zgled so že izdelana vsebinska kazala nekaterih drugih literarnozgodovinskih monografij v okviru Wikiprojekta Romani. Iz predračunalniškega časa sta kataložno zajeto pesništvo med NOB (na podlagi kataloga oz. bibliografije je nastala serija diplomskih nalog) in zbirka besedil pri projektu Marksizem v slovenski književnosti (1979–1982).

Zbirka Slovenska kmečka povest (na spletu od leta 2000) je 1990 vsebovala 234 daljših besedil v žanru od 1859 do 1945 in je bila izhodišče za monografijo o tem žanru. Podobno je bila zastavljena monografija o slovenskem zgodovinskem romanu (2009), ki je temeljila na bibliografiji 310 daljših tekstov v žanru od 1845 do 2008 (Slovenski zgodovinski roman, 1999). 2010 je začel nastajati Seznam digitaliziranega leposlovja (Miran Hladnik in Primož Jakopin. Slovensko leposlovje na spletu) s povezavami na polna besedila. Večinoma gre za besedila pri projektu Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru (2007-), ki se je ukvarjal s korigiranjem strojno prebranih besedil z dLiba, portala Internet Archive in drugih spletnih lokacij in ga je financiralo Ministrstvo za kulturo, vključeni pa so vanj tudi teksti iz drugih zbirk spletno dostopnega leposlovja: eZISS, AHLib oz. Digitalna knjižnica IMP, Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, Beseda, Nova beseda itd. Zbirke so se s strežnika Filozofske fakultete, kjer je njihovo urejanje postalo nerodno, s pomočjo Mihaela Simoniča preselile na Arnesov strežnik, kjer si obetamo njihovo lažjo dosegljivost, podporo in širitev: Slovensko leposlovje na spletu.

Bibliografsko dokumentiranje seminarske dejavnosti sega v sredino 90. let, ko je bila postavljena in pospletena zbirka Diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF od leta 1950 na ljubljanski slovenistiki, ki s svojimi 2000 vpisi omogoča vpogled v dinamiko literarnovednega interesa. Med disertacijami z izdatnejšim bibliografskim izhodiščem izstopata Struktura in funkcija literarne kritike Roberta Jereba (2009), (COBISS) ki temelji na 877 kritikah v časopisu Delo v 1990. letih, in Zorana Božiča Slovenska literatura v šoli in Prešeren (2010), (COBISS) ki je ekscerpirala vsa besedila 700 avtorjev v vseh 56 slovenskih čitankah; iz izčrpnega bibliografskega seznama kratkoproznih zbirk je izhajala disertacija Alenke Žbogar (2002), (COBISS) iz repertoarja vseh čitalniških uprizoritev pa disertacija Urške Perenič (2008). (COBISS)

Bibliografske podatke s pridom izkoriščajo bibliometrične raziskave literarnovednega področja v okviru bibliotekarstva, včasih pa tudi na slovenistiki. Stare bibliografije imamo za zdaj zgolj v obliki digitalnih posnetkov, po katerih ni vedno mogoče iskati: Franc Simonič, Slovenska bibliografija (1550–1900), Janko Šlebinger, Slovenska bibliografija za l. 1907–1912 in Niko Kuret, Slovenska knjiga: Seznam po stanju v prodaji dne 30. junija 1939 – več kot nadomestil jih je dLib. Redka spletišča dovoljujejo uporabnikovo poseganje in dopolnjevanje, npr. Razvezani jezik ali Diplomske naloge iz slovenske književnosti.

Študente in raziskovalce sem k oblikovanju podatkovnih zbirk, ki so izhodišče vsakega resnega dela, pod naslovom Izdelava svoje bibliografske zbirke snubil v Praktičnem spisovniku – bibliografija je pač najstarejša in najobičajnejša oblika podatkovne zbirke za naše potrebe. Serija diplomskih nalog popisuje leposlovje v slovenskih časnikih in časopisih in bibliografijo postavlja na Wikivir. Večja uporaba podatkovne zbirke (biografskih, geografskih in bibliografskih podatkov) se je zgodila v okviru projekta Prostor slovenske literarne kulture (2011–2014) pod vodstvom Marka Juvana. Podatkovne zbirke (kulturne inštitucije, spomeniki, avtorji, dogajališča itd.), ki so se v zadnji fazi projekta združile med seboj v spletnem formatu, so sodelavci s pomočjo študentov koncipirali v razpredelniškem formatu Excel. Podatkovna zbirka dogajališč slovenskega zgodovinskega romana je prosto dostopna in odprta za dopolnjevanje na Geopediji.

Iskanje po dLibu

Začetna stran dLiba

Iskanje po dLibu 1

Iskanje po dLibu 2

Iskanje po dLibu 3

Iskanje po dLibu 4

Iskanje po dLibu, zbirki besedil (knjig, revij, časnikov, zbornikov, plakatov, rokopisov), slik in večpredstavnostnega gradiva, brez katere humanističnemu študentu in raziskovalcu ni mogoče strokovno preživeti, usmerimo z nekaj natančnejšimi navodili:

• kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (in glavnina skeniranega gradiva je take narave, da obstajajo metapodatki samo za večje skenirane enote (za knjige, posamezne številke revije, ne pa npr. za posamezne članke znotraj revije), takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
• kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa
• postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
• pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel, tudi če ga tekst vsebuje, npr. kadar je OCR niz veselo interpretiral kot vese10
• preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Za zgled vzemimo iskanje Malovrhovega feljtonskega romana Opatov praporščak. 255 zadetkov dobimo, potem ko med navednice vpišemo v iskalno polje naslov in odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu. Zdaj kliknemo na opcijo razširi pod naslovom časopisje in članki – naslov v levem stolpcu, da dobimo vsa mesta, kjer se pojavi iskani niz. Večje število zadetkov je le pri treh časopisih: v Enakopravnosti in Glasu svobode iz ZDA in v Slovenskem narodu. Zatremo dvom, da gre za golo navajanje naslova knjige v reklami, ki se ponavlja iz številke v številko, in zaupljivo izberemo samo po enega od teh časopisov. Zdaj že obvladljivo selekcijo zadetkov kronološko razporedimo (Razvrsti po: datumu naraščajoče) in si odpremo prvega s klikom na njegov naslov. Na zaslon dobimo podatke o skenirani številki, med katerimi sta najbolj zanimiva dva: pod URN: je povezava na to skenirano številko (prekopiramo jo tako, da nanjo kliknemo z desno miškino tipko iz izberemo Kopiraj mesto povezave ali kaj podobnega) in pa linka na predogled in na sliko številke v formatu pdf. Odpremo pdf-dokument in se prepričamo, da je bilo v tej številki res objavljeno prvo poglavje romana. In tako klikamo naprej, dokler nimamo na zaslonu vseh njegovih nadaljevanj. Pri označevanju stolpcev za kopiranje na Wikivir ali kam drugam moramo paziti, ker se radi pritaknejo zraven še deli drugih besedil; tedaj besedilo prekopiramo po manjših kosih.

