Carro Veloce 33 je bil italijanski tank. Tanki so bili uporabljeni v španski državljanski vojni in v invaziji na Albanijo. Tanki so kmalu postali zastareli, zato jih je kmalu nadomestil tank CV-35. Novi tanki so povečali unčikovitost, vendar ne dovolj, da bi bili zares unčikoviti. Skupaj je bilo narejenih 2000 tankov CV-33 in CV-35.
Carski tank (rusko Царь-танк) (tudi Netopir (Нетопырь), Leteča miš (Летучая мышь) in Tank Lebedenka (Танк Лебеденко)) je bil ruski prototipni tank izdelan v obdobju prve svetovne vojne.Inženir N. Lebedenko se je leta 1914 odzval na razpis ruske vojske za tank, ki bi metal bombe in tehtal približno 40 ton. N. Lebedenko je delal v zasebnem laboratoriju. Zadal si je cilj, da bom naredil tank, ki bo z lahkoto prešel vse ovire. Pri projektu so mu pomagali tudi N. Žukovski, B. Stechkin in A. Mikulin. Leta 1915 so narejeni prototip začeli testirati na poligonu. Testiranje se je ustavilo, ko je tank zapeljal na mehka tla. Kolo se je zapičlo v tla, motorja pa ju nista bila sposobna izvleči iz luknje. Leta 1916 je bil narejen tudi boljši motor vendar se je financiranje projekta ustavilo. To je bil največji prototip vseh časov. Prototip tega tanka je bil uničen leta 1923.
Char 2C je bil super težki tank Francoske vojske v prvi svetovni vojni. Poleti leta 1916 je general Mouret podpisal pogodbo za začetek tajnega projekta FCM (Forges et Chantiers de la Mediterranée) za izgradnjo težkega tanka. Takrat Francija še ni imela potrebne infrastrukture za izgradnjo težkega tanka. 15. septembra 1916 je bil prvič uspešno izveden napad s pomočjo teh tankov. Prebivalce Francije je zanimalo, kako se njihova država razvija na tem področju, zato se je Mouret odločil, da pogleda, kakšen je napredek FCM-a. Ugotovil je, da razvoj miruje, zaradi česar je vzel vajeti v svoje roke. Ker se je Renault pri tem tem projektu trudil, ga je povabil k sodelovanju; Renault se je projekta lotil resno. Kmalu je pripravil skupino, katera je delala na projektu težkega tanka. Njegov oblikovalec, Rodolphe Ernst-Metzmaier, je naredil študijo težkega tanka, ki je bila sprejeta 30. decembra 1917. Veliko pripomb je letelo na Renaulta, da bi moral več vlagati v ta projekt, kot pa v projekt tanka FT-17, zato je bil nadaljni razvoj tanka pod velikim vprašajem. Ko so se sporazumeli, so naročili 400 takšnih tankov, vendar do datuma, ko bi mogli biti tanki pripravljeni, ni bil izdelan niti eden. Po tem škandalu so hoteli projekt ustaviti, vendar so do konca proizvodnje izdelali še 20 tankov.
Char B1 je bil francoski tank. Koncept za ta tank je naredil general Jean-Baptiste Eugène Estienne že v dvajsetih. 27. januarja leta 1926 je bilo odločeno, da se naredijo trije prototipi. Prototipi so bili narejeni leta 1930. Do takrat so naredili še nekaj popravkov na tanku. 6. aprila 1934 je bilo naročenih prvih sedem tankov. Char B1 je imel oklep debeline 40 mm. Na trupu je imela pritrjeno polno vrtljivo kupolo s topom 47 mm. Ta top je imel zelo slabo prodornost, saj je prebil le 25 mm, zato so kasneje namestili top 75 mm. Ta top je imel svoj polnilec, zato sta bila v posadki samo operater za zveze in voznik. Vsa vozila so imela radio ER53. Po tem radiu so se sporazumevali le po morsejevi abecedi. Vsak tank je imel tri mehanike, ki so v bojih lahko postali tudi del standardne posadke. Motor z 272 konjskimi močmi je dal dovolj moči tanku, da je ta dosegel hitrost 28 km/h. Doseg tanka je bil 200 kilometrov. Med decembrom 1935 in junijem 1937 je bilo narejenih 34 tankov tega tipa. Te tanki so imeli serijske številke od 102 do 135.
Tank so izdelovali v večjih podjetjih. Največ so jih naredili v podjetju Renault, kjer so jih naredili 182. Podjetju so sledila še FCM z 72. tanki, FAMH z 70. tanki, AMX z 47. tanki in Schneider z 32. tanki. Kljub temu, da je bil Renault primaren proizvajalec tankov, ta tank ni bil njihov plod. Pravo ime ni Renault Char B1 kot se večkrat pojavlja.
