Grenka roža

O avtorju

Vinko Šmajs je slovenski literat, publicist in pedagog. Rodil se je 11. 7. 1924 v Parižljah pri Braslovčah. Osnovno šolo je obiskoval v Braslovčah, nižjo gimnazijo pa v Žalcu. Izpite za peti in šesti razred gimnazije je opravil leta 1946, leta 1948 pa je opravil učiteljsko maturo na državnem učiteljišču. Diplomiral je iz slovenskega in ruskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poučeval je na nižji gimnaziji v Prevaljah, od leta 1952 v Velenju na osnovni šoli v stari konjušnici, od leta 1959 pa na Osnovni šoli Mihe Pintarja Toleda. Potem pa je vse do upokojitve poučeval na Rudarskem šolskem centru, kjer je deloval tudi kot pomočnik direktorja in vodja izobraževanja odraslih. Vinko Šmajs je bil gibalo kulture na šolah, na katerih je bil zaposlen, petnajst let pa je bil tudi tajnik na Zvezi kulturnih organizacij Velenje. V Šaleški dolini je dolgo zbiral pesmi mladih, ki jih je izdajal v knjižicah Moja pesem ni le moja pesem. Več kot trideset let je bil honorarni dopisnik pri časopisu Večer in pri reviji Otrok in družina, ukvarjal pa se je predvsem z vzgojno problematiko.

Vinko Šmajs je za delo v Zvezi kulturnih organizacij prejel srebrni in zlati list. Dobil je Kajuhovo nagrado mestne občine Velenje in posebno priznanje Kulturne skupnosti Velenje za ljubiteljsko delo v društvih. Prejel pa je tudi državno priznanje, in sicer srebni in zlati venec.

Dela

Zbirke kratke proze

• Krik iz mladosti (1997)
• Grenka roža (2000)
• Hvalnica dnevu (2003)
• Tudi jesen je lepa (2006)
• Sonce mojega življenja (2006)
• Skriti dnevnik (2007)
• Pokošeno klasje (2009)
• Mama, rad te imam (2010)
• Vijugasta cesta do večnosti (2011)
• Posvetilo dragemu očetu (2012)

O zbirki

Zbirka kratke proze Grenka roža je izšla leta 2000 pri založbi Studio Rebernik. Spremno besedo je napisala Zofija Mazej Kukovič, dve krajši besedili, v katerih so navedene misli o sami zbirki, pa sta napisala Ivo Stropnik in Josip Bačič.

V zbirki je 18 kratkih zgodb. Stropnik meni, da je morda ravno število 18 simbolni sinonim za odraslost, polnoletnost in modrost retrospektivnega pogleda na avtorjevo otroštvo–mladost–odraščanje, kar pa je tudi temeljno motivno-tematsko obzorje lirično zaokroženih črtic, ki so prostorsko-folklorne prispodobe tržaškega in idiličnega hmeljarskega sveta ob Savinji. Za zgodbe v zbirki Grenka roža je značilna domačijska literarna snov. Za Vinka Šmajsa je značilno kratko in jedrnato ubesedovanje. Njegove zgodbe so jasne in literarno talentirane formulacije zapisanih misli, nostalgij, spominjanj. Zgodbe ne zadovoljijo bralčevih pričakovanj, ker so stereotipne, zato jih lahko uvrščamo med trivialno literaturo.

Obnove zgodb

Žlahtni kup zrnja (približno 690 besed)

Pripovedovalec se spominja poletnega jutra, ko je moral k Jurkovim pomagat mlatit in mleti pšenico. Med delom je opazoval gospodarja Tineta in njegovo ženo Micko, ki sta se ves čas spogledovala. Po končanem delu mu je Micka v zahvalo podarila hlebec belega kruha in denar. Ko je prišel domov, je hlebec in denar podaril materi.

