Mrtvi kot

Dušan ŠAROTAR: Mrtvi kot. Ljubljana: Študentska založba, 2002 (Knjižna zbirka Beletrina). 154 str. Spremna beseda: Igor Divjak. (COBISS)

O avtorju

Dušan Šarotar je slovenski pisatelj, pesnik, scenarist, publicist in urednik. Rodil se je 16. aprila 1968 v Murski Soboti. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral sociologijo in filozofijo. Je urednik pri Študentski založbi in urednik časopisa AirBeletrina. Na domačiji Miška Kranjca v Veliki Polani organizira literarne večere in je avtor šestih dokumentarnih filmov pri RTV Slovenija. Njegove kritike in eseje najdemo v nekdanjih Razgledih, Mladini, Ampak, Dialogih, Separatiatu, Apokalipsi in Sodobnosti. Njegove zgodbe in pesmi so prevedene v več jezikov. Je član Društva slovenskih pisateljev.

Izdana dela

Proza

Potapljanje na dah, Beletrina, (1999)
Mrtvi kot, Beletrina, (2002)
Nočitev z zajtrkom, Gloos, (2003)
Biljard v Dobrayu, Beletrina, (2007)
Nostalgija, Beletrina, (2010)
Ostani z mano, duša moja/Ostani z menov, düša moja (v slovenščini in prekmurščini), (2012)
Ne morje ne zemlja, Goga, (2012)

Poezija

Občutek za veter (soavtor Feri Lainšček), pesmi, Franc-Franc, (2004)
Krajina v molu (pesmi, Franc-Franc, (2006))
Hiša mojega sina, pesmi, Franc-Franc, (2008)

O zbirki

Zbirka Mrtvi kot je izšla leta 2002 pri Študentski založbi v Knjižni zbirki Beletrina. Krajši uvod v zbirko je napisal Jani Virk, spremno besedo z naslovom Samotna figura, zazrta v daljavo pa Igor Divjak. V zbirki je poleg prologa in epiloga še osem zgodb, ena izmed njih (Morsko pokopališče) pa je razdeljena na tri krajše pripovedi.

Po besedah Igorja Divjaka v spremni besedi v vseh zgodbah nastopi lik, ki je samotar, eksistencialni brezdomec. Čeprav Šarotarjev literarni svet zaznamujeta odtujenost od konkretnih družbenih situacij in usmerjenost k metafizičnim vprašanjem, je vendarle fasciniran nad nekaterimi dosežki civilizacije, kar spretno vpleta v svojo literaturo. V zgodbah se pogosto pojavlja motiv zazrtosti v daljavo; junaki so zazrti v morje, ki se razprostira pred njimi, z balkona opazujejo mesto, ki vse bolj tone v temo, ali pa z letala nelagodno opazujejo praznino, ki jih objema. Njihov pogled je usmerjen v globino, daljavo in širino, zaradi česar se zdi, da presegajo svet okoli sebe. Jezik v zbirki je liričen, kar bralcu omogoča, da se povsem uglasi z lepoto Šarotarjevega melanholičnega literarnega sveta. V zbirko uvaja moto na začetku knjige: Vsa vesoljna ozvezdja so tvoja, so v tebi; zunaj tvoje ljubezni so povsem nestvarna. O. Milosz.

Obnove zgodb

V zbirki je zbranih osem kratkih zgodb, ki jih uokvirjata kratek prolog in epilog.

Notranje dvorišče (približno 400 besed)

Zbirka kratkih zgodb se začne s prologom, ki učinkuje kot spokojna, idilična vinjeta. Ta bralca povabi k poslušanju zgodb. Prolog pripoveduje o zapuščeni hiši ob morju, kjer morebitnega prišleka poleg zapuščene klopce in limonovca pričakajo zgodbe. Da bi jim lahko dobronamerni prišlek prisluhnil, mora sesti na klop, prisloniti glavo k zidu in zapreti oči.