Dodatno berilo

• Web scraping (data harvesting). Wikipedia, the free encyclopedia.

Seznami

Takile priročniki za pisanje s seznami na hitro opravijo kot z eno izmed možnosti za členitev besedila. Namesto običajne odstavčne členjenosti uporabimo seznamske alíneje takrat, kadar želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način. Lepi seznami skupaj z napovednim stavkom tvorijo eno samo poved in njegove alineje niso daljše od ene vrstice. Na koncu take alineje sicer lahko napravimo vejico ali, kadar je vrstica sama iz naštevalnih elementov, podpičje, treba pa to ni. Mirno lahko ločilo na koncu alineje umanjka. Daljše alineje imajo že obliko samostojnega stavka in kličejo po veliki začetnici in končnem ločilu, hkrati pa vzbujajo dilemo, ali ne bi bilo morda bolje spremeniti jih v samostojne odstavke.

Dolge sezname s kratkimi alinejami radi stavimo v dveh ali več stolpcih, npr. opombe na dnu wikipedijskih gesel. Osnovni obliki sta neoštevilčeni seznam (na začetku vsake alineje je sredinska pika, vezaj ali kakšno drugo grafično znamenje) in oštevilčeni seznam. V html-kodi prvega napoveduje niz <ul>, drugega pa <ol>, alineje pa uvaja <li>. V wikijih se vrstica spremeni v alinejo, če jo uvaja zvezdica (ta na zaslonu nariše modro piko) ali grabljice (ki se na zaslonu spremenijo v številko). Posebej ljubijo seznamsko členjenje teksti za prosojnice. Alineje prisilijo pisca v disciplino pri naštevanju in k premisleku o morebitni hierarhiji med naštetimi elementi. Seveda, tudi kazala (vsebine, slik, oseb, naslovov, pojmov) so seznami, literatura na dnu članka je navedena v obliki seznama, zadetki pri iskanju na zaslonu so nanizani v obliki seznama.

Vedno pogostejša raba seznamske organizacije informacij vodi k tezi, da je seznam naturna oblika informacij danes. Če to drži, potem je v konkurenčnem razmerju z zgodbo in sorodna podatkovnemu nizu. Doslej smo zgodbi pripisovali reprezentativno vlogo med raznimi oblikami informacij, pomislimo le na biblijske zgodbe, antične in druge mite, literarne zgodbe ipd. Spoznanje, da zgodbe v naši kulturi ne obstajajo same na sebi, ampak jih konstruiramo, da bi z njihovo pomočjo lažje razumeli in obvladali svet, je pripeljalo do zavesti, da so arbitrarne. Namesto zgodbe, ki je bila glavno osmišljevalno orodje našega bivanja, se krepi metafora dopolnjujočega se seznama.

Naloga literarne zgodovine je zdaj namesto oblikovanja velike razvojne zgodbe, ki je uspešno organizirala literarno materijo preteklih obdobij, registriranje in katalogiziranje novih izbirnih možnosti (žanrskih, slogovnih, sporočilnih, avtorskih, medijskih itd.). To je literarna zgodovina počela tudi že prej in ne gre za kakšno popolnoma novo zadolžitev, premaknila so se le prednostna razmerja: v prihodnje bo skrbništvo nad literarnimi seznami, npr. izčrpni bibliografski popisi žanrskih korpusov, zadostno osmišljalo eksistenco literarne zgodovine. Taki popisi v preteklosti zaradi bibliografskih črnih lukenj, veliko težjega iskanja po bibliografiji in težje dostopnosti besedil preprosto niso bili mogoči.

Na konceptualno težo seznamov opozarja Umberto Eco v knjigi Vrtinec seznamov. (COBISS) Seznam (spisek, lista, katalog, zbirka, evidenca, razvid, preglednica) je v zgodovini manj izrabljena možnost dojemanja in obvladovanja sveta kot zgodba, čeprav velikokrat enako fascinantna. Zgodba želi pojave definirati po njihovem bistvu, seznam pa jih definira z naštevanjem njihovih lastnostih. Zgodbeni pristop se zdi stremljivejši in špekulativnejši, seznamski pristop pa implicira, da je bistvo stvari neizrekljivo in nedostopno. Seznami v principu sporočajo, da je svet neskončen oz. neizmeren, raznoroden, nesklenjen oz. nepovezan, neorganski, brezsrediščen, nehierarhičen. Retorični figuri, ki strukturirata sezname, sta akumulacija (kopičenje) in enumeracija (naštevanje).

Med literarnimi žanri izrabljajo naštevalno, seznamsko oz. epizodično kompozicijo zbirke šal, pustolovski, kolektivni, pornografski roman, od besedilnih zvrsti, povezanih z raziskovanjem leposlovja, pa so seznamske narave bibliografije, cvetniki (antologije), leksikoni, enciklopedije. Na Wikipediji so seznami izhodišče za nadaljnje resno delo: seznam slovenskih pesnikov in pisateljev, mladinskih pisateljev, literarnih zgodovinarjev, literarnih likov, romanov, literarnih poti, literarnih nagrad itd. Gesla razvrščata v sezname tudi Wikipedija in Wikivir sama, kadar jih ustrezno kategoriziramo: delo, označeno npr. s kategorijo kmečka povest, se samodejno znajde na seznamu skupaj z drugimi enako kategoriziranimi teksti. Tako se po seznamih grupirajo avtorji, rojeni istega leta, knjige, izšle v istem letu, besedila istega avtorja, žanra ali slogovne pripadnosti, uredniki, prevajalci, tuji slovenisti ...

