Odpre glavni meni

Milan VINCETIČ: Žensko sedlo. Murska Sobota: Franc-Franc, 2002 (Zbirka Križpotja). 166 str. Spremna beseda Zdenka Kodriča na zavihku ovitka. (COBISS)

Vsebina

O avtorjuUredi

Glej članek o Milanu Vincetiču.

O zbirkiUredi

Zbirka novel Žensko sedlo je izšla leta 2002 v Murski Soboti pri založbi Franc-Franc v Zbirki Križpotja. 166 strani dolgo delo obsega sedem novel: Vstajenje sestre Milivoje, Zveličanje zakoncev Vegy, Klinč boksarskega sodnika, Vnebohod filatelista Krizostoma, Radoživost svetovnega rekorderja, Žensko sedlo in Luping tuširke Hermine J., spremno besedo zanj pa je napisal Zdenko Kodrič, in sicer je zapisana na prvem in zadnjem zavihku ovitka knjige.

Med najboljše v celotni zbirki avtor spremne besede uvršča zadnje tri zgodbe in med drugim zapiše, da »čeprav imajo kratke zgodbe v naslovu žensko, ženska ni središče pripovedovanja, je pa zraven, tik na robu središča. Kot kulisa. Kot slutnja. Kot orožje za pomiritev moških strasti. Kratke zgodbe je Milan Vincetič skonstruiral tako, da bralec z lahkoto preskoči ekspozicijo in najde pot do zapleta in razpleta. Zgodbam se približuje in oddaljuje kot popotnik, ki korači čez pokrajiino in s svojo hojo povezuje mesta in zaselke. V Vincetičevi prozi ni zateženih skrivnosti, vse je popolnoma odkrito, razkrito do skrajnosti, ves spekter različnih karakterjev je jasen. Kot da bi avtor sledil Wittgensteinovi misli: 'Kar je skrito, nas ne zanima.'«

Obnove posameznih zgodbUredi

  • Vstajenje sestre Milivoje (približno 5873 besed)

Prva zgodba pripoveduje o Aldyju, vozniku bibliobusa, ki se neprestano prepira z ženo Cirilo, saj je slednja prepričana, da jo vara, čeprav ji Aldy zagotavlja, da temu ni tako. Vsak zakonski spor se začne s Cirilinim obtoževanjem moža, da se vlačuga, nadaljuje se z nasilnim razbijanjem stvari v stanovanju in konča s spravo zakoncev. Medtem se Aldy na bibliobusu srečuje z nuno Milivojo, ki si izposoja ljubezenske romane in jih v samostanu skrivaj prebira. Z vsakim srečanjem se med Aldyjem in Milivojo stopnjuje intimnost ozračja, vendar ostane le pri dotikanju. Milivoja Aldyju na koncu zgodbe zaupa, zakaj je sploh postala redovnica.

  • Zveličanje zakoncev Vegy (približno 4595 besed)

Gospa Karolina Vegy v kavarni načrtno naleti na gospoda Dominika H., direktorja pogrebnega zavoda. Zapeljivo ga prepričuje, naj na obrazcu o lastništvu groba njenega nedavno preminulega moža Borka spremeni eno izmed številk, da bo pokojnik dobil boljši prostor na mestnem pokopališču. Ker gospe Vegy načrt ne uspe takoj, se z direktorjem kasneje srečata še pri njej doma in nato še v njegovi pisarni. Tam gospa Vegy gospodu Dominiku pove, da je škof odobril premestitev trupla, prejšnji grob svojega moža pa je rezervirala posebej zanj.

  • Klinč boksarskega sodnika (približno 5733 besed)

Dedra je del skupine bivših vojakov Brüderweiss, katere člani so še Legionar, Rebus, Alga, Abak in Žarnica, ki so že več kot dva meseca v zaselku, kjer skušajo odstraniti mine. Ponavljajoče se vsakodnevno dogajanje prekine prihod novega vodje Novyja, ki spremeni dosedanji način dela in jim priskrbi barske plesalke, med katerimi je tudi Sylvia, s katero se zaplete v intimen odnos. Ko v bar pride policija, ženske izginejo, Novyju pa v oskrbi ostane Sylviina perzijska mačka Dominika. Nekaj dni kasneje Žarnici mina poškoduje obraz. Medtem ko mu ostali skušajo pomagati, Dominika zbeži, Novy pa steče za njo, a se ujame v minsko past. Takrat se izkaže, da imata z Dedro neporavnane račune iz preteklosti. Dominika izgine, Novy pa stopi na mino, ki ga trešči v bližnji hrast.