Char B1 bis (verzija tanka Char B1) je izboljšana verzija tanka Char B1. Oklep je bil odebeljen na 60 mm (ob straneh na 55 mm). Izboljšan je bil tudi top 47 mm, ki je imel veliko boljšo prebojnost. Proizvodnja teh tankov je bila primarna. Od 8 aprila 1937 pa do junija 1940 je bilo narejenih 369 enot od 1144 naročenih. Pred vojno je bila proizvodnja zelo počasna.
Kljub močnejšemu motorju z 307. konjskimi močmi je bil tank počasnejši za 3 km/h. Počasnejši je bil predvsem zaradi večje teže, saj je ta verzija tehtala 31.5 ton. Doseg tanka je bil 189 kilometrov. Leta 1940 je prišla še ena novost. To je bil nov radio ER51, ki je omogočal pogovore. Nekateri tanki so še zmeraj obdržali star radio ER55, saj je zvok motorja preglasil govorca na drugi strani.
Char B1 ter (verzija tanka Char B1) je bila verzija z ukrivljenim oklepom debeline 70 mm. Tehtal je 36.6 ton. Moč motorja je bila 350 konjskih moči. Tank so naredili, da bi zamenjal verzijo Char B1 bis po letu 1940. Preden je bila Francija poražena sta bila narejena dva prototipa.
Char NC1/NC27 je bil francoski tank. Namen tanka je bila zamenjava tanka FT-17. Leta 1923 sta bila naročena dva prototipa. Prototipa sta dobila vojaški začetnici NC. Te dve začetnici sta bili plod kronološkega zaporedja in tako kot FT nista imeli globljega pomena. NC-1 je bil prvi prototip. Tank je bil oborožen s topom kalibra 37 mm. Imel je Renaultov motor z 60 konjskimi močmi. To je bilo dovolj, da je tank dosegel hitrost 17.7 km/h. Takrat je bil to najhitrejši francoski tank.
Zaradi zahtevne tehnologije je bil tank zelo drag. Zato se Francozi niso odločili za nakup tega tanka. Vendar so ga kupile nekatere tuje vojske. Leta 1928 je en tank kupila Švedska in ga testirala pod imenom Stridsvagn fm/28. Leta 1929 je Japonska kupila vsaj 10 teh tankov in jih v drugi svetovni vojni uporabila proti kitajski pod imenom ETSU.
Char NC2/NC31 je bil francoski tank. NC2 je bil nadaljni tank projekta NC (prvi je bil NC1). Tako kot NC1 je bil tudi ta tank narejen po tanku FT-17. NC2 je bil testiran vendar nikoli uporabljen. Leta 1938 je Grčija testirala tank NC2 in tudi mnoge druge francoske tanke, vendar so tik pred vojno te onemogočili nakup.
Char D1 je bil francoski tank. Francija se je po letu 1922 trudila zamenjati tank FT-17. Leta 1918, ko se je končala prva svetovna vojna je imela Francija najsodobnejšo tankovsko opremo na svetu, zato niso hiteli z iskanjem zamenjave tankov. Leta 1922 je general Jean-Baptiste Eugène Estienne sestavil dolgoročni načrt razvoja tankov in ugotovil, da nobeden tank ne ustreza njegovim merilom, niti tank FT-17, ki je bil takrat najbolj razširjen tank v francoski vojski. Louis Renault je leta 1923 prejel naročilo za izgradnjo dveh prototipov. Pri Renaultu so tem projektu dali končnici NC. Renault je naredil dva prototipa z imenom NC1 in NC2. Kasneje sta bila tanka preimenovana v NC27 in NC31. Vojska je ta projekt imenovala Char D. Iz tega projekta je izhajal tudi Char D1.
23. decembra 1930 je bilo naročenih prvih 70 tankov. 12 julija 1932 so naročilo razširili še za 30 tankov. Zadnjo naročilo 50 tankov je bilo narejeno 16. oktobra 1933. 150 tankov je bilo dostavljenih med letoma 1932 in 1935. Maja leta 1930 je dobil Renault prošnjo za izdelavo še dveh tankov Char D2 in Char D3.
Leta 1932 je bil tank Char D1 najboljši tank v francoski vojski. Tank je sodeloval v bojih za Francijo. Kljub svojim slabostim je dosegal kar dobre uspehe. Uničil je tudi nemške tanke Panzer IV. Do danes ni preživel niti en tank Char D1.