Seznamski oz. enciklopedični princip dojemanja in urejanja sveta najbrž ne bi mogel igrati vloge pri zamenjavi literarnozgodovinske paradigme, če mu ne bi izdatno stala ob strani in ga podpirala tehnologija: obvladovanje dolgih seznamov oz. velikih množin podatkov brez računalnikov ni mogoče. Ti so do te mere spremenili način človekovega mišljenja in pomnjenja, da zgodba kot mnemotehnični pripomoček nima več monopola pri organizaciji podob sveta. Najbolj je za naš prehod od zgodbenega k seznamskemu dojemanju sveta odgovoren verjetno splet s svojimi kazali in meniji.

Množina informacij, ki je spodbudila seznamsko organizacijo, spreminja naše predstave o tem, kaj je mišljenje. Posrečeno je to izrazil kanadski digitalni humanist ali »učenjak na véliko«, kot se sam imenuje, Françoise Lachance: »[T]o think is often to sort, to store and to shuffle: humble, embodied tasks.«

Naloge

• Nova pisarija se omejuje na iskanje po elektronskih virih in zanemarja tiskane z opravičilom, da se o njih lahko poučimo v Praktičnem spisovniku. Naj pot v Spisovnik spodbudi tole vprašanje, pri katerem nam Cobiss (še) ne more biti v pomoč: Katero bibliografijo vzamem v roke za popis literarnih ocen romana Beli dvor pisatelja Gustava Šiliha, ki je izšel leta 1938? V katerih literarnih zgodovinah preverim, če imajo kakšen stavek o romanu? In kako najdem v obsežni knjigi tak odstavek? — Odgovor.
• Katero bibliografijo vzamemo v roke za popis literarnih ocen romana Pot ne pelje v dolino pisatelja Ignaca Koprivca; roman je izšel leta 1965. Katere literarne zgodovine pišejo o njem? — Odgovor.

Digitalna humanistika

Ko iščem širše predmetno področje, na katerega bi Nova pisarija spadala, se kot najbolj prikladno pokaže področje digitalne humanistike. Literarnovednemu segmentu znotraj digitalne humanistike ustreza podpodročje empirične literarne vede (na univerzi v Stanfordu mu pogumno pravijo tudi computational criticism ali kvantitativna literarna zgodovina), jezikoslovnemu segmentu pa podpodročje računalniškega jezikoslovja. Literarnovedni segment digitalne humanistike bi poenostavljeno lahko opisali kot empirično literarno vedo s pomočjo računalnika. Gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov, tj. njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo analizo in vizualizacijo oz. prezentacijo. V tem smislu lahko digitalno humanistiko razumemo kot področje stika dveh kultur (two cultures), znanosti, ki jo v sintagmi zastopa pridevnik digitalna, in humanistike. Predmetna področja tele knjige bi lahko pokril termin Petra Shillingsburga script act theory 'teorija pisnih dejanj', ki zajema vse dejavnosti, povezane s pisanjem, tudi branje. V okvirju digitalne humanistike se pojem literarna veda izgublja in se nadomešča z izrazom literarne in kulturne študije ali z izrazom medijske kulturne študije.

Frekvenca konkurenčnih izrazov humanities computing in digital humanities

Izraz digitalna humanistika (nekdaj tudi ehumanities ali humanities computing) je bil prvič uporabljen 1997, 2005/06 so se pod tem imenom začele povezovati organizacije, ki so v humanistiki uveljavljale nove metode dela (leta 2005 je bil tudi prvič zapisan v slovenščini), 2009 je bila DH na konferenci MLA vodilna tema. Če sklepamo po številu digitalnohumanističnih tem na rednem letnem srečanju MLA 2014, je njihov delež v razmerju do tradicionalnih tem 10 %, zadeva pa poleg jezikoslovja in literarne vede še pomožna ali novejša področja besedilnih, kulturnih in medijskih študij, visokošolske pedagogike in znanstvene komunikacije. Glede na ta delež je najbrž preuranjeno predvidevanje, da bo pridevnik digitalen kmalu postal pleonastičen, ker pač ne bo več humanistike, ki bi se je lahko šli brez računalnikove pomoči. Čeprav se nam v praksi dogaja prav to.

Digitalna humanistika zajema tudi novo vedo kulturomiko. Izraz sta konec leta 2010 v reviji Science uvedla Erez Lieberman Aiden in Jean-Baptiste Michel, wikipedijski članek o kulturomiki pa smo najprej napisali v slovenščini (marca 2011) in se je v angleščini pojavil šele pol leta pozneje. Osnovno orodje kulturomike je Googlov Ngram Viewer, ki s statistično obdelavo baze 5 milijonov digitaliziranih knjig detektira dinamiko kulturnih pojmov in pojavov skozi stoletja, za enkrat samo v sedmih največjih jezikih.

Ko so se na oddelkih za anglistiko vprašali, v kakšnem razmerju so z digitalno humanistiko, so našteli naslednje skupne točke:

1. tekst je takoj za številkami najlaže računalniško obvladljiva entiteta, kar so že zgodaj izrabile stilistika, lingvistika in raziskave atribucije avtorstva, 2. dolga tradicija povezav med računalnikom in kompozicijo (tj. strokovnim pisanjem), 3. edicijska teorija (tekstologija) in elektronski arhivi in izdaje od 80. let 20. stoletja dalje (npr. Rossetti Archive), 4. leposlovni hipertekstualni projekti, 5. odprtost anglistike za kulturne študije, ki vključujejo tudi rabo računalnikov, 6. Googlove knjige, ki so odprle možnost t. i. oddaljenega branja (distant reading; izraz je definiral Franco Moretti) oz. merljivega branja (scalable reading).