Rojstvo in smrt sonca (približno 5704 besed)

Prva izmed zgodb pripoveduje o novinarju Antoniu, ki se zaradi službene dolžnosti znajde sredi tujega mesta, ki ga obdajata pragozd in mogočna reka. Kot novinar piše za slabo brano kulturniško rubriko, prvič pa je dobil priložnost za delo na terenu – poročal naj bi s prednovoletnega opernega festivala. V dogajalnem toku zgodbe pa se zaplete v dogodke, ki se mu zdijo pomembnejši. Z balkona hotelske sobe opazuje mesto in se spominja srečanja z risarjem in njegovim dekletom, ki sta bila prva človeka, s katerima je tukaj spregovoril in se jima dal portretirati. Naslednje jutro v pristanišču pri reki spet sreča risarjevo ženo, opazi, da pričakuje otroka. Nosečnica ga prosi za pomoč in ga popelje proti ladjam, privezanim v pristanišču. Na eni izmed njih najdeta risarja, ki ranjen leži v mlaki krvi. Antonio pomisli, da je odgovoren za napad roparjev, saj mu je za portret dal več denarja, kot je bilo potrebno. Zaradi občutka odgovornosti in misli na uspešno reportažo, ki bi jo lahko napisal o tem dogodku, se odloči, da jima bo pomagal priti do zdravnika. Kapitanu ladje, ki sedi v baru in kocka, skuša dopovedati, da mora ranjenca in nosečnico prepeljati čez reko, ponuja mu denar, vendar se ta odzove šele, ko izprazni vso denarnico. Plujejo ves dan in se izkrcajo na obali deževnega gozda, kjer naletijo na kapelico. Z ženo najprej povijeta risarja, zatem pa njegova žena začne rojevati. Antonio zapusti prostor. Preden odide, se mu pred očmi zabliska nož, na katerem je strjena kri, a tudi po koncu zgodbe ostane nejasno, če je bil sploh uporabljen kot morilsko orožje.

Vrnitev (približno 10 440 besed)

V tej zgodbi bralec spremlja istočasno dogajanje na štirih prizoriščih: v letalu, ob letališču, v kontrolnem stolpu in na poti na letališče. Zgodba je razdeljena na dvajset kratkih poglavij. V petih poglavjih spremljamo Jakija, ki ob večerih pogosto hodi opazovat letala pri vzletu in pristanku, tokrat pa mu zaradi snežnega meteža avto obtiči v jarku nedaleč od letališča. V petih poglavjih nato spremljamo Hermana na letalu za domov. Prevevajo ga občutki tesnobnosti in strahu, saj let spremljajo hude turbulence. V šestih poglavjih pa nastopa Klara, Hermanova žena, s katerim pričakuje otroka in nestrpno pričakuje moževo vrnitev domov. V štirih poglavjih se pred nami odvija komunikacija med kapitanom letala, na katerem je Herman, in kontrolorji letenja, ki spremljajo let. Slabo vreme na nebu se stopnjuje in glavni dispečer čuti veliko breme odgovornosti. Klari blizu letališča pred avto skoči neznanec, zato naglo obrne volan in se tudi sama znajde v jarku, bliža pa se ji plug, ki z ostrim rezilom lomi led. Ob koncu se izkaže, da je neznanec na cesti Jaki, ki potrebuje pomoč, vendar je priča uničenju Klarinega avta, ne vemo pa, kako resno je poškodovana Klara. Konec je odprt – kontrolorji skrbijo za varen pristanek letala, ki je bralcu zakrit.

Morsko pokopališče

Morsko pokopališče je sestavljeno iz treh krajših zgodb, in sicer Mornarjev vajenec, Cesar z otoka in Ribič. Zdi se, da so zasnovana kot pisma, o čemer priča tudi kratek moto na začetku sklopa: Pisma mrtvim valovom, ki plivkajo v mojem spominu.

Mornarjev vajenec (približno 273 besed)

Avtor nagovarja neimenovanega moškega, skrivnostnega mornarja, ki je skušal v samoti drvečega avtomobila prestopiti mejo, citira njegove misli in pripoveduje o tem, kaj je neznanec pustil v njegovem življenju. Besedilo izraža hvaležnost in spoštljivost.

Cesar z otoka (približno 270 besed)

Avtor neznanca imenuje Kaligula. Razberemo, da je neznanec blodil po pohorskih gozdovih in bežal pred skrivnostnimi preganjalci, preden se je zasidral na otoku, kjer je pripovedoval o svojih dogodivščinah in se vse življenje skrival pred vsiljivci. Naposled se je le predal tistemu, ki ga je pričakoval, zato je, kot pravi pripovedovalec, njegova zgodba še skrivnostnejša.

