Wikiknjige

Nauči me sanjati

Edo RODOŠEK: Nauči me sanjati: fantastične in znanstveno-fantastične zgodbe. Ljubljana: Založba CLIP, 2000. 237 str. (COBISS)

O avtorju

uredi

Edo Rodošek

Izdana dela

uredi

Zbirke kratke proze

uredi

Romani

uredi

O zbirki

uredi

Zbirka fantastične in znanstveno-fantastične kratke proze Nauči me sanjati je izšla pri založbi CLIP in vsebuje 14 zgodb, ki jih vedno uvedejo posamezni citati (Thomasa Manna, Arthurja C. Clarka, Jamesa Lea Harlihyja, Lea Buscaglia, Aldusa Huxleyja, Kennetha Robertsa, Johna Steinbecka, B. M. Barucha, Wille Cather, Sinclera Lewisa, Geralda kersha, Louisa Bromfielda, Katil Gibran, Jacka Londona). Knjiga vsebuje tudi spremno besedo Draga Bajta in prolog celotni zbirki Havelocka Ellisa ter posvetilo.

Fantastika, znanstvena fantastika in znanstvenofantastična kratka proza

uredi

Fantastika in znanstvena fantastika.

Alenka Žbogar ugotavlja, da subjekti v mladi fantastični slovenski prozi skušajo osmisliti življenje in se znebiti strahu pred smrtjo. Ob tem spoznajo, da je umetnik obsojen na raziskovanje notranjosti in zunanjosti. V tovrstni kratki prozi se vsakdanje preverljiva stvarnost prevesi v fantastiko brez vsakršnih norm: dogajalni prostori so realni, vendar se vanje vključujejo nadnaravna bitja, fantastični dogodki, nerealne pokrajine. Prvine znanstvene fantastike se prepletajo z elementi psihološkega realizma. Tomo Virk skuje tudi novi izraz za fabulo, ki ni več logična, pač pa fantastična, in jo poimenuje "nova fabula". (2005: 22-23).

Obnove zgodb

uredi

Rodoškove znanstvenofantastične zgodbe ustvarjajo značilen literarni svet tehnizirane oz. tehnicistične, nekaj desetletij ali stoletij oddaljene prihodnosti, ko človeku na Zemlji že vladajo avtomati, roboti in androidi. Avtor nam v svojih zgodbah prikazuje distopičen svet, kjer človek svojo človeškost izgublja v spopadih, dvobojih, katastrofah, kataklizmah in nesrečah. Čakata ga konec in poguba, pogosto transformacija v nehumanoidno obliko in asimilacija v novi svet prihodnosti. Ideje in teme Rodoškovih zgodb, ki so pogosto na meji realnega in fantastičnega, zajemajo pustolovske, detektivske, vohunske, vojne, ljubezenske in futuristične žanre. Idejno ogrodje svojega literarnega sveta prepušča bralski konstrukciji v procesu branja.

Čeprav so prizorišča in liki, po imenih sodeč, očitno iz angloameriškega sveta, so vendarle univerzalni junaki civilizacije, ki ji pripada tudi slovenski bralec. Avtor premišljeno gradi zgodbo s komponiranjem odlomkov, ti pa se na koncu združijo v presenetljivem razpletu, ki bralcu omogoča idejno katarzo. Osrednjim likom v zgodbi se pogosto prilagaja pripovedovalčev jezik, ponekod pa celo sama zunanja struktura literarnega dela.

Človekovi otipljivi in empirično zaznavni stvarnosti so pri Rodošku protipostavljeni virtualni svetovi psihične notranjosti, svetovi sanj, prividov in domišljije, svetovi neznanega, nedojemljivega, nepredvidljivega. Naslov njegove zbirke je tako zgovorno "poučen": Nauči me sanjati (da bom preživel).


Zrcalo (5090 besed)

V prvi zgodbi, ki vsebuje citat Thomasa Manna, spoznamo Nestorja, pohlevnega moža, ki mu gospodovalna in narcisoidna žena Linda v celoti diktira življenje ter se pri tem nad njim še nehumano izživlja. Njun vsakdan prekine misteriozno darilo podnajemnika, ki zakoncema namesto z najemnino dolg poplača z neobičajnim ogledalom. Nestor po spletu okoliščin ugotovi, da ima to ogledalo posebno sposobnost, in sicer da popravi, kar je pokvarjeno, in pokvari, kar deluje popolnoma v redu. Odloči se, da bo učinek ogledala uporabil na sebi, in ko to stori, nič več mevžasti mož s prisilo pred ogledalo posadi še svojo ženo.