Današnjo digitalnohumanistično sceno obvladujejo pereča vprašanja proste dostopnosti objav (open access publishing), njihovo non-stop (24/7) dosegljivost (gl. tudi open access policy), vprašanje javnega recenziranja, ki naj nadomesti staromodno strokovno recenziranje (peer reviewing), in popularizacije znanosti, tj. kako doseči večjo vidnost naših raziskav in poučevanja ter odprtost za sodelovanje javnosti. Strateška področja digitalne humanistike razkrije seznam vsakoletnih DH-nagrad. Podeljujejo jih za programska orodja, za prispevke, ki niso v angleščini, za uporabo DH v zabavi, za blog, članek ali kratko monografsko publikacijo, za vizualizacijo oz. infografiko in za javni projekt.

Digitalnohumanistično problematiko organizirajo univerzitetni učni načrti. Ti študenta opremijo z znanji za zbiranje podatkov, njihovo pripravo za vpis v podatkovne zbirke (označevanje oz. enkodiranje), njihovo analizo (statistika, odkrivanje vzorcev), prezentacijo oz. vizualizacijo ter interaktivno manipulacijo s strani uporabnikov. Pridobivanje tradicionalnih humanističnih znanj s področij literature, umetnosti in zgodovine je v teh kurikulih samo za uvod, druge študijske vsebine pa močno odstopajo od tega, kar ponujamo pri humanističnih študijah na Slovenskem: statistika, programski jeziki, digitalni formati (xml, css, php, html), urejanje videa in slik, označevanje besedil in slik (TEI in ICONCLASS), urejanje zvoka, zgodovina digitalne humanistike.

Seznam raziskovalnih dejavnosti in predmetov raziskave na področju digitalne humanistike našteva naslednja ravnanja s podatki:

1. zajem (podatkovno rudarjenje, data mining)
   • digitalizacija (skeniranje, snemanje)
   • optično prepoznavanje (OCR)
   • pisanje v katerem od urejevalnikov
   • konverzije med digitalnimi formati
   • programiranje
   • izdelava spletnih strani
   • iskanje informacij
   • izdelava seznamov
2. obogatitev
   • dodajanje metapodatkov
   • enkodiranje (dodajanje podatkov o strukturi besedila)
   • anotiranje (opremljanje besedila s komentarji)
   • modeliranje
   • urejanje
   • kartografiranje (umeščanje na zemljevid)
3. analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)
   • stilometrija
   • modeliranje tem
   • analiza socialnih omrežij
   • vizualizacija
   • analiza čustvenega odziva
   • pridobivanje podatkov (information retrieval)
   • strojno učenje
   • medbesedilna analiza, prepoznavanje vzorcev (pattern recognition), statistična analiza
4. interpretacija (pripisovanje pomena)
   • kontekstualizacija
   • modeliranje
   • povzemanje, konceptualiziranje
5. razpečevanje in hranjenje
   • publiciranje
   • identifikacija (DOI)
   • urejanje dostopa (OA)
   • razporejanje
   • bibliografska manipulacija za potrebe citiranja
   • arhiviranje, licenciranje
6. kolaboracija
   • komunikacija
   • participacija (sharing)
   • komentiranje
   • množičenje (crowdsourcing)
7. meta DH-dejavnosti
   • propagiranje DH-principov
   • strokovno ocenjevanje
   • poučevanje
   • sodelovanje oz. vodenje projektov
   • obveščanje (forumi, blogi, twitter, pošta)
   • financiranje, teoretiziranje itd.

Naštetemu se ponujajo v obdelavo različne vrste predmetov: posamezna dela, korpusi, bibliografije, učni načrti, življenjepisi, slike, zvok, video, jezik, podatki in metapodatki (oznake), metode, standardi itd. Med raziskovalnimi tehnikami je našteto še georeferenciranje, »poigričenje« (gamification), linkanje, fotografiranje, skeniranje ..., kar vse lahko potaknemo med zgoraj seznamsko naštete dejavnosti.

V Praktičnem spisovniku je bilo kritični izdaji posvečeno samostojno poglavje, tu je treba le dodati opombo, da so možnosti elektronskih edicij radikalno spremenile pogled na znanstveno redigiranje besedil. Tekstologija si je svojčas prizadevala iz množice besedilnih verzij in redakcij najti »originalno«, »avtentično« ali »nepotvorjeno« ali »pravo« besedilo, ga očistiti redakcijskih napak in edino tega pripraviti za natis, vse druge pa dokumentirati samo v opombah. Digitalno okolje dovoljuje vzporedno eksistenco besedilnih variant in si lahko privošči njihovo enakopravno obravnavo. Prikladni za to so tudi wikiji, ki vse variante vključujejo v eno samo besedilo, razlike med variantami pa se pokažejo pri vzporedni primerjavi. Druga velika sprememba je pojem nedotakljivosti. Splet 2.0 zahteva aktivno bralčevo udeležbo, njegovo poseganje v besedilo, kar je ravno nasprotno od mentalnega izhodišča nekdanje tekstologije.

Digitalna humanistika kot segment empirične znanosti temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk (zato se ponovno loteva arhivskih virov), njene rezultate prepoznamo po vizualni privlačnosti, s katero želi doseči boljšo predstavnost kompleksnih podatkov in večji učinek med čim širšo publiko. Za razliko od tradicionalnih humanistik, ki so nacionalno zaprte in samozadostne, digitalni humanisti sodelujejo med seboj na globalni ravni in so metodološko odprti v smer interdisciplinarnih raziskav. Kritika digitalne humanistike, ki jo izrekajo tradicionalni humanisti, je pravzaprav kritika empiričnega ukvarjanja s humanističnimi vsebinami, ki naj bi te vsebine desakraliziralo. Empiriki jim nesramno vračajo, češ da »mečejo psevdo-luč na ne-probleme« in da teoretizirajo, namesto da bi reševali konkretne probleme. V glavnem obe humanistiki živita vsaka svoje ločeno življenje: raziskovalci se ne poznajo, ker so inštitucionalno ločeni, in se ne citirajo, do izrazov medsebojne nezaupljivosti in sovražnosti pa prihaja v časih, ko vpis na humanistiko upada in ko se krčijo sredstva za raziskave, kar ju sili v konkurenčni boj.

