Dolgotrajna oskrba

Dolgotrajna oskrba

Definicija dolgotrajne oskrbe

Dolgotrajno oskrbo mednarodne institucije (OECD, Eurostat, WHO) v enotni definiciji opredeljujejo kot niz storitev, ki jih potrebujejo ljudje z zmanjšano stopnjo funkcionalne zmožnosti (fizične ali kognitivne) in ki so posledično v daljšem časovnem obdobju odvisni od pomoči pri izvajanju temeljnih in/ali podpornih dnevnih opravil.

Mednarodna definicija dolgotrajne oskrbe je bila prvič jasno postavljena v letu 2006 v okviru metodologije sistema zdravstvenih računov. Že prej omenjene mednarodne institucije so z to definicijo poudarjale na razmejitvi med izdatki dolgotrajne oskrbe. Ti spadajo v zdravstveni in socialni del storitev dolgotrajne oskrbe. Slaba primerljivost med državami pri kazalnikih o izdatkih za zdravstvo je bil glavni razlog, da se je definicija oblikovala v okviru metodologije sistema zdravstvenih računov.

Dolgotrajna oskrba je v vseh državah mešanica zdravstvenih storitev in storitev socialne oskrbe. Da bi se zagotovila primerljivost izdatkov za zdravstvo in izločil vpliv razlik v zajemu dolgotrajne oskrbe, je bilo že v prvi verziji metodologije SHA začrtano, da se pod zdravstvo (kategorija HC.3) uvršča poleg dolgotrajne medicinske in zdravstvene nege (npr. paliativna oskrba, patronažno varstvo) tudi osebna oskrba, povezana s pomočjo pri temeljnih dnevnih opravilih. Vse druge storitve, povezane zgolj z pomočjo pri podpornih dnevnih opravilih, pa so uvrščene izven zdravstva pod kategorijo HC.R.1 (oz. HC.R.6.1 v SHA 1.0), zajete pa so tudi k izdatkom za socialno zaščito po metodologiji ESSPROS. SHA 2011 zagotavlja standard za razvrščanje zdravstvenih izdatkov glede na potrošnjo, zagotavljanja in financiranja. Daje smernice in podporo pri sestavljanju zdravstvenih računov.

Nameni sistema SHA 2011:

Nameni sistema SHA 2011 so zagotoviti okvir glavnih agregatov, pomembnih za mednarodne primerjave izdatkov za zdravje in analiza zdravstvenih sistemov, zagotoviti orodje, ki ga je možno razširiti po državah in ki lahko da koristne podatke pri spremljanju in analizi zdravstvenega sistema in opredeliti mednarodno usklajene meje zdravstvenega varstva za sledenje izdatkom porabe. Za doseganje teh namenov SHA 2011 zagotavlja osnovo za zbiranje in ocenjevanje vseh denarnih tokov, povezanih z izdatki za zdravstveno varstvo.

Meje dolgotrajne oskrbe

Namen oskrbe določa mejo, ne glede na ponudnika, ki je v primeru dolgotrajne oskrbe lahko zdravstveni delavec, skupnost ali v primeru oskrbe na domu, sorodnik, da mora biti vključitev neodvisna od sheme financiranja za kritje oskrbe. Dodatna merila za obravnavanje funkcionalnih meja dolgotrajne oskrbe v okviru zdravstvenega varstva so: Storitve osebne nege so najpogosteje povezane z osnovnimi zdravstvenimi stanji in odobreni na podlagi zdravstvene ocene ali prispevka zdravstvenega delavca. Zaradi višje stopnje odvisnosti vključujemo v zdravstveno varstvo tudi socialno pomoč in druge storitve socialnega varstva. Socialne storitve dolgotrajne oskrbe same po sebi ne veljajo za del zdravstvenega varstva. Kadar posledice bolezni niso povezane z odvisnostjo, kot npr. okvare sluha ali vida, potem niso vključeni v HC.3, ne glede na njihovo dolgotrajnost in resnost. Če je potrebna neprestana obravnava npr. pri oskrbi oseb z duševnimi ali telesnimi okvarami, potem je vključena v mejo zdravstvenega varstva.

HC.3 Dolgotrajna zdravstvena oskrba

Dolgotrajna zdravstvena oskrba obseda vrsto zdravstvenih in osebnih storitev, s primarnim ciljem lajšanja bolečin in trpljenja ter zmanjšanja oziroma obvladovanja poslabšanja zdravstvenega stanja pri bolnikih z dolgotrajno stopnjo odvisnosti. Večja kot je stopnja odvisnosti, obsežnejši je nabor storitev. Ta skrb je namenjena populaciji s kroničnimi ali ponavljajočimi se psihiatričnimi stanji.