Prihod (1440 besed)

Prvoosebni pripovedovalec, uveden s citatom Arthurja C. Clarka, razglablja o svojem spominu in o majhnem prostoru, v katerega je stlačen že celo svoje življenje. Počasi mu postaja neudobno, zato prične pritiskati na stene in ugotovi, da so te prožne. Od zunaj sliši glasove, ki z vsako njegovo potezo postajajo bolj glasni in panični. Nenadoma stene pričnejo pritiskati nanj in ga potiskajo proti izhodu, ki se je na novo pojavil. Naslednja stvar, ki se je literarni lik zave, je njegovo nemočno hlastanje za zrakom, dokler ga zdravnik ne udari po zadnjici. Šlo je za rojstvo.


Srček (6770 besed)

Pri tej zgodbi, ki se začne s citatom Jamesa Lea Harlihyja, nam je predstavljen psihiater, dr. Sloan, ki je primoran svojo kariero zasebnega zdravnika vse bolj obešati na klin, saj ena od njegovih strank vedno bolj zahteva njegovo celotno pozornost. Gre za hčerko gospe Grant, siamsko dvojčico Honey, ki je pri kirurški ločitvi od svoje sestre le-to izgubila. Doktor kmalu podpiše pogodbo, ki mu prinaša mastne denarce, v zameno pa mora živeti v hiši bolnice in ji biti vedno na volja nadaljnje tri mesece. Kar na začetku izgleda kot lahek zaslužek in enostavno delo, se kmalu sprevrže v pravo detektivsko raziskovanje. Sloan ugotovi, da je njegov predhodnik enostavno izginil, v nenavadnih nočnih dogajanjih v hiši poginejo vsi hišni ljubljenčki, medicinska sestra pa od vsega šoka zapusti delo ter tako doktorja pusti polno obremenjenega. Sloan tudi ugotovi, da se mati in tehnično izobraženi hišnik, West, poslužujeta neobičajnih načinov zdravljena. Honey njene psihotične napade lajšata s posebno energijsko kapsulo, ki začasno odpravi težavo, a v nadaljevanju zdravstvene probleme samo še poglobi. Doktor kmalu pride do spoznanja, da je siamska dvojčica še kar živa in da ostanek nje prebiva v njeni sestri, kar povzroča vse napade pri Honey, napaja pa jo ravno energijska kapsula in ji tako vse bolj omogoča, da pridobiva na snovni obliki. Sloan se odloči, da jo bo izničil s plamenometalcem, ko se bo ta ob res močnem napadu končno v celoti realizirala. Njegov načrt se izjalovi in demonski ostanek sestre ga živega požre. Naslednji dan se Honey oziroma srček ter njena mati na verandi pogovarjata, katerega zdravnika bosta izbrali za naslednjo žrtev, da potešita neskončno lakoto umrle hčerke oziroma sestre.


Počasnež (13120 besed)

Na začetku te zgodbe se nahaja citat Lea Buscaglia. Protagonist zgodbe je nad življenjem naveličan pisarniški delavec, ki se mu zdi, da v življenju vsi nekam hitijo, samo on se flegmatično spravi skozi dan. Nekega dne se spre s svojo izvoljenko Floro, ki ga več kot očitno vara, in se odpravi na vožnjo brez cilja. Na puščavski cesti mu zmanjka goriva, zato je prisiljen pešačiti do najbližjega naselja, ki je popolnoma odmaknjeno od civilizacije in ga je praktično nemogoče najti, a njemu po naključju to uspe. Kmalu ugotovi, da v naselju čas teče počasneje kot izven njega. To mu je zelo všeč, saj se popolnoma sklada z njegovim življenjskim slogom. V tej posebni skupnosti, ki živi na zelo staromoden način, se tudi na novo zaljubi, a vseeno se odloči za vrnitev v civilizacijo. Ko se s pomočjo arhaičnih prebivalcev vrne v svoje mesto ugotovi, da je preteklo že zelo veliko časa. Vsaj 50 let, a v njegovi na novo odkriti vasici se je izmenjal samo en večer. Spozna, da je bila vrnitev napaka, in se vrne tja, kamor resnično spada.