Nagrada (približno 2300 besed)

Pripovedovalec se ob pogledu na modro knjižico, ki jo je kot šolar dobil od nadučitelja kot nagrado za pridnost, spominja šolskih dni. Spominja se, kako sta z Dragico prepevala pred celim razredom in kako so z zanimanjem in radovednostjo poslušali učitelja zgodovine, ki jim je pripovedoval zanimive zgodbe. Pripovedovalec spomine konča z mislijo, da dandanes nagrade uničujejo ljudi.

Grenka roža (približno 1840 besed)

Pripovedovalec se spominja dneva, ko je moral z očetom na trgatev hmelja. Medtem ko je obiral hmelj, je ves čas mislil na Anko in jo vztrajno čakal, saj mu je obljubila, da mu bo prišla pomagat. Potem ko so hmelj potrgali in posušili v sušilnici, so ga morali prodati, da je njegov oče lahko plačal dolgove. Oče je želel prodati hmelj po visoki ceni, vendar je s prodajo dolgo zavlačeval, tako da ga je na koncu prodal po zelo nizki ceni. Tako je družina živela v hudem pomanjkanju in dolgovih.

Peterčkove poslednje sanje (približno 1270 besed)

V zasneženi decembrski noči se pripovedovalec spominja dne, ko je v prazničnem decembru s sošolci igral igrico o umirajočem Peterčku. Pripovedovalec je igral vlogo zdravnika, ki se je trudil pozdraviti Peterčka, vendar mu ni uspelo. Med gledalci, ki so bili zelo navdušeni nad igro, je bila tudi pripovedovalčeva mati, ki ga je zelo pohvalila. Po končani predstavi sta pripovedovalec in njegova prijateljica Vikica, ki je v predstavi igrala Peterčka, odšla v cerkev poslušat orgle in petje. Pripovedovalec se spominja njene bližine in topline, ki jo je oddajala.

Padec srebrnika (približno 1150 besed)

Pripovedovalec se na praznik velike noči spominja, kako je še kot otrok s svojimi brati komaj čakal, da jih obišče Brednikova botra, saj jim je vsako leto pred belo nedeljo prinesla pisanko – kolač in pirh za vsakega otroka. Tisto leto pa so poleg pisanke dobili tudi srebrnike. Sanjali so, kaj vse bi si lahko kupili s tem denarjem. Na koncu so morali vsi užaloščeni denar dati očetu, saj je moral poplačati dolgove. Dandanes, ko pripovedovalec stoji pred postajami trpljenja, dojema trpljenje, ki ga je prvič doživel že takrat, ko je moral očetu dati srebrnik.

Od Celja do Žalca … (približno 2540 besed)

V poletnih dneh, ko je bilo najbolj vroče, so v Savinjski dolini ljudje začeli s trgatvijo hmelja. Med trgalci je bil poleg pripovedovalca tudi gospodarjev sin Tone, ki se je med trgatvijo zaljubil v Anito. Ponoči, ko so vsa dekleta že spala, je Anka mislila na Toneta, ki se je okrog polnoči znašel v njeni postelji, v kateri sta se predala drug drugemu. Pred odhodom je Tone Aniti podaril prstan. Ko je Anita rodila, je Tone prišel na Dolenjsko, potem pa sta kmalu odšla na njegovo domačijo. Njun sin je hitro rasel in pomagal očetu pri delu. Ko je bila Anita ponovno noseča, je Tone hudo zbolel in kmalu zapustil Anko z dvema sinovoma. Anito je Tonetova smrt zelo prizadela, niti ni vedela, če bo zmogla živeti brez njega.

Vijolica (približno 460 besed)

Pripovedovalec stoji na dvorišču in razmišlja o materinskem dnevu. Spominja se, kako je na travniku polnem cvetlic, nabral veliko vijolic, ki jih je želel podariti materi za njen praznik. Medtem ko je nabiral vijolice, se je njegova mati že vračala iz službe, tako da ga je kar naenkrat presenetila na travniku. V zadregi ji je podaril rože, ona pa ga je toplo stisnila k sebi. Njena toplina je še dandanes prisotna v njegovem srcu.