Digitalna humanistika je organizirana na globalni ravni v ADHO, v Evropi je krovna organizacija EADH, Nemci so se združili pod streho DHD, na Slovenskem podobne organizacije ni, je pa Slovenija vključena v mednarodne DH-projekte, kot sta DARIAH in CLARIN. Kako na začetku svoje poti je DH, pomaga dojeti ocena, da je bilo 2014 digitalizirano 25 milijonov od skupno okrog 140 milijonov knjig, kolikor jih obstaja na svetu, tj. 18 %.

Digitalna humanistika je vitalno razvijajoče se znanstveno področje z mrežo akademskih inštitucij, projektov, štipendij, služb, publikacij in spletišč; DH je npr. mogoče študirati na 15 nemških univerzah. Žalostno je, da znotraj slovenske humanistike ni najti nič inštitucionalno ustreznega; bolj verjetno je, da do ustanovitve DH-študijskih smeri pride v okviru informatike, kot da bi se ustrezno modificirali obstoječi humanistični oddelki na fakultetah.

Razprostranjenost DH po svetu

Za boljšo predstavnost naj navedemo nekaj konkretnih digitalnohumanističnih raziskav s področja literarne vede, kakor jih izvajajo v stanfordskem Literary Labu: taksonomija romanesknih naslovov na angleškem knjižnem trgu v 18. stoletju, selekcijski in kanonizacijski procesi v korpusu angleških romanov 20. stoletja, prostorska distribucija čustev v romanih z londonskim dogajališčem ipd. Raziskave izhajajo iz več deset tisoč enot obsežnih bibliografskih podatkovnih zbirk ali iz označenih besedilnih zbirk. Empirični analizi se prilegajo le merljivi ali preštevni elementi, npr. koliko besed je posvečeno literarni osebi, kako pogosto nastopa posamezna oseba in njeni odnosi z drugimi. Določiti se da besede, specifične za posamezno literarno osebo, in besede, ki so v jeziku frekventne, vendar jih opazovane osebe ne izrečejo. Najprej je treba seveda izračunati povpečno verjetnost, da oseba besedo uporabi, upoštevaje žanr, čas, spol in druge parametre jezikovne rabe. Prav gotovo je za zanimive rezultate takih raziskav mogoče zainteresirati tudi splošno publiko.

Med prva slovenska digitalnohumanistična podjetja lahko uvrstimo oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi (več o njih glej v naslednjem poglavju). Sledila je digitalizacija vsebin. Leposlovje se je začelo zbirati na spletišču Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, danes je na prvem mestu Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), ki vsebuje tudi slikovno gradivo, zanemarljiv pa ni niti študentski projekt Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru. Popis vsega slovenskega digitaliziranega leposlovja je mogoče najti v zbirki Slovensko leposlovje na spletu (2010). V Elektronskih znanstvenokritičnih izdajah slovenskega slovstva na ZRC SAZU so teksti označeni po smernicah konzorcija TEI, na Videolectures raste zbirka posnetih predavanj.

Slovenska digitalna humanistika je v tretji fazi, ki zajema neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov: pisanje gesel v Wikipedijo, geolociranje literarnih in drugih kulturnih faktov na Geopediji (npr. sloja Rojstni kraji slovenskih literatov in Literarni spomeniki), sestavljanje priročnikov za Wikiknjige in organizacijo fakultetnih seminarjev in raziskovalnih projektov na Wikiverzi. Na Wikipediji smo od akademskih humanistov najbolj zavzeti slovenistični literarni zgodovinarji, svoje projekte pa imajo še zgodovinarji, bibliotekarji, teologi, psihologi idr. V slovenističnem seminarju je mdr. nastalo geslo Digitalna humanistika, ki ga ne pozna še prav veliko jezikov na Wikipediji.

Naslednja faza širjenja vpliva DH v literarni vedi bo prinesla javno dostopnost laikom prijaznih orodij za analizo besedil in besedilnih korpusov in njihovo rutinsko uporabo. Za jezikoslovno rabo so to konkordančnik, črkovalnik, prevajalnik in sintetizator govora, za literarno vedo pa program za določanje žanrov, motivov, tem in avtorstva, pomoč pri lociranju dogajališč, statistična orodja in programi za prezentacijo konstelacije oseb in dogajalnih shem.

Berilo

• Miran Hladnik. Digitalna humanistika na Slovenskem. Wikiverza 10. dec. 2012.
• Luise Borek idr. Taxonomy of DH Research Activities and Objects. Google Drive. Sept. 2013.
• SIDIH: Digitalna infrastruktura za humanistiko in umetnost. DARIAH.
• The Digital Humanities: Beyond Computing. Culture Machine 12 (2011).
• Digital Humanities Quarterly (DHQ) 2007-.
• Центар за дигиталне хуманистичке науке.
• Introduction to Digital Humanities. English 389 at Emory University.
• DH in the classroom. Digital Humanities Questions & Answers. Association for Computers and the Humanities.
• Matthew Kirschenbaum. What Is Digital humanities and What's It Doing in English Departments? Defining Digital Humanties: A Reader. Ur. Melissa Terras, Julianne Nyhan in Edward Vanhoutte. Ashgate, 2013.
• Humanist Discussion Group. Ur. Willard McCarty. 1987-.
• e-humanities.net Computer Science Department of the University of Leipzig: oddelki Natural Language Processing, Image and Signal Processing, Computational Humanities in Digital Humanities.
• Peter Denley. The computer revolution and »redefining the Humanities«. Humanities and the Computer: New Directions. Ur. David S. Miall. Oxford University Press, 1990.
• Lilo Berg. Little Red Riding Hood 2.0 / Rotkäppchen 2.0: 1, 2, 3. Humboldt Kosmos 102 (2014).
• A Companion to Digital Humanities. Ur. Susan Schreibman, Ray Siemens in John Unsworth. Malden: Blackwell, 2004.
• Domenico Fiormonte. Digital Humanities from a global perspective. Laboratorio dell’ISPF11 (2014).

