Kosec koso brusi

Lado Kralj: Kosec koso brusi. Ljubljana: Študentska založba, 2001. 153 str. 500 izv. (COBISS).

O avtorju

Glej članek o Ladu Kralju.

O zbirki

Knjiga Kosec koso brusi je zbirka petih zgodb avtorja Lada Kralja, ki obsegajo 5616 – 8323 besed. Zbirka je izšla leta 2010 pri Študentski založbi.

"Kosec koso brusi je knjiga petih daljših pripovedi, ki se dogajajo vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa do našega časa. Časi se sicer menjujejo, a kot da so vedno enako dušeči za nemirne in neprilagojene individualiste." (Beseda na ovitku, 2010)

Naslov zbirke je vzet iz revolucionarne partizanske pesmi, ki se pojavi tudi v zadnji zgodbi.

Zgodbe je žanrsko težko opredeliti, razen zgodbe Kosec koso brusi, ki je predelava slavne srednjeveške moralitete Slehernik. Štiri zgodbe ( Država in revolucija, Rien ne va plus, Pojedina pri Druškoviču ter Kosec koso brusi) so pred izdajo knjige že izšle v revijah, zgodba Stolp norcev pa je bila prvič objavljena v tej zbirki. Večinoma se zgodbe dogajajo v Ljubljani, le zgodba Stolp norcev se v celoti odvija izven slovenskega ozemlja, na Dunaju. Drugi kraji dogajanja so še Mirna Peč, Unterjeserz in Notranjska.

Zgodbe se med seboj zelo razlikujejo, vendar je med njimi tudi nekaj povezav. Zgodbe si kronološko sledijo. Ko prebiramo zgodbe po vrsti, potujemo skozi čas. Prva zgodba, Država in revolucija, se odvija v sedemdesetih letih, druga zgodba, Rien ne va plus, najverjetneje v osemdesetih letih, tretja, Pojedina pri Druškoviču, v devetdesetih letih, zadnji dve zgodbi, Stolp norcev in Kosec koso brusi pa lahko uvrstimo v sodobnost. Zgodbam je skupno tudi pomanjkanje nedoločnikov ter nekatere nerazvozlane skrivnosti, ki bralca še dodatno pritegnejo.

Motivno-tematska analiza

Zgodbe opisujejo družbene okoliščine v zadnjih štiridesetih letih. Njegovi junaki so tipični nosilci družbenih vlog. Nekateri motivi, ki se pojavljajo v zgodbah, so vzeti iz resničnega življenja. Takšni sta zgodbi Pojedina pri Druškoviču ter Kosec koso brusi. Prevara upokojencev iz zgodbe Kosec koso brusi se je zgodila njegovi mami, o moškem, ki je umrl v izredno slabih socialnih razmerah, pa so mu pripovedovali prijatelji.

Tematsko so si zgodbe različne. Govorijo o gledališču v času socializma, zasvojenosti z igrami na srečo, človeku, ki je živel in umrl v zelo slabih socialnih razmerah, mlademu paru, ki si je želel uspeti na Dunaju s svojim igralskim talentom in o plačilu za storjene napake pred najvišjim sodnikom.

Motivi, ki se pojavljajo v zgodbah so: motiv zasvojenosti z igrami na srečo, nasilja nad ženskami, negotovosti, smrti, osamljenosti, prevare.

Kot je Lado Kralj povedal v intervju za časopis Delo, se v njegovih zgodbah mešajo realistične prvine z elementi fantastike. Pisanja zgodb se je lotil skoraj na enak način kot Zola. Raziskal je objektivne okoliščine in stvari realistično opisal, kar se kaže predvsem v zgodbi Rien ne va plus.

Jezikovno-slogovna analiza

Za Kraljev slog je značilno izpuščanje nedoločnikov (npr. ničesar ni videt, namesto ničesar ni videti). V besedilih se pojavlja tudi veliko pogovornih besed (npr. pod mus, filing, šibaj, šansa, komplicirano …). V nekaterih zgodbah se pojavijo pesmi (npr. v zgodbi Kosec koso brusi se pojavi partizanska pesem) ali pa misli v tujih jezikih (angleščini, hrvaščini …). Kralj je uporabil v zgodbi Rien ne va plus nekaj žargonskih besed (npr. sistem adoptivnega fotra, La boule passe, deranžirat žeton …). V zbirki so prisotne tudi prvine nižjega pogovornega jezika (vulgarizmi in kletvice).