Impresija rumenega trenutka (približno 800 besed)

Ob cvetoči vrbi se v pripovedovalčev spomin prikrade Anka, ki jo je imel zelo rad. Videl je njeno podobo in se v mislih pogovarjal z njo. Z mislimi je odtaval na grob, v katerem je počivala. Povedal ji je, da ji ni nikoli priznal, kako mu je nekajkrat prizadela srce. V toplem pomladnem dnevu pripovedovalec ve, da nobena pomlad ne bo več takšna, kot je bila takrat, ko je bila Anka še ob njem. Pripovedovalec svoje razmišljanje zaključi s tem, da je zelo pomembno, da se zavedamo vseh trenutkov, življenja in samega sebe.

Rdeča potonika (približno 570 besed)

Pripovedovalec se sredi travnika polnih rož, med katerimi so tudi potonike in hortenzije, spominja matere, kako mu je kot otroku velevala, da ne sme trgati potonik. Še danes se spominja njenih besed in njenih sivih toplih oči, ki jih ne bo nikoli pozabil. Nekaj metrov stran od njega v travniku raste rdeča potonika, ki ga spominja na mater in njegovo mladost, ki se ne bo vrnila.

Vrtnica (približno 460 besed)

Pripovedovalec leži na plaži ob morju. Na vodi zagleda rdečo vrtnico, ki ga spominja na mamo in njegovo ljubezen. Spominja se, kako je materi izročil vrtnico, kako ga je v vročih julijskih dneh trepetajoče čakala. Spominja se njenega magičnega pogleda, ki je večen, vendar izgubljen. Spominja se svoje matere, dotikanja vsega, kar se vrača k njej.

Astra (približno 570 besed)

Pripovedovalec se spominja poznega jesenskega jutra, v katerem so ga vodenke prosile, naj še ne odide. V gosti megli se je zazrl v astro, katere popek se je razbohotil v velik bel cvet. Do bele astre je čutil posebno naklonjenost, saj je ob zvonjenju zvonov začutil, da je njegovo prijateljico Miro dokončno uničil rak. Ob tem je začutil veliko žalost, cvet pa je pustil, da je zrasel v šopek namenjen njegovi pokojni prijateljici Miri, ki je v srcu začutila njegov poljub.

Krik (približno 1270 besed)

Pripovedovalec se spominja julijskega dne, ko je dobil poziv v vojsko. Mati mu je pripravila kovček, ki ga je čakal v veži. Vedno znova ga je opominjala, da ne bo zamudil vlaka. S svojimi očmi je še enkrat preletel vsak delček svoje domačije. Mati je bežno preletela njegov obraz, oba pa sta skrivala solze, ki so se zadrževale v njunih očeh. Ob zvoku vlaka se je odpravil proti železniški postaji. Na poti proti postaji se je spominjal študentskih let in Ančke, ki ga je vsako jutro čakala na postaji. Ko je prišel na vlak, se je usedel in nemo gledal, v srcu pa so mu še vedno odzvanjale materine besede. Še dandanes se v njem pojavlja krik iz mladosti, ki je znamenje in hrepenenje po vrnitvi.

Gelika (približno 1730 besed)

Pripovedovalec se spominja velikonočne sobote, ko je na poti srečal Geliko, ki je bila namenjena k blagoslovu. Gelika je po petem razredu šla služit kruh k Pšeničarjevimi. Trdo je delala in tako privarčevala nekaj denarja. Gospodar, ki je bil velik pijanec, se je spomnil, da bo zgradil marof. Ker sam ni imel denarja, mu ga je morala posoditi Gelika, čeprav je mislila, da si bo s tem denarjem lahko opremila sobo. Ko ga je prosila, da ji vrne denar, se je gospodar zapodil za njo, tako da je padla po stopnicah in si zlomila noge. Stara Pšeničnica in Pšeničnik sta kmalu umrla, Gelika pa je sanjala, da bo denar dobila nazaj, da si bo lahko opremila sobo in k sebi povabila sorodnike. Ko jo je pripovedovalec ponovno videl na velikonočno soboto, je vsa zapuščena stala ob cesti, njeno srce pa je še naprej sanjalo.