Empirične metode

Izraz empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom. V naravoslovju drugačnih podatkov ni, vsi dokazi so empirični, zato je izraz empiričen sinonim znanstvenosti. V humanistiki ponavadi eksperimentiranja ni, pač pa imamo opraviti z opazovanjem faktov in s čutnimi izkušnjami. Empirične metode so v humanistiki na daleč prepoznavne zaradi opaznega deleža številčnih podatkov, predstavljenih v tabelah ali grafikonih. Empiričnemu pristopu stoji v opoziciji teoretični pristop: prvi izhaja iz faktov in je zato induktiven, drugi pa iz konceptov, zato je deduktiven.

Pod empiričnostjo razumemo

• pridobivanje materialnih dokazov (podatkov) z eksperimentiranjem in opazovanjem
• merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija)
• preverljivost meritev

Empirični pristopi so v literarno vedo prišli

• iz nehumanističnih ved, npr. matematike
• iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij (vpliva IKT nekateri ne razumejo kot mostu med disciplinami, ampak kot poskus sovražnega prevzema)
• preko jezikoslovja (kvantitativna stilistika, jezikoslovno računalništvo, korpusna lingvistika, jezikovne tehnologije)
• preko tržnih raziskav knjige
• iz tradicije pozitivističnih pristopov v literarni vedi

Javno dostopne so samo tiste empirične raziskave, ki se odvijajo v akademskem okolju, medtem ko so tiste, ki jih opravljajo velike založniške hiše (Amazon), ali informacijski servisi (Google) skrbno varovana poslovna skrivnost. Slabo voljo in sumničavost vzbuja praksa, da se empirične analize bralskih, naročniških, uporabniških navad izvajajo brez vednosti bralcev, naročnikov in drugih uporabnikov in da nimamo dostopa do zbranih podatkov in analiz, vsaj tistih podatkov, ki se nanašajo na zainteresiranega posameznika. Nič nimam proti temu, da nekje zbirajo statistiko mojega obnašanja na spletu: koliko strani knjige sem prebral, preden sem jo odložil, kako hitro sem prebiral pustolovske ali erotične scene in kako hitro filozofske refleksije junaka, kdaj sem se odločil za razplet pokukati na konec itd. Ti podatki lahko zelo koristijo avtorjem, da bo njihov naslednji roman boljši, so pa tudi priložnost za bralčevo samorefleksijo.

Med zanimiva empirično pridobljena spoznanja spada npr., da kratka poglavja občutno pripomorejo, da bralec knjigo prebere do konca. Nesimpatične pa so nekatere ponudbe, ki jih oblikujejo na podlagi bralčevih navad, npr. model all-you-can-read, ki je oblikovan iz asociacije na obnašanje požeruhov v restavracijah tipa all-you-can-eat.

Tradicionalna humanistika s privoščljivostjo pokaže, kako lahko empirično pridobljeni količinski podatki zavajajo ali kako jih je mogoče zlorabiti za upravičevanje svojih interesov. Krivda za kaj takega ni na strani številk ali metode, ampak na strani diletantskih oz. zlonamernih razlagalcev. Z večanjem matematične pismenosti v populaciji se možnost napačnih interpretacij manjša in se povečuje uporabna vrednost podatkovnih zbirk za krepitev človeške blaginje.

Empirične literarnovedne raziskave se predstavljajo kot metodološka novost, ki jo je prinesla nova raziskovalna paradigma, pa v resnici niso nič pretresljivo novega, nove so le večje količine podatkov, ki nekoč niso bili dostopni niti obvladljivi. Lep zgled literarnozgodovinske uporabe podatkovne zbirke je Projekt »Historischer Roman« na inštitutu za germanistiko Univerze v Innsbrucku, ki temelji na zbirki 7200 nemških zgodovinskih romanov. Na Slovenskem so empirične raziskave te vrste količinsko skromnejše, vendar dovolj zgodnje. V jezikoslovju so bile to še pred pojavom računalnikov stilistične raziskave slovenskih pripovednikov. S pomočjo računalnika je 1977 nastal Prešernov konkordančni slovar, prvi javno dostopni računalniški zbirki pa sta bili menda zbirki slovenskega zgodovinskega romana (1999) in kmečke povesti, (2000) iz katerih sta nastali monografiji. Empirična preštevanja dolžine pripovednih besedil in njihovih vrstnih oznak so bila osnova za enciklopedično obravnavo slovenske povesti. Na podatkovnih zbirkah temeljijo slovenistične literarnovedne disertacije zadnjih deset let in več (Aleksander Bjelčevič, Dejan Kos, Alenka Žbogar, Mateja Pezdirc Bartol, Marijan Dović, Urška Perenič, Aleksandra Bizjak, Robert Jereb, Zoran Božič). Sem spadajo še razprave o atribuciji avtorstva.

Teoretično so se empirične metode v literarni vedi utemeljevale od 2001 dalje, v zvezi z njimi se je uporabljal izraz preštevalna ali kvantitativna literarna zgodovina.

Cobiss, prvi večji slovenski humanistični projekt, ki temelji na podatkovni zbirki (1991, zametek 1987), spada v bibliografijo, besedilni korpusi (Nova beseda, Gigafida) in digitalizirani slovarji (npr. SSKJ) in jezikovni priročnik s klikljivimi zvočnimi klipi Slovene for Travelers v jezikoslovje, Slovenski biografski leksikon (SBL) pa v biografiko. Register nepremične kulturne dediščine spada v muzealistiko, spletni interaktivni atlas Slovenije Geopedija pa v geografijo. Seveda, tudi Sicris, informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti na Slovenskem, ki iz raziskovalčevih objav do dveh decimalk natančno izračuna njegov rang med kolegi, spada v DH, v njen bibliografski del. Najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike se zdi korpusno jezikoslovje.

