Faca

Dare Likar: Faca. Ljubljana: Ekslibris, 2012. 219 str. (COBISS)

O avtorju

Dare Likar (1965) je slovenski pisec kratke proze. Literarna veda je nanj prvič postala pozorna leta 2010, ko je pri založbi Ekslibris izšel njegov literarni prvenec, zbirka kratkih zgodb Kovač je dec. Ožji javnosti je poznan po spletnem blogu, ki izhaja od leta 2007. Na njem objavlja tudi gradivo za svoje kasnejše knjižne objave. Živi in dela v Idriji.

Bibliografija

Kratke zgodbe

• Kovač je dec (2010, ponatisnjeno 2012) (COBISS)
• Faca (2012) (COBISS)

O zbirki

Zbirka kratke proze Faca, ki je izšla leta 2012, je Likarjevo drugo objavljeno knjižno delo. Za zbirko je bil leta 2013 s strani revije Mentor, ki deluje pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnost nominiran za najboljšo leposlovno knjigo, ki je leta 2012 izšla v samozaložbi.

Avtor se v zbirki naslanja na delavsko okolje, iz katerega izhaja in obenem opisuje teme in ideje, ki so mu blizu. Tako so v zbirki izpostavljeni npr. motiv konflikta (konflikt med posamezniki različnih družbenih skupin in konflikt posameznika s hitro razvijajočo se družbo), motiv delavskega vsakdana, motiv kolegialnosti, idr.

Obnove zgodb

Enostavno

Spremljamo zgodbo izkušenega kovaškega mojstra Marinka, ki se sooča s kadrovskimi in poklicnimi spremembami v podjetju, v katerem je zaposlen. Na sestanku uprave, na katerem Marinko prisostvuje, delo nastopi nov direktor, ki je na ta položaj prišel bolj po zaslugi formalne izobrazbe ter poznanstev kot pa dejanske strokovne usposobljenosti.

Če ne vem, pa pač ne vem

Kovač Marinko se spominja preteklih časov podjetja, kjer je zaposlen. Ugotavlja, da so se delovni odnosi, razmere in plačilo v zadnjem času poslabšali, vendar pa se, za razlik od ostalih sodelavcev zaradi tega ne razburja, saj je mnenja, da na to on ne more vplivati.

Kovač v sistemu

Pripovedovalec opisuje, kako so se z gospodarskim in družbenim razvojem spremenile razmere v podjetju. Včasih so kovači družno posedali, se zbadali in tudi spili šilce žganja, pa je bilo delo vseeno opravljeno pravočasno in strokovno. Danes, pripoveduje pripovedovalec, se vsak posameznik briga le zase, ni več jutranjih kav in debat, delavci pa so zaskrbljeni za svoje plačilo in prihodnost.

Olika za majhen denar

V zgodbi je predstavljena razlika med izkušenim kovaškim mojstrom Marinkom in njegovim vajencem Mirčem. Na poklicnem izobraževanju, potek katerega Marinko predvidi že vnaprej, Mirč z mladostniško naivnostjo neumorno posluša predavateljico, medtem ko si Marinko zdolgočaseno misli svoje. Izobraževanje, ki je samemu sebi namen, na koncu nima nobenih posebnih učinkov, kar Marinko predvidi že vnaprej.

Sestanek

Na sestanku uprave podjetja in delavcev Marinko, sicer nerad, izpostavi nekatere točke, ki se v odnosu uprave do delavcev in dela zdijo sporne. Čeprav že vnaprej ve, da ne bo s tem nič dosegel, izrazi svoje mnenje. Na koncu se izkaže, da je spet imel prav, direktor z izgovorom varčevanja mirno odpravi njegove pomisleke in zaključi sestanek.

Isto kot prej

Marinko se otožen in žalosten zaradi vsesplošnega slabega stanja družbe odpravi do vaške gostilne. Tam s znanci premlevajo, kako se se jim življenja spremenila na slabše. Edini, ki krize ni občutil, je ostareli pastir. On že od nekdaj ni imel veliko, ni prejemal plače in podpore, tako da se tudi v sedanjih, za večino ljudi slabših časih ne počuti prikrajšanega.

Gluhi vedeži

V humorni kratki zgodbi smo priča Marinkovi nestrpnosti do ljudi, ki nimajo razvite sposobnosti poslušanja. Oddelčnega šefa Flavia, ki je nejevoljen zaradi Marinkovega poznega prihod z malice, Marinko odpravi z besedami, češ da je moral po malici spiti še liter vina, da je lažje prebavil vampe. Ker ga Flavio ne posluša, pomembno mu je namreč le, da on pove svoje, ostane ta Marinkov komentar preslišan.

Zadnje čustvo

Direktor podjetja Rupert je dvoličen, spletkarski in moči željan povzpetnež. Ko ga nekega dne napadejo zamaskirani moški in ga zbrcajo, nanje ni jezen in ne načrtuje povračila, kot da bi vedel, zakaj ga je to doletelo.