  • Vnebohod filatelista Krizostoma (približno 6184 besed)

Zgodba se začne s prihodom narednika Jukke na kontrolno točko Modra banana, kjer Doručak, Baretka, Želva, Jawa in Pianist stražijo nekakšno razmejitveno črto in nimajo stika s civilizacijo. Ko narednik Jukka, ki mu ostali vojaki nadenejo posmehljivi vzdevek Damica, brcne konzervo paštete v prepad, ga napadejo, a vmes poseže Krizostom oziroma Filatelist, prav tako član Modre banane, ki Damico pozna iz navijaškega kluba. Med igranjem pikada Pianist izstreli signalno raketo, zato se Damica, Filatelist in Jawa odpravijo v izvidnico ter v daljavi zagledajo žensko podobo, ki kmalu izgine. Bruja, kot jo poimenuje Filatelist, se slednjemu neprestano prikazuje, zato se z Damico poda na lov za njo, med katerim zaradi streljanja ostalih vojakov oba umreta. Konec je odprt – Bruja pristopi k vojakom, prosi za zadnji žig in izgine.

  • Radoživost svetovnega rekorderja (približno 5850 besed)

Remigij Lahty je lastnik bifeja na mednarodnem vlaku, ki samega sebe predstavlja kot nekdanjega svetovnega rekorderja v smučarskih skokih, čeprav je bil vedno le predskakalec. Goste zabava s pripovedovanjem o mongolskem admiralu Batbayanu in tako spozna Danjo, s katero se spusti v intimen odnos. Danja je nenasitna, Remigiju pa posel peša skupaj z njegovim zdravjem. Ko zboli, bife prevzame Danja in sreča admirala Batbayana. Še isti dan s slednjim Remigiju odneseta kobilje mleko, ki ga ta ponesreči polije na električno blazino, ki je Danja namenoma ni izključila. Remigij zaradi stika umre.

  • Žensko sedlo (približno 5723 besed)

Artilerijski major Apolonij Stomorsky je strokovnjak za vojaško meteorologijo, ki se znajde v meglenem mestu, kjer mora najti rešitev za odstranitev megle in smoga. Kljub temu da je poročen, se zaplete v ljubezensko razmerje s prostitutko Jasmin, ki ga odpelje na goro Žensko sedlo, kjer major spozna Jasmininega invalidnega zaročenca Balda. Jasmin majorja prosi, naj ji na hrbet vtetovira Žensko sedlo, in Apolonij ji ustreže. Ko v primestni čajnici prebira članek o lastni rešitvi mesta – podrli naj bi Žensko sedlo – ga aretirajo, saj je osumljen umora Jasmin.

  • Luping tuširke Hermine J. (približno 6100 besed)

Hermina J. je zaposlena v primestni kemični čistilnici, kjer se ji pridruži mlada pomočnica Sue, nad katero Hermina ni niti malo navdušena. Hermina se zaljubi v stranko, v majorja letalstva, po tednu in pol počitka pa se v službo vrne popolnoma spremenjena in pomlajena. S Sue se vedno bolje razumeta in se skupaj udeležita letalskega mitinga, kamor major in šef čistilnice prideta opita in okajena. Ko se Sue pošali iz majorja, pride do pretepa, zgodba pa se zaključi s Hermininim spoznanjem, da je major v resnici le nižji fizioterapevt v vojaškem zdravilišču.