Izboljšano mazivo (4100 besed)

Tukaj se s citatom ponaša Aldous Huxley. Osrednja literarna oseba in pripovedovalka je tokrat ženskega spola. Minnie je slepo zaljubljena v znanstvenika Carla, ta pa se vztrajno trudi, da bi iznašel posebno mazivo, ki bi še bolj izničilo trenje, in bi si tako prislužil posebno nagrado ter povišico, s katero bi končno lahko zasnubil Minnie. Ta je bolj kratke pameti in ga pogosto na ljubezniv način zasmehuje, ko govori o znanstvenih zadevah. Nekega dne mu vendarle uspe ustvariti čudežno mazivo s pomočjo posebnega olja, ki ga je Minnie našla v zapuščeni tovarni in ga uporablja za čiščenje. Ko proslavlja odkritje in svojo pridobljeno nagrado, se Minnie zdi, da ga sedaj zanimajo druge punce, zato se z njim sooči in v kasnejšem prerivanju pomotoma zmeša svoje posebno olje in novo nastalo mazivo. To povzroči, da celo naselje zdrsi v bližnjo mlakužo. Carl tako dokončno odkrije učinkovine izboljšanega maziva ter zasnubi Minnie, ki snubitev olajšano sprejme.


Dokaz inteligenčnosti (9020 besed)

Izrek Kennetha Robertsa se tokrat nahaja na začetku zgodbe. Vesoljski raziskovalec zaradi tehnične napake strmoglavi s svojim plovilom na neznan peščen planet. Vročina je neznosna, zato se astronavt odloči, da se bo okopal v mlakuži, ki jo je uspel najti še s poslednjimi močmi, nakar ga nekaj udari po glavi in izgubi zavest. Zbudi se v posebnem prosojnem prostoru obdanim z magnetnim poljem in kmalu ugotovi, da se nahaja v neke vrste živalskem vrtu. Glede na svoje sosede v bližnjih kletkah, spozna, da ga verjetno njegovi ječarji nimajo za inteligentnega primata, saj se je pred kopanjem slekel, tako da tudi ni bilo nobenih indikatorjev o njegovem intelektu. Razmišlja, kako bi prebivalcem planeta dokazal, da je v resnici inteligentno bitje. Opazovalci ga več kot očitno opazujejo iz posebnih cepelinov iz zraka, zato s posebnimi skrilavci na tleh prične ustvarjati zanimive tvorbe. Ko je od vsega dela na orjaški površini že izgubil nohte in že skoraj obupal nad svojim načrtom, Nezemljani končno spoznajo svojo napako in ga odpeljejo iz terarija.


Darilo (4920 besed)

Zgodba se prične s citatom Johna Steinbecka. Marley Stone je neperspektivni bančni uslužbenec in preprosto najbolj povprečen človek na tem svetu, ki pa je istočasno velik ljubitelj stripov in vesolja. Nekega dne s svojim teleskopom na nebu odkrije čudno zeleno svetlobo, ki prevzame njegovo daljnovidno napravo in ga naredi nekako omotičnega. Naslednji dan odkrije, da lahko hodi skozi stvari, ki jih je ustvaril človek. Poleg tega razvije tudi sposobnost telekineze in ostalih junaških prednosti, ki jih imajo stripovski junaki. Zelena luč ne izgine s teleskopa in Marley se zaveda, da je postavljen pred izbiro, ali življenje superjunaka ali povprečnega knjigovodje. Njegova edina življenjska opora, njegov legvan, se ga ga kot človeka z magičnimi sposobnostnimi zelo boji in Marley se zave, da se je v tem času spremenil in to na slabše, zato zavrne nove moči ter tako premaga temne sile, ki bi ga skoraj prevzele.


Izbriši (5330 besed)

S svojim citatom se nam predstavi B. M. Baruch. Bing je programer, ki dela za kompleksno podjetje, ki je razdeljeno na številne nivoje, tako da večine svojih sodelavcev sploh ne pozna. Ves čas pridobiva podatke iz višjih nivojev, ki jih mora redno analizirati. Kmalu si pri svojem delu zaželi pomoči, zato prične ustvarjati lasten program, ki bi mu olajšal delo. Ta po mesecih razvoja postane izredno učinkovit in srhljivo človeški. Bing izve, da je tudi njegov kolega Tilli ustvaril lasten program, a ta ga svari naj preneha s svojim početjem, dokler ima še možnost, saj ima občutek, da ga njegov lasten program ogroža. Tilli kmalu izgine v nepojasnjenih okoliščinah, a Bing se s tem ne obremenjuje preveč, dokler ne odkrije, da ga lasten program skuša nadomestiti. Takrat ga še pravočasno izbriše. Na koncu zgodbe se pomaknemo na višji nivo podjetja, kjer izvemo, da je tudi Bing program in da ga bodo zbrisali zaradi pretirane ambicioznosti, ki jo je zakrivil Bingov program.