Strahimir Stojanovič

Spremljamo zgodbo Strahimirja Stojanoviča, srbskega serviserja, ki pride v podjetje, ko se pokvari določen stroj. Hudomušno je opisan njegov, tipično balkanski način dela.

Intendant

Predstavljen je način, kako uprava manipulira z delavci podjetja. Predstavi jim načrt zvišanja plač, ki je bil tako ali tako predviden, delavcem pa se tako zdi, da so s protesti sami izsilili izboljšanje plač. Na ta način delavci ostanejo zadovoljni, podjetje pa zaradi tega ni na izgubi.

Kriteriji

V ironični zgodbi je zamenjan položaj delavcev in intelektualcev. Delavci so tisti, ki obvladujejo podjetje s svojim znanjem, direktorji in "šefi" pa so postavljeni v vlogo manjvrednih zaposlenih, ki izsiljujejo svoje pravice.

Šef je mona ... pa pika!

Pripovedovalec se spominja, kakšne vrste nadrejenih je spoznal v vsem času, kar je zaposlen v podjetju. Med vsem je izstopal Metod. Ta bi hotel biti gospodovalen, ni hotel ukazovati in siliti delavce, kar so slednji izkoriščali. Nekega dne zato Metodu prekipi in izgubi službo.

Brez posledic

Delavec Pavel, pride v službo nejevoljen zaradi slabih življenjskih razmer, s katerimi se sooča, je še v službi žrtev prerazporeditve delovnih mest. Ker ima vsega dovolj, fizično napade svojega šefa, vendar mu sodelavci izkažejo kolegialnost in napadenega šefa ne podprejo pri njegovi zgodbi.

Pomemben

Spet smo priča manipulaciji direktorjev z delavci. Ker je potrebno delati neplačane nadure, vsi po vrsti zatrjujejo delavcem, kako so pomembni za obstoj in razvoj podjetja.

Čipke, geruš in pomladni dan

Zgodba opisuje vsakdanje življenje zakonca rudarja in klekljarice. Rudarsko delo je bilo od nekdaj spoštovano in cenjeno, prav tako kot izdelava čipk. Predstavljen je sicer težak vsakdan rudarskih zakoncev, ki pa živita umirjeno, spoštljivo en z drugim.

Vaški modeli

Pripovedovalec ob sprehodu do bližnje gostilne srečuje razne vaške posebneže in čudake ter opisuje njihove posebosti. Vsak po svoje je unikaten, a hkrati neškodljiv za druge.

Priden

Ob pogovoru v gostilni beseda nanese na kmeta Toneta. Slednji velja za izjemno delavnega in pridnega, ki vso svojo energijo, denar in čas vlaga v obstoj in razvoj svoje kmetije. Njegovi družina, ženi Alenka in sinovoma, ki zaradi Tonetove obsedenosti z delom in kmetijo močno trpijo, nekega dne prekipi in se odselijo v mesto. Tone jih skuša prepričati, naj se vrnejo, a sam pri sebi ve, da se ne bo spremenil. Tone tako ostane na kmetiji sam, postane zagrenjen samotar. Še vedno pa ljudje v trenutkih, ko hočejo nekoga pohvaliti, rečejo, da je priden kot Tone.

Mater so nas ...

Na avtobusu Janez spozna Izmeta in Merkezana, tuja delavca, ki odhajata na delo v isto tovarno kot Janez. Med vožnjo se avtobus pokvari, zato se prisiljeni čakati. Iz radovednosti se udeležijo igre s kockami, kjer pa naivno izgubijo velike vsote denarja. Sami nad seboj so presenečeni, da so se pustili ujeti v past. Vsaka šola nekaj stane, sklenejo.

Pa ravno med jagre

Ironična zgodba prikazuje, kako pripovedovalec nekega večera sedi v gostilni in išče družbo za pogovor. Katerikoli družbeni skupini se pridruži, mu ne ustreza. Tako z lovci, čebelarji in šoferji tovornjakov ne najde skupnega jezika, sa se pogovarjajo v jeziku in o stavreh, ki njemu niso blizu in se mu zdijo nesmiselne. Dokler ne sreča kolega pisatelja, s katerim se pripovedovalec zaplete v intenzivno debato, ki se zdi vsem okoli njiju nesmiselna.

Ahac

Ahac je ostarel delavec, ki zaradi težav z alkoholizmom ni sposoben več normalno delati, vendar pa ga sodelavci pustijo pri miru zavoljo starih časov. Ahac je nezadovoljen, zagrenjen samotar, ki se zapira v svoj svet in nikogar ne spusti zraven. Na zunaj deluje kot robat težak, vendar pa je to le krinka za njegovo neuspešno kosanje z napredno, razvijajočo se družbo in okolico.

Siromak

V zgodbi spremljamo pogled siromaka iz parka, kjer spremlja življenje običajnih ljudi. Siromak se čudi, kako je vedno več ljudi podobnih njemu.

Tresla se je gora

Humorna zgodba prikazuje situacijo, ko pripovedovalec izve, da je kolega Sikalco povozil avto. Na koncu dneva nato izve, da si Sikalca le zvil gleženj. Serija govoric pripelje, kjer vsakdo doda kanček svoje domišljij, pripelje do tega, da se po mestu govori, da je Sikalco povozil avto.