List in človek (približno 350 besed)

Pripovedovalec razmišlja, kako je tehnologija uničila notranjost naših src. Naša notranjost je polna sebičnosti in hlepenja po denarju. Pravi, da je danes praznik dan mrtvih samo simbolična točka, da popolnoma ne pozabimo bližnjih

Sončnica (približno 800 besed)

Pripovedovalca je pretresel spomin na tisti dan, v katerem se je z Ančko sprehajal po poti, na kateri se je pred njima odprlo bogato polje sončnic. Na polju polnih sončnic sta se ovijala drug okoli drugega, trepetala sta in izgubila nedolžnost. Na zgodnji jesenski dan si želi, da bi se lahko še enkrat zagledal v sončnico, v mladostne oči, ampak ni tiste zadnje njegove želje, da bi uzrl rumeno in kipečo zrelost.

Nehanje v novembru (približno 920 besed)

Pripovedovalec se spominja zasneženega novembrskega dne, ko so v Miri ugašale zadnje iskre življenja. Za hip se je prebudila, potem pa se je ponovno pogreznila v sanje. Samo še zadnja iskra jo je ohranjala pri življenju, ji povzročala blodnje in jo klicala k sebi. Novembrsko sonce je še enkrat posijalo v Miro, potem pa jo je vzelo k sebi. Počasi je preraščala v eterično in duhovno občutenje sveta.

Plamenček (približno 920 besed)

Pripovedovalec se spominja, kako je v kleti skupaj s svojima bratoma, Ludvikom in Francijem, tlačil zelje. Spominja se tudi sošolca Vanča in njegove prve ljubezni, sošolke Dragice. V teh dneh, ko so ljudje razposajeni na cesti, se pripovedovalec spominja svoje matere, njenih toplih, nežnih nepozabnih pogledov. Upa, da se bo vsaj še enkrat srečal z njimi, ki so ga zapustili. Prepričan je, da vse dobre stvari tega sveta nikoli ne umrejo, zato tudi piše besede o dobroti in ljubezni, ker ne bodo nikoli umrle.

Miklavž in srebrna ura (približno 800 besed)

Pripovedovalec se spominja, kako je kot otrok težko čakal na Miklavža. Ko se je prebudil, je hitel k mizi, na kateri so bila Miklavževa darila. Močno si je želel ure, ki pa je ni dobil, zato je bil zelo žalosten. Mama ga je potolažila in mu obljubila, da mu jo bo Miklavž zagotovo prinesel naslednje leto. Stopila je k njemu in ga objela. Opazil je, da so njen obraz prekrile solze. Še danes, ko njegove matere ni več, ima občutek, da ga njena dobrota objema takrat, kadar to ljubezen najbolj potrebuje.

Kritike

Stropnik meni, da je število zgodb po obsegu prej premalo kot preveč za povprečno samostojno knjižno objavo. Sicer zbirko pohvali in ji pripisuje veliko vrednost. Po njegovem mnenju je to proza, ki bo z literarno manj zahtevnimi Slovenci zmeraj živela, pa tudi kakšnega zahtevnejšega bralca ne bo pustila ravnodušnega.

V spremni besedi Zofija Mazej Kukovič Vinku Šmajsu izreka hvaležnost, ker jo je zelo dobro naučil slovenskega jezika, hkrati pa ga prosi, naj ne preneha s pisanjem. O sami zbirki Grenka roža pa pravi: »Knjiga Grenka roža, v najpreprostejši obliki, daje bralcu podoživljanje idiličnih in romantičnih otroških dni na vasi. Mnogo tega sem sama doživela, zato je v črticah izražena neizmerna ljubezen do matere in domačije, zame pesem, ki me ponese v otroške sanje.«

Viri in literatura

Viri

Vinko Šmajs: Grenka roža. Velenje: Studio Rebernik, 2000.

Zunanje povezave

http://www.saleskibiografskileksikon.si/index.php?action=view&tag=862