Vmesna stopnja (12710 besed)

To zgodbo je s svojim citatom zaznamovala Willa Cather. Bran je priznani astrofizik, ki je bil izbran za misijo, da gre na oddaljen planet preverit misteriozni signal. Potuje neskončno dolgo časa, pri tem pa ga pri življenju ohranja posebna kapsula, ki jo nadzoruje umetna inteligenca poimenovana Mae. Dvojica pride na nenavadni planet, kjer odkrijeta zanimive prebivalce, ki ne spominjajo na nobeno znano živo bitje. Bran jih preprosto poimenuje "Stvari". Ko se Bran sprehodi po čudnem planetu, Stvari zajamejo njegovo plovilo in ga po nizu dogajanj pripeljejo v muzej, kjer je po novem razstavljena Mae, saj je glede na tehnološko zaostalost napram tem bioničnim superbitjem pravi artefakt. Stvari s pomočjo telekineze Branu razkrijejo, da se je pravzaprav vrnil na Zemljo, kjer se je v času njegovega odhoda zgodila računalniška revolucija. Umetna inteligenca je mirno zapustila človeštvo, to pa se je pozneje popolnoma uničilo. Od sedaj naprej jim bo Bran služil kot inferiorno, a zaradi zastarelosti zelo zanimivo bitje. V zadnjem odlomku smo priča prizoru, kako Stvar meče palico Branu, ta pa jo pobira in nosi kot psiček.


Nikoli ne veš (2050 besed)

Avtor je ocenil, da se tukaj poda citat Sinclara Lewisa. Astronavt strmoglavi na neznan planet in tam ga preganja stvor odporen na vse vrste orožja. Ko ga ta končno ujame, kozmonavt ne umre, ampak pod stvorom, ki ga objema z vseh strani, začuti prijetno milino, poleg tega pa se mu pozdravijo vse rane.


Nahod (3690 besed)

Gerald Kersh je avtor tukajšnjega citata. Crash se s prijatelji poda v bar na zabavo po službi, še prej pa kupi posebne tabletke za rastline za svojo mamo. V baru se zabava res razvname in Crasha v bujnem dogajanju prične boleti grlo, tako da vzame tablete proti bolečinam. Prične se počutiti čudno, se hitro razhudi in ob navalu besa na daljavo popolnoma ugasne vse luči v baru. Pozneje se onesvesti. Njegova prijatelja sklepata, da je bolan, zato se odpravijo v tropske kraje, saj naj bi bili ti najboljši za preganjanje bolezni. Tam Crash naleti na čudno pleme, ki ga prisili, da prikliče dež, in tam Crash spozna, da ima nadnaravne sposobnosti, ki jih aktivira vsakič, ko vzame tablete za rastline, ki jih je pomotoma zamešal za protibolečinske tabletke. Postane šaman plemena.


Obiskovalci (6150 besed)

Lois Bromfield je za ta del prispeval svoj citat. Tokrat smo postavljeni v kožo pacifističnega nezemeljskega bitja. Na njegov planet pristanejo ljudje in pričnejo loviti Nezemljane, ki so še najbolj podobni neke vrste gosenicam. Sprva ti Nezemljani na provokacije sploh ne reagirajo, saj so zelo umirjeni in na sploh zelo simbiotični. Ljudje pa postajajo vse bolj in bolj agresivni. Odločijo se, da bodo eno od gosenic sicirali. Tedaj Nezemljani pričnejo ukrepati in uničijo sovražnika, ki si je hotel prisvojiti njih in njihov planet. Prizanesejo le doktor Tuttlerjevi, ki je bila na njihovi strani in njeni vojaški ljubezenski simpatiji, s katerim srečno zaživita na novem planetu.