Pripovedovalec

V dveh zgodbah (Država in revolucija in Stolp norcev) je pripovedovalec tretjeosebni. Prvoosebni pripovedovalec pa je v preostalih dveh zgodbah ter v dnevniškem delu zgodbe Pojedina pri Druškoviču.

Novela

Zgodbe so po obliki novele, čeprav avtor zanje uporablja izraz kratka proza. V intervjuju, ki ga je avtor imel za revijo Delo, je povedal, da tega izraza ne uporablja, ker se mu zdi, da je ta izraz nekaj historičnega, da ni več v uporabi. Ob izdaji zbirke mu je Tomo Virk čestital in pri tem za njegove zgodbe uporabil izraz novele. Da gre za novelo, potrjujejo tudi nekatere značilnosti novele: obseg (srednje dolga pripoved), v ospredju je en dogodek (dramska igra, igranje iger na srečo, pojedina pri Druškoviču, neuspeh z gledališko predstavo, potovanje k večnemu sodniku), pripovedovanje je dramatično in napeto, skrčen dogajalni prostor.

Obnove

• Država in revolucija (približno 8323 besed)

Zgodba govori o gledališki igralki Luciji in partijskem funkcionarju Vinku. Lucija in Vinko se večkrat sestajata. Poleg privlačnosti, ki jo je čutiti med njima, je razlog njunega sestajanja tudi ta, da si vsak želi uresničiti svoj cilj. Lucija si zelo želi igrati vlogo Aleksandre Kolontaj v igri Država in revolucija, za katero se še ne ve ali bo lahko uprizorjena ali ne, Vinko pa želi Lucijo pridobiti v partijo. Jezik partije ji je tuj, tudi njene zgradbe in načel ne razume najbolje, zato je tudi šepetalki Kristini, s katero je imela Lucija razmerje, preden je v njeno življenje stopil Vinko, ni uspelo zvabiti med komuniste. Edina stvar, za katero se ji zdi vredno včlaniti v partijo, je vloga Aleksandre v igri. Vinko se je odločil, da ji bo pomagal pridobiti to vlogo. Obiskal je Ceneta na Notranjskem ter se udeležil sestanka programskega sveta, na katerem je namesto, da bi se boril za igro, le nemo obsedel in poslušal argumente drugih, ki so bili proti uprizoritvi te igre. Ob večerji se mu je igralka zahvalila za trud, ki ga v resnici sploh ni izkazal.

• Rien ne va plus (približno 6671 besed)

Zgodba govori o Kontlerju, ki je velik del svojega življenja in dobička posvetil uresničevanju svojih sanj, na koncu pa pristal na trdih tleh realnosti. Njegove sanje so bile priigrati najvišji možni dobitek v igralnici v Unterjeserzu, kamor je pogosto zahajal. Ni imel službe, zato je denar, ki ga je nosil v igralnico, izprosil od svoje žene Nataše, ki je komaj zaslužila dovolj za preživetje obeh, ali mame. Svojo ženo je pogosto pretepal. Ko je imel Kontler Natašinega nerganja dovolj, je odšel za nekaj časa iz Ljubljane k mami v Mirno Peč, nato pa se je zopet vrnil. To je storil večkrat. Ko je tudi ona ostala brez vsega denarja, sta skupaj odšla v igralnico. Sprva je šlo Kontlerju dobro in je dobival, nato pa je ostal brez vsega. Z Natašo sta obubožana sedela v naslonjaču, ko je prišel krupje, ki je Kontlerju razkril žalostno novico. Igralnica je namenjena ljudem, ki se pridejo tja zabavat, ne pa ljudem, ki imajo takšne namene, kot jih ima on. Takšni v igralnici nikoli ne bodo dosegli uspeha.

• Pojedina pri Druškoviču (približno 6466 besed)

Pjer razkazuje svoje nove poslovne prostore Avgustu. Med ogledom se spominjata človeka, ki je umrl v tem prostoru. Ta človek je zapustil edino dnevnik, iz katerega izvemo marsikaj o njegovem življenju in smrti. Andrejko je moški srednjih let. Še vedno je študent, čeprav na predavanja že dolga leta ne hodi. Doma ga ne marajo. Veliko časa je preživel v knjižnici ter večkrat delal v Druškovičevi tiskarni, kjer je spoznal Maričko, s katero sta se nekajkrat tudi sestala. 1. julija je tako kot vsak dan hotel v knjižnico, a je našel le napis, da so jo preselili. Poiskal je prenovljeno knjižnico, vendar se tam ni počutil več domače. Za tem je odšel v Druškovičevo tiskarno, kjer so imeli pripravljeno pojedino. Tam je bila tudi Marička, ki se je preimenovala v Mariso ter postala uspešna in izobražena ženska. Veliko časa je namenila Andrejku, na koncu večera pa sta odšla k njej v stanovanje, kjer je Andrejko ostal do jutra. Domov ga je odpeljal šofer. Utrujen se je ulegel in zaspal za vedno.