Proces zdravstvene nege omogoča medicinskim sestram sistematičen in individualen pristop tako k posamezniku kot tudi  njegovi družini. V procesu je pacient in njegova družina vedno aktivna vključena in informirana o vseh novostih, saj le na takšen način je oskrba učinkovita. Poleg tega medicinska sestra tako na terenu kot tudi v določeni ustanovi, kjer se izvaja program dolgotrajne oskrbe pacienta oziroma oskrbovanca spodbuja k čim večji samostojnosti in aktivnosti ob tem pa ocenjuje njegove potrebe, ki se vedno znova spreminjajo in tako zahtevajo drugačen pristop k izvajanju same obravnave v dolgotrajni oskrbi v domačem okolju oziroma v institucionalnem varstvu.

HC.3.1 Dolgotrajna oskrba v bolnišnici

Dolgotrajna oskrba v bolnišnici zajema storitve oskrbe (zdravstvene) v zdravstveni ustanovi (bolnišnica, dom za ostarele) in zahteva nočitev z zdravniškim nadzorom. Paket storitev zajema zdravstveno nego in osebno nego, ki se običajno zagotavlja skupaj z vrsto drugih komponent, kot so nastanitvene in podporne storitve. Vključuje nego in osebno nego za zmerne ali hude odvisne potrebe (npr. kvadriplegična oseba ali osrkba ob koncu življenja). Dolgotrajna oskrba duševno prizadetih in bolnikih, ki zlorabljajo snovi, so vključeni, kadar je oskrba posledica kronične ali ponavljajoče se bolezni (psihiatrična stanja, omejitve in potreba po pomoči ali nadzoru). Nastanitvene storitve so del dolgoročnega zdravstvenega varstva. V nekaterih primerih dolgotrajna oskrba pomeni podporno oskrbo, ki se ponuja ljudem v kateri koli fazi njihovega stanja ali v paliativni oskrbi. Vključuje tudi terminalno oskrbo, ki jo razumemo kot vodenje bolnikov med zadnjimi meseci življenja. Paliativna oskrba deluje kot spodbujanje udobja in dobrega počutja.

HC.R.1 Socialna dolgotrajna oskrba

Ta postavka zajema izdatke za socialno varstvo na nižji ravni za pomoč pri vsakodnevnih dejavnostih. Ker so sestavine zdravstvene oskrbe  za dolgotrajno oskrbo vsebovane v HC.3, so dopolnilne socialne komponente vključene kot kategorija zdravstvenega varstva. Zdravstveno in socialno varstvo, HC.3 in HC.R.1, lahko povzamemo, da dobimo skupno vrednost dolgotrajne oskrbe (LTC – long term care). Komponente LTC za socialno oskrbo se lahko zagotavljajo in plačujejo v paketu skupaj s storitvami dolgotrajne zdravstvene nege in osebne nege. HC.R.1 vključuje subvencije za bivalne storitve, ureditev bivanja in zaščitenih stanovanj za osebe z funkcionalnimi omejitvami (duševne motnje, duševna zaostalost, duševno prizadete osebe), gospodinjske storitve, socialne storitve dnevnega varstva, prevoz v ali iz ustanov za storitve za osebe s funkcionalnimi omejitvami.

Osnovne razdelitve dolgotrajne oskrbe

V dolgotrajni oskrbi poznamo dve osnovni razdelitvi in sicer formalno in neformalno dolgotrajno oskrbo. Pri temu je značilno, da vsako oskrbo izvajajo različni izvajalci, ki jih delimo na formalne in neformalne izvajalce dolgotrajne oskrbe.

Za neformalno dolgotrajno oskrbo je značilno, da so njeni izvajalci ljudje iz lokalne skupnosti( družinski člani, svojci, prostovoljci, sosedje), ki jih imenujemo neformalni izvajalci. Pri tej obliki dolgotrajne oskrbe je lokacija izvajanja pogosto dom prejemnika oskrbe, izvajalci pa so pogosto neplačani za opravljeno delo oziroma v nekaterih primerih je delo lahko sofinancirano( družinski pomočnik). Poleg tega neformalni oskrbovalci niso  iz strokovnih področij zdravstvene in socialne oskrbe, torej so neprofesionalni oskrbovanci.

Formalna dolgotrajna oskrba je pa ravno nasprotje neformalni oskrbi, saj so izvajalci, ki jo opravljajo iz različnih strokovnih disciplin. Izvajalce imenujemo formalni oskrbovalci in svoje delo opravljajo v okviru svojih poklicnih kompetenc in imajo certificirano strokovno izobraževanje na področju oskrbe. Intervencije v tej omenjeni vrsti oskrbe opravljajo različni strokovnjaki iz socialne in zdravstvene oskrbe. Formalni oskrbovalci svoje delo opravljajo v domačem okolju, lahko v določeni instituciji ali pa v skupnostnih prostorih kot so posamezni delovni centri. Taka vrsta dolgotrajna oskrbe se za razliko od neformalne dolgotrajne oskrbe financira s strani lokalne skupnosti oziroma države.

Socialna oskrba na domu

Več kot tri četrtine ljudi, ki so deležni dolgotrajne oskrbe, živi doma in tudi želi ostati doma čim dlje časa. Da bi bilo to starejšim ljudem omogočeno, je potrebno v lokalnem okolju razvijati široko ponudbo storitev na domu. V okviru teh storitev je starejšim ljudem nudena pomoč pri opravljanju osnovnih in instrumentalnih vsakodnevnih opravil : pomoč pri pripravljanju hrane pri samem hranjenju, pomoč pri zagotavljanju higiene, jemanju zdravil in podobno.