Literatura

• Urška Perenič. Empirija v literarni vedi. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014.
• Urška P. Černe. Miran Hladnik: Dedič avantgardizma. Intervju. Literatura 22/233 (nov. 2010). 78–111.
• Avtorjev biblije je bilo več. Delo 11. avg. 2009.
• David Streitfeld. As New Services Track Habits, the E-Books Are Reading You. New York Times 25. dec. 2013.
• Računalniška obdelava jezikovnih podatkov. Ljubljana: IJS, 1985.
• Miran Hladnik. Evropa in Amerika pa slovenska literarna veda. 31. SSJLK: Zbornik predavanj. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani, 1995. 111–21.
• Miran Hladnik. Količinske in empirične analize v literarni vedi. Slavistična revija 43/3 (1995). 319–40.
• On the role of computer models and technology in literary and media studies. Ur. Rolf A. Zwaan in Dietrich Meutsch. Poetics 19/1–2 (1990).
• Miran Hladnik. Elektronski literarnovedni viri in računalniško pisanje. JiS 40/7 (1995). 243–54.
• David S. Miall. Literary Reading: Empirical and Theoretical Studies. New York: P. Lang, 2007. (COBISS)
• Denis Poniž. Numerične estetike in slovenska literarna znanost. Maribor: Obzorja, 1982 (Znamenja, 67).
• Jure Zupan. Lahko računalnik prebira pesnike in ugotavlja njihov slog? Delo: Književni listi 21. jul. 1994. 13–15.
• Alexis C. Madrigal. How Netflix Reverse Engineered Hollywood. The Atlantic 2. jan. 2014 [članek o identifikaciji in generiranju 77.000 filmskih žanrov].

Programi

Našteti so samo nekateri zastonj in povečini spletni programi z zelo obsežnega seznama TAPoR s stotinami programov. Njihova klasifikacija je arbitrarna, saj večina programov združuje več funkcionalnosti. Naravnost fantastično bi bilo, ko bi jih njihovi uporabniki tule pokomentirali in manj ustrezne nadomestili z novimi.

• Weka, data mining software (zajem podatkov)
• analiza besedil in drugih podatkov
  • Gephi (risanje grafov)
  • Graphviz (risanje grafov)
  • Bookworm (vizualizacija besedne dinamike v velikih knjižnicah)
  • Textalyser
  • TAToM, Text Analysis with Topic Models for the Humanities and Social Sciences
  • Orange Textable (analiza besedil Arisa Xanthosa)
  • TACT (Text Analysis Computing Tools) (besedilna orodjarna Univerze v Torontu)
  • CATMA (Computer Assisted Text Markup and Analysis) (orodje za spletno besedilno analizo avtorjev Jana Christopherja Meistra z Univerze v Hamburgu idr.)
  • TagCrowd (besedni oblaki)
  • EdWordle (besedni oblaki)
  • MONK project (odkrivanje vzorcev v besedilu)
  • Voyeur Tools
  • PAIR (Pairwise Alignment for Intertextual Relations, odkrivanje podobnih besedil)
  • Tracer (odkrivanje besed in stavkov, ki se v tekstih ponavljajo)
• anketiranje (Survey Monkey, ProProfs Survey Maker)
• anotiranje in popravljanje (FromThePage – komentiranje besedil na spletu, Scripto, Proofread Page – korektura na Wikimedijinih spletiščih)
• bibliografija (Bibliopedia, Zotero, Comparison of reference management software – programi za izdelavo bibliografij)
• blog (Wordpress, Blogger, LiveJournal)
• citiranje (Publish or Perish – statistična obdelava citiranosti člankov v Googlovem Učenjaku, Google Scholar Citations, AntConc – konkordance)
• knjižnice (WorldCat, Google Books)
• kolaborativno pisanje (Wikidot, Wikiverza, Wikiknjige)
• komunikacija (Google+, Storify, Twitter, Doodle – skupni urnik, Prezi)
• konverzija datotek (PDFmyURL, Smallpdf-Online PDF Tools)
• možgansko viharjenje (Text 2 Mind Map, popplet)
• objavljanje na spletu (Academia.edu – osebni akademski repozitorij, Dropbox, DocumentCloud, Wikipack, Google Docs)
• prezentacija (Prezi, Screenr, WebSlides, Slideshare)
• skupna raba dokumentov (Viewshare – prezentacija in skupna raba kulturne dediščine, Omeka, Google Drive)
• slike (Image Map Tool – napravi sliko klikljivo, Picasa, Greenshot)
• verzije besedila (Versioning Machine – Susan Schreibman)
• vizualizacija (Processing – za izdelavo animacij, Ngram Viewer)
• zbirke (MySQL, R, OpenRefine)
• zemljevidi (GeoCommons, Worldmap, GeoNames, Google Maps, GPS Visualizer)

Projekti, revije

• Glottometrics. RAM-Verlag: Quantitative linguistics, 2001-.
• Empirical Text- and Culture Research. RAM-Verlag: Quantitative linguistics.
• German historical novel. Uni Innsbruck. Ur. Kurt Habitzel in Günter Mühlberger, 1997.
• Literary Lab. Stanford University. Ur. Franco Moretti. 2010-.
• Digital Studies / Le champ numérique. Kanada, 1992-.
• TextGrid – virtualno raziskovalno okolje na univerzi v Göttingenu.
• TUSTEP – programski sistem za obdelavo besedil na univerzi v Tübingenu.
• Teresah: Tools E-Registry for E-Social science, Arts and Humanities.
• DiRT – Digital research tools Directory.
• TAPoR – spletišče za besedilno analizo, Univerza v Alberti, Kanada.
• Europeana – evropska digitalna knjižnica (Europeana na Wikipediji).
• Gutenberg – najstarejša digitalna knjižnica (projekt Gutenberg).
• OpenLibrary – knjižnični projekt Aarona Swartza in Internet Archive (Open Library na Wikipediji).
• Perseus – projekt digitalne knjižnice antičnih besedil (ZDA).

Literatura

• Stéfan Sinclair in Geoffrey Rockwell. The Art of Literary Text Analysis.
• The Programming Historian.