Motivno-tematska analizaUredi

»Pripovedi so tematsko različne, vse se dogajajo 'zdaj', so pa tudi zares literarno-fiktivne s komaj resničnim, razpoznavno določljivim polmestnim ali podeželskim ozadjem, kolikor tiste s polvojaško tematiko niso locirane na razmeroma neznan zemljevid. Zajemajo iz družinskega življenja (Vstajenje sestre Milivoje, Zveličanje zakoncev Vegy), polvojaško-pustolovskega (Klinč boksarskega sodnika, Vnebohod filatelista Krizostoma), popotniško-pustolovskega (Radoživost svetovnega rekorderja, Žensko sedlo), polproletarskega (Luping tuširke Hermine J.), pri čemer pa gre vedno le za dramo posameznika, moškega ali ženske, ki v srečanjih z agresivnimi sodelavci/izsiljevalci doživlja strese in pretrese v svojem delovnem ali domačem okolju, ne da bi njihova usoda kakorkoli problematizirala bodisi družino, poklic ali delo, ki ga opravljajo« (Horvat 2002: 1552).

Jezikovno-slogovna analizaUredi

Kot v recenziji Ženskega sedla piše Jože Horvat, so novele jezikovno dobro oznamenovane: pisava je večidel sveža, domiselna, njeno posebnost izpričujejo tudi imena večine osrednjih likov, ki so včasih raje iz malce eksotičnih kot iz domačih krajev. V večini zgodb naletimo na pomanjševalnice (mizica, gomoljček, sladoledek), frazeme (dati ga preveč na zob, guncati afne, iskati dlako v jajcu), vulgarizme (kurbir, poscanci, črnuh), pogovorne besede (nažlampan, klivkati, zabrbončkati), tuje izraze (cigariloss, busdriver, bull eye), v pripovedih z vojaško tematiko pa je prisoten tudi vojaški žargon (voluhar, pašteta, poskok). Horvat še opozori, da so se proti koncu knjige v tisk prikradle napake, ki motijo tekoče branje (npr. stične tri pike, čeprav gre za zamolk, manjkajoče črke v besedah), Helga Glušič pa svojo recenzijo Groteska na oddihu zaključi s tem, da so slogovne razpoke v Ženskem sedlu polne vprašanj.