Zdravstvena oskrba in nega na domu

Sodobni evropski nacionalni sistemi za dolgotrajno oskrbo so nastajali vzporedno s sistemskim povezovanjem socialne in zdravstvene oskrbe v celovit integriran sistem. Ob naglem večanju deleža najstarejših prebivalcev, ki so stari 85 let in več, in s tem povezanim naraščanjem zdravstvenih in socialnih potreb, je ta povezava pogoj, da je sistem finančno vzdržen. Celovit integriran pristop k ljudem je zanje najbolj ugoden. Primeri dobrih praks iz tujine jasno kažejo, da je pri zagotavljanju kakovostne in na uporabnika usmerjene dolgotrajne oskrbe možno in nujno povezovanje različnih strokovnjakov med seboj. Zdravstvena oskrba in nega na domu v okviru sodobne integrirane dolgotrajne oskrbe obsega vrsto storitev različnih zdravstvenih strokovnjakov, zlasti obiski patronažnih medicinskih sester, ki so v sistem zdravstvenega varstva dobro usidrani, fizioterapevtov in družinskih zdravnikov.

Pričakovanja bodočih uporabnikov v dolgotrajni oskrbi

Starejšim ljudem je prvotnega pomena, da bi imeli možnost skrbeti zase čim bolj samostojno čim dlje časa, kasneje s pomočjo prostovoljcev. Želijo si, da bi imeli možnost 24 - urnega klica na pomoč ter dnevnega varstva in nege na domu. Želijo si bivanja v manjših domovih, v bližnji okolici domačega kraja. Želijo si strokovno usposobljenega kadra, ki je komunikativen in sposoben empatije. Pričakujejo ustanovo, ki bo povezana in vraščena z okoljem in bo nudila uporabnikom možnosti za kakovostno bivanje in vsestransko delovanje. Oskrbovanci v domovih za starejše si želijo predvsem dostojanstva, zasebnosti, strokovnega osebja in omogočanje lastnih aktivnosti. Zdravnik naj bo strokoven in naj obvešča o zdravstvenem stanju. Želijo primerno komunikacijo v času bolezni in pravilno, spoštljivo obravnavo demence. Želijo si sobe s tušem, želijo, da bi se lahko odločali o času vstajanja in počitka. Pričakujejo odzive na pritožbe. Živeti želijo v skladu z religijo.

Sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe v Sloveniji

Slovenija postaja starajoča se družba. Danes je v Sloveniji 19,8 % oseb starejših od 65 let in projekcije napovedujejo, da bo leta 2050 delež te populacije 30 %. Delež starejših od 80 let se bo s 5 % v letu 2016 do leta 2050 povečal na 11,4 %. S staranjem se verjetnost potrebe po dolgotrajni oskrbi povečuje. Vzporedno se povečujejo tako javni kot zasebni izdatki za plačilo pravic in storitev na tem področju. Za zagotovitev dolgoročno vzdržnega sistema, ki bo ustrezno odgovarjal na potrebe upravičencev, potrebujemo novo sistemsko ureditev področja dolgotrajne oskrbe. Predlogi sistemskih ukrepov na področju dolgotrajne oskrbe gredo v smeri: da se vzpostavi enotne vstopne točke z namenom, da se čim bolj centralizirajo informacije s področja zdravstva, socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe ter postopki za upravičence naredijo čim preprostejši; da se uvedejo enotne ocene upravičenosti z namenom, da se poenoti način ocenjevanja in da posledično upravičenci s primerljivimi potrebami dostopajo do primerljivih pravic; uvedbe novih storitev zato, da bi upravičenci v vseh okoljih – tako na domu kot v instituciji – lahko dostopali do primerljivih storitev in da se zagotovijo tudi storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti ter storitve e-oskrbe; da se vzpostavi učinkovit nadzor kakovosti in varnosti storitev; da se sofinancira višji delež pravic na področju dolgotrajne oskrbe iz javnih sredstev, kar bi pomenilo, da posameznik za potrebne storitve plača manj, načrtovano pa je tudi zmanjšanje finančnih obremenitev za lokalne skupnosti.

Glede na zdajšnjo ureditev dolgotrajne oskrbe lahko rečemo, da jo v Sloveniji zagotavljamo na različne načine. Storitve dolgotrajne oskrbe v Sloveniji zagotavljamo v okviru: institucionalnega varstva (bivanje v instituciji kot je npr. dom za starejše, posebni socialnovarstveni zavod itd.), na domu oz. v okviru skupnostne oskrbe (npr. pomoč na domu, patronažno varstvo), vmesnih oz. dnevnih oblik (varstveno delovni centri (dnevni del), dnevni centri itd.) in denarnih prejemkov (npr. dodatek za pomoč in postrežbo).