Ribič (približno 252 besed)

Avtor nagovarja ribiča in omenja skrivnostni otok Garmo, zato lahko potegnemo vzporednico z Šarotarjevim prvencem, romanom Potapljanje na dah (1999), v katerem glavni junak izolirano od civilizacije živi na otoku Garma. Omenja tudi hišo z najlepšim notranjim dvoriščem, kar nas spomni na motiv notranjega dvorišča v prologu. Iz besedila razberemo, da je bila knjiga napisana prav tam in končana, še preden je znova pognal limonovec pred modrim oknom, za katerim so se rojevale te vrstice.

V ladjedelnici (približno 4290 besed)

Glavni junak zgodbe, Mario, vesten delavec v ladjedelnici, kjer dela štirinajst ur na dan za borno plačo, živi pri starših in v življenju nima posebnega cilja. Toda tega dne je drugačen, ker je noč prvič preživel zunaj doma, pri dekletu, ki mu je obljubilo prihodnost. Misli mu uhajajo k neprespani noči in zaljubljen premišljuje o tem, da bi si vzel dopust in praznike preživel z dekletom. Sklene, da bo prvič, odkar je zaposlen v ladjedelnici, stopil do direktorja in ga prosil za teden dopusta. Med vožnjo v službo sanjari o tem, da bi dekletu kupil majhno darilce, mogoče prstan ali obesek. Ko prispe v službo, se napoti k direktorju, na katerega naleti v avli, vendar je ta že namenjen ven, zato se samo pozdravita. Mario se vrne na svoje običajno delovno mesto, na žerjav, od koder ima čudovit pogled na morje. Ko se oglasi ladijska sirena, ki oznanja čas za malico, sklene, da se bo kljub pravilom za nekaj časa izmuznil iz ladjedelnice, da bi šel po darilo za svoje dekle. Ko se iz mesta razgleduje na ladjedelnico, spozna, da je na ladjo pozabil odložiti veliko pločevinasto ploščo, ki s zdaj pozibava nad pristaniščem. V izložbi si izbere srebrn prstan z rdečim kamenčkom, vendar naslednji trenutek spozna, da je trgovina zaprta. Umakne se v krčmo, kjer spije dve pivi, čeprav se zaveda, da v času službe ne sme piti. V zanosu se vrne k trgovini in v izložbo vrže kamen. Vrne se v službo in razmišlja, da je končno postal mož, odgovoren za svoja dejanja.

Zadnja želja (približno 3410)

Glavni junak te zgodbe je pater Mihol, ki živi v samostanu na nekem otoku, od koder vsak dan opazuje ladje. V samostanu sprejema goste, turiste, ki si želijo ogledati samostan. Ko zazvoni telefon, se javi, vendar tisti na drugi strani že prekine. Izkaže se, da je klicatelj moški, imenovan Damjan, ki bi si s svojo partnerko Barbaro rad ogledal samostan, vendar se nihče ne javi na telefon. Pater ju opazuje s svojega stolpa, ko se izkrcata. V zgodbo vstopi še četrta oseba, stara baba, katere zadnja želja je umreti v samostanu. Damjan in Barbara se odločita, da ne bosta obiskala samostana, in se gresta kopat.

Na previsu (približno 2592 besed)

Glavni junak, starec Benjamin, se sredi noči sprašuje, kje je njegova žena Marija, in tipa po njeni strani postelje, ki je prazna. V sobi se mu pridruži maček Beli, ki v sobo skozi odprto okno spusti še več mačk. Iz zgodbe razberemo, da Marije že nekaj časa ni. Za časa skupnega življenja mu je bila kljub pitju naklonjena, vendar je njena ponižnost Benjamina silila v blaznost, rešitev pa je iskal v mačkah. Odslej je vsak dan hodil na previs, kjer so se zbirale mačke. Vse več mačk se naseli v njegovi hiši, zato se jim povsem umakne in zaživi pod skalo v bližini previsa, kjer ga je pogosto obišče Beli, najpomembnejši maček. Ko Beli umre, ga Benjamin pokoplje in ob tem ima občutek, da je izpolnil zadnjo in edino nalogo v svojem življenju ter postal boljši človek.