Žal bo nekaj dražje (6920 besed)

Pod citat, ki stoji na začetku te zgodbe, se je podpisal Katil Gibran. Zgodba se prične kot zavarovalniški dopis klientom, ki pravi, da bodo povišali cene zavarovanja zaradi številnih medgalaktičnih nesreč. Zavarovalnica v dokazilo doda tri dokumente, kjer "domorodci" vsak po svoje razglabljajo o nesrečah, ki so se pripetile. Tako smo priča zgodbi ribiča iz Sodome, katerega domači kraj je bil uničen v siloviti eksploziji, po prepričanju Sodomita zaradi grešnega življenja njegovih someščanov. Drugi dokument je spisan s strani prebivalca neke ruske gubernije, kjer je prav tako silovita eksplozija uničila orjaške površine gozda. Tretji dokument pa izhaja iz ZDA, kjer prestrašen prebivalec piše senatorju, da je bil na svoji farmi priča nenavadnim pojavom in da je zagotovo videl strmoglaviti vesoljsko plovilo, a vojska sedaj vse prekriva. Zavarovalnica v zaključku izpostavi, da je nedopustno, da je v tako kratkem času prišlo do takšnega števila nesreč in to celo na istem planetu. Nadejajo se, da bo podražitev prispevala k manj objestni vožnji izletnikov z osebnimi vozili.


Košček doma (11480 besed)

Pri zadnji zgodbi najdemo citat Jacka Londona. Še enkrat več smo v zgodbi priča nesreči vesoljske ladje. Tokrat preživita samo oče in hčerka. Zgodbo od sedaj naprej spremljamo z dveh perspektiv, od dveh glavnih junakov. Na eni Strani je Steve, preživeli brodolomec, ki bo storil vse, da se s hčerko rešita in da ona preživi. Na drugi strani pa imamo Nezemljana Chipa, ki z zanimanjem z ostalimi svojimi brati spremlja prišleka. Nezemljani se odločijo, da morajo njuna življenja obvarovati. Tako jima priskrbijo hrano, primerno klimo, vodo itd. Šele čez nekaj časa se jima Chip razkrije in Steve ter njegova hčerka Ana sta osupla nad novim bitjem, saj je to najbolj popolnih oblik, kar sta jih kdaj videla. Ana sicer v naslednjih dnevih postaja vse bolj nesrečna, saj si želi dobiti vrtnico, a teh na novem planetu ni. Steve trpi z njo, saj hčerka v malodušju vztrajno hira. Chipu se zasmili do dna srca, zato ji s pomočjo bratov ustvari pravo vrtnico in ji tako vrne voljo do življenja. V sklepnem dejanju Zemljanoma nakažejo še vesoljsko plovilo, ki so ga izdelali zanju, in opazujejo njun odhod proti domu.


Odmevi v javnosti

uredi

Aleš Cimprič v Neskončnosti (glasilo Društva ljubiteljev znanstvene fantastike in fantazije) zapiše pozitivno kritiko na račun Rodoška. Pravi, da je avtorjev slog zelo berljiv, da sicer avtor ne odkriva nekega novega področja, a se ga vseeno splača podpreti ter tako zraven privzdigniti še obubožano slovensko znanstvenofantastično sceno. Pohvali dolžino samih zgodb, saj pravi, da so ravno prav dolge, da ne dolgočasijo in ne povejo premalo.

Drago Bajt v spremni besedi zapiše, da je avtor razumljiv najširšemu krogu bralcev in da je tako tipičen učenec zvrsti, ki se ji posveča, torej znanstvene fantastike. Po komentatorjevih besedah je ta tako še trdneje ukoreninjena na slovenskih tleh.

Igor Bratož v Delovi recenziji knjige zapiše, da avtor sledi angloameriški šoli znanstvene fantastike in da na čase zapade v trivialnost. Vseeno Rodoška pohvali, da lepo prikaže zgrešeno prepričanje v neizmerno odrešilno moč tehnološkega napredka. Recenzent pripomni, da branje teče sproščeno in presenetljivo gladko ter doda, da je to branje za marsikoga.

Viri in literatura

uredi

Viri

Edo Rodošek. Nauči me sanjati: fantastične in znanstveno-fantastične zgodbe. Ljubljana: CLIP, 2000.

Literatura

  • Igor Bratož. Recenzija: Nauči me sanjati. Delo 43/78 (2001). 27.
  • Alenka Žbogar. Kratka proza na prelomu tisočletja. Jezik in slovstvo 50/3-4 (2005). 22-23.
Pridobljeno iz »https://sl.wikibooks.org/w/index.php?title=Nauči_me_sanjati&oldid=12372«