Človek na obeh straneh stene

Človek na obeh straneh stene je modernistočni družbeni roman slovenskega pisatelja Zorka Simčiča, ki velja za najpomembnejše pripovedno delo slovenske izseljenske književnosti. Gre za pripoved o razdvojenem slovenskem političnem izseljencu, ki se ne v rodni Sloveniji ne v Argentini, kamor se zateče po koncu druge svetovne vojne, ne počuti doma.

Človek na obeh straneh stene
‎
Avtor	Zorko Simčič
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Založnik	Slovenska kulturna akcija
Datum izida	1957
Žanr	sodobni roman
Vrsta medija	Knjiga (trda vezava)
Št. strani	170
Klasifikacija
OCLC št.	442202426
COBISS ID	26473729
UDK	821.163.6-311.2
Predmetne oznake	izseljenci, Argentina, Slovenija domovina, razdvojenost, svetovna vojna 1939-1945

Roman je Simčič napisal leta 1955 za leposlovni natečaj Slovenske kulturne akcije (SKA) in zanj prejel drugo nagrado. Izšel je leta 1957 v Buenos Airesu, v Sloveniji pa prvič leta 1991 pri založbi Mihelač. Zanj je avtor leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Zgodba

Glavna oseba, »človek na obeh straneh stene«, je slovenski izobraženec, ki po drugi svetovni vojni zaradi nove oblasti zbeži v Argentino. V spominih se stalno vrača v preteklost in si želi odkriti zapletene resnice o samem sebi oziroma odkriti, kaj je na drugi strani stene. Zgodba romana se dogaja po petih letih njegovega življenja v Argentini, ko po letu in pol zapušča Buenos Aires in se vrača na sever, v San Antonio, kjer je prej pol leta sredi gozdov nakladal les, spoznal modrega starca Grandono, pri katerem je živel in o sebi odkril, da je večni begunec, ki se svojega občutka tujosti nikakor ne more znebiti.

Dogajalni čas zgodbe je skrčen na sobotno popoldne, noč in nedeljsko jutro, ko se pripravlja na to pot proti severu, kjer ga čaka žena, katere ni videl od odhoda iz domovine, da bi si ustvarila novo življenje. Dogajanje postane zanimivo z vstopom Katje, skrivnostne ženske, za katero skozi junakove spomine izvemo, da je nekdanja zaročenka pokojnega brata. Katja ga prek svojega brata Berganta vabi na srečanje, na katerem bo, kot je upal, mogel razčistiti svojo begajočo preteklost. Čakanje na Katjo zapolni s premlevanjem spominskih fragmentov, povezanih predvsem z medvojnim bratovim pogrebom in ljubeznijo do te skrivnostne ženske. Skrivnostnost in nevarnost Katje pa se skozi spominske dogodke odkrivata počasi, popolnoma razvidni postaneta šele v zaključku romana, ko je protagonistu (in s tem tudi bralcu) jasno, da Katja pripada nasprotni politični strani. Glavna oseba z mesta srečanja zbeži, ker se boji resnice o njej in njuni ljubezni, gre na železniški nadvoz, kjer razmišlja o ženi in njunem ponovnem združenju. V temni limuzini pa ga ves čas spremlja mlada ženska, vanj nameri revolver, a ne ustreli, pač pa le krikne in odpelje.

Antijunak

Protagonistovi bivanjski položaji prežemajo celotno dogajanje v zgodbi. V ospredju je njegova izguba identitete zaradi brezdomovinskosti ter posledično njegov občutek tujosti, ki ga venomer spremlja. Poleg tega je junak osamljen, izrazito zaprt vase in nezgovoren. Veliko bolj je naklonjen pogovorom s samim sabo kot pa z drugimi ljudmi. Čustvo, ki ga spremlja že celo življenje, je strah. Ta je tudi poglavitni usmerjevalec njegovih dejanj. Skozi analizo njegove osebnosti in dejanj se izkaže, da gre pravzaprav za antijunaka, saj je pasiven in nezmožen dejanj. Njegov odnos z ljubico je popolno nasprotje odnosu z ženo. Ob ženi je sproščen, umirjen in počuti se varnega. Njun odnos temelji na spoštovanju. Katja pa v njegovo življenje vnese vznemirjenost, nevarnost in skrivnostnost.

Literatura

POGAČNIK, Jože: Nekje v daljavi je drugačna svetloba. Sodobnost, 1997. 45/10. 837-850.