Končna postaja (približno 4704 besed)

Zgodba je od vseh v zbirki najbolj kompleksna in skrivnostna, saj je vanjo vpleten zapleten motiv časa, ki bralcu poraja več vprašanj kot odgovorov. Zgodba je razdeljena na trinajst poglavij. V mestu (iz besedila lahko razberemo, da gre za mesto v Pomurju na slovenski strani meje ter da je dogajalni čas začetek 20. stoletja), v katerem dela načelnik Drejč na majhni železniški postaji ob meji, od nekaj obstaja več različnih ur in časov, saj se prebivalci mesta ravnajo po več različnih urah v mestu. Načelnik Drejč se ravna zgolj po svoji žepni uri, njeno točnost pa hvali tudi župnik Slepec, ki ga tu in tam obišče na postaji. Drejč čaka vlak, ki zamuja in medtem tesnobno razmišlja o tem, kako bo njegova postaja nekoč postala nepomembna, saj ljudem ne bo več potrebno izstopati, da bi prečkali mejo. Nato v zgodbo vstopi mlad gospod Eduardo Pratobevera, študent na politehniki, ki je napoti v Pešto, kjer bo imel svoje prvo javno predavanje. Spominja se profesorja, ki mu je predlagal to pot, saj je tudi sam nekoč potoval po teh krajih. Ko zaspi na vlaku, se zdi, da sanja o profesorju in njegovih dogodivščinah. Nenadoma se vlak sunkovito ustavi. Zgodba nato pripoveduje o Drejču, ki ostane sam na postaji in presenečen ugotovi, da vse ure v mestu stojijo. Nato nastopi zgodba profesorja, ki v kavarni opazuje nenavaden predmet, ki meri čas, toda vprašanje, ki ga muči, je, kateri čas meri naprava. Medtem Eduardo izstopi iz vlaka in se približuje mostu, ki prečka reko. V zgodbo vstopi še mestni urar Paša, ki je lastnik skrivnostne naprave, ki obsede profesorja. Ista oseba se znajde tudi v Eduardovi zgodbi, nanj naleti na brodu, ki vozi potnike čez reko. Zgodba nato spet pripoveduje o profesorju, ki na omenjeno napravo naleti v skrivnostni temni sobi, kjer leži zapuščena in umazana v plehnatem umivalniku. Počuti se izdanega. Zgodba se zaključi z Drejčem, ki se vse bolj zaveda minljivosti svoje službe, hkrati pa neoprijemljivosti časa.

Samotar (približno 2160 besed)

Glavni junak zgodbe večer za večerom opazuje, kako se v stolpnicah okoli njega ugašajo luči. S tistimi, ki vso noč ne ugasnejo luči, se čuti povezanega. Iz zgodbe izvemo, da se je samotar sprva umaknil v stanovanje in se vse bolj predajal samoti, opustil je vsakodnevna opravila, nato pa v dogajalnem toku zgodbe spremljamo njegovo stopnjevanje norosti, ki nastopi kot posledica hude osamljenosti in introvertiranosti – vidi razne privide, ima prisluhe in vse bolj tudi fizično trpi.

Začetek zgodbe (približno 270 besed)

Zbirka kratkih zgodb se zaključi z epilogom, ki zaokroža podobo Šarotarjevega literarnega sveta. Pripoveduje o skrivnostni silhueti, ki se približuje zasneženi vasi in prinaša slavje. Igor Divjak v spremni besedi predlaga več interpretacij zgodbe: lahko jo beremo kot realistično sliko prihoda nekega moža v vas ali kot fantastično prispodobo o prihodu nadnaravnega bitja, ki jo lahko razumemo kot parabolo o prihodu pomladi ali kot parabolo o prihodu smrti.

Odmevi v javnosti

Marca 2003 je Petra Vidali v reviji Literatura napisala kritiko zbirke z naslovom Ne urbano, samo zelo samotno. Šarotarjeve junake primerja z romanesknimi osebami Dušana Merca (zlasti iz romana Slepi potnik) in z osebami iz kratke in romaneskne proze Janija Virka. Razliko med njimi vidi v tem, da Šarotarja ne zanima razlaga, ne išče odgovorov na vprašanja, temveč samo opisuje. Meni, da osebe same po sebi niso akterji, torej gre za pasivne junake (z izjemo Ladjedelnice, kjer junak sam sproži neko dejanje, spremembo). Avtorica oceni, da je zadnja, epiložna zgodba preveč nejasna, bralcu nerazumljiva. Kot hommage (fr. poklon) označi tri zgodbe: Mornarjev vajenec, Cesar z otoka in Ribič, za katere pravi, da so gotovo pomembne za avtorja, manj pa za bralce. Tudi konec zgodbe Vrnitev (ki jo, presenetljivo, ne naslavlja pravilno, temveč z naslovom Mrtvi kot), oceni za nekoliko na hitro, eliptično rešenega. Zgodbi Rojstvo in smrt sonca ter Vrnitev ocenjuje kot najboljši. Po njenem mnenju so najboljše zgodbe v zbirki tiste, ki potekajo v urbanem prostoru.