• Stolp norcev (približno 5616 besed)

Marjan in Uršula sta odšla na Dunaj, kjer sta živela v stanovanju gospe Ferjan. Želela sta zmagati v gledališki avdiciji in si tako pridobiti stanovanje ter štipendijo do javne uprizoritve te igre. Njun načrt se ni uresničil. Igra ,v kateri je Uršula igrala žensko, ki je pretirano jedla in nato bruhala, ni navdušila žirije. Navdušila pa je Hannelore, s katero so se zelo ujeli in na koncu živeli skupaj. Ta jima je predlagala naj poskusita še na Inštitutu za slavistiko, toda tudi ta poskus jima je spodletel. Hannelore jima je pokazala Stolp norcev in jima povedla, kaj se je dogajalo v njem. V Stolpu norcev so proizvajali bolečino. Ko sta se nekega mrzlega meglenega večera vračala domov, sta videla na mostu, o katerem jima je Hannelore pripovedovala, da privlači samomorilce, podobo človeka, ki je skočil v Donavo. Menila sta, da je bila to ona. Vrnila sta se v stanovanje in zaman čakala pozno v noč, da bi se vrnila. Naslednji dan sta se morala izseliti iz stanovanja.

• Kosec koso brusi (približno 8197 besed)

Janko Slehernik je bil referent na upravni enoti. V svoji preteklosti je preslepil veliko ljudi, med njimi tudi gospo Perlovič. Na enoto, kjer je bil Slehernik zaposlen, je prišla doktorica Zeiss, ki je pod drobnogled vzela njihovo delo. Prišla je tudi k Sleherniku in pri njegovem delu ugotovila veliko prevar. Pogovarjala sta se o njegovih grehih, nato pa ga je poslala na potovanje k večnemu sodniku. Na voljo mu je dala 16 ur, da poišče dva sopotnika. Odpravil se je k bratrancema Frenku in Štefu, toda nihče izmed njiju ni hotel na to pot. Nato se je odpravil v banko in tam dvignil zelo veliko vsoto denarja, ki se je kmalu zatem spremenila v bel papir. Po pomoč je odšel še k prijatelju Tomažu, ki mu je svetoval, naj poišče Marijo Doberdev. Živela je v Cukrarni. Povedala mu je, da ga lahko pred najvišjim sodnikom rešijo le dobra dela. Bila je njegova edina spremljevalka. Potovanje se je začelo iz Slehernikove domače hiše. Ponj so prišli s helikopterjem, na katerem je bila Matilda s koso ter njeni varnostniki. Tam so bili tudi vsi njegovi znanci.

Odmev v javnosti

Kritika dela

Bernard Nežmah pravi, da pri Kralju prevladuje lahkotnost pripovedovanja, ki jo ustvarja idealna mera med naracijo in fabulo. To delo, po njegovem mnenju, ni lahko branje za množice. Vsaka zgodba preseneti tako s tipom protagonista, kot z zapletom in nepredvidljivim razpletom. Uspeva mu literarizirati duh časa od sedemdesetih let naprej. Z vzporednimi svetovi se izmakne okvirom realizma. Poleg estetske vrednosti pa odpira tudi vprašanje, od kod izvira njegov literarni navdih. Najbolj ga pripisujejo osebnim doživljajem in domišljiji, skoraj nikoli pa ga ne pripisujejo pol stoletnemu študiju in preučevanju književnosti.

Natečaji in nagrade

Leta 2010 je prejel nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec ter leta 2011 nagrado fabula, ki jo podeljuje časopisna hiša Dnevnik.

Viri in literatura

Viri

• Lado Kralj: Kosec koso brusi. Ljubljana: Študentska založba, 2001.

Literatura

• Peter Kolšek. Na začetku je bilo socialno ogorčenje: Lado Kralj, dobitnik letošnje nagrade fabula. Delo 53/92 (2011). 15. (COBISS)

• Bernard Nežmah. Lado Kralj: Kosec koso brusi. [1]. 11.12.2013