Peking, London, Rio ali kako bi Dare spremenil olimpijske igre

Pripovedovalec opisuje, kako bi on priredil discipline na olimpijskih igrah. Kot tipičen Slovenec, ki se spozna na vse športe, na koncu doda, da mu gredo ravno taki "kvazipoznavalci" najbolj na živce.

Faca

V naslovni zgodbi zbirke je v ospredju pripoved vodje in hkrati šoferja pogrebne službe. Predstavljeno je njegovo pestro in zanimivo življenje, mnogi se ga spominjajo kot jeznega, odrezavega možaka, spet drugi kot veselega in duhovitega kolega. Pripovedovalec na koncu zgodbe omeni, da je bil to njegov oče.

Prava kleljarica

Pripovedovalčeva teta klekljarica je bila oseba, ki je nanj močno vplivala. Spominja se je kot močne, neutrudne in pridne ženske, ki ni v življenju ni bilo lahko, zato ji izreka globoko spoštovanje.

Spremenil bom ureditev sveta

Pripovedovalec ponudi svojo shemo družbene ureditve. Preuredil bi vrednostni sistem služb in poklicev, priredil bi plačni sistem, itd. Ironičen je zaključek, pripovedovalca namreč dva fanta strpata v prisilni jopič, torej dobimo občutek, da je avtor pristal na psihiatričnem oddelku.

Pozna pomlad

Miloš, poročen mož srednjih let se zagleda v mlado bosansko priseljenko, natakarico Azro. Potem ko ji dolgo dvori in jo vabi, naj gre z njim, slednja na koncu le privoli, Miloš pa se ustraši situacije in pobegne. Na koncu se zaradi tega počuti kot pravi moški, ne več kot zaljubljen najstnik.

Opredeljen

Starejši gospod, že nekoliko okajen, se v gostilni spre zaradi političnih prepričanj. Ko ga pripovedovalec dregne glede njegove desničarske politične usmeritve, ga možak "knockoutira".

Štiri gospe

Na večerji se srečajo štiri prijateljice, ki se dolgo časa niso videle. Pogovarjajo se o svojih družinah, karierah, hobijih, itd. V sklepnem delu ena izmed njih omeni, da njen mož piše zgodbe, torej lahko domnevamo, da gre za pripovedovalčevo - avtorjevo ženo.

Ljudska armada

Pripovedovalec se razburi, ko znanci omenijo, kako prijetno je bilo služiti vojsko v JLA.

Podravina blues - Yuga, 19. december 1986

V Idriji se literarni subjekt usede na avtobus , ki pelje proti Podravini, mestu, kjer bo služil svojo vojaško obvezo v JLA. Spremljamo njegove občutke in doživljaje na poti in ob prihodu v Podravino.

Balkan kamp

Pripovedovalec razlaga, kakšni medsebojni odnosi so vladali v vojašnicah JLA. Treba je bilo biti previden, pri vsem kar si rekel in naredil. Na majhnem prostoru so bili namreč zbrani fantje različnih narodnosti, kultur, veroizpovedi in navad. Opisuje, kako se je počutil, ko je srbskemu kolegu Periću, s katerim je prišel v konflikt, izrekel žaljivko in kako se je situacija rešila.

Našice dril

Avtor se sprašuje o (ne)smiselnosti in pomenu vaj in izobraževanj, ki so se jih udeleževali na služenju vojaškega roka.

Trasa Miholjac

Domačini so bili, tako meni pripovedovalec, najboljši del JLA. Za njih so skrbeli kot za svoje otroke, saj so pričakovali in upali, da tudi za njihove otroke slovenske matere skrbijo podobno lepo.

Fort Jezerac

Spomin pripovedovalcu uide na večer, ko je dežural na nočni straži. Ker mu je bilo dolgčas, je stražo zapustil in šel do bližnjega kmeta kupit liter žganja. Seveda se ni zavedal, kakšne posledice bi sledile, če bi nadrejeni ugotovili, da je zapustil nočno stražo in orožje.

Nagrada

Spremljamo pripoved, kako je subjekt staremu znancu kmetu priučil osnove tržnega delovanja. Dvema neposlušnima in samovoljnima hlapcema je ponudil mesečno nagrado za enega izmed njiju - za tistega, ki bo bolj priden. Od tedaj naprej ni imel več težav, vsa dela pri hiši so bila postorjena, delavca pa usmerjena na svoje delo.

O Sivki in Francu

Zgodba pripoveduje, kako se kmet in njegova krava Sivka spreminjata v času in ne en, ne drug ne dohajata hitrega napredka, ki ga družba prinaša.

Dobri ljudje

Zgodba se konča v gostilni, kjer se uradnik in kmet prepirata, koga izmed njiju država bolj pritiska in ožema. Pripovedovalec v pogovoru sklene, da je srečen. Zakaj? Ker smo vsi dobri ljudje.

Vir

Dare Likar: Faca. Ljubljana: Ekslibris, 2012.