Odmevi v javnostiUredi

  • »Pisatelj piše, bralec pa bere in prevaja pisateljev jezik v svojega – v podobe, ki bodo znane samo njemu. Včasih se ujemajo s pisateljevimi, večinoma pa ne,« je začetek ocene Bee Baboš Logar, ki je bila oktobra 2002 objavljena v Vestniku pod naslovom Milan Vincetič: Žensko sedlo. Z liki pripovedi se ni mogoče identificirati, njihove neprijazne usode pa ne zbujajo sočutja, vendar kljub temu bralca vsaka zgodba vleče za sabo skozi galerijo živih mrtvecev, ki se le še igrajo, da so. Ta občutek morda dajeta tudi nedoločena čas in prostor in zdi se, da pisatelj skozi pripovedi preizkuša svojo ustvarjalnost in moč jezika ter nenavadnost lastnih zamisli. Ocenjevalka izpostavlja razliko med ženskim in moškim pogledom na ljubezen, ki se pojavlja v novelah, ki jih ocenjuje kot novo in dobro branje, večplastno branje, v katerem bo vsak bralec lahko našel nekaj zase.
  • Jože Horvat je leta 2002 v novembrsko-decembrski izdaji Sodobnosti napisal kritiko z naslovom Liki v eksistencialni preizkušnji. Pravi, da gre v zgodbah Milana Vincetiča Žensko sedlo za zanimiv poskus, kako v kratkem zapisu podati razloge za usodne, včasih celo katastrofalne življenjske izide. Napetost se v notranjem zaporedju dogajanja počasi stopnjuje in mestoma spominja na razvozlavanje kriminalnega sižeja, »v katerem se šele na koncu pojavijo pojasnila za situacijo, v kateri se naposled identificira bodisi storilec hudodelstva ali predmet, ki razkrije storilca dejanja.« Po Horvatovih besedah avtor v pripovedih, ki so spletene v bizarne vozle, preizkuša moč človekove volje po preživetju in svoje like postavlja v različna okolja, pri čemer je le občasno moč zaslutiti razpoznavni svet tega časa (Goričko) in zgodovinskega dogajanja (nedavna vojna v bližini). Tu so se izrisi ljudi in njihovih usod tudi najbolj posrečili, saj bralec začuti njihovo živo resničnost in kočljivo situacijo. Besedila se medsebojno razlikujejo glede na intenziteto stisk nastopajočih, dozo ironije in stopnjo odmika od znanih dejstev.
  • Leta 2003 je bila v reviji Apokalipsa objavljena kritika Mareta Cestnika Pripovedi rahlo izsiljenega čudenja. »Preprosto pisanje samo po sebi nikakor ne zagotavlja preprostega branja,« meni Cestnik in nadaljuje, da avtor Ženskega sedla v pripovedovanje vlaga vse za zaprepadenost, za presenečenja, za preobrate, s čimer blaži krutost, strah, nemoč in nasilne preobrazbe svojih likov, ki so povsem mogoči in včasih celo ubrani s svetom ter s svojimi usodami. Vincetič je pisec, ki razvija duhovitost in je z njo tudi sposoben ravnati – kjer bi drugi presenetljivo zasukali, on nadaljuje s preprostim pripovedovanjem. Kot bralci smo vrženi v bizarnosti, kjer si ne moremo privoščiti razkošja sočutenja in razumevanja, kar je tudi razlog, da bodo zgodbe ostale le zgodbe. Cestnik poleg tega trdi, da je erotična ženska jedro pripovedi. Čeprav je avtor najbolj vživet v pripovedovanje z moške perspektive, so ženske v zgodbah skoraj usodne in zagotovo odločajo tudi takrat, kadar se navidezno umikajo.
  • Groteska na oddihu je Helga Glušič marca 2003 naslovila svojo recenzijo Ženskega sedla, ki je bila objavljena v Književnih listih. Zapiše, da je avtor zbral na humoristično-grotesken način oblikovane pripovedne skice o presenetljivo nenavadnih dogodkih in ljudeh. Vse zgodbe rišejo križišče bližajočih se nagonskih silnic: erotičnih, lastniških, fizičnih, uničevalnih, pivskih in pretepaških, poanta zgodbe pa je presenetljiv obrat v tragičen ali vsaj zlovešč konec. Recenzentki se najzanimivejši zdi pisateljev izbor oseb, katerih dejanja niso jasno motivirana, njihov neposreden in podroben opis pa kaže na njihovo nadaljnjo usodo. Novele sicer nakazujejo pričakovano tlečo notranjo napetost, a je ne izrišejo do razvidnosti, med literarno najučinkovitejše pa po recenzentkinih besedah sodita Radoživost svetovnega rekorderja in Žensko sedlo. Glede na oblikovanost zgodb sklepa, da »pisatelja privlači v literarnem pogledu teže obvladljivo močno kontrastiranje, združevanje izrazitih nasprotij, namišljenosti oziroma prikrivanja dejanskosti ter katastrofe ali končnosti.«

Viri in literaturaUredi

ViriUredi

  • Milan VINCETIČ: Žensko sedlo. Murska Sobota: Franc-Franc, 2002 (Zbirka Križpotja). (COBISS)

LiteraturaUredi

  • Bea BABOŠ LOGAR: Milan Vincetič: Žensko sedlo: o ljubezni, smrti in drugih dogodivščinah nesimpatičnih junakov. Vestnik 54/43. (2002). 11. (COBISS)
  • Mare CESTNIK: Pripovedi rahlo izsiljenega čudenja: Milan Vincetič, Žensko sedlo. Apokalipsa: revija za preboj v živo kulturo 67–68–69. (2003). 391–393. (COBISS)
  • Helga GLUŠIČ: Groteska na oddihu: Milan Vincetič, Žensko sedlo – novele. Književni listi: štirinajstdnevna knjižna priloga časnika Delo 45/62. (2003). 12. (COBISS)
  • Jože HORVAT: Liki v eksistencialni preizkušnji: ob novelah Milana Vincetiča Žensko sedlo. Sodobnost 66/11–12. (2002). 1552–1553. (COBISS)