V mesečniku za kulturo, politiko in gospodarstvo Ampak je Tomaž Kaštrun aprila 2003 napisal recenzijo zbirke. Tudi on avtorjev stil pisanja primerja z Virkovim, vendar vpleta tudi Boštjana Seliškarja. Po njegovem mnenju Šarotar vsako zgodbo postavi pred dejstvo, da gre za izkustveno podobo samote sveta. Gre za težko izrekljive, vendar elegantno in podrobno opisane podobe in prav spretno modeliranje teh podob po mnenju recenzenta zbirko in njenega avtorja uvrščajo v sam vrh mlade slovenske proze.

O zbirki je oktobra 2003 pisal tudi Jože Horvat v Sodobnosti. Zdi se mu, da sta prolog in epilog ter tri besedila pod skupnim naslovom Morsko pokopališče pravzaprav pesmi v prozi. O avtorjevem slogu pisanja ter zgodbah samih ima skozi kritiko sicer dobro mnenje, vendar v zaključku prizna, da bi si človek ob branju želel, da bi pripovedi, ki jih odlikuje zlasti velik posluh za poezijo stvari in človekovo dušo, prinesle tudi kaj več dogajalne dinamike. Svojo trditev opravičuje s tem, da bi tako zbirka dobila več bralne atraktivnosti, čeprav ji, kot sam poudari, ničesar ne manjka, vendar je brez tega bralno privlačna bolj za literarne specialiste – ali, kot pravi Horvat, tiste osamelce, ki lahko obstajajo, obrnjeni proč od dramatičnega življenja.

Zadnjo kritiko z naslovom Svež pogled na življenje, ki nas obdaja je napisala Varja Velikonja novembra 2003 v Književnih listih, kjer kot posebno lastnost zbirke omenja, da si kot aktivni bralec konce zgodb lahko pričaraš tudi sam. Zgodbe bralcu pustijo le slutnjo, kaj bi se lahko zgodilo, pa naj si zamisli sam. Tudi ona izpostavi kot skupno točko vsem zgodbam Šarotarjevega protagonista, izrazitega samotarja, ki ga najbolj pooseblja glavni junak zgodbe Samotar. Omenja tudi posebnost njegovega literarnega sveta – odtujenost od konkretnih družbenih situacij in usmerjenost k metafizičnim vprašanjem, ki pa se spretno prepletajo z avtorjevo očaranostjo nad letališči, pristanišči in produkti moderne civilizacije.

Število kratkih zgodb v zbirki se spreminja glede na avtorja kritike; Igor Divjak v spremni besedi imenuje enajst zgodb, saj prologa in epiloga ne šteje kot zgodbo, isto velja za Tomaža Kaštruna in Varjo Velikonjo, Petra Vidali v svoji kritiki govori o trinajstih kratkoproznih besedilih, torej vsa besedila v zbirki jemlje kot samostojne kratke zgodbe, medtem ko Jože Horvat prešteva deset zgodb (Morsko pokopališče obravnava kot eno samo zgodbo).

Viri in literatura

Viri

Dušan ŠAROTAR: Mrtvi kot. Ljubljana: Študentska založba, 2002 (Knjižna zbirka Beletrina). (COBISS)

Literatura

Petra VIDALI: Ne neurbano, samo zelo samotno: Dušan Šarotar: Mrtvi kot. Literatura 15/141. (2003). 160–164. (COBISS)

Tomaž KAŠTRUN: Dušan Šarotar, Mrtvi kot. Ampak: mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo 4/4. (2003). 69. (COBISS)

Jože HORVAT: Dušan Šarotar: Mrtvi kot. Sodobnost 67/10 (2003). 1322–1323. (COBISS)

Varja VELIKONJA: Svež pogled na življenje, ki nas obdaja. Književni listi: štirinajstdnevna knjižna priloga časnika Delo (2003). 11. (COBISS)