Računalniško jezikoslovje

Utrjenega termina za računalniško ukvarjanje z literaturo ni, ima pa terminološko težo izraz za uporabo računalnika v jezikoslovju (CL), ki se v enem svojem segmentu posveča tudi leposlovju. Računalniški jezikoslovci razumejo leposlovje kot posebno obliko podatkov, ki zaradi svoje specifične funkcije kličejo po ločeni obravnavi. Računalniška lingvistika je za literarno vedo interesantna, kadar se ukvarja z naslednjimi rečmi:

• iskanje po leposlovju
• povzemanje zgodb
• razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja
• identifikacija in analiza literarnih žanrov
• slogovno razvrščanje besedil in pripisovanje avtorstva
• analiza bralčevih čustvenih odzivov
• analiza konstelacije oseb oz. njihovega socialnega omrežja
• računalniško modeliranje pripovedi, računalniška naratologija in folkloristika
• generiranje literarnih pripovedi, dialoga oz. poezije
• oblikovanje priporočilnih seznamov

Orodja in korpusi

Na drugih mestih smo že tožili nad omejeno funkcionalnostjo konkordančnika za korpus Nova beseda na ZRC SAZU. V njegovem okviru deluje lematizator Določevanje osnovnih besednih oblik (lem) in besednih vrst ali oblikoslovnih oznak in Ugotavljanje pogostnosti besednih oblik – programa Primoža Jakopina. Jezikovna orodja podjetja Amebis so v glavnem plačljiva, korpusi in orodja v okviru spletišča www.slovenščina.eu, ki ga podpira država, so v veliki meri v prostem dostopu, tako tudi jezikovna orodja na Inštitutu Jožef Stefan.

• Prevajalni sistem Amebis Presis
• Slovnični pregledovalnik Amebis BesAna
• Sintetizator govora Amebis Govorec
• Pregibnik podjetja Amebis
• Avtomatska lektorica podjetja Amebis
• (Oblikoslovni) označevalnik, tudi kot spletni servis v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku
• (Skladenjski) razčlenjevalnik v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku
• JOS ToTaLe text analyser for Slovene texts Tomaža Erjavca, IJS
• NoSketch Engine konkordančnik Tomaža Erjavca, IJS

Jezikovnotehnološka orodja so bila napravljena za manipulacijo pisnega korpusa Gigafida (1,2 milijarde besed), uravnoteženega korpusa Kres (100 mio besed), govornega korpusa Gos (1 mio besed). Omenimo še manjši korpus Šolar (šolski pisni izdelki), korpus Lektor in program Igra besed Zavoda za uporabno slovenistiko trojína. Na Inštitutu Jožef Stefan je korpus starejše slovenščine (IMP language resources for historical Slovene).

Dodatno berilo

• Peter Grzybek, Emmerich Kelih in Ján Mačutek (ur.). Text and Language: Structures. Functions. Interrelations. Quantitative Perspectives. Dunaj: Praesens, 2010.
• Slovenščina 2.0: Empirične, aplikativne in interdisciplinarne raziskave 2012-. (COBISS)
• Viri, orodja in metode za analizo spletne slovenščine. Ur. Darja Fišer. Ljubljana: ZIFF, 2018 (Prevodoslovje in uporabno jezikoslovje).

Dodatno branje

Naslovi, navedeni v tem poglavju, niso vedno naslovi knjig in člankov, na katere bi se skliceval kje prej, ampak so bolj zato, da ne pozabim, kaj vse sem jemal v roke, in zato, da koristijo mogoče komu drugemu. Za prenekatero knjigo z obetavnim naslovom lahko rečem, da je bila napisana iz zelo drugačnih pobud, kot je Nova pisarija, in da se zato v sporočilu in napotkih razhajamo. Novo pisarijo je bilo treba napisati zato, ker nisem našel nobenega priročnika, ki bi bil namenjen pisanju za zaslon in z mislijo na udeležbo v izgradnji digitalne kulturne infrastrukture, ampak so večinoma nastali za potrebe iztisa na papirju in za funkcioniranje v krogu akademske izmenjave informacij oz. za izpolnitev študijskih obveznosti.

• Paško Bilić. Proizvodnja sadržaja u umreženome društvu: Wikipedija kao novi prostor konstrukcije medijskih događaja. Disertacija. Zagreb, 2013.
• Phyllis Creme in Mary R. Lea. Kako pisati na univerzi. Prev. Mateja Mahnič. Ljubljana: Modrijan, 2013. (COBISS) Za oceno knjige glej Miran Hladnik. Phyllis Creme in Mary R. Lea. Kako pisati na univerzi. Wikiverza.
• Simona Klemenčič. Spisovnik primerjalnega jezikoslovca: Navodila za izdelavo seminarskih, diplomskih in magistrskih del. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012. (COBISS)
• Dubravka Oraić Tolić. Akademsko pismo: Strategije in tehnike klasične retorike za suvremene studentice i studente. Zagreb: Ljevak, 2011 (Bibliotheca Academica).
• Jeffrey Schnapp idr. (Short Guide to the) Digital Humanities. Cambridge: MIT, 2012.
• Peter L. Shillingsburg. From Gutenberg to Google: Electronic Representations of Literary Texts. Cambridge: University Press, 2006. (COBISS) – avtor je zaskrbljen nad izgubo knjige kot fizičnega objekta v procesu digitalizacije − »izgubljeno s pospletenjem«.
• Suzana Sukovic. E-Texts in Research Projects in the Humanities. Advances in Librarianship. Ur. Anne Woodsworth. Advances in Librarianship 33 (2011): 131–202.
• Zgubljeno v prodaji: Slovenska knjiga med državo in trgom v tretjem tisočletju: Sedem pogledov na prihodnost slovenske knjige. Ur. Samo Rugelj. Ljubljana: UMco, 2005 (Premiera, 42). (COBISS)
• Martin Žnideršič, Darka Podmenik, Gregor Kocijan. Knjiga in bralci, 4. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, 1999 (BiblioThecaria, 5). (COBISS)